Štev. 22.
—-=-3^ ^ Maribom ±5. novembra 1^73. f^e-«-
Tečaj IV.
Poezije: Domišljiji. Slutnje. Odgovor. — Malomeška prigodbica. — Slikarjeva ljubezen. — Knez Vladimir Monomah. — Ustanek Srbov 1. 1804 pod Črnim Jurijem. — Peter Preradovié. —
Domišljiji.
p. u.
Kako si, domišljija, goljufiva. In vse, ki ti jih v srcu vzbujaš, nade; Kedor zaiipa v-té, gotovo pade, Ker tvoja govorica je lažnjiva.
Beseda tvoja sladka, prilizljiva. Omamlja svojim strupom glave mlade. Ker zlatosvitle kažeš jim livade, Z bodočnostjo zakrite, zapeljiva!
En 6aa ti človek je v igračo všečno, Grenkóst spoznanja vsled pustiš mu večno. Tako si z manoj tudi se igrala,
Ko njega meni v svitn si kazala. Po zmoti tej je večkrat solza lila; — A zdaj ne bodeš mene več slepila!
Slutnje.  ' p. D.
Spremljava me slutnja, Ki bol mi zlajšuje:
Da me miluješ!
In slutenj me druga Resnično raduje: Da me poštuješ!
Mej slutnjami tretja Srce osrečuje:
Da me boš ljubil!
In slutenj poslednja V nebo me dviguje:
Da me boš snubil!
Odgovor.
Ljubica, Ti poješ mi.
Tebe da milujem; Laskavo ščo praviš mi,
Tebe da poštujem, Dalje naročuješ mi,
Naj šče Tebe ljubim. In posléd dopuščaš mi.
Da Te tudi snubim. •
Za odgovor Ti povem:
Hvala; da Te snubit' smem. In naravnost Ti povem,
Gorko da Te ljubit' čem, Dalje lahko Ti povem.
Da Te poštovat' urnem, A na zadnje Ti povem.
Sebe da milujem v tem: Da s početka Tvojih dnij
Tebe duh moj poznal nij, In da služit' Tebi vnet
Smem le — polovico let.
Današnjej „2ori" je 7. štev. „Vestnika" za njega naročnike priložena.
22
172
Malomeška prigodbica.
Spisal Ogriiiec. (Konec.)
„Tn če se dogodi to, da ine zadene smit — jaz umrem za-te! Sej, kaj mi je življenje — nepienesljivo brez tebe? Jaz se ne nadajam, da bi po svojem sedanjem stanju kaj kmalu, morda, da bi kedaj mogel dobiti te v zakon."
„0, če božja nij volja, — če namenjeno nij, da bi ti po nekrvavem pota z menoj šel pred oltar — pa te tako bodem ljubila in za tvojo gorko ljubezen zvestobo ti hranila do smrti! Samo obljubi, prisezi mi, da ne pojdeš v grozno vojsko !"
„Ne, ne, draga Majda! Tako mi ne smeš govoriti! Ti si lepa, ti si bogata, ti si vredna in sposobna zdaj in zdaj osrečevati še dobrega moža. Meni vest ne pripušča, da bi bil jaz kriv, da bi ti nesrečno in nečastno samski živela in trpela do smrti. In kak mož bi bil jaz, kak junak, ako bi se bal smrti gledati v oči, ako vem, da edino le se sabljo v roci zamorem pribojevati si tebe? Nevreden, čisto nevreden je ta, ki vsega ne žrtvuje! Ti pa — vredna si boja, krvavega boja! Zato, — jaz pojdem in te priborim, ali pa — umrem ! "
Določnost, s katero je izrazil se Belan, prepriča Majdo popolnem, da vsaka protivna prošnja bi ostala neuslišana. Uničena se zgrudi na klopico, zakrije lice v robec in joka. Belan prisede k njej pa jej pripoveduje, kaKo lepa prilika se mu ponuja zdaj hitrim korakom dospeti na oni stališ, na katerem mu bode mogoče utemeljiti svojo in njeno prihodnjo srečo. —
Majda po dolgem presledku spet enkrat sedeč zraven ljubljenega svojega pozabi skoraj vzrok svojega togovanja. Njegovi ljubeznivi pogledi, preprijetni zvoki njegovega govorjenja zibljejo jo v nesvestni omami, da jo trenotkoma spre-letujejo čuti, polni sreče! Ali kmalu se predrami iz teh pre-varljivih sanj, opazivši, da hiti noč, da bo treba ločiti se.
„Belan, meni se mudi: moram iti", spregovori z bolestnim glasom, in vstane. Belan pripogne in utrga lipovo vejico, potem počasi gre zraven nje. Molče stopata dalje oba. On čuje le rahle vzdihe njenega ihtenja, in tudi njemu v očesu solza zaigra od neizrekljivega veselja. Tako prideta do razpotja, kjer ima biti ločitev, ter se ustavita.
„Tedaj", spregovori Majda v solzah „če ne more biti drugače, če moram trpeti to gorje, ostani zdrav, ne zabi mene in" — pri tej besedi sname iz nedrij kitico belih, rudečih in modrih cvetlic, pa mu poda jo rekoč: „In to naj bode za zvesti spomin ti na mene!"
Belan njej za zameno pokloni lipovo vejico z besedami :
„Ta mladika pa tebi v spomin na — junaka slovenskega!" In, pristavi z mehkejšim glasom „glej, kedar bo lipa obletela, tedaj — tedaj bo že odsojeno !
Ta njegov izrek bridko presune Majdo, da na glas zajoče. Belan pa jo hitro objame, pritisne gorek poljub na nje ustne, stisne jej desno, potem s povišanimi čuti hitro odhaja.
„Z bogom! z bogom! Kmalu pridi srečen nazaj !" kliče ona, še in še ozira se za njim, dokler jej izgine v mraku. Ali njej se kar zdi, da je videla ga zadnjikrat, da je črna zemlja jej zagrnila ga v grob !
Gosta megla, katera je tako dosledno zagrinjala obzorje vsemu dekliškemu življenju Majdinemu, potemnila se je odšle v črn oblak. Zavest, da nje dragi prijatelj daleč od nje biva v tuji deželi, sredi vojaške groze, kjer švigajo smrtonosne kroglje, in vsaki čas katera lehko prodere njegovo ljubeče srce, ta strašna zavest tare in teži jo, kakor da je sama v vedni smrtni nevarnosti. Išče si tolažbe pri svoji sočutni, mlajši sestri, išče si je pogostoma v cerkvi v gorečih molitvah priporočevaje vsemogočnemu svojega ljubljenca, pa utehe ne najde nikjer, ne pri bogu ne pri človeku ! Brez miru in tiru ostaja po noči in po dnevi!
