Ivan Vrhovec: Kitajska lakota. 139 Prikorakala sva malone do mestnih vrat. Že se je dvigalo pred nama visoko ozidje, in že sva opazila mnogoštevilne straže, ki so hodile po tem ozidji. Stopila sva na most, kateri se je razpenjal nad mestnim jarkom, neposredno pred orjaškim portalom. Zdajci se pripelje po prašni cesti za nama gospodska kočija. Pred njo so bili upreženi štirji tolsti konji, kateri so s kopiti teptali po prahu, da se je dvigal kar v oblakih. Profesor iz vseučilišča svetega Simplicija se ponižno umakne, globoko se pokloni in sname obrabljeni klobuček. Rejen človek je sedel v tem vozu in se leno valjal po mehkih blazinah. Na prsih se mu je bliščalo nekaj redov, torej je bilo popolnoma upravičeno, da se na naju niti ozrl ni. Pri mestnih vratih je hitela straža v orožje. Začula so se ostra povelja, in vojaki so prezentirali. Potem je bliskoma vse izginilo v mesto. »Kdo je bil ta dostojanstvenik?« vprašam radovedno. »Izkazujejo mu vojaške časti!« »Velika in imenitna glava!« odgovori mi profesor vseučiliški. »Cerkovnik pri svetem Nikolaji je, in dodeljeno mu je dostojanstvo generala! Peljal se je na izprehod, in sam Bog ve, ali sem se mu priklonil dovolj globoko!« »Z dostojanstvom generala!« začudim se. »Da! Da! In z dohodki generala!« »Čudna, čudna zemlja!« premišljal sem, ko sem leta 4000. po Kristusovem rojstvu poleg spremljevalca svojega prekoračil vrata bele naše Ljubljane! (Dalje prihodnjič.) Kitajska lakota. Spisal Ivan Vrhovec. otresa', vojske, lakote, draginje, pov6dnji, bolezni in žalostnih in revnih časov — reši nas, o Gospod!« V teh besedah so izrečene najhujše groze prejšnjih časov, kaj pravimo, prejšnjih časov — tudi sedanjih! Dandanes še prešine strah in groza zemljana, ko se mu zagugljejo tla pod nogami, in se mu nad glavo sesujejo mesta in vasi; jok in stok se sliši, ko zagrme povodinjski valovi čez breg in plan in za nekaj trenutkov odnes6 s seboj, kar je ošabni človek gradil stoletja in stoletja ter se trkal na prsi, češ: »To je stavljeno za vse večne čase!« t4o Ivan Vrhovec: Kitajska lakota. Res, še bode zatrepetal svet, kadar jame razsajati grozna kuga, in bodo cepali izumljivi devetnajstovečanje po tleh, kakor muhe svetega Vrbana! — Bog ne daj, da bi se vnela vojska, dasi je ne bodo spremljale nezaslišane groze in nečloveška trpljenja nekdanjih časov ; zakaj sovražnik nam vsaj ne bode trgal iz rok in moril roditeljev, žena, otr6k in prijateljev ! Po naših krajih so izgubile vojne in druge nesreče mnogo nekdanje grozovitosti svoje, saj se o nesrečah takoj izteza tisoč in tisoč usmiljenih rok, ki hite prinašat pomoči in tolažbe. Ali drugače je po krajih, daleč od nas, po Aziji in Afriki, po deželah, kamor še ni posvetila luč krščanske vere, ali pa sije šele s prvimi žarki. Težko je povedati, katera 6nih gori navedenih groz je po teh krajih hujša. Celo najrazvitejši narodje zunaj Evrope, n. pr. Kitajci, torej plemena, ki se ponašajo, da so razvitejša nego celo Evropci, izumili še niso pomočkov, s katerimi bi vsaj nekoliko zmanjšali te groze. Temu dokaz nam bodi lakota kitajska. Kitaj je razven Rusije največja država na svetu, večja od vse Evrope z Rusijo vred. Zaradi te neznanske obširnosti ima po posameznih pokrajinah kaj različno podnebje. Po nekaterih krajih je poleti vroče, kakor v peklu, po drugih pa je zlasti pozimi mrzlo, da drevje poka. Mnogo tega sveta je velikanska puščava Gobi ali Samo, ne dosti manjša od zloglasne afriške Sahare; toda mnogo tega sveta je tudi tako rodovitega, da se lahko meri z najrodovitejšimi deželami na svetu. Ali prebivalci teh tolikanj rodovitih pokrajin