SVOBODNA LETO (ANO) LXVII (61) • STEV. (N°) 4 ESLOVENIA LIBRE SLOVENIJA BUENOS AIRES • 14 de febrero - 14. februarja 2008 SLOVENIA V ARGENTINI Ratificirali Lizbonsko pogodbo DR. MATIJA OGRIN. Mineva 60 let od prvih začetkov organiziranega življenja slovenske politične emigracije v Argentini. Ker ima ta obletnica sodobnim Slovencem marsikaj povedati, bi bilo prav, da bi se v tem letu resneje poglobili v njeno sporočilo. Še preden so v Buenos Aires prispeli glavni transporti z našimi političnimi begunci, se je tistih nekaj Slovencev, ki so prispeli med prvimi, že organiziralo in ustanovilo svoje društvo: ,,Že 25. januarja 1948 je bil v župnijski dvorani pri sv. Juliji ustanovni občni zbor društva slovenskih beguncev, ki je ob tej priložnosti in po javni debati dobilo ime 'Društvo Slovencev'." Tako piše dr. Marko Kremžar v spominih »asi tesnobe in upanja, ki so pred izidom in popisujejo težko slovo od Koroške in Slovenije, plovbo čez Atlantik, prihod beguncev v Buenos Aires, boj prvih mesecev za preživetje, ko je bilo treba začeti živeti iz nič, in nato leta do postopnega vživetja v novo okolje. Društvo Slovencev je s prihodom novih beguncev v letih 1948 in 1949 kmalu preraslo prvi okvir. Preoblikovalo se je v združenje Zedinjena Slovenija, ki je pozneje kot krovna organizacija vseh naših emigrantov v Argentini povezovala najrazličnejše pobude, gibanja in društva, slovenske domove, glasila in mnogo drugega ^ Uspelo ji je ohraniti ravnovesje med funkcijo krovne ustanove in avtonomijo vanjo vključenih ustanov ter gibanj, uspelo ji je povezati politiko in kulturo, kar ni bilo lahko, množično in elitno, in ne nazadnje vero in vsakdanje izkustvo. Slovesna 60-letni-ca Zedinjene Slovenije, ki se dopolnjuje prav v teh januarskih dneh, je zato obletnica vse slovenske politične emigracije v Argentini. Monumentalni dosežki - Več obsežnih zgodovinskih monografij je moralo iziti, da je dejavnost naših političnih emigrantov pod Južnim križem kolikor toliko primerno prikazana, če že ne izčrpno predstavljena. Zlasti dve deli imata največjo težo: Zbornik dela v zvestobi in ljubezni (1998, ur. J. Rant) in 50 let Slovenskega dušnega pastirstva v Argentini 1947—1997 (2004, ur. J. Vombergar). Podobe slovenske skupnosti v Argentini, ki jih lahko tu razberemo, je mogoče označiti le kot — monumen-talne. Tu se pred nami zvrsti splet tisočerih življenj, ki so — skoraj vsako na svoj način — soustvarjala to veliko zgodbo s požrtvovalnim življenjem, z odrekanji, s sodelovanjem, prispevki. In vendar, kdo bi mogel izčrpno opisati celo tistih nekaj deset ali nekaj sto ljudi, ki so vso to dejavnost praktično izpeljali, jo leta in leta nosili na svojih ramah — brezplačno, poleg redne službe, poleg družine? Kdo bi mogel opisati, kako so — še sredi boja za preživetje — že začele nastajati razne kulturne in izobraževalne skupine, kako je demokratična raznolikost prevevala slovensko skupnost od začetka, ker jo je prinesla v Argentino s seboj ter jo ohranila iz predvojnega časa, medtem ko smo imeli v Sloveniji strahovlado? Kako so nastajala društva, slovenski domovi, gledališke skupine, pevski zbori, kako so izdajali vrsto specializiranih kulturnih glasil, ne da bi usahnile moči osrednjemu informativnemu časniku — Svobodni Sloveniji, ki je začela izhajati že v Sloveniji ob začetku vojne in ki je v Buenos Airesu prvič izšla na Silvestrovo 1947, izhaja pa še danes in je najstarejši demokratični slovenski časnik? Svobodno Slovenijo je začel kmalu po okupaciji 1941 izdajati tedanji poslanec SLS Miloš Stare kot ilegalno glasilo stranke. Podtalno so ga širili člani Slovenske legije. Z izdajanjem lista je Stare nadaljeval v italijanskih begunskih taboriščih. Nepretrgana tradicija tega časnika sega torej v leto 1941. Tako je Svobodna Slovenija edini slovenski časnik, ki je nastal v Sloveniji, a je preživel revolucijo in ostal vsa leta demokratičen. Tudi v tem je njegova izjemnost; morala bi nam predstavljati pojem svobodnega novinarstva, tistega resničnega, ki je raje izbralo izgnanstvo kakor službo totalitarnemu režimu. Toda koliko Slovencev danes pozna Svobodno Slovenijo? Slovensko šolstvo - Prav posebno poglavje delovanja organizacij, ki so nastale spontano, a so se vrasle v krovno Zedinjeno Slovenijo, je bilo dopolnilno slovensko šolstvo. Z njim so začele učiteljice, ki so otroke poučevale slovenščino — vsa leta brez beliča plačila — celo pred ustanovitvijo slovenskih domov. Začele so v zelo bornih okoliščinah, brez knjig, zvezkov, kaj šele prostorov, toda gospe, ki so otroke poučevale, so vedele, kaj pomenita knjižni jezik in književnost, še posebej v izrednih okoliščinah. Slovenski domovi so deloma začeli nastajati tudi zato, da je ta izobraževalna dejavnost dobila primerno okrilje. Najprej je bila kultura, nato njen materialni izraz. Prvenstvo duha, nato akcija. Podobno velja za srednješolski tečaj, ki ga je dr. Marko Kremžar razvil iz svojega literarnega krožka za srednješolce v letih 1958/59 in bo letos praznoval nepretrgano polstoletno delovanje, ko je vrste mlajših generacij v argentinskem okolju utrjeval v slovenskem jeziku in kulturi, s tem pa v njih ohranjal vrednoto slovenstva. Vrh teh prizadevanj je bil slovenski oddelek buenos-aireške podružnice Ukrajinske katoliške univerze sv. Klementa v Rimu, ki je deloval od 1967 do 1972. Visokošolski tečaj s predavanji prof. Milana Komarja, Zorka Simčiča in drugih je nekako zapolnil praznino, ki je nastala po zaprtju tega oddelka. Še in še bi lahko naštevali, vendar ni primerno, da poskušamo tako velik človeški trud zajeti le z nekaj stavkih Prezrto bogastvo - Raje se vprašajmo, kaj od vsega tega velikega duhovnega, kulturnega, političnega in (Nad. na 6. strani) Državni zbor je ratificiral novo Lizbonsko pogodbo. Slovenija je tako druga članica EU, ki je ratificirala naslednico zavrnjene ustavne pogodbe. Ratifikacijo je pozdravil predsedujoči EU, premier Janez Janša, kmalu zatem pa tudi predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso. Za ratifikacijo Lizbonske pogodbe je v DZ glasovalo 74 poslancev, šest pa jih je bilo proti. Janša je izrazil upanje v uspešen potek ratifikacijskih postopkov v članicah EU, saj si je Slovenija spremljanje ratifikacij Lizbonske pogodbe izbrala za eno od prioritetnih nalog svojega predsedovanja EU. V času slovenskega predsedovanja bi lahko Lizbonsko pogodbo ratificirala večina držav članic. Da bi pogodba začela veljati, jo morajo ratificirati vse države članice. EU si je za cilj zadala, da bi ratifikacijski postopek končala do konca leta in da bi dokument začel veljati v začetku leta 2009. Večinoma naj bi države EU pogodbo ratificirale v nacionalnih parlamentih, referendum naj bi izvedla samo Irska, ki jo k temu zavezuje nacionalna zakonodaja. Janša je v nastopu pred poslanci pred glasovanjem poudaril, da se v postopku ratifikacije vsaka država odloči sama, „seštevek pa je tisti, ki na koncu pove ali je b^lo teh pozitivnih odločitev dovolj ali ne". ,,Če ena manjka, to ni dovolj," je opozoril in dodal, da je s tega vidika odločitev poslancev zelo pomembna tako za Slovenijo kot za celotno EU. ,,Na nek način zastopate dva milijona prebivalcev