Edino, solnčnemu žarku enako, ki tu pa tam piodere skozi gromonosni oblak, proseva sim ter tje še polumrak njenega življenja, bila so kratka pisma, katera ona zdaj pa zdaj prejema od Belana s češkega bojišča. S trepetajočimi rokami odpira vsako ter se vendar še prepričuje, da on še živi. Ali tudi ta njegova poročila vse redkeje in redkeje dohajajo in po nesrečni bitvi pri kraljičinem Gradcu pričakuje jih z nepo-pisljivo nestrpljivostjo že teden, dva, tri, celi mesec dnij — pa še najmanjega znamenja nij o njem. Ah, odslej še kar ne more misliti drugače, da je vresničilo se, česar je najhuje se bala — da je Belan ostal na bojišču ! Nima ga upanja, nima ga nobenega več, in vendar se jej srce grozi, da bi si upala verjeti največe gorje. Kakor po livadi, pobitej po toči, osamljena cvetlica še pomalja glavico, tako v Majdinem srcu še tli slaba nada, da morebiti, morebiti pa on vendar še živi? Morebiti, da le čaka, da bo na enkrat nenadoma v svoji slavi stopil pred njo in toliko bolj oveselil jo in osrečil.
V takem najmanjšem upanju in največem strahu trpi Majda še drugi mesec dnij.
V tem pride tamošnji sodniji zapisnik vseh onih, ki so iz raznih okrajev ubiti bili v vojski, in med njimi stoji tudi — ime Belanovo: ostal je mrtev pri kraljičinem Gradcu. —
Obup, popolen obup se zdaj polasti Majde. Solza tok jej zaliva neprestano oči, po noči in po dne. Tudi v sanjah jej vedno Belan stoji pred očmi, kako ranjen umira njej za ljubo: kakor bi ona sé svojo ljubeznijo kriva bila njegove prelite krvi! In vendar — on jej ne grozi, on v miru počiva — mrtev ! Mrtev ! Njegovo mlado življenje je izteklo, in ona brez njega tudi na dalje živeti ne more!
Tri mesece Majda mrli še brez miru brez sluha in vida za vse, kar se godi okolo nje. Telesne sile jo hitro zapuščajo, smrtna bledina jej vidoma leze na opadlo lice. A oči se jej ne solze več, tudi ne toži, ne jadikuje več. Če jo njeni skrbno poprašujejo: „Majda, kaj ti je?" odgovarja mirno in udano: „Pri srcu, zdi se mi, da me boli."
Da! srce, trgajoče se jej srce boli jo vsaki dan hujše in necega jutra več ne vstane iz postelje. Užaljeni starisi i pristopajo k njej, ter britko povprašujejo, s čem bi jej mogli pomagati.
„Za-me nij pomoči nobene več ! V malo dneh bom umrla in — rada umrem! Prosim vas samo to, da mi iz srca odpustite vse, s čemer sem vas žalila kedaj."
Sedmi dan potem mirno umre Majda. Počilo jej je srce !   In izteklo je tudi nje mlado življenje.
In ko je pel se „miserere" ob njeni jami, in črna prst padla na njo, donelo je to tako otlo v prsih tudi njenim starišem, stoječim kraj groba.
173
In ko je potem oče sklonjen v tla počasi stopal s pokopališča in šel mimo svoje velike pa prazne hiše, pete v mestu, reklo mu je nekaj, da bi notri dosta prostora bilo za tiho srečo svoje hčeri tudi ko bi na strani Belanovi bila, toda bilo je — prepozno !
Slikarjeva ljubezen.
Novela; spisal A. Koder.
V parku, ki senči se svojimi zelenimi cipresami eno najlepših vil v obiižju mesta Verone v zgornji Italiji, sprehajala se je poletnega jutra mlada krasna Italijanka. Žarne črne oči, dolge kite črnih iasij, visoko jasno čelo : vse to je dičilo krasno hčerko krasne svoje domovine. Kdor bi bil natanje opazoval to krasotico, videl bi bil, da je na tem lepem čelu in v tem ognjenem pogledu vendar skrita nekaka otožnost in nemirnost. Zdaj postojl sprebajalka ter si utrga marjetico, ki je cvela ob stezi. Da bi je nlkdo ne motil, usede na klop v senčno zatišje in jame prebirati posamezna peresca marjetici, hoteč se prepričati, da-li se jej Izpolnijo želje njenega srca. V naročju in po klopi leži uničeno cvetje, deklica pa si je naslonila obraz v belo desnico in sedi tako nepremakljiva. Kedó ve, kaj misli in sanja zdaj? Kedó ve, da-11 jej je ugodila nedolžna cvetica, da se jej izpolni srčna želja? Videti je, da jej je orakel po godu, kajti nekako ve-seleje skoči zdaj po konci in zgine poluglasno pojoč nekoliko taktov neke priljubljene pesmi.
Med tem ko se je sprehajala naša znanka po parku, sedel je v prostornej sobani bogate vile nje posestnik, mož tolstega života in visoke postave, katerej se je videlo, da je uže davnaj prekoračil poldan svojega življenja, da-si ima skrbno razčesane lasi in zlikano brado, kar bi naj zakrivalo število njegovih let. Pušil je iz dolgocevne pipe in spuščal po cele oblake gostega dima v zrak.
Zdaj ga zdrami služabnik, oblečen v bogato obleko in mu naznani prihod barona W. — Starec raztegne gube svojega tolstega obraza na smeh, ter z nekakim posebnim veseljem privoli prlšlecu vstop.
Nekaj trenotkov pozneje sedel je nasproti villnemu posestniku možak srednjih let. Njegova skoraj gizdalinska zunanjost je pričala, da ga še veseli svetni hrup in da si še vedno prizadeva, lepim očem dopadati. Vendar kar se tiče slednjega, dvomimo, če je bilo prišlecu kedaj mogoče, posebno pozornost vzbuditi nase, kajti narava nij mu podelila lepote obrazne in zanimivega života. Umetnost in skrbna zunanjost sta se pri njem zastonj trudila, nadomestiti to, kar je pozabila priroda.
Kmalu se živahen razgovor vname med baronom In posestnikom. Videti je bilo, da razpravljata znamenite zadeve in da se ne skladata po vsem v svojih nazorih.
„Jaz vas zagotavljam na svojo častno besedo, gospod baron!" pravi zdaj posestnik s posebnim naglasom; skrbite samo, da si pridobite osobno nje nagnjenje. Vse drugo prepustite meni ! — Dozdeva se mi, zadnji čas, kar sem natančno in jasno razložil Amaliji svojo misel, da je postala nekako bolj tiha in odljudna, kakor da bi se hotela celo mene ogibati. Menim pa, da to je čisto naravno. Vse ženske 80 pred možitvijo nekoliko bolj resne; vesele se tega.
kar je pričakuje, a vendar se tudi boje, ker se človek sploh nerad za vse čase zavezuje."
Razložlvši to zadevo, potegne posestnik par potov hitreje iz pipe, ki mu je pri govorici skoro bila ugasnola, in raztegne ustnice v blagovoljen posmeh, videvši baronovo skrb in zadrego glede obljubljene mu neveste. Baron je malo govoril; menda si nij svest bil svoje zmage; le bolj zmajeval in prikimoval je k temu, kar je posestnik govoril, in iz vsega je bilo videti, da se stvar ne vrši ze vsema po njegovej volji. —
„Povedati vam moram, gospod baron", povzame zopet posestnik, „da sem si najel med časom, kar ste bili na potovanju, znamenitega slikarja, ter mu naročil izdelati nje in vašo sliko, da bi jo bolj vdomačil v moje načrte z vami."