vender niso bogati, temveč žive prav oskromno; preveč jih je. Nikjer drugod po svetu niso tako tesno zgnečeni, kakor tu; Kitajska je najgosteje naseljena zemlja na svetu. Ker gre Kitajcem trda za vsak grižljaj, morajo skrbeti za to, da si obračajo v prid vsako ped zemlje, kolikor se da. Zato po nekaterih krajih, zlasti blizu velikih mest, katerih je na Kitajskem jako obilo, celo svojih hiš ne stavijo na trda tla, ampak na velike čolne ali splave po rekah. Zlasti ubožci, katerih je tudi na Kitajskem več nego bogatinov, počenjajo tako. Tiste pedi zemlje, na katerih stoji hiša, izgubljene so namreč za poljedeljstvo; ondu ne rase nič. Toda še toli premeteno, človek bi malone dejal: skopo gospodarstvo z drago zemljo jih cesto ne more rešiti velike lakote in neizogibne smrti. Po hladnejših severnih pokrajinah pravega Kitajskega: Kiang-su, Ho-wan, San-tung, San-zi, Pe-či-li in Mandžuriji sejejo taka žita, kakor pri nas: pšenico, ječmen, proso, sočivje. Najimenitnejši pridelek pokrajin na jugu glavnega mesta Pekinga pa je riž. Riž je Kitajcem to, kar kmetom našim krompir, to je, najvažnejši pridelek in vsakdanji Ivan Vrhovec: Kitajska lakota. UI živež. Kadar se ne obnese, gorje jim! Dogaja se pa to kaj rado. Malokdaj mine leto, da ne bi ta ali ona pokrajina tožila po dežji. Po nekod se je že pripetilo, da ga leto dnij, celo po dve leti ni padlo ne kaplje. Ker pa Kitajci nimajo niti železnic, niti dobrih voznih cest, temveč prevažajo blago v daljne kraje jedino le na hrbteh tovorne živine, zat6 je o slabih letinah lakota neizogibna. Jedna najhujših nesreč je zadela Kitajce po gori imenovanih pokrajinah pred dobrimi desetimi leti. Stari ljudje se niso spominjali take sile. Vso dolgo pomlad ni padlo ne kaplje dežja. Zemlja je bila trda kakor rog. Vsejati ni bilo moči ni pesti žita. Ce ga je kdo venderle vsilil zemlji, vzkalilo ni, ker ni bilo potrebne vlage. Napovedovali so se hudi časi. Ob čem naj bi živelo neštevilno ljudstvo, zgnečeno kakor mravlje v mravljišči? Zastonj so bile vse »copernije« kitajskih manda-rinov, s katerimi so hoteli priklicati dežja na žejna polja. Minil je mesec za mesecem, toda nobeden blagodejen oblaček se ni hotel prikazati v na vedno jasnem obnebji. Čimbolj je pritiskala suša, tem pogosteje so se jeli po cestah, okolo mest in večjih krajih potikati ubožni ljudje, ki so sicer živeli ob dninarskem delu, torej od danes do jutri. Pri teh ljudeh se je oglasila beda najprej, zakaj o takih prilikah ni dela, ne zaslužka. Ves promet, vse delovanje zastane, in vsakdo obrne novčič svoj desetkrat, predno ga izda, če ga sploh ima. Tolpoma so bežali ljudje iz krajev, katerim je pretila lakota; oni pa, ki so ostali v njih, jeli so se razdrapani, na pol nagi in sestradani, upalih lic klatiti po soseščini in iskati stvarij, s katerimi bi mogli utolažiti lačni želodec svoj. Ali ne samo dninarjem, sčasoma je pričela lakota trkati tudi kmetom na vrata. Začeli so spočetka prodajati take stvari, o katerih so mislili, da jih utrpe najlože, potem pa vse, kar se je le moglo spečati v denar, poljsko orodje, obleko, hišno opravo, živino, naposled celo slamo s streh in les iz hiš. Med prvimi prodanimi stvarmi je bila tudi živina, ki je lačna in žejna koprnela po založku najslabše klaje in požirku najkalnejše vode. Ali klaja je bila že davno použita, ovela trava se je že davno posušila, in najizdatnejši studenci in vodnjaki so že davno usehnili. Kdor je mogel, spečal je živino v denar, kdor pa ni mogel, pobil jo je, da mu ni poginila od lakote. Leta 1878. je bilo v početku te hude bede meso tolikanj ceno, da je ostajalo celo