------    407    ------
Novičar iz domačih in tujih dežel.
Z Dunaja. — Državni zbor prizadeva si, urno rešiti kar je nujnega pred novem letom. Privo-ljen je že začasni budget za prve štiri mesece prihodnjega leta; tudi novinci za vojno privoljeni so za prihodnje leto, celo gosposka zbornica imela je že svojo sejo in kakor je videti, rešila bode dne 20. t. m. vse svoje nujne naloge. Zbornica poslancev bode kakor se pričakuje, jutri sklenila svoje posvetovanje pred novim
letom.
Laška- — Z izrednim bleskom, z nenavadno slovesnostjo otvoril je včeraj kralj Utnberto sedemnajsto leto postavodajnosti v parlamentu italijanskem na Monte-citorio. Zjutraj zgodaj jeli so posipati cesto od Kvirinala do zbornice z rumeno sipo, da bi se natančno poznalo, po katerem potu se bode vršil slavnostni vhod v dvorano, kjer se kujejo v kratkih presledkih postave razjedajoče mlado državo italijansko. Mlado je kraljestvo zedirijene Italije. Mladi ljudje pa ljubijo bliščečo zunanjost; zato je na dvoru kralja Humberta mnogo pozornosti obrnene v to, da ljudstvo — gleda. Na zunanjost — ki kratkovidnemu ljudstvu oko omami — položila je tudi včerajšnja slavnost svoj temelj. Vojaki so zastopili vsa pota, po katerih se je moral pomikati slavnostni sprevod. Vabilo se je ljudstva  toliko,  da bi niti vsi prostora ne
imeli v obširni dvorani; radovednih pa, osobito žensk, kje se jih ne manjka? Ves savojski dvor — seveda tudi kraljica Margherita — je moral paradirati za stafažo, se-natorji in poslanci, ministri v bleščečih uniformah, vojaška godba — središče „oarodni slavnosti" pa je bil kralj Umberto, ki se je pripeljal v bogato okrašenem vozu s šesterimi konji pred zbornično palačo. Ondi obdan od svojcev, osobito od ljubega ministerskega predsednika Crispija, izustil jo govor, na katerega naj se naslanja bodoče delovanje obeh zbornic. In kaj je povedal? Dokaj besedij, malo zrnja. A vendar, dasi je narod kraljev obhod po mestu spremljal jako mirno in hladno, ploskali so iuu pristaši v zbornici.   Kdo bi se temu čudil?
„Voce della Verita" navajajoč ves včerajšnji govor, piše: „To vam je praznota, malomestno okinčana z lepimi besedami, zmletimi in premletimi.
Pozitivnega obseza ima govor jako malo, izvzemši žalostne obljube, da se meje v Afriki določijo, za Kar pa je tudi v bodoče upanja dokaj malo. Vse, kar se morepovedati, obsegajo besede: „preosnova davkov". In kaj pomeni beseda „preosnova"?
Osemnajstega novembra je v Turinu govoril minister Crispi, da se mora pozornost obračati na to, da se davki razdele bolj enakomerno. Vsakdo torej ve, kaj pomenijo besede o preosnovi davkov.
Ali če govori kralj o preosnovi davkov, to se lahko razume. Pred očmi treba imeti, da je padel Giovanni Giolitti in da je bil sprejet na njegovo mesto Bernardino Grimaldi, kateri je zahteval junija meseca lanskega leta, da je treba novih davkov, ker so povžiti vsi državni dohodki.
Sedaj je seveda lahko klicati, da so se nove volitve vršile pod geslom : Nič več novih davkov! Krivda ne zadene Crispija, marveč one, ki so se pustili ujeti od njega in njegovih privržencev. Svobodno ljudstvo trkaj se na prsi in kliči še jedeukrat: mea culpa !
Toda naš veliki Crispi je vlil sladko kapljo v grenko čašo novih davkov. Kraljevi govor spustil je ob svojem koncu močan dušak antiklerikaloi, ki naj svetu priča, da smo »sovražniki domovine".
„Nikdar ne bi hotel pripustiti" — tako je govoril kralj — „da bi se v imenu vere iz političnih namenov kršila moja vrhovna oblast". Z drugimi besedami: Roma e intangibile.
