Poštnina plačana v gotovini.
Posamezna številka iroO Din.
1
'A
etavskO’
kmetski ti st.
Proletarci vseh dežel združite se!
Izhaja vsak četrtek. — Naročnina: mesečno 6 Din, četrtletno 15 Din. Uredništvo in Upravništvo: V Ljubljtfhi, Delavski dom, Marxov trg 2/II.
Leto III.
LJUBLJANA, 4. marca 1926
Stev. 9.
Drobiž velesrbske buržuazije ali Slovenci.
Vsaka imperialistična buržuazija ima velike politične kupčije. Pri takih kupčijah se vrši zamenjava velikih materialnih koristi. Vsaka stran mora nekaj dati, da nekaj dobi. Včasih so to ozemlja, včasih predpravice, včasih pa tudi denar. Anglija hoče kupiti Nemčijo za skupni nastop proti delavcem in kmetom v Sovjetski Uniji in ji zato ponuja velike trgovske in politične ugodnosti za nameček, za izravnavo političnih računov, pa še nekoliko kolonij, nekoliko malih, zamorskih zaostalih narodov v Afriki. Poljska je bila Veliki Ententi potrebna kot brana na vzhodu, zato je dobila celo vrsto malih narodov: Rusinov, Belorusov, Litvinov, Nemcev itd. Rumunija je dobila iz istih razlogov Besarabijo, kjer žive Malorusi, Tatari itd. Mali narodi so »drobiž", s katerimi izravnavajo imperialistični kapitalisti svoje velike gospodarske in politične račune, im tak „drobiž“, taka »moneta" smo, kakor iz-gleda, tudi mi Slovenci.
Komu ni pri nas znano, da imajo velesrbski imperialisti svoje posebne gospodarske in politične interese na Egej- \ skem morju. Njihov cilj je Solun in zato so iznašli v grški Macedoniji „Srbe“, o katerih prav pogosto pišejo v .novejšem času tudi naši buržuazni časopisi. Na dolgo in široko nam pripovedujejo, kako te „Srbe“ preganjajo grške oblasti in kako se mora zavzeti naša država zanje. Toda ne samo, da v grški Macedoniji, kakor v Macedoniji vobče, ni Srbov, temveč narod, ki živi v grški Macedoniji in si tudi prav nič ne želi priti pod Jugoslavijo. Kaj vraga nas torej brigajo ti »Srbi" in ako bi šlo tu samo za besedno igro velesrbskih imperialistov, bi jim mi lahko prepustili to veselje, toda tu gre za velike stvari, ki zadevajo ves proletariat in še posebno nas Slovence. Stvar pa je taka-le:
V	Grčiji vre in utegne izbruhniti v kratkem vstaja proti diktatorju Panga-losu. Velesrbski imperialisti komaj čakajo kake ugodne priložnosti, da se vmešajo v gršse notranje razmere in zasedejo Solun. Toda tega jim dosedaj ni dovolila Italija, ki ima tudi svoje posebne gospodarske interese na Balkanu in v Egejskem morju Obstoji v Evropi pa še drugo veliko interesno vprašanje, na katerem sta enako zainteresirana velesrbski in italijanski imperializem, t. j. vprašanje združitve Nemčije z Avstrijo. Tej združitvi se morata upreti velesrbski in italijanski kapital v enaki meri, a to združitev forcira Anglija. Ker pa se politični položaj na Grškem v zadnjih dneh zelo hitro poostruje, smo kar čez noč doživeli, da se je odpeljal jugoslovanski zunanji minister na barantanje k Mussoliniju. O namenu tega potovanja naša in italijanska vlada skrbno molčita, toda kdor pozna internacionalni politični položaj, ta ne rabi vladnih izjav. Velesrbska in italijanska
buržuazija se hočeta sporazumeti za razdelitev Balkana in vplivnih sfer na Egejskem morju. Govori se ob tej priliki še posebno o medsebojni »garanciji mej". Z drugimi besedami: Ako bo Italija priznala velesrbski buržuaziji Solun in grško Macedonijo, se bo velesrbska buržuazija desinteresirala na vprašanju Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini; obe pa se bosta skupno borili proti nacionalnemu zedinjenju nemškega naroda. Slovenci bodo torej vnovič služili velesrbskemu imperializmu za drobiž, s katerim bo on izravnaval svoje račune s fašistično Italijo.
Mi pravimo, da je ta politika blazna. Blazna je predvsem zato, ker misli, da se da zadrževati trajno nacionalno zedinjenje tako velikega in kulturnega naroda, kakor je nemški, .n blazna je, če misli, da se da tudi še po svetovni vojni barantati z malimi narodi tako, kakor se je delalo to pred vojno. Blazno je dalje misliti, da so Slovenci tudi še danes tako neumni, kakor so bili v svetovni vojni in leta 1918. Vprašanje enotnosti slovenskega naroda ne more tako dolgo z dnevnega reda, dokler ne bo ta enotnost dosežena. Zato pa bomo Slovenci tudi vedno na strani narodov, ki služijo imperialistom za »drobiž". Zato bodo tudi vse naše simpatije na strani nčmškega naroda in na strani Macedoncev in bomo vedno in povsod zahtevali samoopredelitev narodov — t. j. samoopredelitev vsakega naroda, pa tudi Slovencev.
S stališča Slovencev je jugoslovanska buržuazija in njena diplomacija naravnost zločinska. V trenutku, ko se je Nemčija najenergičneje zavz la za nemške manjšine v Italiji, bi jo morala Jugoslavija z vso svojo silo podpirati, ker to, kar se godi s Slovenci in Hrvati na Primorskem, je nezashšen kulturni škandal. A mesto tega se pelje dr. Ninčič v Rim, da garantira Mussoliniju njegovo bestialno politiko nad narodnimi manjšinami v Italiji. Ali ni to svet narobe?
V	to sramoto pa je vmešana tudi naša slovenska buržuazija. Ne samo, da pišejo ljubljanski buržuazni listi zelo »vzdržno" o tem škandalu — o soci-alnopatriotičmh lakajih velesrbskega imperializma nočemo niti govoriti! — temveč p -učeni smo, da je celo dr. Vilfan imel posebne instrukcije za svoje nastopanje na lanskem Kongresu narodnih manjšin v Ženevi. Njegov tamošnji nastop je bil uprav škandalozen.
Slovenci smo torej drobiž velesrbskega imperializma in tega slovenski delavci in slovenski kmetje ne bodo trpeli. Mi se zavedamo, da nas žene ta diplomacija v novo mesarsko klanje in zato postavljamo tem barantijam za narode nasproti: samoopredelitev vseh narodov, pa če je to kaki buržuaziji prav ali ne.
Za generaliziranje boja!
Žandarske bajonete mesto brezpo- * selne podpore. — Vlada še vedno molči. — Socialpatriotičen poskus sabotaže. — Delavstvo za skupno in splošno akcijo v celi državi.
Mesto da bi kapitalistična RR vlada pritisnila na TPD, da vzame vse re-
ducirane rudarje nazaj v delo, mesto da bi za reducirane preskrbela brezposelno podporo, pošilja kapitalistična vlada v Trbovlje orožniško pojačanje. Ti orožniki naj varujejo TPD pred rudarji, katere je TPD do kosti in mozga izsesala. Profite akcionarjev ščiti vlada z orožjem, rudarske družine pusti umirati na cesti. — Social-patriotje, ki imajo v svojih rokah vodstvo strokovnih organizacij in delavsko zbornico, z nevoljo gledajo na gi-
banje med delavstvom, ki pravilno zahteva splošno in generalno akcijo po vsej državi. Ne upajo se javno nastopiti proti splošni akciji, ki je nujno potrebna, ne ukrenejo pa nič ■za organiziranje take akcije, ki bi jih spravila pri buržuaziji v nemilost. Samo za skupni protestni shod v Ljubljani so se dogovorili, delavstvo pa se s posameznimi shodi ne sme zadovoljiti, temveč zahteva organiziranje velike akcije po vsej državi za obrambo splošnih delavskih pravic.
Delavstvo v Tržiču je že sprejelo resolucijo, ki jo spodaj objavljamo, istotako so lesni delavci v Ljubljani sklenili, da jo predložijo protestnemu shodu v Ljubljani. Dolžnost vseh strokovnih organizacij v celi Sloveniji je, da na svojih članskih sestankih in shodih sprejmejo to resolucijo, in energično zahtevajo da strokovna komisija izvede v resoluciji navedene naloge. Sabotažo socialpatriotov je treba preprečiti v interesu reduciranih in v interesu celokupnega delavstva.
Resolucija.
Konstatiramu i
1. Vprašanje boja proti redukciji delavstva pri TPD in KID, proti ukinjenju draginjskih doklad in nabavnih prispevkov, proti podaljšanju delovnega časa, ki ga pripravlja in že izvaja TPD, ni samo vpra^ šanje rudarjev in kovinarjev, ker tisoči reduciranih bodo v svoji bedi in brezposelnosti tvorili sredstvo, s katerim bodo tudi podjetniki ostalih strok pritiskali na reduciranje mezd delavstva in za podaljšanje delovnega časa.
