Volčji ali vijolni bob, — čmu je in kako
naj se seje.
Čedalje več se sliši od volčjega ali vi j o In eg a boba (lupinus albus, Lupine oder Feigbohne, zato ker na Laškem s praženim voljčim bobom smokvam ali figam gnoje). Skušnje veljavnih mož pričajo, da vrednost voljčega boba se bo pa takrat še le prav spoznala, kadar bo treba, tudi pusto in nerodovitno pešeno zemljo v rodovitno predelovati. Tudi ta čas bo prišel; saj gre na svetu vse poredoma naprej in sila je naj bolja učnica. Izperva so se ljudje lotili le naj bolje zemlje in jo začeli obdelovati. Pozneje je prišla tudi slabeja na versto, in sedaj devajo gospodarji že tudi močirni svet na suho in ga obdelujejo, da mu jemljejo mokroto po drenaži. Lahki pesek in čisto nerodovitna pe-šena zemlja se pa sedaj še zanemarja — al tudi ta bo prišla na versto. Za to pa ni boljega kakor je volčji bob, ker on ima to lastnost in skrivnost v sebi, da nerodovitno lahko pešenko premeni v rodoviten svet, in zakaj? Zato ker brez gnoja raste na nerodovitnem svetu in jo tako zboljšuje, daje potem pripravnatudi za kak drug sadež, posebno za rež.
Naj zvedo naši gospodarji, kaj W. Kette od tega boba po naj novejših skušnjah pripoveduje; morebiti da vstre-žemo kteremu , ki ima kakošno pusto zemljiše brez prida. Kette piše od volčjega boba to-le:
Volčjega boba je več sort; naj bolj se seje rumeni, višnjev (vijolni) in beli. Gospodarju je na dve strani koristen; je namreč dober gnoj na pešeni zemlji in pa za ki a j o, in sicer za frišno klajo ali suho za ovce, zernje (J)ob sam) pa za goveda in konje. Ker pa so v tem imenovane tri sorte nekoliko razločne , naj povemo od vsake posebej, kar so skučnje učile.
1.  Volčji bob rumeni.
Rumeni volčji bob je med vsemi naj bolji. Od leta 1840 ga kmetje po vsem Altmarku tako obilno pridelujejo, da jim je tam poglavitna klaja. Naj slabejše pešene zemljiša obsevajo ž njim, in ker je bilo popred vse golo in pusto , raste zdaj žito in drugo. Izperva so sejali volčji bob in ga podoravali za gnoj; pozneje so se prepričali, daje tudi dobra klaja, in od tega časa je pridobil volčji bob tako hvalo, da ga imajo za čudodelnika na vsaki nerodovitni pusti zemlji.
Rumenemu ali žoltenemu volčjemu bobu ni treba nič gnojiti;   če se mu pognoji,   se celo preveč razraste;   g 1 o-
: bok o pa je treba njivo izorati; če je pešena zemlja še tako lahka, se plača dvakrat jo preorati in pa globoko *). Kdor seje ta bob zavoljo semena, naj ga seje zgodej in že konec   mesca   suš ca (marca)   ali   pa   izzačetka  malega
« travna (aprila), zakaj izperva potrebuje dosti mokrote. Kdor ga pa seje za podorati, naj ga seje o Kresu, in
s sicer na oral zemlje 4 do 5 vaganov; čepa želi semena pridelati, je dosti polovica une posetve.   Ce   hoče gospodar
*) Vse rastline . ktere kmetovavec zelene podorje , da so drugim sadežem namesto gnoja, se morajo s svojimi koreninami globoko v zemljo vriniti, da se ondi napijo vsega živeža in so potem drugim rastliiam dober gnoj.
zeleni volčji bob podorati in namest gnoja ž njim reži po-gnojiti, naj ga podorje kadar naj lepše cvete, in da se bolje podorje, naj se poprej povalja. — Kosi se ta bob, ko je odcvetel. Pokošen naj leži kakoršen je 8 ali 14 dni na njivi, potem se z gnojnimi vilami na majhne kopice po 3 čevlje visoko spravi in tako naj spet 8 do 14 dni leži brez premetovanja; potem se domii spravi. (Kako pa je naj bolje to klajo domu spravljati, da ne gnjije, še ni popolnoma dognano).
Pridelk večji ali manji se ravna po zemlji in vremenu. V premerzlih krajih ne dozori seme. Suha bobovnica (Lupinenheu) je tečna klaja, ktera se živini naj bolje prileze, če se ji ne poklada v eno mer, ampak enkrat bobovnica, drugikrat merva. Posebno za ovce je dobra, pravijo, da imajo po nji več volne*; le takrat naj se jim ne poklada kadar imajo mlade. Bob sam se zdrobljen (šrotan) poklada govedom in konjem.
S podoranim zelenim bobom se gnoji reži kaj dobro; pa tudi po požetem semenskem bobu se bolj obnaša kakor po prahi.
Seje se pa po ti versti: volčji bob , po tem pa rež, potem spet volčji bob in za njim spet rež; kdor pa po reži hoče spet tega boba sejati, mora enmalo pognojiti.
2.   Volčji bob višnjev.
To sorto so nekdaj zlo sejali, potem jo je pa rumeni spodrinil, sedaj so se ga spet bolj poprijeli. Ker daje bolj terdo, leseno bobovnico, ni za klajo tako dobra kakor rumena, al to lastnost ima ta sorta, da raste celo v taki pešenki, v kteri se rumena posuši. Bob je za zobanje konjem in govedom dobro tečen.
S,   Volčji bob beli.
Belo sorto na severnem Nemškem le podoravajo zimni reži,  — za   drugo rabo, to je, za klajo ni.
Štacuna „Dunnwald et Comp. in Berlin", in pa „Moškovic et Siegling in Erfurt" ponujate dobro blago, kdor želi ta bob poskusiti in nerodoviten pesen svet v rodovitnega premeniti.