siromakom; boljši kup je bilo od riža. Kaj pak! Riž se je dal shraniti, meso pa se je moralo ali použiti ali pa je segnilo. Ne dolgo, in mnoge vasi so bile sam6 še podrtine brez vrat in oken; vaščanje so prodali vse, naložili vse imetje, to je nekoliko starih 142 Ivan Vrhovec: Kitajska lakota. cap in jokajoče otroke svoje na samotežne vozičke in šli po svetu ne za kruhom, ampak za tem, kar se je sploh moglo imenovati užitno spričo tolike bede. Sila kola lomi! Sčasoma so tudi takim ljudem, ki so sicer izhajali še dosti dobro, pošli ne samo novci, ampak poprodali so že vse, za kar se je le dal utržiti božjak. Toda s pritiskajočo lakoto tudi za denar ni bilo moči dobiti ničesar, in lakota je grabila najimovitejše ljudi takisto neusmiljeno, kakor največjega siromaka. O tej grozoviti nesreči so poročali krščanski misijonarji, ki imajo po teh krajih že mnogo misijonskih postaj, dogodke, ki se dado popisati le stežka. Bilo je ni stvari', ob kateri bi ne bil do smrti sestradani Kitajec poskušal svojih zob, če je količkaj pričakoval, da bode vsaj za nekoliko trenutkov pomirila lačni njegov želodec. Kmalu ni bilo po vsi okrajini, koder je razsajala lakota, nI zelenega drevesa ni grmiča. Drevje je bilo golo, kakor bi ga bile objedle kobilice. Toda omulili so ga nesrečni ljudje, ki so si z na pol suhim listjem tlačili želodec. Razdirali so bodeče kak-tove žive meje, s katerimi so si bili zagradili polja; grenke korenine aloj so jim bile zaželena jed. Lotili so se celo drevesnih skorij, in marsikoga so našli mrtvega z motiko ali rovnico v rokah poleg grma, katerega je že na pol odkopal iz zemlje. Mravljišč so se veselili nesrečniki, kakor bi bile najboljše pečenke in se gostili z jajčeci mravljin-činimi. Da bi prevarjali želodce svoje, nabirali so neko belo zemljo, mešali jo s posušenim perjem, divjimi sadeži, nekoliko prosenimi otrobi, in od takega testa pekli nekakov kruh. Od take hrane so se jim napihnili obrazi in pozeleneli kakor perje, katero so uživali. Toda dolgo časa se želodec ni dal trapiti: gotova smrt je bila neizogibna posledica takove hrane. Najbogatejši ljudje so se veselili, kadar so mogli dobiti prosenih mekin, katerih so se prej branili celo reveži. Tropin bombaževega semena, iz katerega so stiskali olje, prej celo živini niso hoteli dajati; ali sedaj so bile te tropine jed, za katero so se kar tepli sestradanci. Te tropine so neužitne do cela; da bi se jih ne branil oslabeli želodec, žvečili so prej korenček (ingver), kar je provzročalo toliko pečenje in skelenje v goltu, da je želodcu dišala vsaka še tako malo užitna stvar. V najhujši stiski je prijelo dokaj nesrečnikov za orožje, da vzem6 šiloma, kar se ni dalo dobiti zlepa. Jemali so vse, kar so mogli, naposled tudi ljudi, katere so prodajali prekupovalcem za sužnje. Ti so jih odganjali s seboj v daljne kraje, kjer ni razsajala lakota, in jih Ivan Vrhovec: Kitajska lakota. 143 dobro spečavalt na sejmeh. Ali tudi razbojnikom je vzela lakota na-p6sled orožje iz rok, ker ga vsi sestradani in onemogli niso mogli več nositi. Razbojništvo je tako minulo samo ob sebi. Ko je prikipela lakota do vrhunca, jeli so sestradani roditelji prodajati celo svoje otroke, otroci roditelje svoje. Dasitudi je na Kitajskem prepovedano prodajati ljudi, vender se gosposke pri taki grozi niso menile za takovo trgovino. Cena Ijudij se je znižala tako, da so za otroke plačevali le po nekoliko petič! Naposled so jeli nesrečniki uživati celo človeško meso. Roditelji so zamenjavali otroke za tuje otroke, da jim ni bilo treba klati svojih. Sicer Kitajca ni groza umoriti rodno hčerko, nikdar