r1 ‘M& žLsLMLM j CVETJE z vertov sv. Frančiška. ' t u & XXX. tečaj V Gorici, 1913. I zoezek. V Šestnajsta stoletnica oslobojenja katoliške Cerkve. Spet nekaka stoletnica! Marsikomu bi se vtegnilo že predlo zdeti raznih stoletnic, ki se dandanašnji obhajajo po sveta 2 večimi ali manjšimi slovesnostmi. V resnici so že tako rekoč riekuj vsakoletnega in zato menda ne zbujajo več toliko pozor-ll0sti, kaker nekedaj; ko so bile še bolj redke. Ali naj jim bomo ^ato nasprotni, ali naj se ne zmenimo za nje? To pač ne bi bilo p,av. Stoletnice se obhajajo v spomin posebno zaslužnih moz b žen, ali posebno znamenitih, za posamezne narode ali vse človeštvo srečnih dogodkov v svetovni zgodovini. In gotovo je PoPolnoma opravičeno, ako se mlajši rodovi s hvaležnostjo Opominjajo svojih velikih prednikov, ako se veselijo dobrot, ki ]‘h ie Bog skazal njih starim in po njih njim samim. Enega takega imenitnega dogodka katoliške cerkvene zgo-dovine se imamo tudi letos po vsi pravici spominjati; prav z košnjo spomladjo preteče namreč 1600 let, kar je bila ker-canska cerkev očitno pripoznana in je nehalo tristoletno prebujanje od strani poganske rimske deržave. V jeseni leta 312 J(~ Pervi kerščanski cesar Konštantin po očitni pomoči z nebes avno premagal svojega paganskega nasprotnika Maksencija. Kmalu nato, perve mesece leta 313 je izdal vkup se svojim vštričnim cesarjem Licinijem v Milanu odlok, s keterim sta oba ne le svobodno spoznavanje vere zagotovila Kristijanom, te-muč vkazala tudi, da se jim imajo verniti cerkve, ki so jim bile vzete, in vse cerkveno premoženje. Prav za prav je tore! ta sloveči milanski odlok, keterega šestnajstoletnica se bo letos obhajala po kerščanskem svetu, zlasti v Rimu, kamer bodo v ta namen prihajali romarji vseh katoliških narodnosti, mej njimi tudi naši slovenski. Mi pa moramo vender, preden kaj vec povemo o tistem odloku, govoriti o nekih drugih rečeh, zlasti o slavni zmagi Konštantinovi nad Maksencijem in o velikem čudežu, ki se je zgodil pred njo in jo omogočil. Cesar Konštantin Veliki je bil rojen 27. svečana leta 274 po Kristusu v mestu Nalsu v gorenji Meziji (na sedanjem Bolgarskem). Njegov oče je bil cesar Konstancij, mati pa Konstan-cijeva perva žena Helena, ki jo častimo zdaj ko. svetnico. Tedaj je bila pa še paganka, kaker je bil tudi dobri cesar Konstancij pagan vse do svoje smerti. Vender je bil pravičen mož in kristijanom jako naklonjen. Dokler je segla njegova cesarska oblast in moč, po Angliji in Galiji, se kristijanom tudi ob najhujšem preganjanji verhovnega cesarja Dioklecijana ni delala sila ali krivica. Le na oddaljenem Španskem so se čutili njegovi namestniki bolj neodvisne od njega, tako, da so se raji ravnali po nevsmiljenih odlokih Dioklecijanovih, ko po ljudoljubnih naročilih svojega cesarja Konstancija. V velikem rimskem cesarstvu je bilo namreč tedaj cesarjev več. Dioklecijan si je bil privzel Maksimijana Herkulija, ki je imel njegovi lastni enako čast in oblast; oba sta se imenovala »avgusta«. Potem sta s’ pa vsaki še enega pomočnika izvolila, Dioklecijan Galerija, P° visokosti in debelosti velikanskega, surovega človeka, Maksi-mijan pa Konstancija, že omenjenega poštenega moža. Tudi dva sta bila cesarja, vender z nekoliko nižjo častjo in oblastjo; imenovala sta se »cezarja«. Konstancij se je kmalu na to P° želji Dioklecijanovi ločil od svoje perve žene Helene, ki jo R bil vzel še ko priprost vojaški častnik, ter se poročil s Teodoro, hčerjo cesarja Maksimijana Herkulija; potem je odišel v svoj del zapadnega rimskega cesarstva, Anglijo in Galijo. T r i j e r (Avgusta Trevirorum), v sedanji nemški Renski deželi, je biR njegovo glavno mesto. Maksimijan je imel v Milanu svoj prestol ter je vladal Italijo in Afriko. Ves vshod rimskega cesarstva je Dioklecijan ohranil za se; prebival je v mestu Nikomediji, v deželi male Azije, Bitiniji. Galerij naposled je vladal baljkanske dežele Ilirik in Tracijo; njegovo glavno mesto je bil S r e m (latinsko Sirmium) ob Savi pri sedanji Mitroviči v Slavoniji. Pravi verhovni cesar je bil pri vsem tem Dioklecijan; drugi so mu morali biti pokorni. Leta 305 po Kr. dne 1. majnika Pa se je na videz prostovoljno, v resnici prisiljen od Galerija odpovedal in prisilil je tudi svojega tovariša v Milanu, Mak-simijana, da je moral tudi tako storiti. Avgusta (verhovna cesarja) sta postala zdaj Konstancij in Galerij. Konstancij ko stariši je bil pervi, pa dolgo te časti ni vžival. Vmerl je že 25. julija 306 v Jorku, v vojski zoper Pikte, ki so bili vderli v rimsko Britanijo. Njegov sin Konstantin je bil tedaj tudi tam in oče ga je na smertni postelji imenoval za svojega naslednika, da-sira\ no se je Konstantin v začetku vpiral. Ni bilo še davno, kar je bil prišel Konstantin k očetu. Ko je kil Konstancij imenovan za cezarja, je namreč Dioklecijan Konstantina prideržal pri sebi kaker v zastavo za očetovo zvestobo. Tudi Galerij se je po Dioklecijanovi odpovedi branil Konstantina pustiti k očetu, ker se ga je bal. Zato tudi ni hotel njega imenovati za cezarja, imenoval je Severa in Maksimina, ker le imel ko naslednik Dioklecijanov sebe za pervega, Konstancija je zaničeval. Tudi po smerti Konstancijevi ni hotel priznati Konstantina za avgusta, temuč le za cezarja. Prav tisto leto (306) pa so na Laškem Maksimijanovega sinu Maksencija oklicali za avgusta, ki se mu je pa kmalu tudi sam Maksimijan pridružil, ker ni hotel ostati v pokoju kaker Dioklecijan, ki si je v Daljmaciji, svoji rojstni deželi, sezidal palačo (mesto S p 1 e t*) je po nji dobilo ime) ter se tam tolažil z vertnarstvom, ne hote v novič se lotiti vlade, ko so mu jo ne-keteri ponujali. (Ni pa misliti, da je tam srečen in zadovoljen živel. Vmerl je od lakote in strahu ter jeze 1. 313.) *) Na vprašanje „kam greš?“ se je odgovarjalo: sig rccthctTiov. Iz tega sedanje italijansko ime „Spalato“ ; Sloveni so to izgovarjali pozneje „Spa-Lt“ aii j.Spelet", kar se je skerčilo v „Splet“, v ikavščini „Split“. Po naše je Ogovarjati „Splet, Spleta" z e, kaker je v „BIed, Bleda", „svet, sveta", (con- Tako je bilo torej leta 306. šest cesarjev v rimskem česa' šivu, štirje avgusti pa dva cezarja. Naslednjega leta 307 jo Sever vmerl in Galerij je vzel za sovladavca, za Panonijo in Pedjo, nekega Licinija iz Dacije. Ostalo je torej šest cesarjev. Da se pa tako gospodarstvo delj časa ne bo moglo deržati, je bilo očitno. Previdnost božja je iz mej šestih izvolila tistega, ki je bil mej njimi najvredniši. Konstantin, po zgledu svojega očeta od mladega naklonjen kristijanom, je imel premagati svoje nasprotnike in katoliški cerkvi pripraviti boljše čase. Svojemu tastu Maksimijanu, ki mu je po življenju stregel, je dovolil prosto smert in Maksimijan se je sam obesil 1. 310. Glavnega nasprotnika, Galerija, mu je pa naravnost Bog sani s poti spravil. Galerij je bil najhujši preganjavec kristijanov. ki je najbolj tudi Dioklecijana s prav peklensko hudobo proti njim ščuval. Ali zadela ga je strašna kazen božja, grozovita bolezen, ki se mu je začela na spodnjih spolnih udih; sloveči cerkveni pisavec Laktancij jo v svoji knjigi »o smertih preganjavcev« obširno popisuje. Kaker vse kaže, je bila dandanašnji tako imenovana sifilida (svinjska bolehen). V začetku je bil gerd tvor, ki so ga zdravniki prerezali in zdravili. Ali komaj se je rana zacelila, je mlada koža spet počila in vlila se je kri, ki se dolgo m dala vstaviti, da je bilo že življenje v nevarnosti. Ko je bila naposled vender kri vstavljena in se rana zarastla, je bilo zadosti majhino premeknjenje telesa, da se je vse ponovilo huje ko-pervič. Cesar je obledel in silno shujšal in opešal. Rane se je lotil rak, ki se je hitro širil vse okrog. Koliker bolj so ga zdravili, toliko bolj je rasteh Imenitni zdravniki so se sklicali od vseh strani. Zastonj! Zateko se k malikom. Prosijo Apolona in Asklepija zdravila. Zdravijo, ali bolezen je le hujša in hujša. Sedež gnije in razpada. Nesrečni zdravniki ne nehajo zdraviti, dasi brez upanja, da zmagajo bolezen. Gniloba se širi v notranje telo; noter se zaredijo červje. Smrad se čuti ne le po. gradu, temuč po celem mestu. V neprenesljivih bolečinah trohni telo. Kaker bik, ki ranjen ujde iz mesnice, grozovito tuli bolnik. In to je trajalo brez prestanka celo leto, dokler je bil, premagan od bolečin, prisiljen priznati Boga. Poverniti mu hoče tempelj, je klical, iu zadostiti za grehe. Skoraj vmirajoč je izdal leta 