Ta vest je barona nekoliko zvedrila; postal je zgovor-nejši In veselejšl.
Pri odhodu pa ga je povabil posestnik, naj kmalu zopet pride gledat slik,  ki bodete v malo dneh zgotovljene.
Ko je pripekalo druzega dne soince na krasne italijanske uižave, sedel je slikar, ki je imel dovršiti Amalijlno in ženinovo sliko, v svojej sobi in težko pričakoval srečnega treuotka, da se prikaže njena podoba, da jej zopet zre v žarno lice, v goreče oči in da prenese s čopičem na platno utise one osobe, ki se mu vedno trdneje vseljuje v vse njegove misli. Videl je uže mnogo sveta, mnogo lepih in prisrčnih obrazov, tudi vstvaril jih z umeteljno roko, a nikedar še mu nij bilo tako tesno pri srcu, kakor ravno zdaj, ravno pri izdelovanju te slike. A kaj mu hasni vse prazno premišljevanje? Zaročena je, izgubljena za-nj. Rad bi se zog-nol vsem mislim nanjo, da bi le mogel.
Trenotek pozneje sedi v bogatem naslanjaču slikarja nasproti — Amalija v leskečej, najsljajnejšej opravi.
Slikar je ves začaran. Trudi se in trudi, zbirajoč vse svoje moči ; a danes mu noče delo izpod rok. In bas ta žarni pogled, baš to milo oko je tako, da ga ne more posneti, kakoršno sije v naravnej svojej lepoti. Premnogokrat nastavi čopič, gleda in opazuje naslikano, a zopet in zopet vničuje začeto delo. Tesno mu je; mrzel pot mu rosi čelo; sram ga je svoje nesprotnosti ; sej je vendar že izdelal najtežavnejša dela kot igrajoč se.
Amalija je uže davno zapazila to slikarjevo zadrego ; neugodno jej je bilo pri srcu in nekako boječe se je ozirala na pol izvršeno sliko. Da bi umetnik zakril svoj duševni boj, ki mu jemlje v trenotku vse moči, opravičuje se, da danes nij ugodna svetloba za slikanje, da je torej prisiljen odložiti sliko do ugodnejšega časa. Amalija prepričavši se svojim bistrim očesom, da je to malo resnično, zapusti slikarjev atelier, na obrazu pa se jej je videla neka posebna zadovoljnost, katero je opazil tudi umetnik, ko jej je poljubil pri odhodu roko, ter čutil, da se jej nekoliko trese.
Od tega časa je pričelo novo življenje, nova preje ne izkušena sreča dvema osobama — Amaliji in grajskemu .slikarju. Kako bi tudi bilo moglo drugače biti? Lepa možka podoba mladega umetnika, navdušenega za vse lepo, krasno in blago, in Amalijlno srce, obdarjeno z živim ognjem najčistejše mladostne domišljije: to se je moralo do goreče Iju-bavi skladati.
Kdor bi bil natanje opazoval življenje v bogatej vili preje in sedaj, našel bi bil rezko razliko : Amalija prej živa
22*
174
in vesela, kadar je sedela o lepih večerih pod zelenimi cipresami z očetom, ogibala se je zdaj vidno druščine, posebno, kar jej je roditelj naznanil, čegava ima postati. Bala se je vsakega trenotka, katerega je morala prebiti poleg vsiljenega jej ženina. Kedó bi jej to tudi zameril? Naše srce je vstvar-jeno tako, da vedno hoče le boljši del, vsaj po povelju nekega notranjega glasa. Potem pa, kakov razloček med baronom in slikarjem ! Kako urno teko ure, ki jih preživi skrivaj z umetnikom! Kako prijetni in sladki so njegovi pogovori, ko jej s takim navdušenjem zgodbe svoje umetnosti, svoje lastne izkušnje in tajnosti svoje duše razlaga! Ljubi ga naposled vroče, da, obupno ; gorje jej, ako se jej iztrga iz rok! Nemila osoda podi ga že v kratkem daleč iz njene druščine, Bog ve, kam in zopet h kteremu mlademu neizkušenemu srcu!
Amaljin oče je zmajeval z glavo, ko je posedal mnogo potov uže pozno v večer, kadar so šli vsi drugi k počitku, ter premišljeval čudno vedenje svojega edinega otroka. Pridno pokorno dete je bilo ves čas svojega življenja ; vsako željo mu je znala že na očeh ; nikedar bi se ne bil domišljeval, da mu bode prekriževala njegovih blagovoljnih načrtov, sreče, ki jo čaka v zvezi z bogatim, umetnim baronom. Da ! koliko drugih bi se ga bilo oklenilo z obema rokama; če tudi nij ljubezniv, a njegove okolščine, njegova priljubljenost in važnost pri dvoru so lastnosti, ki jih nima vsaki ženin. Ugibal in premišljeval je skrbni oče že mnogokrat in iskal pravega vzroka, ki dela Amalijo trmoglavo in bi jej motil srce z zvijačami in goljufijami; a nikjer nij mogel pravega suma najti. Tudi na slikarja je bil že mislil; a tak priprost umetnik, brez rodu, brez imovine, — nij, nij mogoče, da bi se Amalija tako daleč spozabila in slavni rod svojih dedov one-čistila ter ubogemu plebejcu podarila zaklad svojega srca. Hitrost in resnost je čestokrat najboljši pomoček, če je treba uničiti dvomljive namene. Tako se je domislil naposled tudi posestnik vile in tem urneje uredoval in pripravljal, kar je bilo treba za hčeiino poroko.
Bogata darila znancev in sorodnikov so jela prihajati z lepimi voščili nevesti Amaliji. Obiski in pogostovanja so so se vedno bolj množila. Vendar vse to nij prav nič vplivalo na Amalijo. Bila je tiha in resna, kakor prej ; vse velikanske priprave so jej bile prazne in nadležne sitnosti.
Nekega večera, ko je imel ravne oče opravek v bližnjem mestu, slonela je mlada nevesta na vrtu na skritej klopici na strani svojega slikarja. V njegovej druščini je sicer vedno bila vesela, nocoj jej nij bilo mogoče. Več ne more prikrivati svoje tuge, svojih solz in nesreče, katera jo pričakuje v bližnjih dneh.
Po dolgem molčanju povzame slikar besedo: „Draga Amalija ! prepričal sem se, da sem ravno jaz kriv tvojega nemira, tvojega gorja, da-si tudi si nijsem bil tega nikedar svest. Hudo, obupno mi je tako, da mi hoče počiti srce, če premišljujem, da sem uničil mir in srečo nedolžnega srca, raztogotil blagega očeta, odvrnol ti poštenega moža. Vendar, blaga Amalija, ako je še mogoče popraviti to pregreho, vse hočem storiti, brž zapustiti kraj mojega raja, ter oditi, ubog prazen, kakov sem prišel; samo tvojo milo podobo hočem odnesti v prsih, da me kot zvezda vodi po temnih potih moje bodočnosti". (Konec pride )
Knez Vladimir Monomah.