2. Enako tudi vprašanje ustroja in poslovanja bratovskih gkladnic ni samo rudarska in plavžarska zadeva, ker če se kapitalistom posreči z Žerjavovim pravilnikom poslabšati socialno zavarovanje rudarjev in plavžarjev, bo to poslabšanje precedent za poslabšanje zavarovanja pri ostalih strokah delavcev.
3. TPD ne nastopa z zahtevo po znižanju mezd in podaljšanju delovnega časa osamljena v boj, pač pa nastopa TPD kot najmočnejši član zveze industrijcev, v sporazumu z delodajalci vseh strok po celi državi in z njihovo pomočjo. Isto velja za zadeve bratovskih skladnic. TPD oziroma zveza industrijcev pa nastopa tudi sporazumno z vlado in kot njena avantgarda in od uspeha zapečete akcije TPD zavisi tudi bodoči položaj delavcev in nameščencev v državnih podjetjih.
4. Iz navedenega sledi, da se je akcija TPD sklenila in započela v sporazumu z vsemi delodajalci in z vlado in da je mogoče odbiti nakane po celi državi združenih kapitalistov le z enotnim generalnim nastopom delavcev in nameščencev vseh kategorij po celi državi.
Na podlagi gornjih konstatacij zahtevamo :
1. Zl^SZJ kot predstavnik in zaščitnik razrednih interesov delavstva mora proti splošnemu napadu delodajalcev v celi državi skleniti in nemudoma organizirati splošen odpor delojemalcev v celi državi. Dosedanjo taktiko vodstva ZDSZJ, ki je obstojala v kompromisarkih pogajanjih s podjetniki in v tem, da se je sodelovalo s podjetniki pri iskanju načina redukcije, znižanja mezd in načina podaljšanja delovnega časa, odklanjamo in zahtevamo, da se vodstvo v bodoče striktno drži na de-cemberski konferenci sprejetega • akcijskega programa in sklepov, sprejetih na shodih.
2. V svrho organiziranja generalne obrambe akcije v vsej državi mora ZDSZJ
nemudoma stopiti v stik s CRSOJ in z vsemi drugimi delavskimi organizacijami brez razlike in izjeme in jih pozvati na sodelovanje pri generalni akciji, oziroma se odzvati pozivu CRSOJ, ki se je pred nedavnim časom obrnil na ZDSZJ za enotno akcijo po celi državi.
3.	V to akcijo je treba pritegniti široke mase. Vrše naj se sestanki delavstva po obratih. Ustanavljajo naj se krajevni akcijski odbori iz zastopnikov vseh strokovnih organizacij, političnih delavskih skupin in tudi neorganiziranega delavstva, ki naj se volijo na obratnih sestankih. Kakor je bil ves aparat vseh strokovnih organizacij postavljen v službo volilne kampanje, še v večji meri se morajo strokovne organizacije založiti v tej akciji, kakor so se pri volitvah v Delavsko zbornico postavljali krajevni volilni odbori, tako se imajo še v večjem obsegu ustanavljati akcijski odbori, ki imajo za cilj voditi akcije za obrambo interesov in obstanka celokupnega delavstva.
4. Krajevne akcijske odbore je povezati v deželne, deželne pa v centralni akcijski odbor, ki ima voditi akcijo enotno v celi državi.
5. Naloge centralnega akcijskega odbora so, da z generalnimi akcijami mas (shodi, demonstracije itd.) prisili vlado in podjetnike :
a) da prenehajo z redukcijo delavstva in da se sprejme v delo že reducirane,
b) da se reduciranim in vsem brezposelnim preskrbi delo, za dobe brezposelnosti pa brezposelno podporo v višini eksistenčnega minimuma,
c) da se prepreči znižanje mezd in doseže najmanj predvojne mezde,
d) da se doseže popolno in striktno izvajanje določb zakona o zaščiti delavstva, osobito določbo o osemurnem delovnem dnevu, 50 oziroma 100°/» dokladah za nadurno in nedeljsko delo, volitev obratnih zaupnikov,
e) da se izvede zakon o zavarovanju delavcev, ki bi že moral biti izveden 1. julija 1925. 1. in da se takoj razpišejo volitve v bolniško blagajno,
f) da se ratificirajo mednarodne konvencije o osemurnem delavniku in delavski zaščiti,
g) za ukinjenje vseh protidelavskih zakonov (zakon o zaščiti države) in za svobodo govora, tiska in združevanja.
6.	Najvažnejša naloga „ Centralnega Akcijskega Odborau pa mora biti popolno zedinjenje strokovnih organizacij v celi državi na podlagi razrednega boja.
Razorožitvena konferenca.
Na podlagi sklepa lokarnške konference • se sklicuje predkonferenca za reševanje vprašanja razorožitve.
Ruržuazno časopisje, razni pacifisti in voditelji druge internacionale razglasujejo celemu svetu, da je to najboljša garancija za vspostavo mirnih odnošajev med vsemi državami na zemeljski krogli.
Da hočejo s tem zakriti prave namene imperialističnih držav, je najbolj dokazala znana konferenca v Washingtonu, ki je tudi razpravljala vprašanje razorožitve in celo zaključila, koliko sme imeti vsaka država vojnih ladij in mornarjev. Tudi takrat so vsi »pacifisti" razglaševali ljudstvu veliko srečo — namreč, da je trajni mir zasiguran.
Ali fakta govore popolnoma drugače. Iz njih se vidi, da je oboroževanje šlo naprej in zavzelo strašanski objem. Od
časa te razorožitvene konference pa do danes bo imperialistične države pomnožile svojo vojsko, vojno brodovje in zrakoplov-stvo v taki meri, da dalčč prekaša vojno moč iz predvojne dobe.
Naslednje številke nam bodo to najbolj pokazale. V predvojnem času je bilo na zemeljski krogli 6,500.000 oboroženih vojakov. In to je bilo v času neposredno pred izbruhom vojne, to je, ko se je govorilo o potrebi obračunanja z Nemčijo in Avstro-Ogrsko. Medtem danes, ko sta Nemčija in Avstro-Ogrska uničeni, ko ni več one nevarnosti, o kateri so kričali takozvani pristaši demokracije, danes imamo pod orožjem 12,350.000 oboroženih vojakov. To pomeni, da je število oborožene sile v povojnem času, ko ni več nevarnosti od Nemčije in Avstrije, se enkrat večje, kot pa leta 1914.
Najmočnejša militaristična država je Francija, ki ima 1,300.000 mož. Za njo prihajajo Poljska s 650.000, Angleška s
490.000, Italija s 340.000, Japonska s
400.000, Čehoslovaška s 320.000, Jugo slavija s 300.000 oboroženih vojakov. Tu niso vštete druge male in srednje države in tudi ne Združene Države, ki razpolagajo t precejšnjim vojaškim aparatom.
Nasproti ti oboroženi-sili kapitalistično-imperialističnih držav pa stoji edina delavska država Sovjetska Zveza s 540.000 rudečih vojakov, kar dokazuje, da je delavska država edina, ki ima resen namen in iskreno željo za mio.
Navedli smo te številke, ker je potrebno dokazati neiskrenost kupitalističnega in ta-kozvano socialističnega časopisja, ki pripisuje ti nameravani predkonferenci velikansko važnost in resen pričetek za ustvaritev svetovnega miru.
Za nas, ki poznamo globoka nasprotja med imperialističnimi državami in vemo, da je mir nemogoč, dokler vlada kapitalizem, je jasno, da pomeni to velikansko vpitje o razoroževanju pravzaprav začetek še večjega oboroževanja imperialističnih držav. Treba je vzeti samo primer znane konference v Haagu leta 1899, ko so vse kapitalistične države povdarjale potrebo omejitve oboroževanja in končno zaključile, da se mora prenehati z oboroževanjem. To isto je pokazala znana konferenca v Washingtonu leta 19‘2l. Iz tega jasno sledi, da vseiej, kadar se sliši največ kričanja o miru in razorožitvi, da je to znak novih priprav za vojne.
Istotako je slučaj s sedanjo predkon-ferenco, v Gerifu, Švicarska. Da bi pa odvrnili od sebe vsak sum, so se imperialisti odločili povabiti na to konferenco tudi Sovjetsko Zvezo vedoč, da ji je nemogoče prisostvovati konferenci, dokler se ista vrši na švicarskem ozemlju. Treba naglasiti, da je bil svojčas umorjen v Švicarski sovjetski poslanik Vaclav Worovski in da je buržuazno sodišče osvobodilo morilca, kar je imelo za posledico, da je nastalo med Sovjetsko Zvezo in švicarsko vlado sovražno razpoloženje. Sovjetska Zveza ne more in tudi ne bo poslala svoje zastopnike v deželo, kjer se jih lahko nemoteno ubija in ne da nobenih garancij.