311 sledeči odlok, ki so mu na čelu napisana imena in naslovi treh cesarjev, ne samo Galerija, temuč tudi Konštantina ih. Licinija.. »Mej drugimi naredbami, ki jih dan na dan na korist der-žave vkrepljemo, smo bili sklenili tudi vse razmere rimskega ljudstva po starih navadah in deržavnih postavah vrediti in se Posebno na to ozirati, da bi se tudi kristijani, ki so zapustili vero Svojih očetov, spet vernih k boljšemu spoznanju. Iz kakeršnega koli vzroka se jih je bila namreč lotila taka samovoljnost in neumnost. da se naredeb starih, ki so jih morda niih lastni predniki vpeljali, niso več deržali, temuč, kaker se jim je ravno zdelo in zljubilo, so si sami naredili postave, ki so jih deržali, in po raznih krajih združili razna ljudstva. Ko je torej naposled tak °dlok od nas izešel, da naj bi se vernih k naredbam svojih prednikov, so se dah mnogi pretečim nevarnostim premagati, mno-§° jih je pa po mnogih bojih na razne načine smert našlo. Ker Pa vidimo, da so skoraj stanovitni ostali pri tisti neumnosti in aebeškim bogovom ne skazujejo dolžnega češčenja, niti ker-ščanskega Boga (očitno) ne časte, smo glede na našo ljudoijub-n°st in našo stanovitno navado, vsem ljudem milost izkazovati, sklenili na naj radovoljniši način tudi na nje raztegniti našo Pklost, da bodo spet kristijani in svoje shode vrede, ne da bi kaj storili zoper deržavno ustavo. V posebnem pismu pa bo-1110 sodnikom naročili, česa se imajo deržati. Vsled te milosti, ki jim jo izkazujemo, naj prosijo svojega Boga za naše in der-žave in njih lastno dobro, da se tako deržava v vsakem oziru nePoškodovana ohrani, kaker tudi oni morejo mirno v svojih stanovanjih živeti.« Ta odlok se je objavil v Nikomediji zadnji dan meseca ma-eša travna 311. Kako obupno stanje je Galerija prisililo, da ga le 'zdal, iz njega ni očitno. Kerščanstvo mu je še vedno neum-n°st in le kaker mimogrede se dotika svojega osebnega name-r‘a- Natorno je, da Bog ni sprejel tako negotovega spreobernje-[lja- Priporočivši Liciniju ženo in sinu je Galerij malo dni na to. °nčal v gnilobi in červeh svoje grešno življenje. Koliko je ta odlok koristil kristijanom? Ne dosti! Vender vsaj v Nikomediji bili neketeri rešeni iz ječ, tako zlasti neki °nat, ki mu je Laktancij posvetil knjigo, kjer vse to pripove-U)e- in še neko drugo »o jezi«. Po smerti Galerijevi je njegove dežele na vshodu cezar in P°sinovljenec njegov Maksimin pod se spravil. On je konec st°nl odloku treh cesarjev glede kristijanov in preganjanje se Je načelo z novo okrutnostjo, vkljub vgovorom Konstantinovim. Na zapadu je ostal Konstantinu najmočnejši sovražnik Maksencij, ki je deržal z Maksiminom. Konstantin pa je potegnil Licinija na svojo stran. Maksencij je zbral na Laškem veliko vojsko okoli 200.000 mož hoteč iti ž njo nad Konštantina v Golijo. Ali Konštantin ga je prehitel, prišel je on na Laško se svojo seveda mnogo manjšo vojsko. Vender mu je bila zmaga zagotovljena. Kako, to je v zgodovini splošno znana reč. Nekega jasnega dne proti večeru je videl Konštantin na zahodnem nebu prav nad soncem svital križ in okoli križa napis v gerškem jeziku, namreč besedi: TOlTSi N1KA» s tem zmagaj! a To prikazen je videla tudi vsa njegova vojska. Tako je pripovedoval Konštantin sam cerkvenemu pisavcu Evzebiju, škofu ceza-rejskemu. Da bi bil legal, si ne moremo misliti; saj ni imel vzroka za to. Ke bi bil hotel legati, se tudi ne bi bil mogel sklicevati na vso svojo vojsko. Saj bi bil brez težave Evzebii našel enega ali druzega, ki je bil tedaj v Konštantinovi vojski in bi bil lehko nastopil zoper njega, ke se ne bi bila ob določenem času res videla tista prikazen. Gotovo je morala biti tudi jako očitna in jasno v spominu ohranjena prikazen, ki je malo Konštantinovo vojsko tako navdušila, da je zmagala šestkrat močnejšega sovražnika. In le da bi bil spomin na čudežno prikazen vojakom vedno pred očmi, je dal Konštantin narediti posebno sveto zastavo in se znamenjem križa opisati ščite svojih borivcev, vse to po naročilu Kristusovem, ki se mu je prikazal v sanjah naslednjo noč. Da je Konštantin imel tudi to ponočno prikazen, nimamo vzroka ne verjeti, ker je to Evzebiju sam pod prisego povedal. Znamenje na nebu mu je obljubilo zmago po križu t. j. P° veri Kristusovi, to je bilo Konštantinu pač jasno; ali kaj ima zato zdaj najprej storiti, to ni bilo popolnoma očitno. Zato ie bilo treba posebnega določila Kristusovega. Po tem določila je dal narediti Konštantin zastavo, ki se je imela nositi pred njegovim vojaštvom. Po Evzebijevem popisu je bilo to dolgo pozlačeno kopje z drogom po črez v podobi križa in zlato z dragimi kamni okrašeno krono na verhu se začetnima čerkama imena Kristusovega: X in P, položenima v krono tako, da ie šel P vsredi skozi X in se je nekoliko nadenj vzdigoval. Od prečnega droga je visel dragocen pert s podobami Konštantina m njegovih sinov. Po tem popisu si moramo misliti „to zastavo Precej podobno sedaj navadnim cerkvenim banderam, le da na nji ni bila poglavitna reč podoba na viseči tkanini, temuč krona s čerkami imena zveličarjevega na verhu kopja. Imenovala Se je ta zastava, ne kaker navadne: veksillum, temuč: laba-rum, kar ni znano od kod je in kaj pervotno pomeni. Ker je to Perva kerščanska zastava, narejena celo naravnost po naročilu zveličarjevem, je gotovo nekaj jako častitljivega. Zato je cesar Konstantin izvolil 50 mož iz mej svoje telesne straže, najkrepkejših in najpobožniših, da so to drago svetinjo stražili in v bitkah nosili. Pervič se je tako nosila 28. vinotoka 312 v boju pn miljvijskem mostu blizu Rima. Tam so nastopili tudi že vojaki Konstantinovi se znamenjem imena Kristusovega na svojih ščitih. In vresničilo se je, kar je bilo obljubljeno temu znamenju v Prikazni na nebu. Konstantin je se svojo malo armado popolnoma Premagal veliko vojsko Maksencijevo. Na begu je Maksencij v gnječi padel s preterganega mostu v reko Tibero in vtonil. Konstantin je ko zmagovavec vstopil v rimsko mesto, kjer ga Je starešinstvo in ljudstvo z velikim veseljem sprejelo. Starešinstvo ga je oklicalo za pervega mej cesarji, kar si je sicer' Klaksimin prisvajal, ker je bil on prej cezar, ali Konštantin se mu seveda ni mislil vdati. Čutil pa je, da bo imel naposled še z niim opraviti. To je bil vzrok, da se je še tesneje zvezal z Litijem. Ko je torej v Rimu vredil, kar je bilo treba, je šel na žitno v Milan, kamer je prišel tudi Licinij, da se poroči se se-fr° Konštantinovo. In tedaj, v začetku 1. 313, je bilo, ko je Kon-stantin pridobil Licinija, da sta skupaj sestavila sloveči milanski odlok, ter priznala kristijanom popolno versko svobodo in enakopravnost s pagani. Maksiminu se je zdelo mej tem, da bi bila to najboljša pri-Jka, da vgrabi Liciniju njegove vshodno evropske dežele in efn s podvojeno močjo napade Konštantina. Ali mož ni imel Sreče. Licinij je o pravem času zvedel, kaj se godi v njegovih eželah, prihitel, zbral svoje ljudi in zapodil Maksimina ne le iz vrope, temuč tudi celo iz Bitinije in njegovegn glavnega mesta 'komedije; še le v Kapadociji se je upal vstaviti. Licinij je šel njim se svojo vojsko ter nekaj dni po bitvi prišel v Nikome-d°’ kjer je Boga zahvalil za zmago, ki mu jo je podelil. Tukaj v Nikomediji je sredi meseca junija dal na predsednika mesta pismo, ki obsega milanske odločbe glede kristijanov. To pismo nam je ohranjeno, kaker ono Galerijevo, v Evzebijevi cerkveni zgodovini v gerškem in v Laktancijevi knjigi o smertih prega-njavcev v latinskem jeziku. Ker je tolikanj važno, da se mu ima obhajati šestnajstoletnica, se nam zdi primerno, da se natisne zdaj tudi v naši slovenščini. Po Evzebijevi cerkveni zgodovini je tako: »Že prej smo, v prepričanju, da se verska svoboda nima odrekati, temuč vsakemu dovoliti, da prosto po svoji vesti K volji božanstvo časti, vkazali, da naj smejo vsi in zlasti tudi kristijani ostati pri svojem prosto izvoljenem verstvu. Ali ker je v tistem odpisu, kjer se jim je to dovoljenje dalo, več raznih pogojev naravnost navedenih, so bili s tem morda mnogi od njih kmalu na to odvernjeni od življenja po taki veri. Ko sva se torej jaz cesar Konštantin in jaz cesar Licinij srečno sešla v Milanu in vse, kar je potrebno v korist in srečo deržave, pre-vdarila, sva mej drugimi koristnimi naredbami ali prav za prav pred vsemi temi za dobro spoznala to naročiti, kar se tiče službe in češčenja božjega, tiste vere se deržati, ketere koli hočejo, da more božanstvo