Izbiralka.
Vesela igra v treh dejanjih s petjem.
Spisal Kosta Trifkovič,
prel6žil
Viktor Eržen.
- —o -
Izdalo in založilo Dramatično društvo v Ljubljani.
Natisnila „NArodna tiskarna". ^881.
- O S O B E
Sokolovi'.
Dragojila, njegova soproga. Malka, njiju hči. Zvezdana, njiju netjakinja. Timie.
Katarina, njegova soproga. Miljka, njiju hči.
Andrej, sluga Sokolovičev.
Prvo dejanje.
Prvi prizor.
(Okusno opravljena soba v hiši Sokolovičevej. Malka stoji pred velicim zrcalom, ter si ogleduje novo obleko. Poleg nje stojita oča in mati. Na desnici tik klavirja sedi Zvezdana in šiva.)
Sokolovič, Dragojila, Malka, Zvezdana.
Malka (pred zrcalom). Ali mi dobro prlstoji ta obleka?
Sokolovič. Prav dobro, dete moje! Ravno kakor da je vzrastla na tebi!
Dragojila. V njej si vsa podobna punčki, kakeršne delajo sladčičarji, ljuba Malka.
Malka. To nij res. Meni modra boja ne pristoji dobro!
Sokolovic. Ali, dete moje . . . Malka. Ne ugovarjajte mi se svojim „ali" .... jaz menda vendar najbolje vem to stvar.
Dragojila. Mlalka prav govori. Mlodra boja jej res ne pristoji dobro!
Sokolovi č. Tako? ... Jaz nijsem znal . . . Mislil sem ...	'
i*
4
Malka. O, tudi vi nijste ugenili, mati; meni pristoji obleka vsake boje dobro.
Sokolovic. Gledi, žena! Ti se pač moraš vedno mešati v dno, česar ne razumeš, samo, da jjeziš mojo lepo Miljko.
Malka. Stokrat sem vam uže dejala, da me ne zovite Miljko.
Sokolovič. Oprosti, dete moje!
Dragojila. Da, bome, zdaj naj oprosti, ko je uže rečeno! In potem mi še očitaš, da jo jaz jezim!
Sokolovič. Ti, prav ti sama jo jeziš!
Dragojila. Kdo, jaz? — Ti jo jeziš!
Sokolovičč. To nij res! . . . Evo, naj pove Malka sama!
Dragojila. Dobro, naj pove! Je li, dete moje, da te ne jezi tvoja mati?
Sokolovič. Povedi, moje dete, kdaj te je še ujezil tvoj oča?
Malka (srdito). Moj Bog! Pri vama bi človek skoraj počil od jeze! Nemata li druzega posla, nego, da stražita tukaj pri meni? Vsak hip pridejo gostje, a vama je to deveta briga.
Dragojila. Ali, dete moje, jaz sem uže naredila vse!
Malka. A krapci? Menite li, da vam jih umeje dobro pripraviti naša topoglava kuharica?
5
Dragojila. Prav praviš, dete moje! To delo mi je samej nadzorovati! . . . Takoj grem v kuhinjo! — Z Bogom, drago moje dete! Če ta obleka nij po tvojej volji, obleci drugo, imaš jih dovolj na izbiro! (Otide.)
Malka. A vi oče? Vi se tudi ne menite za nič?
Sokolovič. Uže sem poskrbel o vsem.
Malka. Ste li tudi o tem poskrbeli, da nam Andrej, v tem ko se vi mudite tukaj, ne popije polovico pelinovca?
Sokolovic. Tega Andrej ne stori!
Malka. Se ve da! Vi vedno branite in zagovarjate svojega ljubeznjivega Andreja in moja beseda nema veljave, če vam kaj rečem zaradi njega!
Sokolovic. Bog varuj! Kako bi ti ne govorila prav? Jaz sem samo mislil. Toda, ker ti veliš, grem takoj! Samo nikari se ne srdi! Vem, da ti vsaka najmanjša nevolja pokvari tek, drago dete moje! (Otide.)
Malka. Hvalo Bogu!
Zvezdana. Draga Malka, meni se zdi, da bi ti mogla malo blaže ravnati se svojima roditeljema, kajti . . .
Malka. Dosta, dosta! Znam, kaj hčeš reči. Tvoji roditelji te imajo zelo radi; vse ti store, kar koli poželiš itd. itd.
6
Zvezdana. Ali morebiti nij res, kar trdim?
Malka. Nij res? Lehko je! Toda, kaj je meni do tega! Jaz delam, kar se mi ljubi. Tako sem se bila naučila!
Zvezdana. Vendar bi jaz rekla, da . . .
Malka. Opustivi ta pogovor, ter se rajše menivi o čem pametnejšem. Na primer, povedala ti bodem, kdo danes pride k nam, ako še ne veš sama?
Zvezdana. Ne vem!
Malka. Zato čuj! Najprej dojde rodovina Timičeva, in sicer: gospod oča, gospa mati in gospodična hčerka. Vsi vkupe zelo dolgočasna trojica!
Zvezdana. Zakaj? Miljka je vendar ljubez-njivo dekletce!
Malka. O, prosim te, ne govori mi o njej — sama sentimentalnost in druzega nič! Poleg vsega pak je še zaljubljena . . .
Zvezdana. Ne vem.
Malka. A vem jaz, in hočem ti tudi povedati, kdo je tisti srečni človek, v katerega seje zaljubila gospodična Miljka. Nje izvoljenec je gospod Volčan.
Zvezdana. Nu, ta dva bi ne bila ravno slabo izbrana, če stopita v zakon.
7
M alka. Morebiti; toda Volčan ne bode nigdar vzel Miljke!
Zvezdana. Ker se je najbrž zaljubil v tebe. Nij li tako, Malka?
M alka. Ljudje sicer govore, draga Zvezdana, ali jaz o tem gotovega še nijsem ničesar izvedela. Sploh, ker uže govorivi o gospodu Volčanu, naj ti naznanim, da tudi on pride nocoj k nam v gosti.
Zvezdana. To sem si mislila uže sama.
Malka. Lehko ti bode zatorej opazovati, je li on zaljubljen v mene.
Zvezdana. Ta posel prepuščam Miljki. Kdo pride še nocoj k nam, poleg njega?
Malka. Tudi gospod Radič je vzprijel vabilo, ter poročil, da nas počasti se svojo navzočnostjo. Ha, ha, ha!
Zvezdi a na, Čemu se smeješ?
Malka. Sili me smeh, če se zmislim nanj. Znano ti je, kako je kratkoviden, da ničesar dru-zega ne pozna, razven, kar mu je ravno pred nosom.
Zvezdana. Istina . . . kratkoviden je nekoliko gospod Radič.
Malka,. Kaj praviš, nekoliko? Reci rajše zelo. Zadnjič je namreč, jemljoč slovo, namesto očetu, segel v roko A n d r e j u, ter se mu zahvalil na vsej gostoljubivosti. Ha, ha, ha! Malo da
8
nijsem počila od smehu, a siromaka je bilo potem tako sram, da ga je do ušes oblila radečica.
Zvezdana. Ti si jako nemilostiva proti njemu; in to sirotišče radovoljno trpi vse tvoje muhe in sitnosti.
Malka. Mora, ker se je zaljubil v mene!
Zvezdana. Izmej tvojih čestilcev je menda ta drugi.
Malka Ako bi jih štela po vrsti, bi on ne bil drugi.
Zvezdana. Tako? In koliko jih je pred njim ?
Malka. To se še ne ve! Vendar, idivi dalje. Naposled smemo tudi pričakovati, da nas obišče gospod Branko.
Zvezdana. Tudi on pride?
Malka. Kako naglo vprašuješ?
Zvezdana. Jaz? . . . Ne vedela bi čemu! On je meni ravno toliko, kakor vsak drug, izvzemši, da je zelo prijaznjiv, in to mi godi, kakor bi sploh vsakej drugej!
Malka. Prav praviš! Branko je vrlo lju-beznjiv človek, kateri si umeje vsako srce pridobiti, ako bi niti ne hotel.
Zvezdana. Ti se zanj precej zanimaš, ka-li?
Malka. Res je, ne tajim? Reči mi je celo, da mi je silno po godi.
9
Zvezdana. Nikakor ne sumnjam, da si mu i ti po všeči!
Malka. Misliš? Ne bilo bi mi drago, ako bi se motila v njem, ter bi napačno tolmačila ali previsoko cenila njegovo uljudnost. Sploh, to se pokaže.
Zvezdana (zase). Da, pokaže se!
Mlalka. Ali, skoraj bi dejala, da uže pri-hajejo gostje!
Zvezdana. Res, uže gredo — hočem naznanit strini. (Otide.)
Drugi prizor.
Volčan. Malka.
Volčan (takoj pri vratih). Poljubljam roko, gospodična Malka! (Jej poljubi roko.) Aj, krasote! Ta obleka vam pristoji tako izvrstno, da si boljše niti želeti ne morete. Dieser Geschmack!
Malka. Ali zopet nemškujete? Se li ne bojite, da bi vam kakšen vročekrv Sloven ne priložil klofute vkrog ušes?
Volčan. Touschiert mich gar nicht, samo če ste vi zadovoljna z manoj!
Malka. Hm! Morebiti bi imela povod, biti z vami nezadovoljna.
10
Volčan. Tako! Vasli smem vprašati zaradi česa?
Malka. Zbog one gospodične, s katero ste zadnjič pri besedi toliko koketov.ali.
Volčan. Wie malicieuse! Kakor bi ne vedela, da nri je do gospodične Miljke vrlo malo stalo, ali, kakor da nijste prepričani, kako o solnčnem svitu izginjajo vse zvezde. Vendar, ker ste uže omenjali poslednje „besede" ... da, da, na poslednjej „besedi" . . . Kij li na poslednjej besedi bil tudi gospod Branko?
Malka. Kakor se mi zdi, bil je!
Volčan. Menim, da ste vi celo plesali ž njim?
Malka. Nekoliko se spominam . . .
Volčan. Ako se ne motim dve četvorki, in sicer kar zapored jedno za drugo.
Malka. S tem hočete najbrž reči, da mi nij bilo möci najti druzega plesalca.
Volčan. Bog varuj, kaj tacega nijsem nameraval. Dobro se spominam, da sem vas še le dobil za sedmo četvorko.
Malka. Res, bila sem za vse plese uže prej oddana.