Po Kostomarovu in drugih spisal J. Steklasa.
(Konec.)
Prvo upornost je navadno odpuščal, ali ponovljeno je strogo kaznoval. Tako je Gleb Vestislavič, eden kriv-skih knezov, napadel mesto Luk, ter je požgal. Vladimir se je precej vzdignil z vojsko na-nj in ga hotel strogo kazniti, ali Gleb se je poklonil Vladimiru, poprosil ga za mir in on ga je pustil vladati v Minsku. Nekoliko let kasneje se je Gleb zopet vzdignil na svojega soseda, ali zdaj mu Vladimir nij odpustil, nego ga zmagavši kaznil. Gleb je na to v kratkem umrl. Ravno tako je 1. 1118 Vladimir šel na volinskega kneza, Jaroslava Svjatopolkoviča, in ko se mu je Jaroslav podal ter poklonil, pustil gaje na slobodo. Ali kasneje je napal Jaroalav Rostislaviče, ter pripeljal nanje Ljehe; razve tega pa je on tudi okrutno ravnal s svojo ženo. Vladimir se je razsrdil na-nj tudi radi tega; zatorej ga je pregnal in dal Vladimir Volinski svojemu sinu Andreju. Jaroslav je skušal dobiti nazaj svojo kneževino s pomočjo Ljehov, Ogrov in Cehov ; ali nij uspel, nego je bil od Ljehov potajno ubit.
Monomah vendar nij bil tako srečen v svojih podvzet-jih proti Grekom. On je dal svojo hčer za Leona, sina bizantinskega cara Diogena; ali vsled tega se je izcimil v Carigradu prevrat. Diogen je bil izvržen od Alekša Komnena. Leon je hotel namreč s pomočjo svojega tasta pridobiti si neomejeno moč v pokrajinah na Donavi, ali je bil ubit po ubijalcih, poslanih od Komnena. Leon je zapustil sina, kte-rega je hotel Monomah vzeti pod svoje okrilje; zatorej je njegov vojvoda Vojtišič postavil posadnike po donavskih mestih, ali že 1. 1122 so jih Grči pregnali in Vladimir se je pomiril z naslednikom Aleševim, Ivanom Komnenom, ter mu dal za ženo svojo vnukinjo, hčer Mestislavovo.
Vladimir Monomah slovi v ruskej povesti tudi kot po-stavodajatelj. Že nasledniki Jaroslavovi so v „Ru8kej Pravdi" mnogo naredeb premenili in novih pristavili. Ena važnejših sprememb bila je ta, da je bila osveta ubojstva odstranjena in mesto nje uvedena kazen v denarjih (vira), ktero pa tudi že v „Pravdi" nahajamo. Odstranjenje osvete je mnogo pomagalo k popolnosti zakonodavstva in k ustanovljenju mnogih členov raznih razžalenij in prestopkov, od kterih se je moralo zdaj plačevati v denarjih, po različnih okolščinah. Tako je bila vira odredjena po časti ubitega in ubijalca, pri tatvini po vrednosti kraje. Umor tatfl nij veljal za ubojstvo, ako je bil storjen pri kraji samej, če tat nij še bil vjet. Na zboru, pri kterem so bili navzočni : tisočernik kijevski, belo-gorodski, perejasljavski in drugi članovi Monomahove družine, bilo je ustanovljeno nekoliko važnih členkov, ki bi imeli varovati blagostanje ljudij. Omejeno je bilo pobiranje in samovoljno odmerjanje obrestov. Za kneza Svjatopolka je bila ta zloraba dokipela svoj vrhunec , ter je po njegovej smrti, kakor smo videli, zakrivila preganjanje Židov, ker so oni bili največ odrtniki. Za Vladimira je bilo ustanovljeno, da sme zakupnik pobirati samo trikrat obresti, in če vzame trikrat, potem mora tirjati kapital. Tudi so bili odmerjeni pravični postotki, kar poprej nij bilo.
175
V dobi Vladimira Monomaha se je tudi lepo razvila umetnost in književnost v Euskej. V Kijevu in drugih mestih so se vzdigovale nove zidane cerkve ukrašene z lepimi slikami. Tako je bil za Svjatopolka sezidan v Kijevu Mihajlovski Zlatovrhi samostan, kterega stene še dan danes stoje, in blizu Kijeva Vidubicki samostan sezidan na mestu, kjer je bil letni dvorec Vsevolodov; razun teh zidanij pa je sezidal Vladimir še pred svojo smrtjo prekrasno cerkev na Alti, kjer je bil ubit Boris.
Za Vladimira Monomaha so bili sestavljeni prvi letopisi ruski.   Igumen Silvester (okoli 1. 1115) zbral je v en zvezek in oblik vse že postoječe ali raztresene odlomke in verjetno je, da je on k njim sam dodal popis dogadjajev, ktere je sam doživel.   V njegoven izdanju letopisov bil je uvrščen tudi letopis pečerskega mniha Nestora,  zatorej se tudi to Silvestrovo delo imenuje v učenem svetu Nestorov  letopis, čeravno nepravedno zato, ker mnogo tega nij pisal Nestor, kar bi bil tudi težko en sam človek napisal. Letopise pisati 80 se naučili Rusi od Bizantincev, kterih letopisi so se prestavljali na rusko, kakor na pr. Amartola in Maiale. Silvester je tedaj položil temelj ruskemu letopistvu, ter pokazal drugim pot za seboj.   Njegov sostav je bil nastavljen (nadaljevan) od drugih letopiscev ter se je razširil na mnoge raz-rastke v različnih pokrajinah velike ruske zemlje, ki imajo vsaka za se svojo povestnico. Vse dogodjaje, ki so se vrstili v kijevskej zemlji, popisali so razni kijevski letopisci. Le ta letopis obsega ves čas Monomahov, sega tudi čez vse 12. stoletje in dosega dogodjaje prvih let 13. stoletja.   Za Monomaha je bilo mnogo knjig prevedenih na ruski jezik iz bizantinske književnosti, kar posvedočujo do dandanes ohranjeni rokopisi iz 11. in 12. stoletja.   Rusi pa so tudi izvirno napisali mnogo životopisov svetih in pobožnih ljudij, kar so se tudi od Bizantincev naučili. V tem času so bili napisani životopisi ustanoviteljev pečerske zadruge Antona in Feodo-zija; Nestor pa je spisal Poterik ali življenje svetnikov pe-čerskih, in to delo so Rusi najraje citali.   V tem času je napisal mnih Jakob tudi životopis sv. Olge in sv. Vladimira, in ravno tako tudi dve po sebi različni pripovesti o smrti knezov Borisa in Gleba.   Sovremenik Monomahov, kijevski metropolit Nikofor po rodu Ork, je napisal eno Slovo in tri Poslanija,  dva od njih obrnena na Monomaha, eno proti Latincem.   Takrat se je že začel razdor v cerkvi. Sovraštvo je takrat vladalo med spisatelji ene in druge cerkve in Grki 80 skušali vcepiti Rusom svojo zavist in zlobo proti zapadnej cerkvi.   Drugi sovremenik Monomahov, mnih Danijel, je po-potoval v Jeruzalem, ter je to potovanje popisal. Gotovo pa je bilo takrat v Rusiji razun izvornih in prevedenih proizvodov verske književnosti tudi še samostalne narodne, posebno pesniške, noseče v sebi zrak starega poganstva. V pesniškem spomeniku iz 12. stoletja: Slovo o polku Igorovem" spominja se pesnika Bojana, ki je proslavil dogadjaje stare dobe in med drugim posebno one iz XI. veka;  po nekterih znakih sme se tudi misliti^  da je Bojan opeval tudi Monomahove pohode na Polovce.
