Poštnina plačana » gotovi«* Štev. 13. ,j[y^ V Uubliarii. v oeteic dne 1. aprila 1932. Leto V. DELAVSKA Glasilo krščanskega delovnega ljudstva Hiaja TMk Mrlek pop.) v alutal« praanlha lan popra) - IbadalHvoi ljubllaaa, HlkloM-o. — Radmnklrana p la— M *»• ap»»l»i"«l" || PoMnMaM HavBka Din M« — Ciai m Din mm 8aW lata Dtm UK, mm mat Mte D II InoMimhro Din T-- (■»■■Haa) — tflMi p* Vsem skupinam in zvezam J SZ, Že drugi teden so jeseniški tovariši brez dela — brez zaslužka — brez vsakdanjega kruha. Tisoče ljudi strada na Jesenicah. Tovarna je zaprla svoje obrate. Strašno pomanjkanje se pričenja. Potrebni so nujne pomoči. Žrtvujmo od svojega skromnega zaslužka malenkost za svoje jeseniške tovariše! V vsakem okraju napravite takoj nabiralno akcijo in obiščite vsakogar, da čim več naberete za svoje stradajoče tovariše. Od Vaše delavske zavednosti pričakujejo Jeseničani gotovo in izdatno pomoč v sili. Nabrani znesek pošljite na Strokovno skupino kovinarjev JSZ, Sava-Jesenice. Načelstvo Jugoslovanske strokovne zveze v Ljubljani. Srečko Žumer: V novo živiien e! Vi ste gotova sila, imate moč, toda samo dokler ste disciplinirani in enotni. Samo kot enota boste dosegli uspehe. Ako bi delali drugače, boste ničla. (Dr. Obersnel na jeseniškem delavskem shodu dne 6. marca.) Najtežji čas bije delavstvo dandanes. Ne gre očividno več za njegovo osebnost, ker je ta že itak podrejena radi delavske neodpornosti v preteklem času, gre zgolj za preživljanje, za ohranitev najnujnejšega vsakdanjega kruha. Koliko je danes brezposelnih, ki so naravnost odvisni od milodarov, koliko je delavcev, ki nimajo dati svojim otrokom niti zdravega stanovanja, niti zadostne obleke. Ni malenkostno vprašanje za delavstvo, kako prhi iz te strašne zagate kapitalističnega objema. Naravnost občudovanja vredno je delo zavednih delavcev, ki v svojem stcu občutijo dan za dnem globoko užaljenost nad delavskim .ponosom. Od svojega skromnega zaslužka si pritrgujejo doneske za vzdrževanje svojih stanovskih organizacij in svojega delavskega časopisja. Izpostavljeni vsem mnogovrstnim šikanam in celo z ri-zikom odpusta iz službe ne zamudijo nobene prilike, da ne bi prinesli svoj delež k stavbi močnih delavskih sindikatov, v katerih edino vidijo rešitev svojega vsakdanjega kruha in svoje delavske časti. Kdor razume to delavsko dušo, njena visoka stremljenja in njen končni cilj, ki je prav za prav hotenje za drugim, pravičnim družabnim redom, nad katerim si marsikak moderni sociolog zastonj in brez uspeha ubija glavo, ker je ključ dio te rešitve edinole v priprostih delavskih dušah, bo v celoti podpisal moj članek v »Delavski Pravici« z dne 3. marca. Na jeseniškem delavskem shodu jih je prav tako v kratkih besedah izgovoril general, tajnik KID, čeprav jih je on izgovoril točasno le iz stališča industrije, ki trenutno rabi sama za svoje namene tako delavsko skupnost in jo morda v doglednem času ne bo več priporočal. Drugače je na istem shodu nastopil legitimni delavski zastopnik. Dasi bi bilo nujno pričakovati, da bo v sedanjem času zastopal isto tezo ne iz delodajalskega, ampak iz delavskega stališča, se je njemu zdelo najbolj potrebno, da odpre ventil svoje strankarske zagrizenosti z napadi na duhovščino in na krščansko socialistično delavstvo, češ, če bo to delavstvo hodilo k maši, ne bo gospodarske krize konec. Ne odgovarjam na take besede, ker se ne splača in ker spada taka miselnost v preteklost. Na tem mestu se mi zdi bolj potrebno poudarjati, da je strokovna organizacija vsakega delavca nujna dolžnost. Jasno je, da je za vsakega delavca naravnost življenjska potreba, da se strokovno organizira, saj strokovno organizacijo rabi v vsakem slučaju. Še večje važnosti je strokovna organizacija za njegovo izobraz- bo. Koliko je dandanes podeželskega delavstva, ki si v danem slučaju ne zna niti pomagati. To pa samo radi tega, ker ne črpa svoje izobrazbe iz strokovne organizacije ali pa iz delavskega časopisja, ki je v praktičnem življenju v nujni zvezi z delavsko strokovno organizacijo. Še večje važnosti pa so strokovne organizacije za delavsko skupnost, za delavske institucije. Kdaj bi že bila Delavska zbornica likvidirana, ako bi ne imela za hrbtenico delavskih sindikatov. Kaj bi bilo z Okrožnim uradom ali pa z Borzo dela, ako ne bi stalo za njimi zavedno strokovno organizirano delavstvo. Nam vsem skupaj so znane stare želje pridobitnih krogov, ki so se ob vsaki priliki spodtikali nad delavskimi institucijami. Ali je bil v neorganiziranih delavskih masah kak organiziran delavski odpor? Niti biti ne more, ker iz neorganiziranih elementov ne more nihče napraviti organizirano akcijo. Vsa delavska bodočnost stoji na delavski organizaciji. Čim močnejša je ta, tem več ima delavstvo pričakovati, čim slabejše so, tem manj. To moramo vsi vedeti, če pa vemo, bodimo veseli, da strokovni sindikati danes sploh živijo, da imamo hvala Bogu toliko zavednega delavstva, ki prav za prav žrtvuje vse za njihov obstoj. Ti delavci so seme bodočnosti in oznanjevalci lepših časov. Zato pa tudi naši organizirani tovariši, ki so stalno v sprednjih delavskih linijah, za svojo zavednost, požrtvovalnost in brezprimerno delavsko borbeno vztrajnost zaslužijo pač toliko, da se jih spoštuje, ne radi njih samih, ampak radi njih delavske zavesti, ker le ta bo prinesla zmago proletariatu nad kapitalizmom, pa bodisi da izvira iz krščansko socialističnih vrst ali pa iz marksističnih. Bridko se pa moti vsakdo in za delavstvo je taka zmotljivost celo usodna, kdor misli, da sme obstojati samo sindikat, kateremu on slučajno po svetovnem nazoru pripada. Ta igra preteklosti, ki je delavstvu prinesla prav za prav sedanji položaj, se mora z delavskega stališča enkrat za vselej končati. Svoboda prepričanja je vsakomur sveta in pot, po kateri se udejstvuje za svojim izboljšanjem, je svobodna, samo da je usmerjena v delavsko skupnost. Zato si slejkoprej prisvaja kršč. socialistično delavstvo absolutno svobodo v izvrševanju svojih dolžnosti. Saj ono prav za prav črpa vso svojo notranjo silo, ki je predpogoj za njegovo uspešno delo v borbi proti kapitalizmu, iz Kristusa, in vse to je njegova lastna zadeva, ki nikogar nič ne briga. V delavski borbi pomeni vsaj toliko kot prepričan marksist, ki nikoli ne obiskuje cerkvenih obredov, to je kolikor doprinese k skupni delavski borbi proti kapitalizmu. To je naša skupna zadeva, vse drugo je zadeva vsakega posameznika. Uspeh delavske borbe je pa odvisen od vsakega zavednega, značajnega in po- štenega delavca, prav tako od delavca krščanskega socialista. Zato je naravnost greh na delavskem vprašanju, če se dobijo v delavskem gibanju ljudje, ki hočejo sejati razdor in sovraštvo radi nestrpljivosti glede na svoje zasebno prepričanje. To negativno delo v delavskih vrstah ni težko in marsikomu lahko pomaga iz zagate, nikdar pa ne more prinesti koristi delavski skupnosti. Večja umetnost je sejati v delavskih vrstah Strankarsko politično pomirjenje, negovati med delavstvom medsebojno spoštovanje, kljub temu da ostane krščanski socialist to kar