Siebenter
T A
Ca Jeh XJL Je« oGi ßll cCi Uuts <X> cXxX) X>
«ler h> U.
OBER - REALSCHULE
:	m	GORZ
' ■
am Schlüsse des Studienjahres	• ]"
"	f
V-
i§6:.
1 ■;}:
Görs, ged. Paternolli.	|j
Im Selbstverläge der Lehranstalt.
SIEBENTER
Jahresbericht
DER K. K.
OBER-REALSCHULE
TO
am Schlüsse des Studienjahres
1867.
Görz, ged. Paternolli. — Im Selbstverläge der Lehranstalt.
Nachtrag zu dem AuFialzc i „Der internazlonalo Uuld* mttnzfuas“. S. 5.
Die Wiener Zeitung in Jfä 191 vom 11. August 1867 brachte folgende Korrespondenz aus Paris vom 8. August 1. J., die hier im Auszuge folgt:
Das „Journal de Paris“ schreibt: Im Verfolg der grossen internazionalen Münzkonferenz, welche vor kurzem in Paris tagte, ist eine besondere Unterhandlung zwischen Frankreich und Österreich eröffnet worden, die in sich die Münzeinigung zwischen Frankreich und Oesterreich auf die Goldwährung einschliesst. Der Priiliminarvertrag enthält auch gewisse Grundlagen einer weitern Annäherung für die Silberscheidemünzen. Was die Goldmünzen betrifft, so fügt dieser Vertrag zu den bereits in Frankreich bestehenden Goldstücken ein neues von 25 Fr., welches das hauptsächliche Bindemittel zwischen der französischen und österr. Münze bilden wird, weil es gleichzeitig 25 Fr. und zehn österr. Gulden darstellt. Da es ferner dem englischen Souvereign und dem amerikanischen Fünfdollarsstücke sehr nahe kommt, so dürfte es auch dem Beitritte Englands und Amerikas zu der Münzeinigung zum Anhalt dienen.
Nachdem N. 191 der Wiener Zeitung hier eintraf, als der erste Bogen des Jahresberichtes mit dem obenerwähnten Aufsatze bereits gedruckt war, so wird hinzu diese verspätete Notiz als Nachtrag beigefügt.
Göre den 14. August 1867.
F. Villicus.
Yodilce
za
LEPO PISAVO I KRATKA RAZLAGA prozaičnih i pesniških spisov
Ponabral i m mladim 'predelal
France Kakrujicb.
vir, v kterem se naš duh čedi i lepša, so znanstva, umetnije i književnost. To, na kar merijo, je pa resnično, dobro, krasno i koristno. Platon uči, da je ta krasota sijajin odsvit resnice i dobrega. Proti temu je resničnemu temelj nravska in umetnijska lepota, tako da so si te stvari jako sorodne, ter se v svojih blažilnih namenih druga drugo podpirajo i dopolnujejo. Resnici rabi n. pr. lepota kot pripomoček, ker brez nje bi ne imela toliko moči i prijetnosti. G^la_J.egota, alco ne pospešuje resnice, je ničemurna, opolzla i nestanovitnafTčajti umetnyškim~iz3elkom i drugim umotvorom, v kterih ne nahajamo teh lastnostA razmerji zedinjenih, odrekamo svojo zadovoljnost že prej, W se jih je ki’itika lotila i njih hibe i napake obelodanila. Kdor piše ali izdeluje kaj zgolj le s tim namenom, da zanima poslušavce ali gledavce, ta sužnjujuje popačenemu ukusu svojega naroda. Sem spadajo vsi Blumauer-ji, Klauren-i i Kotzebue-i. Resnica i dobro ste najvikše stajališče, lepota ju le omilja i prikupuje, da njun sad lože, brže i lepše dozori v nas. V človeku biva namreč mogočna čut, ki hrepeni po vikšem blagu, kakor so zlate pene brez dostojnega jedra in je tako ostra, da ne prizanaša celo mojstrom, ako so se kje spozabili. Zato očitajo tudi slavnemu Ariostu, v čigar delu se leskeče njegov jezik ko demant, nekako lahkomiselnost glede na izbor njegovih predmetov. Pripustivši torej, daje s Pre-širnom tudi Koseski klasik naš, česar pa ne morem tu nadalje presojati, imamo dva lepa izgleda tudi v našem slovstvu, kako gre pisati i plemenititi bravčevo srce. Na prvi pogled se zde Preširnove pesmi nekaj vetrenjaške.'— nekdaj se je to celo mislilo od njih — ; a natančniša študija odpira še le pogled v svetove, kjer vlada resnica, i kamor pride, kdor se je očistil v bridkih skušnjah te solzne doline; kajti iz vseh njegovih vrstic blišči žarovito hlepenje po nekem sočutji, ki je le v idealnem življenji doma, ki strinja bolj srečna bitja kakor je človek. Zato ne gre iskati sploh navadne ljubezni v njegovih pesmah, in v tem zmisiu smemo je presojati. Koseski je nraven, ali silen i viharen, njegove misli so vznesene i za tedajne čase nenavadne; i menda ravno zato je mladino tako mogočno unemoval ko dotistihmal nikdo poprej ne. Celo v prestavi kaže redko originalnost. Beseda mu je izborna, srcedro-
beča i krepka, doneča i grmeča. V njegovih pesmah je živ dokaz, kako krepak je naš jezik, ako pride mojstru v roke. Ta pesnik ne klepeče z macleki, on udarja s smelo zavednostjo na zvon iz čiste rude našega jezika, i nedosežen je dozdaj v slovenski verzifika-ciji saj glede tako rekoč na zvunanji obraz pesemski. Kdo mu bo torej toliko za zlo jemal, ako nekaj omahuje v rabi dovršiv-nega i nedovršivnega glagola? Razlika med Preširnom i tem pesnikom je ta po mojem mnenji, da si je oni iskal svojih izgledov v italjanski, Koseski v nemški literaturi. Gotovo je Preširen pravo zasledil. Italjauska poezija je namreč naši narbolj sorodna, bi rekel, ne le sorodna: ena in da ista je. Toda od tega spodej.
Pisatelji in umetniki, kterim je bilo mar za resnico i dobro, žive še v krepkem spominu; oni, ki so jo zanemarjali, so že davno zbrisani iz njega ali slujejo le še kot svarivni spominki. Književnost je bila vselej narbolj dostojna in imenitna, ko se je resnica nar-
. . bolj spoštovala v spisih in v djanji; nasproti temu hirala je država, pešalo junaštvo, nastopila je mehkužnost i zginoval je blagostan, kadar so prišle jalove misli na mesto jedrnatih, ko so puhle i prazne kvante po slovstvu gospodarile. Dobre knjige so plod dobrih src, iz dobrega vzgojevanja kacegii ljudstva prihaja vse dobro za to i tako tudi za državo. Slovstvo je zaklad, s kterim se duševno žive narodi, en narod postane učitelj drugim narodom, ko je s svojo književnostjo prvak. Najslavniše pridobitve junaštva se pozgube, penezi idejo razna pota, njih reka se kroji i suši v rokah sebičnih stiskavtov; vsa druga je z omiko: ona duha bogati, kinči i lepša, ona nas krepi, blaži i tolaži v viharnem tem življenji. Po Simonidovo nosimo vse svoje bogastvo seboj. Neizmerno kraljestvo Aleksandra Macedonca se je precej razneslo, grška i latinska omika nas še dan danes uči. Pripodobno kroti Orfej divjo zverino, Homer, Pindar i drugi spodbujajo Grke k junaštvu. Od Ci-cerona imamo o slovstvenih stvareh to slavno spričevalo: Ostale zabave niso ni od vseh časov, niti od vseh dob, niti od vseh krajev. . One goje mladost, mlade starost ter vekšajo našo srečo ali nas tažijo v nadlogah; prijetne so nam doma i zveste spremlje-vavke na potovanji i po nočnih tminah. — Vsaka zgodovina bolj obširnih slovstev obžaluje kako neugodno žalostno dobo; kajti lca-I kor v življenji posameznega človeka, tako godi se večkrat tudi v onem obziru. Zgrešivši pravo in edino pot do slave in izobraže blodi zdaj duh po labirintih bedaštva, gubi i slabi svojo prvotno močter se valja v mlakuži nizkih i njega nevrednih misli. Skoraj nevedoma propadel je v nevednost i vražo, da stane rešiteljev veliko truda izkopati ga zopet iz temnega br jzdna. Zatoraj vidimo tedaj ustanavljati se družtva, sloveče akademije ali učeno
zbore, resnicoljubi možje, razsvetljeni z žarki prave omike i 8 pogumom v srci, kujejo ostre pušice ter je drvijo v svoji sveti jezi na zapeljivce človeškega srca in uma. Hud boj nastane, a nazadnje vendar resnica premaga. Kaj vzroča tedaj i budi tako junaštvo i silnost, da se poganja človek za resnico kakor za svetišče? To je vsesilno mrenje po omiki, a po oni omiki, ki človeka čeda-ljebolj oprošča, plemeniti i duševno dviga. Tudi Slovencu ni več treba, da si kreše njene iskre po skritih katakombah, vedno v strahu i trepetu kakor nekdaj. Ni čuda, da je bledel i venel njen sad, ker so mrazovi tako vihrali krog njegovega debla, daje vrtnar pešal i~ dvomil nad dobroto zemljišča, daje bil prisiljen cvet kakor v rastlinjaku medleča rastlina; kajti solnue svobode i pravice ni še sijalo nanj, ki vse nitke čarobno oživlja, krepi i z novimi soki navdaja. Ali, čeravno le počasi, vendar še precej krepko je poganjalo tudi takrat slovstvo naše, ako je smemo tako imenovati. I tukaj je mesto, da se spomnimo Vodnika, prvega mučenika naše književnosti in ednega najsrčniših borivcev v slovenskih zadevah. Bil je krepkega duha. „ Fortuna non mutat genus * je moral nekdaj reči. V takih, besedah, bi rekel v borbi vseh občutkov izrečenih, osebstvuje se pravi človek. Kaka visokosti zavest! Zares prav redka prikazen je glede na one čase, i vreden, da mu zakličemo; Blag nam je tvoj spomin, tvoj venec zeleni, i bode zelenel, dokler imamo čut, da cenimo tako vrednost. In v vrsti drugih že umrlih mož blišči tudi naš nepozabljivi Slomšek, ki ni zatajil svojega rodu. na neki narvikših stopnjic človeškega prizadevanja. čista, prozorna duša njegova je ostala bistra tudi v posvetni slavi kakor zrkalo v bliščivem zraku. Z žalostjo se sestri pri takih mislih neka zadovoljna čut: radi se teh mož spominjamo, ki so svoj narod tako goreče ljubili, i mu redivno duševno hrano priskrbovali. Takih mož je veliko, a to spada v slovstveno zgodovino. Upam namreč, da sem izgledov omenil.
Temelj je slovenskemu slovstvu postavljen, in upati gre, da se bode širilo i množilo v pravo korist našemu ljudstvu.
I.	I’oglnvje *)	v
Slovstvo je njiva, učenostnik na nji kmetovavec i čitatelji so stan, ki se od njegovih pridelkov redi. Da pa kdo svojo njivo lc-
) Viri: Red Sicci. Schiller prot. Sch.; Less. Ilamb. Bram.; G. Hugels-om/er: Ueber das Sonett; L. Pölitz: Einleitung zur Geschichte; G. Pesch. Uebpt' Meditazion und Lektüre. Klasične literature, posebno Kvint. Horaci } Ciceron,
po i pametno obdeluje, ni zadosti, da tje v en dan seje i sadi, to je kar si bodi, brez obzira na svet i potrebe svoje dežele. Ravno taka je v književnosti. Po načelu gori izrečenem glede na resnično i dobro se mora tudi učenostnik ravnati. Tu podajam torej onim mladenčem, ki se bodo kdaj s slovstvom pečali, zbirčico pravil, po kterib se morejo prav i lepo pisati učiti, ostali učeči se mladini pa kratko vodilce, po kterem se dajo razni spisi spoznati, presoditi ter po njih vrednosti ceniti in v korist obračati. Da sem v razlagi nekaj varčen z besedami, prihaja odtod, ker mi je pičlo prostora odločenega. Pravila glede na sostavljanje pisem sem izpustil, ker se nahajajo v lepem Praprotnikovem „Spisji“.
Književnost obsega vse prostogovorno pesniške izdelke, ki imajo v podlago resnično, dobro i koristno ter vjemaje se z lepoto narod i človeka mikajo i spopolnujejo. Prostogovorni sostavki so: Razgovor, pismo, povest, novela, roman, govor i nadpis. Sem spadajo kot pripomočki vse razprave slovstvene, retorične, pesniške, zemljepisne, starinarske, basnoslovne; časopisi znanstveni, slovstveni in umetuijski, slovnice i slovarji. Pesniški so: I. Lirični, (namreč: himna, oda, kancona, elegija, idila, ekloga, romanca, balada, napis), II. epični (to so: Junaška pesem, junaškošaljiva epopeja, romantična pesem, poetična novela.) III. dramatični (i sicer: Tragedija, komedija, drama, melodrama, burka), i slednjič didaktični, (ki so: zgodovinske i popisne pesmi, satira, poslanica i basen).
PisnteijBkc lastnosti. Kakšen je pravi pisatelj? On je zmožen, s/cušen, učen, on pozna pravila svoje umetnosti, ima dober ulius, ljubi resnico i domovino. Zmožen pa je, ako je hitre i zveste pomnivnosti, kajti človek toliko ve kolikor se spominja; ako ima zdrav um, da spozna i loči koristno dobro i resnično, da se zaveda razmerij, v kterih stoje stvari in ideje ter pride tako do njih prvih razlogov, ker le po tem potu zamore originalnost doseči; ako ima živo domišljijo i goreč čut, ker kakor Kvintilijan pravi, je srce, ki nas zgovorne dela; brez domišljije bi ne mogel idealnosti z realnostjo spraviti. Tirja se nadalje skušenost od njega. Skušen pa ni, kdor ne občuje tudi s svetom, ne premišlja narave
i	življenja, kdor še ni ničesa doživel, z eno besedo, kdor le v bukvah tiči. Treba je, pravi neki pisatelj, zmenjati večkrat samoto s posvetnim hrupom, kajti le tako spoznaš, kakošni da so značaji in v samini pretehtaš in odločiš, kakošni bi imeli biti. I Lessing z obzirom na mlade pisatelje, čeravno nekaj preostro: „Kdor nima, kaj bo dal? Mlad neskušen pisatelj, ki ne pozna še življenja ali vam je bo dobro popisal? Takim sostavkom manjka živcev, mozga i kosti, da-si ne barvitosti i živahnosti. “ Skušen pa
naj je, ako ni tudi učen, malo bo zdalo pisatelju. Horaci: Prašanje je bilo, ali ima slovstvo več prida iz narave ali iz učenosti; a jaz pravim:	kaj velja um sam	brez	učenosti.“	Gotovo je torej, da so Ysi	imenitni pesniki, ki	so po Platonu očetje
in učitelji modrosti, večidel ob enem tudi modrijani, bogoslovci, politikarji zgodovinarji. Neučen pisatelj je mazaču enak, ki nadomestuje prava zdravniška znanstva z neumno vražo. Ali tudi učenost se mora opirati na resnico, dobroto i koristnost, da ni škodljiva i prazna, posvetna '■ i površna. Pisatelj mora stati na oni stopnji učenosti, na kteri so znanstva, treba je, da pozna duševne zahteve svojega naroda; drugač nazaduje, ali se ne bo ravnal po resnici: „ Non datur saltus in natura “ Narava ne preskakuje. To je pa bolj	splošna učenost ali omika	pisateljska,	posebej si bo še priskrbel	znanost onih pravil,	ki so	njegovemu	sta-
nu potrebna, segel bo namreč po onih postavah, ki so zvest posnetek iz umskih pravil, srca in jezika. One postave odobrila so narizvrstniša dela uma i fantazije ter potrdile so je potrebe prešlih časov, narodov i sploh človeštva. Tu pa gre ločiti pedantstvo od pravičnih, tirjatev, trmo kacega oholega muholovca od pravega učitelja, Gotčedunstvo od umetnijske skušenosti, izvirajoče iz narči-stejših virov pisateljskega delovanja. Brez znanosti dotičnih pravil je um kakor bogastvo brez oskrbnika. Narbolj nevarna so nektera društva, ki samoglavne postave narekujejo, ali kak sicer slaven pisatelj, ki po novarijah hrepeneč, ljudi slepoti i zapeljuje. Ali zmožni skušenj, učeni in v svoji umetnosti dozvedeni pisatelj si omisli tudi to, čemur okus pravimo. Okus ie pravilo vseh pravil, i brez njega I
1Q veolr i7^ololr nonnr»nln • Iroifi n m V Glini ot)lflStl VŽ116S©fl6 ^A-
je vsak izdelek nepopoln; kajti um, v silni oblasti vznesene domišljije, zahaja rad od resnice, okus ga še le brzda i na njeno 7* sled spet pripelje. On nas tedaj uci, kako spoznati pravo lepoto, da zamoremo čutiti i soditi izvrstnost ali napake umetnijskih i slovstvenih izdelkov. Pravi ukus je tenak i popoln, ker ž njegovo pripomočjo smo še le v stanu narbolj skrite prednosti i nedostatke koj razvideti. Pridobiti in ohraniti ga moreš s pridnim premišljevanjem narave ali klasičnih del, pa tudi s tim, da odstraniš iz sebe po moči vse misli in občutke, ki utegnejo nravni čut žaliti ali kaliti. Po raznih dobah človeške omike, šegah, navadah i drugih okoljščinah je tudi ukus različen; pri vsakem narodu ima kako posebnost ali ločiven značaj; zatorej moremo tudi od slavjansJcega uhusa govoriti:	Vendar vse te lastnosti bi pisatelju ne zadosto-
vale brez ljubezni do resnice i domovine. Ciceron: ,.Moder zgovoren človek malo koristi mestom; zgovornost p_abrez modrosti "VfičVralrftlrhfii i nikdar ~Tiir~ fmsni. “ In v tem zmislu piše drug učeuostnik: „ Krepost je vir vseh onih občutkov, ki segajo v srce. Naj je svet v obče še tako pokvarjen, ona ima vsigdar toliko moči,
< jr;
da ga prevlada, i samo kdor hrani to v sebi, pride do živega s svojo besedo, kajti njen jezik umejo vsi pošteni ljudje vseh narodov. “ Res pa, da je resnicoljubnost že sama na sebi jako zdatna, vendar krepak navor ji je tudi domoljubje, ker po njem zadobi še le pravo moč i žarovitost. Pisatelj ni samo človek, on je tudi državljan. Kot človek spoštuje narvikše zahteve človeštva ter je pomaga spopolnovati; kot državljan je svoji domovini v korist i pospešuje na vso moč njeno slavo i blagostan.
Težaven je večkrat pot do nekterih teh lastnost, zatoraj mora se mladina že zgodaj k temu napeljevati, i sicer ne samo ona mladina, o kteri bi se dalo po nekih zmožnostih soditi, da nastopi kdaj pot pisateljsko, deležni teh navkov naj so marveč vsi, ki hočejo zajemati svojo omiko iz zakladov književnih s pravim i resničnim pridom.
II.	poglavje
Ktere snove nuj se izberejo, kuho naj se premislijo i razdele?