in prebivalk Slovenije, posredno pa ta dva milijona odločata o skoraj pol milijarde ljudi," je pojasnil. Sloveniji kot drugi državi, ki je ratificirala Lizbonsko pogodbo, je takoj čestital Barroso. Podpora pogodbi v DZ je po njegovem ,,izraz podpore učinkovitejši, demokratični, transparentni in močnejši EU. Spodbuden in pozitiven signal je, da je trenutno predsedujoča EU ena izmed prvih držav, ki je ratificirala pogodbo," je poudaril Barroso. Izrazil je še upanje, da bodo druge države hitro sledile Madžarski in Sloveniji, ki sta pogodbo ratificirali prv^. Ze takoj je sicer Sloveniji sledila Malta, ki je Lizbonsko pogodbo ratificirala s soglasjem. ,,Zlasti simbolično se mi zdi, da so vse tri države, ki so prve ratificirale Lizbonsko pogodbo, države članice, ki so se Evropski uniji pridružile leta 2004. To kaže, da je širitev navdih in spodbuda za prihodnji razvoj evropske integracije," je poudaril Barroso v čestitki Malti. V reformni pogodbi je opuščeno izrecno sklicevanje na ustavnost, saj naj bi državljani Francije in Nizozemske ustavo pogodbo zavrnili v bojazni pred spreminjanjem EU v superdržavo. V nobenem členu niso omenjeni simboli EU, na primer zastava ali himna, ki bi nakazovali na EU kot superdržavo. Lizbonska pogodba pa ohranja večino institucionalnih inovacij iz ustavne pogodbe: funkcijo zunanjega ministra EU, ki je sicer preimenovan v visokega predstavnika unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, z majhnim popravkom število sedežev v Evropskem parlamentu (750 + 1, pri čemer predsednik ni vštet v poslansko kvoto), zmanjšano število komisarjev in možnost izstopa iz EU. Državni zbor je predhodnico reformne pogodbe, ustavno pogodbo, ratificiral pred skoraj natanko tremi leti. Premier Janša je na to dejstvo spomnil tudi v nagovoru poslancem. Ob tem je menil, da prizadevanja, ki so bila vložena v Sloveniji in še 17 državah članicah v ratifikacijo prejšnje pogodbe, niso bila zaman, saj je bilo zaradi moralne teže držav, ki so ustavno pogodbo ratificirale, v besedilu reformne pogodbe možno ohraniti večino rešitev iz ustavne pogodbe. Slovenski škofje v Vatikanu Slovenski škofje so bili na obisku v Vatikanu. Prvi dan obiska ad limina apostolorum so maševali na grobu sv. Petra, kjer je mašo daroval ljubljanski nadškof in metropolit ter predsednik Slovenske škofovske konference (SŠK) msgr. Alojz Uran. Nato so obiskali kongregaciji za kler in za zadeve svetnikov. Obisk ad limina apostolo-rum morajo škofje iz vsake države praviloma opraviti vsakih pet let, namenjen pa je njihovemu osebnemu srečanju s papežem, ki mu poročajo o stanju v krajevnih škofijah. Slovenski škofje so bili nazadnje na obisku ad limina aprila 2001. Na sedežu kongregacije za kler sta slovenske škofe sprejela tajnik in podtajnik kongregacije, nadškof Mauro Piacenza in monsignor Giovanni Carru. Koprski škof Metod Pirih jima je predstavil stanje duhovniških poklicev v Cerkvi na Slovenskem, pri čemer je poudaril, da so duhovniki bratje in sodelavci ter da škofje duhovnike osebno poznajo prek pogostih rednih in osebnih stikov. Tajnik kongregacije nadškof Piacenza je škofe spodbudil, naj ohranjajo osebne stike z duhovniki, še zlasti kadar njihovo pomoč še posebej potrebujejo. Na kongregaciji za zadeve svetnikov sta škofe sprejela pre-fekt kardinal Jose Saraiva Martins in tajnik nadškof Michele Di Ruberto. Koprski pomožni škof Jurij Bizjak je spregovoril o slovenskih svetniških kandidatih ter izpostavil, da v zadnjem času beležimo večje čaščenje svetnikov, predvsem blaženega Antona Martina Slomška. Pogovarjali so se še o postopkih za beatifikacijo nadškofa Antona Vovka ter škofa Janeza Frančiška Gnidovca. Slovenski škofje so obiskali Kongregacijo za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, in so obisk ad limina zaključili s sv. mašo v papeški baziliki sv. Petra, ki jo je ob somaševanju škofov, duhovnikov in romarjev iz Slovenije daroval kardinal Franc Rode. Slovenski škofje, ki so se mudili na obisku ad limina apostolorum v Rimu, so se udeležili zasebne avdience pri papežu Benediktu XVI. Svetega očeta, ki je v pogovoru pokazal, da je dobro seznanjen z razmerami v Sloveniji, so med drugim ponovno povabili na pastoralni obisk. Papež je najprej sprejel štiri škofe ordinarije, ljubljanskega nadškofa in metropolita Alojza Urana, mariborskega nadškofa Franca Krambergerja, koprskega škofa Metoda Piriha in novomeškega škofa Andreja Glavana, nato pa še preostale škofe s pomožnimi škofi in spremljevalci, slovenskimi duhovniki. Nadškof Uran je papežu povedal, da se škofje zavedajo pomembnosti trenutka, ko se lahko kot pastirji Cerkve na Slovenskem na grobovih apostolov srečajo z vrhovnim poglavarjem Cerkve. Poudaril je, da je bila velikega pomena ustanovitev treh novih škofij in nove metropolije, ki omogočajo tesnejši in bolj oseben stik škofa z duhovniki in verniki. Omenil je tudi plenarni zbor Cerkve na Slovenskem (19972000) in izvajanje njegovih sklepov. Slovence s papeževo rodno deželo Bavarsko povezujejo skupne korenine misijonarskega delovanja od 8. stoletja dalje, je še dejal nadškof Uran, ki je papeža ponovno povabil na pastoralni obisk v Slovenijo in mu podaril izvod Biblie Slavi-ce. Benedikt XVI., ki je med pogovorom s škofi pokazal, da je dobro seznanjen tako z družbenimi razmerami kot tudi z življenjem Cerkve v Sloveniji, je vsakega škofa posebej spodbudil k zaupanju in spomnil, da po molitvi in žrtvi prihaja tudi božji blagoslov. V pričakovanju kulturnega praznika IZ ŽIVLJENJA V ARGENTINI (OD NAŠEGA DOPISNIKA). Kulturni praznik 8. februarja ima v Sloveniji bogat spored akademij in prireditev. Skoraj vsako društvo, vsaka vas ima svojo prireditev, s katero počasti spomin na svojega največjega pesnika Franceta Prešerna. V Argentini je težko proslavljati ta praznik po Domovih, saj so počitnice na svoji najvišji točki. Kljub temu pa je argentinska skupnost — simbolično — proslavila letošnji kulturni praznik v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani. Izvršiteljica proslave je bila Gledališka skupina Slomškovega doma, ki je v tem tednu gostovala po raznih krajih po Sloveniji s predstavo ,,V pričakovanju voza". Kot je v pozdravnih besedah povedal Boštjan Kocmur, predsednik Izseljenskega društva Slovenija v svetu, ki je turnejo organiziralo s podporo Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, je tokratna predstava na predvečer kulturnega praznika novo zagotovilo, da je slovenska beseda živa tudi med Slovenci po svetu. Proslavo so začeli pevci Podpeškega okteta s petjem slovenske himne, nato pa je igralec Tone Kuntner z njemu lastnim zanosom in ponosom recitiral Prešernovo Zdravlji-co in jo zaključil s sedmo kitico v kas-tiljskem jeziku, kar je dodalo še posebno noto in vzbudilo močan aplavz v polno zasedeni dvorani. Naj še omenim, da so bili že dan pred nastopom vsi sedeži rezervirani in si je okoli petdeset oseb moralo ogledati predstavo v ne prav udobnih razmerah. Nato je Gledališka skupina Slomškovega doma v režiji Aleksandre Omahna predstavila komedijo Jacoba TONE MIZERIT Langsnerja ,,V pričakovanju voza", v prevodu Mihe Gaser-ja. Njihov nastop je vzbudil obilo