Maja Breznik in Rastko Močnik
Humanistika in družboslovje v primežu liberalne Evrope
Med glavnimi pobudniki teh razprav so razna telesa EU: uradna politika EU in njenih nacionalnih vlad je, da se mora EU preobraziti v družbo, ki »temelji na znanju«; k temu naj bi pripomogla tako imenovana »lizbonska strategija«. Tudi v slovenskem okviru ima javna oblast pomembno vlogo pri razpravah o znanosti: v prvi polovici leta 2007 je slovenska vlada z osnutkom zakona o znanstveni in raziskovalno-razvojni dejavnosti ter s predlogom resolucije o razvoju znanosti in raziskovanja sprožila zavzete, pogosto antagonistične razprave. Pred temi razpravami se je že konec leta 2006 vnela živahna in polemična razprava o ocenjevanju kakovosti znanstvenega dela in o merilih za selekcijo raziskovalnih projektov. Ta razprava je potekala še vse leto 2007 in zdi se, da je še ni konec. Jeseni 2007 je posebej vneto in antagoni
Znanstvena politika je že nekaj časa eno izmed središč, okoli katerih potekajo razprave v politični javnosti in strokovnih okoljih.1 Razprave spadajo k dramatičnim preobrazbam, ki potekajo v znanstvenih praksah in njihovih institucionalnih oporah. Preobrazbe so še zlasti občutne na področju humanistike in družboslovja, katerima je posvečen pričujoči spis.
Spremembe v znanstvenih praksah in njihovih institucionalnih oporah povzročajo zgodovinski procesi, ki potekajo v samih znanstvenih praksah in zunaj njih. Za sedanji trenutek v huma-nistiki in družboslovju je značilno, da preobrazbe potekajo zlasti zaradi vplivov, ki jih na znanstvene prakse izvajajo zunajznan-stveni procesi. Glede na specifični epistemični položaj humanistike in družboslovja pa je pravzaprav presenetljivo, da so se te znanosti znašle pod udarom heteronomnih pritiskov.
Heteronomni pritiski so namreč bodisi samonikla, »slepa« stično razpravo povzročil napad vladajoče posledica kakšnih širših družbeno-zgodovinskih procesov; ali pa
parlamentarne koalicije in škofovske so posledica zavestnega delovanja in torej izhajajo iz ideologije, konference katoliške cerkve na profesorja i ■	j i i ^ • v v j »i	j ■ i ■
ki pripada kakšnim širšim družbeno-zgodovinskim procesom. ljubljanske univerze Igorja Lukšiča.	,r r..	■	■	.	.-,-,..
lako družbeni procesi kakor prakse in njihove ideologije so
predmeti, ki jih humanistične in družbene znanosti proučujejo.
Znanosti so torej sposobne pojasniti družbene procese, zato zanje ne morejo potekati »slepo«
- in domnevali bi, da bodo tudi znale uravnavati učinke teh procesov, ki jih potemtakem ne
bi smeli prizadevati »samoniklo«. Ker naposled družboslovje in humanistika analizirata tudi
ideologije, bi pričakovali, da bosta znali spodbuditi tiste praktične ideologije, ki pospešujejo
njuno avtonomno teoretsko logiko, in se upreti onim, ki to logiko ovirajo.
Kakor kaže, pa ni tako: zgornje izpeljave so očitno preveč abstraktne.
Pojasniti moramo tale paradoks: četudi znanost teoretsko obdeluje tako družbene procese in prakse kakor domačinske ideološke mehanizme, brez katerih se domačini ne bi mogli znajti ne v družbenih procesih, kjer delujejo, ne v svojem lastnem praktičnem delovanju - so se znanstvene prakse vseeno znašle pod vladavino domačinskih praks in njihovih ideoloških mehanizmov. V družbi, ki se v eni svojih prevladujočih ideologij sklicuje na znanost, bi morali pričakovati prav nasprotno: da bi si izvrševalci družbenih praks prizadevali, da s pomočjo znanosti pojasnijo procese, v katerih delujejo - in da bi s pomočjo znanosti oblikovali svoje ideološke predstave in postopke, s katerimi posegajo v te procese.
A na poseben način, ki ga bomo poskusili v tem spisu natančneje določiti, se prav to v sodobnih družbah tudi zares dogaja. Sedanje heteronomne prevlade nad znanstvenimi praksami potemtakem ne povzroča odpor do znanosti, temveč ravno narobe: pretirano ali naivno zaupanje vanjo.
Odnos med domačinsko mislijo in znanstvenimi postopki, med ideologijo in teorijo je seveda temeljno vprašanje družboslovja in humanistike: spada k vprašanju njunega »predmeta«. Tudi na drugi strani tega razmerja, v znanosti sami, se je v zgodovini nabralo dosti lahkovernosti. A celo teorije, ki bi jim bilo mogoče očitati, da znanost postavljajo v preveč zaupljivo bližino domačinskih »simbolnih sistemov« in pravzaprav celo menijo, da so domačinski simbolni sistemi edini pravi predmet znanstvenega proučevanja - celo teorije te vrste poudarjajo, da so teoretske prakse nekaj drugega kakor domačinske prakse s svojimi samoniklimi pojmi in ume-vanji. Celo teorije, ki sicer naivno zaupajo, da se teoretsko delo giblje v istem prostoru kakor ideološki mehanizmi, vzpostavljajo diskontinuiteto med teoretsko prakso in drugimi praksami in njihovimi ideologijami.2
Zdi se, da so humanistične in družboslovne znanstvene prakse postale v sodobnosti dovzetne za zunajznanstvene pritiske, prav zato, ker se izgublja ta ločnica, ki določa in omogoča teoretske prakse v njihovi specifičnosti. Teoretske prakse se seveda ne morejo proizvajati, ne da bi nenehno postavljale in obnavljale to ločnico, ki ji je Althusser dal ime epistemični rez. Ta imanentna nujnost reprodukcije epistemičnega reza je institucionalizirana v znanstvenih ustanovah, ki so, če se izrazimo v Althusserjevem besedišču, materialna eksistenca pogojev za možnost teoretskega dela. Iz tega, da se »izgublja« specifičnost znanstvenih praks in se nad njimi uveljavlja gospostvo zunajznanstvenih praks in umevanj, je potemtakem mogoče sklepati, da znanstvene ustanove ne opravljajo svoje temeljne vloge - da ne zagotavljajo produkcije in reprodukcije epistemičnega reza. Z drugimi besedami: ker znanstvene ustanove ne zagotavljajo heterogenosti teoretskih praks glede na druge družbene prakse, se mora znanost čedalje bolj podrejati heteronomnim zahtevam. Med najpomembnejšimi nosilci heteronomnih zahtev so v zadnjem času znanstvene politike.
Znanstvene politike so institucionalne prakse, ki določajo materialne, to je družbene in zgodovinske pogoje znanstvenih praks. Zato neposredno prizadevajo znanstveno delo v njegovi teoretski razsežnosti, lahko jo spodbujajo, lahko pa jo tudi ovirajo. Znanstvene politike tako nikakor niso higiensko ločene od znanstvenih praks, niso kakšna njihova zunanjost: nasprotno, določajo jih v njihovem jedru. Znanstvene politike lahko uveljavljajo logiko znanstvenih praks
Clifford Geertz, začetnik »interpretativne antropologije«, razliko med domačinskimi pojmi in znanstvenimi koncepti misli s pomočjo nasprotja med »izkušnji bližnjimi« in »od izkušnje oddaljenimi« pojmi, ki si ga je sposodil pri psihoanalitiku Heinzu Kohutu (cf. C. Geertz, 1983: 57). Po Ge-ertzovem umevanju je delo humanistike in družboslovja interpretacija, ki nenehno kroži med najbolj eksotično podrobnostjo in najbolj posplošeno generalizacijo. Ob vsem empirističnem prizadevanju, da bi ohranil kontinuiteto med teorijo in njenim predmetom, ob sklicevanju na Deiltheyev »hermenevtični krog« je domnevno krožni postopek možen prav zato, ker so znanstvene »posplošitve« nekaj drugega kakor »domačinski pojmi«.
v širšem okolju in zlasti pri financerjih - in s tem spodbujajo znanstveno delo. Lahko pa v polja znanstveni praks prenašajo heteronomne logike in zahteve - in s tem ovirajo teoretsko delo.
Zunanji pritiski na humanistiko in družboslovje
Med zunajznanstvenimi procesi, ki prizadevajo humanistiko in družboslovje, je eden najpomembnejših, da financerji čedalje globlje posegajo v družboslovno in humanistično znanstveno delo, s tem da predpisujejo tematiko, ki naj jo znanstvene prakse obdelujejo, in pogosto celo pojme, s katerimi naj se lotevajo problemov. Odvisnost znanstvenega dela od financerjev se povečuje tudi zaradi sprememb v načinih financiranja. Čedalje bolj se uveljavlja projektno financiranje, do programskih sredstev imajo dostop le privilegirane ustanove. Vse več financerjev pokriva le del stroškov izbranega projekta. Če financerji od ustanove, ki ji dajejo podporo, zahtevajo lasten prispevek, s tem dajejo prednost močnejšim ustanovam in uveljavljajo selekcijo po zunajznanstvenih merilih. Če pa zahtevajo dodaten vir financiranja, s tem povečujejo pritisk zunajznanstvenih zahtev na znanstvene prakse: z naraščanjem števila sofinancerjev se namreč povečuje verjetnost, da bo na znanstveno delo pritiskala vladajoča ideologija, saj je prav vladajoča ideologija najverjetnejši »skupni imenovalec« različnih denarnih virov.
Financerji zahtevajo čedalje več administriranja, ki ni povezano z dejanskim znanstvenim delom in je pogosto v protislovju z njim; znanstveniki in znanstvenice vse več časa porabijo za izpolnjevanje obrazcev, pisanje poročil ipd. To na eni strani daje prednost močnim ustanovam, ki imajo ustrezno administrativno osebje, na drugi strani pa vpeljuje v znanstveno delo in njegove ustanove nova razmerja moči: uveljavljajo se odnosi korporativnih hierarhij, managerska ideologija discipline, nadzorovanja in podrejanja vse bolj nadomešča znanstveni dialog in sodelovanje. Uveljavljajo se nova merila za selekcijo znanstvenih delavk in delavcev in za kooptacijo v znanstvene in akademske ustanove - administrativne sposobnosti, prilagodljivost, epistemični konformizem in podobno postajajo vse pomembnejše sestavine »odličnosti«.
Nadaljnji zunajznanstveni proces, ki močno vpliva na znanstvene prakse, je uveljavljanje komercialnih ustanov, ki uporabljajo izdelke znanstvenega dela (npr. demoskopske tehnike) za razne ideološke namene (npr. javno uveljavljanje vprašanj, za katere politični razred meni, da bi se občinstvo moralo ukvarjati z njimi; ugotavljanje mnenj in naravnanosti v zvezi s tako povzročenimi »problemi«). Ustanovam, ki naj bi podpirale znanstvene prakse, se ni posrečilo, da bi uveljavile razlikovanje med tehniškimi opravili, ki uporabljajo znanstvene dosežke, in znanstvenimi praksami, ki te dosežke proizvajajo. Ker znanstvenim ustanovam ni uspelo, da bi zavarovale svoj družbeni status, zdaj od njih zahtevajo, naj se zgledujejo pri komercialnih neproduktivnih uporabnikih znanstvenih proizvodov, ki naj bi s svojo komercialno uspešnostjo dokazovali, da je tudi znanost mogoče »tržiti«. Ustanove, ki bi sicer lahko skrbele za znanstvene in teoretske prakse, tako prisilno usmerjajo v aplikativne dejavnosti in v način organiziranja, ki je posnet po gospodarskih podjetjih in ne ustreza logiki znanstvenega dela. Ena izmed posledic je, da se znanstvene ustanove in njihovi zaposleni vse manj ukvarjajo z znanstveno produkcijo, vse bolj pa so vpeti v družbeno reprodukcijo obstoječih razmerij gospostva.
