In memoriam Prof. dr. Jože Furlan

Journal of Microelectronics, 
Electronic Components and Materials
Vol. 50, No. 2(2020),  147 – 149

In memoriam
zaslužnemu profesorju dr. Jožetu Furlanu
(Žalna seja, UL FE, 1.7.2020)

Prof. dr. Jože Furlan
Zaslužni professor Univerze v Ljubljani
(1934-2020)
Spoštovana družina profesorja Jožeta Furlana, spoštovani prijatelji in sodelavci profesorja Jožeta Furlana, spoštovani bivši študenti, diplomanti in dok­toranti profesorja Jožeta Furlana, spoštovane dame in gospodje!
V imenu Katedre za elektroniko želiva predstaviti zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani, rednega profesorja dr. Jožeta Furlana, univ. dipl. inž. el. In nje­govo življenjsko pot. 
Prof. Jože Furlan je preko šest desetletij oblikoval, zazna­moval in bogatil slovensko elektroniko kot univerzitetni ucitelj Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. Prof. Furlan se je trajno zapisal v zgodovino slovenske elektronike kot pionir na podrocju polprevodniških el­ementov, tranzistorskih in integriranih vezij ter fotovol­taike.
Jože Furlan je bil rojen leta 1934 v Limbušu pri Maribo­ru. Že v otroških letih se je navdušil nad elektrotehniko. Kot gimnazijski dijak je pridno obiskoval radioamater­ske tecaje in sestavljal radijske sprejemnike ter na ta na­cin prišel v prvi stik z elektroniko, ki se ji je nato zapisal za vse življenje. 
Med leti 1952 in 1957 je študiral elektrotehniko na Od­delku za elektrotehniko Tehniške visoke šole v Ljubl­jani. Med študijem je sodeloval kot demonstrator pri predmetu Elektronika in elektronske cevi ter vodil vaje za študente elektrotehnike in fizike. Hkrati je bil v viš­jih letnikih honorarno zaposlen na Fizikalnem inštitutu Medicinske visoke šole v Ljubljani, kjer je nacrtoval in sodeloval pri gradnji elektronskih naprav. Zelo zgodaj se je zavedal pomena mednarodne vpetosti in znan­ja tujih jezikov. Tako se je kot študent usposabljal na 4-mesecni praksi v Nemciji pri podjetju Electronic GmbH v Münchnu, po koncani diplomi leta 1958 pa v Veliki Britaniji in sicer 2 meseca pri podjetju Edward’s High Vacuum v Crawleyu. 
Še istega leta se je zaposlil kot asistent pri prof. dr. Du­šanu Lasicu na Oddelku za šibki tok Fakultete za elek­trotehniko in strojništvo Univerze v Ljubljani. Prvo ra­ziskovalno in pedagoško podrocje prof. Furlana so bile tedaj, v predtranzistorskem obdobju, še vedno zelo ak­tualne vakuumske elektronke. Pri tem delu je preuceval elektricna polja in gibanje elektronov v vecelektrodnih elektronkah ter raziskoval šum v osnovnih elektronskih elementih. Še posebej je znan njegov merilnik šumov fotopomnoževalk. 
Leta 1960 je bil z ameriško tehnicno pomocjo na pollet­nem akademskem in raziskovalnem izpopolnjevanju v laboratoriju tedaj enega od vodilnih strokovnjakov na podrocju prihajajocih tranzistorjev, pri prof. Johnu Lin­villu na Univerzi Stanford, kjer je pridobival vrhunska znanja s podrocja polprevodniških elementov. Tako se je že na zacetku šestdesetih let kot eden prvih sloven­skih elektronikov preusmeril od elektronk k tranzistor­jem in od tod naprej na podrocje mikroelektronike. Od jeseni 1960 je bil honorarni predavatelj za predmet Elektronika na Oddelku za fiziko in od jeseni 1963 tudi za predmet Osnove elektronike na Oddelku za meta­lurgijo Fakultete za naravoslovje in tehnologijo. Na III. stopnjo študija Elektronska optika na Fakulteti za elek­trotehniko se je vpisal leta 1961 in ga uspešno zakljucil z magistrskim delom v letu 1966 in z doktoratom iz elektrotehniških znanosti 1968. Sredi šestdesetih let je napisal znano knjigo Elektronika, v kateri je obravnaval nova tranzistorska vezja in jih primerjal z vezji na osno­vi elektronk. Od leta 1966 je bil zaposlen kot redni do­cent za predmete Elektronika in Napajalne naprave, dve leti kasneje je prevzel še podiplomska predmeta Fizika šumov in Mikroelektronika. 
