MATKOV . KOT Z MRZLO GORO IN ŠKAFQM ING. BOZO JORDAN [fi] avinjska dolina je znana po zelenem zlatu - hmelju po vsem svetu, Gornja Savinj­ [g,. ska dolino po po Logarski dolini, eni izmed treh dolin no koncu Savinjske doline pod Savinjskimi Alpami. No vsaki strani ima še po eno dolino, ki se obe imenujeta Kot. Prvi je Robanov kot pod Ojstrico, po katerem gre planinsko transverzalo, drugi je manj obiskani Matkov kot. Po spodnjem delu Robanovega ~oto teče Belo, po logar­ ski Kolovec in črna, po Matkovem kotu po Jezero. Vode v Gornji Savinjski dolini, posebej v katastrski občini Sv. Duh so včasih poganjale arhaično mehanizacijo, ki je hribovskim kmetom lajšala težavno delo, gnale so majhne turbinice, ki so dajale kmetijam elektriko, brez dela pa tudi danes še niso. Mene je zamikal Matkov kot, ki se danes odpira turizmu z novo zgrajenimi gozdnimi potmi na Pavličev vrh no Olševo in no Podolševo (Sv. Duh) in naprej v črno no Koroškem. Mrzla gora 11. 7. 1970 Tonček je že dolgo nosil v sebi misel na Mrzlo goro. Prav, sem si mislil, saj tam še nisem bil. Povedal sem še drugim in nihče ni bil proti, soj tudi nihče še ni bil tam. Pa se je zataknilo. Mejni pas! Zavrtim telefon. Da lahko dobim dovoljenje, so po­ vedali na oni strani. Vestno sem izpolnil obrazec, nalepil koleke in že sem stol v koncliji. Tovariš, to ne gre la~o hitro. Soj ste mi včeraj obljubili, da bom dobil takoj. Potem po pridite popoldne! ljudi, bogove in simbole plodovitosti. V vedu Adaudi sto Lindnerjeva odkrilo komeniti grob !sabatov, praprebivalcev Hoggorjo, našla sulico in komenit kij po oster nož iz obsidiana (steklo iz love) in še marsikaj. Zanimivo ljudstvo so Tuaregi. Ime je arabsko in pomeni »ljudstvo, ki go je Alloh zavrgel«. Somi se imenujejo lmshogg, kor pomeni »svobodni, neodvisni«. Svobodo so ubranili do l. 1915, ko so morali kloniti pred evropskimi strojnicami. Do 20. stoletja so bili neomejeni gospodarji srednje in južne Sahare, nobeno oazo, nobena karavano ni bilo varno pred njim. Grozote in skrivnosti Sahare so bile poosebljene v tem ljudstvu. še danes uporabljajo jezik in pisavo svojih storolibij­ skih prednikov. Pred Arabci so se od -6. do 11. st. umaknili v notranjost puščave. Tuaregi se dele v »gospode«, nekake plemiče, svetle polti, in v »lmrade«, potomce praprebivalcev in črncev, ki so jih nalovili Tuaregi na svojih roparski!, pohodih po Sudanu. lindnerjeva sta spoznala zakonski par tuareškega rodu. Videlo sto samo oči, Tua­ regi imajo obraz pokrit z »litamom.« Razumeli se seveda niso, onadva sta govorilo svoj »tomohok«, lindnerjevo nemško. Tuarega slo jim postreglo s čajem no svojem domu. Njuno pot po Hoggarju po še ni bila končano. Obiskalo sto najvišjo goro Tohot (2918 m, nekateri zemljevidi imajo celo 3008 m) - brez težav. Srečala sta čredo muflo­ nov, nad njima je krožil orel in prišumel veliki krokar. Po severnem razu sto splezala še na lloman, 400 m visoki fonolitni steber. S svojo zvonasto obliko ie llomon velika posebnost Hoggorjo. Končno sto si privoščila še obisk severne stene Oulo (UI), popol­ noma osamele gore. Stena je bila največje doživetje v Hoggorju, vertikala, ki je bilo no vsakem stojišču videti nepristopna, po je vendarle skrivalo prehode, oprimke in stope. Ves čas je terjalo tudi tehniko, ne prehudo, o potrebno, čeprav je vso steno v glavnem ustvarjena za estetsko dovršeno prosto plezanje. Veliko avantura dveh mladih ljudi! Letos je bilo vsaj no njenem pragu tudi nošo skupino, prvo večja slovensko odpravo v severnoafriške gore mogočnega Atlasa. 