je in marksist marksist. Težko je, toda z delavskega stališča nujno potrebno, ker to bo prva etapa k pre- roditvi delavstva samega in k rešitvi delavskega vprašanja. Kdor bo pričel to tezo delavskega vprašanja zastopati, ta bo v bodočnosti'nekaj pomenil. Kdor se pa bo držal stare strankarske metode in sejal venomer razdor med posameznimi delavskimi sindikati, bo v prihodnosti gladko izbrisan iz delavskega občestva. Čas gre naglo in orje svoje brazde na novi njivi. Za nas vse skupaj pa naj velja, da gremo mirnih živcev preko takih nede-lavskih izpadov po svoji začrtani poti dosledno naprej za končno zmago vsega poštenega delavstva nad kapitalizmom. Taki incidenti naj nam bodo le v ponovno vzpodbudo k vztrajnosti. Zavesa odgmiena ... V Besedi« st. 4 je izšel izpod peresa tovariša dr. I. P. članek »Naši gospodarstveniki in Kranjska industrijska družba«. V tem članku odkriva na prav mojstrski način vso puhlost in nezmožnost naših gospodarskih krogov, da bi se mogli uspešno udejstvovati v narodnem gospodarstvu. Vsa podjetja, katera so po prevratu »nacionalizirali«, so prepustili iiopet tujcem. Naši gospodarstveniki so se ponižali do stopnje kulijev, ki dajejo za gotov denar na razpolago svoje osebe, da ] morejo tujci ustvarjati tako zvane upravne odbore, kakor jih predpisuje zakon. Ti upravni odbori so seveda tako sestavljeni, da imajo pravi podjetniki vedno pripravljeno rezervo za vsakokratne razmere in za vsakokraten režim v državi in v pokrajinah. Taka je edina in glavna naloga upravnih odborov v narodni obleki, pa pod tujim vodstvom. Vpliva na podjetje nimajo prav nobenega. To se je pokazalo zlasti sedaj, ko so se pričeli, kakor se člankar prav dobro izraža, žogati z jeseniškim delavstvom. Pravi gospodar pri KID je znani Westen. Svoje postopanje utemeljuje z gospodarsko krizo. Upravni svetniki KID so izjavili, da bi te krize za Jesenice še ne bilo, ko bi >naša Narodna banka« ne izdajala milijone deviz za uvoz industrijskih izdelkov, ki bi jih Jesenice ne v slabši kvaliteti in ne pod neugodnejšimi pogoji mogle same proizvajati in dobavljati. Devize se pa izdajajo zaradi tega, ker ljudje povprašujejo po njih. Ljudje pa kupujejo blago v inozemstvu le tedaj, če je boljše in cenejše, kakor domače. Če hodijo torej kupci mimo Jesenic v inozemstvo, tiči vzrok ali v slabši kakovosti blaga ali pa ne funkcijonira dobro trgov- Franc Beltram: ski oddelek družbe. Če se izdajajo milijoni deviz za blago, ki ga izdeluje KID, ne bi smela govoriti o krizi za svoje blago. Toda KID bi pa morala biti konkurentna. KID bi morala nekaj izgubiti na čistem dobičku, ako bi se spustila v konkurenčni boj z inozemskimi tvrdkami. Tega pa noče. Westen je rajši izbral ko-modnejši pot. Produciral je dalje s polno paro, da sr« se zaloge napolnile, dočim se je obratni kapital stalno krčil, ker je bil dotok denarja vedno manjši zaradi neprodanega blaga. Westen zahteva od države večjo zaščito za svoje blago. Državni aparat zaenkrat ne reagira na te zahteve. Torej zapre tovarne, delavci so na cesti. S tem je izvršen največji pritisk. Kajti ne zavpijejo le delavci, njihove žene in otroci, ampak tudi obrtniki, trgovci v do-tičnem okraju, nazadnje vsa javnost. Državni aparat se omehča, prične hitreje funkcijonirati. Westnu bo po vsej priliki ugodil v celem obsegu. S tem bo Westnu zasiguran stalen in velik dobiček, saj zato je kupil Jesenice, vrhu tega bo še lahko znižal brez odpora delavcem mezde. Kljub krizi vrši nepotrebno racionalizacijo, čije posledice bo zopet odpust večjega števila delavcev. Dobiček bo še večji. Tako znajo kapitalisti izrabljati za svoj pohlep delavstvo, javnost in državo. Delavstvo se mora zavedati, da so take razmere nezdrave in da ne bo prej drugače, dokler ne bo izpremenjen ves gospodarski in družabni red. Taki žalostni dogodki ne smejo delavstva potreti ali celo streti. Nasprotno. Odpreti mu morajo oči. Še bolj se mora združevati pod geslom: Vsako žrtev za nov gospodarski in družabni red. Kmet in delavec — narod brez inteligence Iz dosedanjih razmotrivanj smo se prepričali, v kako tesni zvezi sta si delavstvo in kmetski stan. Zdaj moramo razmišljati še o načinu, kako prideta delavstvo in kmetski stan čimprej do zadostnega števila sposobnih ljudi, ki bi bili voljni voditi zadružno produkcijo in trgovino v korist kmeta in delavca. To je pa najtežja stran socialnega vprašanja, kajti pri tem imamo opraviti s človeško voljo, ki je svobodna. Prav posebne težave pa so pri tem še zato, ker je socialno vprašanje obenem tudi nravno in ker se človeška volja upira več ali manj vsaki socialni pravičnosti, predvsem pa socialni dolžnosti. — Ali morda ne vidimo tega dejstva pri vseh ljudeh, tako pri delavcih in kmetih, kakor pri uradnikih, inteligenci in vseh drugih stanovih. V vsej zgodovini človeške izkvarje-nosti pa igra izobraženstvo še prav posebno žalostno vlogo. Zgodovina vseh časov, narodov in držav nam spričuje, da so bili med izobraženstvom le od časa do časa in zelo redki tisti posamezniki, ki so svoje znanje in sposobnosti žrtvovali za obrambo in koristi delovnega ljudstva. V današnji splošni svetovni krizi in strašni brezposelni bedi se pa še prav posebno jasno kaže tisto nesrečno, za narod in državo najusodnejše brezčutje, s katerim današnja inteligenca prepušča delavski in kmetski stan brezbrižno v neizogibno gospodarsko in moralno propast. To je v zgodovini gospodarskih in socialnih kriz do sedaj še nepoznana tragika kmeta in delavca. Vprašati se moramo: Čemu so nam vse šole, vsa kultura in znanstveni napredek na vseh poljih, če nam vse to ne more dati drugega, kakor narodu odtujeno, socialno 'brezčutno in kapitalistično navdahnjeno inteligenco, katera noče priznati delavca in kmeta, kot temelj naroda in države M u a # g g # v v Jrorocua z delavskih bojtsc ugosiovanska strokovna iveza Rudarji Huda junia. V tako resnem položaju, kakor je danes, je pač potrebno, (la delavstvo nastopi skupaj. Tega se zavedajo tudi naši tovariši. Kljub teinu, da imajo delegatj^ II. skupine za seboj veliko večino delavstva, saj so tudi pri zadnjih volitvah v bratovsko'skladniSo Lsti tovariši dobili nad dve tretjini oddanih glasov, kljub temu so pokazali dobro voljo s tem, da šo k sodelovanju povabili zastopnike narodne strokovne zveze. Tako so se 23. marca nagovarjali delegati II. skupine z reduciranimi in je ob tej priliki izjavil predsednik NSZ, da bo šel z delegati na ravnateljstvo. Dogovorili so se, da gredo prihodnji dan, t. j. 24. marca, in da se ob 15. uri sestanejo v določenem lokalu. Kljub dogovoru pa predsednika NSZ ni bilo, pač pa je šel isti dan dopoldne tajnik navedene organizacije h gosp. ravnatelju. Delegati pa so seveda šli popoldne. Med ostalim razgovorom je g. ravnatelj tudi omenil, da so delegati oziroma predsed-uik II. skupine na razgovoru z reduciranimi jste hujskali. Bodi omenjeno, da so pri tem razgovoru bili navzoči reducirani rudarji, delegati II. skupine in trije funkcijonarji NSZ. Ako bi se pri katerem drugem podjetju zgodilo kaj podobnega, namreč da bi se razni funkcijonarji