Snova ali naloga sama po sebi kakor tudi po načinu njenega izdelovanja naj se prilega pred vsim namenu književnosti, potrebam-časov i narodov-. Kdor je sklenil pisati za občinstvo bo toraj gledal na to, da se vjemajo njegovi spisi z resničnim i dobrim, da so čitateljev vredni, občinstvu koristni i ne škodljivi, i da je v resnici mikajo i plemenitijo, a ne pokvarjajo i živinijo. Narodi, ki se vrlo izobraženo štejejo, imajo dan danes žalibog neko rokovnaško glediščno literaturo, ktere nikador ne gre posnemati, ker cigani človeka v njegovem narimenitnišem blagu. Taka pisarija vzburka vse strasti do groznih notrajnih neviht. Na diljah, „ki svet pomenjajo“ in v romanih hodi zločinec ovenčan z dični-mi kitami, i glavo po konci nosi, kakor kak zmagovavec. Tak pisač je toliko zvit, da ne pravi tega naravuost; a djanje, spletke, vedenje, splošne opazke i pred vsim izid venča pregreho i zvijačo, tepta krepost, oskrunja i podira vse bolj blago občutke. Kakor bi bila neka nravolovlja v spisih prenapeta, tako i toliko več je škodljivo tako počenjanje. Dostojne snovi išči v naravi, v domači zgodovini, v njeni radosti i žalosti. Toda ne samo dostojna, tudi časom i narodu bodi snov primerna; kajti kdor bi nam na pr. v zmislu nekdajnih Egipčanov pisal, bi je nam nikakor ne ugodil, ker smo veliko bolj izobraženi, i ker nekako (saj v narodskem pomenu) drugače čutimo i mislimo. Drugi časi, druge potrebe. Prej pa ko si kako snov izbereš, boš gledal tudi, «Ji je tvojim mo-
čem i študijam primerna. Kogar zagotavlja ta zavest, temu ne zmanjka ne lepe besede ni jasnega reda. Krona vsemu je pa zgovornost, ki prihaja iz prepričanja in iz vnetih občutkov. Poslednjič naj se naloga ali snov še natanko premisli ter po potrebi saj v tri dele v vvod ali začetek, v sredo i konec ali sklep razdeli, če ni mogoče več oddelkov napraviti. Misli naj se pa tako vje-majo, da se druga iz druge cedi, zategavoljo zapiši si prej načrt, razvrsti potem stavke i poglavitne misli, nepotrebne ali preobilne iztrebi ter pristavi, kar bi še manjkalo celoti. Opazuj, poslušaj, misli, primerjaj, predno govoriš ali pišeš; to je ona tajnost, ki dela prave pisatelje.
IVI. poglavje
Kako gre izumiti ideje i spričbe k snovinemu razvitim ?
Pisavec, ko je predmet globoko pretehtal, najde vsled svojo učenosti i skušenosti z lahkoto njemu prikladne misli; vendar ne bo zaničeval tudi onih pomogljejev, ki mu je njegova umetnost na roko dajo. V Topilci nekdaj n ih retorjev nahajamo namreč neka zajemališča, ki so pri snovinem razvijanji od velike koristi; vendar, to se ve, ona so bolj sama vodila pri spisovanji. Ti viri so pa: a) Definicija ali ukroj, s kteriinna kratko, pično in očitno razložiš, kaj i kakšna da je stvar, od ktere govoriš. Filozofski oznamek se mudi samo pri bistvenih lastnostih, i tega se poslužujejo raz-pravopisci: ako okončuje pa zraven še bolj slučajne i manj važne raznamke, veli se mu govorniški ukroj; ta rabi osobito govornikom, pesnikom in ostalim pisavcem, ki se ne pečajo z razpravami. Iz tega vira zajemajo mnogi pesniki, b) Etimologija ali izpeljevanje besed. Etimologizovaje pridemo večkrat do prave lastnije stvari, kterih čisti pomen nam ni še bil popolnoma razločen, da razsodimo bolj skrite razlike tako imenovanih enopomenljivih izrazov ali sinonimov. N. pr. dekla, krščenica, pohleven, ponižen itd. Izpeljava naj se pa prilega i prilikuje našemu namenu, c.) Naštetba ; kadar vrstimo vse znamenito posebnosti kacega predmeta, je to naštetba. Ta naklon govorjenja je obilen vir lepih misli, samo da so vredne splošnega cilj i konca, i da so mikavne i mnogovrstne. N. pr. Koliko reči bi se dalo našteti, zarad kterih nam je domovina draga! d) Okolijsčine, osebne, krajne, časne, naiinne, sredstva, namena itd., ki jasnijo ali dopolnujejo kako po-vedbo. N. pr. cenil boš še le dobrotljivost našega Odrešenika premisljevavši to okoljščine: osebno kot včlovečenega Boga, krajno i časno, ker se je rodil v pastirski bajti, v trdi zimi, v takem uboštvu, e) Vzrok in učinek, snova, podoba ali oblika. N. pr.
2
slavi človeka glede na to, da je božja stvar i glede na njegovo podobo; grajaj greh zarad njegovih žalostnih nasledkov; popiši kako reč z obzirom na njeno snov in obliko. Poglavna lastnost tega govora je resničnost, g) Opis. Opisujejo se osebe, stvari, kraji, dogodki. Osebski popis je razen po tem, ali so osebe resnične, to je zgodovinske ali izmišljene; ali opisuješ njih zunajščino ali notrajnščino posebej, ali istočasno oboje. Popis človeške no-trajnosti, to je zmožnosti, nravi, nagibov i navad se imenuje eto-peja. Ako je oseba zgodovinska, drži se natanko dotičnih sporočil i povedeb. Zoper to grešijo: zgodovinarji, romanopisci i dramatiki iz nevednosti ali bolj še iz pristranosti. Kadar opisuješ kako izmišljeno osebo: (idealsko) bodi tvoj upis verjeten. Opis oseb-ske zunajščine se imenuje prosopog rafija-, ta popis naj se ravna po kakem obrazu, kipu ali ustmenem sporočilu. V obeh popisih začni pri poglavitnem, od zgoraj navdol. Pri popisih stvari za-znami pred vsim velikost, snovo, zunajno obliko, znotrajno sostavo i rabo; potem naj slede posamezni deli v istem redu, v kakoršnem se v resnici, nahajajo, vse pa naj se vzajemno dopolnuje in vjemlje s tvojimi nameni. V krajnih popisih moraš narpoprej videk pov-dariti, to je mesto, s kterega se vse ostalo dobro pregleda, nato omeni i popiši stvari, ki koj v oči bijejo, ter vse zveži tako, da bode v lepem redu. Opis dogodeb: vzrok, učinek, sredstvo, resničnost, verjetnost, pravšna zaporednost ali prava razvrstba so njega poglavitne tirjatve ali lastnosti. Primeri glasoviti popis Laokoonta v Eneidi, ki popisuje, ko njega i njegova sinova zmiji davite i morite. Popiši hudo vreme, umor Abeljna/itd. h)'Pleme i vrsta. Kakšenkrat se dene sostavku na čelo kaka splošna resnica ali izrok. Dokaz prehaja po tem od tega na predmet, to dokazovanje je: od plemena do vrste. Proti temu nabereš tudi lahko vse posamezne misli svojega sostavka v kak glaven odloček, i temu dokazovanju se pravi: od vrste do plemena (species, genus). Paziti pa je, da so sprednji stavki do cela resnični, izvodi brez pogreška, i prehajanje samo-obsebno no prisiljeno. N. pr. sostavi pismo kterega koli zapopadka z izrokom: Kratko je naše življenje, v čemur naj služi kot lep iz-gled Preširnov: Memento mori. Popiši ostudne nasledke lenobe, ter skleni, da ovirajo napredek i spopolnovanje človeško, i) Nasprotni razsodi ali protistavki so tudi zdaten vir, ter čitatelja ali poslušalca posebno uverujejo i zanimajo. Primeri nasprotke: spomlad i zima, mir i vojska, bogastvo i revščina itd. j) Podobnost. Pojasni se naš predmet tudi z enakimi lastnostmi drugih stvari, samo da niso pripodobe nizke i redke. Neznano veliko je tacih pripodob v epičnih pesmah: v Iliadi, Odiseji, Eneidi; manj jih je v liričnih, še manj pa v dramatičnih delih; kajti živi občut ne utegne pripodabljati. Primer: Kakor je kak denar, ki je sam toliko vre-
den ko veliko drugih, tako jo tudi kaka beseda, ktera izrazuje več ko mnogo drugih. Tc) Primera ali prilika. Primerja se pa na trojni način: 1) Veče s manjšini, n. pr. Tolaži nesrečnega pri-jatla uavajaje mu kak izgled iz zgodovine ali iz sv. pisma, kakega nesrečnega kralja ali modrijana, ki je bil še bolj nesrečen, i je svojo nezgodo vendar voljno prenašal 2): Manjše z večitn n. pr. Poduči koga, ki se ni še znebil kake slabe navade rekoč, da celo otroci zabijo kako navado itd. 3) Enako s enalcim. Primeri Plutarhove zivotopise. I) Zgledi iz sv. j}isma ali iz občne zgodovine, i slednjič m); Svedočbe i veljavne priče. Tu gre paziti, da se ne mešajo besede sv. pisma s posvetnimi teksti ali stiki, i če se, naj se zgodi to s potrebno spoštljivostjo.
IV. Poglavje
O logični popravi i raeredbv
Da so izumljene misli sostavku res na korist, moraš je logično razbrati i razsoditi. Logika pa uči, prav misliti i pretreso-vati. Njena pravila so namreč posneta iz uma in iz narave. Logično popravljaš svoj načrtek, ako gledaš na to, da se misli prav i resnično zlagajo. Resničnost misli je dvojna. Absolutna je njih resnica, kadar se vjemajo z resničnostjo stvari, proti temu so relativno resnične, ko so to le v nekterih okoliščinah, glede na kak časi kraj, ali na kako osebo. Absolutna resnica je bistvena potreba i narbolj krepko prepričevalo i ganilo ; relativna se dopušča samo kdaj pesnikom, posebno dramatikom, da se je služijo n. pr., ko govore njih osebe v strasti. Primeri stavka: “Vsi moramo svojo domovino ljubiti; „in“ : Moja domovina je ves svet.“ Resničnost i pravšnost se žalite: 1.) Ko se kaka misel ne stika prav s predstoječimi. 2.) Ko se zanika, kar seje prej potrdilo, i narobe. 3.) Ko odgovoriš z izrazom, kije v vprašanji. 4.) Ko se opira kaka misel na kaj, kar zavisuje od nje. 5.) Ko si podredil kak dogod drugemu, ki ne stoji ž njim v nobeni zvezi po napačnem načelu: „post hoc, ergo propter hoc:“ C.) Kadar izvajaš iž absolutne relativno resnico. 7.) Ko dokazuješ kak občen odloček s posebnim primerljejem. Presodi sledeče ad 1) Sonet, ki v 13 vrsticah opisuje človeške reve i nadloge, sklepa v 14. vrstici z mislijo, da je življenje kratko; ad 3) Zakaj je znanost hasnovita? Zato, ker basni» ad 4) Vse zvezde imajo svoje prebivavce; kajti oni je rekel, da ima mesec stanovavce; ad 5) Repačo smo videli, zato je letos, vojska ali kuga; ad 6) Ta stan je zaničevanja vreden ali škodljiv ker je ta ud njegov zaničljiv.
Vse bodi v sostavku tako rekoč učinek učinka, nič ne pridi vmes, kar bi potrebni stik kalilo. Misel naj stoji vsaka na svojem pravem mestu, da je spis lahko pregleden, tor, da je sostavek tudi gladek, naj je prehajanje od ene misli do druge naravno i mnogovrstno. V tem so koristni prikladni vezniki: ter, in, a, ali, ni, niti-niti, če, ako, da-si, čeravno, dasiravno itd.
V.	I»oyl«vJe.
Ličnost govora.
Ličnost govora zapopada čistoto, svojstvo, prikladnost i skladnost besed i govoril. Čisto piše, kdor so služi besed i govoril, ki so v slovarji njegovega jezika za dobre spoznane, čistoti so nasproti:	1) Provinc.ializmi ali besede, ki se slišijo samo v
kakem podnarečji, i kterih se uglajeni književni jezik brani. 2) Germanizmi. 3) Neologizmi, novoskovanke, pa ne vse; to so namreč dvojne: ali so našemu jeziku nove, ali že znane pa v drugem zmislu rabljene. 4) Arhaizmi, ostarele besede in oblike (živenje, trpenje, dejanje i glagolniki na: - ije). 5) Solecizmi ali pregrešla zoper slovniška pravila i pravi red besedi. Svojstvo i jedrnatost sta sorodni lastnosti kacega jezika. Kdor piše torej, kakor tirja s voj st vo njegovega jezika, ta ima živ i krepek slog. Greši pa zoper to, 1) kdor ne ve razločka enopomembnim izrazom ali sinonimom, 2) kdor rabi besede splošnega pomena (n. pr. tam se nahaja hrib, reka, dolina, planjava, nam. tam se vzdiguje hrib, teče reka, se odpira dolina, se razprostira planjava. 3) kdor ne pozna stopinj pomena: (veselje, radost, navdušenost, zamaknjenost, začuden, osupnjen), i menja oblike (bel, belkast) 5) kdor rabi prislove nam. pridevnikov, na pr. Krotke živali poslušajo Orfeja ali: Živali poslušajo krotko Orfeja, G) kdor strinja besede izrazovajoče drugo drugi zoprne misli, (ko bi rekel kdo na primer: Bog si je jezo ohladil; srdita osoda udriha po tem človeku itd.)
Da tem neugodnostim v okom prideš, razločuj 1) ideje po njih prvotnih razlogih: (morje, jezero, reka, potok, lijak, bistrica, mlaka, močvirje; sobrat, pajdaš, družnilc, prijatelj; kratko, minljivo, nestanovitno itd.); 2) drži se prave etimologije, i prebiraj klasična dela ter poslušaj marno one osebe, ki tvoj jezik dobro govore.
Vendar ni še zadosti, da so izrazi ali govorila, kterih se hočeš v svojem sostavku služiti, sama na sebi dobra, tirj i se marveč tudi, da so prikladna; to je primernost govora hoče, aa se ona po ple-
menu i namenu tvojega izdelka tudi med sabo popolnoma zlagajo. Zatorej ne gre v rabo jemati govoril ali besed, ki v znanstvenih sostavkih tankemu okusu presedajo; n. pr. vamp. m. trebuh, zlodi m. naš sovražnik; ali v resnih sporočilih: Ladija je kozle pre-bračala m. se je prekucovala itd. Pregreški so nadalje:	«^be-
sede, ki niso primerne krajem, časom in osebam (na pr. ko bi rabil kdo v prestavah iz starogrškega ali latinskega jezika govorila: padel je na doljno vejo; to mu je teknilo kakor jarcu juha; prišel je ob cvenk i plenk; šel je tujih skled lizat itd. b) raba znanstvenih izrazov v priprostih sostavkih. c) Pesniška govorila i besede v prozaičnih spisih i naopak. d) Cveteč slog v pismih, prosbah, povestih i razgovorih.
Glej torej, da si v izboru besed i govoril ali rekov jako previdin; zato se skrbno ogibaj ostarelih, temnih i čudnih izrazov, ki se ne vjemajo s cilj i koncem tvojega spisa, čislaj pred vsim pravšnost misli, beseda je le obleka, i je po tem takem še le druga stvar, na ktero boš gledal.
Razun čistote, svojstva i prikladnosti tirja se od govora tudi skladnost. Ker je namreč beseda znaminje naših misli, zato naj je čista i prikladna; ker je pa beseda tucli glas, zato se ji spodobi, da je skladna. Skladnost obstaja v lepem zvenečem glasu besednem pa tudi v lahkem neprisiljenem gibu spisnih stavkov, tako da je njih berilo prijetno ušesu ter se jeziku ne vstavlja. Pesniški spisi se izdelujejo po lastnih postavah glede na skladnost jeziško. Kot mojstra prozaika v tem obziru se čislata med Grki Isokrat, med latinskimi pisatelji Ciceron. Kvintilijan piše o skladnosti:	„Ne more segati v srce, kar ni ušesu prijetno.“
Glede na posamezne glase, zloge i besede ravnaj se po sledečih vodilih:
1) Ne devaj besed ali samoglasnic vkup, ki bi bile trde ali o-korne v izreki; n. pr. to trpljenje traja. 2) Krepki so izrazi, ki naznanjajo že po svojem glasu, kar pomenjajo n. pr.: rožljati, žvenketati, doneti, bobneti, pljuskati, štrbunkniti, pisk, piš, šumeti, vreščati. Sploh naj se ravna tudi beseda, če je mogoče, po značaji stana i gibanja, 3) naj se besede lepo menjajo med sabo, trde z mehkimi, eno-z večzložnicami. Zoper skladnost govora bi bil stavek; To pa, kar mi prav nič ni vseč, je to, da sim.: to pa, kar se mi nad tabo nič ne dopada ... 4) varuj se v prozi pesniških meril n. pr.: Dam ti, kar bo prav, ne tirjaj več od meno. 5) Stroki ali stavki sploh naj so zdaj kratki zdaj dolgi; kajti
enakomernost bi bralca ali poslušalca preveč trudila. 6) jGovor ne smo biti preumeten; naj so marveč njegovi oddelki neprisiljeni, naravni i samoobsni. 7) Dobro je slednjič, ako svoj izdelek na glas prebereš, da tudi tvoje ubo sodi, ali je beseda skladna.
VI.	(»ogliivje.
Govor v prilikah ali prenosih.
Govorsko ličnost pospešujejo i vekšajo tudi tako imenovani prenosi ali pripodobe, odtod zaznamba: govor v prenosih ali prilikah. One so besedski ali stavski izrazi, ki značijo stvari, lastnosti i djanja drugače ko tem pristojne besede ali stavki. (V tem poslednjem pomenu naj stoji beseda: istinit.) Metalfora je sploh dvojna: ali je enobesedna kakor: prava metafora, šine/edoha ali prememba, metonimija ali preimemba in antonomazija; ali pa stavska kakor: alegorija, ironija, hiperbola i peri fraza.
Vez med metamorfsko besedo in istinitostjo je podobnost, če rečeš komu: to je gora od človeka, misliš si neko podobnost v velikosti i širjavi, visocega i podprtega človeka. To se pa ne izra-zuje v vsih jezikih ednako. Italjan poreče: man di latte, onde d’argento, a mi: roki beli kakor mleko, srebrnobeli ali čisti valovi. Sicer so občne metafore:	Val poljubuje breg, prijazne
sence, sad pridnosti. Metaforski so samostavniki, pridevniki i glagoli, po tem namreč, ali je podobnost v stvareh, v lastnostih ali v djanjih. Mnogotera je njena raba. 1) Istinita beseda živeče ; ■ '. stvari stoji za drugo živečo, n. pr.: Dva hudodelnika v peklenskem .,	i.., breznu lajata. 2) Izraz neživeče stoji za neživečo stvar; n. pr.:
üeke i potoči točijo srebro. 3) Beseda ziver,e stvari prehaja na neživečo:	Ošabni	vetrovi,	preplašeni	zrak. 4) Istinit izraz neživeče stvari se nanaša na živečo:	Slovenec je v boji tresk. 5)
Istinite izraze nadomestujejo pregovorni ali zadevajoči reki:	Ja-
belko svade (vzrok prepira); prek Rubikona (kako važno reč začeti; Damoklov meč (grozeča nevarnost); presekati gordiški vozel; med Scilo i Karibdo; nositi vodo v morje. Marsikakrat pridejo metafore na hvalo, ko manjka v jeziku primernih besed; sicer gre tu opomniti, da ima Slovan bogat besednjak, i da so mu metafore zgolj govorske lepotije. Metafora je od mnoge koristi:
1) Po nji nastane slog razviden i krepek. Pri branji lepih metafor se spominjamo drugih podob, ki so nam prijetne i povoljne; n. pr. Ta ložiček se smeja. Ona krati i lepša govor. Vendar
mora biti prava i jasna, i naj se vjemlje s tim, čemur	se primerja, tudi po velikosti, sicer veli se ji, da je pregnana.	3) Va-
ruj se mrzkih metafor, da se bralcu ne pristudijo, kakor tudi preučenih; kajti te, ne da bi mißli jasnile, še le naravnost je mračijo, 4) i slednjič glej, da jih preveč ne nakopičiš, i da svoj-stva tvojega jezika ne žalijo.
SineMohe se služiš, ho imenuješ 1) celoto m. dela; n. pr. : mrzlo leto m. mrzli letni čas; morje se zaganja v bregove m. valovi . . 2) del m. celote, n. pr.: strehe iskati m. prenočišča.; tukaj ni žive duše m. človeka 3) pleme ni. 'vrst.6, n: 'pr.:	Citaj
to slovnico, boš videl, da je ta Imjicja izvrstna 4) vrsto m, plemena, n. pr.:	Mile sapice/vejejo, gjjej linj bar i roža že	cvettfto ^ ^	/
m. cvetlice sploh, 5) š^Vov^rri/ reči, n.‘pf. rmorivno jeklo m. me57	„
Ko rabiš G) množino m. ednine, n. pr.: Gideoni, 7) ednino m. V c množine, n. pr.: Francoz je častilakomen m. Francozi. Italjan je vroče krvi m. Italjani. Pes je človeku zvest m. psi.	s	'	'	'
Metonimija nastane na več načinov:
AJco jemlješ 1) učinek m. vzroka, n. pr.: žalostna starost (m. ki dela človeka žalostnega, slepa beznica (tako temna, da va-njo 8topivši ne vidiš ničesa, 2) vzrok m. učinka, n. pr. zima uledenuje vodo; (prav za prav mraz); ta nima srca za nesrečne ljudi m. u-smiljenja 3) začetnika m. stvari ali pisatelja m. njegovih del n. pr.:
Horacija prebirajajo v šolah m. knjige Hor. 4) posesnika in. posestva, n. pr.: naš sosed je pogorel m. hiša našega soseda. Nadvojvoda Albreht je premagal ltaljane pri Kuštoci m. armada ali vojska, 5) posnetek m. spovzetka ali usnovka (abstractum pro concreto), n. pr.: nevoljivost sama sebe trpinči m. nevošljivec ...; še najdeš usmiljenja na svetu m. usmiljenih ljudi; jeza je slepa m. jezni človek-.. 6) znaminje m. zaznamnjanjega, n. pr. Dvo-glavni orel (m. Avstrija, ki ima dvoglavnega orla za grb); misio-narji so nesli križ med divjake m. vero; grški lcoturn m. grška tragedija, 7) obsežek m. obseganega, n. pr. vsa Ljubljana je bila na ongah m. vsi prebivavci 8) čas m. oseb, v kterem so te živele, n. pr.: Šele 19. vek je spregledal... 9) orodje m. dotičnega izdelka, n. pr.: njegovo pero je ostro; lira se glasi najrajša v samoti; temu spisu je pile treba. 10) Metonimija s starogrškolatinskimi bogovi je ostarela, i za nas večidel nerabljiva.