in nebeško bitje, kar koli že je, nam ih našim podložnim naklonjeno in milostivo biti. »Po dobrem prevdarku in v najboljšem namenu sva mislila zdaj, da imava skleniti, da čisto nikomer ni odreči pravica ker-ščansko vero si izvoliti in deržati, temuč da ima vsakemu biti prosto k tisti veri oberniti svoje serce, ketero ima sam za naj-pripravnišo, da nam more božanstvo svojo navadno skerb ih milost skazovati. To najuno voljo sva spoznala za potrebno berž na ta način pismeno na znanje dati, da so pogoji, ki so bil’ obvezni v našem pervem pismu na tvojo visokost glede kristijanov, popolnoma odpravljeni in se ima vse s poti spraviti-kar je bilo videti preterdo in naši milosti nasprotno, in da more zdaj vsaki, ki hoče spoznati kerščansko vero, to prosto in m1 ravnost storiti, ne da bi se mu bilo zato kakega nadlegovanja bati. To sva sklenila tvoji skerbljivosti nadrobno naznaniti, da boš vedel, kako sva kristijanom k izpolnjevanju njih vere po-polno in neomejeno dovoljenje dala. Ker sva torej to kristijanom brez vse omejitve dovolila, sprevidi tvoja visokost, da K s tem tudi drugim prostost dana tisto vero ketero hočejo spre- ieti in deržati; očitno je namreč miru naših časov primerno, da ie vsakemu prosto, da si ketero koli hoče božanstvo izvoli in časti. To pa sva storila s tem namenom, da ne bo videti, kaker bi bila hotela ta ali oni način češčenja božjega in božje službe v čem ovirati. »Razun tega naročava še glede kristijanov posebe, da jim niih kraje, kjer so se prej shajali in ki se je bilo glede njih v Prej tvoji visokosti poslanem pismu drugači odločilo, vsaki, naj j>h je od naše kamere ali od koga drugega kupil, prav tistim Kristijanom brezplačno in brez kakega povernjenja kupne cene, brez obotavljanja in dvoumnosti poverne. Tudi če je kedo tiste Kraje v dar dobil, naj jih, kaker berž s.e da, prav tistim kristija-nom poverne. Vender se smejo tisti, ki so tiste kraje kupili ali v dar dobili, če zahtevajo kako odškodnino od naše milosti, do namestnika dotične okrajine oberniti, da se po naši dobroti tudi °ni ne prezro. »Vse to naj se po tvoji skerbljivosti družbi kristijanov brez odlašanja precej poverne. In ker so prav ti kristijani ne le kraje, Kjer so se zbirali, temuč tudi druge v posesti imeli, ki niso lastnina keterega posameznega, temuč vsemu telesu, namreč kristjanov, po pravici pripadajo, imaš vkazati, da se naj brez vsa-Kega obotavljanja berž omenjenim kristijanom, to je njih družbi 'n njih zbirališču povernejo, vender z ohranjenjem prej omenjene določbe, da imajo vsi, ki tiste kraje brezplačno vernejo, od naše dobrote odškodnino pričakovati. »Pri vsem tem imaš za omenjeno družbo kristijanov se vso Gorečnostjo se poganjati, da se naše povelje kaker hitro se da, Zverši in tudi v tem oziru po naši milosti za javni mir poskerbi. ta način namreč nam bo, kaker smo že prej omenili, božja Previdnost in skerb, ki smo jo že o mnogih prilikah skusili, skozi 'se čase zagotovljena ostala. Da pa vsebina te od naju milostno bane postave sploh na znanje pride, naj se to najuno pismo po lvojem naročilu povsod očitno nabije in vsem na znanje da, da *cl naša milostiva naredba nikomer neznana ne ostane.« — Če primerimo ta odlok z onim, ki sta ga izdala Konštantin in hicinij vkup z Galerijem, vidimo zadosti očitno velik razloček. Galerija je prisilila strašna kazen njegovih grehov in Konštan-bn se mu je pridružil, da bi se, če tudi na tak način, vender !e 'saj nekaj storilo za kristijane. V drugem primeru pa je nasto- pil Konstantin iz hvaležnosti za dobljeno veliko zmago in da izkaže kristijanom popolno pravico. Licinij se mu je pridružil, kaker pervič tako zdaj, pač le iz političnih namenov. Na vsak način pa je bil ta odlok za kerščanstvo velika pridobitev in se ga katoliška Cerkev letos po pravici spominja z nenavadnimi slovesnostmi. Z apostoljskim pismom od 8. sušca 1913 so namreč sveti oče P i j X. napovedali v ta namen odpust-ker svetega leta, ki se je začelo belo nedeljo in bo trajalo do praznika brezmadežnega spočetja 8. grudna tega leta vključno. V Rimu se imajo v ta namen obiskati po dvakrat tri glavne bazilike: sv. Janeza Kerstnika, sv. Petra in sv. Pavla. Drugod po katoliškem svetu imajo cerkve določiti škofje vsak v svoji škofiji. Spovedniki imajo za ta čas posebne pravice odvezovati tudi prideržane grehe, prav kaker ob navadnem svetem letu. O vsem tem bodo slišali verni po svojih domačih cerkvah natančniša oznanila. Naj bo vse Bogu h časti in v zveličanje neumerjočih duš! Zaupno občevanje z Bogom. P. A. M. X\?l. Poglavje. Kaj sledi iz povedanega v prejšnjem poglavju. Doslej smo dokazali to dvoje: 1. da pobožni človek more ter-dno zaupati, da je v prijateljstvu z Bogom; 2. da iz tega tolaž-ljivega zaupanja izvira sveto veselje, ki nas priganja v ljubezni božji napredovati, se vedno raje ž njim pogovarjati in mu vedno zvesteje služiti. Iz teh resnic sklepamo, da tisti najbolj pametno delajo, keteri se ne begajo z mislijo, so li v smertnem grehu ali ne, temuč v prepričanju žive, da so v milosti božji in se tega vesele, dokler nimajo zadostnega vzroka, da bi se res greha obdolžili. Tako so delali vedno modri možje; ako so c nekem dobrem dobili gotovost, koliker je to človeku mogoče, se niso zmenili za to, da je mogoča tudi zmota. Kedor ni zadovoljen s tako občno gotovostjo in se bega z izgovorom, da se morebiti moti in za to vse stori, da se obvaruje nevarnosti, ta-cega vsi zasmehujejo in nespametnega imenujejo. Tako je delal neki Artemon, o katerem piše Plutarh, da se •z strahu, da bi mu ne padel kamen ali opeka na glavo, ni upal na cesto drugače kot v zaperti nosilnici, doma pa so mu morali sužnji nad glavo deržati ščit, da bi se morda strop njegove izbe nanj ne poderl. Noben pameten človek ni v strahu zarad tega, ie H veljavno prejel zakrament svetega kersta, dasi nima za to Popolne gotovosti; on živi zastran tega mirno, čeravno ima le verjetnost za to in gre za zelo važno reč. Ravno to velja o zgolj človeških rečeh. Nihče nima nezmotljive in neovergljive gotovosti, da ga ne bo na cesti napadel kak norec z golim niečem, ali pa, da se ne bo, ko bo doma sedel, nad njim hiša Poderla. Vender se ne bo noben pameten človek zaradi takih Mogočih nevarnosti vznemirjal, ali drugače kot po navadi de-'ak temuč obnašal se bo ravno tako, kaker bi mu bil Bog razodel, da se mu ni treba ničeser bati. Čemu bi se tedaj pameten kristjan begal zarad mogočega smertnega greha, ako ima zabosti tehnih vzrokov, da je nedolžen? Zakaj ne prežene ten Praznih strahov iz svoje duše, kaker prežene goljufive sanje? Morebiti misli, da bo na ta način bolj čuječ postal? Pa pretirana čuječnost je bedasta in nespametna, kaker onega Artemona, pametni ljudje se mu bodo smejali. Naj se zavaruje, kaker ho-ne, vedno je še mogoče smertno grešiti. Popolne gotovosti, po kateri tako hrepeni, ne bo nikoli dobil, zraven tega še ono, ke-tero, ima, zgubi, ostal mu bo le prazen strah, ki mu bo begal j^rce in nezmožnega storil, napredovati na poti ljubezni božje, Ner napreduje le velikodušni. Kralj David je rekel: Hitim po P°tu tvojih zapovedi, ker ti oserčuješ moje serce. Koliko bolj Pameten je tisti, ki se v terdnem zaupanju, da je prijatelj božji 'n njegov ljubi otrok, res kot tak obnaša, to je, najbolj skerbi za to, da raste v ljubezni božji in greh vedno bolj sovraži. Tega Pa ne dela iz strahu, kaker bi bil ne imel doslej zadostnega ke-Sanja, temuč za to, da njegova ljubezen vedno popolniša postane. Na ta način bo toliko prej prišel do zaželjene gotovosti, ohker bolj se spolni v ljubezni in oddalji od praznega strahu-, zakaj sv. pismo pravi: »Ljubezen pokrije veliko število gre-nov.cc V Življenje bi. Janeza Triorskega, misijonarja in marternika 1. reda sv. Frančiška. P. S. Z. Zgodovinske čertice o misijonih na Kitajskem. Po starih sporočilih je bil sv. apostelj Tomaž pervi, ki J'e na Kitajskem sv. evangelij oznanjal.*) Cerkveni pisatelj Arnobib iz tretjega stoletja, sporoča, da so bili v njegovem času Kitajci že sprejeli sv. vero. Pri tem pa seveda gotovo ne misli vseh, ampak le neketere. Neki misijonar jezuitskega reda je našel 1. 1625 napis, ki priča, da je prišel v 1. 