V letih 1969-1970 je bil na izpopolnjevanju v enem od vodilnih razvojno-raziskovalnih laboratorijev na podrocju mikroelektronike, pri podjetju Hewlett-Pack­ard v Silicijevi dolini, kjer je raziskoval tranzistorska inte­grirana vezja. Tu je pridobival najnovejša nacrtovalska in tehnološka znanja na podrocju integriranih vezij. V tem obdobju je za Hewlett-Packard razvil tudi dve zahtevni integrirani vezji za števni merilnik frekvence HP 5345A. Kot je zapisala strokovna komisija ob nje­govi izvolitvi v izrednega profesorja leta 1972: “…, kjer je izvedel nekatere nove tipe integriranih tranzistorskih vezij pa tudi dva osnovna tipa in nekaj izvedenk eks­tremno hitrih integriranih vezij za impulzne signale na 500 MHz. Pripomniti velja, da najhitrejša komercialno dosegljiva vezja dosegajo komaj mejo 300 MHz.”.
Po povratku v Ljubljano je prof. Furlan napisal prvi knjigi pri nas s podrocja mikroelektronskih tehnologij in elektronike integriranih vezij. Nato je do sredine sedemdesetih let intenzivno deloval pri raziskovalnem in pedagoškem delu v Laboratoriju za mikroelektron­iko na Fakulteti za elektrotehniko UL, pri cemer so bile za uspešno delo izredno koristne njegove bogate izkušnje, pridobljene v Ameriki. 
Profesor Furlan pa ni bil samo izredno prodoren na raziskovalnem in strokovnem podrocju. Vseskozi je bil tudi skrben pedagog in odlicen predavatelj ter vses­transko aktiven, angažiran in predan.
Leta 1977, ob izvolitvi v rednega profesorja, je stroko­vna komisija zapisala: “Kandidat je svojo družbeno aktivnost izprical z delom v mnogih delovnih telesi: predstojnik oddelka, predstojnik katedre, predsednik sindikalnega odbora, 5 let poslanec Kulturno pros­vetnega zbora Skupšcine SRS, clan sveta VDO FE, clan drugih odborov in komisij. S posebno zavzetostjo je vodil delo Sistematizacijske komisije kot njen predsed­nik.”
Profesor Furlan je aktivno sodeloval tudi izven uni­verze, predvsem v stroki. Bil je med pobudniki in od samega zacetka sodeloval pri snovanju jugoslovanske sekcije Mednarodne elektrotehniške organizacije IEEE. Od njene ustanovitve leta 1972 je deloval najprej kot tajnik, nato pa kot predsednik jugoslovanske sekcije IEEE. Mnogo let je bila Jugoslovanska sekcija IEEE edi­na iz skupine vzhodnoevropskih držav, kar je – v tistih precej hermeticnih casih – med drugim omogocilo nemoten dostop do vrhunskih IEEE publikacij ter do raznih drugih clanskih ugodnosti.
V drugi polovici 70-tih let se je raziskovalno delo prof. Furlana usmerilo v študij osnovnih pojavov, lastnosti in aplikacij polprevodniških elementov ter tedaj še razm­eroma novih soncnih celic iz monokristalnega in amor­fnega silicija. Ustanovil in mnogo let je uspešno vodil Laboratorij za nelienarne elemente, ki se je kasneje preimenoval v Laboratorij za elektronske elemente. Iz slednjega sta zaradi povecanega obsega raziskovalne­ga dela kasneje izšla dva uspešna laboratorija na UL FE, laboratorij LMSE (Laboratorij za mikrosenzorske struk­ture in elektroniko) in LPVO (Laboratorij za fotovoltaiko in optoelektroniko). 
Svoje bogate izkušnje je prof. Furlan prispeval v mno­gih uspešnih raziskovalnih projektih, tako v povezavi z domacimi in mednarodnimi raziskovalnimi institucija­mi kot v sodelovanju z industrijo. S podjetji je bilo naj­tesnejše in najplodnejše sodelovanje z Iskro Tovarno polprevodnikov v Trbovljah.