Antonomasija imenuje, 1) osebe po njili domovini, n. pr.
Stagirit (Aristotel), mantovanski labud (Virgilij), 2) osebe po njih očetih ali dedih, n. pr. Atrejič, 3) osebe, ki so drugim vslednjih
del v nečem podobni, n. pr. slovenski Petrarka: (Prešern); to je Job od človeka (potrpežljiv i dober), 4) osebe, ki slujejo po kakem imenitnem djanji, n. pr. Beligrada obladalec (Lavdon), 5) kraj, ki je drugemu kraju podoben, n. pr. to je Kalifornija 6) znanosti m. oseb, ki so si v njih slavo pridobili, n. pr.: Hipokrat m. lekarstva.
Mtnvsilit metafore.
Alegorija je sostavek ali skoz i skoz metaforfski, ali deloma tudi z istinitimi izrazi. Alegorija je po tem takem čista, ako obstaja samo iz metafer, i zložena, ako ni ves govor v njej metaforski. Basni so tudi nekake alegorije. Pravila: Alegorija naj je kratka i razločna, zategavoljo piše nekdo o nji, da stanuje v prezorm biši. Ona ne sme biti neuganljiva zastavica, da bralec koj razvidi, kaj meniš ali kam meriš.
Nji nekaj sorodna je ironija, ki z besedo i s povdarkom nasprotne misli izrazuje. Njenega pomena ne gre torej iskati v črki ali besedi, kakor jo slišimo ali čitamo. Ironija naj je kolikor mogoče kratka, da ne zgubi svoje moči. Jako zbadljivi ironiji se pravi sarkazem. Ironija je od velike koristi v grajavnih ogovorih, v satirah i dramatičnih spisih.
Hiperbola je dvojna, pomanjševavna i preuveličevavna n. pr.: vse govori od njega. Tako trpi, da se že kamnu smili. To me še pokoplje. Hiperbole ne gre v rabo jemati prepogostokrat, tudi ne sme biti presiljena. Hiperbola je večkrat izraz mogočnih strasti. Ljubezen, groza, nevolja, bolečina, in osup zburkajo duha, da se človek služi nehotoma hiperboličnega govora. Tudi humoristu pride dostikiat na hralo.
Perifraza ali opisovanje. Te pripodobe se služimo, kadar hočemo kako posamezuo besedo z druzimi pojasniti ali nadomestiti. To se godi mnogoteroma. Opisujemo namreč kaj: 1) iz spoštovanja ali iz kakega druzega obzira, n. pr. Nebeška kraljica (Marija). Jezusova nevesta (naša duša) 2), da kak izraz, ki bi bil neugoden, nokoliko zmičimo, n. pr. Dopadlo je Bogu, da je povzdignil tvoio hčer med angele m. : Dopadlo je Bogu, da je tvoja hči umrla 3), da kako osebo ali stvar s posebnim spoštovanjem imenujemo, n. pr. Daleč je še ljuba dežela, ki moj jezik govori, m. Domovina. Perifraza jo pa tudi poseben kinč. Poslednjih pori-fraz je veliko najti pri pesnikih, ki se radi ogibljejo vsakdanjih
besed. Pravilno je pa to opisovanje, ko se stvarem prav prilega, ko ni dvoznačno ali temno ter je bolj zdatno i krepko od istinitih izrazov, m. kterih se rabi.
netorlcnc pripotlolie»
Retorične ali lepogovorske prilike so : 1) Ponavljanje istega izraza, da se bralčeč ali poslusalčev pozor obrne nanj; ponavlja se pa v začetku, v sredi ali na konci, n. pr.:	Kdo je
utrdil zemljo, kdo je zidal nad njo sinji oblok, kdo daje solncu svetlobo . . . kdo, pravim . . ? 2) Sinonimija, v kteri se čredijo čedalje bolj krepke enakopomembne besede, n. pr. pojdi, poberi se, zgini mi spred oči. Razumeva se samo po sebi, da gre tukaj moč teh posameznih izrazov dobro pretehtati, predno pridejo v rabo, kajti drugač bi se pripodoba ob vso moč pripravila. 3) Polisindeton ali mnogovezje, v kterem je veliko veznikov zaporedoma. 4) Asindeton ali brezvezje, to jc govorjenje brez veznikov, da se bralec ali poslušalec dalje pomudi pri vsaki besedi; n. pr. bogastvo, slava, prijateljstvo, ljubezen, zabave, vsa veličastnost tega življenja mine. 5) PomolJc, kadar postojimo i kaj zamolčimo, kar se da lahko uganiti, n. pr.; Oj mene nesrečnega i vas, ker smo v malo dneh zgubili, zgubili .... oh ne morem izreči imena. 6) Apostrofa, ko nagovarjamo odmrle ali nepriču-joče osebe, neživeče ali druge stvari. Tu je občutek žarovit i strasten, n. pr.: z Bogom hribi, doline i reke, nikdar več vas ne bo videlo moje oko ! 7) Prozopopeja ali poosebva, kadar navajamo rajnke osebe ali druge stvari brez čuta in uma govoreče; predmet pa, o kterem je govorjenje, mora biti silno važen i srce zgibajoč. Prim. Cie. or. in Cat. I. “Quae tecum, Catilina, sie agit, et quodam modo tacita (patria) loquitur:	Nullum aliquot
jam annis facinus exstitit, nisi per te; nullum flagitium sine te.“ 8), Antiteza ali opostavek, v kterem se protistavljajo besede i stavki. Poglavitne lastnosti te pripodobe so: pravo razmerje, očitnost i preglednost, n. pr.: Kakor ni nobene reči tako velike, ktere bi prepir ne zmanjšal, tako ni tudi nobene stvari tako majhne, ktere bi sloga ne povikšala. 9) Nadrobna razkladba. S to priliko navajamo vse stopinje ali prikazni kakega dogodka, kakor bi se ravno zdaj zvrševal. Ko bi hotel kdo n. pr. jeznega človeka opisati po vsih okoljšnah, ktere jezo izrazujejo, bi rekel: Glejte ga, kako se mu svetijo oči, čelo mu je nabrano v temne gube, ustni se mu tresete, zdaj se zaslišijo pretrgani glasi, na pol izgovorjene besede, zdaj zaškriplje z zobmi itd. Taka natančna razložba gre pa bolj važnim stvarem. 10) Dialogizem, s
kterim navajamo v svojem govoru druge osebe govoreče. Tako vpleta Ciceron Diogena i njegove prijatle v razgovoru med sabo. N. pr.: Ko uprašajo Diogena njegovi prijatli, kje da ga imajo pokopati, odgovori jim:	Vrzite me tje. Nato oni:	Ali zverem i
ticam? Ne, povzame on, pa denite zraven mene palico, da je odpodim. 1 prijatli: čemu ti bode, saj ne boš čutil? Ko ne bom čutil, kaj mi bo pa škodil griz zveri? 11) Stopnjevanje. V ti priliki se vrste misli, lcterih je vsaka naslednja misel bolj krepka od predstoječe, n. pr.: Strašno gospodarijo sovražne čete, one teptajo poljane, ropajo, palijo vasi, jiožigajo mesta, more i mesarijo mirne prebivavce. 12) Preskok, s kterim se vedemo, kakor da bi hotli kaj zamolčati, pa je vendar povemo, n. pr.: Ne bom omenjal, da nisi svoje dolžnosti spolnil, vendar lahko sam presodiš, da bi jo nam bil z večo previdnostjo bolj ugodil. 13) Popravelt. Važnost i silovitost kake ideje tirja marsikdaj od nas, da mislimo, kakor bi ne bili česa dostojno povedali ali storili, ter dostavljamo še kaj kakor v dopolnilo. Lep tak popravek se bere v Ciceronovem govoru zoper nesramnega Katilino, ki je dihtel prekuc i morijo, pa je vendar še zahajal med starašine, češ, da jev nedolžen i miren gradjan! „I vendar ta-le (Katilina) že živi. Živi? Celo v senat hodi.“ 14) Dvom, s kterim se vedemo, kakor bi ne vedeli, kaj nam je reči ali storiti. 15) Vprašanje. Marsikakrat govornik praša svoje poslušalce, kar bi lahko sam potrdil, n. pr.: Kdo poreče še, da ni plemenitega srca? m. : Po tem takem lahko razvidite, da je res plemenitega srca. 16) lzldic. Te prilike se služimo v živih občutkih, n. pr.:	O domo-
vina, kako te ljubim! 17) Rotba, n. pr. zaklinjam te v imenu živega Boga, stori mi to ljubav!
VII.	Poglavje.
O	slogu.
S to besedo zaznamljamo tukaj način pisanja. Kader pravimo od koga, da mu je lep slog, mislimo si v njem človeka, ki lepo čuti, dobro misli ter to primerno izrazuje. Slog pisavčev je torej drugo nego jezik, v kterem piše. Jezik mu podaja le nitke, s kterimi si natka ali krasnih preprog ali borno tkanino. Naj n. pr. kdo pozna jezik do korena, naj je zveden v slovnici, naj ima sintakso i tako rekoč ves besednjak v svojih uočeh; vendar se bralcu ali poslušalcu ne bode prikupil, ako nimi dobre pisave. Ona je pa mnogovrstna po občutkih i mislih, po predmetnem iz-
boru, po besedni vezi, po narodih i jezicih, po starosti, spolu i stanu. Vsa predstoječa pravila glede na primernost, skladnost itd. uče prav za prav lepo pisavo ali lepi slog. Lepi slog pa ne koristi samo učenostniku ali literatu, ampak vsacemu človeku, ki hoče lepo i dobro govoriti. Vendar to so sami pripomočki; kajti splošno i veljavno pravilo ni mogoče zarad njegove mnogovrstnosti. Reci n. pr. dvema pristnima pisateljema (vzemimo tudi, da sta enacih lastnosti), rešita mi uprašanje:	„Kaj ovira napre-
dek?“ Kako različen odgovor boš dobil glede na razlaganje, čeravno utegne biti sklep isti. Toda gotovo je, da mora slog biti jasen, jedrnat, prikladin, dostojin i tehten. Jasna je pa tvoja pisava, ko razločuješ vsako stvar, vsako misel i vsak oddelek svojega spisa z vso potrebno pazljivostjo. „Qui bene distinguit, bene docet.“ Ker ima namreč pisatelj dolžnost bralca prepričati ali ganiti, bo gledal, da se drži pravih poti. Jasnosti so nasprotni bili nekdaj ni mališki izreki ali orakeljsko vedež-vanje, v kterem so bile besede tako zvito izbrane i sostavljene, da si je mislil človek, česar je želel. Jasna bo nadalje tvoja pisava, ako se držiš reda, v kterem se ti vrste stvari, dogodbe, časi i kraji; n. pr. boš rekel: jaz želim i se nadjam— življenje i smrt—jutro, poldne i večer —oče i sin itd. Ravno tako gre se ogibati vseh nepotrebnih ponavljanj. Besede so kakor svetloba. Kadar je je v pravi meri, razsvitlja stvari, ko je je preveč, jemlje vid, da so nam reči nerazločne. Pa kakor takošne zastrane so tudi predolgi stroki ali stavki splob, ki bralca trudijo in v razumnosti zadržujejo; zate-gavoljo naj se menjajo med sabo po dolgosti. Tudi samo predolgi ali prekratki zaporedoma bi sloga ne priporočevali. Jasnosti pripomoreš, ako boš nadalje skrbel, da ne menjaš oseb v istem stavku po nepotrebnem, i da se varuješ dvoznačnih besed i preobilnega lišpa. Slednjič služi se primernih prepon ali ločil, kakor tudi retoričnih pripomočkov, ki utegnejo tvoj predmet pojasniti.
Druga lastnost dobre pisave je jedrnatost. Jedrnat je pa tvoj slog, ako izrazuješ toliko, kolikor je treba. Proti temu je pisava puhla, ko ne stoji za vsako misel primeren izraz, i ko jo opisuješ brez potrebe. Dobro pisavo si pridobiš, ako se skrbno ogiblješ vseh nepotrebnih enakopomembnic ali sinonimov i sploh preobilice besedi, kjer že ena sama zadostuje.
Napačne so tedaj zveze: Drugo i večno življenje (večno zivlj. je tudi drugo za nas), širno i prostorno (prostorno je tudi širno) itd. V ta namen je dobro jemati v rabo pomanjševavnice
i	povekševavnice kakor tudi druge besedice (partikule), ki same za se nieesa ne pomenjajo, v zvezi z drugimi pa veliko zdajajo.
Y	slovenščini je to večkrat celo neobliodna potreba. Jedrnatost pospešujejo tudi eliptični reki, stavki i prenosi; da se le prilegajo splošnim namenom našega spisa.
Lepa pisava je pa tudi prikladna. To je namreč, ko se misli, občutki pripodobe, besede in vse oblike govorjenja lepo vjemajo z osebami, stvarmi, časi, kraji, z okoljščinami i z vrsto, kamor sostavek spada. Ali razun prikladnosti hoče se od dobre pisave, da je še dostojna i tehtna. Glede torej na te dve tirjatvi, 83 boš ogibal vsake besede, ki bi utegnila po — ali neposredno tanki čut bralčev ali poslušalčev razžaliti; npr: ritniško iti m. s hrbtom naprej iti. Večkrat škodi govorski dostojnosti tudi kak glas že sam na sebi. Da bode pa tvoj slog tudi tehten, boš gledal, da te ideja, ki jo hočeš izraziti, v resnici navdušuje. Kdor ni sam ganjen, ne gane drugih, kdor sam ne gori, ne užge, i kdor bolj gori, ta se bolj sveti.
To so splošna pravila, po kterih si mladenč zadobi lepo pisavo. Da ne zadostijo, je očitno, ako sam ne opazuje, primerja i presoja narave i govorske lepote v mojstrskih delih. Od primernega berila bom spodej govoril.
VIII.	pog-lnvje
Razgovor.
S pismom se obračamo do prijatlov, znancev i drugih oseb, kterim razodevljemo svoje želje, misli in občutke; v razgovoru govorimo s pričujočimi. Grški modrijan 2eno je bil razgovoru začetnik. Ta prekoristna iznajdba je našla kmalo izvrstnih posnemovalcev. Znano je, da je Sokrat učil v razgovorih, i Platon, Ksenofont in Eshin so nam njegove razgovore ohranili. V Lu-cianovih razgovorih nahajaš vse potrebne govorske lastnosti v lepem soglasji; slog mu je namreč naraven, ličen, resničen, šaljiv i živahen. Latinci so bili sploh v umetnijskih stvareh srečni posnemovalci, tako tudi v tem obziru. Ciceron je napisal razgovore, v kterih razvija sisteme grških modrijanov kakor tudi vodila postavska.
V	njih navaja zgodovinske osebe: Antonija, Katona, Krasa, Atika, Bruta i druge v primernem razgovoru.
Razgovor je ali dramatičen ali pripovedovav m. Dramatični ima sprednost pred tem, ker ni treba dolgočasnih: je rekel, odgovoril, zavrnil itd. Dan danes so razgovori bolj prve baže, kajti
miselski razvoj je bolj mikaven, natančen i pregleden. Pd takih razgovorih se navadiš prav lepo po domače pisati. Naj stoji tukaj del razgovora med novo šego i smrtjo, ki ga je nek tuji pisatelj prav lično izdelal — :
N. š. I pa tako poslušaj me uo!
Sin. Ne utegnem.
N. š. Kam se ti neki mudi, da tako hitiš?
Sm. Čas je drag, tu ni mojega opravila.
N. š. Te prosim, ne bodi mi tako neučakana, saj se koj zmenivo.
Sm. (nevoljna) Pojdi mi spred očil No jenjaš, dokler je ne skupiš; sicer n« boj se, pridem že tudi po tebe.
N. š.	(zaničljivo) Ti po mene ?	Ilabaha ! Bela	smrt, naj	ti jo naravnost
povem, bodi ti že po volji, ali	ne. Jaz sem nevmorjoča,	da boš vedela.
Sin. Ti si nevmorjoča? Prazne kvante! časi so že preč.
N. š. Pa ne da bila tudi elegijsko pesnica? (ironično) Kako ubrano govoriš.!
Sm. Rada imam elegijske pesnike; zakaj pogosto se me spominjajo v svojih delih. Vendar to mi že predolgo trpi. . . .
N. š.	Kaj so le jeziš, raji	mo	žo poslušaj.	Za vseh	sedem glavnih
grehov, ki	so ti čez vse ljubi,	prosim i rotim te,	poglej mo enmalo.
Sm. No, naj ti bo, ker si ie tako sitna.
N. š. Ali me ne poznaš ?
Sm. Nisi mi ravno kako veselje za oei; toda no zameri. Morda no vidim prav, ker imam kratek vid; očnic pa ne nosim, ko bi mi Angleži ravno nalašč kacih napravili, saj jih nimam kam natakuiti, kakor vidiš.
N. š. Jaz sem nova šega, tvoja sestra.
Sm. Kaka predrznost! Nemara so še norca iz mene delaš? Jenjaj ti pravim, sicer se ti bo še utepalo.
N. š Jaz sem tvojo sestra, Ali se mar ne spominjaš več, da sve obedve hčeri minljivosti ?
Sm. Knj se bom še tu spominjala, ki spomina živega trpeti ne morem!
N. š. A jaz se, poslušaj. Jaz spreminjam vse posvetne reči, ter je podiram kakor	ti.	Obo sve si v tem enaki, čeravno hodiš ti	tod, jaz tistod.
Sm. Ako	ne	govoriš somu sabo ali pa s kom, ki ga	imaš	morda v
grlu, govori mi bolj no glas i povdarjaj besede, če mi boš tako čebljala, lahko počakaš do sodnjega dne, da te razumem. Ako je to nujnovejša šega pri gospodi, da se poštenega glasu bojd, naj bo,- meni pa moraš svoje misli razločno i na glas povedati, ker ne slišim tudi prav dobro.
N. š. Ta je lepa! Na Francozkem, lahko rečem povsod (kje niso fran-cozke šege domačih izpodrinile?) ga ne štejejo za nič	v družbi,	ako	n. pr.
soglasnika r, že ko pride na jezik, tako ne	pokveče	i zrnasti, da	pride
ves polomljen	iz	ust; mora se namreč tako izgovarjuti,	kakor	bi bil
človeku konec	jezika odsekan; drugač zgine vsa lepota. Nadalje	praviš:
na glas! Bog ve, počila bi od smeha; človek	bi sodil,	da samo	zarobljen-
ce daviš. Kaj, ali nisi še videla kake imenitne	družbe ?	itd. itd.
Ta razgovor kaže dovolj, kako gre take baže sostavke pisati. Misli naj so mikavne, šaljive i ob enem nravne; razvoj bodi neprisiljen, beseda gladka i lahkoumevna, to je domača. Da pa kdo po domače piše, mora tudi govorila, reke i pregovore svojega jezika dobro poznati. Kdor ni tej tirjatvi kos, bo pisal večidel nekako tuje, i naj je tudi v slovnici dobro zveden. Zatorej dostavljam nabirčico slovenskih govoril, rekov i še manj znanih pregovorov. Vendar ni treba, da bi se besedo po besedi posnemali, posebno preprosti reki ne. Pisavec si jih lahko sam ukroji za svoje potrebe, samo da so glase po značaji ljudstvenega mišljenja.