635 na Kitajsko iz rimskega cesarstva (Ta-tsin) kerščanski duhovnik O-lo-pen. Kitajski cesar ga ie prijazno sprejel in ko se je prepričal o njegovem nauku, mu K’ dal na kitajski jezik prestaviti svete knjige in določil cerkev, v keteri je služilo 21 duhovnikov. O nadaljnih stoletijh pa druzega ni znano, kaker to, da so se na Kitajsko vsiljevali krivoverni nestorijani. Malo več ko petdeset let po smerti sv. Frančiška Asiškega pa je šel v spremstvu dominikana Nikolaja iz Pistoje na Kitajsko frančiškanski pater Janez iz Monte Korvina. Odšla sta 1. 129T-in šla skozi Malo Azijo, Perzijo in Indijo oznanjevaje potoma sv. evangelij. Dva vboga sinova sv. Frančiška in sv. Dominika sta brez moči in premoženja, prepasana in s križem v roki mirno podjarmila sv. veri Jezusovi mnoge divjake in nesla sta dušni mir notri na Kitajsko. Tjakaj ju ni gnala častihlepnost in hrepenenje po bogastvu, nista iskala tam zlata, biserov in slave, ampak delala sta za božjo čast in zveličanje duš. Pri takih moželi naj se uči moderni svet pravega človekoljubja ah humanitete. V tistem času je vladal na Kitajskem Čing-tsung ali Temur. pa ne več v stari prestolici Nan-king, ampak v Kambaliku, se- *) Kaljdejski brevir malabarske cerkve v Indiji pravi „Na posredovanje sv. Tomaža je zginilo krivoverstvo iz Indije ... s pomočjo sv. Tomaža so se Kitajci in Etiopci spreobernili h katoliški veri ... s pomočjo sv. Tomaža se je nebeško kraljestvo razširilo notri na Kitajsko. . , Naš rimski brevir pa našteva razne narode, ki jih je sv. Tomaž spreobračal, potem pa pravi: „Nazadnje je šel k Indijanom in jih podučeval v kerščanski veri“. 'danjemu Pekinu. P. Janez je moral prehoditi celo prostrano cesarstvo od zahoda proti vzhodu, da je dospel v to mesto. Tuje so bile zanj kitajske hiše, tuje navade teh ljudi; pa tudi on ie bil za Kitajce čudna tuja prikazen. Peljali so ga pred cesarja. On mu pokaže pisma, ki jih le Prinesel se seboj od papeža. Vsi so se čudili njegovim nazorom in naukom in dolgi težavni poti, ki se jim je zdela kaker neverjetna pravljica. Občudovali so v p. Janezu junaka, ki živi za Svoje vzore, za večno resnico. Cesar ga je jako zaupno sprejel in mu skazoval toliko prijaznost, kakeršne ni vžival pozneje noben Evropejec več. Dobil je dovoljenje, da sme v Pekinu javno oznanjevati svoj nauk. Krivoverni nestorijani, ki so šteli okoli 50.000 priveržencev, s° mu nasprotovali na vse moči, ali njegova krotkost jih je zrna-Sala in v kratkem času je stala v glavnem mestu Pekinu ker-Ščanska cerkev, v keteri je p. Janez opravljal daritev sv. maše. Enajst let po prihodu p. Janeza iz Monte Korvina je prišel Za njim iz kolinske provincije p. Arnoljf. Potem sta postavila Poleg cerkve poslopje za šolo, kamer je nahajalo sto in petdeset dečkov. P. Janez in p. Arnoljf sta jih pridno podučevala, najprej v kerščanskem nauku, da sta jih mogla kerstiti, potem pa tudi v ^tinskem in gerškem jeziku, da so mogli v koru in pri božji službi peti in pri sv. maši streči. Poskerbela sta tudi za zvonik Poleg kapele, kamer sta dala obesiti tri zvonove. Tako so v Poglavitnem mestu Kitajske poveličevali Boga nedolžni otroci s Prepevanjem in posvečeni zvonovi so oznanjevali božjo slavo Sl'cdi poganske stolice. P. Janez je vse to sporočil po pismu v Evropo, kjer ]e prosil pomoči. Kmalu se je oglasilo sedem drugih frančiškanov Za kitajski misijon. L. 1307 so odšli, pa so le trije tja dospeli, ^apež Klemen V. jih je pred odhodom posvetil v škofe in jim dal °blast in naročilo, naj posvetijo p. Janeza v nadškofa v Pekinu. naročilo so takoj po prihodu izveršili v isti kapelici, ki jo je dal malo let preje postaviti p. Janez sam. V terti času je število K,'*stjanov tukaj narastlo na šest tisoč. Tudi cesar in njegova ^ati sta se dala kerstiti. ATa veselo sporočilo o lepem naraščaju kristjanov je papež Poslal p. Janezu še tri podložne škofe v pomoč, vse tri zopet Iz rančiškanskega reda 1. 1312. P. Janez, sedaj nadškof v Pekinu, je vstanovil drugo škofijo na Kitajskem v mestu Kai-tong in je nastavil za škofa p. Gerarda. Neka armenska žena je dala postaviti cerkev in samostan za triindvajset redovnikov. Nadškof, p. Janez Montekorvinski, je vmerl 1. 1330. V tem času je bilo že 35 tisoč kristijanov na Kitajskem. Cesar jim ni delal nobenih ovir, še celo ščitil jih je. Papež je določil za naslednika na nadškofijski stolici p. Nikolaja s Francoskega. Ker so bile pa v tistem času prometne zveze še zelo počasne, je cesar poslal, še preden je došel kak odgovor od papeža, posebne poslance do njega in ga prosil, naj izvoli nadškofa za Pekin, ker dobre ovčice ne morejo biti brez pastirja. Papež je na to poslal več frančiškanov, ki so bili v Pekinu zelo prijazno sprejeti. Cesar je na papeževo prošnjo izdal celo pismo, v keterem je določil, da smejo misijonarji po celem cesarstvu kerščansko vero javno oznanjevati in službo božjo očitno zverševati. To se je zgodilo 1. 1342 in je bilo iz nova objavljeno in poterjeno 1. 1353. Te za kerščansko vero in misijonarje zelo vgodne razmere so se pa kmalu na slabše obernile. Lepo naraščanje kristijanov je posebno bodlo v oči kitajske »bonce« t. j. krivoverske in malikovavske duhovnike. Hujskali so cesarja in vplivne osebe na dvoru, pa tudi priproste ljudi proti kerščanskim misijonarjem na vse mogoče načine. — Poleg tega so nastali mej posameznimi plemeni in njihovimi pervaki hudi prepiri in domače vojske za pervenstvo. Taki boji pa dobri stvari in verskemu življenju veliko škodujejo. Odkar je 1. 1486 Jernej Diaz odkril pot v Kino po morju okoli Afrike, je prihajalo na Kitajsko vedno več tujcev, posebno s Portugalskega in Španskega. Ti vročekervni, po bogastvu in slavi koperneči Evropejci so se pa sami mej seboj hudo prepirali, zato tudi Kitajci niso za nje marali. Misijonarji niso več hodili na Kitajsko po suhem skozi Malo Azijo, Perzijo in Indijo, ampak so se vozili na španskih in portugaljskih ladijah okoli Afrike do Filipinskih otokov, odtod pa na južno Kitajsko v mesto Makao in okrajino Kanton. Pohlepnost Portugaljcev m Špancev je Kitajcem vse Evropejce tako omerzila, da tudi za misijonarje niso več marali. Ker so malikovavski bonci vlado proti misijonarjem podpihovali, češ, da kalijo mir, da hujskajo ljudi k uporom, da so ravno ti krivi domačih vojska in prepirov, zato je izdal cesar Šing-tsung ukaz, da morajo vsi katoliški misijonarji zapustiti Kitajsko. Pregnali so vse najprej v okraj Kanton, odtod so jih potem spravili v njih domovino 1. 1615. Frančiškani so čez nekaj let (1633) na to skušali zopet vseliti se na Kitajsko, pa se jim ni posrečilo, ker so Kitajci vsled vednih domačih bojev postali silno nezaupljivi in so imeli vse Evropejce za odkrite nasprotnike kitajskega cesarstva. Zato so sovražili tudi vero, ki so jo oznanjevali misijonarji, te same so pa preganjali in se smertjo kaznovali. Kljub splošnega preganjanja so misijonarji skrivaj širili sv. vero in kerstili od 1. 1650 do 1664, torej v štirinajstih letih, do stotisoč Kitajcev. Frančiškani sc vstanovili celo več cerkva. Hudo preganjanje se je z nova vnelo 1. 1715. Misijonar Turnon, s keterim je hotel iti na Kitajsko tudi sv. Leonard iz Portomavricija, je vmerl v ječi. Pa tudi v tem času so se frančiškanski misijoni močno širili; vstanovilo se je mnogo misijonskih postaj in zidalo veliko cerkva. Imen posamezih ne bomo naštevali, ker so kitajska. Če jih kedo želi vedeti, jih more najti v velikem delu p. Marcelina da Civezza »Storia universale delle Missioni francescane.ee Volume VII. Parte II. pag. 698 in dalje. Od 1. 1772 dalje, pod cesarjem Jung-čing, so bila neketera leta bolj mirna, druga zopet viharna. Okoli 1. 1730 je pa izdal ta zelo stroga nova navodila za preganjanje kristjanov. V kratkem času so jim vzeli nad tristo cerkva in nad trideset tisoč, kristijanov je bilo brez duhovnika. L. 1784. so prišli zopet novi ukazi za preganjanje proti Vsem Evropejcem in posebej proti misijonarjem. S temi kratkimi posnetki zgodovine misijonov na Kitajskem smo prišli do časa, v keterem je odpotoval tjakaj naš misijonar P- Janez Triorski. Lehko je vedel, da ga ne čaka drugo, ko ter-Pljenje in marterniška smert. Gotovo si je pa mislil se sv. Pavlom: »Ljubezen Kristusova nas žene.« BI. Tomaž Tolenfinski, marternik 1. reda.