Vsa leta aktivnega delovanja na Fakulteti za elektroteh­niko je prof. Furlan tudi zelo zavzeto predaval mnoge predmete in napisal vecje število izvrstnih knjižnih del in ucbenikov s podrocja elektronike, polprevodniških in drugih elektronskih elementov ter integriranih vezij. Tako univerzitetnih kot srednješolskih ucbenikov. Na Fakulteti za elektrotehniko je predaval vrsto dodiplom­skih in podiplomskih predmetov, od osnov elektroni­ke do mikroelektronike, polprevodniških elementov in pasivnih elementov, optoelektronike, soncnih celic, te­orije polprevodnikov ter teorije šumov. Predaval je tudi predmete dodiplomskega in podiplomskega študija na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, UL in tudi izva­jal predavanja za izredne študente v centrih Ljubljana, Kranj in Novo mesto. 
Prof. Furlan je vsa leta zelo prizadevno, kot izjemno po­zoren mentor, vodil tudi raziskovalno delo študentov in mladih raziskovalcev podiplomskega in doktorske­ga študija. Njegovi študentje in diplomanti so postali vodilni razvojniki, direktorji, znanstveni svetniki in celo redni profesorji. Rezultati opravljenih raziskav prof. Fur­lana, v sodelovanju z mlajšimi sodelavci in podiplom­skimi študenti, so bili objavljeni v mnogih skupnih pub­likacijah, ki so izšle v številnih znanstvenih revijah in na specializiranih konferencah doma in v tujini, o cemer prica tudi njegova izredno bogata bibliografija. Prof. Furlan je imel tudi vrsto vabljenih predavanj na ugled­nih univerzah v Evropi in v ZDA. 
Na Fakulteti za elektrotehniko je med drugim vrsto let vodil Oddelek za elektroniko in bil dolga leta predstoj­nik Katedre za elektroniko. Bil je tudi prodekan za pe­dagoško delo in predsednik komisije za podiplomski študij. 
Prof. Furlan je bil tudi izumitelj. Prijavil je vec izumov in patentov. S podrocja polprevodniških struktur in in­tegriranih vezij je npr. prijavil novo vezje polnega sešte­valnika, integrirano MOS izvedbo elektronskega casov­nega izbiralnika in novo strukturo modificirane CHIL celice. S podrocja fotovoltaike je najbolj znan ameriški patent o paralelni tandemski soncni celici iz amorfnega silicija.
Za svoje bogato pionirsko, znanstveno-raziskovalno in pedagoško delovanje na podrocju polprevodnikov, mikroelektronike in fotovoltaike je prof. Furlan prejel številna priznanja in nagrade. Med prvimi ucitelji na FE UL je prejel Vidmarjevo nagrado za odlicno pedagoško delo. 
Za raziskave optoelektronskih lastnosti monokristalne­ga in amorfnega silicija je s sodelavci leta 1989 prejel nagrado Sklada Borisa Kidrica. 
Za pomembne dosežke v IEEE organizaciji je prejel IEEE Third Millenium Medal. 
Leta 1990 je za posebne zasluge in uspehe pri delu pre­jel Red dela z zlatim vencem. 
Leta 2000 mu je Univerza v Ljubljani podelila naziv za­služnega profesorja Univerze v Ljubljani. 
Slika: Podelitev nagrade Sklada Borisa Kidrica 1989
Prof. Furlan je kljub formalni upokojitvi konec leta 1999 ostal zelo aktiven in nadaljeval z iskanjem odgovorov na nova, nerešena vprašanja na podrocju polprevodniških elementov in fotovoltaike. V sodelo­vanju z mlajšimi raziskovalci je z navdušujoco energijo, zavzetostjo in pronicljivostjo razclenjeval in pojasnje­val nove pojave na omenjenih podrocjih, kar je vodilo do novih spoznanj ter do znanstvenih objav v medn­arodnih publikacijah tudi 15 let po upokojitvi. 
Celotna fakulteta, še posebej pa Katedra za elektroniko je z globoko pretresenostjo prejela žalostno vest, da je srce pionirja slovenske elektronike in vsem nam pre­dragega zaslužnega profesorja Jožeta Furlana zastalo. 
V imenu Katedre za elektroniko izrekava globoko sožalje gospe Dragici Furlan in otrokom Ariani, Alenki, Tamari, Andreju, doktorici Tjaši Furlan in vnukom ter vsem žalujocim.
Prof. dr. Jože Furlan je pustil neizbrisljive sledi in z ve­likim spoštovanjem ga bomo ohranili v trajno lepem spominu. Slava mu!
Prof. dr. Slavko Amon
Prof. dr. Marko Topic


In memoriam Prof. dr. Jože Furlan 147 – 149

In memoriam Prof. dr. Jože Furlan 147 – 149