JV« primer:	Sreča ima spredej lase', zadej je gola. Sreča je šla
po vodi, zapasel jo je. Vnožu se mi. Čakati, da pride do gostega. Zajca slediti i na medveda naleteti. Skorej mu nisem bil toliko dober, da bi me	bil	pogledal. Bog ga	je prigrnil k sebi. Zadela je	kosa	na kainen.
Na	skok,* na	v<;ter delati.	Poslati koga po	peli za slamo.	Ne bodo še po
meni orali. Omulili so mu vse rogovile. Kaj ga nek zasramuje ? Koliko bi moglo to veljati? V inelce »Ii krtice hoditi. Prede mu, med batom i nakovalom biti Ali ga kuhaj ali ga peci, nič ne pomaga. Ne bo več kaše jedel. Delo se mu odseda. Do živega priti, ošlatali, priti do žive polti. Nisem z lepo videi. Gledati kakor tisti, ki je videl pse zvezde zobali. Mislil sem, Bog ve	kaj si	nek je. Kol	iz tega plota, na	eno kopito,	enake	dlake. Ni,
da	bi	moral	tudi jaz. Srce mu kopni.	Vsaki reči ve	glas,	zna z vsa-
ko rečjo prav v čaker hoditi. Ne bo je slišal več kukavice. Ni vreden piškavega oreha, počenega groša. Je poznan kakor slab denar. Bo druga
pela, bom druge strune napel. V zvezde koga kovati. Škoda besedi. Mravlje so ga obsule. Pol sveta je na prodaj, pol se ga more kupiti. Da ima koza denar, gospa bi ji rekli. Kuj le hoče za božji čas? Še videl ga nisem, nikar pa ogovoril. Nos zavihali, z očmi streljati, sekljati, loviti. Med ravs in kavs	dati	kako reč	(da se za njo pulijo). Nukacati jo	komu
lepo, umesiti jo.	Prosil sem vas, storite mi to, da meni ne bo treba. Za-
to ne dati žal besede. Vse je na to nastavljeno. To je pot, po nji hodi. Iz te moke ne bo krnha. V to reč se ne zvem. Sirošiti i revo prodajati, gladu streči. Čutimo včasih žalost ne vedoč, da je to žalost. Bog, da bi tako bilo. Bog hotel! Komu v roko sireči. Moramo kakor moremo. Hiša mu ne zaleže za dolgove. Jaz bi djal, tako je bolje. Gorko pribrisati komu. Tatinska mati nikoli ne pogine. Muha obvisi na pajčini, brencelj jo predere. Da-si jo bilo že pozno, pa je vendar le ostal. Saj enkrat. Res je že, pa ne vem prav. Obračati suknjo po vetru. Debelo gledati, da bi mu	oči	izkapale.	To ne gre, kakor bi pihnil. Kar ne	peče,
ne pihaj, če nočeš,	pa pusti.	Ves zelen od strahu. Z betom ga	imeti,
nasekan in omamljen biti (vina). Boljši dans jajce, ko jutre kokoš. Hodi kakor po ledu. Ali si moder! Da bi te vendar enkrat pamet srečala. Šila i kopita pobrati. Ljudem v zobe priti. Ljudem usta mašiti. Na srcu mu je priresel. Rdečega petelina komu na streho postaviti. Malo si moder, če ne	storiš	tega. Vino gre v lase, v las«S	dobiti	je. Leti, kakor bi ga
sršeni	pikali.	Ubrati	jo komu. Iz	ojnic, čez	mero	stopiti. Lep možak si
mi! Lahko se ga brez stolea nagledaš. Pokadilo se mu je (pojasnilo je dobil.) Na pomagaje vekati. čevljar, ne segaj čez kopita. Ta jed priseda. Sovraž biti komu. Sam sebi je rokav zašil. Srbi te, iščeš si jih. To že dolgo v cajni nosi. To je prav kikel koke!. Skusim se s tabo, kaj boš ti! Kaj reglja ta sraka? Navihan i nasukan tič biti. Še dvakrat se prestopiš, pa si tam. Za ušesom še mah imeti, komaj je iz lupine zlezel. Ne manjka mu nič ko tičjega mleka. Ne on, njegov duh ti bo. Ne bo dolgo trave tlačil. Jz ljudske kože je lahko jermene rezati, lahko je s tujim polenom orehe klatiti, lahko je s tujo roko kače loviti. Nesreča ni nikoli ugnana. Vino jezik zapleta. Lahko najde kij, kdor hoče psa udariti. Koga popi ek pogledati. Mnogo vode še pretečo, predno se to zgodi. Debele v	zobe	povedati.	To je sraka	na vrbi.	Kjer	laž kosi, ondi ne ve-
čerja. čeva se inu kregajo. Prav prileglo se mu je. Pomagaj, kdor je živ. Gre kakor poparjen. Komu po hožuhu dati, nakrišpati gn. Komu vse postave prebrati. Kar je preveč, še s kruhom ni dobro. Pri njem gre vso urno kakor po pošli. Povedati svoje in ohladiti si srce. Pod nos komu podrobiti. Tako bom storili, kakor kane. Hudo se ti bo vedlo. Ta misel mu je obvzela jrlavo. Boljša je lepa beseda od zlatega darila. Jeklo jeklo	zbije.	Jezika	kakor šoja,	kakor vrabec;	godrnja kakor berač,
ki je moko stresel. Zmanjkalo ga je, kakor vode pri koritu. Ta reč gre napčno, rakovo pot. Drgetec ga je prijel. Tavali okoli kakor senca. Pri srci so mi jo ohladilo. Kdor se z mokrim bratom druži, ne bo
dolgo suh.	V sršenovo	gnezdo segati. Stoji kakor	bat, čok,	štor.
Zvečer ob	kurjavi. Smo	si ze 16 v konce. Črti me kakor gada, do	krvi
me črti, v žlici vode bi mo utopil. Kamen se je utekel. 06evi črevlji so mu že prav, nima več mlečnih zob , nima več mleka ua bradi. Odbil si je roge. Delo ukrasti (česa se	skrivaj	naučiti).	Denarje komu iz žepa izpiti, za	denarje ga usekati.	Ta mož	ju veš	došel.
Za to hišo se gnjivec i podrt pravdata, vsa leze na kup. Ne bo več dolgo vlekel. Veter je komu v	krmu. Če ne teče, pa kaplja.	Sučejo ga	nadležne misli.	Za to bi ne	dal piškavega oreha. Ne more	se iz vsake	kla-
de podobo iztesati. To ni še senca unega. Vse gre v ko bar, v svitke, narobe. Martin v Zagreb, Martin iz Zagreba. Teliček v šolo, tele iz šolo. Umreti mora, pa je. Mene naganja k delu, sam	pa	roko	križem drži.	Saj
vendar tudi jaz	znam. Misli no	plačajo davka.	Ne	bom	se trgal zn	kaka
dva goldinarja.	Lenobo pasti,	lenarta	majiti.	Kakor	sem kupil,	tako prodam. Zvonec nosi, na vrhu je. Na	zadnjo	zarezo	priti, pasti	na doljno
vejo. Še pes ga no povoha, tako je hudoben. To ne sluli na dobro. Zaletel peč podere, iz boba zleteti. Na tem je zrasel, to ga je zbodlo. Ni krop ni voda.	Kri ni voda.	Prišel je ob cvenk i	plenk, na	suhem je.
Od jeze zagori	po njem, jeza	ga je	zlomila.	Gledali, kje se	iz dimnika
kadi. Je šel na prezalico, tujih skled lizat. Rudeč kakor rak. Jem še jem, ali nič mi ne tekne. To mu bo teknilo kukor jarcu juha. Vse se gu prime kakor smole. Kakor živi klošč se gu je prijel. Peto kolo pri vozu. Dolga ranta, gora od človeka. Samo se smeje, tako lepo je, samo se ponuja. Visi na njem, kakor krovi sedlo. Na trpež ali smrt. Speljati koga na tenak led. Zablejati na koga. Mlena je, storjeno je. Nobene mu no zamolči, pa tudi ve zakaj. Se žlahtava po krvi (po očetu), po mleku (materi). Toliko pomaga žliihta kakor stara plahla. Burja platno meri. Bije po Žaklji, ker konja ne more. Kislo je pogledal, mrdo je napel. Bubje pšeno gre. Gladek kakor hrastova skorja. Lep kakor rosa, kakor bi ga zmalal. Slana koprive ne pomori. Nič ne mara, da velja kacih 10 goldinarjev. Rojen sleparček	je. Hotel je iz	kože skočili.	Za	zdaj	je celo kožo	odnesel. Bodi si	Peler ali Pavel.	Obslal je, kakor bi ga	bil kdo v zemljo
vkopal. Sam jo to oprtil. Pavluha nima sluha, dokler mu hrbla no nabu-ha. Ne da sabo pometati. To prehaja v hribee. Norce briti, lliše obirati. To so prazne muhe. Tu je osel pod brdom. To je nevarno kakor volk. Starega konja ne navadiš jahati. Ne vtone, kdor ima obešen biti. Zgrabi palico, ter mu vse odpustike podeli. Da bi šental norce! To se bo zgodilo, kadar bo mrtev petelin	k dnevu pel, ali kadar bo	mrtov niežnor
dan zvonil. Pod palec postaviti	kog». Ta dva sta	si enmalo tako.	Drva
se ti bodo smejale. Dober je izgovor, če je ludi iz Irte zvit (prim. talj.: Se non e vero k ben trovato.) Mlada vrana po navadi kavka. Boljši je nekaj ko nikaj, boljša bobova slama ko prazne jasli. Oc' tega že stare babnice gostolujejo. Veš kaj, tako mi pa ne boš govoril. S'rah ga je bilo la devet krvavih kač. Mrzlo roso bo pil. Koga v črnih bukvah imeti.
Tako hudih pa še ne, ko. .. To ti dum, zu kosilo se pa lu obriši. Poklone sekati. Njemu bo pisan. Od jalove koze on dobi mleko, iz vsacegu drevesa oglje žge. Krčmar molze pivce, jim raco narcja. Ne bo se več podkožil. To ti je debela ura. Tenka mn prede. Sneg se konju kopiti. Podarjenemu konju se ne gleda 110 zobe. Na en mah se hrast ne podere. To je ples na	Kleku.	Mi 01' volk», ou	primaha.	On zgrabi	puško, strah
pa n« kolenu.	Človek	prstenega obrazu.	Zanj so	vsi	dnevi v	tednu zaspani
pondeljki (Bluumontiig)	Gorak mu je. Zudeg.iti komu	kij pod	noge, da ne
more nikamor.	Jenjuj,	v veter g-ovoriš	Komu se	na	pete obesiti. Kakor
bi imel sto šil pod kožo. Leti kakor bi mu za petami gorelo, itd. itd.
Slovenska frazeologija je zelo bogata, govorila, reki i primeri so ji večidel iz narave posneti. Ljucl ljubi neke številke (naš narod čisla 9), nektere barve, stvari, djanja i naravske prikazni ter jemlje je posebno rad v svoj govor. Jz govorilskih nabir boš tedaj narbrže sprevidel, kako tvoj narod misli. Ako si sam kacib rekov napraviš, je boš ukrojil tako, da se priležejo mišljenju tvojega naroda, samo da je bolj olikaš i požlahtniš. 0-pomuiti še gre, da je večina naših govoril za humoristiko kakor nalašč vstvarjena, morda ravno zato, ker so tako čudno naravna i 8amoobsebua; služil se jih bo torej romanopisec, novelist, humorist i posebno dramatik v šaloigrak z velikim pridom.*)
Toda vrnimo se k razgovoru. On naj se začne brez dolzih vvodov, i začetek bodi brez ovinkov, kratek, naraven i stvari primeren, od ktere se ima govoriti; potler gre paziti na to, da prehaja začetek lepo v sredo i ta na sklep. Kadar je razgovor dolg, se sme vplesti še kaj druzega vmes, da se le vjema s cilj i koncem sostavkovim. V vvodu lahko kako poveš, kaj da je razgovoru vzrok. Ta pa je marsikdaj mesto, kjer se dva snideta, ali kaka druga priložnost. Poslej je poskrbeti, da ne govori kaka oseba preveč, druga premalo; razdelitev vsega pomenka naj se ravna po predmetni važnosti z vselejšnim obzirom na resnico, dobro i koristnost. Ko pa ne dopušča naš predmet več daljšega razvi-
3 Kdor piše po domače, piše tudi jedrnato.	Vzemimo govorilo: Umreti mora,
emccbi rekel: Es	hilft nichts, er muss	sterbou. To bi ltak prestavljavec
slovenil gotovo tako: Nič	ne pomaga, 011 mora	umreti. Kak razloček! Vsa moč
je	šla	po vodi. Primeri:	Vojak zgrabi puško,	strah pa na kolena. Nemee bi
rekel: Wie der Soldat das Gewehr ergreift, fällt das Gespenst aut die Knie. Morda bi kdo to takole prestavil: Ko vojak puško zgrabi, pade strah 11a kolena, ali k večemu: Komaj popade vojak puško, jo strah že na kolenih. Poslednja prestava bi 110 bila preslaba, a vendar bliskovite istočasnosti obeh djanj ne izrazuje. Tisti: „strah pa ... je čudovite moči; kako neroden bi bil pa še le: pade ali je! Glede na to bi se dal dolg nauk o prestavljanji napisati.
janja, sledi sklep, ki je po snovi kakoršen bodi. Ker je razgovor dramatičen, piši ravnuje se zmirom po značajih oseb i po predmetu ; slog bo tediij zdaj resen, zdaj šaljiv, kakor okoljščine nanašajo. Prim. klasično satiro Prešernovo: „Nova pisarija. “ Znani literat J. Macun piše o tem sostavku v: Pregled slov. „literature“: Nova pisarija genialno smiehu i ruglju izvergavaprestrogi purizam slovničarah, kao i niekih protivnikah roinantičke Prešernove muze.
(»«Klanje.
Zgodovinski spisi.
Občna zgodovina je popis onih spomina vrednih i poverjenih dogodkov, ki so v vrsti časov društveni stan človeški napravili i ga spremenili. Spomina vredna je pa dogodba, ako je k na-pravijanji človeške družbe v resnici veliko pripomogla, i poverjena se imenuje t sta, ki se je v zanesljivih virih ohranila. Zgodovina je po tem takem drug žlahten odrastek naše književnosti, ona je zvesta pričevavka vseh časov, resnici svitloba in učiteljica človeškega življenja. Vestni zgodovinar je nepristranski presojevavec dotičnih virov (historični pretres), kot pripovedovalec je svoji umetnosti kos, to je, on bo dogodbe tako popisal, da dobi čitatelj po njih zvest obraz preteklih i sedanjih č..sov, i da se vrste v lepem stiku i razmerji med sabo. Njegova povest mora biti lahko pregledna celota; zategadelj se tii’ja od zgodovinarja visok um i domišljija, da razume posamezne dogodbe in je v lep zgodovinski obraz so-stavi. Zgodovina človeškega rodu se začenja pri ustmenih sporočilih, ki so prehajala od očeta na sina, od očakov na Mozesa. Mozes je še le one sporočilske spomine nabral in je v Pentatevhu razkazal. Ta knjiga je tedaj narstarši i verjetniši zgodopis.
Kakor so bili očaki izraelskega ljudstva izvirki prvih sporočil, tako so tudi duhovniki di ngih narodov hranili prve spomine njih zgodovine. Iz teh virov so zajemali Maneton, Beroz, Mega-sten i najslavniši med njimi: Herodot, oče ali začetnik pravega zgo-dopisja ( r. v Halikarnasu 1. 434. po Kr. rojstvu). Na omenjeni način je nabiral zgodovinsko gradivo pri indijskih, perzijanskih i egipčanskih duhovnikih ter napisal po tih pozameznih povestih prvo občno zgodovino poglavitnih tedajšnih ljudstev v Evropi in Aziji. Njegov vrstnik TuJcidid (r. v Atenah 471 1. pr. kr.) je napisal zgodovino peloponeške vojske, i si ž njo tako ilavo pridobil, da so ga mnogi posnemali i ga še dan danes posnemajo Njegova knjiga je zanesljiv viri lep izgled zgodovinskega sloga. K Herodotu i
Tukididti se druži Ksenofont (r. v Atenah 445. pr. Kr. r.) tudi grška bučela imenovan, ki sluje po svoji prijetni pisavi v delih: Grške zgodbe i Anabaza. Te tri imajo z obzirom na zgodovinsko umetnost za narboljše grške zgodovinopisce. Njih posnemovalci so Filist, Teopomp, Efor i drugi; a le pičle odlomke imamo še od njih<
Pozneje v časih Aleksandra Velicega, ko so jeli ljudje kraje i ljudstva bolje poznavati, bogatelo je zgodopisje čedaljebolj v učenostih. Prvi izgled pragmatične zgodovine je ustanovil Polibij (r. v Megalopolji 2u5 pr. Kr. r.) v 40 knjigah; kajti pred njim so zgodovinarji zgodbe le popisovali brez obzira na vzrok in učinek ah brez zgodovinarskega modrovanja. Za njim so glasovitniši pisatelji ti-le: Diodor (r. okoli 45 1. pred Kr. r. v Algiriji, sicilian-skem mestu), kije napisal v 40 knjigah zgodovinsko knjižnico; Stra-bon (r. v Amasiji 50 1. pred Kr. r); on je spisal v 17 knjigah prav učeno zemljepisje, v kterem so dodani tudi izvrstni popisi šeg, navad i postav raznih tedajmli ljudstev; Jožef Flavij, žid (r. 37. 1. po Kr. r.), bivši namestnik v Galileji, pozneje Vespazijanov jetnik; on je spisal mojstrski deli: Judovska vojska i starino judovske. Plutarh (r. v Keroneji 50 1. po Kr. r.) Od njega imamo: Životo-pise i Primere, v kterih primerja po dva narslavniših Grkov i Rimljanov, npr: Tezeja i Romula, Likurga i Numo, Solona i Publikolo, Temistokla i Kamila, Perikla i Fabija Maksima; Alkibiada i Korio-lana itd. Taki životopisi so jako primerno berilo za mladino. Nadalje imamo še sledeče zgodopisce; med njimi so nar bolj znani: Julij Cezar (r. 99. 1. pred Kr. r.) sloveč po svojih Komentarih, v kterih popisuje z jako lično besedo vse vojske, v kterih je sam vojskovodjeval. Kaj Krisp Salustij (r. v. Amiternu), ki je spisal Jugurtovo vojsko i Katilinovo zaroto. Vsled njegove jedrnate pisave ga primerjajo Tukididu. Kornelij Nepot nam je zapustil 20 životopisov glasovitnih vojskovodov, i Katona in Atika. Beseda mu je gladka, pisava jasna i prikladna i misli vrlo plemenite. Tit Livij, (r. v Padovi 59 1. pr. Kr. r.) prijatelj i gost Avgustov; od njega imamo: Letopise v še ostalih 35 knjigah. Tega zgodopisca močno hvalijo glede na lepo razvrstitev dogodeb, zgovornost i sploh krepko pisavo. Kornelij Tacit (r. v Rimu po Kr. rojstvu]; spisal je Letopise začenši od Avgusta do Nerona; nadalje, Rimske zgodbe od Nerona do Domicijana, i slednjič: Agrikolov životopis i navade Germanov.
To so tako imenovani klasični zgodopisci.
Novejih zgodovinarjev je preveliko število, da bi se mogli vsi tukaj omeniti. Samo toliko naj stoji tukaj, da so znani v tem
obziru Italjani: N. Machiavelli, P. Bombo, Fr. Guiccardini, Var-chi, B. Davanzati, L. A Muratori, C. Botta, C. Cantü (prav učen i sloveč zgoiiovinar) N. Tommaseo (Dalmatinec in jako učen mož.) Nemci: Schlosser, Leo, Midier; Angleži: Hume, Gibbon, Lingard, Robertsohn; Francozi: Bossuet, Fleury, Rollin, Michaud Thier, Lamartine. Slovani: Karamzin, Palacky. Tudi mi Slovenci imamo prav učene zgodovinarje: Davorin Trstenjak sluje po svojih tehtnih in ostroumnih preiskavah slovanskega starinarstva; P. Hicinger, ki je spisal toliko učenih člankov zgodovinskih, da so vredni posebne knjige; Trdina, naš znani zgodopisec. Slednjič naj še omenjam Občno zgodovino, ki jo je umrli i visokočislani M. Vertovec začel i rajnki Verne nadaljeval.—
Zgodovinski viri so a) pripovedke, ohranjene v ustnih naznanilih (prvotni, filozofski i historični miti) b) zgodovinske pesmi, c) Nemi spominki (hieroglifi, kamnopisi, napisi, spominki predoče-vajoči kako izvrstno osebo ali slavno djanje, penezi, listine, d) istočasni in e) poznejši pisatelji.