*) I a sloveči marternik je bil rojen v Italiji, v Markah, v mestu kolentino. Mlad še si je izvolil frančiškanski red, kjer je bil na- *) Glej; L’ Aureola franceseana, 9. Aprile. tančen in goreč redovnik. Verhovni predstojnik ga je poslal v armenske misijone, kjer je z drugimi frančiškani sveti evangelij jako vspešno oznanjeval. Armenski kralj ga je nato poslal k papežu ter k francoskemu in angleškemu kralju. Naj prej se je odpravil k papežu Nikolaju IV.; potem je šel v Pariz, kjer je našel svojega verhovnega predstojnika na občnem redovnem zboru. Ko je zveršil svoje naročilo, ga je poslal verhovni predstojnik na Tatarsko. Na potovanju je se svojimi dvanajstimi tovariši pridigal in kerščeval nevernike, dokler ni prišel do glavnega mesta na Kitajskem imenovanega Kambalek, zdaj Pekin. Tu je našel slovečega frančiškana patra Montekorvinskega in druge sobrate, s katerimi je delal z obilnim blagoslovom božjim-A ker je bila žetev velika, delavcev pa malo, je poslal pater Janez Montekorvinski za to naj bolj pripravnega patra Tomaža k papežu. Leta 1307 je prišel tjakaj in povedal svetemu očetu, kako lepo se razcvita sv. Cerkev na Jutrovem. Papež je vesel poslušal njegovo poročilo in prošnjo za nove pomočnike ter se je obernil do verhovnega predstojnika frančiškanskega, naj mu izbere sedem gorečih in učenih bratov, ketere bo posvetil v škofe in poslal v misijon. Sterni in mnogimi drugimi frančiškani se je vernil Tomaž na Kitajsko v glavno mesto Pekin. Tja je srečno prišel leta 1308. Novo posvečni nadškof pater Janez-Montekorvinski ga je nato poslal v hindostanske misijone, kjer so pa neverniki vmorili njega in njegovih devet tovarišev. Devetega aprilja leta 1322 so mu glavo odsekali v mestu Fana; tam so kristijani njegovo truplo pokopali. V to mesto je prišel čez nekoliko let bi. Odorik Pordenonski ter je prenesel trupla imenovanih martenikov sobratov v mesto Zajton, kjer so imeli frančiškani svoj samostan. Glavo bi. Tomaža so pozneje prinesli v njegovo rojstno mesto, Tolentin, ki ga je častilo ko svetnika in ga izbralo za svojega patrona. Papež Leon XIII. je po-terdi! njegovo nepretergano češčenje leta 1894. V frančiškanskem redu se obhaja njegov praznik 9. aprilja. P. A. F. To in ono o spovedi. P. B. R. Ni je menda naprave*v katoliški cerkvi, ki bi imela več nasprotnikov, kaker spoved. Kaj vse se je že pisalo in govorilo in Se še dandenes piše in govori zoper njo. Lehko terdimo, da ga mei odraslimi današnjimi verniki skoro ni dobiti, ki ne bi bil ne e_nkrat, temuč večkrat, če ne bral, pa vsaj slišal kaj zoper to' dolžnost. Da drugoverci in neverniki niso prijateli spovedi, temu ni čuditi; pač pa je težko umeti, kako da se celo mej katoli-^ani slišijo pomiselki in vgovori. Morda si tudi ti, ljubi bravec, tu in tam kaj takega ali bral ak slišal. In dasiravno si veren kristijan, morda vender nisi Prav vedel, kaj bi rekel na tiste vgovore. Sprejmi torej dobro-x°lino pričujoči spisek o spovedi in morda še keterega, in beri ‘n Prepričaj se! 1. Kaj je spoved? Ljudje, ki ne hodijo k spovedi, si čudne reči mislijo v nji. |Totestantovska gospa, ki je večkrat obiskala bostonskega ško-a in iskala pri njem sveta v raznih zadevah, mu je enkrat iz-razila svojo nevoljo nad katoliško spovedjo. »Ni tako huda reč spoved«, ji odverne smehljaje škof, »ni tako huda reč, kaker mislite. Sama čutite vrednost in potrebo spovedi, kar ne-n°te-( ne da bi vedela zato, ste se meni že delj časa spovedo-^a'a. Spoved namreč ni nič druzega ko razodetje dušnih težav, 1 mi jih odkrivate, da bi se jih oprostila.« Ta gospa potem ni več odlašala z resnično spovedjo in' sprejetjem katoliške vere. Res ni nič bolj natornega od spovedi, zloglasni Voltaire je to pripoznal, v enem svojih spisov. ie bolj koristne naprave od spovedi«, piše; »večino ljudi Vest Peče, ako so se zelo pregrešili; in če je sploh kaj, kar more ^a zemlji potolažiti človeka, je leto možnost zopetne sprave z °°gom in samim sabo«. Ko se človek spove, razbremeni vest grehov, ki so mu v nečast in zadobi zopet mir v serce in veselje v svojo dušo. 2. Ali je spoved neobhodno potrebna? Vsakemu, ki ima smertni greh na vesti, je neobhodno po-,rejma spoved. Bog hoče tako. Naj kedo še tako oporeka, Bog 1 °ce spoved, on sam jo je postavil. Na zemlji bivajoč si je izvolil učence, ki jih je potem razpo-. a* Po svetu, naj oznanjujejo vsem ljudem pokoro, in dal je njim ^ Piifi naslednikom oblast v njegovem imenu grehe odpuščati. !em nam je vsem brez izjeme naložil v dolžnost, da njim ko - njegovim namestnikom pripoznamo svoje grehe — z drugo besedo, da se jim spovemo svojih grehov. Rekel jim je: »Prejmi^ sv. Duha, keterim boste grehe odpustili, so jim odpuščeni in ke-terim jih boste zaderžali, so jim zaderžani. — Vse, kar boste zavezali na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih in vse, kar bost* razvezali na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih.« Iz teh besed je nad vse jasna dolžnost, da se je treba spovedati grehov; zakaj če tega ne storimo, duhovnik ne more vedeti, ali naj nam jih odpusti, ali zaderži. Ni je bolj očitne jasnosti in določnosti od teh božjih besed: grehi bodo tistim odpuščeni,- ki jim jih boste vi duhovniki odpustili. Torej je Boš sam tisti, ki je postavil spoved. On sam hoče, da se spovem*1 njegovim namestnikom in po njih posredovanju zadobimo odpuščanje grehov in večnih kazni. Rad ali nerad ima vsakedo. ki je smertno grešil, voliti eno ali drugo: ali spoved, ali pekel- 3. Ali je spoved kaj novega? Odkar so ljudje na svetu, je bilo treba grehe pripoznati v zadobljenje odpuščenja. Pervi grešnik Adam je dobil odpuščeni še le potem, ko je ponižno in skesano pripoznal svoj velik' greh. »Od prepovedanega sadu sem jedel,« to je pripoznal in K je biia spoved. Prav tako je tudi Eva pripoznala svoj greh namreč, da je tudi ona jedla od prepovedanega sadu. Kajn ni hotel pripoznati svoje hudobije, zato tudi odpuščenja ni dobil. Judje v stari zavezi so pripoznali svoje grehe duhovnikom, preden so opravili daritev. Po božjem navdihnjeni11 jim je Mojzes to predpisal (Lev. 5, 5. 6, Num. 5, 6. 7.) Tud' judje so imeli torej nekako spoved, ki je bila seveda le sem-’" prave, ki jo je postavil Jezus Kristus in povzdignil do časti zakramenta. Gospod je potem zapustil spoved svoji cerkvi ko neizčerpljivi vir zveličanja in tolažbe, ko pribežališče grešnikov, ko vteho človeški slabosti. In celo Gospod sam, dasi vseveden Bog, je venderle hotel slišati, kaker se da sklepati iz sj-evangelija, od marsiketerega grešnika'pripoznanje grehov; še le potem je izgovoril tolaživne besede: pojdi v miru, tvoji grel'1 so ti odpuščeni. Aposteljni, pervi njegovi duhovniki, so bili tudi pervi spovedniki. Po sporočilu dejanja aposteljnov je sv. Pavelj tak0 pretresel serca Efežanov, da jih je »veliko prišlo in so se spovedali in naznanili svoja dela.« (Dj. ap. 19, 18.) V rimskih katakombah in spominikih pervih stoletij ker Scanstva je toliko nedvojljivih sledov spovedi, da je bil prisiljen Cel° katoliški cerkvi sovražni protestantovski zgodovinar Gib-^°n priznati: »Spoved je bila eden poglavitnih naukov katoli-Canov pervih štirih stoletij; to je za resnega preiskovavca dog-nana reč.« — Govori le o pervih štirih stoletjih, glede nadaljnih tako ali tako o tem nihče več ne dvoji. Ga so se že pervi kristijani spovedovali, za to imamo obilo jahtnih dokazov. Imamo pred vsem spričevanje papeža sv. jvemena iz pervega stoletja po Kristusu. Sv. Klemen, ki ga je erstil in v mašnika posvetil že sv. apostelj Pavelj, piše: ''Nihče, ki mu je na dušnem zveličanju ležeče, naj se ne sramuje uhovniku pripoznati nevoščljivosti in druge napake,ki so se mu tihotapile v serce, da zadobi leteh ozdravljenje po besedi božji 'sv. odvezi) in po zveličavnih nasvetih.« Starodavni cerkveni pisavec Origen, pravo čudo učenosti, na več mestih v svojih spisih omenja spoved. Tako piše v ho-Giliji o III. Mojzesovi knjigi dobesedno: »Če svoje grehe obsujemo in jih ne le Bogu, temuč tudi njim razodenemo, ki nas S°rejo leteh ozdraviti, se nam grehi odpustijo.« lertulijan, Origenov soverstriik, ravno tako določno ome-n]a spoved. »So neketeri, piše, ki merze težavnost spovedi, ali odlašajo od dne do dne, ker jim je več za čast, kaker za zve-canje duše. Podobni so bolnikom, ki imajo sramotno skrivno olezen, pa jo prikrivajo zdravniku in padejo ko žertve svoje r'aPačne sramežljivosti. Je mari boljše prikrivati svoje grehe in Pogubiti, kaker spovedati se jih in dobiti odpuščenje?« Na ec mestih piše slavni cerkveni učenik sv. Avguštin o spovedi, namenite so zlasti njegove besede, ki ž njimi pobija stari iti eano še novi vgovor nasprotnikov spovedi, češ, kaj treba novnika, saj lehko pred Bogom samim obžalujem svoje grehe! aj nihče ne govori: jaz delam pokoro za-se, jaz se Bogu spo-em, Bog mi odpusti.... Kako neki? Mari je bilo zastonj re-no aposteljnom: vse, kar boste razvezali na zemlji, bo raz-^ezano tudi v nebesih? Ali so bili zastonj ključi nebeški cerkvi upanj? Vj se ne deržite evangelija, vi zaničujete besede ■stusove, vi si obljubujete nekaj, kar on odločno odbija.