*f*Mnogozaslužnemu tov. Antonu Erženu v spomin. Če grcš dragi tovariš, od Sevnicc proti Planini, zagledaš skromno šolsko poslopje na levi strani žuborečega potoka Sevničnc ob rebri gričev Lisce. Na drugi strani ti ble= šči na precej visokem hribu Zabukovja fara Sv. Lenart Tu sem je zanesla rajrikega To= neta pot v jeseni leta 1885. Po štiriletnem službovanju v Št. Lertartu je šel za učitelja v Podgonje, kjer so vzcli v najem skromno kmetsko hišo. Kako se mu je godilo tam, ve le on. Ta kraj se mu je tako priljubil, da ga ni zapustil do svoje upokojitve leta 1925. in še takrat z najtežjim srcem. Iz podrtije kmetiške hiše je nastala sedanja šola v Podgorju. Koliko truda jc bilo, a njegova dclavnost je premagala vsc. Ko jc bila stavba kolikor toliko za pouk, je gladil, likal, pilil, zaljšal mlada srca v njej in to vse otroke od 6. šolskega leta do 14 leta obenem. Po tem trudapolnem delu je pa krasil okolico šoh skega poslopja, cepil in sadil sadno drevje. Njegov delokrog je bil kmalu viden po celem Podgorju. Šola ni bila samo svetišče deci, bila je svetovalnica celi okolici Podgorja. Tako so mu minula leta v samem delu. Upokojen je večkrat dcjal: »Ne vem, kdaj je minulo teh 40 let« Podgorja ni mogel pozabiti nikdar. Zato mu je bila edina zadnja želja: »Tam gori v Podgorju mc pokopljite, tam hočem imeti svoj večni dom mcd svojima hčerkama in svojimi Podgorjani!« Kako globoko je ukoreninil ljubezen Ijudstva do sebe-, jc pokazal pogreb dne 26. oktobra t. 1., ko smo ga spriemili na njegovi zadnji poti na grič s cerkvico posvečeni Materi Božji Podgorski. Vila se je dolga, dolga vrsta med brdi in vsakemu je bilo v duši težko. Komaj se je začel g. Božič, prejšnji žu* pan občine Zabukovja, poslavljati od Tebe, je plakalo vse Nismo plakali lc mi, žalostile so se gore zavite v sivo, meglo. Tako smo Te spremili in pokopali... Kazal si nam ostalim idealna pota učiteljevanja. Kakor si bil skromen, tako smo zrilj v Tebi odličnega šolnika. Ostaneš nam v trajnem spominu kot človek vztrajnega dela in Ijubezni do bližnjega. S Teboj je zopet odšla markantna oseba med one može učv telje iz Posavja, ki si jim bil veren drug, nam pa kažipot z neusahljivimi ideali. Gorske vile naj Te negujejo v Tvojem večnem snu — blaga duša, dragi tovariš! Tvojim ostalim pa globako sočuvstvo« vanje. Tovariš Anton Eržen je zagledal luč sveta na Goriškem v vasi Cerkno 7. januarja 1866. Študinal je v Ljubljani in maturiral na učiteljišču leta 1885. Najprej je služboval v Zabukoju 4 leta; nato pa do svojc upokojitve leta 1925. na sosednji šoli v Podgorju Kar je tu ustvaril, je vredno občudovanja. Iz podrtije ustvariti svetišče, to ve in 5uti samo tisti, ki je prebredel ona pota kakor rajni tovariš Eržen.