Historična znanstva fo: 1.) podstavna (Občna zgodovina, ki obseza vse znamenite čine preteklih časov; statistika ali državopisje ki opisuje sedajni politiški stan vseh držav na zemlji po vseh pogojih znotrajnega i zunajnega njih življenja. Pogoji prve baže so pa: Lega, svet, podnebje, slanovalci, uredba ali ustava, oskrbništvo vlada, vera, napredek v znanostih in umetnijah, omika, uravnava vojaštva i narodski značaj. Zunajno življenje kake države boš določil gledaje na to, ali se peča več s poljedelstvom, s kupčijo ali z orožjem, ali obsega dosti ali malo stanovalcev, ali so ti sirovi ali izobraženi i sploh v kakem razmerji da stoji s sosednimi državami. 2.) propedevtična (pretres prvih pisanih naznanil, zemlje-pisje, kronologija ali časoslovjo) 3.) Izpeljeva/na (etnografija, posebna ali špecialuu zgodovina ali statistika, kulturska povestnica.) 4) Historični pripomočki (genealogija ali rodoslovje, numismatika ali penezoslovje, heraldika ali grboslovje, epigrafika, diplomatika, sfra-gistika.) 5.) Zgodovina potopisna.
Začetki letnih števil so: Od začetka sveta, 4004 pred Kr. r.; pri starih Grkih 776 pred. Kr. r.; pri nekd. Rimljanih 754 pred Kr. r.; pri Turcih 622 po Kr. r.; pri vseh knstj. narodih: Krist, rojstvo. Zgodopisec piše a) geografčno, ako začne z zemljepisom i dodaja pri priložnosti dotične zgodbe, b.) kronologično, ako vrsti dogodbe po letih i stoletjih, c.) etnografiči o, ako pripo-veda zgodbe enega ljudstva ali ene dobe brez obzira na druga ljudstva, d.) sinkronistično, ako popisuje vse, kar se je istočasno
v posebnih dobah na svetu prigodilo, in e) pragmatično, ako popisuje dogodbe po njih notrajnem stiku z obzirom na njih vzrok in učinek.
Zgodovina se imenuje nadalje glede na razne predmete, s kterimi se peča: Cerkvena, civilna ali politiška, znanstvena, umet-nijska i slovstvena.
Ker je zgodovinstvo tako obširno i mnogovrstno, mora poznati zgodovinar ustanovitve, šege i navade razuih ljudstev v raznih časih, vere, umetnije, vojskovanje, brodarstvo, obrtnijstvo i kupčijstvo; on mora poznati nadalje človeško srce, da je v stanu presojati nagibe, vzrok in učinek dogodeb i da zvesto popisuje misli i djanja oseb. Vrh tega mu je potrebno znanje člo-veštvenih namenov, znanje ljudstveuih pravic, človeških doižuosti, politike i diplomacije.
I slednjič se razumeva že samo po sebi, da mora biti resnicoljuben, nraven i nepristran, zveden v jeziku in v vseh pravilih, ki uče skladno i jedrnato pisati i govoriti.
X. poglavje.
Roman i novela.
Kakor je prišel sonet na mesto nekdajne ode, rima končnica na mesto aliteracije, tako nadomestuje zdaj roman junaško pe-8em, samo da se bolj prosto giblje mimo nje. Homan je tedaj umetna pripovest; a njeni dogodki niso skoz i skoz historični; — i ravno v tem se loči od zgodovine, ki razvršča i popisuje resnične dogodbe — vendar morajo biti tudi njene izmišljenine resnici podobne i sploh verjetne; kajti le tako zamore bralca zanimati, prepričati, podučiti i ganiti. Roman se je že zgodaj presadil na Grško iz vzhodnih dežel, kjer sta domišljija i čut bolj živa in ognjevita. Prvi grški roman (i vreden tega imena) je Ksenofontova Kiropedia, ki jo čislajo kot vzoren obraz lepega vzgojevanja. Od Latincev nimamo nič kaj prida takih spisov, kjer je bilo to ljudstvo bolj vojaško i praktično. Ali v srednjem veku, ko je viteštvo svoj vrhuuec doseglo i so ljudje v vraže i čudeže verjeli ko ni-kolj poprej, postalo je nešteviluo tak h čudapolmh povest, ki so pa v umetnijskem pomenu večidel čisto brez vrednosti. (Prim sat. roman: Don Kišot, ki ga je spisal Cervantes, r. 1547, i s kterim biča one romane z nedosegljivim humorom). Znano je, da se
spopolnuje pesniški jezik veliko prej nego prozaični. Kjer je pa roman dospel na visoko stopnjo, tam se je gotovo tudi jezik tako dobro popilil, da je rabljiv za vse potrebe. Torej je (pravi) roman od velike pomembe ne le samo glede na bogastvo idej; ampak tudi zato ker priča, da je kak jezik dozorel za djansko rabo.
Roman je mnogoteren; on je:
A), historičen, ako se druži v njem izmišljenimi z resničnimi dogodki. Ta roman je spet dvojni: ali se vrste krog poglavitno historične osebe druge izmišljene, ali pa obdajajo izmišljenega junaka druge historične osebe. Ker ne gre se tikati zgodovinske resnice, je obdelovanje te baže romanov silno težavno. Ako ne more bralec historične resnice od izmišljenine raločiti, greši roman zoper svoj lastni namen. Romanopiscu ni namreč dupuščeno pre-narejati zgodovine, kakor mu ljubo i drago; to sme samo dramatik, ki svojih poslušalcev prav za prav ne podučuje samo.
B.) popisovaven. V teh romanih se razpleta kaka izmišljena dogodba v kakem resničnem kraji i zgodovinski dobi. Poglavitni namen teh pnpovesti je popisovanje šeg i navad kake dežele. Taki so Cooper-ovi romani:	Pilot,	poslednji Mohikanec itd. V
teh romanih je povest zgolj izmislile, popisovavni del je pa posnet po naravi, po krajih i časih. Ker ne pačijo te pripovesti zgodovinske resnice, imajo je učenostniki za nar bolje.
Opomba. Popačenemu okusu današnjih romanobralcev se pa ti romani nič kaj ne dopadajo, ker so v popisih človeških djanj i strasti bolj smerni i resnični ko tisti razvpiti francoski romani.
C). Podučni, v kterih se zgodovinske ali izmišljene osebe tako vedejo ali govore, da bralca naravnost podučujejo.
D.) Pobožni, kterih predmet je npr. iz kake legende.
E.) Pastirski, ki popisujejo pastirsko ali življenje na kmetih. Taki so Chateaubriand-ova: Atala, Renat; Saint-Pierre-ov: Pavel i Verginija.
F.) Vitešici, kterih p-edmet je vzet iz zgodovi; le srednjeveških vitezov. Iz teh romanov se je izobražila tako imenovana romantična pesem.
G). Satirični, ki zasmehujejo slabosti ali napake kake dobe. Narimenitnisi satirični romanje že imenovani: Don Kišot; nadalje nekteri Fielding-ovi romani; Lesage-ov: G4Ü Blas itd. Razumeva se samo po sebi, da se mora satirični romanopisec zdržati vsega preuveličevanja i osebskega zaničevanja, sicer bi naravnost škodil, kjer bi imel koristiti. *)
H.) posneti iz družbinega življenja.
J.) Sentimentalni, kterim je predmet razvoj ljubezenskih strasti. D’Arlincourt si je bil v tej vrsti neko slavo pridobil; ali ker je bralcem s svojimi knjigami le v pohujšanje bil, zgubil je on s posnemovalci vred vso vero pri občinstvu.
K.) Nravni (v pravem pomenu, ker sploh nravni morajo biti vsi romani), kterih namen je, čitatelje o kreposti podučevati. Pisateljici:	Genlis in Edgewortli\ pisatelja: Lafontaine i Kichard-
sohn slujejo kot prvaki v tej vrsti romauopisja.
Opomba:	Tudi pri nas se je začel roman obdelovati, i ka-
kor se vidi, z lepim vzpehom. I. Jurčič (Iti je še spisal razun mnogih novel tudi „ Desetega brata “ „ Cvet i sad *) se je slovenskemu občinstvu prikupil kot prijeten pripovedovalec. Ta mladi pisatelj strinja v sebi razim hvalevredne čuti za lepo i dobro tudi znanje temperamentov i značajev z nenavadno poznavo svojega jezika. Pisava mu je barvita i značajna. — Ker je novela prav za prav le kratek roman, naj omenim še to-le: „ Glasnik“ nam prinaša že mnogo let kaj lepih novel, ki so po večini glede na zapopadek in vzorno pisavo mikavno berilo za mlado slovensko občinstvo pa tudi; bolj zrelim čitateljem vgajajo. Kot novelisti so znani Mandelc, Mencinger i drugi.
Od romana, naj je kterega koli zapopadka, se zahtevajo sledeče lastnosti:	On naj je pred vsim edinstven v poglavitnem
dogodku; smejo ali prav za prav se morajo vplesti druge zanimive dogodbe, samo da preglednosti ne žalijo; on naj je pa tudi razločen v pipisovanji šegi navad, verjeten v vsem, kar jev njem izmišljenega, prikladen, resničen i mnogovrsten v značajih. Glede pa v ožem pomenu na pisavo, bodi ta lahko raz umljiva, i naj se
*) Satirik pa ni že vsak zbadljivec, kteremu ni nič prav na tem svetu, i zato zbada in vjeda, kjer le more. Šatirovanje tirja posebno zmožnost, ki v re-iidel prijetnih podobah kako reč zasmehuje.
ravna po osebah. Tega poslednjega pravila se drži tudi dramatik, a ko pozna stvar, o kteri piše. V razgovoru so namreč večkrat omikane i neomikane osebe; onim pristje omikan tem bolj prost a vendar požlahtnjen jezik. To so pa zahteve, bi rekel, samo glede na umetnijo ali prav za prav glede na njena pospešila; še manjka duha, ki mora prevevati ves roman. Ta duh je nravnost i prava podučljivost.
Zoncada, imeniten pisatelj, piše o tem:
„Da piše romanopisec z lepim vspehom, naj opisuje zločinstvo, kakoršno je ono v nasledkih, ne pa toliko v njegovem počenjanji i še bolj grešnih naduh: naj popisuje krepost v njenih žrtvah i trpljenji, pa še več v njeni vsesilni zavesti, ki jo krepi, da zamore vsakoterih nezgod voljno prenašati. Kajti krepost je dostojna, visoka i neznano vzvišena, hi rekel, lazanska je, ne zgo\j človeška. Krepostna oseba je skrajni del človeštva i začetek narviškega bistva.“
Učen teoretik tako visoko govori o krepostnosti v romanu. Vendar ni čuda, ta „ceterrn censeo“ bereš v vseh takošnih spisib, ako merijo na resnico; zakaj velika je škoda, ki jo naklanjajo ne-kteri romani posebno francozki. Mladenč, ako je imaš v rokah po kakem naključji, prebiraj je s pravim razsodkom. Svet ni takšen, kakor ga ti pisatelji malajo, ves drugačen	je.	Ko se	ti	zdi,
da moraš knjigo skriti pred star.si ali učeniki,	kar	zažgi	jo	raji.
Glej vse spletke v tacih razvpitih romanih so gola laž, ker niso ne verjetne ni času primerne. Kako te more neki mikati, ko či-taš npr., da mora gospodar hlapcu sužnjevati, da sin očeta strahuje, da je svet kakor kaka norišnica ali brlog zverinski ? Ali so ta razmerja splošna, imajo li za bralca res kaj mikavnega v sebi? Take pisunarije motijo i hujšajo bralce posebno mlade i neskušene, ki ne znajo še dovolj razločevati prave lepote od navideznega i slepotivnega lišpa, one omadežujejo i razvnemajo domišljavo z nesramnimi podobami, kradejo duši	mir	i ravnotežje,
da hlepi po praznih mamilih ter slabe tvornost i nagnjenje	do	de-
la. Le obišči pokorilnice i takošne naprave, gotovo najdeš med sto jetniki obojega spola 50 žrtev tega pohajavskega berila.
Dasiravno pa ne bo menda nikdo tirjal, da nüj roman vselej naravnost krepost uči; vendar posredno nravit je lahko, da ne škodi, kjer ima hasniti, da ne krade i slepoti, kjer ima dajati i podučevati. Primeren roman ta vrste je knjiga:
1	promessi sposi (Zaročenca), ki jo je italj. kksik A. Man-zoni spisal. V tem romanu nahajaš toliko i tako mnogovrstnih
značajev s tako različno pisavo, da se ne moreš zadosti načuditi mojsterskemu pisateljevemu peresu. Šala, resnost, popis, govori, vmesne prigodbe, vse se vrsti v čudovitem redu. Tu vidiš krepost, zvijačo, smešno plašljivost, dobra djanja s primernim povr-nilom, pregreho ž Djeno kaznijo, živahne malbe krajev, mest, vasi, hribov, gozdov, rek, samostanov, gradov, krčmetin, bolnišnic, tržišč; osebe vseh vrst i značajev: nadškofe, namestnike, duhovnike, vojake, notarje, vradnike, priproste i plemenite, pogrebce in ogleduhe. Slog mu je po okoliščinah resen, žaljiv ali kratkočasen, tragičen, nežen, krepek, občutljiv i viharen; z eno besedo, vse živi v ti klasični pripovesti. Vrh tega so misli čiste i nravite.
Ne bo torej odveč, ako podam tu prvo poglavje v okrajšku; bralec bo videl, kako je vse naravno i prikladno po'stvari, ki jo sloveči romanopisec popisuje:
„ Tisti oddelek komskega jezera, (lago di Como v Ltihili) ki se razprostira proti jugu med nepretrganim hribovjem, je ob krujili v6s izrezan v šobah i zatokih, kakor se namreč ono nazaj niniee ali vanj moli; toda kar naenkrat jezero otesneje ter jame se odtekati reki enako, itlost, bregova sklepajoči, delu to spremembo še bolj občutljivo, i zdi se, kakor bi htel zaznamili konec jezera i mesto, kjer Adu začenja, dokler se ta spet ne razširi v precejšno vadovje - v jezero. Levi breg, naslanjajoč se na dva likoma stoječu hribu, se viša le mulo po milem, uato še le prehaja v skalnate strmine, v pribrdjn, preduhe i planine kakor je sostavn ali voda uanesla. Doli na konci samo giušec i gladko kamenje; sicer poljane, vinogradi, zemljišča, selu i vasi, tu pa tam gozdi, ki se potem zgubljujo po hribih. Nedaleč od onega mosta stoji vas Leko na bregu omenjenega jezera; kudur je pa povodenj, en del c lo v njem stoji. Dandanašnji je Leko že precej velika vas, ki ne bo dolgo trpelo, da se v mesto narase. V časih, v kterih se naša povest razpleta, je bila ta vris že dokaj zavarovano trdnjavica z zupovednikom i lepo stanovitno špansko posadko, ki je bila neki jako poredna. Od zemljišča do zemljišča, od kterih smo govorili, so se vile i se še vijd gorske ceste i steze, več ali manj kamnite ali gladke; od časa do časa globoko se vlečeče med zidovoma ob krajih, odkoder ne vidiš druzegu, ko nekaj nebu nad seboj, i le kjer medzidje vzhaja, se ponuja tvojim očem širši i bogatejši rair.gled v jezrsko zrkalo ali na bl.žnje hribe.
Bilo je pod večer 7. novembra leta 1628., ko so je župnik Don Abondio vračal na dom po neki gori omenjenih cestic. Da ne bi časa preveč tratil, prebira tildi duns kukor po navadi svoj brevir. Vendar ne bere v eno mer, ampak odmolivši en psalm dene kazalec svoje desnice v bukve, i s temi vred jo da levici za hrbtom, ter koraka naprej gledaje ali
na tla, da bncno	kak kamen,	ako je	na poti, v stran proti zidu,	ali pa
povzdigne svoje	oči ter obrne	je tje,	kjer je ravno	solnce za goro	zašlo.
Potem odpre zopet bukve ter odmoli kuk drug odlomek Tuko pride zduj na mesto, kjer je imel vselej navado kviško pogledati. Tukaj je bil namreč kacih 60 korakov dolg ovinek, potem pa se je cesta cepila r dve drugi cestici. Levo je držala v hrib proti farovžu, desna pa se je vila v dolino do necega lijaku. Znotrajua zida teli stez se nistu sklepala naravnost V kot, kakor po navadi, ker na mesti tega je «talo znamenje ali pilj, na kterem je	bilo namalano	nekaj dolgili	vijoč h	se podob, ki so izhajale v
tenko	ost,	češ, da pomenjajo plamene.	Vmtžs	med temi plameni so	se vile
drugo podobe, to so bile duše v vichli. Obrnivši se torej župnik na ovinek, krene svoj pogled kakor vselej proti omenjenemu znamenju; kar zagleda tam nekaj, česar ni bil pričakoval, i mu tudi duša nikoli ni bila poželela.	Dva	moža sta bila	razpostavljena	tu m drug drugemu nasproti;	eden je
jezdil	nizki zid, eden je	pa slonel na	njem i	roke križem držal.	Gotovo
njemu nič kuj vesela prikazen, ker njuna noša, vedenje in vse, kur je bilo viduti na njib, mu je pri tej priči razkrilo, kteregu stanii da sta. Nosila sta namreč okoli	glave zeleno	mrežo,	ki se je jima	spuščalu dol do lovili
pleč, imela sta dolge i pridno	navihane brke, svitel	usnjat pas, za	kterim
ste dve pištoli tičuli, bingljal je jimn o prsih majhen s smodnikom nubusan rog,	in iz	žepov	širokih hlač so jima gledali dolgi	debeli	nožmki. Vrh
tega	sta še	b;lu	opusuna s silno velikim mečem.	Nu prvi	pogled se je
moglo razsoditi, da sta dva najeta tolovaja, ali kakor se je takim klatežem rekalo: bila sta brata.
Bravo je bil	v tistih	časih najet razbojnik.	Ta druhal,	ki se	jo
zdaj popolnoma pozgubila, je	cvela	tedaj posebno v	Lombardiji	i tudi	po
po drugo I na Luškem. Bogatili so imeli po več tiicih potepuhnov, i ker je bila oblast tedujnih vladarjev že obnemoglu, uganjali so ž njili pomočjo, kar so	le hteli. Na	primer, če	je kdo takega oblastnika razžalil,	ali
če je	bil njegovim	večidel nepruvičmm namenom	kako nu	poti ,	je
dobil njegov brnvo povelje, da ga	preseli	v una življenje,	kur se	je
tudi gotovo zgodilo. Kdor je imel	več ali	bolj prebrisanih	bravov,	ta
je bil v svojem kraji tuko rekoč vladar; kajti storil i prilastil si je lahko vse, česar je želel. Nekteri tira vi so bili le navadni razbojniki i so to grdo rokodelstvo sami na svojo roko opravljali. Nemura poreče prijazni čitalec: Kje pa jc bila pravica? lila je bila, i vladarji so si na vso moč prizadevali, to pleme zatreti; ruziflušali so zoper le potepuhe ostre prepovedi; ali ker niso imeli dovolj moči, so bde tudi njih postave brez za-željenega vspeha Reklo bi se lahko,	da je število teh grdinov	od dne	do
dne veče i nevarniše prihajalo. Toda vrnimo	se zopet k Don	Abondiu.