Sovjetska vlada je spregledala nepošten namen imperialističnih držav in dala svoj odgovor, ki je dobra klofuta za vse buržuazne zločince. Odgovorila je, da je pripravljena sodelovati na predkonferenci ali pod pogojem, da se ista vrši na drugem ozemlju, ne pa v Švicarski.
Delavska država je edina, ki se bojuje’ za mir med narodi, ampak za takšen mir, ki bo omogočil svobodno razvijanje malih narodov, katerim sedanji imperialisti šiloma onemogočajo uspešno razvijanje. Delavska vlada je dokazala z dejanji, da je za mir in sicer s tem, da je znižala svojo vojsko na najqjžje število, medtem ko imperialistične države isto stalno dvigajo.
Kapitalistične države se bodo skušale izvleči. Mogoče bodo pristale na zahtevo, delavske države in vzeli drugo mesto. Mogoče pa tudi ne. Ako pride do konference in ako bo delavska država sodelovala, smo prepričani, da se bo na konferenci pokazalo, kdo je za mir in kdo ni. Sovjetska Zveza bo že znala nagnati zajca iz grma, kot je to napravila svojčas na konferenci v Genovi, ko je ljudski komisar čičerin nagnal zastopnike Francije in Anglije v kozji rog.
Delavski razred pa ne more gledati z zaupanjem v to konferenco, ker dokler bo vladal kapitalizem, ni govora, da bi vojne prenehale. Kapitalistične države so prisiljene, da se bojujejo med seboj in samo takrat, ko proletariat vspostavi svojo vlado po celem »vetu, je dana garancija za mir med narodi, mir, ki bo resničen in ki bo omogočil hitrejši razvoj v brezrazredni družabni sistem.
Prvi koraki učiteljstva na strokovnem polju.
Revščina učiteljstva je postala pm-verbialna (v pregovorih izražena). Če izgleda kdo prav jetikovo, pravijo, da se drži kakor kak „šumošter“. Buržua-zija je v vseh svojih komedijah, igrah, | smešnicah, šaljivih spisih itd. postavljala v center smešnost podobe vaškega učitelja. V družbi ji je bil učitelj vsepovsod! peto kolo in če se je kdo obnašal skromno, boječe potrto ali zaostalo, je bil pri nji „šumošter“. In kljub tej svoji revščini, kljub temu ne* verjetnemu izkoriščanju in zastavljanju je sledilo in sledi še danes učiteljstvo meščanskim strankam, kljub vsemu temu je bilo in je še danes njeno slepo orodje, s katerim si ona ustvarja ponižne in zaostale hlapce, da pokorno garajo zastonj in ji ustvarjajo ogromna bogastva.
V	zadnjem času pa izgleda, da je glad tudi slovensko učiteljstvo naučil nekoliko misliti. Sicer so te misli še neverjetno okorele, nelogične, neznan-* stve, nestrokovne, polne blata zgodovine te kategorije, toda, sociologično vzeto, vendar-le: korak naprej, pa če tudi še otroški. „Učiteljski Tovariš"
—	do dane* glasilo lineralnega učiteljstva — z dne 14. januarja t. I. je objavil dolgo resolucijo, ki je izzvala v slovenskem buržuaznem časopisju mogočen vtis Ta resolucija pa je iazvala tudi med učiteljstvom samim pravo vrvenje. V „Učiteljskem Tovarišu" se vodi velika polemika za in proti njej. Če se ne varamo, gre tu v glavnem za boj mlajših, raiboritejših in socialno sodobnejših elementov, proti anahronistični (zastareli) stari liberalni gardi, ki se je povspda do različnih korit (Luka Jelenec, Gangel et consortes) in ki želi ohraniti v učiteljih zvestega „hlapca“ naši kapitalistični buržuaziji.
Ali je to morda kako socialistično strokovno gibanje? O, bog ne zadeni 1 Gre tu za mnogo nedolžnejše stvari. Mladi učitelji so prišli samo do naj-primitivnejšega spoznanja, da je treba za boj za kruh velike sile, velike strnjene falange in da je napačno, obešati se tej ali oni buržuazni stranki na rep in čakati ponižno in vdano milostnih drobtinic z njene mize. Ti mladi sestradani možje niso prišli niti še tako daleč, da bi razločevali stan od $troke in stanovsko (cehovsko) organizacijo od strokovne, kaj še-le, da bi pomislili na to, da je človeška družba razdeljena v razrede, da je tu neki razred, ki izkorišča in izžema drugi razred, ali da bi se vprašali, da-li morda niso oni sami del tistega razreda, ki je izkoriščan in da-li niso morda oni sami žrtev razreda izkoriščevalcev. Oni so še vse polni „velikih nacionalnih nalog zbliževanja, spoznavanja, skupnih vzgojnih nalog učiteljstva iz vseh delov države in podobne visokodoneče in prazne krame. Njihove parole so v glavnem: politična nevtralnost, vsi učitelji v eno samo »stanovsko" organizacijo, depolitiziranje šolstva in podobno. S stališča razrednega boja, pa tudi samo s stališča naj-primitivnejšega boja za kruh: same naivne stvari socialno in politično neizkušenih ljudi — in vendar moramo to gibanje smatrati za ogromen napredek učiteljstva v boju za izboljšanje svojega socialnega položaja. Kakor si delavstvo še dolgo ne bo moglo obetati od teh trpinov nobene podpore, nobenega skupnega koraka, ga z vsemi simpatijami zaznamuje v svojo kroniko in najtoplejše pozdravlja. Kakorkoli sodili o pravilnosti tega gibanja, mu moramo priznati, da je korak naprej v smeri osvoboditve duševnih delavcev izpod političnega vpliva in gospodarskega suženjstva buržuazije. In prav gotovo je to tudi prvi korak k ročnemu delavcu, k industrijskemu delavcu in h kmetu. Ko se ta duševni delavec osvobodi hlapčevstva buržuaziji, ko bo v svoji „sta-novski" organizaciji pravilno postavil svoje vprašanje kruha, bo tudi kmalu uvidel, kak nesmisel je „politična nevtralnost" in kako absurdno je misliti, da je ..absurdno in ni žaljivo stremljenje po popolni politični in duhovni unifikaciji stanu" in kako smešno je „z vso silo boriti se proti materialističnemu naziranju; ki vidi v (taki) organizaciji navadno interesno organizacijo". Taka (strokovna) organizacija mora biti, kaj-
pada, v prvi vrsti „interesna organizacija", in je brez politične stranke ladja brez krmarja. Vprašanje je samo: katera politična stranka naj jo vodi? Ali stranka tistih ljudi, ki učiteljski stan izkoriščajo, ali stranka, ki se bori proti temu izkoriščanju? Tu tiči jedro vprašanja, ki ga bo moralo učiteljstvo v bližnji bodočnosti — hočeš-nočeš — začeti luščiti.
Parola: „vse učiteljstvo neglede na vero in politično prepričanje v eno samo strokovno organizacijo" je pravilna, ker je treba najprej doseči enotnost v organizaciji. Toda ravno zato pa je zahteva, da mora biti ta enotr.a učiteljska organizacija ravno UJU smešna, ker je dogmatična. Ne! Enotnost učiteljske organizacije tudi za ceno vseh sedanjih učiteljskih organizacij! Še dalje bo treba iti: vse magistralne delavce v eno samo magistralno organizacijo. Torej vse učitelje, vse prifesorje in vse šolske sluge, portirje itd.: skratka vse, kar je v šoli zaposlenega v vsej državi. Seveda smo od tega še daleč I Najprej je treba	napraviti	prvi	korak! Toda
to	vprašanje leži	neizogibno na črti
razvoja, io je vprašanje, ki se bo na tej poti postavilo samo po sebi.
Potem pa se bo ravno tako samo od	sebe	p> stavilo	tudi	vprašanje: ali
na	repu	buržuazije, ali	ramo ob rami
z delavcem proti buržuaziji? Anin.
Strokovni shod v
mam v m w
Trzicu.
Tržiško delavstvo za generaliziranje akcije.