smeha med gledalci, med kateri niso bili samo Slovenci iz Argentine ali sorodniki nastopajočih, ampak tudi mnogi, ki so že v prejšnjih letih spoznali gledališko dejavnost slovenske skupnosti v Argentini. Končnega ploskanja ni bilo ne konca ne kraja. Vendar je Tone Kuntner le prišel do besede in vse še dodatno razveselil ter navdušil s Cankarjevim tekstom o nebesih pod Triglavom. V preddverju je publika dočakala, da so nastopajoči prišli do nje in so jih še osebno pozdravili in jim čestitali. Gledališka skupina je zaključila večer v bližnji piceriji v družbi odbornikov društva SVS, Kuntnerja in Podpeškega okteta, ki jih je še posebej navdušil z domoljubnimi pesmimi, kot se za slovenski kulturni praznik spodobi. GB Dragi Srečko S podnaslovom Neobjavljena pisma Srečku Kosovelu je proti koncu lanskega leta izšla knjiga z gornjim naslovom pri goriški Mohorjevi družbi. Preučevalci Kosovelovega življenja in dela so že čisto izgubili upanje, da najdejo še kaj korespondence, ki bi dodatno osvetlila ozadje oziroma okolje in čas, v katerem se je Kosovel razvijal. Pa se je le našlo še nekaj: pisma, ki jih je pesnikova sestra Tončka izročila Edi-ju Racetu iz Rodika in jih je zdaj objavila goriška Mohorjeva. To so pisma članov družine in prijateljev Srečku Kosovelu. Knjigo je uredila prof. Tatjana Rojc, tudi izredna poznavalka Kosovelovega dela. Knjiga prinaša še en uvid v svet pesnika evropskega formata. Kot je na predstavitvi sredi lanskega decembra v Ljubljani povedal poznavalec Kosovelovega dela prof. Janez Vrečko, besede pesnikovih dopisovalcev razkrivajo misli, ki so bile doslej večkrat na ravni domnev. Vrečko je še posebej opozoril na "totalno informiranost" Kosovela in dopisovalcev. Umetniške struje in aktualna družbeno-politična vprašanja so bila vsem zelo blizu. Tako je predvsem pojasnjeno, da so tako sam Kosovel kot razni njegovi dopisovalci imeli sprotne informacije o raznih idejnih in literarnih strujah po Evropi, da so konstruktivizem in njihove avtorje, posebno ruske, dobro poznali. In tudi, da se je sčasoma Kosovel od njih oddaljil in — na nek način — ustvaril novo vejo, novo pot konstruktivizma. Ko sem poslušal predstavitev, sem spoznal, kako malo vem o Kosovelu: dve pesmi o Krasu, naslov zbirke (Integrali),ki je nisem nikdar videl in da je mlad umrl. Iz tega stališča bi šlo vse povedano na predstavitvi v prazno, saj ta pisma pomenijo nadgradnjo predznanja. Vendar je bil efekt nasproten: kar sem slišal in nato prebral, je nekako lebdelo nad praznino ter se pritrjevalo na temelje, ki so počasi rasli iz nabiranja informacij in spoznavanja o pesniku. O njem, pa o konstruktivizmu, o konsih in še o marsikateri avantgardni besedi in misli, ki mi (zaenkrat) ostaja tuja. Knjiga je lepo urejena. Predvsem so zanimivi faksimili mnogih pisem, na katerih je zanimivo spoznavati pisavo. Prvo mesto zaslužijo pisma kasnejšega pisatelja Ivana Mraka, kjer se „poigrava" s pisavo in podpisom. V njej je tudi spremljevalna študija prof. Rojc z naslovom Prelom dvajsetih let: Srečko Kosovel in njegovi sodobniki. Kot rečeno, je knjiga pika na i dosedanjemu poznavanju pesnika, njegovega življenja in dela. A ne bojte se je vzeti v roke, če sami ne poznate, kaj je pod piko. Odprlo vam bo poželenje po tem, da bi več zvedeli o njem, kdo so bili njegovi dopisniki, kaj vse so študirali bratje in sestre. Če pa je vaše poznavanje obširnejše od mojega, potem boste že takoj v začetku uživali nad odkritjem, ki ga predstavljajo objavljena pisma Srečku Kosovelu. GB Težko je zgostiti tri tedne dogajanja v en sam članek. Med našimi počitnicami se je običajni poletni politični mir spremenil v precej vroče dni, ki jih bomo skušali vsaj površno opisati. ,,Bolje pakt nego rat". Geslo, ki je vodilo upor v predvojnem Beogradu in povzročilo nemški napad na Jugoslavijo se je obrnilo v sodobni argentinski politiki. Očividno se je bivši gospodarski minister in bivši predsedniški kandidat Roberto Lavagna naveličal boja z vlado in kirčnerizm-om, in se raje podal na ozemlje, kjer sije toplo vladno sonce. Le tako si lahko razlagamo sporazum med njim in bivšim predsednikom, po katerem naj bi skupno vodila prenovljeno peronistično (jus-ticialistično) stranko. Dogovor je presenetil prijatelje in sovražnike, ker je res nepričakovan. Nekateri nezaupljivi opazovalci so se celo spraševali, če ni bila celotna kampanja Lavagne le bistra poteza za razbijanje opozicije; sedaj, ko je stabilnost režima že zagotovljena, pa se stvari vračajo na stari tir. Tudi zatrditve bivšega ministra o ,,disen-zu" (uveljavljanju drugačnega mnenja) mnogi niso vzeli resno. Najhujše je razočaranje. Ne verjamem, da bi bilo vse od začetka del neke strategije. Bolj verjetno je, da je Lavagna razočaran nad dosedanjim političnim spremstvom. Njegov nastop res ni bil blesteč. Sanjal je o močni opoziciji, o vrednem nastopu, pa se je radikalna stranka, ki ga je sprejela za kandidata, še bolj razklala ob njegovem imenovanju. Drugih močnih podpor ni bilo, in na volitvah je pristal na žalostnem tretjem mestu z bornimi 17 procenti. Po volitvah pa je vodstvo opozicije prešlo v roke gospe Carrio. Lavagna je ostal osamljen, brez moči in dejansko brez nikakršne politične perspektive. Zgodilo se mu je kot vsakemu kandidatu, ki nima za sabo neke stranke in politične strukture. Gotovo je bil to glavni vzrok, da je sledil vabilu Kirchnerja. In ker se večina argentinski politikov tako ali drugače šteje za peroniste, bo mirno lahko sedel v stranki poleg bivšega predsednika, čeprav sta iz različnih zornih kotov oba precej oddaljena od peronistične ideologije. Kam pes taco moli? Že pred začetkom novega predsedniškega obdobja so se mnogi spraševali, kaj bo delal Nestor Kirchner, ko ne bo več predsednik. Sam je razložil, da se bo posvetil gradnji „močnega gibanja", ki naj tudi v prihodnje zagotovi trdno oblast sedanjemu političnemu vodstvu. Jasno je, da je po neuspešnih poizkusih zgraditi nekaj novega, na pod- lagi večkrat omenjene ,,transverzalnosti" prišel do zaključka, da je najbolje prevzeti justicialistično stranko in jo uporabiti kot vredno orodje za svoje politične načrte. Stranka sama že nekaj časa životari, brez pravega vodstva in brez jasne smeri. To bo sedaj izvedel bivši predsednik. Da skuša izpeljati čim širši vpoklic vsega, kar životari pod peronističnim ,,dežni-kom" je jasno po dogovoru z Lavagno in po podobnih vabilih De Narvaezu in bivšemu radikalu Puerti. Celo sedaj enigmatični Du-halde je pozdravil to potezo kot ,,dobro novico". Kir-chnerjev cilj je jasen: utrditi močno strankarsko strukturo, ki lahko zagotovi nemoteno vladanje za nešteto predsedniških dob. Ena in ena. Na zunanjepolitičnem področju pa je vlada doživela en uspeh in en poraz. Uspeh je gotovo postopna normalizacija odnosov z Združenimi ameriškimi državami. Po sestanku predsednice gospe Cris-tine z veleposlanikom (Anthony Wayne) sta obe strani podvzeli korake v smeri boljšega medsebojnega razumevanje. Zataknil pa se je postopek izboljšanja odnosov s Svetim sedežem. Argentina je namreč za veleposlanika v Vatikanu predlagala bivšega pravosodnega ministra. Alberto Iribarne je zanimiva politična figura. Predstavnik