Te   besede — nadaljuje   „Voce" — so   fraze   brez
pomena, kakor je tudi fraza   ona »svoboda" in »utrjene
pravice vere mojih očetov" — o katerih govori prestolni
govor. Cinizem, s katerim se te besede navajajo, obsoja
samega sebe.
Drugi, ne pa klerikalci, kršijo vrhovno oblast monarhije. Revolucija, ki jo hoče demokratizovati, ki si prisvaja pravico in moč, revolucija, ki hoče vreči vero med staro kraljevo šaro, revolucija, ki se je vsedla okrog kraljevega   sedeža,   pustolovci,   liberalci,   stari   grešniki
brez sramu: to so sovražniki monarhije, to so oni, k* dan za dnevom kamen za kamnom vlečejo iz temelja kraljevega prestola.
Da bi ukrotil radikalce, ki so se z vso silo van| zagnali, dvignil je Crispi med volilno dobo visoko glas zoper katoličane, ter zažugal jim nova preganjanja. On je tudi mož, ki more kaj tacega izvesti, dokler bo Bog pripustil. Od druge strani pa naj bi vendar jenjal motiti vrste italijanskih katolikov s praznimi  izmišljotinami.
Mi se bomo tesno oklepali sedeža naslednika Kristusovega, ki nas je ravno te dni klical v močnejši boj zoper revolucijo. Bodisi iz namenov političnih, ali nepolitičnih, mi bomo zagovarjali vero z vsemi sredstvi, ki nam jih pravica in postava dovoljujeta. Če nam hočete prepovedati politiko, vam bo do pritrkavali samo oni, ki so razneseni od vaših strankarskih strastij.
Da, mi bomo klicali vero v boj zoper vašo politiko, zato, ker je vaša politika protikrščanska, nemoralna, li-beralna, pogubna za ljudstvo italijansko. Ne bomo je-njali ljudstvu neveščemu kazati, kolika škoda mu izvira iz nečuvenega boja države p^oti cerkvi. In če država pri tem trpi škodo, naj jo zapiše edino le na svoj rovaš.
Sicer pa imamo popolno pravico napadati stranko in vlado, kateri moramo plačevati naklade, ter ukla-njati vrat njenim postavam. V nijednem zakoniku ni pisano, da smo dolžni ljubiti liberalizem, niti kadilo zažigati njegovim malikom. Tudi nismo zavezani razširjati vero in spoštovanje v ;;vrbovno   oblast   Crispijevo"^
Tako glasilo rimskih katolikov. Zdi se mi pa vredno* da te besede objavi glasilo katoliških Slovencev. Iz njih se zopet enkrat more sklepati, kamo da vodi politika*, ki z vero noče imeti opraviti. Iz njih pa si moramo povzeti tudi novega poguma, s katerim se ojačujejo srca katoličanov v boji zoper — brezverstvo.
Ni pa nam težko   razlagati   si, zakaj   se   prestolni govor s toliko silo obrača proti Vatikanu.   Framasonska loža čuti namreč,   kako  se oživlja krščanski duh, kako z novimi silami stopa   tudi v Italiji    katoliška   cerkev v boj za svoje pravice. Kralj je zato moral tudi v svojem govoru povdariti, da odvrača z vso   odločnostjo od sebe misel, pogajati se kedaj glede na Rim z Vatikanom, češ, da bi   se s tem   rušile   njegove   kraljeve   pravice.   Zato-kriče liberalni listi: Italija ima pravico do Rima; nikda naj  si ne predrzne Italiji trgati srce   \i njenega telesa ; brez  Rima Italiji ni nobenega obstoja. In vendar vsakdo ve, da je ravno   zjedinjena   Italija za   Italijane največja nesreča,   ki  jim   grozi   sedaj s splošnim   gmotnim   propadom.
Kaj pomaga zvoniti v prestolnem govoru zvon miru,, ko konec govora, naperjen proti Vatikanu, spominja Italijane, da se iz iste zvonove tvarine lijo tudi bojni topovi, namenjeni v srce najvplivnejši pospeševateljci miru — katoliški cerkvi. — Da li niso to zvonovi sile, ki mladi Italiji napovedujejo bližnji propad?
408