Tržiška strokovna organizacija les-nili delavcev je sklicala v nedeljo 28. februarja shod z dnevnim redom : socialna zakonodaja in volitve v Delavsko zbornico. Za Strokovno komisijo je govoril Štukelj. Opozicija pa je poklicala na ta shod sodruga Gustinčiča. Štukelj, ki je dobil svojo šolo na poznanem shodu, je govoril to pot zelo usmerjeno in se je pazljivo ogibal rovtarskih izrazov. Govoril pa je tako revolucionarno, da je vse delavstvo opazilo, da hoče s svojo revolucionarnostjo licitirati V svojem govoru je obravnaval socialne zakone in trdil, da so bili ti zakoni sprejeti takrat (1922), ko je imel proletariat 56 komunističnih poslancev in svoje trdne organizacije (delavci te časovne in stvarne pomote niso zamerili), toda ti zakoni se niso izvedli. Niso se izvedli, ker je delavstvo med seboj razprto, ker ni v enotnih organizacijah in ker nima moči. Treba je za to razrednega boja. S svojim govorom je hotel vzbuditi, kakor delajo to vsi socialni patriotje cb vsaki priliki, domnevo, da je nekdo tu, ki je proti strokovni enotnosti in ki hoče razbiti enotne strokovne organizacije. Še bolj nervozno se je boril proti tem mlinom na veter znani Vehovec. Pozival je delavstvo, da se mora upreti razbijačem in obračunati žnjimi. Toda teh nesrečnih razbijačev ni hotelo biti od nikoder in navzoči delavci so morali uvideti, ko je začel govoriti s. Gustinčič, da sta ta dva njegova predgovornika le zamenjala strokovne organizacije s svo^o omejenostjo in zahrbtnostjo. Pokazal je, kdo je prvi pričel priporočati enotnost strokovnih organizacij, povedal, da je bila to Rdeča strokovna internacionala in da se je tej enotnosti upirala socialistična strokovna internati' nala (Amsterdam), da se ta še danes upira in da so se tudi naši kristanovci, y katere se štejeta tudi Štukelj in Vehovc, vse do zadnjega časa upirali. Ko je razložil zborovalcem današnji položaj delavstva in industrije, je naglasil, da v tem trenutku ni več dovolj metati naokoli z revolucionarnimi frazami, o razrednemu boju, da je treba podati konkreten načrt za tak boj in ga tudi začeti v resnici bojevati, ne pa se za hrbtom delavstva sporazumevati z industrialci na škodo delavstva, kakor se to vrši sedaj pri redukciji rudarjev. Razložil je, kako bi moral ta načrt in ta boj izgledati in rekel, da je opozicija ta načrt tudi utrdila v resoluciji, ki jo bo Pre9' ložil temu shodu. Ker je ta načrt iz resolucije dovolj jasno razviden, ne bomo še posebej govorili o njem Pripominjamo samo, da je bila resolucija sprejeta z velikim odobravanjem in z vsemi glasovi proti enemu, pa še tisti ni vedel, zakaj je glasoval proti.
Splošno pa se je opazilo, da nista samo Štukelj in Vehovec glasovala niti za, niti proti. Onadva namreč še nista imela točnih navodil od gospoda ministra Toneta Kristana.
Resolucija je bila sprejeta s pripombo, da se pošlje Strokovni komisiji v Ljubljano z naročilom, da jo objavi v Delavcu in drugih listih, da bodo organizacije lahko razpravljale o njej na svojih sestankih in shodih.
Resolucija je objavljena na drugem mestu.
K občinskim volitvam v Trbovljah.
(Dopis iz Francije.)
Kot kmečki sin sem prišel v industrijski proletariat in moram, da se malo oglasim k občinskim volitvam v Trbovljah. Že v moji zgodnji mladosti, ko se še nisem zavedel svojega razreda, sem opazil, kako važnost polaga buržuazija na volitve: ko so se bližale državno-zborske ali občinske volitve, smo videli na vasi vse polno agitatorjev: trgovcev, gostilničarjev, plačanih agentov, in tudi fajmoštrov in kaplanov ni manjkalo in vsak je obetal zlate gradove, samo da za njegovo stranko glasujeta kmet in delavec. Vsak teh agentov pa je kritiziral proti kmetu delavca, na drugi strani so pa zopet hujskali delavstvo proti kmetu, da je on kriv draginje, ker vse drago prodaja. Povedali pa nisd, da so oni tisti, ki od kmeta izderejo pridelke in živino na pol zastonj in tako delavstvu potem drago prodajajo. Na ta način zaslužijo mastne dobičke, katere spravljajo v svoje žepe in tako postajajo miljo-nari, na drugi sbani se pa kmet in delavec poglabljata vedno v večjo revščino in dolgove, in tako pride revni krnet ob zemljo in dom, katero pa potem vedno posedejo ti oderuhi, ki so na račun delavstva in kmeta zaslužili lepe miljone.
Torej, kmetje in delavci, čas je že, da pogledate malo okrog sebe, da boste videli, kaj so vam že naredili dobrega ti gospodje okrog SLS, ki vam že obetajo več let avtonomijo, agrarno reformo in še vse polno drugih stvari; kaj so vam izposlovali de-mokratje, to mislim, da ste dobro občutili potom orjunaških razbojnikov, ki so razgrajali po Trbovljah, mučili in umorili sodr Fakina, požgali Rudarski dom. Nič boljši niso radikali, socialni demokrati in vse druge meščanske stranke, ki vedno potom denun-ciacij pošiljajo zavedne sodruge v celjske in druge zapore.
Ali vsi ti gospodje skupaj so gla-sdvali za ogromne davke, pod katerimi že omagujeta kmet in delavec, glasovali so tudi za zakon o zaščiti države, s katerim tišči buržuazija kmeta in delavca za tilnik, da se ne moreta uspešno boriti za svoje življenske pravice. Zatorej je že čas, da pokaže kmet hrbet tem buržujskim agenton* in se združi z revolucionarnim delavstvom, ki je edini pravi zaveznik kmeta, ker industrijski proletariat je večinoma izšel iz kmeta, ker oče poseduje premalo zemlje, tako da se ne more preživljati cela družina na posestvu. Zato morajo sinovi v rudnike in tovarne, da si* tako služijo svoj trdi kruh. Pa tudi že mnogo malih kmetov, ki ne morejo prenašati teh ogromnih davkov, katere jim nalaga vlada s pomočjo gospodov, ki sami za nje glasujejo pri volitvah, morajo zapustiti svojo zemljo in iti iskat kruha v industrijo. Torej, dragi kmetje, industrijski proletariat to so vaši bratje in sinovi, niso sovražniki, kakor govorijo buržujski agentje, pač pa iskreni zavezniki, ki imajo ravno iste interese, da se borijo za kruh in svoje pravice, ker le skupno, ramo ob rami si bosta delavec in kmet priborila pravice in končno enkrat osvobo-jenje izpod jarma kapitala. t Ker delavec in kmet spadata skupaj, je tudi potrebno, da glasujeta skupaj na revolucionarno delavsko-kmečko listo, ker le edino potom te liste izražata svoje mnenje in zahteve, katerih pa ne bosta dosegla samo potom volitev, ampak potom organiziranja in trdega boja, ki se bo razvil prej ali slej in tudi slednjič pogoltnil današnjo kapitalistično družbo.
Zatorej delavci in kmetje Trbovelj: pri sedanjih volitvah v občino, ki se vam bližajo, glasujte za listo delavsko-kmečkega bloka. S tem boste pokazali, da ne klonete pred reakcijo, ki je vedno hujša. Le na ta način bo vam uspelo pognati enkrat vaše zajedalce, ki se vedno globlje zajedajo v vaše meso in kri, pognali boste iz občine gerente in oderuhe in tako vzeli svojo usodo v svoje roke.
Proč z gerentstvom iz delavsko-kmečkih občini
Naj živi delavsko-kmečka solidarnost
Andrej Forte
iz Trbovelj izgnani rudar, sedaj v Franciji.
Da ali ne!
Strokovna komisija mora odgovoriti.
Iz št. 8 rR*dničkih Novinu, centralnega organa SP J, posnemamo sledeče odstavke :
Korač: „Kar mi tu (v social, stranki, Uredn.) rečemo, bodo strokovne organizacije sprovedle . . .“
Luka Pavičevič, predsednik ZDSZJ: „Kongres zedinjenja ni šel za tem, da se zedini s komunisti, temveč da se razčisti odnožaj napram njim. — Za zedinjenje smo postavili pogoj: brez Moskve in proti njej. To je sprejelo komunistično vodstvo (samo Bukvič, Stankovič in Peta-kovič v Srbiji, Štukelj, Makuc in Sedej v Sloveniji, Ured.) ne pa oni del, ki je plačan (tega pogoja ni mogel nihče sprejeti, kdor ni postal izdajalec revolucionarnega proletariata, Ured.). Ni res, da z zedinjenjem ni ničesar pridobljeno. Pridobljeno je številčno in moralno, a najvažnejše je, da je vprašanje zedinjenja likvidirano. To vprašanje je likvidirano tudi za stranko. Kdor se hoče zediniti, naj ^stopi v ZDSZJ in v socialistično stranko.“
Vprašamo Strokovno komisijo, posebno se obračamo na one člane Strokovne komisije, ki niso člani SPJ, da v Delavcu odgovorijo :
1. Ali res združene strokovne organizacije sprovajajo vse, kar sklene socialistična stranka, kakor je na kongresu SPJ trdil Korač?
2. Ali je bil za strokovno zedinjenje res postavljen pogoj : brez Moskve in proti njej, kakor trdi to predsednik ZDSZJ Luka Pavičevič, in če je res, da so komunisti ta pogoj sprejeli?
