KRONIKA SLOVENSKIH MEST ŠTEVILKA 4 LETNIK V V LJUBLJANI, MESECA DECEMBRA 1938 LJUBLJANA KOT UMETNOSTNO SREDIŠČE FRANCE STELE Vloga prvega med slovenskimi mesti je pripadla Ljubljani s tem, da je postala sredi XIII. stol. upravno središče bivše avstrijske Vojvodine Kranjske. Kot sre diščna dežela slovenskega etnografskega ozemlja je postala Kranjska po naravnem razvoju glavno opo rišče kulturnih in političnih stremljenj med Slovenci, Ljubljana pa njih naravno žarišče. Tu je tudi povod, da se zunanji in notranji urbanistični in kulturni razvoj Ljubljane tako lepo skladata. S katerega koli vidika jo pogledamo, vselej se nam pokaže, da so jo oblikovale tri razvojne dobe: srednji vek, barok in sodobnost. Osnovno podobo Ljubljani kot mestu je dal srednji vek, ki jo je vklenil v trdno lupino mestnega ozidja, izgradil jo v ozkem naslonu na zemljepisne pogoje tal, estetsko jo oblikoval po nevezano sliko vitih načelih srednjeevropskih mest in jo zunanje po udaril z odlično krono, gradom. Na ti podlagi se je Ljubljana kot izraz urbanistične kulture razvijala v drugi dobi svoje gradbene zgodovine, v baroku, s tem, da je novo estetsko naziranje preoblikovalo njeno no tranjščino po načelu baročnih mest, in je po strnitvi srednjeveških stavbnih edinic oklenilo s skupnimi fasadami prostornino trgov, tej enotni prostornini pa dalo življenje s spomeniki. Svoj višek je baročna doba mesta dosegla sredi XVIII. stol., ko je bila Ljubljana v okviru svojih ozidij do skrajnosti enotno izgrajena in je na zunaj pod odličnim zaključnim motivom gradu kazala živahen relief, izzvenevajoč pod nebo z mnogimi stolpi cerkva in javnih poslopij. Na pragu tretje dobe, sedanjosti, je bilo odstranjeno srednje veško ozidje in se je mesto razlilo v prosto naravo, predvsem proti svojemu naravnemu parku, šišenske mu hribu s Tivolskim parkom, kmalu nato pa tudi proti severu. Njeno nekdanjo harmonijo je v marsi čem omajal potres 1. 1895., tako da je stalo XX. stol., posebno pa povojna doba, ves čas pod vtisom potrebe, da se mestu po smotrni izgraditvi ustvari nova har monija, njegova tretja podoba, ki naj bo zrcalo nje govega novega pomena. Ljubljana kot posledica opi sanega razvoja kaže močno izrazito fiziognomijo in je zunanja podoba mesta od najstarejše slike z za četka XVII. stol. do danes, ko je vsa polja okrog prvotnega jedra preplavilo morje hiš, ostala v bistvu skoraj neizpremenjena. Za razumevanje Ljubljane kot umetnostnega sre dišča pa je važen predvsem njen notranji razvoj. Konec srednjega veka je Ljubljana šele samo deželno glavno mesto, katerega pomen se je povečal z ustano vitvijo škofije, in v katerem procvita samozavesten meščanski sloj. čeprav je prišel ljubljanski meščan prvotno kot kulturni kolonist v deželo, se radi nara- stajočega dotoka z dežele vedno bolj ukoreninja v miljeju in postaja važen kulturni faktor v življenju slovenskih dežel. Na pragu baročne dobe postane Ljubljana kot središče slovenskega protestantizma in sledeče mu katoliške obnove že izrazito kulturno sre dišče. V tretji, najnovejši dobi pa se njen pomen pre makne s pokrajinskega središča na novo, širšo pod lago, Ljubljana postane v XIX. stol. narodno središče vseh Slovencev in s tem eno izmed uglednih središč sodobne slovanske kulture. Ustrezno temu razvoju se značilno spreminja tudi kulturna vloga in pomen Ljubljane. Prav v kulturnem in umetnostnem razvoju se posebno jasno kaže, kako se na podlagi nemškega prava nastala naselbina trgov cev in obrtnikov vse bolj staplja z deželo, dokler ne postane končno bistven instrument njenega življenja. V srednjem veku je vloga Ljubljane tipično kulturno kolonizacijska. Mesto je žarišče, skozi katero proni cajo kulturne dobrine in napredek iz takratnih vodil nih središč med nas. Toda Ljubljana takrat še ni edino tako središče, poleg nje je več drugih središč, tako Beljak, škofja Loka, Kranj, in se njeno prven stvo opira zaenkrat le še na prvenstvo deželnega glav nega mesta. Toda že proti koncu srednjega veka se čuti, kako ta Ljubljana privlači umetniške moči in kaže voljo, da prevzame vodstvo med slovenskimi mesti.2 1 Predavano dne 26. aprila 1938. v šafarikovem znan stvenem društvu na univerzi v Bratislavi. 