pa ne bi umoril sina; toda za lakote se je dogajalo to stokrat in stokrat. Ko so prihajali misijonarji v vasi, da bi tolažili nesrečnike, upali se niso uživati ničesar, ker so se bali, da ne bi postavili prednje človeškega mesa. Lakoti sta bili za petami vročinska bolezen in driska; pozimi pa je pritisnil še nenavadno hud mraz, da je prikipela nesreča do vrha. Kaj pa gosposke? Ali niso te ničesar storile za olajšanje te grozne nesreče? Saj se vender prištevajo Kitajci sami najizobraženejšim narodom pod solncem. Res, storile so nekoliko, toda njih podpora je bila kakor kapljica v morji. Kaj bi opravile proti lakoti v krajinah, kjer je stradalo n. pr. 150 milijonov Ijudij! Po nekod so dale izprazniti žitnice, naložile mnogim posestnikom višje davke in po nekaterih mestih prisilile hišnike, da so odmenili jednoletno najemščino svojih proda-jalnic in skladišč stradajočim rojakom svojim. Ko so jeli nesrečniki čimdalje bolj pritiskati proti večjim mestom, dala je gosp6ska zapreti vrata in postavila kako uro hoda od mest koče od bičja, kamor so se vzprejemali stradajoči siromaki. Po dvakrat na dan, zjutraj in zvečer, dajali so jim skledico prosa ali riža, ravno prav, da niso mogli ne živeti, ne umreti. Od 40.000 Ijudij, katere so vzprejeli, n. pr. pred mestom Tsientsin, umrlo jih je po teh kočah za nekoliko dnij nad 7000. Videč, da ne opravijo ničesar, dale so gosposke podreti koče in rekle revežem iti domov. Vsakdo je dobil po deset funtov moke in majhen dar v denarjih, nekoliko krajcarjev našega denarja. Kaj je izdalo onih 15 milijonov goldinarjev, katere je kitajska vlada v najhujši bedi vzela iz državne blagajnice, da nakupi žita 1 Dobri so bili le za to, da je toliko in toliko milijonom ljudem splaval zopet jeden nov up po vodi. Seveda se je raznesel brž po vseh stradajočih deželah glas, da bode odslej sleharni revež vsak mesec po jedenkrat dobival toliko žita, kolikor ga potrebuje, da se ubrani vsaj smrti. In res so hodili mandarini po mestih in vaseh, da popisujejo najbednejše ne- 144 Ivan Vrhovec: Kitajska lakota. srečnike, kakor bi jim bilo res kaj do njih. Toda zvrsil se je dobri namen le malokje. Tu pa tam v kakem mestu so dobivali najubožnejši ljudje po dva ali tri krajcarje naše veljave na dan, ali kakih 8 do i o funtov prosa in prosene moke, pomešane z otrobi, za ves mesec; toda še na onih maloštevilnih krajih, kjer so delili podporo redno in vsak dan, delili so jo takd, da so samo slepili ljudi, tako n. pr. pri mestu Tai-juen-fu. Da bi se berači ne zbirali v mestu in ne kalili morda miru in reda, dali so mandarini napraviti dobro uro hoda od mesta tri zagraje, kjer je dobival vsakdo, kdor je prosil, skledico prosa ali riža. Povprek se jih je oglašalo po 8000 na dan. Spuščali so jih posamič v zagraje in zavračali le one sestradance, kateri so se jim zdeli že tako oslabeli, da jih bode vsak čas konec, morebiti celo v zagraji. Pri vratih je bila tolika gneča, da so vsak dan štrli povprek 50—60 ljudij. Da bi jim ne podrli zagraje, udrihali so uradniki po sestradancih kakor po črni živini, a to ni izdalo nič, saj na pol mrtvi siromaki že niso čutili ničesar. K lakoti je pritisnil pozimi še hud mraz. Misijonar Gregorij Grassi, frančiškan, bil je jako mrzlega dne sam priča nepopisni bedi ubogega ljudstva. Sel je k vratom one zagraje, da bi videl na svoje oči, kar so mu pripovedovali, česar pa ni mogel verjeti. Mraza je bilo 22 stopinj, in tu je videl na pol gole nesrečnike, kako so se jokaje in stokaje pre rivali pred vrati. Mnoge je tako prevzela lakota in mraz, da podarjenega riža že niso mogli nesti v