Da	koga	čakata popisana poštenjaka, nad	tim	ni bilo	več dvomiti;
toda	kar je	našega župnikA š« nar več žalilo, je	bilo	to, da	sta, soditi po
njunih pogledih, to čast le njemu sumemu skazovala. Zdaj ni mogel \6b misliti: bodisi Peler ali Pavel, kaj meni mar; ker komaj sta ga zapazila, se kar čudno spogledata ter glavo vzdigneta hencano pomenljivo, kakor bi htela reči:	Dočakala sva ga 1 Uni, ki je zid jezdaril, se koj pridruži drugemu
pajdašu, oba se postavita vširic ter odrineta Don Abondiu naproti. On je imel na videz še zmirom z brevirjem opraviti, v resnici je pa le izpod čela pogledoval, da bi zvedel, kaj le bo. Ko se popolnoma prepriča, da velja res njemu ta nepričakovani pohod, obstane za en čas na mestu, kakor bi ga bil kdo kar v zemljo vkopal. Komaj se spet zbrihta, i zdaj mu hodi vsakoršno na misel, pred vsim pa to, ali je ni med njim, in bravoma kake rešivne stezice. Nobene. Zdaj se toliko prebere, da segne sam sebi v dušo izpraševaje se, ali	je kdaj	kacega oblastnika razžalil.	Tudi tega	mu ni
vest očitala.	Brava	se mu	pa čedalje več bližata, lovita	ga z očmi.	Hej,
ta bo žaltova, si misli, kajti sleherni up ogniti se nengodnih prišlecev, mu je splavat po	vodi,	i da ta	možaka no brijeta norcev tod,	s tim je	bil	tudi
že pri kraji.	Kako	si je pa to strašno sitnost oprtal, to	je vendar	le	brez
vspeha premišljal. Tuhta in tuhta...................ali spak, prijatla sta že celo
blizo.	Zdaj pogleda	tako, kakor bi htel reči:	Hala, hodita mi lepo pri
mirul	Potem vtakne	levični	kazalec za koljčr,	češ, da	ga poravna, med
tim se je pa le pridno oz ral, da vidi, ali kdo pride za njim; ali tisti kdo je bil menda še v deveti deželi, žive duše je ni od tiste strani. Zdaj nekoliko zameži, potem se pridno zugleda v njive, jej pa tudi tam je vse mrtvo i ker	v tretje rado gre, še	en obupen pogled	pred se;	vendar tildi tu ne
zapazi druga ko dva	brava,	pred kterima bi si	bil zdaj	Don Abondio nar-
munj	babilonskega turna iazelel.	Šent, kaj storiti, kaj?	Zasukniti se nazaj
in jima figo pokazati, prepozno; ubrisati	jo, bi pomenjalo:	Le	dotecita in
ubijta me. Ker tedaj ni vedel ne kod ne kam, se nazadnje vendar spravi v miru, kolikor je bilo mogoč« i kakor so ravno okoljščioe nanesle, se zmakne od	mesta i pospeši korake, do	bi le enkrat te	sitne	neugodnosti
konec bdo.	Medpotoma izusti š« kako	vrstico iz psalmov na	glas, se po
moči	prijazno namuzne, čeravno	je dokaj	grenkih požiral,	i ko že razbojnika	prav iz oči v oči zagleda,	pošcpeta	še potrpežljivo :	Mlena	je, zdaj-
smo skupaj!
n Gospod župnik nagovori ga eden kar brez ovinkov i streljaje i očmi vanj; . . .
„ V čem vama zamorem vstreči ? “ upraša Don Abondio ne prav vede kaj.
„ Vi mislite jutri......................nadaljuje uni osorno, kakor kdor je svojega hlapca............................v kaki nezvestobi zasačil. tt	Vi mislite jutri	poročati Lovreta
Tramaljino	i Lucijo Mandelo ? Kaj ne	da T “
n To je..................odgovori	Don Abondio s tresaviin glasom, “
to je..............gospdda,	vama	je	dovolj	znano,	kako	je	kaj	v	tacih	rečeh.
Fajmošter in pa nič; kaj 011 ve, kako vse to pride; zatelebojo sd drug v druzega i polier .... polier pa pridejo k num duhovnikom, knkor bi kak dolg tirjuli .... in in mi smo lu služabniki vse soseske. Taka je le. “
„	Prav	“, seže mu bravo v besedo z	zapovedljivini glasom:	„ta
poroka pa	ne sme biti ne jutri ne nikoli. Ste	me razumeli ?	“
n Ali gospoda moja ? povzame Don Abondio s pohlevnim glasom, kakor kilor	ima	nepotrpežljivega človeka umirili,	„ ali gospoda,	prosim,	mislita se saj	na	moje mesto. Ko bi jaz imel ukazovati, tako	bi že;	toda
saj vidita sama, da je ta stvar sama nu sebi i da nobenega dobička nimam pri tem. “
„A kaj!“ prestriže mu bravo govor; „ko bi se hteli pričkati zastran tega, nemara da naji denele v rnavho. Prikrpala pa se nisva sein-le, da bi kvant poslušala. Najna zahteva je kralka, Vi ste jo zaslišali, kar toliko pomenja, ko................“
„ Saj sta pravična i razumna . . . . “
„ Pravična i razumna ali ne so	oglasi drugi	bravo,	ki je	dozdaj
molčal,“ poročali ne boste, pa je; sicer	— tu se grozno zakolne	— si-
cer se ne bo kesal, kdor ju poroči, ker ne bo utegnil . . . . “ zdaj se v drugo zakolne.
„ Daj si mir! “ spregovori spet prvi bravo, „ gospod župnik je mož, ki svet pozna, i mi dva mu ničesa ne prizadeneva, samo da se po najnih besedah ravna .... in eh, da ne pozabim, najin gospodar, prevzvišeni gospod Don Rodrigo Vas prav srčno povzdravlja . . . . “
Da se kaj posebnega kuha, je Don Abondio iz tega pogovora lahko razvidel; samo da protivni veter od tistod vleče, tega v resnici ni pričakoval. Knkor razsvetli blisk o ponočni nevihti naenkrat i nerazločno stvari na zemlji, tako je bilo zdaj tudi ž njim. Torej zgolj le po neki njegovi navadi se globoko prikloni rekoč: „Ko bi mi saj mogla povedati *
„Jej, Vam praviti, ki	znate	latinski	. . . 1 “ preseče	mu besedo
omenjeni tolovaj, ter se zahrohoče, da so ni dalo razločili, ali je njegovo obnašanje bolj nerodno i nespodobno ali	bolj sirovo i	d vje. „	. . .	Uge-
nite jo Vi, to je Vaša reč“ nadaljuje on „samo da se	kje ne	zablebetate o
stvari, ki sva jo Vam zgolj le za Vaše	dobro razodela . .	. zapomnite
si	to, drugač ... hm I ...	bi to	bilo toliko ko poročati, in	o tem sva
Vam svojo misel že povedala.	No	pa, kaj	naj prevzvišenemu	Don Hodri-
gu v Vašem imenu sporočiva? “
„ Moje spoštovanje “ . . . .
„ E kaj, to ni še zadosti .	. .	“
„Mojo udatiost.....................da	da	mojo	udanost	za	vselej.“ I	ko je
te besede izgovarjal, ni sam prav vedel, ali obetnje ali se le poklanja. Brava jo pa razumeta v prvem pomenu, pobereta šila i kopita ter gresta.
Kakor bi ju bil popred Don Abondio	v žlici	vode utopil, tako
ga je zdaj gnalo, se še nadalje ruzgovarjati ž njima. Ali kje sta že bila ! Nekaj časa ni vedel, kam bi se djal, ves zamišljen zija tje za njima, kakor bi ga	bila opanila.	Tako presneto	na tesno sta	ga bila	pripravila. Po tem
se upoti po cesti,	ki je peljala v	farovž; toda	telo mu postane naenkrat
leško	ko zemlja.	Kakor poparjen	leze naprej,	i le z	veliko silo stopinje
pobira.
Že iz tega, kar smo tukaj povedali, si vsak bralec lahko posname, da je imel srčnosti le za pol človeka. Sploh se je zamere pri ljudčli preveč bal, i vsukikrat je bila že vsaka zoprna malinčica zadosti, da mu je srce strahü že pokopnelo. Ni čuda torej, da ni člitil tudi dans kaj več poguma v S' bi, i da mu je bruvovska prepoved grozne skrbi nakopala na glavo, če sla ga pa tudi gledala kakor dva beriča, kar je že samo na sebi zadostilo ga v kozji rog vgnuti; vendar še veliko hujša i m je predla; ker posnel je tudi 011, da se k hudemu vremenu ravna. Mislimo si ošabnega, mogočnega i nepravičnega grajšaka (ker takšen jž bil omeujeni Don Rodrigo), pred klerim je vsa dežela	trepetala,	i ki	mu	je prepovedol	poročati	Lovreta i Lučjo, čigar prepoved	je	hlela	reči:	stori,	kakor sem	ti zau-
kazal, če ne, ne bo dolgo trpelo, da prideš v krtovo deželo; zraven mislimo si človeka, ki bi bil rad živel vedno v miru (takšen je bil Don Abondio); ki si je toliko let glavo belil, da bode kedaj užival zasluženi kruh v po-koji i brez nepotrbnih skrbi: če vso to premislimo, pa imamo razgled v žalostni stan, v kterem je bil zduj Don Abondio; kajti vse se mu je naenkrat podrlo, kur je s tolikim pridom zidal. Prišel je zdaj v zadrege, iz kterih bi si živa duša pomagati ne bila vedela. „ Ko bi se že dal z lepo odpraviti,“ tako je mislil nudulje, „še še; ali tu bo treba kako iztuhtati. Vendar kaj naj mu odgovorim za božjo voljo? Res je sicer, Lovro je dobra dušo, krotek kakor ovca, ako ga ne zdražiš; če mu pa le kako odrečeš, mu zrase greben in . . . ih! . . . In pa, kako je še le zateleban v Lucijo, zaljubljen kakor .... Res otrocajnarji to . . . to se zagleda, potem si je enmalo tako, i nazadnje ti pridejo, da se hočejo vzeti Druzega jim ni nič kaj mar, i tudi tega ne vedo, koliko sitnosti ima človek zavoljo
njih................ Jojinene,	sam škrat je prinesel tista dva h:usta . . . i
ravno k meni, ua mojo pot . . . lejte, mene se lotita, kakor l)i se jaz
ženil? Zakaj nisla šla naravnost . . . .? Lepa je ta! Da te vendar, da mi ni prišlo to prej v glavo, pa saj je pri meni zmirom	loko.	Ko	ni treba,
pride mi to in uno naprej, sicer je ni ene dobre, ko	bi	dal	zlat	cekin za
njo. . . . “
Tuko se je Don Abondio sam sabo pojezil, potem jo ubere nekaj bolj hitro proti farovžu. Ko pride, tako ves razburkan, do svojega stanovanja — farovž jo bil konec vasi — vtakne hitro ključ v ključavnico, ki ga je že držal v roci, odklene, odpre, stopi precej noter i se ravno tako ročno zaklene. Zdaj nekaj potolažen, da je našel enkrat zavetja v prijazni družbi, zakliče na ves glas : „Perpetua! Perpetua!” i se obrne naravnost proti obednici, ker je bilo že po kurjavi, in je torej vedel, da je tam i mizo pogrinja. Perpetua je bila, kakor je menda že bralec uganil, Don Abondijeva dekla, pridna i zvesta ženska, ki je znala bogati i zapovedovati,	k»kor	je ravno
prišlo: molčati, ko je njen gospodar kaj godel po hiši;	ki	je	pa	tudi nje-
ga navadila prenašati njene muhe, kterih je bilo od dne do dne več, odkar je bila spolnila šlirdeseto loto; ki je ostala samica, čeravno seji ui manjkalo priložnosti možiti se, kokor je ona sama trdila, ali ni našla še psa, ki bi jo bil povohal, kakor so govorile njene tovaršice.
„ Koj pridem I“ se oglasi Perpetua, postavi sklenico vina, ki ga jo Don Abondio najrajši pil, na navadno mesto, i se odpravi počasi. Ali komaj ga na pragu srtča, se grozno prestraši. Župnik ni bil več tisti, ki je bil z domi odšel; zapazila je celo, da se mu noge tresejo. Gledal je pa tudi, Bog pomozi, kakor samo hudo vreme krog sebe. Obraz mu je bil zgrbaučen i temen, i sploh se je tako kislo držal, da bi bil manj zveden človek ko Perpelua pri tej priči prisegel, d.« se mu je kaj nenavadnega prigodilo.
„Bog pomagaj, kaj pa Vam je, gospod?“
„ E nič, nič “ odgovori Don Abondio, usedši se ves zdelan na stari naslonjač.
„Kaj nič?“ Komu bote pravili, da ui uič? Za sedem glavnih grehov, saj sem Vas že komaj spoznala, tako spremenjeni i grdi ste. Ej, lu je kak zajic v grmu ....!“
„ 06, za pet krvavih ran, saj sem vam rekel, da ni nič, ali je pa kaj tacega, da moram jezik za zobmi držati .	“
„Tako?“ Pa saj ne tudi proti meni, he ? Kdo mora za Vaše zdravje skrbeti ? Kdo Vam pravo povö, ako bo treba ?
„ Bog se me usmili! Ko bi že enkrat molčala .... ali zdaj mir besedi, nalijte mi kozarec vina. “
„ I jaz naj bi verjela, da Vam ni nič? nadaljuje Perpetua, primša natočeni kozarec, i držž ga še v roei, kakor bi mu ga ne htela dati, dokler ji toliko pričakovane skrivnosti ne razodene.
„ A, dajte sem, dajte sem “, zaukaže Pon Abondio že enmalo nataknjen i nepotrpežljiv, zdaj ji vzame kozarec po sili iz rok ter ga v hitric izprazni, kakor bi mu vino nič prav ne dišalo.
„ Tedaj hočete po vsi sili, da zvem pri drugih ljudeh, kaj se je mojemu gospodarju zgodilo?“ upraša ga Perpetua, trdne volje izviti mu skrivnost tako ali pa	tako.	Da doseže to pa še lože, se zravna, vsadi	roki v boka, i pokaže	mu štrleča komolca gledajo ga	zvedavo,	kakor bi	mu
htela novico iz oči posrkati.
„ Sveti božji	križ,	še tega se mi manjka! “	lomi Dou	Abondio	roke brezupno, n molč te, še	ubila, ugonobila me boste	s svojim	žlobudranjem
„ Lejie jo, lejte! Se le pridružiti hoče zvedeti ... Ali ne veste, da gre tukaj za Življenje ? *
„ Za življenje ? “
„ Za življenje! “
„ Ali vendar, saj veste .... nikdar nisem nikomur r ... ko sle mi kaj odkritosrčno....................*
„ Aha, saj res, . . samo kedar . . . . “ i pri teh besedah se stemni Don Abondijev pogled še bolj.
Perpetua koj razvidi, da mu je ni nič ubrala, i da je marveč z zadnjo opombico v sršenovo gnezdo segla; kajti precej krene na drugo pot, ter z mečim glasom pristavi: „Gospod, če bi rada zvedela, kaj Vam je tako hudo navskriž prišlo, zvedela bi samo zato, da Vam pomorom, da Vas tolažim . . . . “
Toliko je pa bilo gotovo, dasta si bila v tem uekako enaka. Don Abondio bi bil za včs svet rad svoj kainen od srca odvalil, i Perpetua ni zdaj po nič druzem hrepenela, ko da mu srce zlahkoti i skrivnost zve. Zavoljo tega je župnik njene napade čedalje slabeje odbijal, i ko s<* je celo pridušita, da ne zine, ko bi ji imel jezik odreveneli zdajci, pri tej priči, no tudi Don Abondio ni mogel se več zdržati, da bi ji vsega ue razodel. To ga je stalo sicer še kak vzdihlej, ali nazadnje ji vendar pove vse čisto, od koncu do kraja, kakor je bilo. Samo kadar ima izustiti ime Rodrigovo,
jo spet v prisego vzame, in izgovorivši je, pade v naslonjač ler pristavi prose i zapovedovaje: „ E, ste mu razumela ... za božjo voljo! . . . “
“	Ali	je pa to kuj posebnega od njega ?	“ se oglasi Perpetua ; potem	začne	pa	kar na ves glas: „O ti liudoba	od človeka, o ti človek
malo pridal . . . .„
„Ali ne boste molčala?“ se zahudi Don Aboudio nad njo, “ me hočete pogubiti?“
„ Pa saj sva sama, nikdo me ne sliši . . . Ali, gospod, kako jo bole zvili ? “
„ Ste jo slišali ? “ zareži Don Aboudio,	“ tako me ona tolaži, tako?	Jaz	noj	ji zdaj svetujem, češ, da jo ona v	zadregi, ne jaz. “
„ E, jaz bi že govorila, če bi le.................“
„ Če bi le I Tako povejte. “
„ Moja misel je ta-le. Ves svet ima našega nadškofa za svetega moža, vse ga rado ima, vse ga čisla . . . “
„ To	je	res, kaj	pa	dalje ? “
„Kaj	dalje? Ali	ne	pomaga, kjer	more	i	kjer ga je	treba? Saj
se pa tudi ne boji nobenega teli malovrednikov; posebno duhovnike rad podpira v njihovih	pravicah. Tako jaz pravim i to	je	moja misel,	da bi	mu
zdaj brez obotave	pisali, i natančno razložili stan	reči	i	povedali.........“
„Tiho, tiho; lejte jo, s čim me zdaj še pite?! Recite, ali me on tudi ozdravi,	«e	me kdo	ustreli? Bog	me	obvaruj	i svela mati	božja!“
„ E,	ne	streljajo	za	vsaki goli	nič,	ne.	Gorje, ko bi	ti psi vse-
lej ugriznili, kedar zalajajo, to je moja misel. Sicer sem že večkrat videla, da imajo tudi oni človeka v čislih, ako se jim zna postaviti. Samo zato, ker nimate srca, da jim jo naravnost v zobe poveste, smo že tako daleč prišli, da se že vsako šemovšče drzne.................
„ Oh, to blebetanje me še pokoplje “, zajeclja Doo Abondio.
„ Molčim,	molčim; vendar res je, kar je	res.	Ko vidijo	koga,	du
se za vsako reč	zboji in uda, du inu je vse	prav, d; še odpuščanja
prosi, ko bi .... “
„ O jeminej joj, ali je idaj čas za take neslanarije ? a
„ Naj bo,	to je moja misel; suj je	110«	dolga,	da	preudarite vse
natanko, kaj Vam	je storili.	Pred vsun pa	tudi	emnalo	za	zdravje poskr-
bite . . . večerja je že napravljena. “
„ Preudarjal bom jaz “, odgovori ji Don Abondio godrnjaje, “ jaz jaz, to vera samin ustavši nadaljuje še. „ Večerje pa ne maram; kaj pa da,	večerjati s	tako butaro skrbi/	Vsa druga	mi prede: saj
vem, saj vem, da	jo moram	sam iztuhtati,	sam	....	I	pu zakaj mora
to ravno meni priti ? “
„ Pa saj to kapljico popijte ", ga opominja Perpetua: „ z a slab želodec je kakor nalašč. “
„ Kaj kaplje, kuj kaplje,	lo mi nič ne pomaga; vse	kaplje	na	sve-
tu mi nič ue pomagajo. “
To rekši vzame luč in oclbujaje pogodi nja še:	„So	tega	Se	mi	jo
manjkalo, lejte si še lega, i pa ravno meni, ki nisem še mušice ubil! Uti, in jutri še lo “ !
Prijazni bralec,	če si kdaj legel poln	skrbi kakor Don	Abondio,	ja-
valjne si se drugi dau	zbudil vesel, posebno	če še nisi	ničesa	sklenil	čez
noč, kar bi te moglo le količkaj ulolažiti. V taeih okoljšč nuli je bil tudi naš Don Abondio. Komaj se zjutraj predrami i zave, se koj spomni vsega, kar ga je bilo pred ta dan tako hudo polilo. Zdaj se globoko zamisli, ugibuje, sklepa; vendar tem huje mu je pri srci; zdaj vzdihne i zumr-mrä; „Blagor njemu njegove sreče, kdor nima teli sitnosti kukor jaz. “ Nato se vihar n-koliko uleži; prijeten oddahlik naslopi, kar izvin odtod, da se mu je duh »trudil, ali da mu je srčnost por.isla; toda zdajci prihruli še hujša burja, klešče, v klerib jo tičal, zopet še bolj n<-vs niljeno pritiskajo. Če	si	kako umisli, hoj i smuk ž njo, nobena lolaživna	m sel	ne	obstane.	Na	primer: K »j mi bosta	vi dva ukazovala; kuj sta.	da se	dizneta
župniku	. .	. ? Proti temu pa:	Kai boš ti, tako ali pa tako si naš,-	hm,
poročaj ili kvantaj, vse eno. Ali: Saj sim župnik, hajdi k nadškofu, naj presodi sam, naj ms v varstvo vzame. Kes, Perpetua ima prav, kaj mi more ta para, če me nadškof brani? . . . Vse prav, vse lepo, samo . . . e nič, ui nič, kjer nič ni, še huda ura ne vzame, kaj si mar glavo ubijam ... saj dela nalašč spletke i homutije, da me . . . hm in :	„ dn se
kje ne zablebetate, to	bi bilo toliko kakor poročati! “	Aha,	zdaj pomagaj
si človek, pomagaj si,	6e moreš .... itd.
XD. poglavje.
Govori.