2 Prim. k temu Kulturni obraz Ljubljane v letošnji >Kroniki« str. 169 171. KRONIKA 193 J. Valvasor, skica za sliko LJubljane Iz okrog 1.1680. Redki ohranjeni spomeniki srednjeveške umetnosti v Ljubljani so jasne priče tega razvoja. Najstarejši ohranjeni umetnostni spomenik je relief Marije z de tetom v kapelici v Krakovem, ki pa je prvotno krasil timpanon nekega portala. Datirati ga moremo v drugo polovico XIII. stol. Nič specifično lokalnega ni v njem. Kipar 2. pol. XIII. stol., Marija z Jezusom v kapelici v Krakovem Po svojem stilu in ikonografskem tipu je najožje zvezan z Marijinim kipom iz cerkve v Solčavi in nad- vratnim reliefom Marije z Jezusom v Lechkirche v Gradcu in bi bil mogoč ne le pri nas, ampak več ali manj v vsi takratni srednjeevropski umetnosti. Isto- tako splošen stilistični značaj kaže Pieta iz srede XV. stol. na ljubljanski stolnici ali Kristusova glava na sklepniku iz stare stolnice iz srede XIV. stol. Po starem popisu poznamo glavni oltar ljubljanske stol nice, ki je nastal okr. 1470. Bil je to krilni oltar, ka terega predelo so krasili reliefi cerkvenih patronov sv. Nikolaja, sv. Krištofa in sv. Martina. V omari je bila plastična skupina Kronanja Marijinega po sv. Trojici, med stebrički in krogovičjem nastavka pa Kristusov kip. Glavno skupino v omari so zapirali s krili, na katerih so bile slike Oznanjenja Marijinega, Rojstva Jezusovega, Poklonitve sv. Treh kraljev in Marijine smrti. Gre torej za krilni oltar bogato rež ij anega tipa, kakršni so v dobi pozne gotike značilni za vse alpsko ozemlje; bil je po svoje varianta iste umetniške ideje kakor slavni Pacherjev oltar v St. Wolfgangu. Vsi ti in drugi nam znani spomeniki kažejo, da sta se umetnostno ustvarjanje in okus v Ljubljani do poznega srednjega veka razvijala v okviru umetnost nega razpoloženja srednje Evrope. Prvo določno umetnostno afirmacijo Ljubljane pa zasledimo sredi XV. stol. v slikarski delavnici slikarja Janeza Ljub ljanskega in njegovega nasledstva. Janez je bil sin slikarja Friderika v Beljaku na Koroškem, čigar de lavnica ima za razvoj slikarstva na Koroškem osnoven pomen, ker od nje izhaja do konca XV. stol. trajajoč, pozornosti vreden lokalni razvoj. Janez je prenesel slog očetove delavnice nespremenjen na Kranjsko. Pred njim je pri nas, kakor nam pričajo ostanki fresk po cerkvah, vladala iz severne Italije od srede XIV. stoletja v srednjo Evropo prodirajoča struja, katere najbližje oporišče je bilo v Furlaniji. Ob Janezovem času jo je na Kranjskem zastopal močno lokalno označeni slikar prezbiterija cerkve na Suhi pri škof ji Loki. Njegovo slikarstvo odlikuje strog, naravnost grafično oster stil s težnjo po idealiziranem izrazu. Beljaški slog, ki ga je prinesel v Ljubljano, kjer si je pridobil slikar Janez meščanstvo in fevd v Šiški, pa še ves tiči v načinu mehko se prelivajočega gubanja oblek, ki je tako značilno za prehod iz XIV. v XV. stol. in se opira na eni strani na dediščino češkega slikar stva, na drugi na pobude, ki jih je dal avstrijskemu slikarstvu Janezov nekoliko starejši časovni vrstnik 194 KRONIKA Slika Ljubljane iz 2. pol.XVIII. stol. na diplomi strojarskega ceha; posneta je po Valvasorjevi Iz Ehre . Slika LJubljane Iz srede XVIII. stol. Kaže nam baročno Ljubljano na višini njenega razvoja. Za njeno lice so značilni gosto nasejani stolpi cerkva in javnih poslopij. Glavne stavbe so: 1. diskalceatska cerkev, 2. samostan Klaris, 3. avguštinska (sedaj frančiškanska) cerkev, 4. stolp frančiškanske cerkve, 5. stolnica, 6 zvonik cerkve sv. Elizabete, 7. stolp magistratne hiše, 8. kapucinski samostan, 9. grad, 10. uršulinska cerkev, 11. cerkev sv Rozalije, 18. cerkev sv. Florijana, IS. jezuitska cerkev. 14. križanska cerkev Fotografija sodobne Ljubljane. Vse štiri slike, ki kažejo razvoj zunanjega lica Ljubljane od srede XVII. stol. do današnjega dne, so posnele s približno istega stališča, v bregovih nad Cekinovim gradom. Od prve slike začetek XVII. stol. do danes velja ta pogled za najugodnejši in najpopolnejši na Ljubljano. Te slike pa dokazujejo obenem, kako Je izraz mestne podobe odvisen od pokrajinskega prizorišča. Glavne poteze lica mesta ostajajo namreč vedno iste, čeprav se neprestano spreminjajo posameznosti slikar Hans von Tiibingen v Wiener Neustadtu, kate rega koncepcije so močno odjeknile v beljaški in po sredno tudi v ljubljanski delavnici. Bil je to slog nekoliko zaostalih tendenc, ki se je ves še naslanjal na mehko potekajoče guban je oblek in na izrazito idealizirano obliko obrazov, gest in izrazov. Vse kaže, da je prav ta slog dal že pešajočemu slikarstvu sta rejše smeri novih pobud in ponovno razvezal v pri jetnejših oblikah njegovo precej trdo izraznost. Delo slikarja Janeza in naslednikov moremo zasledovati KRONIKA 195 Slikar Janez Ljubljanski, angel na oboku prezbiterija cerkve na Kamenem vrhu (1459.) do nekako 