Jurij Kovič 376 Jurij Kovic IZ CIKLUSA: NEBEŠČANI IN ZEMLJANI KIPAR Spečo, nemo površino prebuditi v umetnino. zarotiti krog samote, prestopiti ris lepote, zreti v časa katedrali akte, angele, živali, peti, ko jim strte roke niše klešejo visoke. SLIKARKA Lilije bele riše, vrance črne, jabolka rdeča, lune sij srebrne. Kot bi iz črk sestavljala besede, iz črt podobe čara s koščkom krede. Nov svet ustvarja, vzorce domišljije, čarobnih barv neslišne melodije, in vse, o čemer samo ona sanja, iz njenih slik kot cvet do vseh se sklanja. BALETKA Kakor labod po jezeru drsel bi mirnem, kot lastovka po nebu letala bi širnem. 377 IZ CIKLUSA: NEBEŠČANI IN ZEMLJANI kot luna plavala bi tiho med oblaki, baletkini lahkotni v zraku so koraki. Kot veverice s smreke skačejo na smreko, kot morje valovi med plimo in oseko, so njeni gibi, skladni, neprcračunljivi, kakor metuljčki sredi sončnih trat igrivi. VRVOHODKA Po napeti žici hodi brez zaščite mreže, ne boji se padca, ne boji se sile teže. Množica drhti brez diha, ko skaklja po vrvi, kot plesala bi po iz lian spleteni brvi. Cirkuški direktor mane roke si veselo: toliko oči še ni v temi nemirno tlelo. Ona pa je čisto mirna, vzvišena nad svetom, nedostopna slavi in slepečim žarometom. MASNIK Goreča okna sončna luč preseva. faranko mlado gleda in zardeva. Zapletajo se misli mu, besede, kako lahko ljubezen vzrok je bede? Ve, da je duh, in vendar glas telesa kot zvon nenehno bije mu v ušesa. Za njo, ki drugi boža njeno lice, nabira bele tulpike, sobice. MANEKENKA Po pisti hodi ponosna, vitka, lepa, vzravnana, tarča zavistnim pogledom, lutka, z lučmi obsijana. Jurij Kovič 378 Z lepim telesom kaže, da duh. ne le lepo telo je, da ni važno, kaj ženska nosi, temveč kako in kdo je. Smehlja se z naslovnic v bikinkah, med smetano filmsko se giblje, zajčica, sonce zabav, karizmatično z boki ziblje. Ko je vso svojo mladost in lepoto svetu razdala. vržejo jo na cesto, ne rečejo ji niti: »Hvala«. ESTET Da bolje biti lep kot dober je, razglaša, to sloves padlega mu angela prinaša. Ostati večno mlad, opajati se hoče: s samoto, z vinom, s pesmimi, odrasti noče. Le čudežno je smiselno! - živi te sanje, beži pred sabo v pravljice, verjame vanje. A ko ga Bog zbudi iz vere v čar bolezni, da je lepota, ve, le bled spomin ljubezni. SEJALEC Tih in samoten nad njivo se sklanja, orje in seje in konja priganja. Ptičja strašila postavlja sred polja, kaj mu rodilo bo, božja je volja. Vera. strah - vse na obrazu mu piše, skrb kakor plug brazde v čelo mu riše.------ Slika je stara, izgublja obrise. Zdaj vse drugače na vasi živi se. GURMAN Odkrito priznam, da za vince in kračo z užitkom odrinem še trinajsto plačo! 379 IZ CIKLUSA: NEBEŠČANI IN ZEMLJANI Kar v hrano vložil si, nihče ti ne vzame, ni treba mi avta in hiša ni zame. Po grlu pognal bom denarce veselo, za starost, za zdravje ne bo me skrbelo. Mogoče življenje bo moje res kratko, zato pa bo vedno kot tortice sladko! TKALEC Vzorce čarobne lepote spleta mojstrsko spretno, vsak je prekrasnejši, nov, kar zdi se komaj verjetno. Iz oceana tišine, vrelca čiste svetlobe kliče v življenje oblike sanjskih barv in mehkobe. Nitka se z nitko prepleta, roža v rožo preliva, genija duša. bleščeča kot sonce, sreče ne skriva. Reven je. vendar se smeje, poje, spleta preproge. ve, da neskončno bogastvo v njem ni le zanj, je za mnoge. LUTKAR Lutke plešejo, pojejo, jočejo, zde se kot žive, vsega so zmožne, začaranke, kot sončni žarki igrive. Skrit za zaveso nekdo je, ki mu ne vemo imena, vendar bi brez njega oder bil samo mrtva scena. Lutkar skoz lutke razgrinja svoje nevidne sanje, daje jim glas in podobo, kot oče zaljubljen vanje. Kdo njemu oživlja roke, kdo njega premika, srca se, ki bije za lutke, neskončno nežno dotika? JOGI Prekrižanih nog meditira v temi, če svet je resničen, če tak se le zdi. Jurij Kovic sprašuje se: »Kdo sem? Od kod sem? Kam grem?«, če kje je neskončnost, jo najti je v njem. Svoj um obvladuje, ko vežba telo, luč večnosti boža mu tretje oko, odpira si čakre in širi zavest, za vsa bitja moli in rase do zvezd. AVTOFIL Kot MM je zapeljiva, kot BB grajena, seksi bolj kot moja fička punčka ni nobena. Hodim božat jo v garažo, nežno jo umivam, v soncu peljem jo v naravo, v snegu jo porivam. Kadar žejna je, bencina brž ji v tank natočim, kadar kašlja, ji najboljši servis omogočim. Zanjo delam in se trudim, služim ji predano, ki drhti, ko me začuti v sebi za volanom. MATEMATIK Seštevati že zna, množiti tudi, s kvadratom krog izmeriti se trudi. Prezira dvojko, trojko in štirico, če nič ne zna, se javi za petico! Domače naloge vse sam rešuje, pri šolskih le od sebe prepisuje, prestrašen, ker na svetu so bedaki, ki zmotijo se pri enačbi vsaki! VITEZ Vojskuje se po svetu, zvest njej, ki ga ne ljubi zvest viteški prisegi, le smrt neustrašno snubi. 380 IZ CIKLUSA: NEBEŠČANI IN ZEMLJANI Le ščit in meč in konj njegovo so imetje, za bitk je slavo, hrum zamenjal lutnje petje. Umira hrepeneč od sanj po zlati roži, le morju, skali, nebu svoje muke toži. Ne zmeni se za deklic smeh in šepetanje, oklep mu sleče žena, lepša kakor sanje. MUZA Neulovljiva, nedotakljiva, neosvojljiva, neubranljiva, k pesniku pride, ki jo izsanja, čista ljubezen v očeh ji pozvanja, neopisljivo nežna in mila, čudežno lepa, angelska vila, zvezda, ki v pesmih čarobnih žari, večni navdih razsvetljenih noči. PESNIK Skoz gozd gre, vonjem, barvam prisluškuje, okuse, zvoke boža, premišljuje, odkod neštetočarna je narava in česa tam simbol po nebu plava. Vse globlje v klicu Pesmi se izgublja, dež mesečine krila mu poljublja, skoz čas leti za petjem rajske ptice, ne loči več lepote od resnice. 381