Prav zaradi teh zunajznanstvenih pritiskov so procesi, ki potekajo v znanstvenih praksah samih, v največji meri odvisni od zunajznanstvenih okoliščin. Ti procesi so še zlasti močno prizadeli države v »tranziciji« to je, področja, kjer je neoliberalna globalizacija hkrati uničila socialistično socialno državo, restavrirala kapitalizem v surovi periferni različici in uveljavila odvisnost od
Na seznamu znanstvenih publikacij in založb, na podlagi katerega Javna agen-
gospodarskih, vojaških in političnih središč svetovnega sistema. cija za raziskovanje ocenjuje skupine in m ■ . i i . i -i i vi	.-i	posameznice, posameznike, prevladujejo
Na intelektualnih področjih na splošno, v znanostih pa še pose- r . „. ... . „. r . ' '
.	, . angleške revije in založbe z »evro-atlant-
bej - in zlasti v humanistiki in družboslovju - je nova odvisnost skega« področja; po tem seznamu se pri
pretrgala lokalne teoretske tradicije, v veliki meri je potrgala hori- izvolitvah v naziv ravna tudi Univerza v
zontalne vezi mednarodnega sodelovanja, znanstvene ustanove Ljubljani. Seznam je sestavila komisija pri
in prakse pa potisnila v odvisnost od institucionalno močnih sre-	SAZU. Na seznamu je 108 tujih založb:
i vi	i v	i i-	■ v •	77 z angleškega govornega področja,
dišč na angleškem govornem območju.3 Posledice so siromašenje	in	, „• ... ,c
® Iii	ii	18 z nemškega področja (Nemčija: 15;
znanstvenih praks, njihova ^ogm^dj'a upadanje pluralizma Avstrija: 3), 7 z italijanskega (tri založbe
epistemičnih paradigem, prevlada reproduktivnosti na škodo so navedene dvakrat), 6 s francoskega
inventivnosti in vse izrazitejša usmerjenost v aplikativnost.	področja. IVted slovenskimi založbami
Domnevali smo, da so opisani procesi značilni za post-socia-	na seznamu ni Kode Krtm^ Mirovnega
v ,-v ivi-	ii	T--T-,	i-	inštituta, Založbe /*cf. Simptom prevlade
listične dežele in nemara nasploh za periferijo. Domnevali smo, .„„..,. ,.r	.
angleščine je, denimo, tudi posebna vlo-
da je prav način, kako je neoliberalna globalizacija zajela postso-	ga, ki jo temu jeziku določa statut Univer-
cialistično periferijo, povzročil učinke, ki jih lahko opažamo pri	ze v Ljubljani (cf. člena 107 in 111). Ob
nas in drugod v postsocializmu:	seznamih p^Nkac^ ki prinašajo »to^«
-	da se znanstvene prakse vse bolj osredotočajo v maloštevilnih najše P/^™' da so„ v humanisti^
in družboslovju dolgoročno in v temelju
močnih, togih, hierarhično vodenih ustanovah, ki se ukvar- škodljivi: znanstvenice in znanstvenike v jajo z reprodukcijo obstoječih družbenih razmerij, čedalje najbolj produktivnih letih silijo, da obja-manj pa s produkcijo znanosti;	vljajo v rutinskih »mainstream« publika-
- da znanstveni delavci in delavke živijo v vse bolj negotovih in cijah, da obravnavajo rutinske »mainstream« probleme ali modne tematike z začasnih delovnih odnosih, hkrati pa se vse manj ukvarjajo z . .	. _ , , , ..
. . i i- ■ i i i ■ ■ i -i ■	modnimi žargoni. Teoretska produkcija
znan°stj° in vse bolj z ideološkimi tehnikami;	in zlasti teoretski preboji se dogajajo na
-	da so humanistični in družboslovni projekti čedalje bolj krat- obrobjih, v neortodoksnih publikacijah in
koročni, usmerjeni v aplikativnost in vse bolj pod nadzorom navadno v neinstitucionaliziranih delovnih
državnih, paradržavnih in drugih financerjev.	skupinah. V tem je bržkone velika razlika
n i	-i v.-i v,- -i i v i * • i	med družboslovjem in humanistiko in
Raziskava znanstvenih politik v štirih državah* pa je pokaza-	, . .
r	r j r	drugimi znanostmi: ureditev znanstve-
la da je bržkone prav narobe res. Ugotovili smo, da ti procesi	nega polja v socializmu je bila veliko bolj
potekajo v vseh državah, ki smo jih raziskovali, in da so njihovi	odprta za te značilnosti humanistike in
učinki premo sorazmerni z integriranostjo države v Evropsko	družboslovja - kar je razvidno tudi iz
unijo. Očitno omenjeni za znanost škodljivi procesi izhajajo	tedanjih dosežkov.
iz znanstvenih politik Evropske unije oziroma politik, ki jih	4 Mednarodna raziskava Humanistika in
Evropska unija neposredno ali posredno sproža v svojih članicah	družbene ve<de na periferij ranosti ali
in v državah, ki se ji želijo pridružiti.	tefinokrafeka orodja? ^robnep podatki o
. v . v	- i	i -ii-	-ii	raziskavi so navedeni v uvodnem besedilu.
V pričujočem zapisu bova predstavila, kaj sva ugotovila ob	5
analizi humanističnega in družboslovnega področja v razpisu Javna agencija za raziskovalno dejavnost
o	o r	,	r p, ii'ifi "'i ■ ■ / \
i i	■■	-i	i , nnnr ^ i- Republike Slovenije, lavni razpis za (so)-
slovenske javne agencije za raziskovanje v letu ZUU>. Analizo , r . . ,	• , V
'	° '	'	financiranje tematsko usmerjenih temelj-
sva naredila v okviru omenjene mednarodne primerjalne razi- nih in aplikativnih raziskovalnih projektov,
skave: predstavljena dognanja tako upoštevajo mednarodni aplikativnih in podoktorskih (temeljnih in
vidik, a se zlasti posvečajo razmeram v Sloveniji. Analiza se aplikativnih) raziskovalnih projektov v letu
omejuje na en sam tukajšnji razpis, zato so njeni rezultati razu- 2005, spletna stran	3. 6. 2°°5;
v.	.	,	n ,.ii. Uradni list RS, št. 54, 2005, 3. 6. 2005.
mljivo omejeni. Vseeno učinkovito ponazarjajo problematiko, ki	pn delu nam je prijazno pomagal gospod
sva jo predstavila v uvodu, prinašajo vrsto simptomov, ki kažejo	dr. Janez Slak, namestnik direktorja Javne
na logiko sedanjih procesov, in naposled razodevajo številne	agencije za raziskovalno dejavnost RS, ki
problematične razsežnosti tukajšnjih raziskovalnih politik tako	se mu najtopleje zahvaljujeva.
države kakor tudi znanstvenih ustanov.
6	Usmeritve Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo za dodelitev proračunskih sredstev za raziskovalne prioritete v letu 2005 z dne 27. 5. 2005, na katere se je razpis sklical v preambuli, so določile takole: »Izbira recenzentov naj se opravi tudi med uspešnimi slovenskimi znanstveniki, ki delajo v tujini[,] z upoštevanjem dokumentirane izjemne znanstvene relevance.« (Spletna stran ministrstva, 11. 8. 2006.)
7	»Podoktorski raziskovalni projekt izkazuje ustreznost, če: [...] b. je edini član z raziskovalnimi urami raziskovalec, ki je mlajši od 35 let [...], oziroma: c. je edini član z raziskovalnimi urami raziskovalec slovenskega rodu, z ali brez slovenskega državljanstva, ki je do prijave živel v tujini in se vrača v Slovenijo. V tem primeru starostna omejitev ne velja [...].« Javni razpis, 4.4.3. Starostna omejitev ni veljala, če sta kandidatka ali kandidat izpolnila tri pogoje: da sta »slovenskega rodu«, da sta do prijave živela v tujini in da »se vračata v Slovenijo«. Zadnji pogoj ni jasen,
a bržkone naj bi kandidatka ali kandidat imela namero, da se za stalno naselita v Sloveniji. Razpis ni določil, kako naj bi preverili izpolnjevanje tega pogoja.
8
Po izjavah predstavnikov agencije so bili pri tem razpisu v prvi fazi evalvacije recenzenti in recenzentke uspešni slovenski znanstveniki in znanstvenice, ki delajo v tujini; pri izbiri ocenjevalk in ocenjevalcev je agenciji pomagal Svetovni slovenski kongres. Glej tudi opombi 12 in 13.
9
Državna raziskovalna agencija je v petek, 3. junija 2005, objavila razpis za znanstvene projekte v tistem letu.
10	Ko so rektorici in rektor slovenskih javnih univerz zavrnili osnutek zakona o visokem šolstvu in raziskovalno-razvojni dejavnosti (junija 2007), sta minister za znanost in predsednik SAZU, oba redna profesorja na tehniških fakultetah ljubljanske univerze, ponovno izrazila mnenje, da naj bi bile slovenske javne univerze izolirane; eden je celo menil, da naj bi bilo na slovenskih univerzah
le malo gostujočih profesorjev iz tujine. Kolega bržkone ne ve, da predavateljicam in predavateljem iz tujine marsikje ne moremo ponuditi kaj več kakor večerjo -za to nagrado se nam jih posreči privabiti prav neverjetno veliko.
Razpis ARRS leta 2005
Dotlej se še noben slovenski državni razpis ni tako poudarjeno ravnal po navodilih in praksi evropske komisije: ta je prvič predpisal teme, ki naj bi jih znanstveni projekti obdelali, marsikatero temo je določil v »evropskem« žargonu, prvo selekcijo prijav pa je zaupal »znanstvenikom, ki delajo v tujini«.6 A v dveh prvinah je bil razpis izviren:
-	Na dveh krajih je uveljavljal narodno pripadnost: pri podok-torskem projektu starostna omejitev ni veljala, če sta bila kandidatka ali kandidat »raziskovalec slovenskega rodu«;7 ocenjevalke in ocenjevalci iz tujine naj bi bili tudi »slovenski znanstveniki«.8
-	Razpis so objavili sredi leta za tekoče leto. Rok za prijavo je bil dvajset dni (objava pa je bila v petek).9
Etnična prvina in zavijanje v skrivnost
V prvi izvirni posebnosti razpisa, v vrednosti, ki jo je pripisal »slovenskemu rodu« pri kandidatkah in kandidatih ter ocenjevalkah in ocenjevalcih, lahko razberemo dve nasprotujoči si težnji.
Na eni strani je težnja, da bi pripadnike naroda zbrali na ozemlju narodovem: težnja, ki pripada politikam nacionalne države 19. stoletja. A etnično-teritorialna koncentracija ni videti ravno nujen ukrep na področju znanstvene politike.
Na drugi strani je nasprotna težnja, da bi vzpostavili svetovno etnično omrežje: politika diasporskih omrežij je stara že tisoče let in se je v sodobnosti ponovno uveljavila. Vprašanje je le, koliko ustreza na področju znanosti: bržkone bi ustrezala v znanostih, ki se razvijajo linearno in kumulativno (če je sploh še kaj takih); pri takih znanostih (ali v takih obdobjih v zgodovini posameznih znanosti) je res mogoče pričakovati, da vsi znanstveniki in znanstvenice v istem času delujejo v istem obzorju - in je zunajznanstveni etnični povezovalni moment lahko dobrodošel, vsekakor pa ni moteč. A revolucij v znanosti taka politika ne pričakuje, težko tudi, da bi jih omogočala.
Diasporska politika bi lahko koristila tudi na področjih, ki bi bila tako obupno izolirana, da bi jim vsak stik s »tujino« prišel prav, pa četudi na zunajznanstveni etnični podlagi. Tako področje bi ta čas v Sloveniji zelo težko našli, je pa res, da tisti, ki odločajo o znanstveni politiki, večkrat izražajo mnenje, da naj bi bila tukajšnja znanost izolirana.10 A zdi se bolj verjetno, da so od dejanskih znanstvenih praks izolirani tisti, ki tako govorijo. Ker je med izvrševalci političnih funkcij presenetljivo veliko
11 Eden izmed razlogov bi lahko bil v tem, da je vlada hotela vsaj posredno
univerzitetnih profesorjev, nas lahko neobveščenost preseneča.	vplivati na kadrovsko poNfik» znanstvenih
w -i- ■ . i- i ■ v i ■ i-i-1 ■ ■ i-i	■■ ■	ustanov. Ta se dogaja s kooptacijo: tisti,
Vsiljuje se tudi vtis, da izvrševalci politike nimajo stika s svojimi	...... & ' . ,,
^	ki odločajo na ustanovah, tudi odlo-
upravnimi aparati, saj imaj° ti pregled nad dogajanjem na svojih	čijo, koga bodo pripustili v ustanovo.
področjih.	Dejavniki znanstvene politike so nemara
Pri razpisu leta 2005 so za ocenjevalce naposled izbrali	opazili, da je kooptacijska politika veliko
»slovenske znanstvenike, ki delajo v tujini«. Zakaj so za sedanjo	preozek in preveč problematičen temelj
T,-i	• i ■ •	■]■■,■■	i	za pridobivanje novih znanstvenih kadrov
politiko prav rojakinje in rojaki iz tujine tako zelo privlačni,
•,v,	v	• v v,. •, ■ •	i ■ ii m j	■	- a je njihova percepcija segla zgolj do
je bržkone mogoče pojasniti s številnimi razlogi.11 Med motivi	»rojakov in rojakinj«, ki delajo v tujini (ni
so omenjali skrb,12 da bi zmanjšali vpliv neformalnih omrežij.	pa obsegla, denimo, tistih, ki v domo-
A naivno je domnevati, da tisti, ki živijo v tujini, ne bi mogli	vini sicer veliko delajo, a jih znanstvene
pripadati tukajšnjim omrežjem.13 Nenavadno je, da znanstvena	ustanove vseeno ne spustijo v znanstveni
,.,., v i -i v i , t ■,	v	, v i	establishment).
politika neželenih učinkov zakulisnih omrežij ne poskuša odpra-	12
viti s tem, da bi izbiranje in odločanje naredila čim bolj javno »Zaradi majhnosti Sl°venije je na
■ . 1	. -i ■ ■	■■ 11 ■■ u- i vi -i-	veliko področjih težko zagotoviti neod-
in ju tako izpostavila javni presoji, hkrati pa bi s tem še okrepili
' .. ,	. .	visno ocenjevanje zaradi neupoštevanja
znanstvene razprave. Prav narobe, tudi obravnavani razpis se	etičnih meril vedno istih ljudi samo s
je ravnal po zgledu poprejšnjih, ki so uvajali skrivaštvo v javno	strokovnjaki iz Slovenije.« Resolucija o
življenje znanstvenih praks.14	nacionalnem raziskovalnem in razvojnem
Če bi državna znanstvena politika zagotovila, da bi bili	programu za obdobje 2006-201°, 1.2.2.