3. Ali smatra tudi Strokovna komisija vprašanje strokovnega zedinjenja za rešeno, in da mora vsak, kdor se hoče strokovno zediniti, vstopiti brezpogojno k ZDSZJ in socialistični stranki?
Vse podružnice ZDSZJ morajo pismeno zahtevati, tfa SK na ta vprašanja odgovori.
Socialpatriotje proti enotnemu nastopu.
(Iz zapisnika seje centrale URSSJ v Bel gradu (ZDSZJ) z dne 16. februarja 1926.)
p 12. CRSOJ nas je ponovno pozval na „enotno fronto11 in na svoj paralelno z našim prirejen neuspeli shod. Šli smo preko tega poziva, kot da ne bi obstojal.
Sklep: Sprejeto na znanje.“
ZDSZJ odbija enoten nastop delavstva, ki je edino uspešno sredstvo za obrambo delavskih interesov, laže pa, da so marksisti razbijači.
Vse podružoice ZDSZJ morajo protestirati proti sabotaži enotnega nastopa in zahtevati, da socialpatriotična birokracija pristane na enoten nastop in da se odzove pozivu CRSOJ.
Socialna politika v Sovjetski Uniji.
Osem let je minulo, odkar se je v oceanu kapitalističnega sveta dvignil otok, popolnoma izoliran in nepristopen za one, ki mislijo z reakcionarnimi kapitalističnimi mozganami. Vsa kapitalistična zapadna Evropa je smatrala Rusijo za oni teritorij, ki so si ga izbrali razni „razbojniki" in »roparji", ki stopajo na govorniške tribune ter uče ljudstvo ropanja in ubijanja (tako označuje še v letu 1926 napredno trobilo Jutro" Lenina).
Toda danes že tudi buržuazija z razpetimi jadri hiti po kapitalističnemu
oceanu z mrzlično naglico, da doseže otok „razbojnikov“ in „ljudožrcev“. Samo slovensko „Jutro“ je tako napredno, da ne stopi z visokega svojega liberalnega stališča in še nadalje psuje in junaško pljuje na vse, kar diši po Leninu in socializmu.
Danes nihče več (razen gospode okoli „Jutra“) ne veruje emigrantskemu poročevalnemu biroju v Hellsingforzu, isti lahko poroča danes le še starim ženicam in „Jutru“.
Gosta megla, ki je dolgo dobo zastirala veliki del kontinenta, se dviga in boljševiška sfinga stoji rešena pred nami. Vprašanja stavi le še reakcionarni bur-žuaziji, ki jih pa itak ne bo rešila nikoli. Vsi oni pa, ki verujejo, da pride nova doba socialnega družabnega reda, era socialne pravičnosti, tem sovjetska Rusija ni več tajinstvena zagonet a, marveč svetilnik ,in kažipot v bojih proti kapitalizmu.
Boljševiška nevarnost je samo bav-bav, ki ga kapitalizem riše človeštvu, da lahko snuje obznar.e, garancijske pakte, fašistuvske internacionale (od 25. do 27. maja 1925 v Genevi) itd. Vsi tisti, ki so v času socialne revolucije v Rusiji zarili svoje glave v pesek in se skrili kot krti v luknje starega družabnega reda, dvigajo svOje glave iz peska, lezejo kot martinčki v toplih pomlidan-skih dneh iz svojih skrivališč in se ne morejo načuditi toplini pomladanskega solnca novega družabnega reda. Kolo-salne stvari je ustvaril ta novi družabni red. Dvignil je one, ki ustvarjajo, dal oblast tistim, ki so bili v starem družabnem redu sužnji in izvržek človeštva.
Ravno v času, ko namerava jugoslovanska buržuazija ukiniti ministrstvo za socialno politiko, reducirati socialne institucije, ki so bile le na papirju, je potrebno, da si ogledamo soc. politiko edine proletarske države, sovjetske unije.
Pod carizmom so bile ruske delovne mase predmet brezmejnega okoriščanja. Ako se je ustvaril kak socialen zakon, je bilo to več ali manj sredstvo za po-mirjenje raznih uporov in štrajkov. V istini pa delavec ni bil pod carizmom 7. nobenim zakonom zaščiten. Ves državni aparat je nasprotno oviral vsak poizkus z delavske strani, da bi se položaj znatno zboljšal.
Prva naloga sovjetske unije je bila, da je uvedla precizno najmodernejšo socialno zakonodajo in dalje tudi strogo pazi na točno izvajanje iste. Interese zaposlenih delavcev čuvajo strokovne organizacije, ki štejejo nad 6 miljonov delavcev, ki imajo točen vpogled v celotno socialno zakonodajo in ves državni aparat, česar se v kapitalistični državi nitf misliti ne moremo. Kakor hitro je delavec trenutno nesposoben za delo, pripada socialnemu zavarovanju.
Pa boste dejali: bašta, kakor v kapitalistični državi. Saj vendar tudi tukaj postoji socialno zavarovanje. Toda to zavarovanje še daleko ni slično onemu v sovjetski uniji. V kapitalističnih državah mora delavec sam plačevati od svoje že itak mizerne plače delno zavarovalnino. V sovjetski Rusiji plačujejo vse stroške socialnega zavarovanja podjetniki sami, t. j. država sama. Podjetniki morajo plačevati 12%—14% celokupne plačilne svote (mezde) za socialno zavarovanje delavstva. Višina prispevkov se nikakor ne more meriti z beraškimi minimalnimi prispevki, ki jih plačujejo podjetniki v kapitalističnih državah. Pri nas v Jugoslaviji pa velja praksa, da podjetniki sploh ne plačujejo zavarovalnih prispevkov, vsaj iz svojega dobička ne.
Zaščita zaposlenih delavcev.
Delovni čas je strogo določen: za ročne delavce osem ur (isto velja tudi pri nas, pa le na papirju), za delavce v nehigijeničnih obratih, kakor tudi za duševne delavce šest ur. Mladostniki smejo delati samo po 4 — 6 ur in to za mnogo višjo mezdo, nego isti delavci v kapitalističnih državah.
Dopust. Vsi delavci, ki so zaposleni najmanj pet in pol meseca, imajo pravico do dvatedenskega dopusta s celotno plačo (tudi pri nas imajo delavci dopust, kadar so brezposelni, ali pa delavci v državnih rudnikih, kjer imajo 4 delovne dni v tednu, toda samo s to bistveno razliko, da ne dobijo za časa dopusta (neprostovoljnega) niti ficka. Delavci v nehigijeničnih obratih imajo štiritedenski dopust.
Varstvene odredbe. V vsakem obratu postoje komisije (toda ne tako-zvane „inspekcije rada"), ki imajo to nalogo, da skrbijo za varnost in higi-jeno v obratih. Te komisije se sestoje iz državnih organov, ki skrbe za interese delavstva, ne pa za podjetnika, izkoriščevalca kakor to pri nas vrše zgoraj omenjene inšpekcije rada. Ca-'ristični režim se je jako malo intere-siral za to panogo delavske zaščite, radi tega je položaj nove mlade države v tem oziru jako težak. Toda proletarska država stori vse, da se strogo pazi na higijenO in varnostne naprave v podjetjih. Vsi novi obrati so zgrajeni po najmodernejših zdravstvenih načrtih.
Posebno varstvo in skrb uživajo pa mladostni delavci in delavke. Mladina pod 14 letom ne sme biti zaposlena. Od 14.—16. leta samo v izjemnih slučajih. Noseče žene smejo opravljati od 5 meseca dalje le lahka dela. Matere — dojilje imajo vsake tri ure po pol ure odmora, da lahko dojijo deco
Pomoč poškodovancem in za delo trajno nesposobnim osebam.
V slučaju bolezni dobiva delavec iz bolniške blagajne v dobi štirih mesecev popolno, celotno plačo; poleg tega uživa še brezplačno zdravniško oskrbo, dokler popolnoma ne okreva.
V slučaju popolne nezmožnosti za delo se mu ista spremeni v dosmrtno.
G vorili smo že o zaščiti delavk. Naj pripomnim še sledeče: ročne delavke imajo pravico do osemtedenskega plačanega dopusta pred in po porodu. Duševne delavke pa uživajo šesttedenski dopust seveda s polno plačo. V času nosečnosti opravljajo iah«a dela in se lahko poslužijo brezplačnih zdravniških ogledov in oskrbe. Za d< jenčka prijemajo mesečno po 15 dolarjev. Mati kakor tudi otrok sta
Kotlje. Ko so mali posestniki in delavci občine Kotlje vložili svojo Jisto pri zadnjih občinskih volitvah, so nasprotniki zagnali tak vrišč in krik, da se je res posrečilo listo razveljaviti. Pri tem poslu so se ti pobožnjaki poslužili alkohola in so na dan, ko bi se imele vršiti volitve, dotičnega siromaka, ki je dal na glavarstvo izjavo, na podlagi katere je bila lista razveljavljena, tako napojili, da je revež komaj prikolovratil domov. Na veliko veselje, da se jim „boljševikovu ni treba bati, so nasprotniki slavili zmago s popivanjem. Sodruga Gradišnika, nosilca naše liste, kateremu ne morejo očitati, da ne plačuje nobenih davkov, kar sieer ti gospodje tako ladi delajo, so omlvali v „Slo-vencu“ in se delali norca iz njega. Toda kakor izgleda položaj, boste se le morali poslužiti ceste mimo njegovega stanovanja, ker po občinski cesti itak skoraj ne boste mogli voziti zaradi blata in lukenj. Mogoče zaradi tega nočete popraviti ceste, da bi preprečili „boljševikomu dohod v Kotlje in se hočete ograditi z blatom. Toda to vam ne bo pomagalo. Slavna politična oblast pa, ki tako rada stika za protidr-žavnimi elementi in dela „miru z razveljavljenjem naših list, naj obrne svojo pozornost na slavnoznano cesto v Kotlje, kako se tam vsak dan muči živina in ljudje, da je že sramota. Dopisnik.