polemičnega peronizma argentinske prestolnice je bil funkcionar z Menemom, Duhaldejem in Kirchner-jem. Zakaj ga Vatikan ne sprejme kot veleposlanika? Baje, ker je ločen in živi v novem razmerju z neko žensko. V Argentinski vladi so hitro razglasili, da se veleposlaniki Mehike, Kube in Švice nahajajo v enakem stanju, a jih je Vatikan vseeno sprejel. Krivdo mečejo na levo in desno in trdijo, da ne bodo imenovali drugega veleposlanika, če Iribarne ne bo sprejet. Nerešeno je tudi še vprašanje škofa za duhovno oskrbo članov oboroženih sil, potem ko je po polemiki z bivšim škofom Bassio-tom in po njegovi upokojitvi mesto ostalo prazno. Prva skrb. Razne ankete že dolgo kažejo, da je največja skrb argentinskega prebivalstva pomanjkanje varnosti. Tudi poletje v tem oziru ni prineslo „počitnic" in razni kriminalni podvigi sledijo drug drugemu. Guverner province Buenos Aires Daniel Scioli trdi, da število policistov ne zadošča, da bi zagotovil varnost. Vodja prestolnega mesta Mauri-cio Macri hoče imeti lastno policijo, a mu vlada ne da potrebnih fondov. Politični manevri se vrstijo, ljudje pa trpijo - vedno bolj. Jasno se kažejo tudi znaki policijske korupcije. Debate ni konca ne kraja, prave rešitve pa nihče ne prinese. SLOVENCI V ARGENTINI ZA SPOMIN IN ZGODOVINO Naši kinti - Markeževini, v slovo ,,Izven svojega sihta kraljuje na 'svoji kinti' v Merlo, ki jo menda že vsi izseljenci poznajo in kjer se čutijo kot doma", je pisalo v Svobodni Sloveniji februarja 1954, ob 60-letnici našega ata. Takrat „naša" kinta še ni bila naša. Bila je last nun -šolskih sester iz Floresa, mi pa od avgusta 195l najemniki polovice zemljišča, ki smo ga sredi 60-tih let kupili. Leta 1954, ko je Peron prišel navskriž s Cerkvijo, so pri vhodu na kinto nune zgradile ,,gruto", votlino z Lurško Materjo božjo, delno Mariji v čast, delno pa, da bi preprečile odprtje ceste, ki je bila že začrtana v katastru in bi delila kinto na dva dela. Ko je bil misijon v Velikem Buenos Airesu leta 1960, so nune postavile skromno Ob obisku škofa Gregorija Rozmana kapelico in od takrat naprej smo imeli na kinti ob nedeljah sveto mašo. Sčasoma je moronska škofija ob kinti zgradila pravo cerkev (nemški Adveniat). Če se vrnemo na trditev, ki sem jo kot uvod prepisal iz Sv. Sl. , lahko rečem, da je malo članov naše skupnosti, ki štejejo petdeset in toliko let, da ne bi bili kdaj na kinti. V tistih letih, ko še nismo imeli avtomobilov je bil Merlo ,,daleč" in kinta priljubljena izletniška točka. (V sedanji čisti slovenščini bi doma temu rekli „rekreacijski objekt"). Na kinto so hodili na izlete najrazličnejše skupine, društva, pevski zbori - največkrat Gallus -, šole, mladinske organizacije, Katoliška Akcija, Družabna Pravda, prijatelji, znanci in včasih tudi neznanci. Na Silvestrovo je bilo tu brucovanje z obilo humorja, kar je brucom ostalo v najlepšem spominu. Lenčkovi „misijonarji" so imeli na kinti pospravo misijonske tombole, ravno g. Lado je kinto krstil za Markeževino. Duhovniki so bili pogosti gostje; spominjam se g. Kalana, ki je prihajal na tarok - ata so radi tarokirali - g. Markiča iz sosednje Pontevedre, g. Hladnika, dokler je vodil romanja predvojnih priseljencev v bližnjo cerkev sv. Antona Padovanskega. Občasno smo imeli tudi penzijoniste, ki so prišli za par dni na kinto, da so se odpočili in okrepčali, pod skrbno oskrbo naše mame (nekak zametek poznejših SPA?). Zdelo se nam je čisto naravno, da k nam lahko pride kdorkoli in kadarkoli, vsi so bili gostoljubno sprejeti in ,,po slovensko" postreženi. Skoraj ni bilo nedelje, še manj pa sobote, da bi bili sami. Večje skupine so ponavadi imele asado, večkrat so meni naročali nakup vsega potrebnega, po takratnih porci-jah bi sklepal, da v tistih časih anoreksija še ni bila v modi. Zabave ni manjkalo: nogomet, med dvema ognjema, koza šči, se gremo lovit ali skrivat, podrti most, klepet, proti večeru pa petje. To, da je bilo v hiši samo eno stranišče ni preveč motilo. Drevje na kinti je dajalo tudi prijetno senco. Kinto so počastili s svojim obiskom kar trije ljubljanski škofje, dr. Gregorij Rožman, dr. Alojzij Šuštar in sedanji kardinal dr. Franc Rode. Kako leto po prihodu smo imeli tudi novomašno slavje g. Toneta Gošarja, ki ni imel v Argentini sorodnikov in so mu slavje pripravili naša mama. Še se spominjam kako so bili žalostni, ko pri novi maši, ki je bila v Lujanu, niso smeli k obhajilu, ker so zjutraj poskusili en fižol, če je že kuhan - takrat je bil namreč predobhajilni post že od polnoči naprej in zelo strog. Kakih 14 let smo imeli kokošjerejo - Criadero Carn^ola. V tistih časih piščancev niso prodajali skoraj na vsakem vogalu - proti koncu leta jih je bilo še posebno težko dobiti, in mnogi Slovenci, tudi od daleč, so jih večkrat prihajali kupovat k nam. Ali pa so jih naročali, tako, da smo ponavadi hodili k mašam, procesijam in na prireditve s cekarji, v katerih smo prenašali ,,na frišno" zaklane piščance ali kure, od katerih je rado kapljalo, saj v tistih časih še ni bilo nailon vrečk. Poglavje zase so bile koline. Vsako leto smo zredili dve svinji, ki sta na kakšen državni praznik, med 1. majem in 17. avgustom, odvisno od vremena in mraza, prišli pod Ivanov nož. Na predvečer ju je zaklal in razkosal, da se je meso čez noč shladilo, zjutraj navsezgodaj pa je bilo treba zrezati na drobne kose nekaj sto kil mesa, špeha in masti. Ivan je delal klobase, mama so cvrli mast, kdo od bratov je kuhal krvavice -,,subprodukto" je bila godlja - dela je bilo dovolj do trde noči. Na noč so pa začeli prihajati po koline Slovenci iz vsega Buenos Airesa - takrat jih še ni bilo po naših domovih. Seveda je bil vsak kupec postrežen s pečenico in krvavico z zeljem, da ne bi na poti domov omagal. Kuhinja je bila kar premajhna in le počasi so se vsi zvrstili. Če sem hotel, da bo ostalo kaj krvavic za družinsko porabo, sem jih moral skriti, ker Mija ni prenesla, da bi kdo odšel praznih rok. Takšna je bila družinska folklora. Kinta se je uradno imenovala ,,La Lomita", res je na majhnem klancu. Zaradi Lurške votline je bila v okolici znana kot Quinta La Gruta. Imeli smo pa tudi dve živali, po katerih so občasno sosedje kinto poznali. Qujnta La Chiva, po precej hudi psici Živi, belgijskem ovčarju, ki nas je skoraj 15 let varovala pred roparji in drugimi tolovaji. Če se je kdo približal kinti, ga je ustavila pri vhodu. Ako jo je nagovoril po slovensko, ga je spustila naprej, če ne, je pa obiskovalec moral počakati, da se je prikazal kdo od nas. Druga naloga, ki jo je opravljala psica je bila ta: dolga leta je živel na kinti Stane, bivši furman v jeseniški železarni, ki je bil čisto sam na svetu in smo ga vzeli na stanovanje. Kadar je šel v bližnjo tj-govino k don Josetu, je vzel s sabo Živo, ker je ponavadi v „almacenuj' malo preveč pogledal v kozarček. Živa ga je pa potem varno pripeljala domov. Nekaj časa so kinto poznali tudi kot Quinta La mona. Nekaj let smo namreč imeli meter veliko afriško opico. Neki mornar jo je prinesel v dar tašči brata Joža v zahvalo, ker mu je v taboriščnih letih šivala gumbe in perilo. Seveda je to tako praktično darilo pristalo na kinti, kjer je bila žival privezana