« Prelepe so besede sv. Janeza Zlatoustega, ki ž njimi daje. evanje spovedi, zapisane v III. knjigi razprave: o duhov- sprič, ništvu. »Ljudje — piše — so prejeli od Boga oblast, ki ni bil3 dana ne angeljem, ne arhangeljem. Nikedar ni bilo rečeno aP' geljem: vse, kar boste na zemlji zvezali in razvezali, bo ZV*' zano in razvezano tudi v nebesih_____Zemeljski knezi more.’1 le telo zvezati ali razvezati; oblast duhovnikov pa sega mnog11 dalje, razteza se na dušo; in to oblast rabijo duhovniki ne sa' mo tedaj, keder kerščujejo, mariveč zlasti, keder nam grel15 odpuščajo. Zato se nikar ne sramujmo spovedati se jim svoi1'1 grehov; ta, ki ga je sram enemu človeku povedati svoje gret^ bo na dan sodbe pred celim svetom osramočen.« Povej, dragi bravec, ali ne govorijo prav tako današfl-'1 duhovniki, ali ni prav tak njih nauk o spovedi? Nauk katoliš^ cerkve se je ravno tako malo spremenil v tej reči, kaker ,J keterikoli si bodi; ostal je do današnjih dni stari, nespremenjen Vsak, ki mu je kaj na resnici, mora pripoznati, da je bila v ' toliški cerkvi spoved od pervih do današnjih časov, da je veljal-1 spoved pred duhovnikom vse čase kerščanstva ko božja Pa' prava, ko nekaj neobhodno potrebnega. 4. Spovedi niso iznašli duhovniki. Kako bi jo neki bili! Saj smo prav kar dokazali ,da je bozi3 naprava. Če si ti iznašel kak stroj, je jasno, da ga nisem iaž ali kedo drugi. Sv. evangelij spričuje, da je Jezus postavil sp°' ved, torej je ni mogel postaviti nihče drugi. Ke bi bil kakov duhovnik izumel spoved, je ne bi bilo ^ za časa aposteljnov in pervih marternikov kerščanstva. AP°' steljnov in marternikov se pa vender nihče ne bo derznil dol' žiti zvijačnosti in goljufije. Gotovo bi se dal tudi zgodovinsk0 dokazati začetek spovedi, ke bi bila iz poznejše dobe. Mari ne bila iznajdba, ki se tolikanj tiče kristijanov celega sveta, sploš^ pozornosti vzbudila? Ako zgodovina natančno poroča o začef' ku vseh drugih iznajdeb in imena vseh, ki so kaj iznašli, kak° da ne bi ničeser vedela o tistem, ki je iznašel spoved? Res”0 kaj tacega terditi je naravnost otročje. Protestantje so vendfir večkrat poskušali dokazati poznejši početek spovedi, kajpP^ zaman. Zmirom so bili tepeni in osramočeni v očeh prave ^ pristranske vede. Saj smo že omenili resnicoljubnega prote' stantovskega zgodovinarja, ki brez ovinkov pripoznava. da 'e spoved tako stara kaker katoliška cerkev. Mari kedo misli, da je za duhovnike spoved nekaj prijetne-ga-J Tako težavna služba, ki spodkopava zdravje in duhovni- tisoč neprijetnosti prinaša, ki jim nalaga veliko odgovorit, ki jim celo mnogo sovraštva nakoplje, to naj bi bila iz-idba duhovnikov!? Že to pomni! Ke bi bili duhovniki spoved iznašli, mari ne I3' bili sami sebe te neprijetne dolžnosti oprostili? Zakaj za nje spoved prav tako težavna, kaker za koga drugega; tudi du-bovnik je človek in ima zraven visoke duhovniške časti ne sa- znano človeško slabost, mariveč tudi človeško samoljubje, 1 se vpira poniževanju. — Ta, ki je vstanovil spoved, je ob enem vstanovil duhovništvo, namreč Jezus Kristus. Na križ Po2lej, ondi je pribit pravi in edini vstanovitelj spovedi. 5. Zakaj ne zadostuje le Bogu svoje grehe pripoznati? To iz tega vzroka ne zadostuje, ker Bog tako noče; dru-^eSa vzroka ni, pa je ta dovolj tehten. Farizeji so hoteli priti k °°gu brez srednika, Jezusa Kristusa. Gospod jim je zaklical: ,JMhče ne pride k očetu, kaker le po meni.« — Protestantje in °sti drugih bi tudi rado prišlo k Jezusu brez posredovanja du-°vnikov; duhovnik jim pa kliče v božjem imenu: »Nihče ne 'JrNe k Jezusu, kaker po meni; Kristus me je poslal k ljudem. a tih učim in sodim, očiščujem in rešujem; meni veljajo bese-e: kedor vas posluša, mene posluša, kedor vas zaničuje, mene Uničuje,« ' (duhovnik zastopa Jezusa na zemlji. Človek je, kaker je bil '^zus človek, in če tudi ni Bog, kaker je bil Jezus, ima vender j|ast Jezusovo v reševanje svojih bližnjih. Duhovnik nadaljuje 0 konca sveta življenje Gospodovo mej nami, zato treba k nje-u 'd, kaker h Kristusu in h Kristusu le po njem. »Dosti je, če Bogu priznam svoje grehe,« govori ta ali oni. ko že . 1 čemu pripoznavati grehe Bogu? Mari Bog potrebuje člove-'eSa priznanja, da ve za njegove grehe? Saj so mu bili znam, j. I3reden so bili storjeni. Verni kristijan dobro ve, da je Bog iz ■ Dežni in vsmiljenja naložil ljudem breme in službo, da nam ^be odpuščajo. Brez spovedi ne bi mogli biti gotovi, da smo s, 's Zau kar je tako nastalo, doraste, če ima zadostno hrano in primež no gorkote in vlago, jako hitro, v eni uri, ali še prej. Po tem s' je lehko misliti, kako naglo se ta merčes množi. Ali ne recimo merčes! To so, kaker so majhine, vender sil-n° znamenite stvari, brez njih ne bi mogla živeti nobena žival, nobena rastlina na zemlji, naj menj človek. Seveda pa so mej niitni tudi hude morivke; od njih prihaja kuga, kolera in mnoge 'fruge bolezni. Ali kaj več o bakterijih morda ob drugi priliki: 2a zdaj smo hoteli le to povdariti, da je tudi v tako majhinih ži-\'h bitjih neka duševna moč, ki jih hrani skozi vse veke njih aamenu primerne. Očitno se vidi to pri navadnih, večih rast-'nah. Da raste korenina v tla in iz njih serče hrano in iz nje rastlinske celice ali stanice in pošilja v steblo ali deblo in Veie in peresa in cvet in sad in seme, to mora biti pač neka eriotna duševna moč, ki vlada, to mora biti le duša rastline, kaj-^ada rastlinska duša, ki opravlja svoje opravilo po naredbi a°žji, ne da bi se zavedala sama sebe. Brez nekih čutov pa tudi rastlina ni. Tudi rastlina čuti s°nčno luč in gorkoto, čuti letne čase, čuti noč in dan. So rastja6, ki ponoči počivajo se stisnjenimi listi in zapertimi cveti, ruge zvečer najlepše diše in le ponočnim obiskovavcem podajo svoj sladki med. Je rastlina, sramežljiva mimoza se ime-nu^e» ki berž stisne in pobesi peresca, če se je človek le s per-st°m dotakne, prav kaker bi se vstrašila, kaker bi se bala za Sv°io nedolžnost. Sončnica in tudi druge cvetlice obračajo svoje glavice za jj°ncem. Če stobi človek zvečer od jutranje strani na cvetoč v'avnik, vidi le malo cvetlic ali morda nobene; če pride od ve-'erne strani, jih vidi vse polno, ker so vse proti soncu obernje-ne- In tako ostanejo čez noč do zgodnjega jutra; še le ko sonce pZ'de, se obernejo proti jutru. »Ali ni to«, pravi neki učenjak — eehner — »kaker bi cvetlice skupno opravile svojo večerno plitev in potem, še proti Bogu obernjene z obličjem, zaspale? . 1 Bog jih ne pusti predolgo spati, saj imajo njega vedno iskati . z njim hoditi. To ima biti njih veselje. Zato gre po noči okoli ^1 zjutraj vstane za njimi in jih zbudi in vpraša, kje sem? in vse v °Zro nazaj in obernejo glavice proti njemu in gredo čez dan ' niim z vanj vpertimi očesci.« 1 o pripovedovanje je za nas seveda le čedna prilika, ker in ° preprI6an’> da cvetlice nimajo pameti, da ne poznajo Boga 'se tudi same sebe ne zavedajo. Tudi sonce seveda ni Bog in ‘lL 116 ve o zemlji in njenih cvetlicah. Ali omenjeni pisavec in še bolj drugi za njim v resnici Pri' pisujejo cvetlicam in rastlinam sploh nekako zavednost in g°' vore in pišejo o rastlinskem dušnem življenju. Mi se ne borW-’ pregovarjali ž njimi. Vemo pa za gotovo, kar ve vsak pameten človek, da je v vsaki rastlini in že v nje semenu neka moč, dela, da, ko pride čas za to, seme pri potrebni gorkoti in vlagi' požene kal in pervo peresce, eno ali dve; kal požene korenini' ce dolu v temo zemeljsko, od koder serče hrano, kvišku prot' soncu pa se vzdigne peresce za perescem in mej njimi steblo* ki se navadno razširi v veje in po svojem zelenem perju diše in zajema tudi iz zraka hrano, sebi primerno. In ko doseže P°' trebno starost, požene cvetje in veter ali dotični rastlini na' menjene žuželke kaker nekaki svatje razneso cvetni prah oplode matice, ki rode sad, 'ki ima v sebi seme novega zaroda-Neketere rastline cveto in rode le enkrat, nato vsahnejo in nadomestijo mlade iz njih semena. Druge cveto in rode mnog0 let, velika, mogočna drevesa tudi cela stoletja. Očitno je P°' sebna skrivnostna moč, ki vse to dela po terdnem, stanovitne^1 načertu, in mora tako in ne more drugači. Ta moč je razširjena več ali menj po celi rastlini; vende' vidimo le, kar stori, nje same ne vidimo. Je torej nekaj dušeV' nega, duša rastlinska, ki dela najlepša dela, ne da bi sama ka! za to vedela, ne da bi se sama tega mogla veseliti. Rastlina torej ni sama sebi namen, služiti ima nečemu dr«' gemu; višjim stvarem v korist jo je Bog vstvaril. V 1. Mojz°' sovih bukvah pravi naravnost Adamu in Evi: »Glejta, dal sefl1 vama vse semensko zelišče na zemlji in vsa drevesa, ki ima)’0 seme v sebi po svojem plemenu, da naj vama bodo v živež 1l! vsem živalim na zemlji in vsem pticam pod nebom in vsea1 stvarem, ki se gibljejo na zemlji in ki je v njih življenje, da imajo kaj jesti.