Govori so cerkveni, javni in alcademični. V cerkvenih ogovorih so predmet verske stvari; javni govorniki govore proti temu v držav-skih zadevah očitno pred ljudstvom, v državnih \ deželnih zborih; akademični govori se sučejo pa krog slovstvenih in umetnijskih reči. Govornik ima tedaj svoje poslušalce prepričati i ganiti; iz tega sledi, cla se mora k temu vseh sredstev poslužiti, ki mu je njegova umetnost narekuje. Razun posebnih pogojev, od kterih smo govorili, mora še sploh svoj jezik popolnoma poznati, ravno tako tudi pravila svoje umetnosti i dotične zglede i slednjič postave človeškega čutenja i mišljenja; zraven tega mu je znanosti stare i nove zgodovine neobhodno treba, da porabi iz nje koristne zglede ali primere, ki niso vselej samo govorska okrasila; ampalfcmarveč, ki veliko pripomorejo k p »jasnovanji i prepričevanji. Govornik mora biti nadalje jako zveden v naukih i postavah slovstev in u-metnij, ki se na njegove predmete kako nanašajo; on mora dobro poznati kraje, osebe i stvari, od kterih govori, da so njegove besede resnične i ždatne, i da se njegov govor prav prileže osebam i stvarem.
Tako piše Aud. o tej stvari:
„Govornik nnj si izbere prod ,vsim ono vrsto govorstva, ki je njegovim zmožnostim i močem narbolj primerna; le tako zamore originalnost doseči. Potem nuj dobro premisli, ali ima kuj več od tistih resnic, ki je hoče izustti, ko samo besede; stvari naj izpostavlja v tisti obliki, ki se nar bolj vjema z njegovimi nameni. Ravno lako naj se ravna njegova zgovornost po sv< jstvu i značaji njegovega naroda, kakor tudi po poslušalcih, ki so se pri d njim zbrali; 011 naj se varuje vsake besede, ki bi utegnila žalili posamezno osebe ali skupščine, marveč blagovoljno naj je svari in o-pominja, ako so od resnice zašli. “
Prvi mojstri v političnem i sploh javnem govorstvu so bili Grki. Solon, Pisistrat, Perikel ( v V. stol. pr. Kr. r.) so bili nar-bolj zgovorni možje v zborih atenskega ljudstva; toda od njih se ni ohranilo nič ko njih slava. Proti temu imamo pa 34 govorov od Lisie, ki je bil po nekterih Atenec, po nekterih Sirakuzanec. Kv. pravi od njega, da je bistroumen govornik, i da se enači bolj bistremu studencu ko veliki reki. Prvaka kot govorniki pa sta bila šele Eshin i Demosten v IV. stol. pred Kr. rojstvon; prvi nam je zapustil samo tri govore, (tri Gracije), od poslednjega imamo
jih 62, med kterimi slujejo nar več tako zvane Filipike. Po nesrečni bitvi pri Keroneji (338 pred Kr. r.) je bilo pa naenkrat ob grško svobodo, javno življenje i zgovornost,
S toliko večim vspehom je pa jela zgovornost v Rimu c ves ti.
Za nekterimi govorniki, ki je Ciceron omenja v razgovoru od imenitnih govornikov i za Krasom, Antonijem, Brutom i Hortenzijem, ki so bili vsi zgovorni, se je oglasil Ciceron, ki vse imenovane daleč prekoša; kajti krepak je kakor Demosten, globokomiseln ka- ?•	•
kor Platon i skladen i prijeten v govoru kakor Isokrat. Nad vsemi je pa glede na bistroumnost in občutke kakor tudi na mnogovrstnost pisavino in umelnost *) Za njim nimamo kaj vrednih iz-gledov v starem Rimu.
Kot cerkovni govorniki slujejo očetje grške cerkve: Sv. Justin (m. 1. 167), Klement Aleksandrinee (um. 1. 217), Origen (u.
1. 254), sv. Ciprijan (m. 1. 284), sv. Atanazij (um. 1. 373), sv. Bazilij (u. okoli 1. 379), Oba sv. Gregorja, sv. Janez Zlatoust (u.
1. 407.)
Njih vredni učenci i tekmeci so bili očetje rimske cerkve: Tertuljan (u. okoli 1. 245), Laktancij (n. 1. 320), sv. Hilarij (u.
1. 367), so. Hieronim (u. 1. 329), sv. Ambrozij (u. 1. 397), sv. Avguštin (u. 1. 430); rimski papež sv. Leon Veliki.
Dostavek: Cerkveni govori so ali 1.) homilije, to je razkladanje sv. evangelija i sv. pisma v prosti besedi, 2.) pridige, že bolj vzvišeni ogovori glede na not rajno i zunajno obliko, 3.) pohvalni i 4.) pogrebni govori.
XII. poglavje.
O	poeziji.
Poezija v oženi pomenu je umetnost, ki izrazuje resnično dobro i krasno z lepimi pripodobami v izboru posebnih, po nekih postavah vredjenih besed. Izmed naravskih stvari popisuje ona nar-
*) Sploh je bilo pred njim malo kaj slovečih govornikov v Rimu. Ciceron sc je že zgodaj izučil o državnem pravu in v filozofiji, kar priča njegovih 59 govorov, izmed kterih mnoge občudujejo kot prava mojstrska dela. Ze kot 2 7 leten mladenč je bil prav iztirjen govornik, i se je vendar napotil k Molimu, ki je slovel kot prvi lepo govornik, poslušat ga. Že prvikrat, ko obišče njegovo šolo, mu da Molon imenitno nalogo, dajo reši; ali kako ostrmi vse nad mladenčevim govorom. Ves osupnjen mu reče Molon: „Ciceron, tvoji rojaci so nam vzeli vse razun slave bistrega uma in umetnije; a še to nam ti odneseš.“
lepše, druge si utnišlja, ki niso sicer v naravi, ali ki bi lahko bile. Poezija zametuje kot svojega poklica nevredne vse preproste in vse-dnje misli in občutke, ona izbira bolj visoke i žlahtne, da zanima človeškega duha. Prozaik govori naravnost z razumom, pesnik pa večidel s srcem; on se služi rad tistih prenosov ali prilik, ki v krasnih pripodobah obrisujejo i malajo domišljiske stvari. *)
Pesniški se loči od prozaičnega jezika po rimi (vjemu) i ritmu (meri v govorjenji). Rima je sklad ali soglasje eno-ali več-zložnih besed, in je ali trda (enozložna), mehka (dvozložna) polžka (trizložna). Ker je pa rima večidel na konci vrstic, seji pravi tudi rima končnica. Ako si dvoje po dvoje vrstic neposredno sledi, se imerujejo taki pari: vjemslce dvojice (Obraz: actbbcc); križem rima je, ko se vjema po konečuih glasih piva vrstica s tretjo, i druga s četrto (Obraz dbab); objemna rima kaže sledeči obraz: abba; zapletena se ji pravi, ko prehaja iz enega vrstičnega oddelka v druzega (obraz: cd,c | \ ded).
Verzi ali vrstice so edini ali zloženi. Narnavadniši vrstični takti, členi ali stopice so: Trohej (— —), jamb ( — —), daktil ( _ ~ in anapest (— ~ —). Iz taktičnih členov zraščajo verzi, iz teh pesemski odstavki ali štrofe.
Pri vsaki pesmi gre ločiti njeno snovo in obliko. Pesemska oblika je način, kako se snova razvija ter očem in ušesom razo-devlje; snova je predmet, kterega se pesnik loti, po svoje predela, i ga predočuje v pesemski obliki.
Predmet prihaja ali iz človeške znotrajnosti (subjektivnost), kakor ga namreč občutujemo, ali iz zunajnega sveta, kakor ga opazujemo (objektivnost), ali je pa ta predmet tesna zveza znotraj-nega i zunajnega sveta, i tedaj je dramatičen.
Po tem takem je lirika zgolj občutska poezija.
Ako prašamo svoj um, najdemo, da se je poezija s iMove-kom rodila; prva beseda te stvari je bila navdušena zahvalnica, izraz ljubezni i pokornosti. In v resnici poezija je bila od nekdaj Stvarniku posvečena. Naj pripoveduje začetek i razne osode izraelskega ljudstva, njegovih očakov, sodnikov, kraljev, in junakov; ali naj se vzdiguje s preroškim duhom do Jehovovih sedežev ter naj razodevlje grozne obsodbe grešnim mestom; ali naj veje v ponižnih pregovorih i naj razkriva zemlji skrivnosti božje ljubavi i
*) Vrli tega poglej razkazek na sledeči strani.
'J3
'22
3
CO
b
■a -r o o o .p
•2 p = °
BTT ej 2 S W
.S 2 M 4 * •* •2 ..„■ § a 2
od? c n rs
cS O — rt co
r— - • »o O
° A-g. & CS o ...g	3
a h-2- ^
“ O fco N
<5jvst
*-« P*TS p.
P r Ö • —
	
rt*	0 to
0	b.
• rt ^	p -
rt ^3	
	
O »N	
	
0 ir	ti ■
I Ü *H I l -H
CJ P 2 'p« =3	.
c,-3- «.§
o g s -m ^	^
•3 a »'BJž s — - p ° 3
o o C o
.§ a-“ I
w e
a >■
' o o
Ph^S vj i> o c/3-M >’«r^r3 P 1
_cq-3,£> a
Ph 0,H 2 oj
•3 .-S *■»
0 ~-p p p
S - S ? > cj 4S is J2 £
, -<
/J ■' M
rt 2
■B
rt
rB
>e
tD
O
l>
O
B
«s . 53
r+3 o
: rt .ca j a5«
J <® «
C •
<x>
r3
rt , rt
Eh .2 rt Ö
o
-o
rt O
o r ‘
JZ B
rO
O «
'S
-— O
o 2
O 'TJ p- ,. <D ‘B, B
EL,-*
P
rt *2
V*rt
B 'P o r > • >3 :
O r
-M 5 rt?
^ 4J r-J .tn
O rt .B
B 0
:5 .s
5*2
N:
rt ~ESJ ' O >c«
J« B**-0.
^ B £
O p<- 2
0 «-! _S2 *r! *r?
rp P. rt
■&•*■ o| "
S8P* 2
C ja
‘5j
'"rt ,r_5 rt p
O O ,p > .i
rt -5
’NJ
S «D --» !-> •’—.
.w, c p.
> »N C
s ss
a
^ r
P ^ ;l-i
P M °
2 P rt N
rt C/3
sf:
Ph o
3 .
rt T-» rrt
^ O
p p -m p,:
2 rt «
^ 'S c
rt *? *■«
o
p
>>a ^ c rt ‘ ~ 'co r rt , B O
1 • r—s
„ ^ O JU?'
'-^rS-
.£ N .
o S ;
° p^
- :::
CO >—< J— .-H
B;^>
N-^>
a 2
^ o
s -3
c _
N -
— -M
91
fd rt
S'p ^ 5 S o
8Ž Ö
o cp
1
• S rt
» o
^	0.2
O	'S	-g
Crt?5~
s	°	sb o
Ti	C3 «a . p
o	o >■
^ X £ p
S ’S « ^ S
>■ r“ .r- J_ rtj
OJ (S ,_5rM O i -T’ p *rt ‘—1 o p rt o p 1-^ 73 B i-rt
S*
ä-ss'g-
g”!
rt '
a'
o* p
a> w »rt
p^ 2
»h ,3
Ph o
cn
.2
• > 2A	^2	:
- c ^3rtcÄ^2c
2 p*** S S 0 ■»
2 CŽ '/J ^ -+a ,? r2 C 7j o n — o bc--—
rt «IT 4) fl cä «•
•S *rt S; ,y- 5 >- ^ r
>• B «rt o -*J
o 3 a -< -tr-g ■
•**	^	0	^ S:
a ja g 5 o +»• W _3rS'W r -
_rt
O
C
6
o
o'iS5
— .p^cirt
• rt t-, o rt Pl' f—5
bb •> o
v rt
rt
Ž£*>
n tD p P Prf
rt S B .
b£ eL o Tl Ph B
<y
S 3 >
O P .2 M .H
-'	h»-	-»
’ rt 5 P «
7 — > Hp -*J i .rt -j o o ; ^ .P, > ^5
3
c«
B
II
®o
.8 £ •g Hq >» ^
S 2?	0
	C/3
p	>■ .
.Ä&-	r/3
-M	S
	rt :
O	2
	B _
O o
o o >ai M[2,n &C.^-43
•r-s'P .rt o •« ^p
f- oj tn > 'rt ,
M	^	p<’
B ^
O o
O o
O)
B
B
>*>J
-	»	čs	r
»o	o	2	-
-i«3	Ph	i
0	‘S	—	■
tc	rt
3 -P J2
P -rt
-P-^_
ISl
^5
B
■n
•i-* O ^
>co
ä
rt
o c5 « P
•s: tc 5 S
«a a
»o P
||l
w »v o
O) o W '/L
O
„sl
>c/3 > k. • O ^ ® •£* ü «ri m B ^ ^ O
S sj= ?•
P BT o
•B v p b
^ Ä.rt .rt
^«“■Sas ■3 e 2 "S
S '■p N O
2 .9 *3
rt rt x o fcca _P
O rtH O > >-, p«
modrosti, v vsem vidimo poezijo kot slavivko božjo, svarivko in učiteljico človeškega rodu.
Greki so ustanovili na temlji starejega simboličnega kulta celo svojo narodno vero. Za Orfejem (ki je neki živel okoli 1250 pr. Kr.) so bile Muze na Grškem v velikih časteh. Homer (okoli 1000) je povzdgnil s stvarniskim duhom himno k epični dostojnosti. Kalin i Tirtej (okoli 700 1. pred Kr.) sta vstvarila vojaško pepem, polno ognja i plemenitosti. Arhiloh (v istem času) je bil začetnik satirični odi; pozneje Alcej politični, Alhnan i Safo ljubezenski, Simoniči elegijski, in Analcreont slovesni. Toda vse lirike starogrške prekoša Tebanec Pindar (r. 508 pr. Kr.) On je stvarnik junaške ode, s lctero je slavil zraagovavce v grških narodnih igrah. Njegove pesmi so krasni izdelki, polni pesniške navdušenosti, žlahtnih misli i žarovitih prenosov; njegov jezik je ličen i krepek.
Višega dostojanstva grške lirične poezije gre pa iskati v tragičnih korih (zborih) E-.hilovih, Sofoklovih in Evripidovih. V teh razkriva namreč pesnik — v i’esni'ci tolmač i duhovnik božanstva — zbranemu narodu sijajin zaklad modrosti; ugoden krepostnim i svetovavec prijatlom brzda srd, hvali zmernost, pravico i mir; on moli bogove, da podele revnim vso srečo i da jo zlobni-kom odtegnejo.
Taka je bila pri starih Grkih lirična poezija; poglejmo v
Lacijo.
Potem ko je bila prišla grška dežela pod macedonski jarem, ko je helenska muza samotarila kakor v prognanstvu v Egiptu i na Siciljanskem, kjer je prepevala svoje poslednje harmonije s Filetom, Kalimahom i Tookritom, se je rodila plemenita muza v Laciji.
Kaj Valeri Katul (r. v Veroni 86. 1. pred Kr.) je posvetil večino svojih pesem šalam i ljubezni; P. Virgilij Maron (r. v Milanu 70. 1. pr. Kr.) obžaluje v svoji Bukohki vojskine napake i nezgode, hvali pa proti temu mir i pokoj na deželi. Kv. Horacij (r. v Venosi G6. 1. pr. Kr), vreden tekmec Alceja, Anakreonta i Pindarja, je spisal v blišči vili prilikah i s pravim pesniškim ognjem junaške i politične ode, s kterimi oslavlja npr. stanovitnost i možatost Rimljana Regula, sfečo i slavno osodo svoje domovine; spisal je nadalje tudi himne i moralne ode. Imajo ga tedaj po pravici prvega latinskega lirika. Albij Tibul (r v Rimu okoli
50	1. pr. Kr.) je bil vojak i pesnik; on je prvi latinski elegijski
pisatelj. P. Ovidij Nason (r. v Sulmoni 1. 45. pr. Kr.) Njegove elegije, ki jih je spisal v pregnanstvu, so pa nekaj preobčutljive; v njih'se skazuje izvrstnega umetnika a ne stanovitnega, trdnoduš-nega Rimljana.
Ti so narimenitniši liriki latinski.
Kakor se je pa po obmolku grške i latinske zgovornosti oglasila z veliko slavo zgovornost sv. očetov grške i latinske cerkve, tako je utihnila tudi Pindarjeva i Horacijeva lira pred krščansko poezijo, ki je opevala edinega Roga, M. Devico, svetnike, skrivnosti i slavo nove Ktistove vojaščine. Od teh časov imamo: Te deum sv. Ambrozija (u. 3G7.) ~ Vexilla rcgis prodeunt; Ven. Fortunata (ki je živel neki okoli GOO) — Dies irae, pesem kardinala Frangipane-a (u. 1294) — Fange, lingua, sv. Tomasa (u. 1274) — Veni s. Spiritus, pesem Alb. Vel. (u. 1. 1280 Lauda, Sion, Salvatorem, po nekterih, pesem sv. Tomaža, po nekterih sv. Bonaventure (u. 1274) — Ave, maris stella ali Ven. Fortunata ali sv. Bernarda (u. 1153) — Stabat Mater, kteri preizvrstni pesmi se ne ve prav za prav pisatelja.
Toliko zgodovine lirične poezije v kratkem pregleda, noveje no morem omenjati; tudi ni to namen pričujočih vrstic.
Lirična poezija obsega sploh te poglavitne vrste: Oda, di-tiramb, elegija, e/doga, idila, romanca i balada, sonet i napis.
Oda je grška beseda i pomenja sploh pesem. V ožem zmis-lu je oda najsijajniša oblika lirične poezije in izraz narvikše navdušenosti ter je po njenem zapopadku jako različna: zdaj je pobožna, zdaj politima,, ljubezenska, junaška itd. Prim. pesem: Ne sodi, ki jo je I. Koseski spisal po Lomonosovovi: „ O ty, čto v' gu-resti i naprasno . . “
Pobožna pesem se imenuje tudi himna. Prim: Davidove psalme, pesmi prerokov, nadalje himne naše cerkve, ki so polne nabožne navdušenosti. Oda siplje svoje cvetlice na vse kraje; ona opeva večno zmagoslavje nebeščanov, ona opeva hrabrost v bojih, srečo miru i slavo človeškega duha; ona tolmači narskrivniše občutke našega srca, i zvesta nam je spremljevavka na zemskem popotvanji. Iz tega je tedaj oči:no, da mora biti njen jezik živ, strasten, drzen, žarovit i silen; on mora biti cvet navdihnjene domišljave.
Diteramb (zdaj skoraj nič več v rabi) je pesem, zapeta v pohvalo Baha; marsikakrat so ga Grki tudi drugim bogovom posvečevali; njemu nekaj sorodne so napitnice i zdravice.
V elegiji, kakor že njeno ime to izrazuje, veje mila otožnost. Boileau piše: V elegiji naj govori samo srce, i sicer nepretrgoma j o vsej pesmi, kakor se kri pretaka po vsem telesu. Misli so temu pesniškemu izdelku nežne i naravne.
Bomanca i balada ste liričen popis djanj, šeg i navad; one ste zdaj čisto pripovedovavni ali tudi dramatični. Te pesmi nas nagibljejo k občudovanji, vžigljejo nam domišljavo i mečijo naše srce. Pnm: Preš.: Povodnjcga moža, Turjaško Rozamundo. Nekaj prekrasnih Schiller-jevih balad i romanc imamo v zali prestavi od Koseskega.
jEpigram je iznajdba starih Grkov; od začetka je bil pri njih le nadpis v ožem zmislu. Še le pozneje so izrazovali ž njim posebne misli glede na kak dogodek, ali na kako stvar v naravi in umetniji. Tudi mi Slovenci nismo brez takih napisov. Razun Prešernovih i Cegnarjevih v njunih pesniških zbirkah jili je mnogo po Glasniku i Novicah raztresenih. Epigram je sostavček v malo verzih, ki sklepa z ostrim pikom ali sploh bistroumnim zavinkom.
Sonet je stalna oblika, s lctero se predočuje vsak predmet lirične poezije. Redno obstaja ta pesemska vrsta iz dveh štiri-vrstičnih (kvartin) in iz dveh trivrstičnih oddelkov ali štrof’ (tercin).
Slavni nemški pesnik A. W. Schlegel je sostavil sonet, ki določuje njegovo obliko:
Zwei Heime heiss’ ich viermal hehren ivieder,
Und stelle sie, getheilt, in gleiche Reihen,
Dass hier und dort zwei eingefasst von zweien Im Dopeichore schweben auf und nieder.