122 Kako, če pa že ob dveh gremo. Dobro, pa ob pol dveh. Ob pol dveh. šele sedaj so menda prebrali vlogo, soj preI Ie bila v redu - zdaj pa so rekli, da je treba prošnjo za vsakega posameznika. Z n~jevoljo sem črtal imeni in vzel dovoljenje samo zase. K sreči imamo več občin. Tonček je v drugi občini dobil dovoljenje v dveh urah za trideset dni. Kaj sedaj? S čim sem se za­ meril Sv. Birokraciju? In sem odločil: Gremo brez dovoljenja, samo ženskam tega ne bomo povedali. Tonček se je pripeljal do mene z zamudo. Malo zamude je vča­ sih dobro zo moderne živce. Odpeljali smo se do Erne, ki je vsa obupana čakala doma, češ da nas ne bo. Po samoupravnem dogovoru smo Tončka odbrali za vod­ nika. O Mrzli gori je vedel toliko, kolikor je razbral iz karte, in še tega ni vedel, kako je s potjo iz Matkovega kota. In smo zdrveli mimo logarskih sester pod Klemenčjo pečjo med Vrločko in Ribjo pečjo proti Pavličevem vrhu (1337 m). Cesto pripelje v Kot, do Perka in Matka na eni strani, na drugi do Podolševe in drži v črno. Zazdaj - dobra cesta. Kmalu smo s svojimi jeklenimi konji pridrdrali do lepo označenega križišča, kjer se pot cepi v Podolševo in v črno, desni krak pa gre do meje na Pavličev vrh. Tu je sicer malo­ obmejni prehod, vendar no oni strani ni ceste. Začne se šele pri Plazniku oziroma Pavliču na koroški strani. Ustavili smo se pri Majerholdovem gostišču. Gozdni šo­ ferji so nam sicer prigovarjali, naj peljemo naravnost do meje ali levo do Perka in še naprej do Matka, mi pa smo komaj čakali, da bomo vzeli pot pod nage. Pri Perku je ceste konec, pa tudi domačij. Pri Matku smo vprašali za pot, ker smo mislili, da gre pot po grebenu pod Jerebičjem (1751 m) do Ravne planine pod Mat­ kovo kopo (1958 m) do Matkove planine in naprej na vrh. Ta pot po je opuščena, le tu in tam so graničarske sledi, blizu meje in celo preko nje. Odsvetovali so nam jo. šli smo v dolino mimo studenčka in v dobri poldrugi uri prišli do zaznamovane poti, ki teče po dnu Kota, večji del po desnem bregu. Ob nekakem črnem gumijastem tulcu smo dosegli na lepi jasi zaprto lovsko kočo. Ko je ostal za nami tudi gozd, markacij ni bilo več. Po snegu smo se potili navzgor in prisopli do znamenitega škafa. Srečali smo družino gamsov in vljudno so nam pozirali, le teleobjektiv je ostal doma. Včasih smo našli kako zbledelo markacijo in naleteli smo celo no štiri kline. Torej je bila tod nadelana pot. Pri ugibanju, koliko je še do vrha, je sonce neusmiljeno žgalo, saj se je ura nagnila že čez poldne. Počasi smo lezli dalje, malo po grušču, malo po skali, malo po globoki meji med snegom in skalo do Latvice. Mislili smo, da srna že na vrhu! Kje neki! Novo obzorje je bilo pred nami. Pot gre na levo in se kmalu združi z ono z Vrha Mrzlega dola (Savinjskega sedla). Na vrhu sta dve knjigi, naša in avstrijska, zakaj vrh je mejnik. Malo je vpisanih v obeh. Naših še manj, skoraj »zanemarljiva količino«. Pred nami je bil en som Celjan, torej smo bili drugi. Vrnili smo se po isti poti. Veliko težje je šlo navzdol, ker sledu na snegu ni bilo več. Sreča, do smo imeli vsaj en cepin. Res je bila to nekoč nadelano pot, sedaj so po samo še njene sledi in še te verjetno večji del pod snegom, ki go je bilo (1970) precej. S