in imela na razpolago kučo in drevo. Opica je bil samec z vsemi tozadevnimi pritiklinami, zato smo rajši rabili hrvaški izraz majmun, kar je bolje odgovarjalo njegovi moški naravi. Takratne lastnice nune so nekajkrat na leto pripeljale na izlet na kinto svoje gojenke. Da bi jih obvarovale neprimernega prizora, so morali naša mama sešiti majhne hlačke, ki mu jih je ob teh obiskih z velikim trudom oblačil Stane, saj se je žival branila z vsemi štirimi, pravzaprav petimi, ker je pri tem uporabljala tudi rep. Naravno modrost je pa majmun pokazal s tem, da se je mladim dekletom prilizoval, starejšim gospem je pa kazal zobe in jih odganjal. Precej bi še lahko napisal o kinti: družinska praznovanja, o čebelarjenju in točenju medu, o delu s kurjerejo, ki se je večkrat zavleklo do zgodnjih jutranjih ur, morda se spomnil oseb, za katere smo bili nekaka nadomestna družina. Množični izleti so prenehali, naši ljudje so si opomogli, Merlo je bil že Tudi nadškof Šuštar je bil na Markezevini Naši ata in mama preblizu, našli so zanimivejše izletne točke, družabna srečanja so potekala v novo nastalih krajevnih domovih. Že v poznejših časih in skozi vrsto let smo skupina prijateljev prirejali par asadov na leto, da so se naši otroci lahko naletali in naigrali v prosti naravi, ,,ta stari" se pa naklepetali in celo malo brcali žogo - kar smo optimistično imenovali nogomet. Otroci so odrasli, mi smo se postarali in tudi teh asadov je bilo konec. Brat Ciril se je preselil v Bariloche, jaz sem doštudiral in odšel na Antarktiko, potem se pa oženil. Ata so umrli in opustili smo kurjerejo. Galpone smo nekaj časa dali v najem, nazadnje se je v njih nabirala stara šara vse žlahte. Umrli so mama, čez nekaj let še zadnji prebivalec na kinti, sestra Mija, in hiša je ostala prazna. Prve čase sem otožno hodil po praznih sobah, polnih tišine, spomini so mi uhajali nazaj, ko so bile te sobe polne življenja in direndaja. Spomini na mamo, kako so si prizadevali, da je bila vsa družina popedenana in vsakdo, ki je prestopil prag hiše, postrežen. Na ata, ki so morali na ob mamini 85-letnici stara leta še vedno delati in imeti skrbi s kurjerejo. Kako se sedaj prepozno kesam, da nisem pustil kure in piščance ob strani in se z atom pogovarjal o predvojnih, medvojnih in povojnih letih - ko so vendar bili protagonist v svojem okolju. Spomini na Mijo, kako je zjutraj vstajala zadnjo minuto, tekala po hiši in hitela, da ne bi zamudila vlaka za na delo v Titorer^a Moron - zagotovili so mi, da jo je na postaji v Merlo vlak tudi kakšno minuto počakal. Na petkove večere, ko je že v temi začela s pripravljanjem zvezkov za v šolo - njena ljubezen. S Cirilom sva morala priskočiti na pomoč, on je v zvezke risal, jaz pa pisal lepopisne črke za nižje razrede. To se je ponavadi zavleklo kar do 3 - 4 h zjutraj. In pa na večerni družinski rožni venec, ki je moral biti, četudi smo od utrujenosti napol pospali okrog mize, z dodatnimi očenaši, ki jim ni bilo konca. Hišo smo počasi praznili, knjige porazdelili med sorodnike, prijatelje in Slovensko hišo, na stotine, morda tisoče Mijinih pisem in zapiskov požgali, šolsko zapuščino pa odpeljali na Pristavo - njen drugi (?) dom - , kjer nedotaknjena čaka na prihodnjega kronista naših šol. Za konec sem še snel križ iz bogkovega kota, v spalnici staršev sliki v mladosti umrlih bratov in brezjansko Marijo, v Mijini sobi slovenske koledarje in pokrajinske slike. Prazna hiša je začela propadati in je čakala na ,,topa-doro", ki jo je konec novembra zravnala s tlemi, zemljišče pa, da se ga sparcelira. S tem se zapira poglavje naše družinske zgodbe in pa tudi že minulo, lepo in veselo poglavje naše slovenske izseljenske skupnosti. Franci Markez SAN JUSTO Božično jutro Na samo božično jutro smo se zbrali sanhuški farani v naši stolnici - sv. Justa in Pastorja. Prisostvovali smo praznični sveti maši, ki jo je daroval naš dušni pastir g. pater dr. Alojzij Kukovica in pri kateri je slovesno in ubrano prepeval Mešani pevski zbor San Justo. Po bogoslužju smo se srečali pred cerkvijo vsi prijatelji in domači ter si polni upanja in krščanskega optimizma zaželeli vesel in blagoslovljen božič. Počasi smo se pomaknili v veliko dvorano Našega doma, kjer so nas čakale praznično okrašene mize z božičnim motivom: bele sveče, ki jih je krasilo zelenje, storži in živo rdeče vrtnice. Ob prazniku Kristusovega rojstva so pozdravili vse navzoče: ga. Mici Malavašič Cassullo, predsednica Našega Doma; voditeljica Balantičeve šole, ga Irena Urbančič Poglajen ter v imenu naše krajevne Zveze mater in žena, Pri tej uspešni in doživeti predstavi je imel veliko zaslugo naš mojster g. Tone Oblak, ki je s sodelovanjem staršev Balantičeve šole pripravil čudovito sceno. Ko se je odprl zas-tor, smo zagledali topel dom s pečjo in bogato pogrnjeno mizo ter božični drevešček in žive jasli. Medtem, je zunaj, na cesti, pritiskal mraz in snežinke so padale na oder. Letos je Sveta družina v Našem domu Veličasten pogled na oder in dvorano med božičnico ga. Nežka Lovšin Kržišnik. Pridružili so se z dobrimi željami tudi Ana Klara Zafra, predsednica mladinske organizacije; Matjaž Oblak, v imenu mladcev in mladenk ter g. Stane Mustar, ki nam je izročil božični pozdrav upokojencev. Letos je božična akademija zedinila v pesmi otroke Balantičeve šole, ki so se prikazali na odru v bogatih, božičnih oblekah. Z živahnimi pesmimi, polni upanja in veselja, so povezovali žalostni prizor revnega otroka, „Deklico z vžigalicami". Popeljali so vse navzoče v mrzli in sneženi sveti večer, kjer se doživlja nasprotje med bogatim praznovanjem božičnega praznika in skrita, tiha želja plemenite duše, ki odkrije srečo le takrat, ko začuti ljubezen in bližino Novorojenega Deteta. Pod vodstvom gdč. Danice Malovrh, gdč. Anice Mjehle, ge. Marije Krajnik Strubelj ter ge. Kristine Skvarča Šenk so nam doživeto prikazali skrivnosten pomen prelepega praznika. Korajžno in z velikim navdušenjem so zapeli pesmi: ,,Uprežimo sani", ,,To je noč", „Praznična", „Spusti ta božič v srce", ,,Za zvezdo", ,,Ko so pastirji" in ,,Zavriskajte Bogu". Mlajši otroci 1., 2. in 3. razreda, oblečeni v bele snežinke so pa sodelovali s pesmima: ,,Bele snežinke" in „Dvanajsta je ura", ki opisuje veselje Device Marije, ki je rodila Odrešenika sveta. Novorojeno Dete predstavljal Valentin Bregar Bruno. Devico Marijo in svetega Jožefa sta pa uprizorila njuna starša: Cilka Bregar in njen mož Riky Bruno. Veliko hvaležnost smo dolžni Marku in Matjažu Štrub-lju ter Eriku Oblaku, ki so imeli na skrbi zvok in luči. Iskrena hvala vsem, ki neutrudno in v najboljšem razpoloženju priskočite vedno na pomoč! Ob koncu akademije smo vsi navzoči še čustveno zapeli pesem ,,Sveta noč". Sledil je tradicionalni božični zajtrk s poticami, ki so jih dobrovoljno spekle naše matere in stare mame. Tako smo v San Justu doživeli božično jutro in se veselili rojstva našega Zveličarja, ki z novo močjo pride med nas, s klicem miru, sprave in prijateljstva. Erika Poglajen Silvestrovanje v Našem domu Kot se že vrsto let zberemo za Silvestrov večer v Našem domu, smo se tudi ob koncu preteklega leta srečali člani in prijatelji s svojci, da bi