1470. Zraven pa opažamo, kako se razbo hoti okrog srede XV. stol. struja, katere glavni pred stavnik je slikar cerkve na Mačah in njemu sorodni slikarji na Krtini, v Podzidu in v Crngrobu, pa tudi slikar Wolfgang v Crngrobu in na Jamniku. Ta široka struja, katero še bolj kot Janezovo označuje strem ljenje po mili plemeniti lepoti, ki spominja na Iepot- nost prve renesanse, povzroči, da razvoj slovenskega slikarstva skoraj ne pozna grobega realizma, ki je od srede XV. stol. dalje prodiral v srednjo Evropo, am pak ohrani lasten, zaostal sicer, toda plemenit značaj prav do prvih desetletij XVI. stol., ko okr. 1520. iz zveni v odličnih, že močno renesančnih freskah pri Sv. Primožu. Da se ta lokalni razvoj opira prav na Ljubljano, nam je indirekten dokaz dejstvo, da je delavnica sli karja Friderika v Beljaku povzročila podoben zapoznel in prav tako izrazito k lepotnosti usmerjen razvoj na Koroškem, kakor Janezova na Kranjskem. Le iz dejstva, da je Janezov vpliv povzela že obstoječa lo kalna smer, si moremo razložiti, da sta si koroška in kranjska smer notranje sicer ozko sorodni, da pa se razvijata popolnoma samostojno. To dejstvo jasno priča, da je bila Ljubljana koncem srednjega veka že toliko trdna, da ni podlegla vplivu beljaškega slikar stva, kateremu je nudila streho, ampak da se je samo okoristila z njim za nov lokalni razcvet. Ljubljana je tako konec srednjega veka zavzela najvažnejše mesto v kulturnem življenju Slovenije. Kolik je bil takrat kulturni prostor, ki ga je obvladala, za enkrat še ni mogoče reči. Delovanje stavbenika Petra iz Ljubljane v Istri kaže, da je vsaj v posamez nih primerih segalo tudi že preko mej ožje Kranjske. Njen pomen se je, pa neprimerno povečal sredi XVI. stol., ko je Ljubljana postala središče sloven skega protestantizma in prizadevanj za utemeljitev slovenske književnosti. Protestantizem in borbe za njegovo utrditev so še bolj utrdile ozko kulturno na vezanost Ljubljane na zapadno in južno Nemčijo. Doma pa je radius ljubljanskega vpliva segel že po vsem slovenskem ozemlju in tudi preko njega na Hrvatsko. Ljubljana, ki se v dobi katoliške obnove v XVII. stol. vidno oprošča odvisnosti od koroških in drugih srednjeevropskih središč, postane sedaj sama kulturno aktivna in izrazito ekspanzivna. Duh, ki preveva njene kulturne delavce, je že od protestan tizma dalje izrazito domoljuben. Za slavo in čast svoje dežele bi želeli ti ljudje čim več storiti in tudi žrtvo vati. To kaže primer enega glavnih protireformator- jev Notranje Avstrije, ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, ki v svoji rezidenci zbira umetnike in jim daje naročila ter kot pravi humanist vestno vodi beležke o tem, po njegovem prepričanju kulturno pomemb nem delovanju. Drugi mož, ki je žrtvoval vse svoje premoženje za to, da je mogel izdati in v lastni bakro- rezni delavnici na Vagenšperku izdelati opis in slike Kranjske dežele, I. Vajkard Valvasor, je dal svojemu življenjskemu delu značilni naslov Ehre des Herzog- thums Krain. Kljub temu domoljubju, ki se v XVII. stoletju tolikokrat poudarja, pa je ostala Ljubljana tako v Hrenovem kakor v Valvasorjevem umetniškem krogu samo še pomožno oporišče srednje- in severno- evropskih kulturnih prizadevanj. Vse XVII. stol. pa pri tem opazujemo pojave zanimivega preobrata, ki narašča tem bolj, čim bolj narašča število v domačih jezuitskih šolah in v Italiji vzgojenih inteligentov. Kljub svojemu humanizmu je bil namreč škof Hren še popolnoma vdan srednjeevropskemu maniristične- mu umetnostnemu okusu. In kljub vplivu svojih je zuitskih učiteljev deluje Valvasor popolnoma pod vtisom Merianovega topografskega dela in s pomočjo sodelavcev iz srednje in severne Evrope. Usoda je hotela, da bodi velezaslužni Valvasor, ki je umrl 1. 1693., zadnji severnjak med nami in njegovo smrtno leto rojstno leto nove, italijansko orientirane estetike med Slovenci. Tiho in brez pretresov pa se je borba za novi estet ski okus vršila že od Hrenovih časov dalje. Zbirališče sil je bila Ljubljana. Dve v 1. pol. XVII. stol. v novem jezuitskem slogu v Ljubljani postavljeni cerkvi, je zuitska in avguštinska, še nista našli odmeva na po deželju. Uspešneje pa so učinkovale slike italijanskih mojstrov s Tintorettom, Liberijem in Palmo mlajšim na čelu, ki so krasile oltarje po vseh ljubljanskih cerkvah. Položaj je bil tak, da sredi XVII. stol. v deželi še splošno veljavna nemška umetniška in umet- 196 KRONIKA noobrtna produkcija po svoji kvaliteti daleč zaostaja za italijansko. Ta prodira od srede stoletja