, 1. ■ i- ■ ■ ■ i- r 1	v	1	Podobno se je izrazil direktor Agencije
postopki izbiranja javni, bi neformalna omrežja nagnala v
0	11	1	1	za raziskovalno dejavnost Franci Demšar
javnost. S tem ne bi le zmanjšala njihovega vpliva, temveč bi	(glej Dragica Bošnjak, »Slovenske razi-
jih zlasti prisilila, da svoje interese uveljavljajo z znanstvenimi	skave po svetovnih merilih«, Delo, 14.
postopki in s strategijami, ki bi koristile razvoju znanosti: deni-	7. 2006). 26. julija 2007 je minister za
mo, z iskanjem »niš« v znanstvenem polju.15	visoko šolstvo, znanost in tehnologijo dr.
OT . ,	1 , iv	■■	■	, 1 16 ■	|ure Zupan razveljavil razpis ministrstva
Skrivnostnost, v katero država ovija razpisne postopke,16 je	J t.r..'
'	' \ r r ' '	za sofinanciranje programov centrov za
problematična tudi zato, ker se v sodobnosti, ko so znanstvena	promocijo znanosti. Članki v Dnevniku in
dognanja najpomembnejši vir produkcijskega razvoja in torej tudi	Mladini so pokazali na velike pomanjklji-
dobička, prav dramatično krepijo prizadevanja, da bi raziskovanje,	vosti pri razpisu. Ranka |velja je ob tem
njegove dosežke in aplikacije ohranjali v tajnosti. Interesi kapitala	naredila ^^ ,z ministrom: »So očitki,
iv	i	...	da gre za klientelizem, upravičeni? - Ne,
so na tem področju neposredno v nasprotju z interesi znanstvene-	niso. v Sloveniji smo vsi tako ali drugače
ga dela.17 Znanstveno delo je učinkovito, če znanstveniki sodelu-	povezani. [...] Sicer pa, ali veste, kaj se je
jejo in če je uporaba dognanj prosta.18 Država bi morala ustvarjati	dogajalo minulih 60 let? Dvesto štirideset
in ohranjati okoliščine, ki omogočajo in pospešujejo znanstveno	ljudi je sedeto v strokovnih telesih in
delo, zato bi se morala zavzemati za njegovo javnost.	ocenjevab s*me _ sebe. Danes pa i™™
recenzente, ki prihajajo od drugod.
Očitke o klientelizmu ostro zavračam.«
(Dnevnik, 27. 7. 2007.) Zaradi zgodovin-
r-. , . . i .	ske natančnosti velja opozoriti, da so v o + l ,m n TOKI
času samoupravne interesne skupnosti
za raziskovanje k ocenjevanju sodile tudi
Druga »neevropska« posebnost obravnavanega razpisa je bila,	. t . ' ' ' . .
javne strokovne razprave na tako imeno-
da je bil objavljen sredi leta za tekoče leto. S tem je razpis dal	vanih »panelih«
prednost znanstvenicam in znanstvenikom s stalno zaposlitvijo	13
t,.,..,. . , . . t . , , t . , ,	t , . Ocenjevalke in ocenjevalce v prvi fazi
pred tistimi, ki raziskujejo od projekta do projekta. Prednost je	evalvacije je agenciji pomagal poiskati
dal starim pred mladimi, etabliranim pred tistimi, ki še iščejo,	Svetovni slovenski kongres. O tem piše
tistim, ki so jim projekti dodaten zaslužek, pred temi, ki se boju-	na njegovi spletni strani: »Na vsakokra-
jejo za preživetje. Razpis je privilegiral prav tiste, ki jim sicer ni	tno sPoroči|o zbranih na konferencah,
zaupal, da bi zmogli izpeljati pošten razpis.	da, je treb,a rojake vključiti v znanstvene
tokove v domovini, je lani Agencija za
raziskovalno dejavnost RS prva konkretno upoštevala naš predlog, da k ovrednotenju raziskovalnih programov povabi tudi strokovnjake slovenskega rodu iz sveta. Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo je naše delo ocenilo z izdajo odločbe, da ima Svetovni slovenski kongres status društva v javnem interesu na področju znanosti. Konference pa so hkrati tudi del repatriacijskih procesov, saj se njihovi udeleženci - rojaki iz sveta ob pomoči in nagovarjanju SSK - odločijo tudi za življenje in delo v Sloveniji«. SSK predstavlja svoje poslanstvo med drugim tudi takole: »Nadalje je naloga Kongresa premagati delitve, ki jih je zadalo desetletja trajajoče obdobje komunizma, ki ni vzgajalo nacionalne zavesti in njenih vrednot.« Cf. http://www.slokongres. com.
14
Pri tem državna telesa niso osamljena. Tudi na univerzah so postopki znanstvenega ocenjevanja (pri izvolitvah v naziv, magistrskih in doktorskih delih) zadnje čase prikriti z uradno skrivnostjo. Univerze, ki so zgodovinsko nastale na podmeni, da je do znanja mogoče samo z javnim dialogom, in z namenom, da institucionalno zagotavljajo javni dialogični prostor, v sodobnosti same spodkopavajo svoje temelje.
15	Ob vseh temeljnih razlikah tako Pierre Bourdieu kakor Bruno Latour vidita v tekmovanju med znanstvenimi ustanovami, skupinami in posamezniki pomembno gibalo napredka v znanosti. Primer ustanovitelja njune vede Durkheima sicer kaže, da velja tudi narobe: nove paradigme, zlasti če je radikalna, ni mogoče uveljaviti brez kolegialnega sodelovanja, brez solidarnega skupinskega prizadevanja. A v obeh primerih je nujna javnost znanstvenih praks.
16	V okviru raziskave sva analizirala razpis Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije leta 2005. Pri tem sva obdelala vse v postopek sprejete prijave s področja humanistike in družboslovja, vendar le v obsegu, ki ga je določila agencija. Po mnenju agencije so javnosti lahko dostopni tile deli prijavnega obrazca:
3. Predlog projekta
3.1. Izhodišče raziskave in predstavitev problema
Razpis je tudi s tem, da je trajal le dvajset dni, dajal prednost kandidatom in kandidatkam z institucionalno podporo.19 Reproduciral je torej institucionalne odnose moči in ni spodbujal k novostim.
A tudi vsebinsko ni spodbujal k novostim. V dvajsetih dneh ni mogoče pripraviti znanstveno korektnega načrta za obdelavo teme, ki so vam jo določili drugi. Razpisane teme vrh tega niso izhajale iz poprejšnjega raziskovalnega ali teoretskega dela, niso postavljale problemov v konceptualni govorici znanosti -, temveč jih je določilo ministrstvo na podlagi predlogov managerjev iz podjetij.20 Teme zato niso bile formulirane teoretsko, temveč ideološko. V takem položaju je mogoče znanstven projekt zasnovati le tako, da najprej opravimo kritiko ideološke formulacije in proizvedemo koncepte, ki predelajo ideološke pojme v znanstvene probleme in ideološko zdravorazumsko zastavitev nadomestijo z znanstveno problematiko. Tega ni mogoče narediti v dvajsetih dneh. Kdor se je hotel prijaviti na razpis, je moral potemtakem sprejeti ideološko problematiko. Ali pa je moral teoretsko problematiko zakrinkati pod predložene ideološke teme. Razpis je torej odpiral dilemo: ali reprodukcija ideologije - in torej ne znanost; ali epistemična hipokrizija - in tedaj le stežka tudi znanost.
Implicitna epistemologija razpisa
Od celotnih sredstev v obsegu 118 FTE je bilo družboslovju namenjenih 11 FTE, humanistiki pa 17 FTE.21 Prednost humanistike v škodo družboslovja postaja, tako se zdi, splošna evropska usmeritev: odločevalci bržkone pričakujejo, da bo humanistika bolje kakor družboslovje stregla njihovi skrbi za identiteto. A pri tem v razpisu ni bilo nobene teme, na katero bi bilo mogoče prijaviti humanistične projekte. Besedilo, ki je določalo polje, kamor naj bi se bili umestili humanistični in družboslovni projekti, zasluži podrobnejšo analizo.
Drugi prioritetni sklop obsega raziskovanje tehnologij informacijske družbe ter raziskav s [sic] področja državljanstva in vodenja na znanju temelječe družbe, vključno z razvijanjem človeških virov in socialne kohezivnosti ter ohranjanja naravne in kulturne dediščine, ki morajo biti povezane z informacijskimi tehnologijami:
-	Produktni management
-	E-življenjski stil
-	Industrijsko oblikovanje
-	Informacijski sistemi [,] povezani z nacionalno in kulturno dediščino
3.2. Analiza in pregled relevantne literature (brez bibliografije)
-	Varnost	3.3. Pomembnost pričakovanih razisko-
valnih rezultatov
-	Demokracija in vodenje slovenske države
.. ....	.	v 3.3.1. Pomen za razvoj znanosti
Uv°dn° besedilo v zarg°nu EU (»na. znan|u temel|eča 3.3.2. Možnosti za uporabo rezultatov v
družba«, »državljanstvo«, »socialna kohezivnost«) izraža priza- Republiki Sloveniji
devanja, da bi področje EU usposobili, da deluje na ravni zdaj 3.3.3. Pomen za sofinancerje/uporabnike
vladajočega produkcijskega načina - »post-fordizma« ali »kogni- 3.4. Povzetek raziskovalnega projekta 1 i-	77	j-i	1 v.-. ■	Niso nama znani na razpisu sodelujo-
tivnega kapitalizma«.77 V besedilu je mogoče razločiti tri neena-	». . . ... . . rM .
11	id	či raziskovalci in raziskovalke, tudi ne
ke skupine izrazov, ki določajo tri razseZnosti, v katere se po tej ustanove. Niso nama bili dostopni naslovi
ideologiji umešča sodobna družbeno-zgodovinska problematika: prijavljenih in v obravnavo pripuščenih
-	Prva skupina (»informacijska družba«, »informacijske tehno- projektov. Seznanila sva se s točkovnimi
logije«, »na znanju temelječa družba«) se ukvarja z vprašanji	rezultati oce"jevanja, vendar Pa ne veva,
■ v .. ,, 1	, ,	,.,.	. 1	kdo je predloge ocenjeval. Uporabljala sva
»socializacije« tehnologij - kako sprostiti potencial novih
tudi na spletnih straneh agencije objavlje-
tehnologij, da bodo preobrazile družbene odnose, kako druž-	ne rezultate razpisa, kjer so dostopni tile
bo odpreti za učinkovanje novih tehnologij. Značilnost tega	podatki o izbranih projektih: VPP (razvr-
pogleda je, da po tihem predvideva, da so družbene strukture in	stitev pr°jekta p° klasifikacijskem šifrantu
tehnologije druge z drugimi v nekakšnem »zunanjem« odno- ARRSza raziskovalne vede' podr°čja 73 . , , . , ,	, , ,v	v	in podpodročja), tema, naslov, vodja,
su23 in da zgodovinske prakse umeva kot tehnično vprašanje.	morebitni podoktorant, cenovni razred,
-	Druga skupina (»državljanstvo«, »demokracija«, »vodenje	letne ure, trajanje. - Med 18 izbranimi
družbe«, »razvijanje človeških virov«, »socialna koheziv- projekti v družboslovju so bili le štirje
nost«) se ukvarja z vprašanji družbene »governance« - tistih	klasificirani po razpisanih temah; mad 20
posebnih praks pri upravljanju z ljudmi, ki jih je Foucault24 izbra"imii v humanistki pa jih je bi|o tematsko klasificiranih sedem, od tega šest
opazil ob začetkih moderne držav^ v sodobnosti pa so nema- v temo »informacijski sistemi, povezani z
ra že povsem nadomestile politične procese kolektivnega nacionalno in kulturno dediščino«.
odločanja, ki jim zdaj preostaja zgolj še legitimacijska vloga. 17 . . .... . . . . .
»V novi ekonomiji je to ekvivalent
Ta tematska skupina vabi k iskanju družbenih orodij, s kate-	protislovja, ki ga je Marx odkrival v rimi bi bilo mogoče izvrševati naloge, ki jih postavlja prva	kapitalizmu med razvojem produktivnih tematska skupina, in se soočiti z napetostmi in konflikti, ki	sil in fctim čemur je pravil produkcijska jih sproža uresničevanje implicitnega programa »postfordi-	raz™1^ namreč stičnega« kapitalizma. Določa pa tudi že naravo teh orodij: o njih govori kot o kombinaciji tradicionalnega republikanizma David, 2°°°. (»državljanstvo«, »demokracija«) in sodobnih tehnik družbe-	19 Institucijam je razpis (kakor drugi raznega upravljalskega inženiringa (»vodenje družbe«, »razvija-	pisi pred njim in po njem) tudi sicer dajal
nje človeških virov«, »socialna kohezivnost«, »varnost«).	veliko moč. Vodja projekta po črki razpisa
.p ,. , ■ ,	-1 - it,	i i-w	i	sploh ni mogel biti samostojni razisko-
-	Tretja skupina (»nacionalna in kulturna dediščina«, »vode-
valec (»Vodja raziskovalnega projekta,
nje slovenske države«) predstavlja obzorje, v katerem se	ki je v delovnem razmerju v organizaciji
na lokalni ravni prikazujejo sodobni globalni pritiski, in	prijaviteljici projekta [...]«, točka 4.3.
poskuša ujeti prijeme, s katerimi bi lokalne vlade lahko na	razpisa). Za sodelavke in sodelavce pri
svojih področjih vsilile zahteve transnacionalnih procesov projektu je razpis zahteva': »Pogodbe o 1
zaposlitvi za določen čas (za čas izvajanja
in hkrati usp°s°bile ta področja, da sprejmejo te procese in	projekta) morajo biti sklenjene pred pod-
njihove posledice. Tudi ta skupina že vnaprej določa naravo	pisom pogodbe o izvajanju financiranja
teh prijemov lokalnih oblasti: kombinirali naj bi nacionalno	projektov.« (Točka 4.3. razpisa.) Četudi so
identiteto in tehnike upravljanja družbe.	se na razpis lahko prijavile poleg pravnih
Za vse tri skupine je značilno, da sodobne družbene in zgo- oseb tudi fif„čne osebe izbrani projekt 1
ne bi mogel črpati sredstev, če ga ne bi dovinske probleme umevajo izrazito tehnično. lo umevanje je prevzela kakšna institucija
redukcionistično, domnevno nevtralnim tehničnim prijemom
lastnine.« (Cohen, 2006: 69) 18
20	»Teme za razpis, ki jih je ministrstvo določilo na podlagi izhodišč skupine za prioritete, sestavljene iz vodij razvoja uspešnih slovenskih podjetij [...]« (Usmeritve Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo ..., točka 3). Frane Adam je o razpisanih temah napisal: »Najsplošnejši vidik razpisa pa so vsekakor teme. Prvič se je zgodilo, da so teme za temeljne in aplikativne projekte že vnaprej določene [...] tu ni tako rekoč nobene tematike, na katero bi se prijavili kandidati humanističnih ved. Delna, toda izjemno parcialna izjema je tema 'Informacijski sistemi, povezani z nacionalno in kulturno dediščino'. Pravzaprav gre tu za aplikativni, strokovni, ne pa za znanstveni projekt oz. temo. Druge teme so nametane brez vsakršne logike [...] Kdo se jih je spomnil? Na to vprašanje smo dobili odgovor, da so vse teme predlagali predstavniki podjetij (?), in sicer je bil omenjen Gospodarski forum. Na dodatno vprašanje, kako je mogoče, da o temeljnih raziskovalnih projektih
s področja humanistike in družboslovja odločajo ljudje, ki o tem nimajo posebnih kompetenc (niti niso informirani o tem, kaj so prioritete oz. deficitarna področja v teh vedah), ni bilo odgovora.« (Adam, 2005: 120-121.)