Volčan. Toda za nobednega d v e m a, nego za vsaka dva je dne mu.
M alka. Gospod Branko je vrlo dober plesalec.
11
Volčan. Niti sicer mu nij kaj očitati.
Malka. Veste li tudi to?
Volčan. Vem! In še več, tudi gospod Branko ve.
Malka. In kaj še ve gospod Branko?
Volčan. Gospod Branko ve, da imate vi najlepše oči na svetu.
Malka. Ali res? Odkod vi to znate?
Volčan. To je . . . Pardon! Jaz to le mislim!
Malka. Le mislite!
Volčan. Vam je li morebiti žal, da ne znam za gotovo?
Malka. Gospod, kako drzno je vaše vprašanje?
Volčan. Oprostite, iz mene govori ljubosumje! Jaz zavidam celo vašo senco.
Malka. Dobro, dobro. Znam uže, da ume-jete laskati se!
Volčan. Istina je, ne laskanje, verjemite, gospodična!
Malka. Verjeti vam moram, ker ste mi to uže rekli tolikokrat. Zdi se mi, da prihajejo novi gostje!
12
Tretji prizor.
Radič in prejšnja.
Radič (drži cvetličen šopek ob kolku). Poljubljam roko, gospodična Malka. Vedno vaš ponižen sluga!
Malka. Drago mi je, gospod Radič! To je lepo, da vas ne čakamo predolgo.
Radič. To nij bila moja navada nigdar, a najmenj zdaj, ko pričakujem, da se bodem veselil v vašem prijetnem društvu.
Malka. To vam je sladak odgovor! Ali, čemu držite roki ob kolku?
Radič. Ne znam, je li vam ustreženi . . . Malenkost je, toda poklanjam vam jo od vsega srca!
Malka. Brzo, ne mučite me!
Radič. Mučim? Oj, krasna beseda! Sem li jaz tako srečen, da vas mučim!
Malka. Vi ste v tem vedno srečni!
Radič. Kako ste dobra! Nu, zdaj vas nehčem mučiti še dalje . . . Gledite, kaj imam! (Pokaže šopek.)
Malka. Vi ste bili, ter ostajete najgalant-nejši mladi mož naše dobe!
Radič. Je li mogoče, gospodična? ... Potem mi dovolite, da vam poklonim ta šopek z
13
najlepšim cvetjem. (Da jej šopek, ali ga izpusti prej, nego ga je prijela Malka.)
Malka (smijoča se). Ha, ha, ha! (Radič in Volčan se ob jednem pripogneta, da bi vzdvignila šopek, toda spodtakneta se drug ob druzega, ter padeta oba.)
Volčan. Ali, gospod, vi ste zelo neokretni!
Radič. Prosim, jaz nijsem kriv, vi ste meni izpodnesli nogo!
Volčan. Ne bodite mi zamerili, to ste bili vi!
Radič. Lepo vas prosim, vi ste me podrli na tla!
Malka. Dobro, dobro! Toda, kdo mi bode vzdvignil šopek?
Četrti prizor.
Branko in prejšnji.
Branko, (kateri je v tem stal pri vratih, pri-hiti ter pobere šopek). Jaz bodem tako sloboden!
Malka. Dobro, gospod Branko, vi ste veščak! (Ponudi mu roko.)
Brank:o. Zgolj sreča, gospodična. (Ostavšima dvema.) Klanjam se, gospoda.
Malka. Drago mi je, gospod, da ste ostali mož-beseda, ter ste došli.
14
Branko. Ali je mogoče, da bi človek odbil častno vabilo, katero mu pošlje takšna ljubeznjiva gospodinja, kakor ste vi, gospodična, in da bi ne prišel ? Nij moči, kajti bila bi to največja nehva-ležnost. (Ozira se. — Zase.) Nikjer ne vidim Zvezdane?
Malka. Zdi se mi, kakor da nečesa iščete?
Branko o. Tega ne! — Gledal sem samo, kam bi lehko položil palico in klobuk. A, — tu na mizici je najpripravnejše mesto zanja! (Odloži palico in klobuk.)
Volčan (na tihem Malki). Jaz mu ne verjamem — on išče nekaj druzega.
Malka (takisto). In sicer?
Volčan (takisto). Gospodične Zvezdane.
Malka (takisto). Mislite?
Volčan (takisto). Za stalno vem!
Malka (takisto). Bodemo videli!
Peti prizor.
Sokolovič, Dragojila, Tirnic, Katarina, Miljka in prejšnji.
Dragojila } (°b ^^ Prosim, prosim!
Sokolovič. Dajte, odložite. Dragojila.. Izvolite narediti, kakor da ste doma!
15
Timič. Lepo hvalo! Gospodična Malka, klanjam se vam!
Katarina. Draga gospodična, moj poklon!
Malka. Dobro nam došli! Kako se imaš, Miljka?
Miljka. Ne ravno najboljše. Glava me boli nekoliko. (Zase.) Niti pogledal me še nij!
Malka (na tihem Volčanu). Miljka nečesa išče.
Volčan (takisto). Mislite?
Malka (takisto). Dobro vem.
Volčan (tiho). In kaj bi to bilo?
Malka (tiho). Gospod Volčan.
Volčan (tiho). A?
Malka (tiho). Res! (Glasno.) Toda, zdaj smo se uže zbrali vsi, pojdimo zatorej kar na delo.
Vsi. Da, na delo, na delo!
M alka. Starejša gospoda naj izvolijo kvartati, a mi mladi ljudje, mi bodemo .... Nu? Kaj naj počnemo?
R a di č. Jaz predlagam, da se igramo slepe miši!
Vsi. Ha, ha, ha!
Radič č. Ali, prosim vas, to je zelo zabavna igra.
Malka. Gospod Radič, vašega predloga ne vzprimemo! Stavili ste nam ga zato, ker se vam je zdel prekoristen za sebe samega, kajti vi uže z nezavezanimi očmi blodite po mraku.
Vsi. Ha, ha, ha!
16
Radič. Je li mogoče? Vi ste v istim živ vragec, gospodična Malka.
Volčan. Jaz predlagam, da plešemo, na primer jedno četvorko. (Malki.) Gospodična, ali vas smem prositi?
Malka. Le počasi, gospod; ne vemo še, so li vsi zadovoljni s tem predlogom?
Branko o. Jaz nijsem zanj, nego predlagam, da sviramo in pojemo.
Malka. Vaš predlog je najboljši! Ali ga vzprimete, gospoda?
Vsi, (razven Volčana in Radiča). Vzprimemo! Vzprimemo!
Radič. Jaz bi rajše imel slepe miši!
Volčan. Jaz pak ostajam pri svojej četvorki.
Malka. Večina odločuje. Zatorej bodemo svirali, a kdor je za kvartanje bolj vnet, naj izvoli iti k onej mizi.
Timič. Žena, ali hočeš kvartati?
Katarin a. O, prosim, jaz spadam mej mladi
svet.
S o k o 1 o v i č (Timiču). A midva mej starino! — Meni je najljubši tarok, sicer pak izberite vi, kar vam drago.
Timič. Dobro, tarok je lepa igra.
Sokolovič. Istina — izvolite sesti! (Sedeta in začneta kvartati.)
17
Dragojila. Jaz grem malo pogledat v kuhinjo! (Otide.)
Malka. Zatorej, svirali bodemo! Ali, kdo naj svira ?
Vsi. Gospodična Malka!
Malka. Udam se večini, in sicer pravim še jedenkrat večini, kajti gospod Branko mi nij dal svojega glasU.
Brank:o. Vi znate, da sem novinar in da moram zatorej vedno glasovati z javnim mnenjem.
Malka. Jaz pak vem tudi to, da je dober izgovor zlata vreden. (Sede za klavir, ter igra oddelek opere.) Ta arija je za petje. Ali me nehčete nekoliko izpremljati, gospod Branko?
Branko o. Ne znam, gospodična. Ta opera mi je povsem tuja.
Volčan. Gospod se ne zanima za opere. Dovolite, da vas izpremljam jaz.
Malka. Izvolite! (Volčan poje, a Malka prestane igrati, ter skoči k višku.) Nij prav, ne gre dobro! Ali jaz dobro ne igram, ali vi ne pojete, kakor bi imeli!
Radič. D& da, gospod Volčan ne poje dobro!
Volčan. To, se ve da, najbolje umejete presojati vi, gospod.
Radič. Zakaj neki?
2
18
Volčan. Zato, ker imate velika — muzi-kalična ušesa!
Radič. Kako to mislite?
Malka. Prosim, prosim, gospoda, da pričnemo kaj druzega!
Branko. Nasprotno, da nadaljujemo petje.
Malka. Vi, gospod, ste moj najupornejši nasprotnik, toda bodite! Zdaj naj poje kdo drug, jaz sem storila svojo dolžnost.
Branko. Morebiti gospodična Zvezdana.
Malka (ironično). Prav pravite — nanjo sem bila pozabila. Da nij vas bilo, nihče bi se je ne bil spomnil; — ali kje neki je!
Šesti prizor.
Zvezdana in prejšnji.
Zvezdana (mej vratmi). Evo me, draga Malka!
Malka. Gledi čudesa! Gospod Branko zna menda celo nekako čarati, kajti jedva je izustil tvoje ime, in uže si tukaj!
Branko. Vaša misel o meni bila bi vrlo laskava, samo da je tudi resnična.
Zvezdana. A ker nij resnična, nij niti laskava.
Branko (zase). Kako me zavrača.
19
Zvezdana (zase). Zakaj me napeljuje na to? Malka. Nu, Zvezdana, izvoli peti! Vsi. Da, da, gospodična Zvezdana. Zvezdana (sede za klavir). Kaj naj pojem ? Jaz ne znam druzega, nego zgolj slovenske pesni.
Brank:o. Te so nam ravno najmilejše. Za-pojte na primer pesen: „Nad vse te ljubim jaz". Vsi. Res, res! — „Nad vse te ljubim jaz". Zvezdana. Kakor ukazujete! (Igra na klavir in poje:)
Nad vse te ljubim jaz, A kazati ne smem; Ko vidim tvoj obraz, Kako mi je, ne vem. Dtriplje mi srce Oči so mi solzne. (Odpevša.) Nu, gotova sem!
Branko o. Ne še, gospodična! Jaz bi vas prosil, da pojete še dalje. Je li, gospoda? Vsi. Tako je, tako je! Zvezdana (zase). Muči me! (Glasno.) Pela bodem zatorej še jedno kitico. (Jame peti, Branko jo izpremlja.)