Guštanj. Da tudi drugod proletariat spozna postopanje naših vlastodržcev, zlasti naših političnih oblasti, moramo sporočiti, kako se postopa'sedaj pri nas po izvršenih občinskih volitvah, ki so se, kakor smo poročali, vršile 17. januarja in kjer je delavstvo potisnilo združeno meščansko opozicijo v brezpomembnost. Zmaga je bila plod komunalnega programa, od 13 občinskih odbornikov, izvoljenih na skupni listi, so 4 pristaši grupe Dekalista. Volitve so se 'drugače vršile v redu, vse kakor je predpisano, izvolili smo si tudi že župana. Toda sedaj pride najlepše. Nasprotniki so se pritožili na srezko poglavarstvo zaradi nepravilnega postopanja pri volitvah. Seveda je ovadba bila zgrajena na lažeh in je bila le maska. Nasprotniki, pri katerih nosijo zvonec pristaši SLS, so se zbali izvajanja našega komunalnega programa, ki bi jih občutno potipal tam, kjer jih najbolj boli, in skušajo torej ovirati program občinske večine kolikor mogoče. Ker seveda ne morejo utemeljiti svoje trditve o nepravilnem postopanju pri vo-
pod zdravniškim nadzorstvom. V bližini vseh obratov pa se nahajajo dečja zavetišča. Tudi v kapitalističnih državah se nahajajo slične ustanove, ki se uporabljajo v ta namen, da podjetniki uporabijo otroke v svojih obratih z »očetovsko skrbjo", da se na cesti ne pokvarijo. Starostno in invalidno zavarovanje osigura starim in pohabljenim delavcem 80 — 100% pokojnino. Organi drž. socialnega zavarovanja ustanavljajo domove za invalide in starostne onemogle delavce.
Ostale socialno - politične ustanove. Vseh ugodnosti, ki pripadajo de lavcu na osnovi socialnega zavarovanja, so deležni vsi člani družine. V slučaju smrti prispeva blagajna socialnega zavarovanja 70% za pogrebne stroške. Ako umrje ali sicer neznano kam izgine hranitelj, oče družine, prejema družina pokojnino.
Vsa večja kopališča na Krimu in Kavkazu so v upravi državnih organov za zavarovanje delavcev. Prejšnje letovišče ruskih carjev na Krimu služi sedaj kot okrevališče kmetom. Na velikih rečnih parnikih se nahajajo okrevališča, tako da velik del delavcev preživi svoj dopust v teh okrevališčih na Volgi.
Konečno je potrebno, da omenim še stanovanjsko politiko sovjetske vlade.
V	velikih mestih je delavstvo zapustilo vlažne kleti, podzemeljske brloge ter se naselilo v lepih, udobnih palačah buržuazije. Za nova delavska stanovanja je bilo v proračunu 1924/25 odobren večmiljonski kredit. Vso socialno zakonodajo vodijo delavci sami in vse se vrši pod strogo kontrolo. Kljub vsem težkočam in revščini je delavska država ustvarila socialno zakonodajo, o kateri se delavcem v kapitalističnih državah niti ne sanja.
Prava socialna politika je mogoča le v proletarski državi.
dopisi.
litvah, so se zatekli k drugemu sredstvu. Med občinskimi odborniki so tudi štirje komunisti, Bognasvaruj. Ako pridejo ti v občino, bodo vse podrli in v nevarnosti je, Guštanj in država. Srezko poglavarstvo pa očividno nima drugega posla nego iskati strahove tam, kjer jih ni, in noče rešiti zadeve naših volitev. Sedaj se govori, da se mislita razpustiti stari (socialistični) in novi občinski odbor in imenovati gerentstvo. Ne vemo, kaj je na tem resnice, toda znano mi je, da imamo par takih brezposelnih kandidatov, ki želijo vladati v občini s pomočjo nasilja, ko jim ljudstvo zaupanje ne izkaže z izvolitvijo. Ako bo veliki župan v Mariboru, ki ima zadevo v rokah, odločil po receptu v Zagorju, bo oblast dokazala, da ji ni za napredek in delo v občini in bo eama diskreditirala bnržuazno „enakopravnost“. In to nam je tudi prav. Naše delavstvo je zavedno in bo Bpoznalo, da se bojite „komunistovu res zaradi tega, ker hočejo, da se v občini dela v smislu socialnih, kulturnih in gospodarskih potreb večine prebivalstva. Dobrodošli agitatorji za razkrinkanje demokracije, gospodje o blastniki! Končno smo radovedni, kako se bo sestavil eventuelni gerentski sosvet in vam bomo še poročali.
Vojna V Siriji, v 36. štev. Slovenca t. 1. so klerikalci le zapisali enkrat resnico, samo da so jo malo zastrli s pajčolanom. Omenjena številka piše o vzrokih vojne v Siriji: „Francozi so dobili Sirijo leta 1920 po pogodbi v San Remu.u Toda katoliški jezuit je namenoma pozabil povedati, po čegavi pogodbi. Ali z Druži samimi? Ali po pogodbi z drugimi kapitalističnimi državami? Kje je samoodločba narodov? — „Francozi so bili zelo priljubljeni pred vstajo,u piše Slovenec. Ta „priljubljenostu pa je tako rastla, da so jih Druži začeli pozdravljati kar s puškami in topovi! Ker pa Francozi kot „gostjeu na tujih tleli ne marajo takih pozdravov, se je začela vojna. Toda, kaj ti narede ti Francozi? Mesto da bi hitro sezidali vsaki tamošnji veri po več cerkva, so vpoklicali vse misijonarje in so jih poslali proti narodu, pa ne s križem, ampak s puško v rokah. In bog jih je na mestu kaznoval, ker so prelomili njegov nauk. Kdor prijemlje za meč, bo z mečem pokončan. Misijonarje bo pa pokončali Druži zato, ker so z orožjem v rokah pomagali kapitalistični Franclji. In Slovenec piše: „To je očitno kazen božja, kajti bog se poslužuje vojske, da pokori
Delavski
\
ž njo brezverce.14 8 tem meni Francijo, ker ta ne klečeplazi pred Vatikanom. Po našem mnenju so ▼ vojni kaznovani popolnoma nedolžni delavci in kmetje z ene kakor z druge strani. Klati ae pa morajo za nikdar polne bisage kapitalistov, kapitalisti pa sedijo po barih itd. in od vojnih dobav vlečejo velikanske profite. Plača pa zopet ljudstvo.
Kamnik. Kristanova „Politikau je prinesla dopis iz našega okrožja. Med drugim čitamo sledeče: „Naši delavci se polagoma vračajo na delo v organizacije, z navdušenjem čitajo „Delavsko Politiko11, končno pa da si hočejo utrditi svoje postojanke.u V resnici je pa položaj precej drugačen. Delavstvo je skrajno ogorčeno in zapuščeno; najraje zabavlja črez glavne odbore, ker ne vršijo svoje prave dolžnosti.
Žalostna resnica, sodrugi, ali kdo je temu kriv? Mi sami. In zakaj?
Kakor hitro se komu kaj ne ugodi, že pokaže organizaciji hrbet. Sodrugi, tako si ne bomo nikdar zboljšali svojega žalostnega položaja. Vsi v organizacijo, da bomo sodrugom, ki smo jim dali zaupanje, opora in da bomo poleg tega kontrolirali njih delo. Ako pa kljub temu ne bodo zastopali naših interesov, se jim na kratko pove: vi niste za nes in zberemo v vodstvo eodruge, ki ne bodo lazili okoli Kristana. Le na ta način si bomo ojačili naše postojanke, ne pa potom Kristanovega dvornega socializma.	Proletarec.