« (I. 1, 29. 30.) Najprej ima biti torej rastlinstvo živalim in človeku v hra' no in po razliki okusa, ust in želodcev služijo v to razlik rastline in razni njih deli. Cele knjige bi morali pisati, ke bi teli to v posameznosti natanko določiti. Za naš namen pa to 111 potrebno. Saj že poveršno opazovanje življenja v prosti naravl zadosti očitno kaže, da vsaka žival, ki ji je rastlinska hran* odločena, pozna rastlino ali rastline, ki ji služijo, in jih zna najti; tiste rastline so torej tisti živali namenjene v hrano. Neketet' ]'e namenjena le ena, n. pr. navadni svilni gosenici le murva, ab Prav za prav le nje perje; drugim živalim jih je odločeno Več, naj več gotovo pa človeku. Perva človeška hrana je bilo po svetem pismu sadje drevja J raju, ki je bilo lepo videti in prijetno za jed. V resnici, kar je človeškim očem lepo in vabljivo, človeškim ustam okusno in ^°bro, to mora biti človeku namenjeno, ne živali. Vzemimo krasno, sladko narančo, ali kaker navadno pra-Vrno pomarančo. Kje je žival, ki bi znala jesti ta plemeniti sad? človek ve, kako mora unanjo debelo kožo olupiti in posa-^ezne notranje dele, ki so vsak posebe v tenko kožico zavit!, prazen vzeti, da jih more povžiti enega za družim, ne da b: sto Prijetno hladečega soka tudi le malo v zgubo. Sploh moramo biti prepričani, da je vse navadno sadje /"°g že pervotno namenil človeku in da je njegova dobrota In !ubezen do človeka naredila, da se da narava človeški umetno-st' voditi, da rodi zmirom boljše in plemenitiše verste sadja. Ravno tako je gotovo, da so rastline, keterih seme, perje a'i koreni služijo po posebni pripravi za človeško hrano, že Pervotno človeku namenjene, če tudi lehko da Bog hoče, da se ^raven, kaker v sadju, ki more biti červivo, tudi kaka druga IVa stvarca redi, morda človeku v pokoro, ali iz drugega °ziega, nam neznanega namena. Ali ne le hrano daje rastlinstvo človeku, tudi obleko, stano-Auije, pohištvo in najrazličniše orodje. Naposled ga rastlinstvo „U(b se svojo lepoto, ki jo čuti in ceni le človek, ne živali, se svo-‘1111 tolikanj različnimi dišavami razveseljuje, v bolezni pa °zdravlja in krepča se svojimi zdravilnimi močmi. Žal, da člo-H'k vsled svoje prostosti in svojega slabega nagnjenja neke JAstline semtertja tudi zlo rabi v svojo lastno dušno in telesno skod0! Ali če je rastlina živalim in ljudem dana v hrano, kako to, A1 neketere živali vender le druge živali žro in koljejo in tudi yek, če le more, vsaj navadno rajši je meso kaker močnik I žgance, ali krompir in kislo repo? bki je Bog neketerim živalim druge živali odkazal v hra-' bodimo prepričani, da izvira iz njegove neskončne modrosti II 'iubezni. So živali, ki žive od mesa drugih živali, ki jih naj- dejo mertve. Da se mertva trupla berž ko mogoče s poti spt"a' vijo in mertvo meso v novic oživi, je to pač naj krajši pot. Ali neketere zveri napadajo in tergajo in žro druge živali žive in zdrave. Da se ohrani tako imenovano ravnotežje v ua' ravnem gospodarstvu, je tudi to potrebno. Vzemimo, da bi ne' kaj let nobena zver ne požerla nobenega zajca in tudi človek nobenega ne vstrelil in ne vjel, iz enega samega para bi i*'1 bilo v nekaj malo letih na tisoče in milijone in ne bi je ostal0 zelene bilke ne na polju, ne po gozdeh in pašnikih. Vender 111 storil Bog zajcu nobene krivice, da ga je vstvaril za hran0 volku in risu, in mačku in lesici, in orlu in kragulju, in tudi čl°' veku; izkazal je tej hrani le svojo dobroto, ker ji je dal, da sS more tudi nekaj časa veseliti življenja. Prej ali potlej pa mota vmreti vsaka živa stvar. Smert je potrebna, da more mnogo živega nastati na ze' mlji in zmirom lepše in popolniše stvari nastopati z večimi P°' trebami, pa tudi primernimi zmožnostmi. Od zelene rastlin5 aljge na stoječi vodi pa do mogočnega hrasta, do visoke dateljn0-ve paljme, od infuzorija, ki vidimo pod drobnogledom, kako se giblje v kapljici vode, pa do velikanskega slona, do iskrega k°' nja, do orla, ki plava visoko pod nebom — kolika daljava! Nai' stariše živali so bile preproste kaker perve rastline, od rasti!0 celo težko razločiti. Kedo bi mislil, da je goba, ki jo imamo v šolah, da ž njo brišemo table, prava mertva žival, ki je v vod1 priraščena živela in ni videla nič, ni slišala nič. Mej tako živali)0 in n. pr. papagajem, ki skače po svoji kletki in vidi in sliši ;|1 more celo besede izgovarjati, kaker človek, ali psom, ki se zfla ko vdan prijatel prilizovati človeku in zvesto in razumno zver' ševati njegove ukaze, kolik razloček! Na videz veči ko ^ tema in človekom. Nič ni torej čudnega, če ljudje, ki le po videzu sodijo. I,e najdejo bistvenega razločka in so stari paganski modroslov'01 skušali dokazati ob enem nevmerjočnost tako živaljske kak^ človeške duše, sedanji novopaganski učenjaki pa taje tako e110 kaker drugo. Jako mikavno je brati v Platonovem Fedonu, kako SokraI v ječi poslednji dan svojega življenja bistroumno dokazuj0 neumerjočnost duše. Ali učenec, ki to bere v višjih razred^1 gimnazije ali na vseučilišču, vender le ne more verjeti, da je *U' di živaljska duša nevmerjoča. In zato mu to branje tudi vero ' nevmerjoeiiost človeške duše bolj spodkoplje ko poterdi. Kodo1' preveč dokazuje, nič ne dokaže. (Konec prih.) Iz dnevnika slovenskega dušnega pastirja v Kajiri. Mislim, da bo koristilo tudi bravcem »Cvetja« izvedeti, kakšne nevarnosti prete lahkomišljenim ljudem po velikih me-s*>h, zlasti pa tu v Egiptu. Naj prepišem1 v dokaz nekaj iz moje-§a dnevnika. K a j i r a, 19. febr. 1913. Danes je prišla na porto (na samostanska vrata) Marija Lipovš, ki je želela nemudoma z melj0! govoriti. Ta žena ima zavetjišče sv. Elizabete, to je hiše, kler stanujejo dekleta, kedar nimajo službe. Povedala mi je, živi nekaj naših ljudi v ulici Aftet Sidi Abd el Elak — kako ime! — in sicer v največji zapuščenosti. Šel sem pogle-Qah kako je s temi ljudmi. Našel sem v podstrešju, v vlažni n zaduhli izbi priletno ženo I. M., kateri ste obe noge popolnoma odpovedali, tako da se sama brez tuje pomoči še premekniti ae more. V drugi postelji je še mlado dekle A. K., ki ima štiri ni starega nezakonskega otroka. Denarja nimate nobenega, Postrežbe nikake, manjka zraka in svetlobe, lakota gleda obe-1110 iz obraza. Šest tjednov že niste piačale stanarine in njiju gozdar, po rodu Gerk, jih hoče vreči na cesto. 2 0. f e b r. Za pervo silo smo ženi I. M. in dekletu A. K. al' nekaj denarne podpore in preskerbeli, da ženski in otrok za k°to ne pomro. Marijo Lipovš sem poslal v avstrijsko bolniš- nico s Prošnjo, da bi omenjeni ženski sprejeli pod streho. Direk- °r bolnišnice je odgovoril, da nimajo nobenega prostora več bolnišnici. Te mlade pa tudi nikaker ne sprejmejo, ker ni bolna; r°kh ki sami še ne jedo, pa v bolnišnico sploh ne sprejemljejo. , Preti pa še druga nevarnost. Oče nezakonskega otroka, Sat Turk iz Carigrada, hoče vzeti v svojo hišo otroka in nje-v° mater. Če pa prideta v njegovo hišo, bo otrok postal rna- homedanske vere in mati se bo zgubila mej turškimi ženai# kaker se je z drugimi že večkrat prigodilo. Denes sem bil dvakrat pri grofu Hohenwartu, da bi pom«1' gal v ti veliki stiski. Grof je po rodu ljubljančan, sin tistega grofa Hohemvarta, ki je bil okrog 25 let predsednik po njefl1 imenovanega kluba (stranke) v deržavnem zboru na Dunaju ^ je dolgo časa odločeval v političnih rečeh v avstrijski deržavi-Naš grof Hohenwart v Kajiri in njegova gospa, po rodu šp‘r njoljka, sta prav dobra kristjana. Grofica gre vsaki dan k sv-obhajilu. Grof je takoj obljubil svojo pomoč in je šel sam oseb# na konzulat. 21. feb r. Denes zjutraj je bil pri meni gospod grof. DoD' čila sva, da mora otrok še denes kerščen biti. Za botro sem do-bil že omenjeno Marijo Lipovš in pa našega zakristana LoV' renca Kobana, Slovenca s Koroškega. Ko pa sem popoldne prišel v cerkev, da bi kerstil, deržala sta otroka dva druga botra, namreč ekscelenca Gilbert grof Ho* hen\vart in njegova žena Mercedes grofica Hohenwart. Boljši!1 in imenitnejših botrov ni mogoče dobiti v celi Kajiri. 