Če kdaj poleže se
Vzbujeni ta razpor, Če sreča kdaj odpre Ljubezni mi izvor: Da to mi duša zna, Uživam slast neba! (Ko okončata, jima ploskajo vsi.)
20
M a 1 k a. Prekrasno! čudim se v istini, kako se tvoj glas zlaga z glasom gospoda Branka.
Zvezdana (zase). Ljubosumna je! (Glasno.) Tega nijsem opazila, draga Malka.
Volčan. Zagotavljam vam, gospodična Malka je prav dejala. Ali nij res tako, gospod Radič?
Radič. O tem vi lehko najboljše sodite.
Volčan. Zakaj neki?
Radič. Ker imate velike — velike — mu-zikalične noge! (Zase.) Zdaj sem mu vrnil.
Vsi (smejoči se). Ha, ha, ha!
Malka, Nijste ravno najboljše pogodili, gospod Radič. Toda, pustimo to. Kaj nam je zdaj pričeti?
Katarina. Jaz vam hočem svetovati.
Vsi. Čujmo, čujmo!
Katarina. Igrajmo se za zastave.
Vsi. Dobro, bodi si!
Malka. Torej za zastave! Brž se mi po-sedite! (Vsi sedejo.) Jaz se srdim nate! (Stopi k Branku.)
Branko. Čemu?
Malka. Zato, ker si sedel poleg Zvezdane.
Branko. To mi godi. (Stopi k Zvezdam.) Jaz se srdim nate!
Zvezdana. Čemu?
Branko. Ker ne maraš zame.
21
Malka. To je res prava odkritosrčnost!
Zvezdana. Prosim, to je samo v igri!
Volčan. Oprostite, gospodična, vi nijste rekli „to mi godi", zatorej imate dati zastavo!
Vsi. Res je, zastavo! (Zvezdana da zastavo.)
Zvezdana (stopi k Miljki). Jaz se srdim nate.
Milj k a. Čemu?
Zvezdana. Zato, ker še nijsi črhnila niti besedice.
M ilj k a. To mi godi. (Stopi k Volčanu.) Jaz se srdim nate!
Volčan. Čemu?
Milj k a. Ker si nestalnež!
Volčan. To mi godi. (Stopi k Malki.) Jaz se srdim nate!
Malka. čemu?
Volčan. Zaradi tvojih pogledov.
Malka (se ozre na Branka). To mi godi (Stopivša pred Radiča.) Jaz se srdim nate!
Radič. To mi je zelo žal!
Vsi (smejoči se). Zastavo, zastavo!
Radič. Ali, prosim —
Malka. Vi nijste vprašali „čemu", zatorej vam je dati zastavo!
Radič. Vaša beseda je meni ukaz! (Da zastavo.) Evo vam zastave! Ali zdaj, jaz se srdim na gospodično Malko. (Stopi namesto k Malki pred Katarino.)
22
Katarina. Name, gospod Radič?
Radič. Oprostite, nijsem bil namenjen k vam, nego k gospodični Malki. (Vsi se smejo.)
Malka. Odpuščamo vam, začnite še jeden-krat z nova!
Radič. Zelo sem vam hvaležen o tem. (Preide zopet Malko.) Prosim za robec.
Katarina. Ali, gospod, tukaj sedim jaz!
Radič. Tako? A meni se je zdelo, . . . toda, kako se mi je vendar tudi moglo zdeti!
Malka. Nijste srečni, gospod Radič . . . Nu, če vam drago, naj je igre dovolj! Zdaj razsojajmo! (Vzame vse zastave.)Prosim vas zdaj, vi ste porotniki. Bodite strogi, ali pravični in pozabite, da so obtoženci Slovenci. — Kaj naj stori tisti, čegar je prva zastava?
Volčan. Dela naj svojo oporoko.
Vsi. Dobro, zadovoljni smo.
Malka. Zvezdana, zastava je tvoja! Obrni se! (Zvezdana se obrne strani.) Komu ostavljaš to-le? (Pokaže poljub.)
Zvezdana. Svojej Malki!
Sokolovič (kvartajoč). Karo-dama!
Malka. Jaz zatorej vzprejmempoljub! (Pokaže velik nos.) In komu to?
Zvezdana. Gospodu Volčanu.
Timič (kvartajoč). Črni Peter?
23
M a 1 k a. Nij ravno posebno ugodna zapuščina! (Pokaže združeni roki.) Komu voliš to? Zvezdana. Miljki! Sokolovič (kvartajoč). Srčeva dama! Malka. Miljka dobode tvoje prijateljstvo! (Pokaže kamenit steber.) A kdo naj podeduje to? Zvezdana. Gospod Radič. Timič (kvartajoč). Bes te plentaj, če to nij slaba kvarta!
Malka. Prilično nežen dar! (Pokaže srce.) Komu poklanjaš to?
Zvezdana. Gospodu Branku. Sokolovič (kvartajoč). Vendar jedenkrat prava kvarta.
Malka. Lepo delaš, Zvezdana, gospod Branko ima tvoje srce!
Zvezdana. Naj mi ne zameri gospod Branko, kajti jaz ne vidim.
Branko (zase). Vselej me odbija! Malka. Dosta je tega! Kaj naj pričnemo zdaj ?
Sedmi prizor.
Andrej in prejšnji. Andrej. Izvolite, gospoda, jed je na mizi! Vsi. Vzprejme se, vzprejme!
24
Branko (ponudi roko Zvezdani). Smem li prositi.
Zvezdana. Zahvaljujem se vam — jaz imam iti v kuhinjo! (Otide.)
Malka. Zatorej, prosim. Kje so kavalirji? (Približa se Branku.)
Ra (11 čn } jejnem). Pros^ (Se izpodrivata.)
Volč an, (kateri je prijel Malko). Ali, gospod, kupite si vendar naočnice. (Otide z Malko.) Radič. Da bi te strela! (Otide z Miljko.) Volčan (Katarini). Je li slobodno! (Otideta.) S o k o 1 o v i č (Timiču). Izvolite iti kar naprej! (Otideta.)
Branko (stoji zamišljen). Uže vidim, da me nehče!
Osmi prizor.
Zvezdana, Branko.
Zvezdana (prišedša). Odšli so! (Opazi Branka.) Oh!
Branko (obrnivši se). Vi ste še tli, gospodična? (Pristopi jej.) Nijste li dejali, da greste v
kuhinjo?
, Zvezdana. Uže sem bila tamkaj!
25
Branko o. Prazen izgovor, a vendar dovoljen, da ž njim opravičite svoje vedenje proti meni.
Zvezdana. Jaz vas ne umejem, gospod!
Brank:o. Ne umejete me? Mar vi nijste ženska, katerej je moči, da moškim iz očij bere občutke, ki jih nosijo skrite v svojem srci? Jeli mogoče samo misliti, da vi do današnjega "dne nijste opazili, kako me mučite se svojim hladnim vedenjem ?
Zvezdana. Dovolj, gospod! (Zase.) Ojači se, Zvezdana!
Branko o. Ali vaše srce nigdar nij utripalo močneeše? Vam li nihče na svetu nij mil?
Zvezdana. Kdo ve!
Branko. Čujte me, gospodična! Od prvega hipa, ko sem vas videl, nij mi več izginila vaša podoba izpred očij. Od tedaj nijsem gojil nobedne druge želje, razven da pridobodem v majhnej, najmanjšej meri vašo naklonjenost.
Zvezdana. Ali je res, gospod?
Branko. Vi mi niti ne verjamete? Ne, ne, gospodična, jaz ne umejem hliniti se, ne umejem izbirati tistih sladkih besed, s katerimi ljudje opi-sujo dno najbožanstvenejše čuvstvo. Jaz vem samo jedno, in to je, da vas ljubim z vso močjo svoje duše, da vas ljubim z ognjem svoje prve ljubezni.
Zvezdana (zase). Moj Bog!
26
Brank;o. Vi molčite?
Zvezdana (se zasmeje). Ha, ha, ha! Vi ljubite, — mene — mene ljubite! — Ha, ha, ha! Oprostite, gospod, nij sicer lepo od mene, da se vam v lice smejem, ali to, kar sem zdaj cula, je tako nekaj novega zame — od vas — da — ha, ha, ha!
Branko (razžaljen). Gospodična, moja ljubezen se mi ravno ne zdi toli smešna!
Zvezdana. Nikakor ne, — jaz se niti ne smejem vašej ljubezni —— nego predmetu vaše ljubezni. Ha, ha, ha! Oprostite, zopet sem se izpozabila . . . Nikarite se zato ne srdite! — Izbrišite si iz spomina ta hip in stvar je gotova!
Branko. Gospodična, jaz vas ne umejem!
Zvezdana. Ne umejete? Zatorej čujte! Tudi jaz ljubim!
Branko o. Ljubite? . . .
Zvezdana. Da — toda ne vas — temveč nekoga druzega. A zdaj zdravstvujte, gospod. Ha, ha, ha! . (Odhajajoča zase.) Kako teško je plačevati dolgove! (Otide.)
27
Deveti prizor.
Branko, poznejše Andrej.
Brank:o. Prepozno, prepozno! Ona ljubi druzega! A mene? Mene zasmehuje! Z manoj se šali! Grom in pekel! Osramotila me je, kakor mati svoje pri hudobiji zasačeno brezpametno dete! Ali mi res nij mogoče osrečiti niti uboge sirote, ne imejoče ni roditeljev, ni imetka? Ne, tega jej ne odpustim! Moj moški ponos mi bodi porok, da jej ne odpustim.
Andrej (vstopi). Gospodična Malka vprašuje po vas, gospod!
Branko (zase). Malka? Ravno prav! Še marsikaj bodeš o meni čula, gospodična Zvezdana! (Zavesa pade.)
Drugo dejanje.
Prvi prizor.
(Soba pri Sokoloviči. V ozadji se vidi vrt. Zvezdana pripravlja zajutrk, Sokolovič hodi gori in doli, Dra-gojila sedi in plete.)
Sokolovič, Dragojila, Zvezdana. Sokolovič. Povem ti, žena, da so te pro-klete večerne zabave silno drage.
28
Dragojila. Če se trosijo zanje novci, ali ne, je vse jedno! Kar mora biti — mora biti!