dalje po sebno v svetni umetnosti v dvorcih in gradovih itali jansko šolanega plemstva in izobraženstva. Kulturni vpliv Ljubljane je medtem neprimerno narastel. Hrvatski kulturni zgodovinar J. Matasovič priznava, da v XVII. stol. ni bilo v Zagrebu boljšega mizarskega dela, ki bi ga ne bili izdelali Kranjci, in govori narav nost o poplavi nemških mojstrov na Hrvatskem, ki jih je posredovala Slovenija z Ljubljano na čelu. V računih zagrebške stolnice in drugih cerkva nepre stano srečujemo stavbenike, slikarje in kiparje iz Slovenije, posebno iz Ljubljane. Konec XVII. stol. moremo Ljubljano že smatrati za to smer za samo stojno, Gradcu enakopravno kulturno središče, ki se opira na Benetke. Kiparstvo v kamenu, kamnoseštvo in štukaterstvo je sedaj popolnoma v italijanskih rokah. Okr. 1. 1680. v Ljubljani še debatirajo o tem, kakšen naj bo novi rotovž; mnogi se še zavzemajo za staro- nemški, to je severno renesančni način proti novo arhitektonskemu, to je italijansko baročnemu. Par let kasneje, ko se 1. 1693. ustanovi v Ljubljani Acade- dia operosorum, ki je imela namen, po vzoru Italije prekvasiti z novimi kulturnimi težnjami vse panoge kulturnega življenja, posebno tudi umetnostno, pa je bitka za novo, baročno estetiko na celi črti dobljena. Ustanovitvi akademije, katere člane druži poleg lju bezni do znanosti in umetnosti ter njunega napredka na Kranjskem predvsem tudi genljiva ljubezen do rodne dežele in rodnega mesta, je sledila živahna umetniška delavnost. Valvasorja in akademike s polnim pravom lahko smatramo za predhodnike prosvetljencev konca XVIII. stol., ki so že zavestno stavili temelje slovenski no vejši literaturi, in narodno zavednih patriotov novej šega časa. Njih prizadevanje se sedaj ni več omeje valo samo na Ljubljano, ampak je bilo razširjeno daleč po deželi. V teku dobrega pol stoletja je bila vsa Ljubljana prenovljena, postala je baročno mesto. Skoraj vsi vidnejši sledovi srednjega veka so bili odstranjeni ali vsaj zabrisani. Podrli so staro stolnico in po načrtih enega najuglednejših takratnih arhitektov, jezuita Julij Quaglio, del poslikanega oboka v stolnici v LJubljani Smer slikarja Janeza Ljubljanskega, del slike Kristusa trpina pred ozadjem v slikanici iz življenja na fasadi cerkve v Crngrobu (1460). Od zgoraj proti desni in navzdol: Pri kolovratu— Navijanje preje v klopčič— Tkalec — Krojač — Barvar — Čevljar — Pranje — Kramar — Mesar — Zidarja Andreja Pozzo, sezidali novo stolnico. Malo za tem so podrli stari rotovž in postavili v italijanskem duhu novega, ki pa ga je zidal že domač, ob italijanskih mojstrih šolan stavbenik Gregor Maček. Pod vodstvom akademikov je bila po načrtih neznanega severoita- Iijanskega arhitekta zidana najpomembnejša arhitek turna umetnina Ljubljane, uršulinska cerkev. Itali janski vzori so bili merodajni tudi pri zidanju nove cerkve sv. Petra, za novo cerkev nemških vitezov pa so si preskrbeli načrte pri beneškem arhitektu Ros- siju. Značilno za gradbeni barok je, da se je v prvi generaciji opiral na italijanske umetnike, v naslednji že nastopajo domače moči, med katerimi se posebno odlikuje že imenovani Maček. Domača generacija pa se ne drži več trdno italijanskih vzorov, ampak jih prilagata domačemu miljeju in preobrazi tlorisno in po oblikah vse stavbarstvo od najmanjše kapelice in podeželske cerkve do župnih cerkva ter od navadne meščanske hiše do dvorca in gradu. Isto sliko nam pokaže tudi razvoj slikarstva. Za slikanje notranjščine stolnice so po zanimivih raz pravah o primernem slogu in principih slikarske le pote ter najbolj primernem umetniku izbrali sever nega Italijana Giulia Quaglia. V toku dvajsetih let je dvakrat deloval v Ljubljani in, kakor pravi izročilo, vzel tudi par domačinov v Italijo, da jih izuči. Quaglio je prvi pri nas uveljavil slikarski iluzionizem. Pri njem se je verjetno izobrazil v ti stroki najpomemb nejši slovenski iluzionist Fr. Jelovšek, ki je poslikal oboke cerkve sv. Petra v Ljubljani. KRONIKA 197 M. Plainer, Marijino oznanjenje na krilih oltarja v cerkvi v Petrovčah (1605.) Z naslonom na italijansko oltarno slikarstvo se razvije v Ljubljani več delavnic, katerih delovanje se pretrga s smrtjo zadnjega vodilnega mojstra A. Cebeja v sedemdesetih letih XVIII. stol. Ker so domače moči odmrle, a želja po te vrste slikah še ni nasičena, po kličejo v sedemdesetih letih v Ljubljano priljublje nega avstrijskega slikarja J. M. Kremser-Schmidta, čigar vpliv je bil pol stoletja merodajen za poljudno slikarsko smer, posebno v delavnici Leopolda Layerja v Kranju. Glavni slikarji oltarnih slik v Ljubljani so poleg že imenovanega Ireskanta Fr. Jelovska, ki je naslikal eno najlepših slovenskih Madon pri sv. Petru v Ljubljani, Val. Metzinger, A. Cebej in Fortunat Bergant. V kiparstvu baročne smeri v Ljubljani se odlikuje okr. 1720.