21
Razpis je bil sicer razdeljen na zgornji in spodnji razred. V zgornjem razredu sta bila tehnika (34 FTE) in naravoslovje (28), v spodnjem pa humanistika (17 FTE), medicina (12), družboslovje (11) in biotehnika (10).
22	Za kratek oris teorij o sodobnem kapitalizmu glej Močnik, Svetovno gospodarstvo in revolucionarna politika, pa tudi Vercellone (ur.), Capitalismo cognitivo.
23	Ta podmena je že intuitivno zgrešena pri komunikacijskih tehnologijah, za katere ta ista ideologija meni, da so zdaj najpomembnejše. Glej Jack Goody, 1993.
24
24	Glej Foucault, 2004: 111-112.
25
To je predvidel že Marx v Grundrisse: ... z razvojem strojev in avtomatizacijo proizvodnje pridobivata znanost in struktura družbenih odnosov (ali, kakor pravi Marx, družbena »razčlenjenost«, Gliederung) čedalje pomembnejšo vlogo pri povečevanju produktivnosti dela. Ta stopnja - v sedanjem političnem žargonu
vselej uide neki preostanek, ki pa je bistven, da bi bili posegi sploh lahko uspešni. Problematike se razvrščajo v niz treh skupin, ki ga generira prav prelaganje tega preostanka, se pravi prestavljanje tistega, česar ni mogoče urediti zgolj s »tehničnimi« prijemi -torej odlaganje protislovij, ki jih tehnični prijem sam proizvaja:
-	Najsplošnejši prvi tematski sklop ureja odnose med novimi tehnologijami in sodobnimi družbami - in zanemarja prav družbenost, zgodovinskost, konfliktnost teh odnosov kot družbenih razmerij. Če se izrazimo zelo preprosto: mobilizacija novih tehnologij naj bi povečala konkurenčnost evropskih družb; konkurenčnost bi povečala s povečevanjem produktivnosti dela - a produktivnost dela, ki rabi zgolj povečevanju »konkurenčnosti«, je v službi povečevanja produktivnosti kapitala. Povečevanje produktivnosti kapitala s povečevanjem produktivnosti dela na podlagi tehnološke intenzivnosti, se pravi visoke organske sestave kapitala, pomeni povečevanje profitov, se pravi, črpanje presežne vrednosti iz proizvodnih vej in s področij z visoko delovno intenzivnostjo, se pravi z nizko organsko sestavo kapitala. To pa spet pomeni povečevanje razlik v svetovnem gospodarstvu ali, natančneje, povečevanje izkoriščanja delovno intenzivnih panog in področij - »tretjega sveta« zunaj Evrope in v Evropi sami. Pomeni tudi povečevanje neenakosti v Evropi, zaostrovanje intenzivnosti dela in življenja, povečevanje pritiskov na prebivalstvo - skratka, povečevanje družbenih konfliktov. »Nevtralni« tehnični prijemi rabijo reprodukciji obstoječih družbenih odnosov - se pravi odnosov izkoriščanja in zatiranja. V našem primeru rabijo razširjeni reprodukciji odnosov izkoriščanja in zatiranja.
-	Uvajanje novih tehnologij, ki naj prinese večjo produktivnost kapitala, to je večji dobiček, to je večje izkoriščanje, seveda zaostruje družbena nasprotja. A to je le ena stran »postindustrijskega« kapitalizma. Druga stran tehnološko visoko razvitega produkcijskega procesa je, da v njem družbena razmerja sama postajajo produktivne sile.25 Družbena problematika zato nastopa kot problem v dveh razsežnostih hkrati: »razvijanje človeških virov in socialne kohezivnosti« sta neposredno razvijanje produktivnih moči in družbene sposobnosti za njihovo produktivno (to je, profitabilno) uporabo. A prav ta vrsta produktivnosti - produktivnost, ki povečuje proizvodnjo presežne vrednosti - hkrati proizvaja družbena nasprotja in jih zaostruje, spodkopava »socialno kohezivnost«. To klasično protislovje, da organiziranje družbe po načelih kapitala spodkopava družbenost samo, poskuša implicitna ideologija predloženih tem rešiti s klasičnima prijemoma moderne države: na eni strani »državljanstvo«
»na znanju temelječa družba«, v kateri je eden odločilnih proizvodnih dejavnikov i ,	.. ,v	... , . »družbena kohezija« - je bila za Marxa
in »demokraci|a« - se pravi politična emancipaci)a v okviru v Očrtih ... prehodna faza, ki pelje v avtonomne politične sfere, a le v okvirih, ki legitimirajo sis- samoodpravo kapitalizma.
tem, ga pa ne spodnašajo. Na drugi strani upravne tehnike, 26 , . .	.. .... . .. .
,	, Za to temo so prijavili le eno triletno
»vodenje družbe« - ki prav z organiziranjem državljanske raziskavo, ki je bila tudi izbrana.
svobode, državljanstva in demokracije, množijo vzvode nad- 27	, .
. • • i vi	■■ ..„ i . Znanstveno-raziskovalni center SAZU
zora in discipline ter prom^j družbena opri|emalisča, ki - 14 projektov: 10 projektov sam; 1 jih ti vzvodi lahko zgrabijo. A nad moderno avtonomno poli- kot prvi partner; 3 kot drugi partner; tično sfero si je zdaj že zagotovil monopol politični razred, Filozofska fakulteta v Ljubljani - 4 pro-tako da je zdaj zgolj še aparat de-politizacije. Prav taka pa je jekti; Znanstveno-raziskovalno središče
koristna za reprodukcijo obstoječih odnosov: sodobno vode- v . K°pru. - 2 projekta; Pravna fakulteta .v i vi i v i -i- ■ ■ i v v i ■ i v v	Ljubljani - prvi partner pri enem projek-
nje družbe hoče mobilizirati državljanke in državl|ane, a ne	tu; Geodetski inštitut v Ljubljani - prvi
da bi jih politiziralo. To problematiko snovalci znanstvene	partner pri enem projektu; Inštitut za no-
politike prepuščajo naslednjemu sklopu - v obravnavo lokal-	vejšo zgodovino v Ljubljani - prvi partner
nim oblastem	pri enem projektu; Slovenski etnografski
XT , . ■	ij j . ,	i.i. -.i	iv inštitut v Celovcu - drugi partner pri
-	Na tej ravni naposled padejo maske: mobilizacijo brez politi-
enem projektu.
zacije zagotavljajo mehanizmi »identitet«, na katere se lahko 2g
cepijo državne upravljalske tehnike.	Fakulteta za šport je sicer prijavila 5
nedružboslovnih projektov, a trije niso Analiza nas tako pripelje do ideologije sodobnega gospostva, ne bili izbrani
pa do načel znanstvene politike. Ideologijo lahko natančneje dolo-	29
čimo: teme namreč pridobijo konsistentnost, če jih povežemo s sta-	... Dva pr°jekta stabilva iz fizične geogra-
r ' .	i . .. ,	nje, po eden pa: iz fizične antropologije,
liščem, od koder so lahko videti neposredno intuitivno relevantne.	družbene geografije zoo-arheologije
-	»Produktni management« in »industrijsko oblikovanje« pripa- (vse te vede po šifrantu ARRS sodijo na
data managerski perspektivi, izražata pogled »vodij razvoja« področje humanističnih ved); po eden
posameznih podjetij.	iz zgodovinske sociologije in prava (po
T r ..,..,.	.	. 1 -li, šifrantu ARRS sta to družboslovni vedi);
-	»Informacijski sistemi, povezani z nacionalno in kulturno •,••,,•,••„ •
in eden iz mikro-biologije. Preseganje
dediščino«, »varnost«, »demokracija in vodenje slovenske klasifikacijskih meja med znanostmi je države« pripadajo stališču državnih uprav v okoliščinah glo- seveda pomemben vzvod inovativnosti, balnih pritiskov: identitetna konstitucija družbenega polja, vendar ti projekti niso imeli takih ambicij. na katerega uprave delujejo, vojna proti terorizmu in zapiranje EU, legitimiranje gospostva in družbeni management.
Prva sklopa sta prispevali domačinski zavesti skupin, ki sta pripravili razpis: državnega mana-gementa in kapitalske administracije. Preostaja še tema »E-življenjski stil«, ki osamelo štrli iz konteksta: zdi se naključna, četudi je resda modna.26
Izidi razpisa
Na področju humanistike je bilo izbranih 20 projektov, ki jih je prijavilo sedem ustanov.27 Očitna je velika koncentracija izbranih projektov v Ljubljani, v Ljubljani pa na ZRC SAZU (ta ustanova je bila udeležena tudi pri vseh izbranih projektih z dvema partnerjema). V družboslovju so bile izbrane raziskave veliko bolj razpršene: 18 izbranih projektov je dobilo 14 ustanov; največ jih je dobila ljubljanska FDV, a le tri. A projekta so odobrili le dvema ustanovama zunaj Ljubljane.
V družboslovju sta bila izbrana projekta, ki ne spadata na družboslovno področje, oba s Fakultete za šport.28 V humanistiki je bilo med 20 izbranimi projekti osem takih, da vsebinsko niso spadali na humanistično področje; vse je prijavil ZRC SAZU.29 Med 49 prijavami, ki so
bile pripuščene v ocenjevanje, je bilo 11 po vsebini ne-huma-nističnih projektov; med 20 izbranimi jih je bilo osem; med 10 najbolje ocenjenimi predlogi jih je bilo šest. Na razpisu za humanistiko leta 2005 so nehumanistični projekti očitno imeli največje možnosti, da bodo izbrani.
Ob tako izrazitem uspehu nehumanističnih projektov na humanističnem razpisu se porajata dve vprašanji. Prvo zadeva denarne tokove. Znanstvena politika je leta 2005 na videz sicer močno podprla humanistiko, a jo je uporabila tudi za pretakanje denarja iz humanistike na druga področja. Vrh tega se je denar odlival v eno samo ustanovo - prav tisto, ki je že tudi sicer na razpisu dobila daleč največ projektov. Drugo vprašanje zadeva verodostojnost ocenjevanja. Ker ocenjevalska skupina ni znana, lahko vprašanje postavimo takole: ali so nehumanisti ocenjevali predloge, uvrščene na področje humanistike - in so dali prednost nehumanističnim projektom; ali pa so ocenjevali humanisti - in so dali prednost projektom, na katere se niso spoznali.
Sprevrnjeni učinki30
Šest izmed izbranih 20 projektov na področju humanistike je pod predpisano temo »informacijski sistemi, povezani z nacionalno in kulturno dediščino« predlagalo digitalizacijo arhivov, inventarizacijo zbirk in fondov, vzpostavitev podatkovne baze. Projekti niso videti kaj dosti raziskovalni - prej se zdi, da vsebujejo dela, ki spadajo k redni dejavnosti ustanov in bi jih morali financirati iz drugih virov, ne iz denarja, ki naj bi bil namenjen za znanstveno raziskovanje. Podobni pomisleki se zbujajo ob izbranih projektih izdaje kanoničnega dela nacionalne književnosti ali reprezentativne slikovne zbirke - četudi se oba predloga sklicujeta na »kulturno dediščino«. Nanjo se sklicuje tudi projekt, ki bo sestavil trijezični korpus turističnega oglaševanja za nacionalno naravno in kulturno dediščino. V humanistiki tako deset projektov, t.j. kar polovica izmed izbranih, ni videti kaj prida »raziskovalnih« ali celo znanstvenih. A za financiranje so se lahko kvalificirali prav zato, ker so lahko pokazali, da uresničujejo eno izmed razpisanih tem. Agencija je določila teme, da bi koristno usmerila znanstveno delo in smotrno porabila denar - učinek pa je bil, da je prav sklicevanje na razpisane teme omogočilo projektom s šibko raziskovalno razsežnostjo, da so bili izbrani. Denar, namenjen za raziskovanje, se je tako vsaj deloma usmeril v »manj« raziskovalne dejavnosti. Hkrati se postavlja vprašanje o institucionalnih strategijah raziskovalnih ustanov, ki so prijavile »manj« raziskovalne projekte, četudi je razpis vabil tudi k temeljnemu raziskovanju.