Sokolovič. Toda, zakaj bi ravno moralo biti ?
Dragojila. Zakaj neki? Zato, ker mora! Naj li mi zaostajemo za druzimi?
Sokolovič. Za druzimi! Vedno se nam je ravnati po druzih! Kdaj bodemo pač živeli, kakor hočemo sami!
Dragojila. Ali se nameravaš ločiti od vsega sveta?
Sokolovič. Kaj mi neki daje ves ta svet, kateri prihaje na moje večerne zabave ? Nič dru-zega, nego, da me še tisti čas, ko je in pije v mojej hiši in na moje troške — zasmehuje.
Dragojila. Zasmehuje?
Sokolovič. Nu, se ve, da zasmehuje! Kajti, ako za takovo zabavo menj potrosim, nego bi mogel, pravijo: „Lakomnik, pij ga bodi! Da se le ne sramuje nas vabiti na takšno večerjo!* — Če pak za kakšno veselico več storim, nego bi trebalo, govore: „Bedak, po nepotrebnem zapravlja, ker za jedno večerjo izda toliko, da bode potem ves mesec moral trpeti glad!" Gledi, kaj mi zatorej koristijo vse te večerne zabave!
Dragojila. Pozabil si, da imaš hčer za možitev!
29
Sokolovič. Ne, nijsem, žena! Toda, rajse bi videl, če kdo pride in vzame mojo hčer zaradi nje same, a ne zaradi moje večerne zabave. Ali nijsem jaz tebe tudi videl prvič v kuhinji?
Dragojila. Res, ali to so bili tedaj drugi
časi.
Sokolovič. Rajše reci, tedaj še nijso bile večerne zabave toli navadne!
Dragojila. Dobro, dobro! Ne bodem se prepirala s teboj! Če ti kaj nij po všeči, povedi Malki!
Sokolovičč. Se ve, ti bi takoj hotela, da se spreva z Malko, a to se ne zgodi. Malka je moje srčece.
Dragojila. To se pravi, nekoliko je najbrž tudi moja!
Sokolovi č. V toliko je tvoja, ker si jo ti rodila, toda rajša ima vendar mene!
Zvezdana (zase). Kako je Malka srečna!
Sokolovič č. Pojdi, Zvezdana, in pogledi,je li uže Malka vstala. Če še spi, mi je ne budi, če pa je vzbujena, naj pride zajutrkovat, to je, Se je gladna, kajti, ako nij, hočemo je še čakati, saj je šele polujednajstih!
Zvezdana. Grem takoj. — Toda, gledite, prihaja uže sama k nam!
30
Drugi prizor.
Malka in prejšnji.
Sokolovič (stopi pred njo). Sladko moje dete! Ali si dobro spankala?
Dragojila (takisto). Dušica moja, nijsi li imela kakšnih neprijetnih sanj?
Sokolovič. Ali si kaj trudna od sinoči?
Dragojila. Mislim, da ti vendar nij na kvaro dolgo bdenje?
Sokolovič. Je li si gladna?
Dragojila. Hočeš malo kavice, ali čaja z rumom ?
Malka. Sem, nijsem, hočem, nehčem, ne vem, pustite me, dajte mi pokoja!
Sokolovič. Oprosti, drago dete, hotel sem samo . . .
Dragojila. Tvoja mati je mislila le ...
Malk a. Kaj ste vi hoteli, kaj mislili, to mi je popolnem vse jedno! Kakor da bi jaz ne imela druzega posla, nego zgolj zato brigati se! Zve-zdana, ali je zajutrk gotov?
Zvezdana. Je, takoj ga prinesem! (Otide.)
Malka (sede). Ali še vi nijstezajutrkovali?
Sokolovič. Tega ne storimo brez tebe!
Dragojila. Bog ne daj, da bi se zgodilo kaj takšnega!
31
M a 1 k a. Sto in stokrat sem vaju liže karala, ter vama prigovarjala, ne čakajta mene!
Sokolovi6. In vendar si ravno včeraj dejala . . .
D r a g oj i 1 a. Naj ne zajutrkujemo brez tebe!
Malka. Včeraj je bilo včeraj, toda danes je danes!
Zvezdana (pride). Evo zajutrka! (Vsi po-sedejo vkrog mize.)
Malka. To mleko je sesireno.
S o k o 1 o v i č. Tako ? Vidiš, Zvezdana, nigdar ne paziš, kaj kupiš!
Dr a gojila. Vse dela narobe! Je li moči použivati takšno mleko?
Zvezdana. Ali, strina, to je prava smetana.
Sokolovi5. Gledi je nu, zdaj se bode še izgovarjala!
Dragojila. Človek se mora pri tej ženski jeziti, da bi kar skočil iz kože!
Malka. O, jaz se nikakor ne čudim Zve-zdani, da vse dela narobe, kajti zdi se mi, da se je v novejšem času zelo izpremenila!
Zvezdana. Tako! V čem neki?
Malka. Kako se zdaj dela nevedno! Kakor da te nijsem opazila včeraj —
Zvezdana (nemirna). Včeraj . . . opazila —
Malka. Ti si vznemirjena! Ali priznavaš?
32
Zvezdana. Jaz te ne umejem!
M a 1 k a. Oj, dobro si me razumela. Nijsi ne zastonj neprestano pogledovala gospoda Branka!
Zvezdana (zase). Ona torej ne ve! (Glasno.) No, kar se tega tiče, imam popolnem čisto vest!
Malka. Kak6 se umeješ pritajevati! Toda, nič ti ne pomaga! Tu imam tudi jaz besedo, znaš li, tudi jaz! Z menoj se je teško kosati! Ali si razumela?
Sokolovič. Ali si razumela?
Dragojila. Dobro si to ubij v glavo!
Zvezdana. Ti se motiš, Malka! Dal Bog, da se sama osvedočiš, kako je tvoja slutnja neopravičena !
Malka. O, govori kar hočeš, jaz vem vse na tanko!
Tretji prizor.
Andrej in prejšnji.
Andrej. Nate, prinesel sem pismo!
Malk a. Daj sem! (Andrej jej vroči pismo, ter otide. Malka čita naslov:) „Gospodični Malki". — Gledi, gledi, to bode naposled kakšno zaljubljeno pisemce! (Odpre ter prebere.) Kdo bi se bil kaj tacega nadejal! (Se smeje.)
33
Dragojiia.) a-) Je- aJ Je-
Malka. Čujte in pazite! (Čita.)
„Malka, draga gospica, Vi ste mi usojena, To takoj sem izpoznal, Vendar sem se sramoval, Da z besedo vam povem, Kar sem v listu pisal tem. Jaz želim se srcem vsem: Bodite mi ženica, To je prošnja — Radiča"..
(Se smeje.) Ha, ha, ha!
Sokolovič. Ej, to je snubitev! Dragojila. Gospoda Radiča? Malka. In sicer kar v pesni, — na lepem izpreminastem papirji — z naslikanim prebode-nim srcem. — Ali, gledi, še nekaj sem izpustila! Konec slove:
„Dekle, če preveč izbira, Pri snubitvi nosek više, Ženih, vseh deklet izbirek, Često rad jej kašo vpiše!"
A, gledi mi tega gospoda Radiča? Bes ga lopi! Ne bila bi mislila, da bode tako preprost, da mi piše kaj takšnega. Izboren človek, res, ha, ha, ha! Radič — moj snubač, se svojim ogromnim nosom! Ha, ha, ha!
Andrej (vstopi). Nate, še jedno pismo!
34
Malka. Še jedno? Morebiti se je gospod Radič celo izpremislil? (Vzame pismo — Andrej otide.) „Gospe Sokolovičevej"! To je vaše, mati!
Dragojila. Kar odpri je, dete moje, ter prečrtaj!
Malka (čita). „Spoštovana gospa! Bil sem tako sloboden, zaljubiti se v vašo hčer". — Kaj?
—	„Zatorej se usojam prositi vas nje roke". — Ali tudi on? — „Za jedno uro se hočem osmeliti, da vas obiščem, ter čujem vaše mnenje
—	Matej Volčan". — Prekrasno, to je uže drugi moj ženih!
D° kol o vi c. \ ^g^^?
Dragojila. J
Zvezdana. V istini, Malka, to se nazivlje imeti srečo!
Malka. Srečo! Zakaj imam srečo? ... Da ti povem resnico: ta lista me kar nič nijsta iz-nenadila! Še več, ne čudila bi se niti najmenj, ako vzprejmem še kakšen tretji list o tem predmetu ?
Zvezdana. Tretji?
Malka. Nu, da, — od tretjega snubača?
Andrej (vstopi). Nate, zopet jedno pismo!
M alka. Kaj porečeš zdaj, Zvezdam? Skoraj bi stavila, da . . . toda, takoj bodemo videli. (Vzprejme pismo — Andrej otide.) „Gospodu Sokoloviču".
i
35
Sokolov:!č. Mleni?
Malka. Vara, oče! Če nemate nič proti temu, odprem je jaz. (Vzame pismo iz zavitka.) Podpisan je: Branko.
Zvezdana (zase). Branko?
Malka. Čujte, pismo slove tako: „Velece-njeni gospod! Ljubeznjivost in dobrost,katero mi je čestita vaša rodovina vselej izkazovala, ohra-brili ste v meni misel, da bi mi bilo moči vse svoje življenje provesti v nje prijetnem krogu. Zatorej mi ne zamerite, ker se vam uljudno drznem ponujati za zeta, ter vas iskreno prosim, da mi svojo milo hčerko Malko daste v zakon. V jednej uri pridem po odgovor."
D^i/i'} s»"tač!
Malka. Ali nijsem dobro ugenila, Zvezdana ?
Zvezdana. Res, popolnem zadela si! Kakor da si uže v naprej vedela!
Malka. Tebe je stvar nekoliko vznemirila!
Zvezdana. Vznemirila? Sem li kaj vznemirjena ? Motiš se, draga Malka, če to misliš — jaz nijsem prav nič nemirna, prav nič!
Malka. Bodi si kakor hoče! Zadovoljna sem, da imam tri snubače, zdaj mi je vendar moči, izbirati si po volji!
Zvezdana. Kaj, ti jih hočeš še le izbirati?
3*
36
Malka. Čemu bi jih ne? Mej tremi se lehko izbira.
Zvezdana. Jaz sem menila, da tvoje srce more utripati samo za jednega, a potem je izbiranje okončano.