dogovorili za skupen nastop, pa bi se eni tega ne držali, bi drugi rekli, da so jim prvi skočili v hrbet. Naši delegati so strpni in resni. Pravijo pa, da se v bodoče ne bodo več spuščali v razgovor z ljudmi, ki nimajo nobeue resnobe in še manj delavske zavesti. Z resnimi ljudmi pa, ne glede na njihovo naziranje, bodo vedno nastopali skupno. Denuncijanstvo pa bomo vsi vedno odločno obsojali. Huda jama. Po novem letu je bilo vsaki mesec odpuščenih večje število rudarjev, tako da je do sedaj reduciranih že okoli 70. Delavstvo je mnenja, da tako znatna redukcija ni potrebna, podjetje pa ima seveda svoje mnenje. To priliko pa izrabljajo gotovi elementi v to, da skušajo delavstvo odvajati od njegove strokovne organizacije. Kakor pa kažejo sestanki in shodi Strokovne skupine rudarjev, se zelo motijo tisti, ki menijo, da bodo organizirano delavstvo spravili v malodušnost: Na sestanku v Hudi jami dne 10. marca je bilo navzočih 46 rudarjev (to je za rftali okoliš in na delavnik zelo veliko), na shodu v Laškem dne 20. marca pa okoli 120. Kovinarji Za Jesenice še vedno nobene rešitve Jesenice so nudile velikonočne praznike žalostno sliko. Vsem, starim in mladim se je brala na obrazu bolestna skrb: Kaj bo jutri? Zakaj vse to? Ali je to plačilo za naše 40—50-letno delo? Še vedno nobene rešitve. Pripravljajo se pogajanja s podjetjem. Iskrica nade, morda bo le kaj. Deputa-ciji, ki sta bili v Belgradu in trkali na vrata naših vodilnih državnikov, sta se vrnili. Sprejeti povsod z največjim razumevanjem, mnogo lepih obljub* toda malo dejanj. Kredit 500.000 Din od JBD, ki ga bodo vračali delavci 250.000 In podjetje 250.000 Din, je odobrett. Sicer pa kaj je to za KI D pri tolikih dobičkih, ki jih je imela od delavskih žuljev zadnjih let. Vsi tisti, ki so strigli kupone, bi gotovo več dobili, ako bi bili brezposelni, kot delavstvo. Ali ni sedaj čas, da podjetje vrne delavstvu vsaj 1% njihovih žuljev. Saj je vendar ono s svojo pridnostjo ustvarjalo gospodom okrog zelene mize lepe dobičke. Kdo je tedaj bolj dolžan pomagati kot podjetje samo. Zato ni prav nobena posebna usluga, ako je pristalo podjetje na kredit 250.000 Din. Bratovska skladnica je dala 70.000 dinarjev. Drugače pa pravijo v Belgradu, da naj industrija dela nekoliko tudi brez dobička. Poleg tega naj investira tudi profite, ki jih je imela za časa dobre konjunkture. Tako država. Podjetje pa poudarja, da se naj železo ne uvaža iz inozemstva. Zahteva povišanje carin oziroma kontigentiranje uvoza. To je tudi že v polni meri doseglo. Gre sedaj samo še za kredite. Tudi 'ti bi se dobili, ako bi se podjetje obvezalo, da ne bo več z delavstvom tako eksperimentiralo. Te obljube pa seveda podjetje ne da. Zakaj ne? Odgovor je zelo enostaven. Ker še ni doseglo vsega, oziroma izvedlo svojega začrtanega programa. Saj vendar vemo, da se je bil doj ves čas proti znižanju plač. Podjetje je pri vsaki priliki poudarjalo, da so plače delavcev; previsoke., Zakaj naj bi se sicer vršila zopet pogajanja. Ako bi glede tega ostalo vse pri starem, so brezpredmetna. Kapitalizem pač ne pozna usmiljenja. On hoče tudi iz tega kovati svoj dobiček. Zato jo pognal najprej za sebe v boj vse delavstvo. Kakšno bo plačilo za to? Rekli smo že: znižanje plač in delno tudi redukcije. Po ravzoju vseh dogodkov sodeč ne more biti drugače. Veliki teden za Jesenice še vedno traja. Kedaj bo konec te strašne more, ki tlači ves okraj. Koliko škode ima s tem delavstvo in tudi vse naše gospodarstvo. Zato rečemo: ne igrajte se z ognjem 1 Ako bi v resnici bil položaj za industrijo tako obupen« bi se ne zamerilo tako hudo. Da pa se na žrtvah 10.000 ljudi kujejo novi dobički, je pa vendar nedopustno. Drugače vladata na Jesenicah vzoren red ’in disciplina. Delavstvo se zbira v svojih organizacijskih lokalih. Posvetuje se in debatira samo o krizi, ki je tako nenadoma zajela Jesenice. Zaupniki imajo vedno dovolj dela. Pripravljajo se predlogi h kolektivni pogodbi in za nov delovni red. Ostali so zaposleni pri pomožni akciji. Težko je prositi, ko vendar vemo, da bi vsega tega ne bilo treba, ako bi kapitalizem spoštoval človeka in njegovo osebnost. Toda njemu gre samo za dobiček. Pa še nekaj k organizacijam samim. »Delavec« v svoji zadnji številki od 25. marca ugotavlja, da neki črni in rumeni želijo, naj bi se organizacija rdečih, da jo tako imenujem, razbila. Mislim, da take neumnosti govorijo samo oni, ki so še vedno zagrizeni in ne morejo doumeti potrebe po enotni fronti vsega delavstva, kadar gre za tako važna vprašanja kot sedaj. Sodrugi morda pozabljajo, da smo bili ravno mi tisti, ki smo z vso iskrenostjo ne enkrat poudarjali, da naj se sedaj dela samo za blagor de-, lavca. Kovanje političnega kapitala, kakor to imenuje »Delavec«, pa pustimo boljšim časom. Ako bi tedaj sodrugoin okrog »Delavca«' bili res na srcu samo delavci, bi delali nekako bolj demokratično. Tako pa, kjerkoli f morejo, odrivajo naše delegacije in delajo > vse v imenu ene organizacije. Se vefi »ličnih,, nedostatkov bi lahko navedli. Toda sedaj ni čas za kaj sličnega. Vsako tako pisanje bi ; rodilo samo zle posledice in čudimo seP da se »Delavec« v tako kritičnih trenutkih spušča na tako opolzko pot. Zato ne moremo prav verjeti in se otresti mnenja, da hoče ravno on kovati pri tej tragiki jeseniškega delavstva svoj politični kapital. Naknadno smo izvedeli, da se vršijo pogajanja in da hoče podjetje začeti z delom, toda samo pod tem pogojem, da se 600 delavcev reducira. KLEPARJI I Skupina inštalaterjev, kleparjev in monterjev v Ljubljani bo imela svoj redni občni zbor v nedeljo dne 3. aprila t. 1. ob pol 10 > dopoldne v prostorih JSZ, Delavska zbornica z običdjhim dnevnim redom. — Vabimo vse člane, da se sigurno udeleže občnega zbora. Pri nezadostni udeležbi se bo občni zbor pol ure kasneje vršil ob vsakem številu. o Odbor. Tekstilno delavstvo Za železno industrijo prihaja v težave Se tekstilna Za železno industrijo je sedaj na vrsti še tekstilna tovarna Glanzmann & Gassner v Tržiču. Tudi temu delavstvu preti sedaj brezposelnost. Tako se mizerija veča z dneva v dan. Kakšni vzroki so pa zopet tu, ki ovirajo normalno obratovanje tega velikega in steber, ob katerega se morajo opirati vsi drugi stanovi, če hočejo obstati? Komu naj še zaupa današnji brezposelni delavec, ki s svojo prenesrečno družino lakote umira in gospodarsko propadli kmet, če ga današnja inteligenca prepušča z največjim cinizmom v najhujši bedi brez pomoči in brez nasveta — svoji usodi. Današnja inteligenca greši tudi z direktnim nasprotstvom proti »samopomoči« delavca in kmeta. In v tem je še najžalostnejše poglavje delavske in kmetske tragedije. — Kje je danes naše slovensko delavsko in kmetsko zadružništvo? V čigavih rokah je? Komu služi? Ali morda kmetu in delavcu, da bi ga ščitilo pred vaškimi in velekapitalistič-nimi oderuhi in izkoriščevalci? Poleg dr. Krekove »Zgodovine o propadanju kmetskega stanu«, bi danes lahko napisali »zgodovino o tragediji slovenskega delavskega in kmetskega zadružništva*, kot sad kulturnega in socialnega dela tiste