Predpisovanje tem v razpisih je potemtakem problematično orodje v znanstveni politiki, saj ovira razvijanje avtonomne imanentne logike znanstvenega raziskovanja. A v humanistiki in družboslovju bi bilo problematično, tudi če bi teme določili »imanentno«. V teh znanostih je namreč hkratni obstoj različnih teoretskih paradigem »normalno« stanje, kritični dialog med paradigmami pa poganja njihovo teoretsko produkcijo.31 Če bi bile teme teoretsko določene, bi morale biti konceptualno postavljene. Konceptualni aparat pa nujno pripada neki teoretski paradigmi ali, natančneje, neki problematiki. Koncepti ne delujejo v dveh ali več problematikah hkrati. Če ne pripadajo nobeni problematiki, pa niso teoretski koncepti. Če bi torej teme bile teoretsko
Raymond Boudon (1993: 20) takole definira koncept »sprevrnjenega učinka«, effetpervers: »[...] do sprevrnjenega učinka pride, kadar si dva individua ali več individuov prizadeva, da bi dosegli določen cilj, pri tem pa proizvedejo stanje, ki ga niso hoteli in ki je lahko nezaželeno s stališča vsakega izmed njih ali enega izmed njih.«
31
Več o tem glej Močnik, »Sistem družboslovja in njegovi učinki«, Časopis za kritiko znanosti, XXVIII, 2000.
32 Zato tudi ni prav, da sestava ocenjevalnih komisij ni javna. (Pooblaščenka
določene, se ne bi mogli ogniti temu, da bi pripadale le eni sami za dostop do informacij javne narave
i- ■ i -i	-i	i- i-i . . i i i v 32 Nataša Pirc Musar je sicer opozorila, da
paradigmi; v drugih primerih pa ne bi bile teoretsko določene.32 .
r °	° r	r	je »sestava ocenjevalne komisije zagotovo
informacija javnega značaja«, Dnevnik, 21. 7. 2007.) V komisijah bi namreč
|7id ocenievania in nipnm/p	morali zagotoviti navzočnost znanstvenic
|7id ocenjevanja in njegove	in znanstvenikov, ki delajo v različnih pa-
epistemološke predpostavke	radigmah - k temu pa bi pomagalo, če bi
bilo vodstvo agencije javno odgovorno za Ocenjevalni p°stopek je M zapleten33 - rezultati pa p^s^- sestavo komisij. To je še zlasti pomemb-tljivi.34 V družboslovju sta bili med tremi najbolje ocenjenimi no v sedanjem času hudega instituci-projekti dve ekspertizi, ki naj bi povzeli rezultate že opravljenih onalnega pritiska, s katerim središča
raziskav s stališča odločanja o državnih politikah. Navajali sta gospodarske, politične in vojaške moči,
ne pa tudi nujno teoretske kompetence, dokumente EU, državne dokumente, ki določajo cilje politike, .,...' . , ,. rM . .
'	... iir» »kolonizirajo« svetovna obrobja. Nekatere
in raziskave, iz katerih sta nameravali priti do podlag, na katerih teoretsko izjemno produktivne paradi-
bi bilo politične cilje mogoče doseči.	gme so bile v zadnjem desetletju in pol
Da sta najvišjo oceno prejeli prav ekspertizi,35 je simptom, ob malone izrinjene s svetovnega intelektu-
katerem se je vredno zadržati.	alnega zevmljevida - pomislimo, den;mo,
na mogočni kontinent humanistike, ki se
EKSpERTIZA. Analizira učinke državnih (vladnih) ukrepov proizvaja v ruskem jeziku. Problematič-ali politik; uporablja empirične metode ali primerjalno pravno nost razpisanih tem ali celo tematskega analizo ali druge prijeme. Skrbi za videz znanstvene distance in načela samega se je naposled pokazala v metodološke strogosti. Takšne študije navadno naročata državna teku razpisa samega; na seznamu izbra-
uprava ali vlada, da bi pridobili argumente za svoje delovanje. ^ raziskav jihje le manjšina uvrščenih v n^TirrrnMi orrnTTT^TTA / t	i \ t-, i i i! i kakšno temo: 4 izmed 18 v družboslovju
POLITIČNA ŠTUDIJA (policy study). Podobno kakor eks- in 7 izmed 20 v humanistki
pertiza analizira učinke kakšne določene državne ali vladne poli-	33
,.T v	ivi ,■	1 ■, vi 1 iv	. i.	Kakor večina sodobnih ocenjevalnih
tike ali pa poskusa dognati morebitne učinke kakšne zamisli za . . ,	. . ,
r r	&	postopkov (npr. na univerzi pri volitvah
tako politiko. V nasprotju z ekspertizo odkrito priznava svojo pri- v naziv) je tudi ta težil k razosebljenju in
stranskost, vpletenost v početja, kakršno je lobiranje, pritiski na avtomatizaciji. Razne kvalitativne lastnosti
odločanje ipd. Navadno si prizadeva, da bi v delovanje državne projektov so ocenjevali s kvantitativno
uprave vpeljala nove prakse ali nove strategije. V organizacijski številčno lestvico, potem so posamezne i . i 1, .	i, v ,1 ■ 1 , 1 ocene sešteli in po teh seštevkih rangirali
razsežnosti so to navadno izdelki ustanov, kakršne so think tanks pnjave. izbranih je bilo 18 najbolje rangi-(na primer Institute for Policy Study v Washingtonu), nevladne ranih projektov v družboslovju in 20 v hu-organizacije, interesne zveze. V evropskem kontekstu ustreza, manistiki. V skupni številčni ekvivalent so
denimo, raziskovalni shemi EQUAL.	prevajali razn°r°dne lastnosti in da
TEMELJNO RAZISKOVANJE. Proizvaja novo konceptu- bosta intuicija in subjektivna doslednost
ocenjevalk in ocenjevalcev nadomesti-
alno paradigmo ali teoretsko problematiko ali pa novo znanje. ^ odsotnost objektivne podlage za to Rezultati niso vnaprej določeni. (Projekti, ki so jih v razpisu operacijo. Razosebljenje so dosegli tako, za 2005 uvrstili med »temeljne«, niso vsi ustrezali tej določitvi. da so prehudo breme naložili osebam,
Zato smo jo v raziskavi razpisa razširili, tako da smo za temeljno avtomatizacijo pa s te^1, da so preveč
pričakovali od intuicije. - Korekcijo izidov raziskovanje šteli tudi projekte, ki naj bi proizvedli »novo zna-	•••,,,
ekspertnega ocenjevanja je lahko opravil
nje« ali vsaj prišli do »novih informacij«.)	kolektivni organ (strokovni svet), če je za
APLIKACIJA. Rešuje probleme in ponudi konkreten proizvod to našel oporo v poprejšnji imenitnosti ali storitev za industrijo ali storitveni sektor, vključno z državno nosilca projekta in raziskovalne skupi-upravo. Uporablja empirične metode in druge prijeme.	ne ki se po ekspertni oceni sicer nista
STRATEŠKI HIBRID. Kombinira več raziskovalnih zvrsti, ^ .za d,ena™ podra
institucionalna moč naj bi po tem
da bi si povečal možnosti, da bo na razpisu izbran; temeljno umevanju zagotovila prihodnjo teoretsko
raziskovanje, denimo, kombinira s politično študijo.	produktivnost. Pred takim sklepanjem
posvarimo bruce v vsakem uvodnem metodološkem seminarju, ko jih opozorimo, kako zmotno je ravnati »non auctoritate rationis sed ratione auctoritatis«.
34
Tu analizirava rezultate ocenjevanja, ne pa ocenjenih projektov. Projektov tudi ne bi mogla zares analizirati, saj so nama bili le delno dostopni. Zato o vsebini projektov piševa le na splošno. - Država odteguje javnosti projektne predloge, ker naj bi s tem varovala avtorsko delo. (Pooblaščenka za dostop do informacij javne narave Nataša Pirc Musar je tudi tu opozorila na pomembne subtilnosti: »V primeru [...], da del projektne dokumentacije ustreza avtorskemu delu [...], ima prosilec možnost, da v prostorih ministrstva vpogleda v razpisno ali projektno dokumentacijo [...].« Dnevnik, 21. 7. 2007.) A država s tem paradoksno ravno omogoča »krajo idej«. Če bi država omogočila, da so predlogi javni, ali če bi jih celo popularizirala, tedaj: 1. idej ne bi bilo več mogoče »ukrasti«, saj bi bilo obče znano, kdo si je kaj izmislil; 2. inventivnim projektom ne bi grozilo, da obležijo v predalih agencije, saj bi že s kandidaturo prišli v javnost; 3. veliko teže bi bilo zavrniti inventivne projekte - kar je še zlasti pomembno pri humanisti-ki in družboslovju, kjer ima teoretska inventivnost pogosto družbeno-kritične ali celo subverzivne učinke. Značilno pa je tudi, da so se za javnost znanstvenega dela in njegovega ocenjevanja zavzeli novinarji in novinarke, ne pa znanstveniki in znanstvenice. Če ob tem upoštevamo prevladujočo trivialnost projektov na obravnavanem razpisu, bi lahko domnevali, da znanstvena skupnost ne brani logike teoretskega dela, ker ni kaj dosti tistega, kar bi sploh lahko branila. A ob tem se precej radikalno vsiljuje vprašanje o dejanski naravi te skupnosti.
35	Glej naše določitve raziskovalnih zvrsti v okvirčku.
36	Raziskava je pokazala, da je izraz »Naša država zaostaja« v vseh državah, ki smo jih raziskovali (vključno z Avstrijo), eden najpogostejših argumentov pri utemeljevanju znanstvenih politik.
37
V humanistiki so najviše uvrščeni projekti načrtovali zbiranje podatkov, eden pa ob tem še izdajo obdelanega gradiva: predlagali so začetna in končna
Prvouvrščeni družboslovni projekt naj bi proučil uspešnost vladne izobraževalne reforme. Kakor so predlagalci pošteno priznali, naj bi pri tem uporabili že pridobljene podatke in ugotovitve iz mednarodnih in domačih raziskav; pri nekaterih izmed teh raziskav so sodelovali sami predlagalci. Po mnenju ocenjevalcev je bil najodličnejši projekt v marsičem videti kot stranski produkt siceršnjih predlagalčevih dejavnosti. Prosilec je predlog oprl na dva argumenta. Najprej se je sklical na mednarodno raziskavo, ki jo je prikazal kot nesporni vir resnice o dejstvih. To je bil torej argument z avtoriteto. Potem pa je ugotovil, da naj bi po tej raziskavi »Slovenija zaostajala«.36 A celo ob podmeni, da lahko rangiranje, ki ga je naredila mednarodna raziskava, brez predelave prevzamemo za podlago nadaljnjemu raziskovanju, je treba vseeno dognati, kaj pomeni takšna ali drugačna uvrstitev na tistem seznamu - izdelati je treba »mero uspešnosti« na tej listi. A predlog se s tem ne ukvarja, temveč preprosto in samoumevno interpretira uvrstitev s trditvijo, da slovenski učenci zaostajajo za drugimi. Predlog ne razgradi raziskave, na katero se sklicuje, pač pa njene rezultate jemlje neposredno kot kazalnik objektivne realnosti. S temi postopki je predlagalec ustvaril problem, ki naj bi ga njegov projekt pomagal rešiti.
Znanosti in tehno-znanosti
Visoka uvrstitev predlogov te vrste37 daje misliti, da ocenjevalcem (in bržkone tudi organizatorjem razpisa) ni bilo do tega, da bi zlasti podprli proizvodnjo novega znanja in problematizacijo teoretskih polj (paradigem). Po naši analizi sodeč jim je šlo zlasti za »reševanje problemov«. Razpis naj bi prijavljencem ponudil priložnost, da v okviru predloženih »tem« najdejo skrbi zbujajoče družbene probleme - in poiščejo rešitve zanje. Še preden naj bi začeli raziskovati, naj bi morali vedeti, kaj bodo našli. Raziskovanje se s tem premakne iz teoretskega polja in se loteva »problemov«, ki jih niso določili teoretsko, temveč intuitivno - se pravi ideološko. Raziskovanje tako obdeluje probleme, ki ne pripadajo teoretskim praksam, temveč so problemi drugih praks. Na te ideološko določene probleme potem od zunaj aplicirajo teoretske koncepte - ali, natančneje: rezultate, produkte drugih raziskav. Tudi če so med raziskavami, katerih rezultate te ideološko usmerjene raziskave »aplicirajo«, teoretsko produktivne analize, ta aplikacija ne more več biti teoretska, saj se dogaja zunaj teoretskega polja. Zato te vrste »aplikacije« ne uporabljajo teoretskih konceptov - temveč iste izraze uporabljajo v ideoloških postopkih. Raziskovanje se tako preusmerja k tehniškim praksam ali v tako imenovano tehnoznanost.38
raziskovalna dela, ne pa teoretskega dela v pravem pomenu. V družboslovju sta .. ,	.... ,. ,	,v .. . najviše uvrščeni ekspertizi nameravali
Medtem ko se znanosti proizva|a|o v dialogu s poprejšnjimi drugotno obdelati že nabrane in obdela-znanstvenimi produkcijami in njihovimi dosežki (to še zlasti velja ne podatke. Tretji družboslovni projekt za humanistiko in družboslovje, kjer problematike ne »zastareva- je bil metodološki. Najbolje uvrščeni
jo«), analizirajo umestitev posameznega problema v širše družbe- projekti na obeh področjih so se torej 1-1,1, ■	i mi i--	gibali zunaj teoretskega dela v pravem
ne in zgodovinske strukture in nenehno reflektirajo svoje lastno &	, , . ..