Malka. Če mi pak srce ne bije za nobednega ? Zvezdana. V tacem slučaji niti ne izbiraj! Malka. Ti se šališ! Ali jaz hočem izbirati
—	da se premislim. Saj mi tako ne uide nobeden izrnej njih!
Sokolovič. Drago dete moje, če bi me slušala, jaz bi ti svetoval, da vzameš Volčana,
—	on je bogat!
Malka. Ta ne spada mej razumnike! Zvezdana. Odloči se zatorej za Branka! On je novinar!	,
Malka. Presiromašen je zame; tudi je sploh preozbiljen človek.
Dragojila. Izvoli si zategadelj Radiča; on je vedno vesel!
Malka. Ta je še izmej vseh najslabši, ker se mu preželo vrti v glavi.
Sokolovič. Za Boga, vsi ti možje čakajo tvojega odgovora!
Malka. Naj čakajo! Kaj je to mene skrb! Ako čakajo, čakajo za menoj! Razumete li, kaj se pravi: za menoj? (Otide.)
37
Sokolovie. Toda, moje sladko dete, kaj bode, če me vpraša! (Otide.)
Dragojila. Res, ako me gospod Volčan vpraša, kaj mu naj odgovorim? (Otide.)
Zvezdana (opazivša, da je sama). Zdaj je okončiano! Okončano na vse veke! . . . On se več ne briga zame!
Četrti prizor.
Miljka. Zvezdana, poznejše Radič.
Miljka (vstopivša). Dobro jutro, draga Zve-zdana! Si me li pričakovala? Menda ne! Nu, kadar ti povem, čemu sem prišla, bodeš takoj uvidela, da sem . . . Ali, kaj je tebi, da si vsa nekako potrta in žalostna?
Zvezdana.. Potrta in žalostna? Se mi li to čita na obrazu?
Miljka. I se ve, dal Oj, to jaz brzo poznam, a morem si tudi celo misliti, zakaj! Zaradi Malke, nij li tako?
Zvezdana. Nij, nego glava me nekako hoče boleti!
Miljka. Hm! Boli te glava, ravno kakor mene včeraj. Me dekleta se uže umejemo! Nas, kadar nam nij kaj po volji, takoj rada boli glava!
Zvezdana. Ali, Miljka —
38
Miljka. Molči, molči! Zastonj se skuM izgovarjati! Jaz sodim po samej sebi, in to je najboljši način, da resnično presodim tudi druge. Vidiš, tudi mene je včeraj bolela glava, to je, delala sem se, kakor da me boli, dasi Bog ve, kako zdrava sem bila, razven nemira, katerega čutim tu notri.
Zvezdana. Nemira?
Miljka. Res, namreč tukaj! (Pokaže na srce.) Čemu bi to skrivala tebi? Nijsi li rarao ti moja najboljša prijateljica? In potem, dan danes, ljubica moja, nij treba kaj takšnega niti skrivati, kajti moški so tako zabiti, da celo ne opazijo ako se kdo zanima zanje.
Zvezdana.. Jaz te ne umejem!
Miljka. E, dobro me umeješ! Samo, če bi me tudi on htel tako umevati!
Zvezdana. On? Kdo je ta „on"?
Milj ka. Moj Bog, kako si danes nernosna! Kdo drugi, nego Volčian! Da, draga Zvezdana, jaz ga imam rada, zelo rada, toda on se niti ne ozira name.
Zvezdana (zase). Uboga sirota!
Miljka. Pomisli si, včeraj večer me nij niti pogledal, nego je ves čas razgovarjal se z Malko, To njegovo vedenje me je silno žalostilo!
39
Zvezdana (zase). Ko bi vedela, da celo-snubi Malko!
Miljka (se potolaži). Ali danes, danes se mi je razvedrilo v duši. Imam li pravico, nanj srditi se, ker ne ve, da ga imam rada? Je li to način, po katerem izve za mojo ljubezen, ako namreč molčim, ter vzdihujem ? Ne, — po sedaj ukrenem na drug pot! Vesela lio,v>em biti ! Šalila se bodem, ter zabavala ž njimi, da bode tudi on potem obrnil svojo ppozornost name!
Zvezdana. In potem?
Miljka. Potem mi bode nekega dne tudi razkril, da sem mu po všeči. Jaz ga objamem okolo vratu, in on me snubi. Stariši moji mi ne bodo branili, a jaz bodem skoro njegova žena! Oh, moj Bog, kako dobra ženica mu hočem biti £
Zvezdana (zase). Ne smem še dalje molčati, sicer utegne biti mnogo slabše zanjo! (Glasno.) Draga Miljka, tvoja odkritosrčnost zaslužuje tudi moje popolno zaupanje. I jaz ti imam nekaj poročati, nekaj žalostnega!
Miljka. Ne plaši me!
Zvezdana. Kakor ti, ljubim tudi jaz, in sicer mladeniča, kateri ne izve, kateri ne sme nigdar izvedeti o tem.
Miljka (prestrašena). Menda vendar ne Vol-čana? A, to ne gre, jaz sem bila prva!
40
Zvezdana. Ne boj se, Miljka! Predmet mojej iskrnej ljubezni nij Volčan, nego —
Miljka. Kdo?
Zvezdana (posiljeno). Branko!
Miljka. Ej, to je prekrasno! Ti imaš rada Branka, jaz Volčana, in tako bodeti dve poroki ob jednem!
Zvezdana. Ne bode niti jedne!
Miljka. Niti jedne? Zakaj ne? Morebiti me dve nijsve vredni njiju ljubezni?
Zvezdana.. Tega ne znam, ali vem, da gospod Volčan in gospod Branko danes snubita —
Miljka. Snubita?
Zvezdana. Res, in sicer snubita Malko!
Radič (zase). Ej, to je napačno!
Miljka. Zatorej prepozno!
Zvezdana. Komu bode Malka dala svojo roko, mi nij znano, ali to se ti zaklinjam, da jej glede Branka nehčem niti najmenj biti na poti, in če bi me tudi stalo moje življenje!
Miljka. Ej, gledi! Moje zlate sanje! Izginile so, kakor lanski sneg! Moj Bog, kako nesrečna ženska sem jaz! In zdajci sem še prišla, da vas povabim na večerno zabavo, katera bode jutri pri nas! Pozvali smo uže tudi gospoda Volčana, ter gospoda Branka in vse druge znance. Menila sem: jutri ali nigdar! To bode res krasna
41
veselica! (Plakajoča.) Kako se bode ponašala Malka z dvema snubačema, a jaz, a me dve ne-mavi niti jednega! Ne, kar utopiti bi se hotela v solzah žalosti!
Zvezdana. Nikari ne žaluj! Našli bodeve tudi me dve koga! Hajdi, idivi, da povabiš Malko na veselo, vrlo veselo zabavo! (Otideti.)
Peti prizor.
Radič. Ej, to je napačno, zelo napačno! Zopet mi je izpodletelo! Saj pravim, kadar jaz snubim, mora snubiti ves svet, kjer se jaz zagledam, zagleda se tudi ves božji svet, in kar jaz hočem, to hote gotovo tudi vsi drugi ljudje! Kako bi človeka to ne srdilo? O, Malka, Malka! Ti me še pokoplješ! — Toda, ne! Ne podam se na hip! Poskušal bodem še na drug način pridobiti zmago, ali junaški propasti! Pozval ju bodem na dvoboj se samokresi, sabljami, topovi, ali se čemer jima drago! Jaz sem razžaljen, zatorej streljam prvi ... Pu! Mrtev je! Pii! Tudi drugi se uže valja v cestnem prahu! Da! Toda, gledi žandarmov, kateri primejo mojega ljubega Radiča za roke, in v njih družbi koraca moj predragi Radič v ječo, od tam ga vedo pred sodnike, in moj najmilejši Radič je obsojen v smrt na vešalih! Oho! Tega ne doživiš, cenjeni
4 2
moj Radie, da bi te celo obešali! Vendar, kaj mi je početi? Kaj mi je početi?
Šesti prizor.
Volčan, Branko in prejšnji.
Volčan (še pri vratih). Res, čudno, da sva prišla sem oba na jeden hip. (Vstopita.)
Branko. Kakor bi se bila dogovorila. Ali gledite, tu je uže tudi gospod Radič!
Volčan. Torej i vi tukaj? Ha, ha, ha! Če to nij v istim smešno!
Radič. Da, zelo smešno, draga moja prijatelja! (Zase.) Zlodej vaju vzemi!
Volčan. Včeraj smo bili tu na zabavi, zategadelj je popolnem v redu, ako smo danes prispeli povprašat svojih milih gostoljubov, kako se kaj imajo. Nij li tako?
Branko. Tako je! (Zase.) Ravno danes sta morala priti!
Radič. Popolnem prav govorite! (Zase.) Kako se delata nevedna?
Volčan. Obče mi je priznati, da nijsem nameraval ravno danes priti semkaj, nego, hodeč mimo hiše, sem se domislil, da se oglasim pri Sokolovičevih za nekoliko hipov, ker se tako dlje ne morem muditi. A vi, gospod Branko ?
43
Branko. Jaz? Tudi jaz želim samo povprašati, je li so vsi zdravi!
Radič (zase). Kako se silita izgovarjati! (Glasno.) Kar se mene tiče, napotil sem se v to hišo, imejoč namen, da ostanem tukaj, dokler me gospodična Malka ne požene domov. — Ej, dobro, da smo se dobili, kajti povedati vama imam nekaj zanimivega.
Brank°- ) Zanimivega?!
Volcan. j	°
Radič. Da, vrlo zanimivega! Mislita si! Vstopil sem z lahka skozi velika vrata z ulice!
Volčan. In bili ste v veži.
Radič. Na tihem sem prišel v vežo.
Branko. A iz veže krenili ste v sobo.
Radič. Prav tiho, toda ne v sobo, nego, stopil sem samo na sobni prag; kar začujem neko vrlo zanimivo pogovarjanje.
Branko. V obliki članka?
Volčan. V stihovih?
Radič. Prosim vaju vendar, gospoda, to je bil žensk razgovor!
Branko. Zatorej v tečnej prozi!
Radič. Tikal se je vaju dveh!
Branko in Volčan. Naju?
Radič. Da, vaju! Pogovarjali ste se gospodična Zvezdana in gospodična Miljka.
44
Volčan. Ali ste ju videli!