inteligence, ki se noče priznavati kot bistven del tiste absolutno nede- ljive enote, katero tvorita kmet in delavec. Delavci in kmetje! Ali naj v takih razmerah obupamo? — Ne. — Pomagajmo si sami. Bodimo požrtvovalni in vztrajni v delu, za svoje stanovske organizacije, svoje zadruge, za svoje časopisje. — Izobrazujmo se v prvi vrsti strokovno. Vsak v svojih stanovskih in gospodarskih zadevah, v kmetijstvu, obrti, industriji, trgovini in vseh panogah gospodarstva. Čitajino izključno le svoje časopise, podpirajmo le našo obrt in naše kmetijstvo in le tisto trgovino in industrijo, ki je delavstvu in kmetu naklonjena. — Bodimo odločni in dosledni, da točno in brezobzirno tudi izvršimo, kar rečemo ali sklenemo. Kakor so drugi zakrknjeni in nasprotni delavcu in kmetu, tako bodimo tudi mi dosledni in stanovitni v medsebojni solidarnosti in poštenju, pa bo prav kmalu med nami tudi dovolj sposobnih in voljnih ljudi, ki bodo z veseljem se žrtvovali in delali za gospodarsko osamosvojitev delavca in kmeta. podjetja? Težave so pri nakupu deviz za surovine, ki so nujno potrebne, da se uvozijo iz inozemstva. Zato pa je treba tujih deviz. Podjetje trdi da ima dovolj naročil, kakor tudi denarja. Seveda brez deviz ne gre. Te pa izdaja Narodna banka. Podjetje je tozadevno že samo interveniralo v Belgradu, pa brez uspeha. Ker se bližajo zaloge h koncu, je treba nekaj ukreniti. Povedati delavstvu in javiti, da je v nevarnosti zaslužek vsega tržiškega 'delavstva. To bo gd-tovo pomagalo in prisililo krmarje državne uprave, da nekaj ukrenejo. V zadnjem času so pa vsi, ki imajo kaj pod palcem, znosili denar na varno v inozemstvo. Tako vsaj sedaj pravijo v Belgradu in zahtevajo, da naj industrija kupuje surovine za tisti denar, ki ga ima v inozemstvu. Nov način borbe, ki je za naše Čase zelo interesanten. Seveda industrijci mislijo pa po svoje in tega ne bodo storili, pač pa pritiskali na delavstvo in ga izprli. To je najbolj učinkovito sredstvo, ki gotovo pomaga ukloniti državni aparat. Na velikonočno soboto se je mudila v Ljubljani deputacija delavstva, ki je obiskala bana in g. Mohoriča, pomočnika niinistnj za trgovino in industrijo. Razložili so svoje želje in dobili zagotovilo, da se bo ukrenilo vse, kar je sploh mogoče, da se podjetju zagotovi nemoteno obratovanje. Sicer pa se porajajo glede tega vprašanja gotove težave in bo delegacija morala intervenirati tudi v Belgradu. Tako preti kriza delavstvu na vseh koncih in krajih. Ali res ni mogoče urediti naše gospodarske politike? Ali smo res že tako daleč, da mora delavstvo poleg trdega dela in mizernih plač reševati še gospode okrog zelenih miz. Eno je pa pri vseh teh umazanih zadevah treba le temeljito podčrtati: Da sta kapitalizem in sedanji gospodarski sistem odpovedala v svojih temeljih. Delavstvo! Čas, ki ga bo treba prebroditi v teh težkih razmerah, ne bo, kakor se vidi, ravno rožnat. Zato naj bi končno izprevideli tudi tisti, ki še vedno upajo, da kriza, ki se je sicer umetno ustvarjala in ki ne more več nazaj v stare tire, ne bo končala brez žrtev. Najtežje žrtve temu pa doprinašajo baš delavci. Drugi so svoj denar že spravili na varno. Ako tedaj hočemo, da bosta boj in delo lažja, moramo najti tem razmeram protiutež. In to je strumna močna in enotna, borbena strokovna organizacija. Tržičani na delo v strokovne organizacije! Lesno delavstvo. Obupne razmere lesnega delavstva Med vsemi brezposelnimi trpi pač največ lesno delavstvo. Kadar ima delo, je najbolj izkoriščano in mizerno plačano, največ je pa seveda na cesti. Tako so nekateri že celo zimo brez vsakega zaslužka. Podpore pri borzi dela so že davno izčrpali. Ker so raztreseni širom dravske banovine, tudi ni prave skupnosti, ki bi jih vezala, da bi mogli tako nastopati, kakor n. pr. delavstvo železne in tekstilne industrije. Tudi v bodoče ni izgleda, da se bo stanje naše lesne industrije kaj izboljšalo. Da bi vsaj naša domača gradbena industrija bila nekoliko bolj zaposlena. Toda letos se tudi njej obetajo slabi časi. Na vsej črti sama beda in pomanjkanje. Seveda je ta samo za delavstvo. Kam bo vse to peljalo? !z 'aionov Slovenjegraško delavstvo brezposelno Redukcije rodijo zopet nove redukcije. Brezposelnost zavzema vedno večji obseg. Zlo je še vedno rodilo samo zlo in ničesar dobrega. Delodajalci, misleč, da bodo s tem obvarovali vsaj delno svoje dobičke, so vse skupaj prevrgli in sedaj ne uničujejo samo delavca in njihovih družin, marveč tudi svoja preje tako cvetoča podjetja. Proces razkrajanja materialističnega gospodarstva se je pričel. Težko bo v tem okolju najti pot, ki bi položaj vsaj nekoliko ublažila. Tako je gospodarska potrtost zajela tudi slovenjegraško delavstvo. Tovarna usnja F. Potočnik je od 20 delavcev, ki jih je"imela še v službi, reducirala 14. Obrat je ustavilo tudi lesno podjetje »Triglav«. Tudi tovarna meril dela v zmanjšanem obsegu. Preje je bilo zaposlenih 70 delavcev, sedaj jih je še samo 30 '10-letnici vladanja sv. očeta Pija XI. Predavala sta g. kaplan in tov. J. Rozman iz Ljubljane. Dvorana je bila nabito polna. V nedeljo 3. aprila s® bo vršil sestanek članov v Dvoru ob pol 4 pop. Predaval bo tov. Kisovar o /»sadje-reji in snaženju sadnega drevja«. Udeležite se ga polnoštevilno! Vinogradnika kriza in viničarska pl?ča Iz krogov, predvsem večjih vinogradniških posestnikov, stalno čujemo jadikovati o hudi vinski krizi, zaradi katere bi naj bili nekateri celo primorani opustiti vsako obdelovanje svojih vinogradov, ali pa se omejiti le na najnujnejša opravila. Večina teh obupnih vinogradnikov si hoče odpomoči predvsem z znižanjem zaslužka viničarjem in delavcem. Pravijo: »Vina je polna klet, cene so nepovoljne, kupcev pa od nikjer ni. Kriza in zopet kriza, vinogradništvo nam ne nese več, zato viničarjem ne moremo več dajati dosedanji zaslužek.« Tako predvidena vinogradniška kriza je za viničarski stan glede na njegovo eksistenco mnogo bolj aktualna, kakor pa za vinogradnike s^rne. Zato je nujno potrebno, da se sliši i objektivno mnenje prav od te strani. Namen našega vinogradništva sploh nikdar ni bil, da se naj prideluje vino le za domačo potrebo, ampak s prodajo istega v široki svet naj se kopičijo redni in bogati dobički tistim, kateri se imenujejo lastniki vinogradov. Že od pradavnih časov sem je bilo naše vinogradništvo najbolj dobičkonosna panoga kmetijstva. Kakor v prejšnjih časih, ko so prihajali »boljši« ljudje od vseh vetrov in samo radi dobička si lastit našo i za vinogradništvo naravnost ustvarjeno | zemljo, da smo, izvzemši nekaj kmetov, domačini tako ostali brez vsake pedi lastne grude, tako se še sploh dajnes vrši pravcata tekma med kupci, kdo bi dobil, če pride kak vinograd na prodaj. Tudi sedaj, ko se toliko govori o tej tako strašni vinski krizi, ko se goric torej ne izplača več imeti, se zanimanje za vinogradniško zemljo ni prav nič zmanjšalo. Tedaj to gotovo ni radi toliko razkričane izgube, ampak le radi dobička, kateri je vseeno zagotovljen, čeprav je enkrat manjši, drugič pa večji. Največja dobičkonosnost naših vinogradov je bila sedaj v povojnih letih. Vinske letine, po količini pridelka, so bile razmeroma zelo dobre. Vino od kleti se je prodajalo po 8, 10, 12 in celo nekaj po 14 Din liter. Obratno pa so bili de- Na prvi pogled je simpatičen človek, iz čegar fine kože na obrazu in rokah brez lišajev in gub se da sklepati na snago in nego. Skrbni ljudje uporabljajo zato samo medicinsko zanesljiva sredstva kot so: Fel-lerjeva Elsa pomada za zaščito lica in kože ter Fellerjeva Elsa pomada za rast las (2 lončka hrez daljinih stroškov 40 Din) dalje Fellerjeva Elsa mila zdravja in lepote (5 kosov franko 52 Din). Naroča se pri lekarnarju Eugen V. Feller, Stubiea Donja, Elsatrg 349. , v- V*,; ?