Št. Peter na Krasu. (Italija.) Kljub vsemu pritisku na delavski in kmečki razred se kapitalizem ne more več tako utrditi kot je bil pred vojno. Kapitalistično gospodarstvo se ne more več urediti in uravnotežiti, med kapitalističnimi državami se odnošaji poostrujejo, v interesu proiitov se oborožujejo države in pripravljajo nove vojne. Predvojnih razmer ni mogoče več upostaviti na kapitalistični podlagi. Kljub veliki nezavednosti širokih ljudskih množic se vedno bolj čuti, da ljudstvo spoznava, da jih niti narodne niti katoliške stranke ne morejo peljati k boljšemu življenju in da je združitev delavcev, kmetov in nameščencev na razredni podlagi edina u-spešna pot do končne osvoboditve. Mesto diktature buržuazije treba upostaviti vlado delavcev in kmetov in to moremo doseči samo potom revolucionarne razredne stranke. — Mi julijski trpini smo še vedno brez svojega glasila. Naše „D*lou nam fašisti vedno plenijo, govorijo pa o „svobodi". Svoboda je že, pa samo za kapitaliste, ki nas izkoriščajo, kakor se jim poljubi.
Iz Tržiča. Ker sem poročal v DKL dne 11. febr. t. 1. članek s podpisom ter v istem članku povedal samo toliko, kar je bilo nujno potrebno v interesu zaupnikov, ni bilo poštenjakovičem po volji ter me sedaj podajajo kakor žogo iz enega v drugi in tretji list. Seveda klerikalno gospodo boli, kadar se jim reBnica pred oči pomoli. Klerikalna „Pravicau ali bolje rečeno lažnjivec zadnjega tedna je dobila poročevalca, duševnega siromaka, ki se je zaletel v mene ter mislil, da mi s tem prizadene smrtni udarec. Ker nisem eden tistih, da bi se prepiral, hočem povedati napadalcem, da so pozabili sami sebe tako imenovati, ker imajo v resnici vse iste lastnosti, katere Be meni pripisuje. Resnici na ljubo povedano, da ga ni človeka brez napak, in istih ima napadalec največ. Kar se tiče denunciranja, upam, da se ne bi nobenemu nikoli brezpotrebna krivica zgodila, ako bi vsak toliko denunciral kot jaz, to vedo vsi, izven napadalca, kakor tudi podjetje, morda bomo imeli o tem še priliko govoriti kje drugje. Da sem ali da se delam za komunista in da sem pisal tudi drugi članek, ki udarja po lastnem pristašu Antonu Mežeku, dam napadalcu priliko, da nekaj zasluži, in sicer dvomesečno plačo, ako mi to še enkrat potrdi in pri sodniji dokaže. Ako pa to ne stori, mu Že danes povem, da je bojazlivec in lažnjivec, grd obrekovalec in breznačajnež. Na napade v klerikalnih listih ne bom odgovarjal več.	Mlakar.
Ljubljana. (Krivica se »veti, pošte-no«t je raztrgana.) Brivski mojster, ki zna dobro briti, pa ne samo z britvo, temveč tudi z dobro zvijačo, je brivski mojster F. Laborc na Rimski cesti št.‘21. Vzel je mojega sina J. O. za vajenca, pa se ni toliko zavedal, da mora vajenca pravočasno naznaniti v bolniško blagajno. Ker je radi svoje nemarnosti in krivde moral plačati kazen, je potem od mene zahteval, da mu povrnem, in če mu ne povrnem, mi sina postavi na cesto. Seveda sem jaz tako neopravičeno zahtevo odklonil. — Ta zvi-jačar g. Laborc pa si je hitro pomagal na
tak način, da je mojega sina prisilil, da je pri njem boljšo obleko prodal za ‘200 Din. In jih je vzel g. Laborc v svoj žep in je tnislil, da je sedaj njegova kazen poravnana. Jaz nisem nič vedel, da je moj sin obleko prodal. Po tistem času sem radi zadev svojega sina dobil od sodnije poziv na št. 37. Ko pridem določeni dan pred sodnika, vidim tam tudi g. Laborea, ki je bil prvi zaslišan. G. Laborc se je pritožil, da jaz premalo skrbim za svojeg» sina, da je raztrgan, da on raztrganega vajenca ne more trpeti v svojem lokalu, da se sramuje in da ga radi tega mora spoditi. Na tako izjavo je sodnik, kakor je večji del navada, začel vpiti ns.d menoj in me krivo obsojati in mi je zraven delal račune, da moram za svojega lina vsako leto kupiti' eno obleko za 6000 kron in za 3000 kron perila in posebej moram še 400 kron dati mesečno za stanovanje. Rekel sem g. sodniku, da plačujem 400 kron za stanovanje in tudi za perilo, da sin ni tako raztrgan, da ima dve obleki, da mu pa še tretje ne morem kupiti, ker imam slab zaslužek, in sem vse sodnikove račune odklonil. In sem ga tudi vprašal, koliko bi po njegovem mnenju moral družinski oče zaslužiti, če ima po tri ali še več otrok in ali naj od lufta živi. Je pa bila njegova zadnja beseda: Marš ven! Jaz sem vstal in sem šel — marš ven 1
— in zraven tega sem še rekel: če so take pravice, grem tudi iz Jugoslavije. Za ta moj izraz je sodnik začel klicati po stražniku, da bi me zaprl, jaz sem pa rekel za slovo: Lepa hvala za vaš krivični teror
— in sem jo odkuril.
čez nekaj časa sem zopet dobil poziv, pa na št. 34, in tudi moj sin, kateri je pri zaslišanju povedal, da ga je Laborc prisilil, da je obleko prodal in da je on denar vzel. In ga je sodnik pokličal k zaslišanju, pa ni prišel, ker je imel slabo vest. In je bil šele po sedmih mesecih od začetne tožbe obsojen, da mi mora denar s 5 % obresti povrniti. Med tem se je za tiste denarce lahko večkrat z vincem napojil. Pa še do danes nisem nič od njega dobil. Če bi tudi jaz od takih krivic in zvijač živel, bi kakor on za svoje otroke skrbel. Zato pa je moj pregovor: krivica se sveti, poštenost je raztrgana.
J. Osterman.
Zagorje. Literarno-dramatični krožek iz Ljubljane je 23. febr. priredil tu lepo uspeli recitacijski večer. Udeležba je bila sicer nelepa za Zagorje. Po večini so prišli k večeru delavci ter s tem jaBno dokazali, da so tudi za duševno revolucijo. Gibanje mladih pa bo s sličnimi nastopi pridobilo na množico, silo. — Uvodoma je Srečko Rosovel razložil razmere umetnosti do proletarca zlasti v sedanjem kapitalističnem družabnem redu. Kapitalizem je povsod zadrl svoje kremplje in bodočo socialno revolucijo bo spremljala duhovna revolucija. Dalje »ta dovršeno recitirala Ciril Debevec in Krett pesmi in irtice najmlajših pesnikov. Spored j« bil srečno izbran, zato tudi od navzočih sprejet. Klubu mladih naročajo delavci, naj še pridejo mednje.	—m.
Iz rudarske kolonije v Kočevju.
Zadnjič se je pripetilo, da je nabirala delavka Hribar na skladišču premog in da jo je videl hišnik Lipovac. Ta jo je aretiral in peljal k žandarjem. Žandarji je pa niso hoteli zapreti in so rekli, da napravijo to samo, ako dovoli ravnatelj. Nato je peljal Lipovac Hribarjevo in žan-darja k ravnatelju. Ta jc je vprašal, koliko let ima, koliko otrok in kje so njeni sorodniki. Odgovorila je, da' je stara 75 let in da nima nikogar na svetu, na kar ji je odgovoril, da jo bo dal zapreti. Na to grožnjo mu je žena odvrnila, da mu da še ono malo moke, kar jo je priberačila v koloniji med ubogimi delavci, če je tako požrešen. Nato jo je ravnatelj spodil. — Vprašajmo se: Koliko premoga lahko ukrade taka stara ženica? Ali ne priča ta slučaj o brezsrčnosti kapitalizma, o taki brezsrčnosti, ki presega vsako dobičkaželjnost?
Kmetica.
| S. Tone Pogačnik. |
V	Hrastniku je dne 23. februarja umrl naš mladi sodrug Tone Pogačnik, kurjač v steklarni. Ni še izpolnil 23. leta, ni se razcvetela njegova mladost. Živel je, kakor živimo proletarci: umiral je od rojstva. S 14. letom je šel delat. Deset otroških in mladeniških let je
kapala njegova mlada kri in po delavnicah steklarne brstela v zlat profit. Pred osmimi meseci je legel in zdaj je umrl kakor umre proletarski borec: verujoč v zmago sodrugov, ki ga bodo preživeli, in z zavestjo, da je tudi sam delu za to zmago posvetil vse svoje preostale moči. Bil je član in funkcionar komunistične mladine, Iskre, Zveze delavske mladine, Neodvisne delavske stranke, Vesne, Svobode, strokovnih organizacij
—	povsod, kj?r je bilo gibanja za o»vo-bojenje delavstva, se je navdušeno in vztrajno loteval dela. In zato družbi ni bilo dovolj, da zadnjo trohico njegovega zdravja prekuje v profit. Ši v ječo ga je vrgla in mu še s tem prikrajšala zem-sko romanje.