—1730. frančiškanska podobarska delavnica, ki je rezbarila lesene oltarje; sledove njene delav nosti nahajamo razen po Sloveniji tudi na Hrvatskem na Trsatu in v Senju. Važnejša pa je ljubljanska ki parska delavnica marmornih izdelkov, ki je bujno delovala od srede XVII. do srede XVIII. stol. Prvi njen vodja je bil Cussa, ki je kipe še naročal iz Benetk. Sledil mu je Mislej, ki je že v svoji delavnici v Ljub ljani zaposloval italijanske kiparje Jakoba Contierija in Angela Pozza. Eden takih sodelavcev, Francesco Robba, je postal njegov zet in to delavnico dvignil do višine, ki daleč presega niveau navadne provincialne delavnice. Ko je sredi stoletja v Ljubljani prišel v materialne stiske, se je preselil v Zagreb, kjer je izvršil velika naročila za stolnico in druge cerkve. 198 Robbov naslednik je bil Rottman, v katerem pa je mojstrova sila že znatno popustila. Glavna Robbova dela v Ljubljani so vodnjak z obeliskom pred mestno hišo, glavni oltar v cerkvi sv. Jakoba, glavni oltar v uršulinski cerkvi in dva lepa keruba v stolnici. Pod vodstvom Ljubljane je baročna umetnost do besedno preobrazila zunanjo podobo Slovenije, pred vsem Kranjske. Kar se kiparstva samega tiče, je imela Ljubljana skoraj neizčrpen vir v kamnoseški obrti bližnjega Krasa, ki je klasična dežela obdelovanja kamena. Umetniško oporišče ljubljanske delavnice pa so bile Benetke. Ljubljana kot umetnostno središče je dosegla v baroku svoj vrhunec. Prostor, ki ga je obvladovala, se je razširil precej preko slovenskih mej, na zapad preko Krasa do Soče in do Jadranskega morja, na jug daleč v Hrvatsko Primorje do Senja in do Kar- lovca, na jugovzhod do Zagreba, na vzhod do Sladke gore in Rogatca, na sever do Celovca. V XVIII. sto letju Ljubljana ni več samo posrednik, ampak imajo proizvodi, ki jih razširjajo njene delavnice po vsem tem obširnem ozemlju, poseben ljubljanski značaj. Ljubljansko središče je sedaj že pravo produktivno središče, čeprav se nad njim razprostira močna senca mnogo pomembnejših Benetk. V okviru srednjeevrop skega boraka, čigar bujnosti ljubljanski sicer ne do sega, ker je produkt mnogo skromnejšega miljeja, predstavlja naš barok izrazito variacijo, ki je razlož- ljiva samo iz neposredne bližine Italije. Fr. Jelovšek, iluzionistična freska v svetišču cerkve sv. Petra v Ljubljani KRONIKA Od konca XVIII. stol. dalje je kulturna aktivnost Ljubljane za nekaj časa popustila. K novemu življe nju jo je zbudila kulturna ambicija politično se pre- bujajočega slovenskega naroda od sedemdesetih let XIX. stol. dalje. Kar je bilo resnejšega umetniškega prizadevanja med nami, se je sicer tudi ta čas osre- dotočalo v Ljubljani, vseeno pa delavnicam kakor sta bili Langusova in pozneje VVolfova, ni mogoče pripiso vati kake pretirane pomembnosti. V zgodovini novejše slovenske umetnosti pa ju kljub njuni skromnosti ni mogoče prezreti, ker poznejši razvoj vsaj zunanje na vezuje na VVolfovo delavnico. Pozabiti ne sinemo, da tisti čas tudi drugod na slovanskem jugu še ni bilo umetnostnih pojavov, ki bi ljubljanske nadkriljevali in je še tudi sredi stoletja ljubljanski slikar Miha Stroy vzdrževal delavnico tudi v Zagrebu, kjer je imel svoje naročnike v krogu narodno probujenih Ilircev. Preporodu narodne zavesti med Slovenci je sledila najprej politična organizacija naroda, nakar je v zadnjem desetletju XIX. stol. pod vplivom realizma naglo nastopil razcvet literature, nji pa je takoj sledil že tudi razcvet likovne umetnosti v slovenskem im presionizmu. Do konca XIX. stol. Ljubljana sicer ni več imela v slovenski umetnosti tiste vodilne vloge kakor v baroku, in so se pogoji za ta novi razcvet v Ljubljani osredotočene umetnosti izvršili zunaj; ka kor hitro pa so nove umetniške moči dozorele, so se takoj instinktivno začele zbirati v Ljubljani z izrazito A. Koželj, prvotno pročelje cerkve sv. Petra v Ljubljani KRONIKA Miha Stroy, podoba deklice zavestjo, da je poklicana, da postane poleg političnega središča tudi kulturno središče Slovencev. Okrog 1. 