^<>4 it. ° ?te° s&:°o^°- DOMAČI IZDELEK Z^ htcvafte pri Vašem čevljarju Palma-Okma tj umi podplate, ker so trpežnejši in cenejši kot usnje. Za črne in rjave čevlje. delj takoj konec sveta. Kako pa mi viničarji vsa leta sem moramo preživljati naj hujše čase bede in pomanjkanja in tako letos, ko že peti mesec nismo nikjer pare zaslužili? Tukaj je doma prav za prav kriza, kakršne gospodje vinograd- niki še najbrž dolgo ne boste čutili, četudi še pade cena vinu, pa čeprav za 50 odstotkov. Vsi viničarji vztrajamo v borbi za neokrnjen dosedanji zaslužek in vsi odločilni činitelji nas morajo podpirati v naši pravični zahtevi. Naša brezposelnost lavci, posebej viničarji, ravno v tej dobi najboljše konjunkture, najslabše plačani, kar pomni zgodovina. Redki je bil plačan 10—12 Din dnevno. Običajna plača je pač bila, posebej pri vinogradih večjega obsega, le 8, 6 do 5 Din. V okolici Maribora in v nekaterih haloških krajih so plačevali komaj 4, 3 in celo po 1 Din. Davki in drugi pridelovalni stroški tudi niso znašali današnje višine, zato so se z lahkoto zbirali težki tisočaki v vinogradniških žepih in blagajnah. Viničarsko ljudstvo pa je zaradi neodjenljive draginje in zaradi tako zelo nizkega zaslužka preživljalo pravcate »pasje dneve« in je tako vedno bolj propadalo v gmotnem in moralnem oziru. Vinogradniške razmere pa so se nenadno zasuknile drugače, kot je to kdo pričakoval. Glavni konzument vina — delovni človek je vedno bolj postajal brezposeln in prikrajšan na svoji plačL Pri tako pičlih dohodkih je pač nujno misliti najprej na vse potrebnejše življenjske potrebščine, potem šele na »gla-žek« vina. Kadar ima delavec denar, se vse dobro prodaja, tudi vino. Tako pa je svetovna brezposelnost zelo porazno vplivala na vinski trg in s tem tudi na cene vinu, kateremu se je odmaknilo vedno več in več odjemalcev. Usodno so na vinski konzum vplivale tudi velike trošarinske davščine, katere so zadnji čas že celo presegale vinsko prodajno vrednost samo iz rok producenta. K vsemu temu pa je še treba upoštevati nekatere druge momente, ki niso nič manj, če še ne bolj važni od navedenih in je samo čudno, da se še jih nihče ni dotaknil. Prosto ljudstvo, med temi tudi pretežna večina naših vinogradnikov, nastalih valutamih sprememb, katere so ravno odločilne za vse tržne cene, sploh ne zasleduje. Zanje se splošno ves gospodarski svet vrti izključno le na osišču cen, predvsem prodajnih. Da so po svetovni vojni bile cene vsakemu blagu zelo visoke, in to zaradi manjvrednega denarja, se je splošno povsod smatralo za srečne čase in za gotov blagoslov, ki ga je prinesla le vojna. Ljudje najrajši pomnijo ono, kako so po visokih cenah vse prodajali, kako enako drago pa so nazaj kupovali, to pa radi pozabijo. Zdaj, ko so cene, osobito kmetijskim pridelkom občutno padle, pa vsak dolži le gospodarsko krizo. Velika napaka je povsod dejstvo, da se vsako tržno stanje presoja le zgolj po višini cen blagu, nikakor pa'ne po trenutni vrednosti denarja, ki se za blago dobiva. Mimogrede je važno pripomniti, da se tudi v narodno gospodarskem stališču še vse preveč drži le bolj višine številk, kakor pa blagovne vrednosti same. Dinar je pridobil na svoji vrednosti najmanj trikrat več, kot je današnja vrednost kmetijskih pridelkov, davki pa se glede na toliko zmanjšano vrednost blaga niso vsaj trikrat zmanjšali, ampak so ostali na prejšnji višini, oziroma so se s tem sistematično celo za trikrat povišali, kar krizo našega gospodarstva le samo poostruje. Poglejmo, kakšen je bil položaj našega vinogradnika in viničarja pred vojno, posebej glede na denarne plač«?, ker so druge dajatve več ali manj ostale še do danes neizpremenjene. Pravimo, da so bili takrat zlati časi. V teh normalnih in tako dobrih časih je vinogradnik prodajal svoje vino le po 16—24 vinar, jev, v izrednih prilikah po 30—50 vinar, jev liter. Delavec in viničar v vinogradu je imel takrat plače 70—80 vinarjev pri navadnem delu, pri težjem pa 1 krono na dan. Da je vinogradnik plačal to dnino, je moral prodati bodisi 2 'A—3 litre, ali pa celo 4—5 litrov vina. Nihče tedaj ni vpil, da se zato, ker je taka plača, ne izplača vinogradništvo. Nasprotno so se ravno takrat s trto zasadili tudi najbolj skrajni kotički zemljišča. Davščine in drugi stroški so tudi takrat bili, kakor so danes. Devalvacija denarja kot posledica vojne, je seveda storila, da se je cena vinu povzpela zelo visoko. Tako se je prodajalo vino po 30—40 kron, celo tudi po 50—60 kron. In ravno v tej dobi se začne današnji križev pot viničarskega stanu. Novo nastajajočega časa se viničarsko ljudstvo sploh ni moglo naenkrat zavedati. Enako se je prav tako le vsak oziral na samo številko svojega zaslužka, uikakor pa ne na njegovo vrednost. »Pomislite!« je dejal marsikateri, »prej smo služili le največ samo eno krono, zdaj jih pa dobimo naenkrat dvajset, in celo štirideset.« Čeprav so vsi vedeli, da za teh štirideset kron more desetkrat manj kupiti, kakor za prejšnjo eno krono, vendar je le številka igrala povsod glavno vlogo in viničarji so tako sami sebe varali, misleč, da je težavnemu položaju vzrok le draginja in neke nerazumljive razmere, ki so v gospodarstvu nastale po vojni. Tukaj je našel čas nas viničarje docela nepripravljene. Namesto da bi takoj storili vse potrebno za neokrnjen zaslužek, smo morali šele začeti graditi prve temelje svoje strokovne organizacije, katere prej sploh nismo nikoli imeli. Vinogradniki so uporabili to priliko naše nemoči in nezavesti za svoje pravice in so tako neovirano mogli dnine odmerjati mnogo niže v primeri s predvojnim zaslužkom. Ako so pred vojno morali plačati eno dnino z več litri vina, tako so sedaj plačali z vrednostjo komaj pol ali enega litra prodanega vina. Namesto, da bi bila viničarjeva plača v primeri s predvojno 20—30 Din dnevno, kar bi odgovarjalo številu in vrednosti prodanih litrov vina v prejšnjih časih, pa je znašala povprečna dnina le 5 do 10 Din za celodnevno delo in največ še pri viničarjevi hrani. Ravno tukaj se začenja pravo izžemanje viničarjev in tako največja gonja vinogradnikov za dobičkom. Zaslužek viničarjev so vinogradniki gledali le iz višine številk in kron, dinarja sploh dolgo niso hoteli v takih primerih nikjer navajati, kar bi pomenilo seveda v številkah štirikrat manj in bi to moglo komu že prej odpreti oči, za koliko je postal prevaran na svojem zaslužku. Ljudska