Radič. Prav dobro! To je, cul sem obe razločno. Tožili ste si, kako ste nesrečni v svojih ljubeznih, kajti tista, katera one ljubiti,
ne brigata se zanji!
Branko. In potem?
Radič. In potem je rekla Zvezdana, ne, Miljka, ne — Zvezdana je rekla! .(Zase.) Zdaj pak res ne vem. katera je rekla!
Branko. Ali, kaj je rekla Zvezdana?
Radič (zase). Da ostanem pri Zvezdani! (Glasno.) Zvezdana je rekla: Jaz imam rada, zelo rada gospoda Branka!
Branko. Ona me ima rada!
Radič. Potem je dejala Zvezdana — ne, Miljka: jaz pak sem iskrno vneta za Volčana.
Volčan. Miljka mi je zatorej v istini dobra?
Radič (zase). Zdajci sem ju vznemiril! (Glasno.) Potem, potem . . . nu, kaj je uže poznejše bilo? Res! Potem ste odšli v drugo s6bo!
Branko (zase). Zvezdana me vendar ima rada! Zdajci, ko sem se uže odločil in storil prvi korak. Prepozno! Prepozno!
Volčan (zase). Ako bi bil prej o tem znal kaj gotovega, — morebiti bi se bil izpremislil, toda sedaj, sedaj je prepozno!
Radič. Nu, — vidva molčita! (Zase.) Videti jima je, da sta vzburjena!
45
Volčan. Dragi gospod Radič, to so dekliške zvijače, one dve ste vas spazili, a ste se vedli, kakor da vas ne viditi.
B^nko. Ter ste se z vami malo pošalili!
Radič. Mislite? (Zase.) To sta ti prava panjova!
Sedmi prizor.
Andrej in prejšnji*
Andrej (vstopi).
Volčan (skoči k njemu). Oj, dragi Andrejče!
Branko (skoči k njemu). DA, Andrejče, pojdite!
Radič (skoči k njemu). Andrejče, ako mi hočete storiti ljubav —
Volčan. Da me oglasite gospe!
Branko. A mene ne gospe, temveč gospodu!
Radič. In mene gospodični, dragi Andrejče, gospodični.
Volčan. Gospe — sem rekel.
Branko. Gospodu. — Ste si li zapomnili?
Radič. Jaz pak vam pravim, da me naznanite gospodični!
Andrej. Ali, prosim vas, gospoda, zdajci res ne vem prav, kaj mi je storiti!
Volčan. Za Boga svetega, to je vsaj jasno: oglasite me gospe Sokolovičevej.
48
Gospa Sokolovičeva (zase). Uže znamr česa želi! Samo, kaj mu naj odgovorim?
Volčan. In ako vam nijsem nadležen, bi morebiti mogla iti v vašo sobo?
Dragojila. O, drage volje! (Zase.) Malka mi še nij razkrila, kaj misli!
Volčan. Torej prosim! (Ponudi jej roko, ter otideta.)
Radič. Tako je, jeden je vzel očeta, drugi mater, a Radiču je čakati, kakor kakšnemu obsojencu. Radič, Radič, pod katero zvezdo neki si se ti rodil? Ako dobro pametim, mi je mati vedno pripovedovala, da se je tisto leto, ko sem jaz prišel na svet, videla na nebesu zvezda re-patica! Lepa zvezda! Zatorej mi gre sedaj vse narobe! Toda, nekdo prihaja! To je izvestno Malka! (Gre proti tistej strani, od koder se čujejo koraki.)
Deveti prizor.
Prejšnji, Branko, potem Volčan.
Radič (skoči k Branku). Draga gospodična I (Zadeneta se.)
Branko. Pazite vendar! Malo da me nijste podrli na tla! (Zase.) Neizvesten odgovor! Iz
49
vsega ne vem ničesar. Malki je znana moja snubitev. Kaj se torej obotavlja? Grom in peklo, ona se mi umiče! Morebiti dobodem naposled celo še „košarico" ? V istini, nje vedenje je vrlo nedoumno!
Radič. Čujem korake, to bode najbrž Malka! (Hiti na drugo stran pred Volčana.) Draga gospodična! (Zaleti se ob Volčana.)
Volčan. Idite k vragu! (Zase.) Skrajna nesramnost! Ne znam tega, ne znam onega! Je li to odgovor na snubitev? Oho, gospodična Malka, previsoko letate! (Hodi gori in doli.)
Branko (hodeč sem ter tija, zase). Da bi si bil samo domišljati mogel kaj takšnega! Zdaj se mi hoče še izviti.
Volčan (zase). Mene se ne oklene z obema rokama, mene!
Branko. In to naj pride še komu na uho!
Volčan. Če svet izve mojo prismojenost!
Branko (snideta se z Volčanom, oba ob-staneta ter se smejeta).
Radič. Ta dva se smejeta?
Branko. Dragi moj Volčan!
Volčan. Dragi moj Branko!
Branko. Vi ste nekako namrdnem!
Volčan. Tisto bi jaz lehko trdil tudi o vas!
Branko. Takšni se mi vidite —
4
50
Volčan. A tudi vi meni — Branko Kakor kakov snubač — Volčan. Kateri ima vzpirijeti — Branko. „Košarico!" Volčan. In sicer veliko „košaro". Branko. Torej ste tudi vi snubili Malko? Volčan. A vi? Branko o. Pred jedno uro. Volčan. Jaz pred petimi minutami! Branko o. Pojdite, da vas objamem, dragi somučenec!
Volčan. Tu sem hajdiva, nesrečni sotrpin! i(Objameta se.)
Deseti prizor.
Zvezdana, Mljka in prejšnji.
Zvezdana in Miijka(vkupe vstopiti). Oh! Branko (Volčanu). Zvezdana! Volčan (Branku). Miljka! Zvezdana in Miljka (se jima pokloniti, "ter molče otideti).
Branko in Volčan (se zamislita). Z Bogom! (Naglo otideta.)
51
Jednajsti prizor.
Radič sam, poznejše Andrej.
Radie. Živel! Zmaga je moja! Gospod Branko je dobil „košarico", gospod Volčan je dobil „košarico", a jaz — jaz dobodem Malko! Takoj grem k njej!
Andrej (vstopi). Gospodična Malka vas prosi, da jo izpričate, ker je za obisek uže prekasno.
Radič. Prekasno! Prekasno! O, to zlode-jevo prekasno! (Otide.)
(Zavesa pade.)
Tretje dejanje.
(Soba v hiši Timičevej. Čuje se glasba.)
Prvi prizor.
Timič in Katarina (vstopita ter posedeta na kanape.)
Timič. Uf! To sem se utrudil!
Katarina. A kako jaz! Človek teka sedaj sem, sedaj tija, streže temu in onemu!
Timic. Jedva sem čakal, da se prične ples ter se moje stare kosti nekoliko odpočijejo! A ti, žena?
4*
52
Katarina. Jaz? Jaz nemam starih kostijS Po vsem lehko bi plesala., samo plesalca nemam.
Tirnic. Borne, žena, ti se mi res ne bodeš spametovala!
Katarina. Čemu naj bi se zdaj zopet spametovala? Jaz se nehčem spametovati!
Tirnic. Čas bi ti vendar uže bilo izpoznati, da zate nij več ples!
Katarina. Zame nij več ples? Oho, stari
moj!
Timič. Ej, golobičica! Ti si menda uže popolnem pozabila, da sva se poročila leta —
Katarina. Pusti leta v miru. Ženske ne štejemo let, kajti to je moški opravek, a me ženske se ne mešamo v moške stvari!
Timič. Nu,vali vendar moreš imeti...
Katarina. Čuj, minulo je sviranje. Brzo? idiva zabavat gostov! (Otideta.)
Drugi prizor.
Radič (sam).
Ves sem se oznojil! Plesal sem, kakor bi bil neumen; trem ženskam sem strgal krila, dvakrat sem pal sam, vse zaradi nje — moje mučiteljice! O Malka! Vedno sem jej za petami, ter
53
željno pričakujem srečnega časa, ko mi da odgovor na mojo snubitev! Vse zastonj! Uže mislim, tu je, toda ona se mi obrne, ter gre dalje! O, Malka! Meni tega nij možno še dlje trpeti! Jaz moram izvedeti svojo usodo! Grem je iskat, da jej povem, kako mi je umreti, ako me bode še tako mučila! Zmaga ali smrt, to je moje gaslo! O, Malka! (Otide.)
Tretji prizor.
Zvezdana in Miljka (vstopiti, držeči se pod pazuho).
Milj k a. Ne, ne, jaz dobro vidim! Volčan in Branko, oba sta se popolnem izpremenila. Branko te vedno pogleduje nekako všečno!
Zvezdana. O Branku se mi motiš. Kar se Volčana tiče, govoriš prav, kajti on res rad gleda nate!
Miljka. Ali jaz ne gledam nanj! On je zame mrtev! Nehčem znati, da je živ, jaz ga ne maram, jaz ga preziram!
Zvezdana. Počasi, Miljka, mogla bi se prevariti!
Miljka. Tako! Imaš li ti še rada Branka?
Zvezda,na. Jaz? Res bi ne vedela, zakaj naj bi ga prezirala, ker mi nij zakrivil ničesar.
54
Miljka. Tako! Kaj to tebi nij nič, če moški, katerega imamo me rade, niti ne pogleda na nas, nego si izbira druge! Takšni moški so najslabši! Da sem jaz sodnik, take moške bi dala takoj vse pozapreti!
Zvezdana. Da jih potem moreš izpustiti, ka-li — toda, bodi tiho, gledi ju, semkaj priha-jeta, pojdi! (Otideti.)
Četrti prizor.
Branko in Volčan.
Branko. Vi ne delate prav, da sirote Miljke ne marate. To je vrlo dobro dekletce.
Volčan. Dobro je, tudi to je res, toda i gospodična Zvezdana ima v sebi vsa takšna svoj-stva, katera bi zaslužila čisto in iskrno ljubezen.
Brank:o. Da, da, tudi gospodična Zvezdana je dobra deklina!
Volčan. In vi zelo grešite, ker se tako malo ozirate nanjo.
Branko. Jaz? Kdo vam je to rekel! Jaz sem gospodično Zvezdano vedno spoštoval. Nego vi, vi se ne menite za gospodično Miljko.
Volčan. Mislite? Jaz uže z davna rad vidim gospodično Miljko, in zagotavljam vas, da jo tudi visoko cenim.