1770. je baročna Ljubljana prekoračila svoj višek. V svojem gradbenem izrazu je bila tako popolna kakor nikdar poprej in tudi odslej do danes nikdar več. Na zunaj je pričal o njenem ponosu pra stari grad, o njeni umetnostni duši pa množina ži vahno oblikovanih stolpov cerkva in javnih zgradb. Na znotraj jo je odlikovalo ubrano zatišje tipičnega baročnega mesta, ki je bilo po svojem izrazu nekoliko sorodno prav tako močno romaniziranemu Salzburgu. Duha, ki je novo kulturo preveval, je dobro izrazil član Akademije operosorum, Gregorij Dolničar, ki je opazujoč novo Ljubljano zapisal: »Videsses ea tempe- state in urbe Labacensi Romam redivivam et trium- phantem.« Mislil je sicer predvsem na verski prepo rod, bolje pa bi ne bil mogel označiti tudi z njim ozke ga kulturnega in umetnostnega preporoda. Baročno mesto je dihalo intimno življenje človeškega selišča, kjer je vsak kotiček pomenil meščanu košček sanja- vega razpoloženja in se je vsa reprezentanca osredo- točala radi velikosti prostora kakor radi arhitekton skega poudarka na glavnem trgu. V bogato harmonijo tihega sožitja arhitektonskih elementov so se tu stap- ljali mestna hiša, stolnica, škofijska palača in Robbov vodnjak z obeliskom. Ta skupina predstavlja še tudi danes estetski višek Ljubljane in kaže tako bogato in popolno sliko baročne urbanistične kulture, da jo upravičeno lahko uvrstimo med odlične kreacije ba ročnega arhitektonskega miljeja. Cerkve so bile na sičene umetnostnega bogastva: Quaglieve in Jelovško- ve freske so z bujno fantazijo krasile njih oboke in 199 Valentin Metzinger : Podoba sv. Florljana v cerkvi sv. Petra s pogledom na šentpetergko predmestje oboke samostanskih refektorijev ter svojevrstnega bisera Ljubljane, knjižnice nekdanje akademije. V oltarjih so visela dela odličnih benečanskih in drugih italijanskih slikarjev s Tintorettom in Quaglijem na čelu. Stukature in marmorne umetnine Robbove de lavnice so celoti dajale vtis nasičenosti z likovnim bogastvom, če si stopil v hiše, si bil presenečen radi udobnosti slikovitih stopnišč in z arkadami obrob ljenih dvorišč. Najbolj pa so se v tem oziru odlikovale tri stavbe, mestna hiša z odprtim stebriščem pritličja in arkadnim dvoriščem, arkadno dvorišče škofijske palače in plemenito resni knežji dvorec. V ti Ljub ljani, kateri je odlični tehnik eksjezuit Gabriel Gruber 200 dodal lastno palačo z enim najlepših stopnišč v copf- slogu, so slovenski prosvetljenci jožefinske dobe osno vali našo drugo akademijo, v ti Ljubljani se je v krogu mecena žige barona Zoisa polagal temelj no vejši slovenski književnosti in se je iz kranjske rodo ljubne družbe razvijala pod odmevi marseljeze prva slovensko prebujena družba. Jožefinizem, ki je močno oškodoval baročno gradbeno idilo v Ljubljani, je tako na drugi strani s svojo prosvetljenostjo pripravljal nehote pot novi, slovensko narodno usmerjeni Ljub ljani. Umetniška aktivnost Ljubljane je sicer v tem času popustila skoraj za sto let. Napoleonove Ilirske pro vince, katerih upravno središče je bilo v Ljubljani, so sicer močno dvignile narodno zavest med Slovenci, v umetnosti pa niso bile aktivne, še manj dolga doba avstrijske upravne edinice, Kraljestva Ilirije, čeprav kljub najstrožji cenzuri in policijskemu varstvu slo venska kultura v Ljubljani ni zamrla, ampak dala svoj prvi, evropsko polnovredni sad v znanstvenem delu Matije čopa in poezijah Franceta Prešerna. Tudi zora svobode 1. 1848., ki je osamosvojila slo vensko politično misel, še ni uspela, da obnovi zopet tudi likovno umetnost. Preobrat se je izvršil šele v sedemdesetih letih XIX. stol., ko je končno Ljubljana pritegnila k sebi vse aktivne sile slovenske politike in kulture, sile, ki so se udejstvovale doslej brez izra zitega središča na Dunaju, v Gradcu, v Celovcu, v Ma riboru, v Trstu in drugod. Pod vodstvom, ki ga je tako prevzela Ljubljana, naglo zori slovensko javno življenje, najprej politično, nato literarno, takoj za njim in v ozki zvezi z njim likovno umetniško in na zadnje že v XX. stol. tudi znanstveno. Kot baročno enotna tvorba je v teku XIX. stoletja Ljubljana polagoma odmirala, zadnji udarec pa ji je dal katastrofalni potres 1. 