°	/11 pomenu: obdelovali so preliminarije (tako
p°četle glede na zgodovinske in družbene procese (saj se le tako v humanistiki in v družboslovju pri me-
lahko ločujejo od ideologije, t.j. proizvajajo epistemični rez) - pa todološkem projektu) - ali pa aplikacije
se tehnoznanostim s temi vprašanji ni treba ukvarjati, v njih so (tako v družboslovju). Ekspertizam naj
celo moteča in nezaželena. Teoretske znanstvene prakse so v kri- bi po njihovi podmeni novo znanje že
i i , i vi , ,i.i i-i --i v -i pridobile poprejšnje raziskave - teoretska tičnem odnosu do preteklih teoretskih praks in do svojih sočasnih
r	lii	i	vprašanja proizvodnje problemskega po-
predpostavk. V nasprotju s teoretskim delom gre tehno-znanostim lja in konceptualizacije pa naj bi očitno že
za to, da se soočijo s posameznim izoliranim in neposrednim rešile zahteve, ki so jih postavila državna
problemom, da izdelajo sredstva, s katerimi je problem mogoče telesa. Tudi preprosto zbiranje podatkov
rešiti, in da nadzorujejo ali vsaj predvidijo učinke reševanja. Če v namreč predvideva določitev, kaj naj
velja za podatek, in zahteva proizvodnjo
prizadevanJa tehno-znanosti vnesemo °bičaJne in nuJne teoretske problemskega polja, v okviru katerega probleme znanstvenega dela, lahko tvegamo, da bomo spodnesli je mogoče podatke povezovati, urejati,
njihovo instrumentalno početje. Zato se mora tehno-znanstveno se pravi interpretirati. Najbolje uvrščeni
raziskovanje pravzaprav ogibati teoretskim prijemom: v teoretski trije humanistični projekti so bili v teh
perspektivi bi se lahko pokazalo, da tehno-znanost pravzaprav ni	vprašanjih naivni: n'so si jih postavljali,
prakticirali pa so odgovore nanje.
mogoča. Če si, kakor v omenjenem projektu, prizadevamo za	3g
izboljšanje izobraževanja, se moramo vprašati, kakšna naj bi bila Izraz »teh™-1™™^« technostci-
■ iii ,■ ,	v i • • • i v ■	ence, uporabljava v pomenu, ki mu ga
merila kakovosti, torej se moramo vprašati, kaj je izobraževanje -
. .	,	je dal Michel Freitag v Le naufrage de
in moramo torej kritično analizirati konkretne izobraževalne pra- l'universite: z njim je hotel zajeti postop-
kse, ki potekajo v šolskem ideološkem aparatu države; te analize ke, ki rešujejo heteronomno določene
pa ni mogoče izvesti, če se ne vprašamo o naravi sodobne države, probleme z orodji, ki jih ponuja znanost.
in ker gre za Slovenijo, o naravi naddržavne tvorbe EU. Teoretska	»Znanost se ne ukvarja več s spoznava-
ii-, -ti, v ■	j • i-	njem sveta, temveč z napovedovanjem
zastavitev nas zelo hitro pripelje k temeljnim zgodovinskim vpra-
učinkov, ki jih bodo v svetu povzročili
šanjem sodobnosti.	naši praktično smotrni posegi.« (Op. cit.,
Vsak teoretski poseg se nujno umešča v širše obzorje »teoretske	str. 42.) Freitag napada tudi samo idejo
problematike«, »reprodukcije epistemičnega reza« ali »restruktu-	raziskovanja: »Raziskovanje vselej d°b-
racije, lomov v teoretskem polju«, »spoznavnega učinka«, »resni- čajo njegovi neposredni in posebni cilji, v. v i . v t	lii	i i v ■ zato lahko v njem vidimo metodično in
ce«: prav to širše obzorje validira teoretsko delo, mu določa meje strateško izdelavo postopkov in procedur, in cilje. Tisto malo, kolikor lahko posamezen projekt prispeva ki omogočajo, da zagotovimo in nadzoru-k teoriji in znanosti, je mogoče doseči le v tem okviru, le v tem jemo dejansko objektivacijo (realizacijo) okviru je prispevek tudi mogoče razumeti, interpretirati, saj le poljubnega cilja.« (Op. cit., str. 47.) v njem dobiva »smisel«. Ker je teoretsko delo mogoče le v tem okviru, lahko posamezen znanstvenik in znanstvenica delata, sodelujeta in nemara celo tekmujeta le v tem polju.
Prav zato teoretsko delo nima gospodarja - in zato morajo znanstveniki reflektirati in nadzorovati pogoje svoje produkcije. Narobe pa lahko tehno-znanstvenikom pogoji njihovega dela veljajo za samoumevne - in jih lahko sprejmejo, kakor jim jih od zunaj določijo upravni tehniki. Tehnoznanstveniki dajejo na voljo svoje spretnosti, s katerimi rešujejo probleme, ko pa nalogo opravijo, predajo naročniku izdelek, ki ni nič več prvina v njihovi praksi. Kot prožni in sposobni strokovnjaki se zdaj lahko lotijo novega problema. Kakor so njihove tehnike zunanje predmetu, ki ga obdelujejo, tako je njihovemu delu zunanji izdelek tega dela. Do predmeta svojega razi-
V humanistiki nismo ugotavljali sestave, saj načelno menimo, da je v humani-stiki vsaka raziskava lahko temeljna.
40
Ta problem je hujši, kakor bi se nemara zdelo na prvi pogled. Celo državna telesa prikrivajo javnosti poročila o raziskavah, ki so jih financirala z javnim denarjem. Poslanec državnega zbora Aleš Gulič si je lahko ogledal poročila raziskav »Vpliv morebitne enotne davčne stopnje na kulturo« in »Prednosti in pomanjkljivosti morebitne enotne davčne stopnje v Sloveniji« šele po odločitvi javne poobla-ščenke za dostop do informacij javnega pomena (27. marca 2006). Državna uprava ne uporablja in se ne sklicuje na raziskave, ki se ne ujemajo z njeno uradno ideologijo in z njenimi politikami, četudi jih je financirala. Tak je primer ciljno usmerjene raziskave o založništvu in branju v Sloveniji (2004). Poročilo je bilo objavljeno v knjižni obliki: Maja Breznik, Silva Novljan, Janez Jug, Aldo Milohnic, Knjižna kultura, UMco, Ljubljana, 2005. Vladna telesa tudi nimajo navade, da bi raziskovalna poročila avtomatično objavljala na svojih spletnih straneh. To bi bil poceni in priročen način, da se o raziskovalnih rezultatih razpravlja v strokovni in splošni javnosti, da se ocenjuje in nadzoruje znanstveno delo - a tudi delo državne uprave in vlade.
41
»Na podlagi preteklega empiričnega raziskovanja bomo izdelali sodobne [sic] teoretske koncepte« - tako nekako je obljubljal eden izmed izbranih projektov.
skovanja nimajo tesnejšega odnosa: a tudi če bi ga imeli, bi ga v interesu tehno-znanosti morali skriti, saj bi lahko bil strast, ki je nevarna dobri izvedbi in objektivnosti. »Objektivnost« je ključna beseda pri tehnokratskem raziskovanju.
Pričakovali bi torej, da si bodo znanstveniki in znanstvenice poskušali pridobiti temeljne raziskave. Obravnavani razpis je bil tisto leto edini, ki je omogočal prijave za temeljno znanstveno raziskovanje - a vseeno je bila v družboslovju39 le petina prijav temeljnih. Po naših merilih smo našteli: 13 prijav za temeljno raziskovanje, 20 aplikacij, 17 ekspertiz, devet političnih študij, tri strateške hibride. Izmed 62 prijavljenih projektov jih je bilo 18 izbranih. Po klasifikaciji ARRS in po naši klasifikaciji je sestava izbranih projektov taka:
Klasifikacija ARRS
Naša klasifikacija
Temeljno razisk.	4	18	6	Temeljno razisk.
Aplicirano razisk.	6		6	Ekspertiza
			4	Politična študija
Postdoktorsko razisk.	8		2	Aplikacija
Zanimivo je, da je bila med izbranimi postdoktorskimi družboslovnimi projekti le četrtina (2) temeljnih raziskav. Večino mlajših raziskovalcev so torej rekrutirali v tehnoznanost.
Začarani krog ideološkega samopotrjevanja
Pri tematsko usmerjenem razpisu uživajo prednost ustanove in posamezniki, ki imajo na voljo ekspertno znanje v predpisanih tematikah ali dostop do relevantne dokumentacije, arhivov, podatkovnih baz in podobnega. Nekaj projektov je izkoristilo prednost te vrste, ki pa je na več načinov škodljiva: ustanove napeljuje, da redno skrb za zbirke napajajo iz raziskovalnega denarja; napeljuje jih k varovanju svojega monopolnega dostopa do raziskovalnih virov in ekspertnih kompetenc; s tem vire in kompetence odtegujejo stalni razpravi v znanstveni skupnosti in otežujejo ali celo onemogočajo njihovo obdelavo na ozadju pluralizma paradigem in problematik; naposled se s tem uničuje znanstvena debata in torej znanstvena skupnost.40
Nekateri izbrani projekti so napovedali, da se bodo predloženih tem lotili tako, da bodo ekspertizo in podatke, pridobljene v prejšnjih raziskavah, predelali v temeljno raziskovanje. Prijem izhaja iz podmene, da so empirični podatki privilegirano izhodišče za temeljno raziskovanje.41 Ob taki konverziji poprejšnjega aplikativnega raziskovanja v temeljno raziskovanje se odpira vrsta vprašanj. Aplikacije usmerjajo naročnikove koristi in naročnikovo umevanje teh koristi. Aplikativno raziskovanje je pod hudim ideološkim pritiskom, njegova problematika je prav lahko zastavljena s stališča praktičnih ozirov, kakor jih umevajo vpleteni agenti (t.j. naročnik).
42 »Interdisciplinarnost« ima dolgo zgodovino. V predavanjih leta 1967 jo
Prav mogoče je, da je takšna raziskava zgolj tehničen poskus, je kritiziral že Louis Althusser. A takrat je
»interdisciplinarnost« pomenila »dialog« kako rešiti ideološko formulirane praktične naloge. Če je apli- . •••••,••»,, •
r rii	i med raznimi disciplinami. Althusser je
kacijo naročila ista upravna instanca, ki zdaj podpira temeljno kritiziral prav to podmeno, da naj bi ra-
raziskovanje, to raziskovanje pa naj bi iztisnilo »splošno-teoret- zne teorije lahko dialogizirale ob isti mizi
ske« konsekvence iz poprejšnje ciljno in partikularno usmerjene in brez jasne problematike. Po Althus-
praktične aplikacije - potem je zelo verjetno, da se bo postopek serju interdisciplinarnost v humanistiki in
■ i v ■ i m i.	■ , . t	v ■ i i i družboslovju poenostavlja in nekritično
ujel v začarani krog. Temeljno raziskovanje bo zgolj priskrbelo „ . ' 7. . .. ' . , '	°	lil	i	i !	prenaša interdisciplinarno menjavo med
»teoretsko« utemeljitev za ideološke predpostavke, ki so vodile	naravoslovnimi znanostmi. Taka menjava prejšnjo aplikativno raziskavo. Postopek te vrste lahko mistificira	je tam mogoča, ker, denimo, matematika neko celotno problemsko področje, hkrati pa degradira znanstve-	v njih ni zgolj znanost med drugimi znano delo v ideološko apologetiko vnaprej določenih ideoloških	nostmi in tudi ni teorija, ki bi jo »aplicira, , . • • , i v ,• v , i ii ,-v , i-w	li« na problematiko drugih disciplin, tem-postavk. A naj je tako početje se tako problematično s stalisča . • ... . ... .. • , . I. •. • r r	več je njihov konstitutivni del. Glej Louis
znanstvenega dela - pa vendarle proizvaja realne družbene učin- Althusser, Filozofija in spontana filozofija ke in sodeluje pri oblikovanju družbenih razmerij.	znanstvenikov. Za kritiko interdisciplinar-
nosti glej tudi Immanuel Wallerstein in drugi, Kako odpreti družbene vede? in Rastko Močnik, »Sistem družboslovja in Interdisciplinarnost	njegovi učinki«, Časopis za kritiko znano-
sti. Staro umevanje interdisciplinarnosti
Vendar pa h konverziji poprejšnjega empiričnega raziskovanja je sicer do neke mere še priljubljeno, a
v domnevno temeljno raziskovanje ne napeljuje edinole fetiši-	zdaj ga vse bolj nadomešča umevanje,
■ ■■ m . i	ii .• i .• ■ i ■ ■	ki vidi interdisciplinarnost v povezovanju
zem empirije. Ta postopek v sodobnosti zlasti izhaja iz novega , . , .	'
. . ,. .-..	,, . i	„ . J . . ?.	med »zvrstmi raziskovanja«.
umevanja interdisciplinarnega42 raziskovanja. Privrženci interdi-	43
sciplinarnosti se zdaj zavzemajo za povezovanje med različnimi Resolucija o naci°nalnem mn-
■ i . , t	ti	.	.	skovalnem in razvojnem proaramu,
zvrstmi raziskovanja - temeljnega, aplikativnega in razvojnega.	2oo6-2010, (Uradni list, Ljubljana, št. 3,
Slovenski in evropski dokumenti napovedujejo, da bo mešanje	10. i. 2006, člen 4.2.2.): »V naslednjem
raziskovalnih zvrsti v prihodnje ena izmed prioritet podeljevanja srednjeročnem obdobju se prednostno
državnih in evropskih denarnih podpor.43 To je politična odloči- obravnavajo: [•••] ra^bwe ki bodo po-
tev z daljnosežnimi implikacijami. Preprosto povedano pomeni, vezovale različne vede in stopnje raziskav iiiiv .	1. 1	i-i -i i - (temeljne, uporabne in razvojne)...«
da bodo države in EU poslej prednostno podpirale raziskave, ki (poudarila m B in R M)
jih bodo naročila gospodarska podjetja, se pravi zasebni kapital. Action for »centres of excellence«
Ob tem se postavlja vprašanje preusmerjanja javnih sredstev with a European dimension (http://
v zasebne žepe. Pričakujemo lahko tudi nadaljnje napade na ec.europa.eu/research/area/centres.
javnost znanstvenega dela: zasebni investitorji, ki vlagajo v razi- pdf): »Z učinkovit° '^^j raznih .
virov znanja in infrastruktur, ki jih je najti
skovanje, imajo pristen interes, da čim dlje zadržujejo njegove po vsej Evropi, uporabljajoč komplemen-rezultate v tajnosti, saj jih tako lahko komercialno izkoriščajo.44 tarne vire znanja, spretnosti [know-how] Novo umevanje znanstvene prakse v temelju izhaja iz dvoje- in podpornih dejavnosti. Znanstveni in
ga: iz zahtev kapitala in iz preusmeritve v državnih in evropskih tehnološki razvoj postaja vse bolj odvisen
i -u l-i-i u	od interdisciplinarnih prijemov, zato bo
znanstvenih politikah.