se skupaj poslovili od minulega leta in vstopili v Novo leto 2008. Silvestrov večer je drugi sveti večer. Je večer v katerem se zahvalimo za vse prejete dobrote v preteklem letu in prosimo Boga za pomoč in varstvo v prihajajočem letu. Zgornja velika dvorana Našega doma je bila res lepo in priložnostno pripravljena. Bogato obložena osrednja miza ter pestro vzdušje so že bili pred nami. Zahvaliti se moramo, da je ta večerja bila vabljiva za okus in prijetna za oči. Gospe Isabel Bogataj Tomaževič in Nanci Bogataj Markovič sta kot vrsto let tudi letos skrbno in elegantno okrasili mize z božičnimi okraski. Pri pripravi so sodelovali odborniki in mladina Našega doma. Gospe krajevne zveze mater in žena ter skupina mož so pripravili izvrsten jedilnik. Za praznično okrasitev odra je mojstrsko poskrbel Tone Oblak. Pri pripravi luči in zvoka sta sodelovala Erik Oblak in Luka Strubelj. Pred nas sta stopila napovedovalca Nadja Žgajnar in Vanči Strubelj ter nas prisrčno pozdravila in povezovala večerni program. Po lepi slovenski navadi je predsednica doma ga. Mici Malavašič Cassullo v spremstvu inž. Janeza Beliča pokadila in blagoslovila vse prostore skupnega doma. Silvestrov večer je bil številno obiskan, letos še z gosti iz Slovenije. Ko se je približala polnoč, čas čarobnih sekund, ko se preliva staro leto v novega, trenutek upanja, pričakovanja, veselja, čustvenosti ter dobrih želja, nas je pozdravila predsednica Našega doma. Zahvalila se je za vse delo in pridno sodelovanje skozi celo leto. Bila je res magična noč! Otroci so se iz dvorane z veselo božično pesmijo približali na oder k jaslicam in k okrašenim božičnim dreveščkom. Z navdušenjem so zapeli Jezuščku na čast in gostom v dvorani tri božične pesmi pod vodstvom Lučke Oblak Čop. Polni upanja in srčne želje so otroci pustili svoje čeveljčke ob kaminu. Tudi mali Avguštin je še zadnji trenutek pohitel s svojimi čeveljčki, nato poljubil Jezuščka v jaslih, v upanju, da bo tudi on obdarjen na sveti večer. In kdo mislite, da je otroke in vse goste razveselil s svojim obiskom? Ob čudoviti božični melodiji so slovesno prišli na oder sveti Trije Kralji. Priklonili so se Sveti družini, potem so pozdravili še vse navzoče. V verzih so čestitali za vse storjeno delo skozi preteklo leto in želeli tudi vse najboljše želje za prihajajoče leto. S seboj so prinesli darila za otroke, nato so pa presenetili z darili tudi vso dvorano. Čarobni večer je zaključila skupina mladih: Nevenka Belič, Marjana in Mili Fantini Belič, Milan Godec, Cecilija Kržišnik, Ivan in Maksi Malovrh, Lučka in Veronika Ma-rjnčič, Tonči Oblak, Debora in Vanči Strubelj ter Sebastjan Žgajnar. Mladi so se z elegantnimi oblekami in gibi zavrteli pred nami ob zvokih nam preznanega slovenskega Slako-vega valčka. Ples sta naučili Lilijana Mehle Močnik in njena hčerka Lučka Močnik. Za maskiranje in pričeske so poskrbele Ana Klara Zafra in Magdalena Oblak Žgajnar. Publika je bila tako navdušena nad plesom, da je prosila za Plesna skupina med silvestrovanjem valček ponovitev. Mladi so z veseljem ustregli in ponovil po celotnem programu. Skupini nastopajočih se je še ob koncu približala predsednica Našega doma. Vsi skupaj so nazdravili in nam zaželeli srečno ter blagoslovljeno Novo leto 2008. Prišel je na vrsto še eden najlepših trenutkov večera, ko si vsa dvorana seže v roke in si zaželi najlepše in najboljše želje za prihajajoče leto. Nazdravili smo in se zavrteli ob prijetni glasbi, polni upanja, da bi se še mnogokrat tako veselo in prijateljsko srečali. -m -k HODIL PO ZEMLJI SEM NASI^ Celje II Staro mesto se je razvilo v času Celjskih grofov, ki so utrdili Stari grad, sezidali obzidja in obrambne stolpe in veliko mestnih naprav. Veliko tega se je izgubilo ob požaru 1789. Enega od obrambnih stolpov so sredi prejšnjega stoletja povezali z novozgrajenim Slovenskim ljudskim gledališčem. Od obzidja se je ohranil Vodni stolp, ki je obnovljen. Sedaj se pa malo oglejmo to zgodovinsko in zanimivo mesto. Trg Celjskih knezov, na njem stoji Knežji dvorec ali Spodnji grad. Prvotna stavba je iz srednjega veka, Celjski grofje so jo povečali in imeli tu svojo rezidenco. Kasneje so grad preuredili v vojašnico. Na tem trgu stoji tudi Narodni dom (1897), neorenesančna stavba, večkrat predelana, sedaj ji vračajo prvotni videz. V njej je občina. Nasproti Narodnega doma je Prothasi-jev dvorec iz ok. 1770, dobro ohranjena poznobaročna stavba. Ob Trgu se začenja Prešernova ulica, ob njej je stavba, ki so jo sezidali sredi 13. stoletja kot Minoritski samostan. Leta 1808 so red razpustili in stavbo preuredili v kaznilnico, en del v njej je bil zloglasen zapor Stari pisker. K samostanu je spadala Marijina cerkev, iz 14. stoletja a večkrat predelana, zadnje prezidave so iz druge polovice 19. stoletja (Ko sem bil oktobra 2007 v Celju je bila cerkev zaprta in zunanje stene prekrite; zgleda, da so zopet nekaj delali) . Na zakristijskem portalu je relief Marije, iz 1360, ob kateri klečita, domnevno, Herman I in Ulrik I. Pod nekdanjim glavnim oltarjem je bila grobnica Celjskih grofov. Na oltarni steni je freska Marijinega vnebovzetja. Poleg cerkve je stal Magistrat, v katerem je sedaj Muzej novejše zgodovine - do nedavnega, Muzej revolucije. Iz Trga Celjskih grofov se pride na Muzejski trg, kjer stoji Stara grofija, renesančna stavba iz okoli 1660, pozneje so ji prizidali arkade, sedaj je sedež Pokrajinskega muzeja. V njem je znameniti Celjski strop (pred 1603), ki je vrh renesančnega slikarstva in izjemen primer iluzionističnega slikarstva na Slovenskem. V Muzeju je razstavljenih več zbirk, med drugimi, antično gradivo od Keltov do Rimljanov, arheološka razstava, od paleolitika do naselitve Slovanov, predstavljeni so Celjski grofje, etnološka zbirka predmetov iz okoliških krajev in še kaj. Drugi pomembni trgi so: Glavni trg, obdan s hišami z baročnimi fasadami, na sredi stoji Marijino znamenje iz 1776. Na enem od vogalov je Zavod za varstvo kulturne dediščine. V bližini je Slomškov trg z opatijsko cerkvijo sv. Danijela, ki je ena najstarejših stavb v mestu, saj je njena prednica iz začetkov 13. stoletja. Glavni oltar je beneški, stranski je delo domačega rezbarja Ferdinanda Galla. Na stenah je več reliefnih nagrobnikov. Okoli 1400 so Celjski grofje prizidali Marijino (Celjsko) kapelo, ki je bogato okrašena. V oltarju je kip Pieta, po stenah freske, oboje iz začetka 15. stoletja, posebno pa še izstopajo bogato klesani okrasi. Ob cerkvi je Slomškov kip. Nasproti avtobusne postaje stoji cerkev sv. Maksimilijana, škofa, ki naj bi ga tu leta 283 obglavili Rimljani. Ob cerkvi je spomenik Primožu Trubarju, ki je tu nekaj časa^ kaplanoval. Če gremo ob južni strani mesta preko mosta čez Savinjo in potem malo na desno, pridemo po precej dolgih pokritih stopnicah do kapucinskega samostana s cerkvijo, posvečeno sv. Ceciliji. Med 2. svetovno vojno so v samostanu Nemci imeli zbirališče za Slovence, ki so jih potem preseljevali v Nemčijo ali Srbijo. Od cerkve malo naprej ob Savinji, se razteza velik naravni park. Na Grajskem hribu, kaka 2,5 km iz mesta, stoji Stari grad. Prvotno romansko stavbo iz 12. stoletja, so Celjski grofje