snega smo stopili v suho hudourniško strugo, misleč, da bomo prej v dolini kot po slezi. Krepko smo se zmotili, pot se je podaljšala. Pa še prašna je bila, vse drevje je bilo prekrito z apnenčevim prahom, kakor ob makadamski cesti z velikim prometom. Ko smo mimo koče prišli no drugo stran in našli spet markirano pot, je bila že noč. Potem je bilo treba poiskati pot skozi gozd do Matka. Tonček in jaz sva imela bateriji, šlo sva v strelce, in meni je bilo usojeno, da sem pot našel. Kdo bi si bil mislil, da nas bo tu ulovila noč. Studenček s koritom je potrdil pravo pot do Motka, Perka in do Majerholda, ki je že razmišljal o naši usodi in že sklenil, do mu bo zjutraj prva pot v dolino do GRS. če bi bili vedeli, kaj nas na poti čaka, verjetno ne bi bili šli. Tako lahko tudi neved­ nost pride prav. In spoznali smo ta odročni del slovenske zemlje. Doma sem v roke vzel knjiga, ki mi jo je še kot študentu dola pokojna gospa Cvenklovo (založnik) »Savinjske planine, Vodnik pa gorah in dolinah Savinjskih planin«. Sestavil go je 123 Fr. Kocbek l. 1903. Na strani 50 sem našel tudi opis te poti na Mrzlo goro, kjer med drugimi stoji zapisano: »Na to pot se pride tudi iz Matkovega koto, o tod ho­ dijo zelo redko, ker je dohod dolg, sicer pa je to najstarejšo pot.« No, tak je pač človek. Na ta vzpon na Mrzlo goro bom odslej rad mislil, ker je res težaven. In morda se bom kdaj odločil, da ga ponovim. škaf 16. 8. 1970 Dostop do škafa je modernemu planincu skrajšala gozdna cesto. Odcepi se kmalu na desno od ceste na Pavličev vrh in to oznanjata tudi dva kažipota. Prva rdeča planinska deska pove čas do škafa (o Mrzli gori molči) in druga, z vžganimi črkami, da gre cesta do Jezera. To je kraj in voda, jezera pa seveda ni. Pustil sem avto tam, saj bi šlo le do prvega mostu pod Vrločnikom. Tu se odcepi desna cesto do Gradiš­ nika, kmalu za ovinkom pa je komaj še steza. Po noši turi na Mrzlo goro je bila cesta v redu, potem po jo je neurje v začetku avgusta tako zdelalo, da ni bila več prevozna. Od ceste je ostalo komaj še sleza. Voda, voda. Hujšo kot ogenj! Pri žagi je zemeljski plaz cesto zasul ali celo pobral. Nad njim je bilo zopet nekaj sto metrov lepe ceste. Prišel sem do dveh mostov, ki ne zaslužita več svojega imena, sa j si je voda izbrala povsem novo pot. Pot je postala struga in obratno. Kdo bi to popisal! še filmski snemalec, ki ga verjetno tu ne bo, bi s težavo pokazal vse razdejanje. Pravo doživetje, čeprav žalostno. Mola pred lovsko kočo je ceste konec. Torej prav do koče se z avtom menda ne pride, tudi v boljših časih ne. Steza do škafa je zaznamovana in gre od koče naprej po desnem bregu doline ob robu gozda nad melmi in gruščem, preko nekaj hudournikov, ki priderejo z bre­ gov. še v gozdu je na debeli bukvi napis: škof 40, spodaj pa 30 minut. Precej zble­ del napis, čas po nobeden ne drži, vsaj v takih razmerah ne. čim zapustiš gozd oziroma burje (ruševje), je na skalah še nekaj markacij, sleza je komaj vidna. Tu je sneg napravil svoje. V snežišču so razpoke kot na velikih ledenikih, le s težavo pri­ deš čez. Sneg je siv, kot bi bil posut s cementom. če ne bi bilo razpok, bi res prišel do škafa v 30 minutah. Ostalo pa je le toliko markacij, da te v jasnem vremenu pripeljejo do škafa. Naprej so pa redkejše, jemlje jih čas. Stezo si boš moral sam poiskati. Zatrep Matkovega kola Foto Ing. 8. Jordan 124