,, . , ..,	i	i	111	1	vse manj verjetno, da bi potrebne vire
Kapital svojih potreb p° nenehnem tehnološkem revolucio- lahko našli v okviru ene same države.«
niranju produkcijskega procesa že dolgo ne more več tešiti zgolj	44 „
i 1 . v. 1 1 i	,	iiii i 1 ■ 1 -i- Se enkrat lahko navedemo odlomek,
s tem, da bi užival plodove znanstvenega dela, kakor da bi bili	w smo ga že citirali - a tokrat v nekoliko
dobrine, ki jih samodejno prinaša narava.45 A medtem ko je bilo	razširjeni različici: »Produkcija 'novih
še v fordizmu videti, kakor da organizacijo delovnega procesa idej' bi bila učinkovita, če bi se držala
enosmiselno uravnavajo stroji in se je znanstveno poseganje dveh pravil: če bi vsi, ki hočejo rešiti isti
onkraj produkcijske tehnologije omejevalo na podrejanje delav- prob'em. med seboj s^elovdh če b rešitev, ko bi jo našli, ponudili v svobodno
uporabo v vseh njenih aplikacijah. Tako deluje univerzitetno raziskovanje. [...] Zasebno raziskovanje pa deluje natančno nasprotno: laboratoriji so drug z drugim v konkurenci in ne sodelujejo. Ljubosumno skrivajo skrivnosti svojega dela. Ko pridejo do odkritja, si ga firme prisvojijo v izključno uporabo. [...] V novi ekonomiji je to ekvivalent protislovja, ki ga je Marx odkrival v kapitalizmu med razvojem produktivnih sil in tistim, čemur je pravil produkcijska razmerja, namreč režimom privatne lastnine.« (Cohen, 2006: 69)
45
Kakor piše še Marx v Kapitalu o odnosu med kapitalom in znanostjo.
46	Da bo z razvojem produkcijskih sil (zlasti z avtomatizacijo in intelektualiza-cijo neposrednega delovnega procesa) »razčlenitev, Gliederung« družbe postala produkcija sila, je predvidel že Marx
v Grundrisse (1857-58). Tega sicer ni formuliral provokativno, kakor bi bilo mogoče: v postfordističnem kapitalizmu produkcijski odnosi sami postanejo produkcijske sile - hkrati pa bolj ali manj vsi družbeni odnosi postanejo produkcijski (zdaj celo »produktivni«) odnosi. Za sedanje razprave pa je nemara še bolj zanimivo to, da postaja znanstvena organizacija odnosov vse pomembnejša na področjih, za katera nam neoliberalna ideologija govori, da so na njih najracionalnejši tržni odnosi - in koder tržni odnosi zares pospešeno nadomeščajo nekdanje druge družbene odnose: znotraj nekdaj sklenjenega fordi-stičnega produkcijskega procesa (podizva-jalstvo - subcontracting, outsourcing ipd.) in tudi v širši družbi (privatizacija javnih storitev, kulturnih dobrin, celo nacionalne kulturne in naravne dediščine ipd.). Iz tega je razvidno, da tržni odnosi sami na sebi niso zadosti, da bi zagotavljali »družbeno kohezijo« - in da država, da bi zagotovila »tržno uspešnost« družbenega področja pod svojo jurisdikcijo, znanstveno ureja družbene odnose, ki so v njeni kompeten-ci. Kakšna je družbena narava znanstvenega urejanja medčloveških odnosov, vidimo, denimo, iz tega, da se pretanjeno znanstveno upravljanje hierarhičnih odnosov v podjetjih (governance, in v tem okviru »mehki management«: čustveni, psihični ipd. management.) uveljavlja prav v času, ko je konec fordistične implicitne »pogodbe« med managementom in delavstvom, ko v podjetju glavne besede
ca stroju, kvečjemu je še racionaliziralo hierarhično organizacijo tovarne in tokove informacij v njej - pa je v postfordizmu za kapitalsko akumulacijo postala odločilna znanstvena organizacija vseh ekonomskih faz, ne le produkcije, temveč tudi cirkulacije in konsumpcije, in ne le ekonomske razsežnosti, temveč tudi celotnega družbenega okolja. Družbene znanosti in humanisti-ka so tako dobile novo in bistveno večjo vlogo pri kapitalskem procesu.46
Sedanje države s podpiranjem znanosti ne skrbijo več za nacionalno ekonomijo, temveč pretežno prenašajo zahteve nad-nacionalnih združb (vključno z EU) v službi globalnega kapitala. Politično umevanje znanosti je poslej instrumentalistično, uporabnost pa naj bi znanost dokazovala na »trgu«. »Trg« je pretežno mitološka kategorija - saj se države (in EU) v glavnem neposredno odzivajo na zahteve kapitalov.47
Nove prakse v znanstvenih politikah so že tudi načelno utemeljili.48 Misleci novega načina, kako prakticirati znanost, priporočajo novo vrsto »interdisciplinarnosti«49 - mešanje različnih raziskovalnih zvrsti.50 »Empirične raziskave« najdejo svoje predmete v »realnosti« - nadaljnje raziskave pa izdelajo širšo metafiziko tako iznajdenih objektov. Ker raziskovalna invencija odkriva svoje predmete tako rekoč po naročilu, jih je mogoče - in jih je tudi treba - v neskončnost naprej urejati, prirejati, precejati ... Misleci novega načina poudarjajo, da naj bi uporabno, aplikativno raziskovanje omogočalo uvedbo novih »raziskovalnih programov«, pa tudi temeljno raziskovanje. Zato naj bi po njihovem bilo mogoče obrniti tradicionalni odnos med temeljnim raziskovanjem in aplikacijami ter začeti raziskovanje z aplikacijo. Pri tehniških praksah so tako lahko skonstruirali novo nadzvočno letalo; kaj pa tako prakticiranje znanstvenosti povzroča v humanistiki in družboslovju?
Praktični učinki novega umevanja znanstvenosti
»Znanstvenost« teh postopkov naj bi bila v tem, da ob problematiki, ki so jim jo določili ideološki diskurzi, ideološko uporabljajo besedišča, ki veljajo za znanstvena, zato ker jim znanstveno veljavnost zagotavlja kakšna avtoriteta. Te prakse torej omogoča navezava na učinke institucionaliziranih diskurzov.51 Ena izmed značilnosti, po katerih se ločujejo od drugih ideoloških praks, je v tem, da se hkrati nanašajo na vsaj dva druga diskurza. Eden izmed teh diskurzov je avtoritativno institucionaliziran za »znanstven« diskurz. Drugi diskurz je prav tako institucionalizi-
nimajo več stakeholders, »tisti, ki jim gre za podjetje«, temveč je vsa oblast v rokah . . .	...	. . . .. shareholders, »tistih, ki jim gre za dobi-
ran v avtonteto, a |e hkrati pravzaprav nakl|ucen: priskrbi|o ga ček«. Ko so odnose v podjetju »depolitizi-razpisni pogoji, razpisne teme, pričakovanja naročnika, veljavne raii«, so jih začeli »scientificirati«.
mode, žargoni v državnih aparatih itn. Kolikor je v teh praksah 47 _	. , . . , . ...
' 0	...	.	Teme za razpis leta 2005 je določilo
»znanstvenosti«, je zato fetišistična in instrumentalna. Za to	ministrstvo na podlagi izhodišč skupine,
vrsto tehničnih praks smo uporabili izraz tehno-znanosti: te so	sestavljene iz vodij razvoja uspešnih
zlasti pogubne v humanistiki in družboslovju.	slovenskih podjetij. Glej opombo 20.
V	humanistiki in družboslovju teoretske prakse ves čas ohra-	48 Michel Gibbons, Camille Limoges,
njajo v svojem horizontu poprejšnje znanstveno delo in sočasna	Helga Nowotny, Simon Schwartzman,
prizadevanja v drugih teoretskih paradigmah. Prav tako morajo	Peter Scott, and Martin Trow, The New
i n i ■■ ■■ i i v Ii- v v v	Production of Knowledge. The Dynamics nenehno reflektirati, kako se njihovo početje vključuje v širše
. v1 . l-i Iii w	of Science and Research in Contemporary družbene in zgodovinske procese, ^mta^ kako se umešča	Societies. Knjiga je neverjetno vplivala glede na druge prakse. Družbeno-zgodovinska refleksija v huma-	na evropske in nacionalne raziskovalne nistiki in družboslovju ne izhaja iz kakšne znanstvenikove poseb-	politike in je železna referenca v številne pronicljivosti, osebne nravstvene kreposti ali spolitiziranosti,	nih dokumentih, strategijah, resolucijah.
Tudi slovenska Resolucija o nacionalnem
temveč je notranji moment teoretske prakse same.	. . . . .
, ' I ii- ■	raziskovalnem in razvojnem programu za
V	tehno-znanostih se teoretska praksa degradira v tisto, čemur obdobje 2006-2010 se večkrat sklicuje
je Foucault rekel »diskurz vednosti«. Diskurzi vednosti so teh- nanjo. Christian de Monlibert (2004: 27)
nologije moči in vselej obstajajo le skupaj z institucijami, ki jim takole komentira to knjigo in druga dela
zagotavljajo »materialni obstoj« - in njihove učinke moči. Kakor	istih piscev: »Izvedenci OECD, UNESCO in
i i r i, ■ j	j j- i	n ...	Svetovne banke so našli oporo in garancijo
je pokazal Foucault, je odnos med diskurzom vednosti in njego- .	. . ,	, ..
' r	'	' &	celo v samem akademskem svetu. Videti
v° institucijo krožen. Hkrati ko institucija avtorizira diskurz (mu je, kakor da bi navedki piscev, kakršni so
daje avtoriteto in legitimnost), diskurz reproducira institucijo B.R. Clark, M. Gibbons, H. Novotny ali P.
in ji daje njen predmet: predmet, ki ga vednostni diskurz »spo- z nekakšno učeno legitimacijo upra-
znava«, institucija obvladuje. Zato imajo »empirične raziskave« vičevali način, kako izvedenci mednarodnih
teles vidijo in mislijo svet raziskovanja in
prednost in zato lahko take raziskave delujejo kot »temeljne« za	univerzitetnega poučevanja.« Ti pisci ločijo
poznejše raziskave: v dejanskosti identificirajo »predmete«, ki	tradicionalni in zastareli znanstveni način,
brez teh raziskav, to je brez teh diskurzov in njihovih institucij,	ki mu pravijo »modus 1« in ki po njihovem
ne bi obstajali. Foucault je pokazal, kako so vednostni diskurzi	izhaja iz »newtonskega prakticiranja znano-
zgodovinsko proizvedli norost, bolezen, hudodelstvo, seksual- f1' ^ sod°bnega načina, .»modusa 2«;. .ki ,	, , v ,	,	. (če lahko na hitro interpretiramo) temelji
nost; tu lahko dodamo še predmete, ki so jih imenovale razpisane na postmodernistični ideologiji in uveljavlja
teme leta 2005: nacionalna identiteta, trg, človeški viri, socialna neoliberalne ekonomske in družbene
kohezivnost, kulturna dediščina, upravljana družba ... 52	prakse in institucije.
49 Prav pretresljivo je, kako samodejno je slovenski minister za znanost za zgled .	.	.it interdisciplinarnega prijema ponudil
Odgovornost znanstvenic in znanstvenikov? aplikacijo: »Poznate na primer dr. X.Y.?
a i vi i i t i	■ , n v, i i , i vi Gospa je kemik, toda ukvarja se z resta-
Če se družboslovka ali humanist odločita, da ne bosta družbe- • • . ., . • L • .