Ta Bojan je bil tako cenjen, da ga je imenovalo potomstvo „slavičkom" starega časa. I Monomah sam je napisal „Poučenije svojim detjam" ali tako zvano Duhovnija (testament), V njej opisuje Monomah točno dogodjaje svojega življenja, svoje pohode, svoje veselje do divjih konj, meres-
cev, turov, losov, medvedov, svoj način življenja in zanimanja, v kterih se vidi njegova neumorna delavnost. Monomah daje svojej deci nauk, kako se morajo ponašati. Ti njegovi sveti, in obče krščansko nravoučenje, podkrepljeno množino izpisov iz sv. pisma, kar kaže načitanost spisatelja, obsega v sebi nekoliko prav zanimivih črtic, kar se tiče značaja Monomaha samega, kakor tudi njegovega veka. Monomah pravi, da se ne sme vsak prestopek s smrtjo kaznovati. Vidno je tudi, da knezi niso bili obdani carskim veličjem, nego da je mogel vsak pristopiti, ki je njihove pomoči potreboval. „No-beden ne sme biti zasmehovan, ki pride v kneževski dvor, tudi ne če je knez pri obedu, pravi Monomah na enem mestu. Monomah uči otroke, naj vse delajo sami, vsako stvar pregledajo, ne zanašajo se na predstojnike ali pa na službenike. On jim nalaga, naj sodijo in branijo vdove in sirote kakor tudi druge siromake, naj ne puste mogočnikom pogubljati slabe in zapoveduje hraniti in pojiti potnike, ki bi k njim prihajali. Gostoljubnost je držal za prvo vseh dobročinstev. „Spoštujte goste, od koder koli bi oni k vam prišli : ali je poslanec znamenit človek ili prostak, pogostite ga z jedjo in pijačo, če je mogoče tudi z darovi. S tem se človek proslavi po vseh zemljah." Dalje jim nalaga bolnike obiskavati, mrtve pokapati in spominjati se, da smo vsi umrjoči ; vsakega grešnika pregovarjati k dobremu, ljubiti svoje žene, ali jim ne pustiti nad seboj vladati, spoštovati starce, kakor svoje očete, a mlade kakor brate, obračati se k duhovnim za blagoslov, ne ponašati se s svojim poklicem, spominjajoč se, da jim je vse izročeno od Boga na kratek čas, ter ne hraniti v zemlji bogatih zakladov, ker je to velik greh. Glede vojske svetuje Monomah svojej deci, ne zanašati se na vojvode^ nego samim paziti na straže, ne baviti se s pisi in zabavami na pohodu in tudi v spanju ne ležati brez orožja, a gredoč z vojsko skoz ruske zemlje v nobenem slučaju ne delati škode. Na zadnje jim veli citati in učiti se, ter jim navaja kot za primer svojega očeta, ki je doma iz knjig se naučil pet jezikov.
Monomah je umrl blizo Perejasljavja, v njemu priljub-Ijenej in po njem sezidanej cerkvi v Alti 19. maja 1125 1. 72 let star. Telo njegovo je bilo prepeljano v Kijev. Sinovi in bojarji so ga prenesli k sv. Sofiji, kjer je bil tudi pokopan. Monomah je pustil za seboj spomin najboljšega kneza. Vse zle nakane sovražnikov — pravi letopis — je dal Bog po njegovih rokah pokončati ; ukrašen z dobrimi uravi, slavnimi zmagami nij se on ž njimi niti ponašal niti poveličeval; po zapovedi božjej je dobro dejal svojim sovražnikom ; neizmerno je bil milostljiv proti siromašnim in ubogim, ne pazeč na svoj imetek. Mnihi so ga proslavljali za blagodanost in darežljivost proti samostanom. To blagodušje v njem zedin-jeno z odvažnostjo in velikim umom ga je povzdignilo tako visoko v časti in slavi, kakor dotlej še nobenega in to ne samo pri sovremenikih nego tudi pri potomcih.
Ustanek Srbov 1. 1804. pod Črnim Jurijem.
Po Dr. N. Krstidu Fr. Jaroslav. (Konec.)
Ta šesterica Turkov se loči, polovica odide v Borak,
176
polovica pa k knezu Stanoji v Zeoke. Knez Stanoja je bil doma z jako malo svojo družino, iu še to ne odiastlo, katerej je zapovedal prepeljavati turške konje, a sam je ostal v hiši, da ukreše ogenj in da pripravi Turkom kaj jedi. Ko se je knez Stanoja okoli ognja sukal, ugrabijo Turki to priliko, ter ga eden izmed njih ubije iz puške, in mu glavo odreže. Kneževa družina, ko je slišala, da je puška počila, popusti konje. Turki polové svoje konje, pa se vrnejo v hišo, ker so na krik družine začeli se stekati seljaki oboroženi s puškami, sekirami in koli. V tem prileti tudi Nikolaj, knežev sinovec. Ko Nikolaj opazi Turke, in ko zve, da mu je strije mrtev, gre v strijčevo hišo, pograbi njegovo orožje, in zakliče Turkom, da naj pazijo, kajti ne bodo odnesli vsak svoje glave žive, tem manj kneževo mrtvo. Turki prestrašeni zapró se v hišo, a Nikolaj vstopi na tako mesto, da more dobro zadeti, ako se kateri Turek pokaže. Okoli kneževe hiše zbrani seljaki začno se na glas zgovarjati, da bi zapalili hišo Turkom nad glavo, a ko Turki to slišijo, pokaže se oni, ki je kneza ubil, in prosi, da upokoji ljudi in da se ž njimi dogovori. A Nikolaj ga na mestu ubije. Sedaj začneta druga dva seljaka prositi, naj jima prizanesó, kajti ona nista kriva, a sedaj je že tekla kri. Naposled sta se na vero udala Srbom, kateri so ju do prvega turškega hana brez žaljenja odpeljali, a svojega ljubljenega kneza so zagrebli srčno tugujoč.
Knez Stanoja je bil prva žrtva, njegova smrt je bila početek pogubljevanja srbskih poglavarjev. Stanoja je poginil, maščevan sicer od svojega sinovca, ali ne ogret od solnca srbske svobode, za katero se je kmalu po tem na orožje vzdignil ves narod.