nevednost ostane za vse čase vedno najdražja stvar. Tako je tudi tukaj. Tok časa pa gre vedno svojo pot naprej. Ljudje pa navadno ostajajo vedno isti. Kolikor večja je postala vrednost denarja, toliko manj je treba zanj dati blaga. S povečano in s stabilizirano vred- | nostjo našega denarja je logično moral slediti padec cen blagu. Zaradi neorganiziranega trga kmetijskih pridelkov so padle cene ravno najbolj občutno kmetijskemu blagu, tako tudi vinu. Oprezen vinogradnik bi to moral razumeti, saj so šle cene vinu le postopoma navzdol. Toda kaj so se mnogi zmenili za vse to. Navajeni velikih dobičkov v svoji prodaji sploh razumeti niso mogli, da ne bo šlo več tako naprej. Računali so samo gole številke, katere naj bi dosegle naj višjo ceno vinu, če ne zdaj, pa prihodnjič. Tako so čakali in vino rajši obdržali v kleteh, kot da bi ga prodali po zmernih dnevnih cenah. Danes se vsi talci tolčejo po glavi, ko so spoznali, kam more privesti želja po čim večjem dobičku. Na primer: vino iz leta 1929. bi mogli lahko prodati takoj po ceni okoli 7 Din za liter. Poznejše leto 1930. se je za tako vino že ponujalo samo 4 Din. Niso hoteli dati. Letos pa za stara vina sploh nihče ne vpraša, tudi po ceni 2 Din j ne. Razume se, da ravno taki vinograd- j niki sedaj najbolj kričijo o krizi, ko gledajo v obraz svojim izgubam, ki so jih zakrivili sami. Tako torej eni iz tega stališča, drugi se zopet ne morejo sprijazniti z resnico, da vino ne bo imelo več tiste visoke cene prejšnjih let, razen če bi nastopile kakšne izredne prilike. Zato pa tako v nekaki obupnosti in blaznosti udarjajo po vsem okoli sebe, kar se jim zdi trenutno v napotje za dosego prejšnjih dobiikov. Odpraviti viničarje, viničarski red, znižati mezde delavcem itd. Praktična stran takega stališča pa poka-zuje ravno nasprotno sliko. Bolj če bo delavec in viničar pritisnjen, večja bo še kriza. En krivično odtegnjen dinar delavcu bo požrl sto drugih pravičnih. Sedem tolstih let prinese za seboj lahko sedem suhih. Kdor je imel ves dobiček sam v dobrih letih, naj nosi sedaj sam tudi vso izgubo. Pri smotrnem gospodarstvu vinogradništva občutne izgube sploh ne bo, razen če ne bo pobila toča ali vzela zima. Kriza tudi ni tako strašna got se slika, le dobički so bolj majhni, kakor je to bila navada dosedaj in še to samo bolj na videz. Ako se dobi za vino danes manj denarja, je zato toliko več vreden. Vinogradniške strokovnjake same je bilo slišati, da morajo biti cene vinu nižje, če ga hočemo konzumirati v večji količini. Kljub padcu cen vinu in pod pogojem, da ostane pri sedanjih denarnih plačah delavstvu v vinogradih sploh ne bo odgovarjalo to stanje viničarskemu zaslužku v normalnih časih, torej bo imel vinogradnik še vedno svoj dobiček. Sicer pa Bog ni ustvaril zemlje samo za zbiranje dobička, marveč zato, da se naj pošteno na njej preživljajo vsi njegovi otroci. Če je nastala trenutno nekaka gospodarska stiska, ne bo zatega- Poročila delavskih zbornic cenijo kader brezposelnih pri nas v Jugoslaviji nad 100.000. Za naše narodno gospodarstvo je to neprecenljiva škoda. 'Koliko rok miruje, ki bi rade delale in oplojale naše gospodarstvo, služile kruha sebi in svojim družinam. Tako pa tavajo okrog brez vsega in prosijo podpor. Ali ni to žalostna slika visoko kulturnega 20. stoletja. Eni vsega v izobilju, drugi v bedi in pomanjkanju. Ljubezen in dobrota sta se morali umakniti grdemu materializmu in sebičnosti. Izguba teh brezposelnih na zaslužku gre letno v gorostasne številke. Vse to je odtegnjeno narodnemu gospodarstvu in vsi tisti, ki nimajo nikake kupne moči, potegnejo v ta kaos za seboj tudi druge. Če vzamemo, da bi zaslužil vsak teh delavcev 25 Din dnevno, kar je zelo ma- Svoječasno smo ožigosali nelojalno postopanje Vatikana uapram umrlemu nadškofu dr. Sedeju in napram slovenskim katoličanom na Goriškem. Nekateri so menili, da so bile naše besede pretrde in prečrnoglede. Da smo imeli prav, dokazujejo najnovejši dogodki. »Ponedeljski Slovenec« od 29. marca 1932 poroča, da je vladni komisar Anto-nini odslovil sporazumno s škofijskim administratorjem Sirottijem (pred odpa-dora se je pisal Sirotič) znanega profesorja v bogoslovju g. dr. Andreja Pavlico: Ta je nadomestoval kot duhovni vodja profesorja Filipa Terčelja, ki je aretiran. Za duhovnega vodjo so postavili'znanega kapucina o. Stefano, kateri je imel vmes prste pri konfinaciji svetniškega župnika Rejca. Stefano je zagrizen laški nacionalec in je v zvezi z vladnim komisarjem odpravil v Alojzevišču, kjer so 't veliki večini slovenski dijaki, slovensko pridigo in vpeljal italijansko. O Sirottiju je znano, da je postal administrator preko cerkvenih predpisov. Administratorja bi moral namret izvoliti lo, bi znašal njihov zaslužek mesečno, to je 24 delovnih dni, tri sto šestdeset milijonov dinarjev. Letno pa štiri milijarde tri sto in dvaijset milijonov Din. Torej ena tretjina našega državnega proračuna. Plaz, ki se je sprožil, se ne da zlepa ustaviti. Tako tudi to. Takoj, ko so bili vrženi na cesto prvi delavci, se je začel proces razkrajanja. V teku enega leta je zavzel ogromne dimenzije in gredo številke teh nesrečnežev v milijone. Človeštvo je pozabilo samo nase in se udinjalo pohlepu materijalizma, ki ne pozna usmiljenja. Tako uničuje samo sebi in tira v prepad ne samo ubogo delavstvo, marveč se maščuje tudi nad tistimi, ki so mislili, da bodo s tem rešili sebe in svoje težke, z zlatom napolnjene bisage. stolni kapitelj iz svoje srede. Vatikan pa je na ljubo fašizmu preko vsega imenoval Sirottija, ki sedaj uganja reči, ki so v nasprotju z vero in Kristusovo cerkvijo. Le naj gospodje pri Vatikanu pogledajo v evangelije ali pa v dejanje apostolov in naj si dobro ogledajo, če so kdaj apostoli odlikovali osebe »za pobožnost in pravičnost«, dasi ni njihovo življenje v skladu z duhom Kristusove cerkve in tudi ne s {»obožnostjo in pravičnostjo. Vatikan bo dajal še težki odgovor za vse te krivice. Nagrade za nadurno delo v Franciji V Franciji plačujejo za nadurno delo sledečo nagrado: V kemični industriji od 50—100%; v papirnicah in grafični industriji od 25—100%; v oblačilni industriji 50%; v usnjarstvu 25%; v kovinski industriji od 25—75%; v keramični industriji 50%; v stavbinski stroki od 25 do 100%; v prometu od 25—100%. krivica rodi nove krivice DOBRO TOALETNO MILO ne sme samo prijetno dišali, temveč tudi po svojih sestavinah v medicinskem smislu delovati očiščujoče na kožo. Samoi taji o lahko koristi pri negovanju teleea. Ravno zato so Fellerjeva Elsa mila zdravja in lepote tako ocenjena. Paket s 5 vrstami mila m 52 Din brez daljnih stroškov pri lekarnarju Eugen V. Feller, Stubica Donja, Elsatrg S49, Savska banovina. Beseda »Beseda« št 4 je izšla. Vsebina je: Dr. J. P.: Naii gospodarstveniki in Kranjska industrijska družba. — Dr. J. Alekšič: Krščanski socialni trializem. -Šmon France: Še ena sociologija izkoriščanja. — C. U.: Delo. Anton Marinček: Naloge delavskih strokovnih in gospodarskih organizacij. — Članek iz katoliškb revije >Neuland«: Cerkev v defenzivi in politični