350
„Ker sem najdenka, gospod . . . Vsak človek ima kakega svojca ... Le jaz sem sama ... V sirotišnici so me zaničevali otroci — imeli so strice, tete — kraj, kjer so se rodili . . . Mene so našli ob Soči. . . Zdaj grem v soški grad .. . Kako bo tam — Bog ve ... Oh, jaz revica, sirota ..."
Zakrila je obrazek v roke in ihtela. Angelik se je čudil:
„Ah, ti si najdenka Ivanka? Kako da se nisem domislil takoj ... Pa kako, da nisi počakala, da pride kdo po tebe? Pripeljala bi se bila, tako pa si prašna in trudna."
Jokajoče in plašno je pogledala Angelika, stepala prah s krila, si brisala obuvalo ob nogavice in odgovarjala:
„Ušla sem . . . Nisem mogla dočakati. Lahko da pozabi gospa na najdenko."
„No, le obriši si solze, otrok," jo je tolažil Angelik smehljaje. „Nimaš doma, ne svojcev, soški grad ti bo dom, soška gospa mati. Pojdiva, dete."
Otrl ji je solze in jo vedel po stezi nizdol. Bilo mu je mehko in veselo v duši. Bilo je nekaj neizrečeno dobrega v obrazku te deklice, njena žalost je pričala o njeni čuteči duši in je bila Angeliku porok, da postane najdenka druga hčerka zapuščeni materi, da jo bo znala tolažiti, ko bo hodil sin po nevarnih potih, ko bo ločil samostanski zid hčerko od nje.
Valentin je čakal onstran Soče in zijal bedasto predse. Na Angelikov žvižg se je zgenil, uprl v vrv in plul proti skali, kjer je stal Angelik visok in postaven zraven male deklice. Angelik je pomagal najdenki v brod. S plahoradovednim pogledom se je ozrla po Soči, po brodniku, kriknila, ko se je zagugal brod in se prijela za rob sedeža.
Valentin je držal vrv, strmel v Sočo. Bila je plitva, prozorna. Ribice so plesale okrog skal, beli brod je blestel skozi valove. Tudi najdenka je zrla na Sočo. „Ob Soči, pri Št. Maverskem prevozu," so ji rekli, „te je našel brodnik." Mar je to tisti brodnik? Oh, vprašala bi, pa se boji gospoda, prijaznega, mladega gospoda . . . Valentin se ozira nanjo — ne, on je ne pozna, ne ve . . .
Brod se je ustavil, Angelik je vrgel brodnino v Valentinov klobuk in rekel:
„Za dva. Ali veš, Valentin, koga voziš? Le glej, tu je deklica najdenka . . . Ivanka, to je mož, ki te je našel."
Valentin izpusti klobuk, desetica se zakotlja po brodu, brodnik zija v bledo deklico. Rešitelj in re-šenka se nista pozdravila.
„Glej, Valentin," je nadaljeval Angelik, „moja mati je hotela sama po Ivanko, pa mala jo je prehitela. No, kaj praviš, ali ni zrastla velika iz tvoje male najdenke? Valentin — govori vendar ..."
Pa Valentin je molčal. Angeliku se je mudilo do matere in sestre, da upelje pri njih novo družico. Čakalo ga je tudi dosti drugega posla, kajti prišel je čas, da nastopi on svojo pot, Rozika svoj noviciat. Hotel je še poprej v Čepovan, da se poslovi od Vi-donijeve Elvire, ji priporoči Salleja, ki bo togoval po Roziki, in svojo mater. Zato je rekel dobrohotno Ivanki:
„Se že pomenita drugikrat, kako je bilo. Hitiva v grad."
Na strani sirote je šel soški graščak skozi red topolov. Po cesti nad Sočo je zdrčal tačas bel samo-drč, zavel je pajčolan. Valentin je gledal za gra-ščakom, pogledal na cesto in zamrmral:
„S culico gre v grad, pa bo nemara še grajska gospa."                                                           (Dalje.)
mE
Lete.
Zložil Tonej Jelenič.
V očeh trpečih mračna noč umira — in sladka je trpljenja smrt! Brez težkih solz se božji dom odpira, ljubezen stopa, čez nebeški vrt.
Zapreš oči, zasanjaš z žezlom v roki, ti sreče mlade večni car, nad horicontom pno se ti oboki, nad njimi Bog edini tvoj vladar.
Ne zreš nazaj čez Sodomo razdrto, ne kolneš bridkih ur — junak! Ti veš: ljubezni je nebo odprto, nečisto mesto krije smrtni mrak.
Pozabljena bridkost mladosti davno, v ljubezni utopljena noč;  — žari se krona ti nad glavo slavno, pod tabo teče Lete šumljajoč------
(    gicxxojxxxxxoooccoooo   J