Knez Šimen je imel več sreče nego Stanoja. Turki ga niso dobili doma, nego so poslali pandurja, da ga išče po kneževini in mahoma pripelje domu. Pandur je takrat že vedel, kaj se je bilo zgodilo s knezom Stanojo, in boječ se tudi za svojega gospoda, pove mu vse, kar je zvedel o smrti kneza Stanoje, in opominja ga, naj ne hodi domu, nego naj beži, kamor ve in zna. Knez Šimen je tako ostal živ, in še le 1816. 1. prišel Turkom v roke, kateri so ga pogubili. Manj srečni pa so bili knezi valjevski: Aleksij Nenadovič, Ilija Birčanin in Milovan Srbovié, sin kneza Mikolaja, ki je mesto svojega bolehnega očeta pred Fočiča stopil. Kedar so ti trije možje pred Fočičem stali, in po običaju ondotnem vprašali ga za-zdravje, odgovoril jim je Fočič: „Jaz sem zdrav, no kako pa vi, generali?'' Ta odgovor Fočieev je zbolel v srce vse tri, a vendar je knez Aleksij imel še toliko poguma in srca, da mu je odgovoril, da oni niso generali, nego turška raja. Nekoliko ur pozneje so bili vsi trije vrženi v ječo in okovani v težko železje.
Fočič je hotel, da od zaprtih mož prisili dvojno korist: da izmami v imenu odkupnine dovolj novcev od njihovih sorodnikov, a da jih ukljub temu potem pogubi. On je svoje jetnike cenil na 100.000 grošev ftakrat je bilo 8 gr. na eden cesarski dukat), ali Jakob, brat kneza Aleksija, trgovec, znal je to ceno potisniti na 50.000. Brzo je nabral 25.000 in jih izročil Fočicu, proseč ga, naj počaka, da še drugo polovico odkupnine prinese. Ali v tem je počil glas, da so se vzburile dahije: jagodinska, kragujevska in belogradska, in zato izda 21. jan. ukaz, da se pogubita kneza: A. Nena-
dovié in J. Birčanin. M. Srboviéa je nekdo izprosil od Fo-čica, ter tako otel. Siurt omenjenih dveh knezov, katera sta v narodu veliko spoštovanja uživala, zelo zaboli ves narod. Samim Turkom je bilo žal teh dveh knezov, pa tudi sam Mus-aga, ki je po Fočičevej zapovedi v Šabcu mnoge odlične Srbe pozaprl, čim je čul, da je knez Aleksij v ječi, hitel je v Valjevo, da ga osvobodi; a ko je potoma zvedel, da je Fočič dal oba kneza pogubiti, vrnil se je v Sabac, izpustil vse zaprte Srbe, in otel jih gotove smrti.
Fočič je sedaj hotel po želji Turkov ublažiti razdraže-nost srbskega naroda zbog smrti Aleksijeve in Birčaninove, zato postavi za kneza mesto Aleksija njegovega brata Jakoba, kateremu je na pomoč dal nekega Jankoviča, ki je že pod Aleksijem opravljal javne posle v knježevini, a na mesto Birčanina je bil postavljen za kneza Milic Kedic, Birčaninov buljukbaša.
Kneza A. Nenadovič in J. Birčaniu pa nista bila edini žrtvi. Ko se je Fočič bavil v valjevskej in šabskej nahiji, izdali so tudi ostali dahije, Fočičevi tovariši, naredbe svojim ljudem, da ubijajo kneze in odlične ljudi v narodu. Tako je tekla nedolžna kri najodiičniših Srbov po vsej Srbskej. Pogubljeni so bili n. pr. : Štefan Palalija iz Begalice, Marko Čaropič iz Belega potoka, Teofan iz Orašca, knez Jovan, knez Peter iz Složane, knez Eajica iz Zabrdja, buljukbaša Janko Sagič iz Boleča, buljukbaša. Mata iz Lipovca, arhi-maudat bogovadjski Adži-Rufim, in iguman moravski Adži-Cera. Mnogi so bili srečni, kajti ugrabljeni od Turkov, mogli so pobegnoti, ter se tako oteti, n. pr. : Mladen Milovanovič, pa še drugi ; utekli so v gore, ter tako odšli smrti. Najime-nitniši med njimi so: knez Mijuško, bimbaša Štefan Jakov-Ijevič, buljukbaša Radojkovič, a osobito Črni Jurij, iz sela Topola.
Črni Jurij, ali Karagjorgje, kakor so ga Turki zvali, bil je njim že davno sumljiv, vzlasti zbog tega, ker so dahije znali, da je Jurij moder in hraber, da ga narod spoštuje, in da bi gotov bil na njegov poziv vstati na orožje, in zato so hoteli tega nevarnega svojega neprijatelja pogubiti, a vrlo narodno podporo spraviti s pota. No črni Jurij je res bil zakleti ne-prijatelj Turkom, in je iskreno ljubil svojo domovino, svoj narod. On se je pobratil s topolskim handžijem Ibraim-ago, in od njega je poizvedal vse namene Turkov, vzlasti to, da mu strežejo po glavi. Turki pošljejo nekega Uzun-Memeda z 12 mož na konjih, da Črnega Jurija primejo, ali ubijejo. Ko je Uzun v Topol došel, Črni Jurij je bil v gori, kjer je s svojimi ljudmi odbiral svinje za trgovino pokupljene. Ibraim topolski handžija, Jurijev pobratim, nij hotel izdati Jurija Turkom, nego je začel govoriti Uzun-Memedu, da je Jurij šel med hajduke, da ima 30 driigov, in je vsaki izmed njih gotov udariti na peterico Turkov, da Jurij redko kedaj, in to vsikdar po noči s svojo četo dohaja domu v Topol, da je tudi Jurij ljut hajduk, kajti kogar on dene na muho, njemu nij treba iskati leka nikjer več. Uzun se je samega tega pri-povedanja tako uplašil, da je mahoma odletel s svojimi Turki v Beligrad, ter poročal dahijem vse, kar je bil zvedel pri Ibraimu.
Črni Jurij dobro znajoč, da je narod silno razdražen zbog tega, ker Turki pubijajo njegove kneze in poglavarje, že je mislil na to, kako da narod vzdigne na orožje proti
177
tlaoiteljem. Črni Jurij je že popreje več potov mislil na osvo-bodjenje naroda srbskskega, in zato je tudi druge odlične ljudi v narodu na to nagovarjal, a sedaj, ko so Turki sklenili narodu vse glavarje pobiti, sklenil je izvršiti ono, o čemur je davno premišljeval. Zvedcvši od Ibraima svojega po-biatima, da so ga Turki iskali, da ga pogube, po stranskih stezah prižene svoje svinje do Ostružnice, in tu jih po kratkem poganjanju proda avstrijskim trgovcem. Vračajoč se dojde v Zeoke, kjer so ravno takrat zagrebali kneza Stanojo, katerega so bili, kakor znamo, Fočičevi ljudje ubili. Žalostno je bilo to pozorišče, kako je narod in rodbina zagrebala svojega dobrega kneza. To pozorišče je še huje zžolčilo Črnega Jurija; v njem je zakipela krv, in zakolne se, ali poginiti, ali pa osvoboditi narod neznosljivega robstva. Črni Jurij je povsodi na svojem potu pripovedoval dogodjaj v Zeokem, in je ljudi nagovarjal, da je blizo čas, ko bo treba ustati na orožje, ter ali osvoboditi se neznosljivega robstva, ali pa slavno poginiti. V Črnega Jurija duši se je porodila in dozorela misel, da se Srbi vzdignejo na orožje, in z orožjem roki da izvojujejo sebi svobodo. Nekaj še je manjkalo, narodu je bilo potreba glave, da bi ga vodila v predstoječih važnih dogodjajih. Črni Jurij je poskrbel tako, da si narod sam odbere glavo ; a narod nij mogel nikjer najti važnejšega in zaslužnejšega od Črnega Jurija.