katolicizem. - Pregled: Nov petletni načrt za elektrifikacijo Rusije (inž. F. Š.). — Konec kapitalizma (V. P.). — Ocene : Selma Lagerl5f: Zgodba o blaznem Gunnarju. Vsi članki brez izjeme so aktualni. Dr. I. P. sestavek srno že omenili. Zelo važna je razprava tovariša Franceta Šmo-na, ki prav opravičeno prikazuje v pravi luči postopanje nekaterih tako zvanih krščanskih sociologov (v tem slučaju dr. Jeraja). Njihov napor gre le za to, da bi ohranili sedanjo kapitalistično miselnost v gospodarstvu in družbi. To delovanje je v popolnem nasprotju z ideologijo mladih krščanskih kolektivistov. >Besedo« prav toplo priporočamo. Stane letno 50 Din, polletno 25 Din, četrtletno 15 Din. Izhaja mesečno. To in ono Žirovnica. Žrtev poklica je poslal monter Pečar Anton, doma iz Zasipa pri Bledu, šele 28 let star. Uslužben je bil pri Kranjskih deželnih elektrarnah, točasno pred smrtjo pri obratnem vodstvu v Domžalah. Bil je tudi član organizacije J. S. Z. skupina Žirovnica. Predragega tovariša ohranimo v trajnem spominu. Vsled njegove splošne priljubljenosti je bil poznan po celem našem srezu. Vzroke smrti priobčimo v eni prihodnjih številk lista. Preostalim naše iskreno sožalje. Nove knlige V oceno smo dobili sledeče knjige: Dr. Ivo Rubič, Split: Nov* Njemačka. Mladi, talentirani geograf in zgodovinar je študiral na licu mesta dve leti novo Nemčijo. V tej knjigi podaja velike napore nemškega naroda da bi zabrisal težke posledice izgubljene vojne. Pisatelj se je spravil prav na vsako polje. Knjiga je zelo skrbno obdelana in je vsakomur, kdor bi se hotel pečati s sedanjimi razmerami v Nemčiji, ne-obhodno potrebna. Urbanu s: Knjiga o lepem vedenju. Tretja zelo pomnožena izdaja, 883 strani. Cena 50 dinarjev, vez 64 Din. Lepo vedenje je igralo v družbi že od nekdaj veliko vlogo. Sicer je sedanja demokratična doba zavrgla že marsikatere pretirane zahteve in predpise, toda veliko jih je še ostalo v veljavi. S pametnimi predpisi bi se moral prav za prav vsak seznaniti. To pa je mogoče le s pomočjo posebne knjige. Knjiga o lepem vedenju je dobra, zlasti še radi tega, ker je napisna nalašč iz naše srede. Mirko Logar: Kubična račun ira. 311 str. S pomočjo te računice je mogoče takoj izračunati kubično vsebino remeljnov, pol-moralov, moralov, madrijerjev, tavoletov in testonov, žagane im plohov. Knjiga je sestavljena v lični obliki in je zlasti za lesno trgovino, pa tudi za druge, velike važnosti. Janez Jalen: Bratje. Založila Družba sv. Mohorja. Broširana stane za ude 15 Din, za neude 20 Din. Vezana za ude 21 Din, za neude 28 Din. Drama je čisto sodobna, zelo živa in obravnava povojne razmere, ki jih posti no biča. Pisatelj je spisal že dve drugi drami, ki obravnavata problem: rešiti grudi »Dom« in »Srenjo«. Tudi »Bratje imajo tendenco, da nikoli ne obupati, ampak vedno imeti pred očmi glavno nalogo rešiti dom očetov >Trato«. Tine, gospodar trate, kateremu je vojska pobrala krepke sinove, se zave te naloge — in pravi svoji nevesti: Če so ves svet narobe obrnili, midva postaviva Trato spet na prav, če Bog da.« Drama bo dosegla sigurne uspehe tudi po deželskih odrih. Odločno protestiramo! Poročajo nam: »Bil sem v kinu »Ideal« v Ljubljani. Med odmorom smo na platnu brali, da je potrebno živeti bogoljubrio, če hočemo biti zveličani. Nato so se pričeli pojavljati nekaki krogi, nazadnje se je iz teh krogov izcimila slika bodoče katoliške katedrale v Belgradu, pod njo pa milijonski glavni dobitki, končno seveda apel na katoličane, da naj kupujejo srečke. Sem svobodomiselc. Kljub temu se mi pa je gabila taka igra z vero.« Tako poročilo, o čigar verodostojnost nimamo povoda, da bi dvomili. Priznati moramo, da se tudi nam gabi taka bogokletna agitacija. Vemo, da je potrebna katoliška katedrala in da ni v sedanjih razmerah mogoče drugače priti do denarja Toda ali nismo katoličani dovolj močni, da bi izvrševali agitacijo za loterijo na drug, dostojnejši način, ki ne bi žalil vere in verskih občutkov katoličanov. Ali je bilo potrebno predati agitacijo anončnemu podjetju v Zagrebu, čigar lastniki nimajo prav nobene zveze s cerkvijo? Ali je bilo potrebno toliko sto-tisočev dinarjev vreči v žrelo tega podjetja? Sicer je to zadeva dotičnega društva. Ni pa ogaben način agitacije in zloraba vere več zadeva tega društva, ampak zadeva nas vseh katoličanov. Zato prav odločno protestiramo proti zlorabi vere v take namene. Na Češkoslovaško Naš bratski krščansko socialistični delavski pokret v Češkoslovaški republiki proslavi letos 20 letnico Zveze kršč. soc. železniških nameščencev. S to proslavo je združena večja manifestacija celotnega krščanskega delavskega pokreta v Brnu dne 13. do 15. avgusta 1932. Na to proslavo so povabljene tudi naše organizacije. Načelstvo JSZ in odbor CKD sta sklenila udeležiti se te manifestacije, ustanovila pripravljalni odbor, ki je določil sledeči program izleta: 12. avgusta, petek: odhod iz Ljubljane (popoldne). 13. avgusta, sobota: zjutraj prihod na Dunaj, ogled mesta, popoldne odhod preko Breslave, v Brno pridemo zvečer. 14. avgusta, nedelja: jubilejno zborovanje zveze železničarjev, sprevod, popoldne velika zabava in nastop čsl. Junactva. 15. avgusta, ponedeljek (praznik): ogled mesta, popoldne izlet v Macoho, znamenito podzemsko jamo. 16. avgusta, torek: izlet v Zlin in ogled tovarn ?Bata«. 17. avgusta, sreda: Velehrad, slavna slovanska božja pot. Odhod domov. Pripravljalni odbor bo organiziral izlet po gornjem programu, ki pa še ni definitivno določen. Kar bo sprememb, bomo vse skupine in družine sproti obveščali. Dasi je gospodarska kriza zavzela svoje posledice najbolj med delavstvom, se vseeno obračamo na naše organizacije in jih vabimo — ne pa zahtevamo —, da priglase svoje člane (ice) in prijatelje. Odbori naj o tem izletu takoj obveste članstvo in jim razlože pomen in program izleta. Ako ostane v vseh treh državah pri sedanji valuti in železniški tarifi, bo stalo za vsakega udeleženca vožnja III. razreda, hrana in skupno stanovanje 900 Din (devet sto dinarjev). — Kdor se prijavi, naj pošlje prvi obrok 150 Din do 5. aprila. Za pošiljanje denarja dobi vsak priglaše-nec poštne položnice. Vsa vsota mora biti plačana do 1. avgusta 1.1. Kdor se prijavi, pa se izleta ne bi mogel udeležiti, se denar vrne z odbitkom malih stroškov. Iz vseh pisem, ki smo jih prejeli od funkcijonarjev iz Brna, je prošnja, naj pridemo v narodnih nošah. Vsak, kdor le more, naj si oskrbi slovenski narodni kroj; ne bo mu žal, če bo nosil malo več prtljage. Vse odbore prosimo, da zberejo prijave in nam čimpreje sporoče uspehe. Na delo za udeležbo! Mednarodni avtomobilni kartel. — Ameriški tovarnarji predlagajo, da naj bi se ustanovil mednarodni avtomobilni kartel. K temu kartelu bi pripadali vsi vodilni producenti avtomobilov Severne Amerike, Nemčije, Francije, Anglije in Kanade. Namen kartela je, da bi omejil produkcijo avtomobilov in preprečil «škodljivo> konkurenco. Za naš *«| M kapajejo naii domači pr«U*adii ma MChra, vanilin • sladkor^ _ rmmmmUm in padla* praški mamke "ADRIA« Za najboljšo kakovost se daje popolno jamstvo. Hermann Suderman: GOSPA SKRB Roman Nenadno mu je preletelo prsi, kakor da bi ga kdo zabodel. — Našel je brata. V sredi dvorane sta stala ponosna in žareča, s svilenimi trakovi na ramah in z zvončki v gumbnici ter z zmagovitim pogledom pregledovala vrste belooblečenih deklet, ki so krasile stene. »Tako — zdaj sta moja,« je zamrmral z globokim vzdihom. Čutil je, da ni zanj več umika. In potem se je zavlekel v zamolkel kot, odkoder^ je imel svoji žrtvi vedno pred očmi. Soj luči je sončno žarel nanj, a ga ni videl, godba mu je šumela v lagodnih zvokih okrog ušes, a je ni čul, vsi čuti so se bili potopili v divjo, krvavo naslado. Ko je tako strmel v gnečo, je ujel tesno za sabo razgovor dveh zložnih moških glasov. »Ali boš tudi ti šel jutri na pogreb?