prezidali v razkošen grad, s trojnimi obrambnimi zidovi in stolpi, ki je bila največja utrdba na Slovenskem. Sredi grebena stoji štirinadstropni Friderikov stolp. Celjani so grad zapustili kmalu po letu 1400 in se preselili v mesto, v Knežji dvorec - Spodnji grad. V gradu so naprej živeli oskrbniki, v 18. stoletju je bil izpraznjen in je začel razpadati. Sedaj ga počasi obnavljajo. Iz ohranjenega Friderikovega stolpa je lep razgled po okolici. Poleti se vrše na gradu prireditve. Vzhodno od mesta se dviga Aljažev hrib, z znamenito Kalvarijo. Sestavljajo jo štiri kapele s prizori križevega pota in skupina Golgote. Na vrhu je cerkev sv. Jožefa, zgrajena 1680 v zahvalo, ko je bilo konec kuge v mestu. Po poti mimo kapucinske cerkve se pa pride na Miklavžev hrib, s cerkvijo sv. Miklavža, iz 14. stoletja, v njej so trije zlati oltarji. Zbral in priredil Franci Markež NOVICE IZ SLOVENIJE PISALI SMO PRED 50 LETI NOVA KAPELA Na Onkološkem inštitutu (OI) je ljubljanski nadškof Alojz Uran blagoslovil novo kapelo, ki jo je oblikoval Matija Marinko, mozaik v njej pa je delo jezuita Marka Ivana Rupnika. Arhitekt Marinko pa je povedal, da je delo v notranjosti kapele financirala bolniška župnija. O sami ceni del pa ni želel govoriti. Z načrtovanjem kapele so začeli septembra leta 2006, z deli pa februarja lani, je dejal. Arhitekt je tudi poudaril, da je kapela velika okrog 40 kvadratnih metrov, sprejme pa nekaj več kot 30 ljudi. Prostor so načrtovali na OI, Marinko pa jo je skupaj z Rupnikom oblikoval. Marinko je dejal, da je kapelo opremil z reliefnimi stenami in spuščenimi stropi. Ob tem je naredil tudi oltar in svetila. Pri oblikovanju pa je uporabil različne materiale, med njimi tudi les in polirano medenino. VISOK OBISK V januarja 2008 je ljubljansko stolno cerkev sv. Nikolaja obiskal generalni sekretar Organizacije združenih narodov, Ban Ki-moon. V imenu ljubljanskega nadškofa in metropolita msgr. Alojza Urana, ki se je mudil na obisku ad limina apostolorum v Rimu, so ga sprejeli apostolski nuncij v Republiki Sloveniji msgr. Santos Abril y Castello in predstavniki ljubljanskega stolnega kapitlja. Korejski diplomat Ban Ki-moon je od 1. januarja 2007 osmi generalni sekretar Organizacije združenih narodov zapored, ki je od leta 1945 osrednja svetovna ustanova za zagotavljanje miru, človekovih pravic in prijateljskega sodelovanja med narodi. Sprejeli so ga Sloveniji predsednik Turk,premier Janša in drugi. Stevilo prebivalcev naraslo Štev ilo prebivalcev Slovenije se je po podatkih Statističnega urada RS v tretjem četrtletju leta 2007 povečalo za 4929 a i za 0,2 odstotka. Pri tem je število moških naraslo za 4317, število žensk pa za 612. Konec septembra 2007 je tako v Sloveniji živelo 2.024.335 prebivalcev, od tega 1.024.893 žensk in 999.442 moških. Poleg števila prebivalstva je v tretjem četrtletju leta 2007 naraslo tudi število oseb s slovenskim državljanstvom in sicer za 668. Konec septembra 2007 je tako v Sloveniji živelo 1.957.352 oseb z slovenskim državljanstvom. Od tega 1.008.207 žensk in 949.145 moških. V podatke niso vključene osebe, ki začasno prebivajo v tujini. TRIDESETA V MODERNI GALERIJI V ljubljanski Moderni galeriji predstavljajo prvi del študijskega projekta Umetnost tridesetih let iz zbirk Moderne galerije za obdobje 1928-1934. Razstava je tematska predstavitev likovnega gradiva zbirk Moderne galerije. Prvi del projekta, katerega avtor je kustos Igor Kranjc s sodelavkami, se osredotoča na leta med 1928 in 1934 in prek umetniških del obravnava umetnost in kulturo desetletja tik pred drugo svetovno vojno. Posebnost razstave in spremljajočega študijskega zvezka je avtorjev splošni oris obdobja in umetnostnozgodovinske interpretacije razstavljenih del, ki je nastala ob upoštevanju konteksta obdobja, v katerem so dela nastala. PO SVETU PREDSEDNIŠKA TEKMA V ZDA Bivši guverner ameriške zvezne države Miit Romnez je odstopil iz predsedniške kampanje za nominacijo republikanske stranke in s tem zagotovil, da bo stranka imenovala prvaka senatorja Johna McCaina. Senatorka Hillari Clinton in senator Barack Obama pa se potegujeta za delegate. Barack Obama je po zmagah na strankarskih volitvah in zborovanjih minuli konec tedna zmanjšal zaostanek za Hillary Clinton po številu osvojenih delegatov za demokratsko konvencijo. KOSOVO Prištinski dnevnik Koha ditore je v izdaji dne 9. februarja poročal, da bo Kosovska skupščina neodvisnost pokrajine razglasila 17. februarja, vendar bo odločitev o tem stopila v veljavo marca. Dnevnik se pri tem sklicuje na vire iz Bruslja in drugih evropskih prestolnic, ki pravijo, da je to del usklajenega procesa med Prištino, Washingtonom in Brusljem. Časnik še poroča, da bo po pričakovanjih večina držav deklaracijo sprejela, med njimi Velika Britanija, Francija, Nemčija. Po navedbah virov iz Bruslja je možno, da bosta odločitvi nasprotovala Ciper in Romunija. Srbski predsednik Boris Tadiž je na konferenci v Münchnu opozoril, da bo Srbija v primeru razglasitve neodvisnosti Kosova, to odločitev razveljavila ali pa začela pravni postopek za njeno razveljavitev. Tadiž je dodal, da Srbija želi nadaljevanje pogajanj ter dosego kompromisne rešitve, ki bo sprejemljiva za obe strani. VOLITVE BREZ OPAZOVALCEV Urad Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi za demokratične ustanove in človekove pravice je sporočil, da ne bo opazoval ruskih predsedniških volitev, 2. marca. OSEBNE NOVICE Družinska sreča. V Munro je bil krščen Miha Peter Aljančič, sin g. Vinka in ge. Francke roj. Borštnar. Otroka je krstil č. g. Anton Smolič, botrovala sta pa bogoslovec g. Matija Borštnar in ga. Filipina Marinčič. Družino g. Jožeta Lovšina in njegove žene ge Angelce roj. Moder v San Justo je razveselila hčerka. V družini g. Antona Mastnaka in njegove žene ge Karle, roj. Repar v Tabladi so pa dobili sina. Srečnim družinam naše čestitke! SAN MARTIN Družabna prireditev Slovenske besede je bila preteklo soboto 25. januarja v Santos Lugares. ... Udeležilo se je nad 300 rojakov od vseh strani Vel. Buenos Airesa. Ves čas prireditve je bilo živahno in domače razpoloženje. Orkester Moulin Rouge, v katerem igra tudi več Slovencev, je dokazal, da spada med odlične orkestre. Igral je tudi slovenske pesmi ter znane evropske valčke in polke. LANUS Tokrat je bila naša slovenska dvorana in vsi, ki smo se v njej nahajali, veselo presenečeni nad svojevrstno prireditvijo, katero so nam pripravili naši najmlajši. Težko je najti pravih besed zahvale, ki bi šle gdč. Virantovi za vse žrtvovane ure, za vsa dragocena prizadevanja, katera so lastna le nekaterim. Bili smo povabljeni, da slišimo in vidimo, kar je po navadi zaupano le trdim šolskim klopem. ... Strmeli smo in ploskali. Strmeli nad visoko stopnjo znanja o naši domovini, preljubi Sloveniji, o našem Bogu in veri še posebno, ploskali smo za nagrado njim, ki so se trudili tako uspešno skozi vse leto. ... Za konec nekaj suhoparnih številk: v preteklem šolskem letu je obiskovalo slovenski tečaj 65 otrok. V nižji skupini jih je bilo 38, v višji pa 27. ... Pouk se je vedno vršil ob sobotah popoldne in to v dvorani slovenskega doma vse tedne v letu. Bog daj, da