'	vriranjem starih rokopisov. To je krasen
no-zgodovinsko reflektirala svojih teoretskih praks, to ne more	primer interdisciplinarnega pristopa.« (Dr.
izhajati iz njunega teoretskega dela (ki tako refleksijo zahteva),	Jure Zupan, minister za visoko šolstvo,
temveč je lahko le njuna zunajteoretska politična odločitev:	znanost in tehno|ogijo, v pogovoru za
znanstvenice in znanstveniki, ki zase trdijo, da niso »politični«, s	27. julija 2007, str. 2.)
tem izražajo zunajteoretsko ideološko določenost svoje prakse in Za zgled ponujajo izdelavo nadzvočne-
njeno notranjoteoretsko epistemično manjkavost.	ga letala, ki je odprla številna vprašanja,
xt -i v	n i ■ ■ , ,i- j i j vi	kakršnih si poprej v eksperimentalnem
Najbolj pereči refleksivni teoretski preudarek zadeva učinke, .. r r '	„ .
' 'r	r	raziskovanju niso postavili. Vprašanje pa
ki jih imajo na teoretske prakse institucionalni okviri, v katerih je, koliko ni ta zgled preveč specifičen -
in koliko je izdelava nadzvočnega letala pripeljala do zares prelomnih odkritij. Predsednik francoske akademije znanosti je to ideologijo komentiral z besedami: »Elektrike niso iznašli, ko so poskušali izboljšati svečo.«
51	Administrativno predpisovanje »tem« in podobno heteronomno usmerjanje je potemtakem za ta diskurz hkrati konstitutivno in odveč: te raziskovalne prakse naj bi si morale v vsakem primeru poiskati zunajznanstvenega mentorja, da se sploh lahko omogočijo. Glej tudi opombo 20.
52	Sicer pa konstrukcije dejstev v realnosti ni treba nujno pojasnjevati s pomočjo Fou-caultovega teoretskega aparata. Lahko bi si pomagali tudi z Bourdieujevim (2004: 119) prijemom: »Dejstvo je osvojeno, skonstruirano, ugotovljeno v dialektični komunikaciji med subjekti in prek te komunikacije, to se pravi, skozi proces verifikacije, kolektivne produkcije resnice, v pogajanju in z njim,
v transakciji in tudi homologaciji in z njima, v ratifikaciji z eksplicitno izraženim konsenzom - homologein - (in ne zgolj v dialektiki med hipotezo in izkušnjo).« Bourdieujevski prijem bi bil za tukajšnje razmere še zlasti kritičen: še veliko bolj kakor foucaultovska analiza (za katero je vsaka vednost že tudi moč in ki ne razločuje med vednostjo in teorijo) bi pokazal, da v sedanjih razmerjih moči na Slovenskem teoretske prakse ne morejo vplivati na družbena polja, kjer se edinole lahko proizvajajo. Ta položaj je Braco Rotar med drugim opisal takole: »Da gre za popoln nesporazum med osebami, ki upravljajo z znanostmi, in znanostmi samimi, kažejo poleg neprimerne mreže nadzora, ki je v nesmiselnostih prav neverjetno podrobna, in neoliberalne vizije zaposlovanja znanstvenikov v raziskovalnih in visokošolskih institucijah (za omejen čas, na podlagi popularnosti, 'uporabnosti' in servilnosti, kar bo zanesljivo uničilo ves znanstveni potencial v deželi), tudi imena odličij, kakršno je npr. 'ambasador slovenske znanosti', ki postavljajo znanost v službo nacionalne propagande. [...] Bojim se, da so režimi financiranja in merila, pa tudi vzpostavljeni selekcijski mehanizmi bolj v prid perpe-tuiranju dosedanjih delitev po fevdih in v škodo znanosti kot spoznavni dejavnosti -spoznavne ambicije je treba pri prijavljanju projektov prikriti, če hočeš dobiti javna sredstva.« (Rotar, 2005: 91-92)
te prakse potekajo in ki te prakse sploh omogočajo. Ker so institucije »materialna eksistenca ideologije«,53 je ta premislek hkrati tudi »prvi« epistemični rez, ki teoretsko prakso loči od ideoloških praks, v tem konkretnem primeru jo loči od procesov samodejne reprodukcije ideološkega aparata. Ker teorije ni mogoče proizvajati brez institucionalne podpore, financiranja itn., je »heterono-mno« delovanje na teoretske prakse pač stalnica: a le teorija ga lahko analizira - in ga mora analizirati, če se hoče prakticirati kot teorija. Naša raziskava kaže prej na visoko stopnjo neantago-nistične adaptacije pri znanstvenikih in znanstvenicah,54 iz česar bi lahko sklepali, da samodejna institucionalna reprodukcija ta čas prevladuje nad teoretskimi praksami.55 To, kar ta čas v prevladujoči ideologiji velja za »znanost«, so zgolj institucionalizirane prakse institucionalne reprodukcije - reprodukcije ustanov vednosti, katerih glavni »proizvod« so učinki gospostva.
Za sklep: o politiki v poljih znanstvenih praks
Splošni cilj politike v znanosti je, da bi omogočala in spodbujala znanstvene prakse in njihove dosežke. Znanstvene politike potemtakem ne poskušajo zagotoviti zgolj ugodnih okoliščin za znanost, temveč bi zlasti rade ustvarile pogoje, v katerih so znanstvene prakse sploh mogoče in v katerih lahko dosegajo rezultate. Ob tem pa velja upoštevati odnos med pogoji za možnost teoretskih praks in teoretskimi praksami samimi. Louis Althusser je o tem odnosu zapisal:
Zato smo se dolžni odpovedati vsaki teleologiji uma, zato tudi moramo misliti odnos, ki velja med rezultatom [znanstvene prakse] in njegovimi pogoji, kot odnos produkcije in ne kot odnos ekspresije [...].56
Rezultati znanstvenih praks (znanstvena »odkritja«, novi koncepti, nove teorije ipd.) ne izražajo zgodovinskih pogojev za svojo možnost. Pač pa znanstvene prakse v okviru teh pogojev proizvajajo svoje rezultate. Med pogoji možnosti na eni strani in znanstvenimi praksami z njihovimi rezultati na drugi strani ni nikakršnega odnosa »nujne ekspresije«, »samodejnega izražanja«, ni avtomatizma. Prav narobe: v zgodovinskih okoliščinah, med katerimi so lahko tudi pogoji za možnost novih znanstvenih rezultatov, znanstvene prakse proizvajajo svoje rezultate po logikah svojih lastnih praks, ki so logike diskontinuitet, prelomov, nadomeščanja ene vrste teoretskega ravnanja z drugim in drugačnim ravnanjem. Znanstvenih dosežkov zato ni mogoče enosmiselno načrtovati: iluzija bi bila, če bi pričakovali, da je
zgolj z znanstvenimi politikami mogoče zagotoviti teoretske dosežke. Ta iluzija je lahko celo nevarna: če namreč znanstvena politika ne priznava diskontinuitete, zevi med proizvodi znanstvenih praks in okoliščinami, v katerih te prakse potekajo, tedaj lahko v zmotnem prepričanju, da bo sprožila znanstvene dosežke, s svojimi posegi oži možnosti znanstvenih praks in jih celo ovira.
Paradoksno bo znanstvena politika tem uspešnejša, čim skromnejša bo. Uspešna je lahko tista znanstvena politika, ki znanstvenim praksam priznava njihovo specifičnost: se pravi, spoštuje razliko med ideologijo in teorijo. Znanstvena politika ne bo ovirala znanstvenih praks in jih bo nemara celo spodbujala, če se bo zavedala, da so njeni ukrepi nekaj drugega kakor znanstvene prakse; če ne bo pozabila, da med dosegom politike in znanstvenim dosežkom zeva praznina, ki jo lahko zapolni le znanstvena praksa sama. Znanstvena politika bo lahko uspešna, če bo spoštovala epistemološki rez in ga reproducirala: če bo torej delovala v svojih mejah - in tako znanstvenim praksam omogočala, da si odpirajo nova obzorja.
Literatura
ADAM, F. (2005): Bosta humanistika in družboslovje samo še za okras?
Nova revija, letnik XXIV, maj—junij—julij. ALTHUSSER, L. (1985): Filozofija in spontana filozofija znanstvenikov
(1967). Ljubljana, ŠKUC-FF. ALTHUSSER, L. (1996): Du 'Capital' à la philosophie de Marx (Od Kapitala do Marxove filozofij). ALTHUSSER, L., et al. Lire le Capital [Branje Kapitala]. Pariz, PUF. ALTHUSSER, L. (2000): Ideologija in ideološki aparati države. Izbrani spisi,
Ljubljana, Založba /*cf. BOUDON, R. (1993): Effets pervers et l'ordre social. Pariz, PUF. BOURDIEU, P. (2004): Znanost o znanosti in refleksivnost. Prev. B. Rotar.
Ljubljana, Liberalna akademija. BREZNIK, M., NOVLJAN, S., JUG, J., MILOHNIC, A. (2005): Knjižna
kultura. Ljubljana, UMco. COHEN, D. (2006): Trois leçons sur la société post-industrielle. Pariz, Seuil. DAVID, P. A. (2000): A Tragedy of the public knowledge 'commons'? Electronic Journal of Intellectual Property Rights, Oxford IP Research Centre, Working and Seminar Papers, WP 04/00. http://www.compilerpress.atfreeweb.com/Anno%20David%20Public%20
Knowledge%20Commons%202000.htm DEYANOVA, L.: The Impossibility of a Critical Public Sphere. HTTP://WWW2.mirovni-institut.si/hssp/papers.html.
53	Po konceptu, ki ga je proizvedel Louis Althusser v spisu »Ideologija in ideološki
aparati države«.
54
Kakor sva že opozorila, razpis iz leta
2005	daje misliti, da novi znanstveni kadri delujejo pretežno v tehno-znanosti: naj se za to odločajo sami ali pa naj jih tako usmerjajo mentorji, rezultat je isti
- reprodukcija ideoloških aparatov, ne produkcija teorije.
55... .
V javni razpravi o ocenjevanju raziskovalnih skupin in projektov, ki je konec
2006	in na začetku 2007 potekala v prilogi dnevnika Delo »Znanost«, so razpravljali o neustreznosti sedanjih načinov ocenjevanja in iskali morebitne boljše prijeme, niso pa se dotaknili samih predpostavk ocenjevalnega sistema ali same zamisli o »ocenjevanju«. Raziskovalne ustanove niso edine, kjer ta čas institucionalna reprodukcija prevladuje nad teoretsko produkcijo; enako velja za univerze (glej Močnik, 2001). Eden redkih spisov, ki se v slovenščini refleksivno ukvarja z razmerji med znanstvenimi ustanovami in teoretskimi praksami, je spremna beseda h knjigi Pierra Bourdieuja Znanost o znanosti in refleksivnost (Liberalna akademija, Ljubljana, 2004), ki jo je napisal Drago Braco Rotar; tam lahko beremo tole strogo oceno tukajšnjega stanja: »Znanost kot družbena praksa in njeno polje navzlic proliferaciji institucij, ki rabijo za okope v pozicijski vojni med akademskimi veljaki, v slovenski družbi ne obstaja kot avtonomija in ne kot habitus. [...] Dovolj si je ogledati gerontokratska in konformistična pravila za habilitacijo npr. na ljubljanski univerzi, kriterije za ocenjevanje primernosti za nosilce raziskovalnih projektov in vodij programskih skupin [ministrstva za znanost], 'bolonjska' prizadevanja za degradacijo in devalvacijo doktoratov [...] in vrsto drugih ukrepov, uvoženih iz najbolj zagovednih akademskih okolij na svetu.« (Drago Braco Rotar, »Kdo bo dajal naloge znanosti?«, v: op. cit., str. 21-22.)
56 Louis Althusser (1996: 46) se v tem odlomku sklicuje na Georgesa Cangu-ilhema (La formation du concept de réflexe, 1955) in na Michela Foucaulta (Histoire de la folie, 1961; Naissance de la clinique, 1964), omenja pa še Koyréja, Bachelarda in Cavaillèsa.
FOUCAULT, M. (2004): Sécurité, Territoire, Population. Cours au Collège de France. 1977
FREITAG, M. (1995): Le naufrage de l'Université. Paris, La Découverte/M.A.U.S.S.
GEERTZ, C. (1983): Local Knowledge. Further Essays in Interpretive Anthropology. New York, Basic Books.
GIBBONS, M., LIMOGES, C., NOWOTNY, H., SCHWARTZMAN, S., SCOTT, P., TROW, M. (1996): The New Production of Knowledge. The Dynamics of Science and Research in Contemporary Societies, London-Thousand Oaks-New Delhi, Sage, [1994].
GOODY, J. (1993): Med pisnim in ustnim. Ljubljana, ŠKUC-FF.
MOČNIK, R. (2000): Sistem družboslovja in njegovi učinki. Časopis za kritiko znanosti, XXVIII, 200-201.
MOČNIK, R. (2001): Ali univerza lahko nudi začasno zatočišče teoretski produkciji? Ljubljana, Družboslovne razprave, letnik 17, št. 37/38.
MOČNIK, R. (2006): Svetovno gospodarstvo in revolucionarna politika. Ljubljana, Založba /*cf.
MONLIBERT DE, C. (2004): Savoir à vendre. L'enseignement supérieur et la recherche en danger. Pariz, Raisons d'agir.
ROTAR, D. B. (2004): Kdo bo dajal naloge znanosti? V: BOURDIEU, P. (2004): Znanost o znanosti in refleksivnost. Ljubljana, Liberalna akademija.
ROTAR, D. B. (2005): Humanistika - veda ali znanost? Nova revija, letnik XXIV, št. 277-278-279.
VERCELLONE, C. ur. (2006): Capitalismo cognitivo. Rim, Manifestolibri.
WALLERSTEIN, I. et al. (2000): Kako odpreti družbene vede? Ljubljana, Založba /*cf.