S. Pogačnik ni bil samo v Hrastniku domač in priljubljen, tudi v sosednjih revirjih je imel mnogo znancev in prijateljev. O tem je pričal njegov pogreb. Malo takih pogrebov je videl Hrastnik. Spremljala ga je rudarska godba, pevsko društvo iz Zagorja, pomnoženo z domačimi pevci, s pevovodjem s. Perkom, člani in članice Vesne v krojih (dasi je žandarmerija na telefoničen ukaz okrajnega glavarja hotela to preprečiti), Delavsko podporno društvo in množica hrastniških, zagorskih in trboveljskih proletarcev. Krsta na vozu je bila obložena z venci, šopsi in rdečimi trakovi (rajnik sam si je pred smrtjo želel rdečo pentljo na krsti), po vseh bregovih, cestah in oknih pa so ga od daleč spremljali oni, ki niso mogli do Drage. Na grobu sta se s. Merzel v imenu mladine, s. Pliberšek v imenu strokovnih organizacij poslovila od njega, pevci pa so zapeli „Vzbujenje duhov". f
Na kratko.
Klerikalna „Pravica“, katere poslanci v interesu kapitalizma niso glasovali 1921. leta proti zakonu o zaščiti države in ki v šestili letih niti enkrat niso protestirali proti preganjanju delavstva, smrtnim in 20 letnim obsodbam, se jezi, zakaj smo pri volitvah v delavsko zbornico delali in glasovali za listo ZDSZJ. Klerikalcem bi seveda bilo ljubše, če bi »e mi vzdržali volitev, ker s tem bi klerikalci dobili večino v DZ. — V Srbiji ■o naši sodrugi reB sklenili bojkotirati volitve v delavsko zbornico za Srbijo, ker imajo samostojne strokovne organizacije (CRSOJ), katerim so »ocialpatriotje s pomočjo radikalnega ministra odvzeli pravico kandidiranja. Mi v Sloveniji pa, ki smo člani združenih strokovnih organizacij in tvorimo v njih marksistično opozicijo, sm* delali in glasovali za listo ZDSZJ, obenem pa smo javno v listu in na »hodih 0bB0-dili grehe socialpatriotov, in proti tem in vsem napakam socialistov se tudi v združenih organizacijah borimo. Vstopili smo v združene strokovne organizacije, da jih ojačimo in usposobimo za razredni boj in da onemogočimo Kristan-Svetek-Štukljevi družbi zavajati strokovne organizacije s poti razrednega boja. Da nas delavski privesek kapitalistične SLS, „Pravicau, za tako pravilno delo napada, razumemo, saj napadajo nas iz istih vzrokov v»i agenti kapitalizma od „Jutrau do „DelavBke Politike11. Dokler nas bodo kapitalistični listi napadali, bo to znak, da smo na pravi poti.
Laž ima kratke noge. „Jutrou in
^Delavska Politika“ sta se dogovorila, da bodeta dogovorno lažnjivo poročala o govoru s. M. Žorge na trboveljskem shodu. Brez dogovora pa sta oba demokratska lista morala tudi popraviti dogovorjeno laž.
„Delavska Politika" na smrtni
postelji. Ker je gospod milijonar Kristan uvidel, da ga tudi dnevnik ne more rehabilitirati (oprati njegove črne duše), je zgubil veselje na dnevniku, posebno še, ker ga tudi zastonj nihče ne mara sprejemati. V upravniŠtvu D. P. so bili vsi prostori polni časopisov, ki ostajajo in ki jih zavedno delavstvo vrača nazaj Kristanu. Da napravijo prostor ubogemu upravniku, so najeli štiri ljudi, da so v torek na in po shodu tobačnega delavstva v Mestnem domu razdeljevali Kristanovo politiko gratis in franko, kar na kile. Jaz sem dobil 12 izvodov DP. z uvodnim člankom „Misliu, ki bi ga po vsebini moral nasloviti pravzaprav „Puhle miBli“. V petek pa je Kristan nenadoma razodel Golouhu tužno ves , da ne da več denarja, in nato je n»»ta o ypitje in vrišč. Vse kaže, da lezi „ne-strankarska srednje-levo marksistična Delavska Politika11 na smrtni postelji. Pravzaprav škoda, ker Delavska Politika je
vsak dan na novo zavednemu delavstvu razgalila plitkost in plenkost srednju-levih kri»taaovcev. Kako se bo pokril velikanski deficit, bo poročal A. Kristan na občnem zboru konsumnega društva, ker strokovne in kulturne organizacije so iz od Kristana imenovanega „ centralnega delavskega sveta “ že izstopila.
Izključeni likvidatorji Štukelj, Sedej in Makuc sklicujejo v zvezi » pričakovano ustavitvijo Delavske Politike za
7.	marec konferenco Kristanovega srednje-levega krila. Poleg poročila o njihovi nsrednje-levia politiki je na dnevnem redu tudi vprašanje izdajanja novega lista. Med Kristanovimi pristaši vlada za to konferenco veliko navdušenje. V čast te konference bo Kristan razobesil na svoji banki srednje-levo zastavo.
Še vedno ni zrela. Milica Topalovič, žena centralnega tajnika delavskih zbornic, bogataša dr. Živko Topaloviča, člana vrhovne instance SPJ. Na konferenci zastopnic Zveze delavskih žen in deklet v Ljubljani »e je odločno postavila proti ženski volilni pravici, češ, da' delavske žene še niso dovolj zrele za izvrševanje te državljanske pravice. Se ne zreli Milici je na svojo milo vižo pritrjevala Pakov-čeva, in tudi Ajdiškova iz Trbovelj smatra, da žene še niso dovolj zrele, da bi smele voliti. Prepričani »mo, da bodo članice Zveze žeu in deklet po celi Sloveniji energično odbile to čisto protisocialistično na-ziranje Milice, Pakovčeve in Ajdiškove in zahtevale, da se čimpreje započne akcija za žensko volilno pravico.
Z lažmi si pomagajo birokrati pri Strokovni komisiji. Napisali so, da sodrugi Žorga, Hlebec, Peterkovič, Gustinčič,-Kermauner niso »trokovno organizirani in da so „razbijačiu strokovnih organizacij. Da •pozicija ni razbijaška pokazuje delo grupe DKL; tudi v času volilne kampanje so bili pri»taši opozicije najdelavnejši in najaktivnejši; vsled volitev v DZ je bilo vrženih na cesto največ opozicionalnih delavcev in noben birokrat. S. Hlebec in Peterkovič »ta strokovno organizirana pri zvezi privatnih nameščencev, s. M. Žorga pri železničarski .organizaciji, s. J. Žorga pa v Zvezo brezposelnih še ni mogel vstopiti, ker jo birokrati še ustanovili niso.
S.	Gustinčič in Kermauner pa res nista »trokovno organizirana, organizirala se pa bosta takoj, ko jima bo Kristanova birokracija sporočila, katera izmed obstoječih strokovnih organizacij sprejema inženirje in visokošolce. — Nekaj pa je res. DKL res razbija in sicer temeljito. Pa ne strokovnih organizacij, kakor lažejo birokrati, temveč Kristanov dvorni socializem in oportunizem ter reformizem kristanovih agentov.
Neresnična poročila, bistveno potvorjena o govorih s. Tomakega in Lo-zonskega je objavil predzadnji „Delavec“. Laži in potvarjanja so sredstvo, s katerim operirajo strokovni birokratji. Proti takemu potvarjanju bo protestiralo delavstvo, ki vzdržuje „Delavca11 in tiste, ki ga pišejo.
Kar aa hitro je bila za 7. marec sklicana skupščina delavske zbornice. Kaj je Uratnika gnalo, da se je odločil za tako hitro sklicanje, bomo videli na skupščini. Obisk Topaloviča je gotovo a tem v zvezi.
Izšel je:
Zbornik
Delavsko-kmetske Matice,
ki ima sledečo vsebino: A. St.: Da se razumemo, D. Anin: Donesek k študiju gospo larskega vprašanja v Jugoslaviji, VI. Pemru: Iz kulturnega dnevnika, Fr. Onič: O propali kulturni generaciji, VI. Martelanc: K vprašanju italijanske imperialistične
politike na Jadranu in Balkanu ter k vprašanju Julijske krajine, I. Livko: Dnjapro-stroj, M. K.: Soneta, Pregledi: Politična Socialni, Gospodarski, Kulturni, Kritika, Cena tej brošuri je 10 Din, za naroči nike „Zapiskovu 5 Din.
Brošura obsega 48 strani, formata Zapiskov11 in bi jo moral čitati vsak Zaveden delavec, kmet in intelektualec. Naročila in vsa druga pojasnila daje:
Uprava. Delavsko-kmetske Matice,
Ljubljana, Karla Markia trg 2.
Izdajatelj, lastnik in odgovorni urednik Aleks, Kobler, Ljubljana.
Tiskarna Josip Pavliček, Kočevje.