bi čez leto dni mogli oglasiti zopet med temi vrsticami z isto ali pa še boljšo ugotovitvijo. -RS Svobodna Slovenija, 30. januarja 1958 - št. 5 OSEBNE NOVICE Družinska sreča. V družini g. Jožeta Semeta in njegove žene ge Ivanke roj. Bidovec v Lomas del Mirador so dobili hčerko, ki bo pri krstu dobila ime Irena-Marta. Družino g. Jožeta Groznika in njegove žene ge Marije roj. Zupanc je tudi razveselila hčerka. V družini g. Japlja Antona in njegove žene ge Marije roj. Mehle v Miramaru so dobili sina. Sinko je osrečil tudi družino g Lojzeta Marušiča in njegove žene ge Marije roj. Glavič v Mendozi. Pri krstu je dobil ime Edvard Luis. Srečnim družinam naše čestitke. SAN MARTIN Sestanek Slovencev in Slovenk, ki žive v občini San Martin in v okolici ter se zanimajo za lastni društveni dom v San Martinu, bo v nedeljo 9. februarja po maši (okoli 10. ure) v prostorih poleg župne cerkve v San Martinu. Svobodna Slovenija, 6. februarja 1958 - št. 6 RESUMEN DE ESTA EDICION Organizacija ima dolžnosti do 56 držav članic, vendar je Rusija uvedla omejitve, ki niso v skladu z načeli za opazovanje volitev. Ruska volilna komisija je namreč določila omejitve glede časovnega trajanja misije in števila opazovalcev. SRBSKE VOLITVE Sedanji predsednik in kandidat Demokratske stranke Boris Tadic je ostal na predsedniškem položaju po volitvah, 4. februarja. Po 98,8 odstotka preštetih glasov je prejel 50,57 odstotka podpore. Kandidat Srbske radikalne stranke Tomislav Nikolic je dobil 47,71 odstotka glasov, poroča srbska tiskovna agencija Tanjug. Volilna udeležba je bila po teh delnih izidih 67,6-odstotna, pet odstotnih točk višja kot v prvem krogu. Zmago srbskega predsednika Borisa Tadica je jasen dokaz odločitve Srbije za evropsko pot. ESLOVENIA EN LA ARGENTINA En Eslovenia la revista Demokracija publico la nota que se transcribe en el editorial. Con el motivo de los 60 anos de la Asociacion Eslovenia Unida, se describe sucintamen-te la historia de los eslovenos en la Argentina. El art^culo se divide en cuatro puntos. El primero destaca los trabajos de recopilacion historica donde se relatan los "logros monumentales" tanto de la Asociacion como de la Mision Catolica. El segundo, hace hincapie en los cursos de idioma esloveno, que se crearon desde el inicio con el trabajo gratuito de los maestros, y en torno de los cuales surgieron los centros. El tercer punto esta dirigido a los eslovenos que viven en Eslovenia y se pregunta que partes de todo el trabajo religioso, cultural, pol^tico y organizati-vo realmente conocen. Anade aqu^, que las personas, que lograron mantener el sentir esloveno, son personas que perseveraron en lo suyo. Sin medios materiales lograron organizar y guiar a la colectividad. El ultimo punto, afirma que debajo de todas las actividades visibles de la colectividad esta presente la fuerza, cuyas ra^ces son el recuerdo de los hermanos muertos tragicamente, martires de la religion. El motivo de estos 60 anos esta en la tragica historia a la que sobrevivieron y son testigos. (Pag. f) LOS OBISPOS EN EL VATICANO Los obispos eslovenos estuvieron en el Vaticano. Su visita fue ad limina apostolorum. Esta es obligatoria para los obispos de todos los pa^ses, cada 5 anos. Durante los encuentros con diversas personalidades del ambito eclesiastico del Vaticano, los obispos de Eslovenia fueron alentados a mantener contacto mas personal con los sacerdotes. Se hablo de la candidatura de canonizacion del beato Slomšek, y los pasos para beatificar al arzobispo Vovk y al obispo Gnidovec. Durante la audiencia con el papa Benedicto XVI, quien estaba bien informado de la situacion en Eslovenia, los obispos invitaron al Santo padre a una visita pastoral al pa^s. (Pag. 1) UN POCO DE CULTURA El pasado 8 de febrero se celebro en Eslovenia el d^a de la cultura al conmemorar el aniversario de la muerte del mayor poeta esloveno France Prešeren. La asociacion de Eslovenos por el mundo organizo un acto cultural en Ljubljana. Formaron parte del programa el grupo teatral de Slomškov dom, que estuvo de gira en Eslovenia del 5 al 11 de febrero, presentando la version eslovena de Esperando la carroza (traduccion de Miha Gaser), por distintos puntos del pa^s. (Pag. 2) RECUERDOS E HISTORIA El relato de Franci Markež nos remite a la quinta en Merlo donde de pequeno viv^a con su familia y que anos atras supo ser el centro predilecto para las excursiones de un nutrido grupo de eslovenos. Casi no hab^a sabado, ni domingo que estuviera la familia sola. En su relato incluye anecdotas y describe algunos detalles de aquellos tiempos, para que quien alguna vez estuvo all^, pueda viajar en el tiempo y recordar. Enumera las mascotas del lugar, remite al criadero de pollos, la fiesta de ano nuevo de los universitarios, la diversion, los asados, las charlas. Con el correr de los anos la quinta quedo vac^a... En noviembre hubo que tomar una decision, que implico cerrar un feliz cap^tulo de la familia Markež y seguramente, de toda la colectividad eslovena. En recuerdo a los intensos momen-tos all^ vividos decidio escribir el art^culo y dejar registro de aquellos anos felices. (Pag. 3) LAS FIESTAS EN NAŠ DOM En el centro esloveno de San Justo celebraron el nacimiento del nino Jesus el 25 de diciembre. El d^a inicio con la misa y luego siguio en el salon del centro con un concierto de canciones navidenas, acompanados en el escenario por un pesebre viviente. Tambien en Naš dom se le dio la bienvenida al 2008, el 31 de diciembre. Todos colaboraron para lograr que la noche fuese realmente magica. El espacio decorado, las mesas llenas de exquisi-teces... los ninos cantaron villancicos y dejaron sus zapa-tos... jLlegaron los Reyes Magos! Luego, un grupo bailo al compas del vals. El broche de la noche fueron los mejores deseos y augurios para el nuevo ano que acababa de comenzar. (Pag. 4) SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA LIBRE Fundador: MILOŠ STARE / Director: Antonio Mizerit / Propietario: Asociacion Civil Eslovenia Unida / Presidente: Alenka Godec / Redaccion y Administracion: RAMON L. FALCON 4158 - C1407GSR BUENOS AIRES - ARGENTINA / Telefon: (54-11) 4636-0841 / 46362421 (fax) / e-mail: esloveniau@sinectis.com.ar Za Društvo ZS: Alenka Jenko Godec / Urednik: Tone Mizerit Sodelovali so še: Tine Debeljak (slovenska politika), Gregor Batagelj (dopisnik v Sloveniji), Marta Petelin, Franci Markež, Jože Horn, Erika Poglajen in Mirjam Oblak. Mediji: STA, Radio Ognjišče, Družina. Naročnina Svobodne Slovenije: za Argentino $ 150, pri pošiljanju po pošti $ 190, Bariloche $ 175; obmejne države Argentine 120 USA dol.; ostale države Amerike 135 USA dol.; ostale države po svetu 145 USA dol.; vse za pošiljanje z letalsko pošto. Z navadno pošto 95 USA dol. za vse države. Svobodna Slovenija izhaja s podporo Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu RS. Čeke: v Argentini na ime „Asociacion Civil Eslovenia Unida", v inozemstvu (bančne čeke, ne osebne) na ime „Antonio Mizerit". Oblikovanje in tisk: TALLERES GRAFICOS VILKO S.R.L. / California 2750 - C1289ABJ Buenos Aires - Argentina - Tel.: (5411) 4301-5040. - E-mail: info@vilko.com.ar O