65
Branko. Dk, da, vendar cenite gospodične Malko še višje.
Volian. Gospodično Malko? Nikakor ne! Istina je sicer, da sem jo snubil, ali, da vam povem resnico, to je bila samo nekakšna moja muha. Nu, tudi vi ste snubili Malko?
Branko. Prav govorite! Vendar jaz sem to storil bolj iz ... ej, kako naj bi vam se izrazil ?
Volčan. Čemu se izgovarjati! Jaz se ne bodem niti najmanj srdil, ako dobodem „košarico". Drage volje jo potem prepustim vam, svojemu iskrnemu prijatelju.
Branko. Hvalo vam, gospod! Sploh, more se dogoditi, da dobodem „košarico" jaz, in v tem slučaji bodite uverjeni, da se na vas nehčem nikakor srditi!
Volčan. Za to ne bodete niti imeli prilike, kajti v svesti sem si, da vam onaa da svojo roko!
Branko. Gledite, jaz pak bi zopet kar stavil, da si izbere vas.
Volčan. Če bi to storila, zelo bi se oka-nila, kajti v meni ne najde nigdar takšnega možar, kakoršen bi jej bili vi.
Brank:o. Nasprotno, gospod, vi bi stokrat boljši mož bili od mene!
Volčan. Ne, ne, tega mi nij moči dopustiti P
56
Brank:o. Niti meni, gospod, popolnem odkritosrčno sem vam rekel —
Volčan. Znate li, gospod Branko, da se nahajeva midva v nekem zelo, zelo — Branko. Zelo smešnem položaji! Volčan. Resnico govorite! (Začuje se glasba.) Toda, ples se je uže pričel, a jaz sem se zanj priporočil gospodični Miljki. Ne smem zatorej več ostajati tukaj!
Branko. Tudi jaz sem naprosil za ta ples gospodično Zvezdano.
Volčan. Hitiva zatorej! (Otideta.)
Peti prizor.
Malka, potem Sokolovič in Dragojila.
Malka.Toje čudno! Odtreh snubačevne dobim niti jednega plesalca. Kakor, da so se dogovorili. Ali se pak morebiti srdijo name, ker jih puščam v tolikej negotovosti? V nekoliko bi tudi pri tem imeli prav! Zadnji čas je, da se odločim. (Zamisli se.)
SokolovičinDragojila (vstopita). Tuje!
Sokolovič. Drago moje dete! Ti si me spravila v veliko zadrego! Ne vem, kako se mi j'e nositi. Kadar vidim gospoda Branka, nij mi
57
možno pogledati mu v oči, kajti vselej se mi dozdeva, da čaka od mene odgovora.
Dragojila. Takisto je tudi pri meni, kadar se srečava z gospod Volčanom. In celo gospod Radič, ta mi ne da pokoja, nego me goni na vse strani. Zategadelj, odloči se dete moje!
Malka. Ej, dobro! Ker sta me uže tako napadla, hočem vama objaviti svoje mnenje. Najprej recite gospodu Radiču . . .
Sokolovič in Dragojila. Dakle njega hočeš ?
Malka. Da je dobil „košarico".
Sokolovič. Ubogi Radič!
Dragojila. A kako je z onima dvema?
Malka. Moj Bog, kako sta me napala!
Dragojila Nečeš li Volčana?
Malka Tudi gospodu Volčanu povedite, da je vzprijel „košarico". Ob jednem jima obema recite, naj me ne mučita še dalje. (Otide.)
Sokolovi:č. Hvala Bogu, samo, da smo čuli istino. (Otide.)
Dragojila. Siromak Radič! Meni seje vendar vse zdelo, da bode on moj zet.
58
Šesti prizor,
Radič in prejšnja,
Radič. Ravno dobro, da sem vas našel, milostiva gospa!
D r a g oj i 1 a (zase). Zame ne posebno prijetna
stvar!
Radič. Milostiva gospa! Morebiti uže znate, ej da, ne znate še ne, nu, utegnili bi bili vendar izvedeti, da jaz ljubim vašo hčer, vaše dragoceno dete, vašo kri in vaše meso, gospodično Malko.
Dragojila. Vem, gospod!
Radič, Najbrž veste i to, a morebiti tudi ne veste, da sem snubil v zakon vašo dragoceno hčerko, gospodično Malko.
Dragojila. Tudi to mi je znano.
Radič. Oj, potem me ne ovirajte še dlje. nikarite me puščati v negotovosti, katera je meni hujša od same smrti. Recite, naznanite mi, ali se smem nadejati največjega blaženstva na svetu, ali mi je možno upati, da najde moja gorka ljubezen, v mojih gorkih prsih gorak odziv v gor-kem srci vaše gorke — hčerke, gospodične Malke? Hoče li ona biti moja žena?
Dragojila. Gospod Radič, meni je vrlo žal, da vam ravno jaz moram —
Radič. Vi me strašite? —
59
Dragojila. Kavno sedaj sem dobila nalog od svoje hčere, da vam odgovorim na vašo snubitev v nje imenu, ter vam poročam, da jej je bila vaša ponudba na veliko čast —
Radič. Ali res?
Dragojila. Ona vendar da jo mora odbiti.
Radič. Odbila me je!
Dragojila. Tako je, guspod, a zdajci se vam klanjam. (Otide.)
Sedmi prizor.
Radič (sam).
Ona me odbija?! In moje ljubezni polno srce tepta z nogama? Premnogih cvetličnih šopkov, katerih sem jej bil poklonil, ne jemlje niti v obzir? O, ženske, kako ste nehvaležne! Ali ne, to ne more biti, to so materine želje in morebiti tudi maslo mojih tekmecev. Da, da! To nij res! Malka nij mogla tega reči! Oni me hote odpraviti na takšen način! Toda, ne posreči sejnin to podjetje! Zdajci grem . . . grem vprašat nje očeta. On je nepristransk, on nij dogovorjen z druzimi. O, Mlalka! (Otide.)
60
Osmi prizor.
Branko in Zvezdana.
Branko. Gospodična, vi ste se zelo upehali. Morebiti vam drago, da malo posedite.
Zvezdanav. Zahvaljujem vam se. (Sede.)
Branko o. Če vam moja navzočnost nij zoprna, dovolite, da ostanem tukaj!
Zvezdana. Izvolite gospod! Vaša navzočnost v istini ne more biti zoprna meni, niti nikomur druzemu, kdor vas le pozna.
Branko. Samo, da bi vaše besede bile resnične.
Zvezdana. Zakaj ne? V mojih besedah ne najdete ničesar, kar bi vam utegnilo dati povoda, da posumnjate o njih.
Branko. In vendar se mi tako zdi, gospodična, kajti zagotavljajoča mi, da vam moja navzočnost nij zoprna —
Zvezdana (mu seže v besedo). Kakor niti nobednemu druzemu —
Branko. Vse jedno! Samo da vam nij — dajete mi vendar če tudi majhno nadejo, da bi vam moja navzočnost mogla biti celo prijetna, česar mi se ve da nikakor nij možno verjeti. Vi molčite? Zatorej, naj li verujem?
Zvezdana. Tega vam nijsem rekla!
61
Brank:o. Nijste, ali niti nijste rekla, dane verujete!
Zvezdana. Ako vam je stalo ravno do tega, se lehko zgodi!
Branko o. Ne, ne, nikari ne recite! Ne sum-njam, da lehko ne samo rečete kaj takšnega, nego da svojim besedam — oprostite mi to opom-njo — tudi pridodaste sladek posmeh.
Zvezdana Nij lepo od vas, da me spo-minate moje nespodobnosti!
Branko. Nespodobnosti? Čemu nespodobnosti? Najbrž zato, ker bi mi se svojim smehom potrdili golo istino? Kaj se li ne sme potrditi istina, morebiti se ne more niti povedati? In sicer zatorej, ker je slučajno ta istina meni bila neprijetna? Ne, ne, gospodična, vi ste prav govorili. V prvej jarosti mislil sem se razžaljenim. Še več, namenil sem si bil, da se vam osvetim! Oh, nasledke tega brezpametnega sklepa čutim še sedaj?
Zvezdana Kakor se mi zdi, vas oni dirajo neprijetno. Opustiva zatorej ta pogovor.
Branko. Ne, gospodična, kramoljajva še na dalje o tem! Ko ste me vi tedaj zasmehovali,sklenil sem, da se vam osvetim. Ta svoj načrt sem tudi izvršil. Veste li, kako? i,, k, Zvezdana. Ne vem!
62
Brank:o. Snubil sem gospodično Malko.
Zvezdana. Dobro ste ukrenili.
Branko o. Nijsem — na Boga vam prisezam, da nijsem. Snubil sem žensko, katere ne ljubim, katere bi nigdar ne storil srečne, snubil v tisti čas, ko mi je bila v 'srce urezana jedino vaša slika, ko mi je ta vedno bila pred očmi, ko sem vas najžarnejše ljubil!
Zvezdana (zase). Moj Bog! (Glasno.) Z Bogom, gospod!
Branko o. Oj, ne hodite še, ne ostavljajte me samega! Imejte usmiljenje z nesrečnikom, kateri vas še sedaj ljubi, neizrečno ljubi!
Zvezdana. Gospod, vam je palo iz uma, da ste snubili Malko! (Malka se prikaže.)
Branko. To dobro vem, ali jaz Malke ne ljubim!
Zvezdana. Nesrečnik!
Branko. Nasprotno ljubim vas — vas — in vi, vi ljubite mene!
Zvezdana. Gospod, kakšna drznost!
Brank o. Zaman tajite! Vaš pogovor z gospodično Miljko je čul Radič. Nij res, da bi vi ljubili koga druzega, vi ljubite jedino samo mene.
Zvezdana. Ej, dobro, gospod! Naj si bode tudi stvar tako, toda zdaj slušajte, kaj vam povem jaz! Bolj nego samo sebe ljubim jaz Malko.
63
Gospod, jaz nijsem nehvaležnica! Dobro namreč znam, da sem sirota, brez očeta in matere, dobro pametim, da so me Malkini roditelji še majhno dete vzeli v svojo hišo, da so mi dajali jesti, me oblačili in vzgajali kakor svojega rodnega otroka, dobro sem si v svesti, koliko imam zatorej proti njim dolžnost, in verjemite mi, gospod, da je ne zamudim prilike, da svojega dobrotnika dete, Malko, za starišev nje obile zasluge nekoliko nagradim. Vi ste snubili Malko, ona vas ima rada, vi jej bodete soprog, vi jej imate biti soprog. Ne, ne! Siliti vas k temu ne morem, nego prosim vas iskrno, in ako je res, kar ste mi zatrjali, dame ljubite, ne odrecite mi te moje udane prošnje!