22. f e b r. Ženo I. M. smo s pomočjo gospoda grofa spravili v avstrijsko bolnišnico, za A. K. pa smo preskerbeli boljše sta' novanje. Za pervo silo so vsi trije preskerbljeni. — Te verstice iz dnevnika dušnega pastirja v Kajiri naj bo# v svariven opomin dekletam, ki hočejo v Egipt. Tu imajo žlV zgled, v kakšno nesrečo, revščino in zapuščenost zabredejo, # pozabijo na Boga in se vdajo slabemu življenju. O, koliko pa je še drugih, o katerih nihče ne piše, in so srečno vmerle na duši in na telesu. P. A. C. Mala Lenčica od Svetega Boga vijolica najsvetejšega zakramenta. (P. V. K.) (Dalje.) 17. O tihem in junaškem terpljenju male Lenčice. Proti koncu septembra se je Lenčičina bolezen zelo sl#' SaH- Zato so jo prenesli iz koče Najsvetejšega Serca v čedni niaH oddelek znan ko »šoljska bolnišnica«, kjer jo je deklica, °dločena ji za postrežbo, s priserčno ljubeznijo sprejela. „ Lenčica je jedla zelo malo ter veliko terpela za žejo. Sku-so jo pripraviti, da bi jedla; ali če tudi je storila, kar je 1Tl°gla, da bi vstregla, je vender sedela cele ure se svojo skledi-e° iuhe v rokah in je zastonj skušala povžiti eno žlico. Če so jo 'PfaŠali po vzroku, je odgovorila, da jo boli vrat. Kmalu je r,r'šel zdravnik ter ji preiskal vrat, pa ni našel nič posebnega. Nekaj tjednov pozneje, ko je gospodična Hall mali bolnici .^neko razkuževalno tekočino usta spirala, je opazila, da se ji j, en zob zarastel v korenino jezika. Ni bilo lehko izdreti ga. 0 Se je slednjič posrečilo — lehko si mislimo, kako je to mo-1, 0 boleti! — je Lenčica vskliknila zmagoslavno: »Kaj ne, ma-lca> da me je bolel vrat!« In .čudili so se poterpežljivosti . r°ba, ki nikoli ni toži! nad grozovitim terpljenjem, ki ga je 0ral prenašati skozi tjedne. Mej tem jo je pekla žeja čedalje huje. Po noči je poklicala J^asih deklico, ki je pri nji spala, ter jo prosila z glaskom, se od bolečin, za majhin požirek mleka. Če deklica tresočim jrf perve Prošnje ni slišala, je Lenčica ni več klicala, boječ se p, kotiti v nje počitku, ampak je čakala poterpežljivo do jutra, j aniič je postalo terpljenje skoro neznosno in uboga stvarca ^Prosila gospodično Hall, da di čez noč pri njej ostajala. Taje a hitro pripravljena ter je postavila svojo posteljo poleg Len-lne v bolniško izbo. Mala je pazljivo gledala to pripravljanje Je Po vsi sili hotela, pogladiti ruhe se svojimi ročicami. »Jaz terpim gube v materini postelji,« je rekla. O skrivnostnem obisku svetega Boga pri mali Lenčici. p ' a nova uredba je dala Lenčici obilo priložnosti za male djv °Zne duhovne pogovore, ki jih je tako rada imela. Za gospo-Ci.no Hall, je bilo kajpada večkrat težko odgovarjati na Len-Vprašania- Priznala je, da je ne redko morala sestre pro-If, Prasnila in da so mnogokrat naredile opombe malega otro-Ha vt'sek na njeno dušo, da je brez pomisleka sprejela neke 2, Ke in dotične vaje katoliške vere, glede keterih se ji je težko ^ 0 Premagati svoje prejšnje predsodke, ko se je iz anglikan-e P°vernila v katoliško Cerkev. V resnici je bilo videti, kaker da živi Lenčica vsa v mislil1 na božjo pričujočnost, tako zaupno in priserčno je govorila 0 »svetem Bogu«, in ta čudovita priserčnost je rastla v tisti med' kaker je njeno telesno zdravje pojemalo. Nekega jutra ste prišli sestra Imakulata in gospodična Ha!1 •skupaj k mali bolnici, ki ni bila zaspala celo noč. Takoj se k začel nenavaden pogovor: »Kako ti je denes. ljubica?« vpraša strežnica. »Jaz mislili1, da bi imela ti prav za prav zdaj že gori biti pri ljubem Bogu." »O ne!« odverne Lenčica »sveti Bog pravi, da še niseP1 dovolj pridna, da bi šla že k njemu —!« »Kaj si pa izvedela od svetega Boga?« vpraša strežnica. »Prišel je in stal ondi,« odverne otrok kazaje na stran po' steljice — »in tako je rekel.« Strežnica in sestra ste se spogledale se začudenjem. »Kje je bil, Lenčica?« vpraša zdaj tudi sestra. »Tukaj!« ponovi otrok terdno in odločno ter pokaže K’ ravno tisto mesto. »Pa kakšen je bil?« vpraša sestra na dalje. »Tak!« odgovori Lenčica ter prekriža polna spoštovani'1 roke na persih. Sestra in strežnica ste bile zelo zavzete nad tem, kar jifl1* je povedala. Ali je bila to le otroška domišljija, ali je Bog ten1'1 malemu otroku podobno milost izkazal kaker drugim izvoljen'111 dušam? Po zrelem premišljevanju se jima je zdelo boljše, da n1' komer nič ne poveste o tej reči. Pozneje bomo videli, kako il’ mala Lenčica na pragu večnosti zgodbo obiska »svetega Bog3*' slovesno ponovila. Priporočilo v molifev. V pobožno molitev se priporočajo rajne tretjerednice skuP' ščine svetogorske: Jožefa (Elizabeta) Pavšič iz Gergarif' Marijana (Elizabeta) Štrukelj iz Loma; čer n iške: Antonii11 (Elizabeta) Gorjen iz Oseka; naročnik »Cvetja« Martin Preskaf' vmerl lansko leto. Dalje se priporoča v molitev neko dekle za zdravje in ^trajnost v redovnem stanu; M. H. V. da bi dobila zaželjeno sNžbo; P. G. S. v več dobrih namenov (lista ni lehko brati, ker [e Pisan z mažarskim pravopisom in ne zadosti razločno); neka ^na iz Maribora priporoča svoje otroke za ljubo zdravje in stanovitnost v dobrem. Zahvala za vslišano molitev. Straža, 2. III. 1913. Ko sem bila leta 1911 operirana, sem imela po operaciji v U°gah velike bolečine, tako, da mi je bilo en dan in eno noč jako ^>do. Leta 1912 sem se morala zopet operaciji podvreči. Sker-belo me je, da mi bo spet težko bolečine prestati. Dobila pa sem )*učajno v bolnišnici »Cvetje«, kjer sem brala o mnogih čudežih 111 vslišanjih po sv. Frančišku. Zatečem se torej tudi jaz k nje-11111 v molitvi z obljubo, da, če ne bo po operaciji toliko bolečin x Pogah kaker pervič, napišem za »Cvetje« javno zahvalo, in Se tudi naročim na ta list. In glejte, tudi najmanjše bolečine ni-Sem čutila. Ko so me v sobo prinesli, sem takoj lehko popolno-ozdravela. S tem izrečem še enkrat sv. Frančišku in sv. Antonu najtoplejšo zahvalo. Ana Rakoše. Neka tretjerednica iz Maribora za pomoč v velikih rečeh fadobljeno po najsvetejših sercih Jezusa in Marije, sv. Joželu n sv. Antonu Padovanskem. Za kitajski misijon 5° Poslali k nam: Marija Vrabec: 1 K 50 v; Frančiška Gašperut 5 K; tretjerednik iz Šmarja pri Kopru: 1 K. Za cerkev sv. Elizabete ančiška Lavrič (iz Amerike): 1 K 60 v. Rimsko ■ frančiškanski koledar za leto 1913. Mesec aprilj ali mali traven 1 torek: sv. Martina, d. m. 2. sreda : sv. Frančišek Pavlanski. sp. 3 četertek: sv. Benedikt Filadeljf-ski, sp. 1. r. P. O. 4. petek: sv. Izidor, šk. c. uč. 5. sobota : sv. Vincencij Fererijski. sp-______________________________ 6. nedelja, 2. po veliki noči: božji grob ; bi. Tomaž Tolentinski, m 1. r.; bi. Bentivolij, sp. I. r. 7. pondeljek: bi.Marija Krescencija, d. 3. r.; bi. Antonija Florenška, vd. 2. r. 8. torek: bi. Julijan, sp. 1. r. 9. sreda: bi. Arhangelj. sp. 1. r. 10. četertek: bi. Karelj Secijski, sp. 1. r. 11. petek: sv. Leon I. p. c. uč. 12. sobota: bi. Angelj Klavaški, sp. l. r. 13. nedelja, 3. po veliki noči : slovesnost sv. Jožefa, ženina bi. d. Marije P. O., sv. Hermenegiljd, m. 14. pondeljek: sv. Justin, m. 15. torek : sv. Cirilj Aleksandrijski, šk. c. uč. 16. sreda : sv. Rafaelj, arhangelj, P. O. 17. četertek: sv. Cirilj Jeruzalemski šk. cerk. uč.; sv. Anicet, pap*111' 18. petek: bi. Andrej Hibernonski sp. 1. r. 19. sobota: bi. Konrad Askulanskk sp. 1. r. 20. nedelja, 4. po veliki noči: ošini' na sv. Jožefa ; bi. Leopold 0*1' ški, sp. 1. r. 21. pondeljek: sv. Anzeljm, šk. c-u^' 2ž. torek: sv. Soter in Kaj, m. 23. sreda: bi. Egidij Asiški, sp- r. P. O. 24. četertek : sv. Fidelij Sigmarinški m. 1. r. kapuc. P. O. 25. petek: sv. Marko, ev. 26. sobota: Mati božja dobrega sveta > sv. Klet in Marcelin, m. 27. nedelja 5. po veliki noči: P°’ svečenje bazilike sv. Frančišk* v Asizu; bi. Jakob Ilirski, sp- *' r.; bi. Joana Marija, vd. 3. r- 28. pondeljek prošnji: bi. LukcZ’1 ali Lucij, pervi tretjerednik, P' O.; sv. Vitalij, m. { 29. torek prošnji: sv. Peter, m- 30. sreda prošnja • sv. Katarina Si • jenska, m. Opomba: P. O. pomeni popolnoma odpustek za vse verne v cerkva*’ treh redov sv. Frančiška. P. O. pomeni popolnoma odpustek samo za L, 2. in 3. red sv. Frančišk*- - Nihil obstat. P. Constantinus Luser, — Nihil obstat. P. Guido Rant, dr. tbeo*-Imprimatur. P.Angelus Mlejnik, Min. Prov. j