« »Da; menda bo velika slovesnost. Pri takem človeka ne smejo pogrešati.« »Kaj je bila dolgo bolna?« »O, prav dolgo. Naš stari doktor jo je že pred leti obsodil. Potem je bila s hčerjo nekje na jugu in ko sta se vrnili, se je še tako nekam držala — ne vem kako dolgo.« Prisluhnil je. Zamolkla slutnja je zazorila v njem. Jelkove veje! Jelkove veje! In prvi glas je nadaljeval: »Povej mi: hči mora biti pa tudi že preceji za možitev — kaj se še zmeraj ni zaročila?« »Saj je poznana zaradi košar, ki jih daje na vse strani,« je odvrnil drugi glas, »eni pravijo, da dela to zato, da ne bi pustila matere, drugi pa da zato, ker ima skrivno ljubezen z bratrancem, Leonom Hellerjem, saj ga poznaš?« »Vidiš ga psa,« je posegel prvi glas, »prejšnji teden je v Tempelnu izgubil osem sto mark, pri oderuhih je do vratu zakopan in ljubico si vzdržuje. Toda drugače je brhek, vesel fant, prav za to ustvarjen, da lovi zlate ribice.« In glasova sta se smeje oddaljila. Pavel je zamolklo čutil nekaj, kakor da se mora vreči na tla in potlačiti obraz v prah — iz grla mu je nekaj; valovilo, rdeče tančice so se dvigale in padale pred njegovimi očmi... Torej zdaj je dotrpela, tista bleda, prijazna žena, ki je kakor dober angel lebdela nad domom na poljani, na kateri je viselo njegovo srce, odkar je živel. No, ker je bila mrtva ona, je bila torej prosta pot propadu in zločinu. In Elsbeth? Kako je drhtela pred to strašno i uro, kako ji je prisege], da ji bo takrat blizu! In I namesto tega je prežartu kot grabljiva žival s krva- | vimi mislimi v duši, on, edini, ki se mu je nekoč zaupala njena čista duša. Preletel ga je drget. »A kaj zato? Tolažnikov ima dovolj — saj je pri njej veseli Leo, s katerim ima bojda ,skrivno ljubezen* — naj pa zdaj ta razvija svoje umetnosti.« Zasmejal se je glasno in prezirljivo. Ko se je prepričal, da mu Erdmanna ne bosta mogla uiti, če ju bo čakal ob poti, je zapustil dvorano. i Ko se je odpeljal v molk mesečne zimske noči, mu je tudi v duši postajalo vse tišje in ko se je ,bela hiša1 počasi dvignila čez srebrno poljano kakor marmornat nagrobnik, je začel grenko jokati. »Le blebetaj, le blebetaj, ti stara ženska,« je mrmral in bil konja, da so se kraguljčki glasili. Zveneli so mu na uho, kakor da zvoni vsemu dobremu k pogrebu. V gozdu, za katerim se je cepila stranska pot na Lotkeim, se je ustavil, privezal konja k oddaljenemu deblu, in odpel kraguljčke, da ga ne bi njihov žvenket prezgodaj izdal. Potem je vzel izpod sedeža samokres in pregledal naboje. — Šest strelov: za vsakega dva — dvojno ne potegne. Bilo je strupeno mrzlo in noge so mu okore-vale. Počenil je na dno sani, da ga je kožuhovinasta odeja vsega zavijala. Pod njo je bilo toplo in lagodno; polagoma je čutil, kako se ga je polaščala silna onemoglost, kakor da bi lahko zaspal. Toda potem se je spet potegnil kvišku. »Saj; sploh ne misliš resno,« je mrmral, »da bi ju hotel umoriti. Sicer bi ti moralo biti drugače pri srcu ...« Takrat pa je planil in zavpil v noč: »Hočem, prisegam ti, mati... hočem.« In v potrdilo je izstrelil eno kroglo v ?rak, da je odmev grozotno drdral po tišini in da so vrane krakaje prhutnile z vej... j Čim bolj se je bližala ura, ko sta se morala brata vračati, tem više je rasla njegova bojazen; a bojazen ni veljala krvavemu delu. Tresel se je pred tem, da bi mu zadnji hip utegnila obnemoči roka, zbežati pogum, saj so ga vedno nazivali bojazljivca. Moralo je biti projti štirim zjutraj in mesec je že padal, ko je začul |iz daljave žvenkljanje. Najprej lahno, potem glasneje in glasneje. Planil je v preseko, ki jo je bil zamel pršeči sneg, in se vrgel po dolgem na tla. Safti so se bližale robu gozda. Dve v kožuhe zaviti osebi sta sedeli na njih — onadva. — A kako dolgo je vse to trajalo! Sani so vozile od koraka do koraka počasneje. Kraguljci so leno žvenketali in vajeti so ohlapno visele čez komat. Brata sta smrčala ... bila sta mu izročena na milost in nemilost. Hitro je planil naprej, padel konju v povodce in odpel vrvi pri vozu. Sani so obstale — in gospodarja sta spala naprej... Postavil se je pred nju in strmel v nju. Roka, ki je držala samokres, se je močno tresla. »Kaj naj zdaj počnem z njima?« je mrmral; »v spanju ju vendar ne morem položiti. Pijana bosta najbrž tudi, sicer bi se bila že zdavnaj prebudila. —- Najbolje bo, da ju pustim, naj gresta svojo pot in da počakam na prihodnjič.« Vprav je hotel konja spet pripreči, ko mu j/e šinilo po glavi, da je vendar materi prisegel, da ju bo ubil. »Saj sem vedel, da sem ničvreden bojazljivec,« je zamrmral, »in da ne bom nikdar imel poguma za to. — Niti za ubijanje nisem dober!« »A zdaj bom pa vendarle storil to!« je mrmral in ostro pomeril na Ulrichova prsa, toda petelina ni napel, zakaj sam pri sebi se je bal, da bi utegnil ubiti spečega. :>Bog ve, ce si bom vendar upal?« je mislil, ko je časek stal v tej drži. In nato si je pričel slitthti, kaj bi se zigodilo, če bi res to storil in bi oba ležala mrtva pred njim. »Ali bom potem ustrelil še sam sebe in pustil očeta in sestri v bedi, ali pa se ne bom ustrelil, ampak se bom jutri javil oblastem; potem bo beda doma prav tolikšna. — Brezumno je na vse načine,« tako je sklenil svoja razmišljanja, »ampak kljub temu bom storil.« In nenadno je opazil pod Ulrichovim kožuhom, ki se je bil na prsih nekaj zapognil, blesteč oklep zvezde, kot so jih navadno gospodične pripenjale gospodom pri kotiljpnu. »Torej druge vaju krase z zvezdami,« je mislil, »sestri pa medtem sedita doma v žalosti in stiski!« V njem je začelo vreti in pričel je čutiti, da bo koncem koncev zares storil. »A najprej se bom z njima še pošteno zmenil,« je zamrmral, pograbil za ramo Ulricha, ki je sedel na njegovi strani, ter močno stresel, tako da mu je glava letela sem in tja. TJlrich je takoj planil iz sna, in ko je tik pred seboj zagledal temno Pavletovo postavo s samokresom, je začel glasno in jokavo vpiti. Zdaj se je prebudil tudi drugi in oba sta mu v bedni obrambi molila nasproti roke. »Kaj hočeš?« je kričal prvi. »Ne umori naju!« je tulil drugi. »Vtakni samokres proč! Usmili se naju — usmili se!« Sklepala sta roke in zgrudila bi se bila na kolena, da ju niso ovirali kožuhi, Za Jugoalovanaka tiakarno K. £•& Izdaja za konzorcij »Delavske Pravice« in ureja: Peter Lombardo.