Titova
pot —
naša pot
Uči se! To je Ivoja prva $*stalžnost! Uči se, da si prido-biš znanje, ki ti bo podlaga za nadatjnje delo in življenje! Uči se, kajti znanje je boga-stvo, ki ti ga nihče ne more vzeti!
Takšne in podobne nasvete poslu.šamo vsak dan in mno-gokrat nam je vse to odveč. Res — vse radi pozabljamo na dolžnosti, se prepuščamo brezdelju in zabavi. No, ne vedno, saj tudi mi vemo, kaj pomeni biti delaven, biti vztrajen. Vemo, kernasjev.se ' .o udl naš dragi, najdražji to-variš Tito. Ni ga več med nami. Umrl je, toda v naših srcih ne! Ne more urareti, saj take ljubezni, takega prija-leljstva ne more uničiti niti smrt! Onje bil edini, nam naj-dražji učitelj, katerega na-svete smo vedno radi poslu-šali in ubogali. Učil nas je s svojo besedo, s svopmi ple-menitimi dejanji, s svojim vse-skozi poštenim in delnvnim življenjem.
Če smo ddavni in se učimo, če '   živimo pošteno in vzorno, nada-Ijujemo njegovo življenje.
Hoditi po njegovi poti, živeti in delati, kot je on, je težko, a lepa naloga, ki bi jomoral izpolnjevati vsak izmed nas. Težka je zato, ker je bilo Titovo življenje in delo en-kratno in neponovljivo ter pte-polno obveznosti in dela za vse nas in za ves miroljubni svet. Lepa pa je zato, ker toliko Iju-bezni od nas mladih in vseh Jugu-slovanov, toliko spoštovanja in občudovanja iz vsega sveta ni bil deležen še nihče. Vsak, ki bo do-segel vsaj del tega, kar je dosegel ez' ""lio v življenju, bo lahko s pono-som dejal: »Da, stopam po Tilovi potl!«
To smo mu sporočali vsako leto
in to mu obljubljamo tudi sedaj.
MOJCA KASTELIC 8. c
OŠ Vide pregarc