1895. Po razdejanju je prvič stopil pred nas problem nove, sodobne Ljubljane. Ve liko vlogo pri njeni obnovi so igrali češki arhitekti, ki so od devetdesetih let sem nadomestili ljubljanske mu miljeju popolnoma tuje graške in dunajske, veči noma uradne projektante, še ostrejši pa je postal urbanistični problem nove Ljubljane po svetovni vojni. Sedaj je Ljubljana drugič zbrala z vseh vetrov bivše habsburške monarhije kulturne delavce in jim dala možnost, da se popolnoma posvete narodni službi. Genij te nove Ljubljane je postal na Dunaju in v Pragi dobro znani arhitekt Jože Plečnik, ki je z veliko pieteto načel tudi vprašanje obnovitve in izpopolnitve starega, po potresu in po nezrelih poskusih porušenega urbanističnega značaja Ljubljane. Plečnikova zasluga je, da ima tudi tretja, sodobna Ljubljana izrazit lasten značaj, po katerem se vidno razlikuje od podobnih evropskih mest. To njeno dušo domačin oceni šele, ka dar se vrne domov iz drugih mest, tujec turist pa se hvaležno vdaja njeni lepoti. Kot umetnostno središče je Ljubljana vse XIX. sto letje zaostajala. Jožefinska in Metternichova doba umetnosti sploh nista bili posebno prijazni. Za Ljub ljano kot umetniško središče je to povzročilo, da so zrele slovenske umetniške moči iskale kruha in pri znanja v tujini, na Dunaju in drugod, doma pa je ostala z malimi izjemami umetna obrt, ki ji je pa tudi manjkalo vsakega poleta in je vidno hirala. Ljubljan ski slikarji konec XVIII. stol. in v začetku XIX. stol,, kakor Janez Potočnik ali priseljeni Nemec Herrlein, KRONIKA Slikar konec XVIII. stol. Skupinska podoba Iz Bokale v Narodni galeriji v LJubljani daleč zaostajajo za svojimi baročnimi predniki. Nji hovo dediščino je prevzel Matevž Langus, prijatelj Prešernov in Čopov, zadnji baročni slikar takratne Avstrije, kakor ga je imenoval lig, ki je izvrševal ve lika dekorativna dela v cerkvah, a ni našel več pravega razmerja do baročne dekorativne kulture. Mnogo za nimivejši je Langus kot portretist, čeprav označuje tudi to stran njegovega številnega dela neka čudna trdota. Ob njem in v takratnem ljubljanskem ozračju se tudi ni mogel razviti priseljeni Nazarenec Franz Kurz zum Turn und Goldenstein, ki je uresničil med nami slikano romantično občutje za domačo pokra jino. V popolnejši obliki pa je to težnjo izrazil Ljub ljančan Anton Karinger. Kot portretist tekmuje z Lan- gusom Miha Stroy, ki je vzdrževal delavnico v Ljub ljani in v Zagrebu, kjer je postal nekak domači slikar vodilnih Ilircev Gajevega in Vrazovega kroga. Tako pri Strovu kakor že pri Langusu, ki sta izrazita sli karja biedermeierske meščanske družbe, pa se po membnost omejuje bolj na njuno družabno povezanost s sodobnim narodnim življenjem kakor na absolutne umetnostne kvalitete. V tretji četrtini XIX. stol. pa je najvidnejša umet niška osebnost v Ljubljani glavni slovenski posne- mavec Nazarencev Janez Wolf. Njegov pomen je pred vsem v tem, da je postala njegova slikarsko obrtniška delavnica zbirališče nadebudnih slikarskih talentov in tako vsaj zunanje izhodišče za tretji razcvet slikarstva med Slovenci. Iz njegove delavnice so poleg drugih izšli brata Janez in Jurij šubic, ki sta imela pozneje najožje zveze s češko umetniško generacijo Narodnega divadla, in Anton Ažbe, čigar mtinehenska slikarska šola je postala oporišče rodu slovenskih impresionistov. Notranjščina nunske cerkve. Prva polovica XVIII. stoletja KRONIKA 201 Notranjščina semeniške knjižnice Med tem je Ljubljana dozorela v politično in kul turno središče slovenskega naroda in v eno izmed važnih oporišč slovanskega preporoda sploh. V senci fin de siecle-a in secesije je na prehodu v dvajseto stoletje dozorevala v tesni zvezi z Ažbetom in sloven sko književno moderno slikarska struja slovenskih impresionistov pod vodstvom Riharda Jakopiča. Prva razstava te skupine v Ljubljani 1. 1900. pomeni revo lucionaren prelom s preteklostjo in napoved borbe za nepotvorjen umetnostni nazor v občinstvu. Čez noč je postala okrog 1900. Ljubljana zopet, kakor nekdaj v dobi baroka, resnično umetnostno središče. Mladi rod se je zavedal, da mora središče političnega živ ljenja Slovenije postati tudi kulturno središče Slo vencev. Impresionisti so bili prvoboritelji te naše volje. Vse XIX. stoletje smo oddajali Slovenci vse, kar je umetniško dozorelo preko ozkega provincialnega okvi ra pobaročne Ljubljane, tujini. Janša, Kavčič, Tominc, brata Sobica, Ažbe in mnogo manj pomembnih je iz- tratilo stvariteljske moči v večjih središčih kakor Ljubljana po vsi Evropi. Z velikimi žrtvami so osre dotočili impresionisti svoje moči v Ljubljani in si od tod utrli pot v svet. Po prvih uspehih na Dunaju so se združili v prvo čisto umetniško društvo »Sava«. Redne umetnostne prireditve pa so postale možne šele po 1. 