Branko. Zvezdana!
Zvezdana. Dajte mi svojo roko. (Poda jej desnico.) Tako, sedaj ste mi obljubili za trdno, zatorej z Bogom, gospod Branko, bodite srečni! (Otide.)
Branko. Kaj sem storil! Oj, mene nesrečnika! (Otide.)
Deveti prizor.
Malka, potem Sokolovič in Dragojila. Malka (tiho vstopi). Prepozno je! V tem, ko sem jaz izbirala, sta se ta dva zaljubila. In
64
to mi je ravno tedaj čuti, ko sem uže htela, da . . . (Obrne se.) Pst! Nihče me nema Čuti! Kaj mi je sedaj početi? Ali naj ju ločim? Kaj bi mi to koristilo ? Delala se bodem, kakor da ne znam ničesar. To je najboljše. Dva sta mi vendar še ostala. Dva ? Kako, ali jima nijsem dala odpovedati ? Nu, zopet sem v zadregi. . . brzo mi je poiskati očeta in mater!
Sokolovič (vstopivši z Dragojilo). Gledije!
Drago ji la. Kaj, tukaj si, drago dete, a midva te iščeva!
Malka. Tu sem! Iskala sem . . .
Sokolovič. Uže vem koga! Ravno sedajj je odšel v drugo sobo, naš zet —
Dragojila. Da, naš sin Branko!
Malka. Branko? Je li sem si bila njega izbrala ?
Sokolovičč. Da, tako je.
Dragojila,. I se ve, srce zlato!
Malka. Izpremislila sem se!
Sokolovič in Dragojila. Izpremislila?
Malka. Samo, če nijste vi, oče, morebiti uže rekli gospodu Volčanu?
Sokolovič. Ne še, dete moje!
Malka. A vi, mati?
Dragojila. Nijsem, ali grem takoj.
65
M a 1 k a. Stojte! Kakor sem vam bila rekla, izpremislila sem se! Vzeti hočem gospodaVolčana!
Sokolovič. Torej ne Branka?
M alk a. Povedala sem vama, da hočem Volčana! (Otide.)
Dragojila. Ali. drago moje dete! (Otide za ni o.)
Sokolovič. Dobro, da nijsem še odrekel nobednemu! (Gre, ter se srečata z Radičem.)
Deseti prizor.
Radič in prejšnji.
Radič. Teško sem vas našel!
Sokolovič. A. gospod Radič!
Radič. Gospod, jaz sem najnesrečnejši človek na vsem svetu, jaz, katerega proganja osoda, in katerega bode osoda spravila celo v črno gomilo!
Sokolovič. Umirite se, gospod Radič!
Radič. Nigdar! Nego vi mi povedite, je li res, je li mogoče, da se je meni vaša hči odrekla? O, recite, da nij, ne zabadajte mi ostrega noža v moje zdravo srce, ne izpregovorite tiste osodne besede, od katere je odvisno moje življenje ali moja smrt.
S o k o 1 o v i č. Žal mi je, gospodRadič, toda potrditi vam moram, da vas je moja hčerka odbila! (Oti de.)
4
66
Radie. Torej tudi on! Istina je zatorej! Padi name modrega nebesa obok ter me pokoplji pod seboj, pogoltni me črna zemlja! Toda, nikarita takoj, kajti še ne verjamem, še nijsem svoje obsodbe čul iz nje ust. Nje grem iskat, ona mi ima reči, tako ali drugače je! Oh, Malka! (Otide.)
Jednajsti prizor.
Miljka in Volčan.
Miljka. Molčite, gospod, jaz vam ne verjamem niti besedice! Vi moški ste vsi po jednem kopitu, izlasti kar se tiče ženskam nasproti.
Volčan. Laskam si, gospodična, da mene ne stavite v jedno vrsto s tacimi moškimi.
Miljka. Zakaj bi vas ne, ali vi morebiti nijste ravno takisto nestalen, kakor vsi drugi?
Volčan. Morebiti! Toda človek na poti do stalnosti blodi v jedno mer sem ter tija.
Miljka. Namesto sem ter tija bi bili rajše rekli od Malke do Malke.
Volčan. Ne, temveč od Malke do vas, in tu stalno ostanem.
Miljka. Vi ste snubili Malko?
Volčan. Sem, toda, če sem jedno snubil, me nič ne overa, da bi ne snubil tudi druge.
67
Milj k a. Res, lepo! In če se vam je prva odrekla, tudi druge ničesar ne overa, da vam stori takisto!
Volčan. Odrekla?
Milj k a. Po vsej priliki se vam je bila Malka odrekla, zatorej ste pribežali sedaj k meni.
Volčan. Gospodična, vi se motite! Jaz še nijsem dobil od gospodične Malke odgovora, tem menj, da bi se mi bila odrekla. Lehko je, da bi se to dogodilo, in ravno zato, ker je lehko, sem ukrenil, da tej možnosti postavim meje, ter jo po vsem storim neizvršivo.
M i 1 j k a. In samo zato ste prišli k meni ?
Volčan. O, ne! Temveč, ker vas ljubim, iz vsega svojega srca ljubim.
Miljka (zase). Vendar jedenkrat! (Glasno.) Ko bi vam človek mogel verjeti!
Volčan (pade prednjo na koleni). Oj, verjemite mi, draga Miljka! Jaz sem vas imel vedno rad, toda vaše hladno vedenje proti meni me je vselej gonilo od vas.
Miljka (zase). Da, tako je, on govori resnico.
Volčan. Ali sedaj, ko vidim in izpoznavam, da me nemate tudi vi samo radi, nego da me ljubite iz vse svoje duše —
M iljka (zase). To je pač vse jedno!
Volčan. Zdajci vas rotim, da me ne zame-čete kar hladnokrvno!
68 .
Milj k a. A, Malka? (Malka se prikaže.) Volčan. Zanjo se ne zanimam nič več! Milj k a. Vstanite!
Volčan. Nate me, vaš sem na veke! (Jo objame.)
Milj k a. Pojdite, greva k mojim roditeljem! (Otideta.)
Dvanajsti prizor.
Malka, potem Sokolovič in Dragojila.
Malka. Prepozno — in zopet prepozno! Kdo je še videl kaj takšnega? Meni tako izneveriti se! Mene tako z lehko vestjo odbijati? Da, dh, sedaj, če bi od mene dobil odpoved, bi se mi smijal in bi mi rekel, da uže ima soprogo, človek bi se raztrgal od gole jeze! Samo, da bi vedela, kaj mi je početi? Jaz moram imeti ženiha čim brže bolje, dokler stvar še nij prišla v javnost. Ostaje mi še Radič ... da, da! On bodi moj soprog! —Nekdo prihaja!
Sokolovič (vstopivsi se svojo ženo). Drago moje dete!
Dragojila. Je li si uže govorila z Vol-
čanora?
Malka. Z Volčanom? O njem nehčem čuti ničesar! On je —
69
Sokolovič in Dragojila. Kaj? Malka. Izpremislila sem se! Volčana nehčem! Moj soprog bodi gospod Radič!
Sokolovič in Dragojila. Kaj, Radič? M alka. Nu, čemu se čudita? Sokolovi.č. Ali, dete moje, jaz sem mu uže razkril, kar si mi dejala prej.
Dragojila. Tudi jaz sem mu uže — M alka. Ej, kaj to de! Samo, da mu še nijsta odpovedala.
Sokolovič in Dragojila. Zgodilo se je! Malka. Prepozno tudi tukaj! Oh, moj Bog! Pred očmi se mi uže dela omotica! (Omahne na stol.)
Sokolovič. Dete moje, kaj ti je? (Kliče.) Vode! Vode!
D ragojil a. Mili Bog — omedlela je! (Kliče.) Vode, vode! (Andrej teče skozi sobo.j
Trinajsti prizor.
Radič in prejšnji. Radič. Tu je! Odločil sem se za življenje ali smrt! O, gospodična Malka!
Sokolovič. Vode dajte, vode!
70
Radie. Zastonj me odganjate! 0, gospodična Malka! Meni sta dejala vaš oča in gospa mati —
Dragojila. Vode, gospod Radič! Vode!
Radič. Da ste zavrnila mojo ponudbo. Vendar jaz ne verjamem njiju besedam in prišel sem, da svojo osodo čujem prav iz vaših ust. Jaz vas ljubim, ne zamečite me, vzemite me za svojega moža 1
Malka (poluglasno). Vzprijemljem vas, gospod Radič! (Zase.) Hvalo Bogu!
Radič. Je li mogoče, gospodična Malka? Oh, jaz sem najsrečnejši človek na tem svetu!
Štirinajsti prizor.
Timič, Katarina, ffiljka, Zvezdana, Volčan, Branko in prejšnji.
Vsi (prihajajoči). Kaj je? Kaj je Malki? Malka. Nič, nič! Nenadejana, prijetna novica me je nekoliko vznemirila! Vsi. Novica?
Radič. Da, gosp6da, kajti ravno sedaj poklonila mi je sladka Malka svojo nežno roko! Vsi. Res?
Malka. Tako je, gospoda!
71
K a tarina. Takisto si jemljem tudi jaz čast, pokazati gospoda Volčana, zaročnika svoje hčerke Miljke!
Vsi. Torej dve poroki!
Malka. Tri, gospoda!
Vsi. Tri?
Malka. Da! Tretja zakonska imata biti gospod Branko, ter moja draga sestrična Zvezdana.
Zvezdana. Malka!
Malka. Jaz vem vse, ter se zatorej radu-jem od vsega srca.
Branko (počasi). Hvalo vam, Malka!
M alka. In tako se je vse dokončalo srečno ! (Občinstvu.) Toda ne verjamem, da bi se vedno dogajalo takisto. Jaz sem izbirala, in našla sem si soproga, se ve, le v gledališči, sploh pak se v življenji rajše dogaja, da izbiralec ostane sam naposled na cedilu, kajti naroden pregovor pravi:
„Kdor premnogo z nosom više Mu izbirek kašo vpiše!"
(Zavesa pade.)
f