Dann schlingt des Gleichlauts Kette durch zwei Glieder Sich freier wechselnd jegliches von dreien.
In solcher Ordnung, solcher Zahl gedeihen Die zartesten und stolzesten der Lieder.
Den wer d'ich nie mit meinen Zeilen kränzen,
Dem eitle Spielerei mein Wessen danket Und Eigensinn die künstlichen Gesetze.
Doch wem in mir geheimer Zauber winket,
Dem leih' ich Hochheit, Füll' in engen Grenzen Und reines Ebcnmass der Gegensätze.
Platen, drug glasoviten nemški pesnik je popisal v jedrnatem sonetu zgodovinico njegovo:
Sonette dichtete mit edlem Feuer Ein Mann, der willig trug der Liebe Kette;
Er sang sie der vergötterten Laurette,
Im Leben ihm imd nach dem Leben theuer.
Und also sang auch manches Abenteuer In schmelzend musikalischem Sonette Ein Held, der einst durch utildes Worgenbette Mit seinem Liede schwamm, als seinem Steuer.
Der Deutsche hat sich beigesellt, ein Dritter,
Dem Florentiner und dem Portugiesen,
Und sang „geharnischte“ für kühne Ritter.
Auf diese folg'ich, die sich sich gross erwiesen,
Nur tvie ein Aehrenleser folgt dem Schnitter;
Denn nicht als Vierter wag'ich mich zu diesen.
Op. Opisovani so v tem sonetu: Petrarca, Camoens, Rücken i Platen. Tem smemo tudi mi Prešerna pridružiti, ki je o-riginalen iu edin mojster glede na izuinbo i zunajno obliko.
Kot pesnik, ki je sonetu dal ono redno obliko, je znan: Fra Guittone ( -+• 1296); Petrarka je to obliko le dovršil. V IG. stoletji so jeli sonet obdelovati tudi na Španskem, Angleškem i Francozkem, dokler ni v tej poslednji deželi propadel v prazne: „ bouts rimes “.
Da pa more sonet zanimati v tako mali obliki, naj je 1.) pred vsim njegov predmet resničen, ali saj verjeten, nov i žlahten 2.) naj se predmet ravna po sonetni kratkosti. 3.) Razdelitev bodi naravna, ravno tako sklep, ker nič bi jasnosti i dostojnosti toliko ne škodilo ko prišiljen konec; 4) kakor je sonet zdaj pobožen, junaški, nravit, fiilozofičen, zdaj elegij ki, ljubezenski, satiričen itd. tako naj se ravna slog po različnosti sonetnega zapopadka; 5) vrstice naj so zdaj silne, zdaj nežne, mehke ali dostojne vselej z obzirom na poglavitno sonetno idejo, i	6), rime, ki	naj	so	vselej	iztok
iz ideje se vrste mnogoteroma. Navadno se pa	vjema	v kvartinah
prva vrstica s četrto peto in osmo; druga s tretjo, šesto i sedmo. Tercini ste pa raznega vjemanja.
Razun navadnega soneta s	14 vrsticami	je	še	nekaj	drugih (i sonetti a coiona, caudati o	tornellati).
Kpična poezij». V Odiseji čitamo, da je bila pri ne-kdajnih Grkih naj prijetniša zabava poslušati pesme dveh obče-
čestitih pesnikov: Femijä i Demodoka. Homer (r. v Joniji ali Meoniji, (on je neki živel tristo let po trojanski vojski) je nabral vsa sporočila o tih bojih, ktera je spletel v tako izvrstni pesmi, da ste vsem stoletjem osupnujoča zgleda epične peozije. Iliadi nekaj sorodna je Virgilijeva Eneida. Naj stoje tu narbolj imenitne epične pesmi poznejili časov:	Ovidijevi Tasti i Metamorfoza — Lu-
kanova Farsalija — Vidova Kristijada — Tassova Gerusalemmc libcrata — Monti-ova Basvilliana — Nibilungi-Cid — Camoenso-va Luzijada — Miltonov zgubljeni raj — Klopstockova Mesiada -Ossian-ove pesmi - Byronove: Parizina i Lara, Korsar, Gjavr, Oblega Korinta itd. L. Pyrkerova Tunisiada, Prešernov Krst pri Savici itd.
Ta poezija se imenuje zato epična, ker pripoveduje kako zgodbo bodisi resnično ali izmišljeno; samo da je edinstvena, nadaljevana v primernem redu raznih djanj, mnogoobsežna, čudežna
i	mikavna. Prim. Prešernov: Krst pri Savici.*)
*) Za onegačitatelja, ki ume italjanščino, naj stoji tu morda narlepša epič na	epizoda.	Veličanska je po besedi in izumiti. Dante na svojem	izmišljenem
popotvanji	sreča	grofa Ugolma v peklu, ki je bil ODsojen kot izdajavec	Piž.	me-
sta glodati tukaj čepino nadšk. Rožera. Grof, držeč Rožerovo glavo, pripoveduje pesniku, kako da je na zemlji v strašnem zaporu lakote umrl. Ta epizoda jo grozna, tragična i glede na jeziki jedrnatost tako mojstrska, da seje mora ogibati vsako prestavljanje, da ne slabi v nji pesniške dostojnosti i ne igra z občutki , ki presuvajo nar bolj skrite nitke še čutečega srča. —•
„ Quando fui desto innanzi la dimane Pianger sentii fra ’1 sonno i miei figliuoli,
Ch’ eran con ineeo, o dimandar del pane.
Ben se’ crudel, se tu giä non ti duoli,
E nsando cio ehe ’1 mio cor s’ annunziava;
Pese non piangi, di ehe pianger suoli?
Giä eran desti, e l’ora s’appressava Cbe ’1 cibo ne soleva essere addotto,
E per suo sogno ciasoun dubitava.
Ed io sentii ehiavar l’uscio di sotto AH’orribile torre: ond’io guardai Nel viso a’miei figliuoli senza far moto,
Io non piangeva, si dentro impietrai:
Piangevan elli: ed Anselmuccio mio Disse: Tu guardi si, padre, cbe hai?
Perö non lagrimai ne rispos’io Tutto quel giorno n& la notte appresso,
Infin clie 1’altro sol nel inondo uscio.
Como un poco di raggio si fu messo Nel doloroso carcere, cd io sečrsi Per quattro visi il mio aspetto stosso,
Ambo le mani per dolor mi morsi:
E quei, pensando eh’ io ’1 fessi per voglia Di uianicar di subito levorsi,
Dramatična poezija je ona, v kteri predočuje več oseb kako resnično ali izmišljeuo dogodbo, kakor bi se ravnokar godila ali razvijala. Ona obseza tragedijo, šaloigro, dramo, melodramo i burko.
Tragedija nam kaže kako žalostno dogodbo, v kteri vidimo imenitne ali mogočne osebo v kakem pregrešnem počenjanji, i ki nas zavolj njih nezgode ali kazni k usmiljenji, strahu i grozi nagibljejo Tragedija se deli po navadi v pot činov ali aktov, vsak akt v več prizorov ali nastopov. Razumeva se samo po sebi, da mora ta pesniški izdelek, ki nas ima ganiti i boljšati, vsem tirjat-vam zadostovati. Tragedija naj je celota v ožem pomenu, nadalje verjetna, ker drugač bi gledavca ne mikala i zanimala: ona bodi v resnici tragična i ne pregrozna. (Tacih pregroznih tragedij je spisal veliko francozki Crebillon.)
Komedija ali šaloigra nam kaže kako resnično ali izmišljeno djnnjp, posneto iz družbinskega življenja ter stavi na smeh napake i slabosti človeške, da nas „ ridendo dicens veritatem “ poboljša. Razdelitev je mnogotera.
E disser: Padre, assai ci fia men doglia Se tu mangi di noi; tu ne vestisti Quoste misero čarni, e tu le spoglia.
Quetämi allor, por non farli pivi tristi!
Quel di e 1’altro stemmo tutti muti.
Ahi dura terra, perehe non t’apristi?
Posciache fummo al quarto di venuti,
Gaddo mi si gittö disteso a’ piedi,
Picendo: Padre mio, eliti non m’aiuti?
Quivi mori, e, come tu mi vedi,
Vid’io cascar li tre ad uno ad uno Fra’l quinto di c’1 sesto: anch’io mi diedi Giä cieco a brancolar sovra ciascuno,
E due di li cliiamai poi eh’ e fur morti:
Poscia, piu che ’1 dolor, potii il digiuno.
Quand’ebbe detto eio, con gli occlii torti lliprese il teschio misero co’denti,
Che furo all’osso, come d’un can, forti. *)
*) Tudi v Klopstockovi Mesiadi so kaj lepe epizode. Prim. mesto, kjer se Marija pogovarja s Pilatovo ženo. itd.
Ako prečitaš te vrstice Dantejeve s potrebnim pozorom, boš videl, kako ste si sorodni naša in italjanska poezija; ali to dela tudi lepoglasje obeh jezikov veča svoboda v pesniškem vredo-vanji besed.
Drama v ožem pomenu ni skoz i skož tragična, ampak ima tu pa tam tudi kaj smešnega ali komičnega.
Burka, ki nam kaže v enem ali k ve čemu v dveli aktih kako smešno djanje; razvoj pa mora biti frapanten in jako živahen.
Starogrški tragedisti so: Eshil (r. v Atiki okoli 1. 490 pred lir), Sofokel, prvak med grškimi tragedisti (r. v Atiki 1. 498 pr. Kr.) in Evripid (r. v Salamini 480 pr. Kr.) Od njih imamo: Prometej, Perzijani, Agamemnon, Evmcnide, 'kralj Edip, Edip v Kolonu, Antigona, Elektra Ajant, Filoldet, Hckuba, Orest, Medeja, Hipolit, Alcest, Andromaha Ifigenija v Avlidi i Tavriji itd; a veliko več tragedij se je s časom pozgubilo.
Naj slavniši starogrški pisatelj šaloiger je bil Aristofan. Od njega imamo le še 11 takošnih izdelkov, čeravno jih je neki 60 napisal.
Latinei se nič kaj ne odlikujejo v dramatični poeziji, posebno ne v tragični; zakaj kar je napisal Seneka, nima dosti veljave v umetnijskem pomenu.
Vendar so omene vredni sledeči pisatelji šaloiger: Plaut (r. v Sarsini 1. 227 pred Kr.), - Tereneij (Kartaginec r. 192) — Akcij (r. 170.), Pakuvij (r. 149), Afranij (r. okoli 130 pr. Kr.)
Tudi naše slovstvo ne pogreša manjših dramatičnih izdelkov, in od Schillerjevih tragedij imamo jih nekaj po Koseskem i Cegnarji v prav lični prestavi. Odkar se je pa dramatiško društvo ustanovilo, gre upati, <la bomo imeli brž ko brž originalnih dramatičnih izdelkov. Bog daj srečo!
Sklepam ta sostavek, čigar nauke sem po raznih delih po-nabral i z lastnimi skušnjami pomnožil, s srčnim voščilom, naj bi padala njegova zrna na rodovitna tla i naj bi klila i stebJjala naši književnosti v hasen.
1, Zur Chronik der Lehranstalt.
Vom 20. Juli bis Ende Oktober 1866 war das Lehrgebäude vom k. k. Militär occupirt. Nach Wiederinstandsetzung aller Schulräumlichkeiten konnte erst am 20. November das Studienjahr 18ö(!/«r mit einem soleunen Hochamte eröffnet werden, dem die eingeschriebenen Schüler und der Lehrkörper beiwohnten. Unmittelbar darauf wurden die Aufnahms-, Nachtrags- und Wiederholungsprüfungen vorgenommen, nach deren Vollendung die Verlesung der Disziplinarvorschriften und die Versetzungen der Schüler in den Lehrzimmern und Zeichnungssälen statt fanden.
In	die Lehranstalt	wurden	aufgenommen:
I.	II. III.	IV.	V. VI. Klasse
51	-t-	49 -H 37 -H	34 -t-	19 H- 15 — 205	Schüler.
Der nach den Bestimmungen des Organisazions- Entwurfes für Realschulen und nach den besondern für die hiesige Lehranstalt herabgelangten Verordnungen geleitete Unterricht hatte in diesem Schuljahre — in welchem die für das wissenschaftliche Leben notwendige Kuhe durch keine erschütternden Zeitereignisse anhaltend gestört wurde — einen befriedigenden Erfolg; der sich jedoch noch günstiger gestaltet hätte, wenn nicht die vier Monate andauernden Ferien bei den Schülern einen teilweisen Rückschritt im Wissen zur Folge gehabt hätten.
Zur Stärkung und Belebung der religiösen und sittlichen Gefüle sind die kirchlichen Andachsübungen vorschriftsmässig abgehalten worden. Die Aloisiusfeier wurde in diesem Jahre mit der ersten Schüler-Kommunion verbunden und durch eine Festmesse solenn abgehalten. Die erbau'iche Ansprache an die Kommunikanten vom Religionsprofessor Herr Anton Sessicli verlieh diesem kirchlichen Feste die wahre Weihe; :
Das Allerh. Namensfest Ihrer Majestät der Kaiserin Elisabet und der Allerh. Geburtstag von Seiner Majestät Franz Josef I. wurden in kirchlicher Feier auf eine würdige
Weise vom Lehrkörper und von Schülern begangen. Durch den für Weiland S. Majestät, den Kaiser Maxmilian von Mexiko, am 24. Juli abgehalteuen feierlichen Trauergottesdienst, dem der Lehrkörper beiwohnte, wurde der innigsten Teilnahme und loyaler Gesinnung gegen das österr. Kaiserhaus Ausdruck gegeben.
Mit Ende des Solar-Jahres 1866 wurden an die h k. k. Statthalterei für die Pariser internationale Ausstellung die im Studienjahre 1865/o6 von <leu Schülern verfertigten geometr. techn. Zeichnungen übersendet.
Am 20. Mai wurde die Lehranstalt durch den Besuch des k. k. Schulrates Herrn Anton Stimpel beehrt; er unterzog sie einer eingehenden, durch mehrere Tage andauernden Inspek-zion, bei deren Ende unter seinem Vorsitze am 28. Mai eine Konferenz abgehalten wurde, wobei er sich in anregender Weise über den Unterricht mit dem Lehrkörper besprach, und schliesslich seine vollständige Befriedigung über die sittlichen und wissenschaftlichen Zustände der Lehranstalt kund gab.
Während des Schuljahres beehrte mehrmals der P. T. Hochw. Herr Kanonikus Dr. Dominik Castellani, fürsterzbischöflicher Kommissär für das Gymnasium und die Realschule, die Anstalt mit seinem Besuche, und wohnte dem Unterrichte in einigen Klassen bei.
Am 10. Juli d. J. wurde der Lehrkörper der hiesigen k. k. Oberrealschule dem Herrn Statthalter, Sr. Excellenz Freiherrn von Bach, durch den Berichterstatter vorgestellt. Den folgenden Tag darauf beehrte Se. Excellenz in Begleitung desk.k. Statthaltereirates und Studienreferenten, Herrn lütter von Jettmar, des k. k. Statthaltereirates Baron von Kübeck, und des Herrn Dr. Alois Visini, Bürgermeisters und k. k. Oberlandesgerichtsrates, die Lehranstalt mit einem höchst erfreulichen Besuche. Se. Exceilen z nahm die Schullokalitäten in Augenschein, verweilte mit Interesse im chemischen Laboratorium und fisikalischen Kabinete, besichtigte in den Zeichnungssälen die Schülerzeichnungen und liess zur Erprobung der Schülerleistungen in einigen Klassen Prüfungen vornehmen. Dieser hohe Besuch, au den sich die besten Hoffnungen knüpfen, erscheint in seiner Art in deii Geschichtsblättern der seit sieben Jahren bestehenden Lehranstalt als ein Unicum.
Der Gesundheitszustand bei den Schülern w ir im allgemeinen ein erwünschter. Minder günstig zeigte or sich im Lehr-
v s
INHALT.
Seite
1. Der internazionale Goldmünzfuss. Von P. Villicus............................  5
2. Vodilco za lepo pisavo i kratki razlagi. Pr. Zakraišek . . . . , 15
3. Schulnacliricliicn:
L Zur Chronik der Lehranstalt..................................•	...	65
II. Wichtigere Verordnungen................................................68
III. Personalstand am Schlüsse des Schuljahres.............................70
IV. Lehrplan...............................................................72
V. Schulbiicher-Verzeichnis................................................73
VI. Statistik der Schüler..................................................74
VII. Vermehrung der Lehrmittelsammlungen...................................75
VIII. Ergebnisse der Klassifikazion........................................79
IX. Unterstützung dürftiger Schüler........................................79
X. Aufnahmo der Schülor für das Schuljahr 1867—68 ........................ 80
XI. Rangordnung der Schüler................................................81
T"* .	*	u.	I
ä~;jO Sr
iD • Ij ;	•	-	.
II
F>Wtv
"V >" ’■'• .ftty
t.	Y	-v>	.	,	\93'<l	■/••	«/ y^i’/r
,1 O 'V -	,	j	j	‘	^	■	■	"V'ttfcV.-	JMcA.t'fi'fi
pö.fc, '
/?-/;■ /- 1
Ä “ö
3 ~ *1
- T ^ggs
1	'
1 /'	‘
  , ^ 7 u . v
6:1 tÄ.
h3:
OT .
tiT
«V
0«
) bf)	
	
	
^oüfiV •*! '	,,7 ' 'šiiore» "'"W
T)• '1 rT^T* • T*4—-	•W^. ? .iJJiii 1 ■•J-.-.i'l --^«J •: -
	: ir: ■>* r Hirit) *: 't « w
	
	.
. . "fiiUi/aji	,H Jb u- 1:. r' ut»; im ^fT:« ■ ‘T
	... üi-U—
	... '■ !' rl- '■
	
	iiiiu:. I'jiJi" f 1 ■>.! -j'.'fi /
	. ;. ■ '■'! ■ ■ '■;■.!■. ■ .
	
:	. ; ». •, <: 'J
	
1
IV.	Klasse.
STRUKL MICHAEL aus Mittelbrett (Küstl.) BUDAU JOSEF aus Komorn (Ungarn)
OBRY LUDWIG aus Triest
SENITZA FRANZ aus Cilli (Steiermark)
v. BOUVARD ROBERT aus Feldbach (Steierm.)
Dolliak Josef aus Salkano (Küstl.)
Leban Anton aus Kanäle (Küstl.)
Jellersig Franz aus Görz Paternolli Anton aus Görz Haas Richard aus Mailand Codellia Josef aus Görz Plesnitzer Ferdinand aus Uörz v. Fachinetti Johann aus Yisinada (Küstl.) Kociančič Johann aus Vipulzano (Küstl.) Kugelmayr Levin aus Agram (Croatien)
Manzan Franz aus Görz
Zei Mathias aus Görz
Trevisan Heinrich aus Monfalcoue (Küstl.)
Luzzatto Emil aus Görz
Battistig Anton aus Görz
Gelmi Johann aus Pola
Sirk Gratian aus Sessana (Küsil.)
Zega Michael aus Skopo (Küstl.)
Rebula Johann aus l)ol (Krain)
Russian Franz aus Görz
Vodopivec Vinzenz aus Kamnje (Küstl.)
Vio Johann aus Pola
Mailing Heinrich aus Rovigno (Küstl.)
V.	Klasse.
OBIDITSCH KARL aus Villach
Pregel Adolf aus Görz
Stua Johann aus Cormons (Küstl.)
Luzzatto Hector aus Görz
Trobič Anton aus Škerbina (Küstl.)
Oru Valentin aus Görz
Gallus Emerich aus Pest
Böheim Hermenegild aus Mantua
Tönnies Gustav aus Laibach
Sbuelz Rocchus aus Görz
Victor Ritter v. Bosizio aus Gradiška
Kurinčič Johann aus Iderska (Küstl.)
Kaučič Franz aus Otelza (Krain)
Zager Franz aus Zaga (Küstl.)
Petronio Peter aus Pirano Ponton Johann aus Görz Covacig Karl aus Görz Bolle Johann aus Triest Masotti Josef aus Görz Pagliaruzzi Alfons aus ICarfreit Hradezki Karl aus Schwatz (Tirol) Marussig Fortunat aus Görz Sandner Johann aus Mžan (Böhmen) Dolenc Richard aus Rosenegg (Krain) Sirk Johann aus Sturia (Krain) Trombetta Jakob aus Osopponi (Italien) Borghi Michael a»us Palisano (Istrien)
TI. Klasse.
Dankei Sigismuj$ aus Görz