Ko se je Jurij povrnil domu v Topol, takoj je uči-nil naredbe, da mu se rodbina prekrije v globokej planini Kljcštevici, ter potem nemudoma gre iskat svojih prijateljev in zaveznikov, kateri so znali za njegove namere, pa da jim pove, da se dalje muditi ne kaže, nego da je treba brez odloga iti na delo. Na tem potu Črni Jurij nij počival nič, vedno je bil na nogah in na oprezi, da Turki ne zasledé njegovih priprav. Neutiudljivo je ta junak tekal od znanca do znanca, ter vse srčil na ustajo, opisovaje tužno stanje naroda, ter da se nij treba bati Turkov in njih sile. Sešel se je tudi z arambašem Stanojo Slavašem, ki je proslavljen bil zbog svoje hrabrosti in zbog junaštva svoje čete, v katerej je bil tudi hajduk Velko. Črni Jurij pelje v nahijo kragujev-sko Stanojo z njegovo četo, hajduka Milovana iz Prine, Mileto iz Slibovca, Kara-Stefana iz Prova, in Milosavo Lapovca iz Lapova. S temi ednomisleci dojde Črni Jurij v Jerentce, in od todi obišče neke svoje prijatelje v jereniškej okolici, in pozove jih k sebi na občni dogovor. Takrat je on obiskal in na dogovor povabil tudi Topolce, kneza Jovana, potem Petra Jokiča, Jakoba Tomkovica in brate Dukice v selu Bani, Milovana in Mihajlo Sarašana iz Lipovca, Nikolaja Leka iz Brezovice, svojega pobratima Jovana Krstoviča, in prota Ata-nazija iz Bukovika, pobratima Šimna Srdara iz Darosave, v z vsemi temi skupaj odide k Kara-Fočiču iz sela Koljara, kjer sta se Črnemu Juriju pridružila Gjurič iz sela Stragara, pa Blagoje iz sela Masliševa. Črni Jurij vsem skupaj začne opisovati jad in nevoljo, ki jo narod trpi, in ki je vsem znana, on reče, da je došel čas ali osvoboditi sebe in narod, ali pa poginiti. Vsi ednodušno pristanejo, da se narod vzdigne na orožje proti Turkom, a ustaja da se prične s paljenjen in rušenjem turških hanov, in pobijanjem Turkov. Ob enem so tudi to izrekli, da v narodu vsakega smatrajo za Turčina, kateri ne bi pristal občnemu ustanku proti Turkom. Vse to se je dogodilo 31. jan. 1804. 1.
Od Kara-Fočiča iz sela Kopljara odšli so vsi zarotniki
v planino sela Orašca, da tam izberó starešino, da razvijó barjak ali zastavo ustaje, in da od ondod začno paliti turške hanove in Turke razganjati. Potoma iz Kopljara v oraško planino so se jim pridružili mnogi taki, kateri so komaj že čakali, da ustanejo na Turke. Vsaki je imel po katerega sorodnika, prijatelja ali znanca, in vsaki je svoje ljudi pozival na obče delo. Tako se je v oraškej planini zbralo do 300 ljudij, katera je vse ena in ista velika misel oživljala, da izbavijo sebe, in svoj narod štiristoletnega robstva. V ta zbor sta pozvana bila tudi kneza Marko in Feodozij, glaso-vit trgovec iz Orašca.
Nikomur nij bilo neznano, zakaj so se zbrali v planini, ali vendar je Črni Jurij znova vsem jasno govoril, kaj so bili sklenili činiti, in pozval jih je, da izberó glavo, ker brez glave ne more se nič delati.   Vsaki je sprevidel, da je potreba vojvode, in zato so začeli mahoma posvetovati  se o tem, kdo bi za to bil najboljši. Eni so gledali na arambašo Stanojo,  a eni na Feodozija;  a nobeden teh dveh nij hotel sprejeti vodstva.   Feodozij je bil te misli,  da z vsega tega nebo nič, in vedel je,  da potem bo najslabše za voditelja. A Stanoja prostodušuo, kakor prlstaje junaku, reče,  da on je hajduk, ter da hočejo vsi hajduki ž njim priti; ali kaj poreče narod, ljudje imoviti, brez katerih, s samimi hajduki, ne more se nič učiniti.   Sedaj začne govoriti Atanazij, bukoviški prota: „Bratec Jurij! mi vsi želimo, da nam ti bodeš vodja in starešina; mi od tebe boljega ne najdemo.   Ker si znal stotine prostovoljcev in  drugih  vojakov v Kocino krajino voditi in jim velevati, gotovo hočeš tudi sedaj umeti in sposoben biti nam in narodu upravitelj in predvoditelj biti." Ko je prota to izgovoril, pristane na to Stanoja Slaveš prvi, a ž njim tudi ostali.   Črni Jurij se je upiral tej občnej želji, on je trdil, da on je ljut, da hoče vsakega, kateri bi se mu protivil, kazniti, morda ubiti, to pa ne bo po volji marsikomu, in bodo začeli nanj grajati, iz tega se bo rodil razdor in Bog zna kaj, in potem vse mogoče,  da narod pride v še večo bedo, kakor je dosedaj.   Ali vsi ti ugovori so bili zastonj, skupščina izbere Črnega Jurija za svojega in narodnega predvoditelja.   Mahoma za tem Atanazij prota, starček 70 1., v nočnej tišini v oraškej planini pred vso skupščino odmoli molitev, prikladno namišljenemu  delu;  blagoslovi vodo,  in poškropi vso skupščino; zakolne na krst častni in sveto evan-gelje vse, kateri so tam bili, da hočejo svojemu in narodnemu predvoditelju zvesti in poslušni biti, a Črni Jurij predvoditelj zakolne se, da narod, svoje brate nikdar do poslednje kaplje svoje krvi neče izdati in se mu izneveriti. Vse to se je godilo po noči v oči 1. febr. 1804. 1.
Tako se je pričel slavni srbski ustanek za svobodo domovine; tako se je začel slavni posel otresanja jarma, ki so ga Srbi okoli 400 let nosili. Sveta in divna je za Srbstvo noč v oči 1. febr. 1804 1., ker so se tedaj Srbi vzbudili iz globokega spanja, iz dolgega mrtvila ; ker so tedaj sklenili raztrgati okove, v katerih so zdihovali, ker so tedaj v sebi začutili Srbi moč, da ne trpe nad seboj tujega gospodarstva ; ker so tedaj, razgreti z ljubeznijo do svobode in domovine, pokazali se dostojni svobodnega življenja, ker so tedaj utr-divši med seboj bratovsko slogo, zasadili drevo narodne svobode in neodvisnosti, katero nekoliko let skrbno negovano, in zalivano z junaško krvijo srbskega naroda, da-si je pozneje do korena posekano bilo, vendar je zapustilo v narodu glo-
178
bok koren, iz katerega je z novo silo izrastlo, lepo se razvilo, in utrdilo novo steblo srbske svobode.