1908., ko je Jakopič dogradil svoj razstavni pa viljon v Ljubljani. Tej glavni skupini se je pridružila 202 pred vojno druga, bolj ilustrativno in folklorno usmer jena skupina kluba »Vesne« in močno pomnožila umet niško družbo v Ljubljani. Razstave v balkanskih slo vanskih prestolnicah so pokazale, da tudi umetniški stan utira pot iz slovenstva v politično zedinjenje Ju goslovanov. še bolj kakor pred vojno pa je narastel pomen umetnosti v slovenskem kulturnem življenju, osredo točenem v Ljubljani, po vojni. Izvršila se je nova koncentracija vseh ustvarjajočih narodno zavednih sil v Ljubljani. Proti impresionizmu, ki je bil še vedno živ in še tudi danes med nami ni likvidiran, je nastala reakcija mladine najprej pod geslom ekspresionizma. Vodila sta brata France in Tone Kralj. Pobudo za naš ekspresionizem je dala dunajska šola, deloma pa tudi že Praga, ki igra v prvi povojni generaciji prav izra zito vlogo. V zadnjem desetletju pa vedno bolj narašča vpliv zagrebške šole, ki izpodriva ilustrativne, risar ske in grafične tendence dunajskega ekspresionizma in praške grafike, in jih nadomešča s francosko čisto slikarsko orientiranim načinom. Od narodnega preporoda sredi XIX. stol. dalje je tudi Ljubljano zajel val postavljanja narodnih spome nikov. Ob teh nalogah je zrasla istočasno z impresio nizmom prva generacija slovenskih kiparjev A. Gangl, Ivan Zaje in Fr. Berneker, ki so izvršili najbolj častne spomeniške naloge nove Ljubljane, spomenike Vod niku, Prešernu, Valvasorju in Trubarju. Nov duh je prišel v slovensko kiparstvo malo pred vojno po Do- linarju, ki je postal pozneje nekak tekmec Meštrovi- eev; takoj po vojni pa z bratoma Kraljema, ki sta kakor v slikarstvu tudi v skulpturi uveljavljala eks presionizem. Ostali povojni rod pa je iz zagrebške šole in kaže deloma precejšen Mcštrovičev vpliv. Pri znati pa je treba, da kaže ljubljanski milje še danes kakor v polpreteklosti značilno nagnjenje k slikarstvu in si kiparska umetnost kljub številnemu naraščaju še vedno ni priborila prave popularnosti. J. Plečnik, fasada cerkve sv. Frančiška v Spodnji Šiški (Ljubljana) KRONIKA Grad Bokalce, del poslikane sobe Iz 2. pol. XVII. stol. Almanach? Z ustanovitvijo univerze je dobila Ljubljana na teh nični fakulteti tudi važno oporišče arhitekturne umet nosti. Prva šola je bila ustanovljena po Jožefu Pleč- niku, ki se je vrnil iz Prage. Pomen Plečnikove šole je predvsem v tem, da je zopet dvignil že pešajoče razumevanje za arhitekturne probleme, močno vplival na umetno obrt vseh vrst, dal nešteto pobud za pre porod tiskarske grafike, nagrobnega kamnoseštva, ur- banistike in cerkvenega stavbarstva. Drugo šolo vodi prof. arhitekture Ivan Vurnik, enako kakor Plečnik Wagnerjev učenec; odlikuje se posebno po uspehih v reformi cerkvene umetnosti. Poleg njih deluje vrsta mlajših moči, Ljubljana pa dobiva po njih prizade vanju novo lice. Cilj vseh prizadevanj pa je, zliti staro in novo Ljubljano v dostojno tretjo prestolnico kra ljevine Jugoslavije in viden simbol kulturnega živ ljenja Slovencev. V tem tretjem razcvetu Ljubljane kot umetnost nega središča je osredotočeno vse umetniško življenje Slovencev v Ljubljani. Vpliv umetniške Ljubljane ob vladuje vso jugoslovansko Slovenijo. Selekcija umet niških sil se vrši po najstrožjih merilih in slovenska likovna umetnost povsod nastopa kot enakopraven, na lastno tradicijo oprt sestavni del jugoslovanske umetnosti. Stik z občinstvom, ki je bil na začetku se danje dobe malenkosten, se je poglobil. Mnogo so k temu pripomogle nove institucije, s katerimi razpo laga sodobna Ljubljana. Med prvimi je Narodna ga lerija, ki ima za seboj že dvajsetletno sistematično propagandno delo, ona upravlja tudi Jakopičev pavi ljon in vzdržuje galerijo slovenskih likovnih umetnin od XIV. stol. do danes. V umetnostni propagandi za vzema važno mesto Umetnostno zgodovinsko društvo, ki izdaja Zbornik za umetnostno zgodovino. Umetniki sami izdajajo propagandni list »Umetnost«. Na uni verzi je umetnostno zgodovinska stolica, ki jo je njen utemeljitelj Iz. Cankar dvignil na popolnoma sodoben nivo v duhu Dvofakovega naziranja o umetnostni zgodovini kot zgodovini duha. Pravkar ustanovljena slovenska Akademija znanosti in umetnosti, tretja akademija v ljubljanski zgodovini, bo imela tudi umetniški razred. Med umetniki se poraja vedno glas neje tudi zahteva po umetniški akademiji. Pravi dom umetnosti pa naj bi postal projektirani Hram umet nosti, ki bo nadomestil tudi Jakopičev paviljon, šele tako opremljena bo Ljubljana dosegla stopnjo polno vrednega sodobnega umetnostnega središča. KRONIKA 203 K članku : LJubljana kot umetnostno središče Fortunat Bergant, Ljubljanski tipi : Tičar Kliše je last Akademske založbe v Ljubljani KRONIKA 215 K članku : Ljubljana kot umetnostno središče Fortunat Bcrgant, Ljubljanski Upi i Prestar Kliše ]e last Akademske založbe v LJubljani KRONIKA 217