Ana Nagode
»MISLIM, da sem vse svoje naloge izvrševala pošteno, vedno.sem bila navajena živeti od last-nega dela. Zato sem srečna.« To so bile prve be-sede moje sogovornice Ane Nagode, borke NOB od leta 1942, vseskozi angažirane politične de-lavke po vojni, nosilke več spomenic, ko sem jo obiskal, da bi se z njo pogovoril o njenem de-lu, željah, življenju .. . Pogovarjala sva se v pri-jetnem stanovanju, ki si ga je uredila po svojem okusu in na katerega je resnično ponosna. Na stenah v njeni delovni sobi visijo umetniške slike, na mizi je velika vaza s prelepimi roža-mi. . .
Eno je nesporno: Ana Nagode nerada govori o svojem delu in deležu v NOB. Kakor je deja-la, se ji je zdelo popolnoma normalno, da so se vključili v veliko borbo za veliko in svetlo prihodnost, za dan, ki so ga imeli pred seboj. Cloveku, ki govori z njo, se zdi, da se želi raz-dati za sedanjost, za tisto, kar ima rada, za ti-ste, ki jih ima rada.
»Danes poskušam, po svojih močeh, še vedno delovati v različnih družbenopolitičnih organi-zacijah, sem aktivna in še želim biti. Mislim, da se človek nikdar ne sme zadovoljiti samo s tistim, kar je naredil do sedaj. Veliko je stvari, s katerimi se ukvarjam. Morda ne boste verjeli, toda trenutno sem najbolj vesela, da je uspel referendum, ki smo ga v naši občini izvedli pred nedavnim. Ena mojih ne tako malih želja je izdelava in seveda realizacija koncepta grad-nje najemnih stanovanj za mlade. Bila bi naj-bolj srečna, če bi vsak mlad človek lahko dobil stanovanje in si tako ustvaril skromen začetek za življenje.«
Kot mi je zaupala — so stvari, ki jo motijo, s katerimi se ne strinja, vendar pa še v istem trenutku priznava, da se vse stvari pač ne dajo najbolje urediti. Moti jo prostorska ureditev Ljubljane, pravi, da bi morali malo več misliti na leta pred seboj; zdi se ji, da se vse preveč »betoniramo«, da vse preveo pozabljamo na okolje, na naravo.
V njenem intimnem življenju, samo korak stran od njenega dela, so njeni trije otroci, s katerimi še vedno živi skupaj in na katere je ponosna. Nimam predsodkov, pravi, da bi moji otroci morali biti nekaj velikega. Zelim si le, da bi bili pošteni, da bi cenili svoje delo in delo drugih. Tako kot njih, cenim tudi druge mlade, cenim njihov lastni jaz in sem proti temu, da bi starejši »komandirali« mladim; to je njihova mladost in tega jim ne smemo vzeti.