Spominjajte se te sveti noči, o Srbi, spominjajte se onih strašnih nadlog, ki so jih trpeli vaši dedi pod tujim gospodarstvom: in zato sveto spoštujte spomin junakov, kateri so svojo krv prelili, da so vam pridobili svobodo, in čuvajte jo kot največo svetinjo zemeljsko. Bodite dostojni potomci svojih slavnih dedov, delajte tako, da ne bode treba vam zarudeti pred sodbo zgodovine, pred mani blagih, za domovino palih junakov !
Mahoma po 1. febr, se je začela borba med Srbi in Turki. Okolo Črnega Jurija se je zbiralo dan na dan vse več junakov, kateri so hoteli raje umreti, nego se udati Turkom. Loznica, Šabac, Beligrad, Deligrad, Negotin, Crkva Čokešiua, Mišarsko polje itd. so večni svedoki srbske hrabrosti. Črni Jurij je bil dostojen zaupanja, ki mu ga je narod poklonil ; on je modro vodil ustajo, in tako je bila vsa Srbija očiščena Turkov, vsa mesta so prišla Srbom v roke, in narod, ki je toliko let bil preganjan in odiran, pokazal se je v polnej jasnosti svoje stare slave, dostojen svoje zgodovine, in svojega spomina iz Dušanove dobe. Srbija več nij stokala v robskih lancih, Srbin nij bil več rob, nego svoboden sin majke Srbije.
O tej ustaji ima srbski narod vrlo lepih narodnih junaških pesnij. V enej izmed njih na koncu Črni Jurij tako-le govori :
„Drino vodo! plemenita medjo
Izmedj' Bosne i izmedj' Srbije!
Na skoro de i to vreme dodi,
Kada du ja, tebeka predi,
I čestitu Bosnu polaziti." Srbija! spominjaj se proroških besed svojega slavnega junaka.   Čas je, Bog s teboj ! In potem se hoče izpolniti tudi neka druga narodna pesem, ki veli:
Zadrma se turška carevina.
Začudi se sedem kraljevina,
Da što radi mlada Srbadija.
Peter Preradovič.*)
J. Pajk,
vn.
Največo slavo si je Preradovič pridobil kot lirički pesnik. Kaj je lirički pesnik? kaj je lirika? — NiČ več nego izraževanje svojih nazorov, svojih čuvstev, svojih dogo-deb. Izvir liriki je v pesnikovej duši samej ; ona se želi razodevati, tolmačiti sama sebe. Vzrok tega je tajen, podoben ljubezni, ktera se ne zadovoljuje s samo seboj, s bivanjem samim na sebi, nego koja želi javiti, pokazati, izraziti se v dejanjih, pa tudi v glasovih, besedah. Lirika je torej besedna glasba, kojej nagib je vzet iz duše ali srca pesnikovega samega; lirika je objava notranjih skrivnih mislij in čuvstev, razodevanje človeškega srca v poetičnih izrazih.
Preradovič je pa ne samo razodevatelj notranjosti svoje ; on tudi zasleduje čuvstva in jim išče početka in izvira. Preradovič n. pr. poje mnogo pesnij svojej dragej („Pavici"), a on tudi ljubezen kot tako opeva, iskajoč jej izvir, pokazujoč
nje razne prikazni, nje moo, slast i. t. d., in to v vzvišenej pesni „Ljubav" (str. 41). Tako je tedaj Preradovič ne samo tolmač svojih čuvstev, nego tudi lirički mislec, lirički modro-slovec, bi rekel.
Dvoja vrsta lirike se torej da v Preradoviču zasledovati: prosta in sestavljena; prva obstoječa v prostem izjav-Ijenju notranjih čuvstev, druga v njih filozofičnem tolmačenju. Prva vrsta deluje na nas kot direktna luč, druga kot direktna in potem odbita, reflektirana. Prva lirika je jednostavna, druga motivirana, filozifična.
V prvo vrsto spada sila pesnij, bolj kratkih, posvečenih raznim predmetom, posebno ljubeznim: domoljubju, ljubici, Bogu, n. pr. „Pozdrav domovini" (128) in dr. (jrodoljubke" o kojih smo uže govorili; potem „Moja ladja" (str. 15), „Lahku noč" (str. 18), „Suho drvo" (str. 48) (pesen, v kterej sebe suhemu drevesu primerja, ktero ptice in veselice zapuščajo, tako da je postalo „pusto" :
„Na te bi mi do sad ptice.
Na pjevanje pjevačice.
Na prespalo znale dod';
Sad nijedne više nema,
Da tu pjeva ili driema,
Pusto si mi dan i nod",
na ktero pesen mu znani pesnik Ivan Trnski odgovarja, da je Vila to drevce posekala, da si iz njih „gusle" napravi javorove, s kterimi prepeva mile tolažne pesnice narodu, kar je šče bolje:
„Živ bi javor dao hlada. Udobnosti za nerada. Da u hladu spava tom; — Al' su naših dika dvora Guslice ti od javora, Ponosi se njima dom!"),
dalje „Miruj, miruj srdce moje" (str. 276), „Pitanje" (str. 299), „Onoj" (str. 306) i. t. d.
K lirično - filozofičkim pripadajo deljše poezije: oda „Bogu" (str. 58), „Ljubavi" (str. 44), „Prvi ljudi" (str. 245), ktera je morebiti najvzvišenejša med vsemi. V tej pesni se popisuje stvarjenje prvega človeškega para na jako nežen in čaroben način. Ta pesen ima malo podobnih in enakih v vseh literaturah izobraženih narodov.
Ta vrsta liričnofilozofičkih pesnij pa — kakovih ima slovenska književnost vrlo malo — ima pri Preradoviču neko svojo posebnost, ki jej daje nekakov posebni smisel. Ta svojnost obstoji v prepletavanju s spiritističnimi idejami.
Preradovič pripada k spiritistom, seveda ne k onim glupim, ampak k onim, rekel bi, izčiščenim. Ne da bi veroval v prazne kvante o navadnih duhovih (spiritizem Preradovič sam zove „duho8lovje"), ampak ena misel se je v Preradovičeve nazore globoko utisnola: misel na tajno posmrtno sodelovanje duše in telesa, in o prelivanju obeh materij, duhovne in telesne.
Spiritizem je skoro tako star kot človeštvo samo : nahajamo ga v najstarejših verah najrazličnejših narodov (pr. preseljevanje duše), pa tudi kot posebni izrodek človeške špekulacije — da mu ne dam imena filozoiične „sisteme". — On se je razvil v Ameriki in v Nemčiji. Da šče zdaj nij potih-nol, priča velika literatura o tem predmetu.
(Dalje pride.)
*)  Glej št. 19. let. „Zore.''
Izdajatelj in odgovorni urednik: Martin Jelovšek.
J. M. Pajk-ova tiskarna v Mariboru.