usta. Videl je iSletno dčklico, ki je omahovala po vsakem drugem ali tretjem koraku, toda se vselej vzdignila z vsemi svojimi močmi, koprneča po založku skoraj neužitnega prosa ali riža. Toda naj so bile na ponudbo najboljše stvari, saj jih oslabeli želodec ni mogel prebavljati, in skoraj je bilo res, da se je človeku storila dobrota, ako ni dobil ničesar. Prikrajšane so mu bile vsaj grozne muke. Navzlic tem grozovitim prigodkom so bile v mandarinih človeške pošasti, ki so to strašno nesrečo porabljale v svoj prid. Večina državne podpore za nakup žita je izginila v globokih žepih neusmiljenih mandarinov. Tudi žitnim odrtnikom je bila doba splošne lakote spočetka jako srečna doba. Ko niso še pričakovali, da bode lakota trajala tako dolgo, posojali so revežem žita iz svojih žitnic proti desetkratnemu in tudi petdesetkratnemu vračilu, ali pozneje, ko lakote le ni bilo konec, pomrlo je tudi mnogo teh odrtnikov za njo. Po vaseh in cestah si videl prizore, da se Bogu usmili! Ko je lakota trajala že nekoliko mesecev, bilo ni po vseh pokrajinah , kjer vender živi več milijonov ljudij, ni jedne rodovine, ki bi mogla reči: Ivan Vrliovec: Kitajska lakota. H5 »Pri nas so živi vsi.« Mnogo jih je izmrlo popolnoma. Po vas6h, kjer je bivalo prej po 200—300 ljudij, tam jih sedaj ni živela ni desetina, Marsikje so se ostrupljali tolpoma, da bi tem prej končali trpljenje svoje. Po cestah do večjih mest so morali vozniki stopati z v6z in spravljati s pota mrliče, katere je ondu smrt prestregla. Marsikje so ležali mrtveci kar kupoma, ponajveč stari ljudje in otroci, katere so pehnili roditelji od sebe, da jim ni bilo treba gledati, kako so se jim izvijali zadnji vzdihi iz mladih prsij. Zamolklo ječe so klicali po grižljaji kruha, toda nihče jih ni slišal; kdor je šel mimo. obrnil se je, saj jutri, morda za nekaj ur že tudi njega ne bodo nosile noge. Misijonarji, ki so zahajali med ljudi, da jih tolažijo, zadeli so marsikdaj na družbo, ki se je gnetla okolo kotla, kjer so kuhali človeške ude. Kjer si hotel, videl si po cestah ljudi, umrše za lakoto, ki so še držali v rokah kose človeškega mesa. Reke so vsak hip prinašale mrličev, katerih seveda niso utegnili pokopavati. Po mestih so pa vsako jutro hodili z vozmi in nakladali mrliče, umrše ponoči, in ljudi, oble-žavše na mestu; toda po deželi, zunaj mest, bilo je to neizvršno. Saj se človek, ko je pritiskala lakota vedno huje, celo po mestih ni mogel geniti, da ne bi zadel na mrliče in umirajoče nesrečnike. Mestni predstojniki so imeli sicer nalogo pobirati mrliče in jih pokopavati, ali njih število jim je raslo kar v rokah. Se hvala Bogu, da so jih mogli spravljati iz mest; zunaj so vrgli nanje nekaj lopat zemlje, in pokopani so bili. Na pol zdivjani psi, volkovi in druga zverjad, izgre-bali so mrliče, trgali jih na kose in jih vlačili po polji. Gosp6ske so se jele bati po vsi pravici, da ne nastane kuga; kupovale so blizu večjih mest zemljišča, dale kopati globoke jame in obetale za vsakega mrliča, katerega kdo privede tjakaj, po pet petič našega denarja. Toda preveč so obljubile! Živi ljudje so se zaradi visoke plače krvavo tepli za mrtve ljudi, in mnogokrat je privedel kdo še na pol živega človeka k jami ter čakal, da je izdihnil in mu tak6 dal zaslužiti petice, za katere bi morda venderle še dobil založek riža. Pripetilo se je pa tudi, da ni dočakal smrti nesrečnikove, ampak prej sam omahnil ob jami. Toda poslovimo se od teh grozovitih prizorov in recimo, kar smo dejali v početku: »Potresa, vojske, lakote, draginje, povodnji, bolezni in žalostnih in revnih časov — reši nas, o Gospod!« [O