t ADELA HOMAN-JANEŽIČ 
Dne 18. junija 1985 je v Loki umrla 
spoštovana, med starimi Ločani splošno 
znana Homanova Delčka. Kakor se v 
mestu dogajajo razne spremembe, tako 
se tudi med meščani vrstijo stalne me 
njave. Stari rodovi odhajajo, njihova 
mesta zavzemajo novi, sveži, ki se ko 
maj zavedajo prejšnjih. 
V stari, častitljivi, v samem mestu go 
tovo najimenitnejši hiši, Mestni trg 114, 
sedaj številka 3, ki že na zunaj priča o 
nekdanjih pomembnih lastnikih, so se v 
150 letih zvrstili štirje rodovi Homanov 
od pradeda Pavla Homana, ki je hišo 
kupil 1. 1833, do blage pokojnice. Vsi so 
se preživljali s pekarijo in krčmarstvorn. 
Deli, v rojstni knjigi vpisana Adela. je 
bila najmlajši otrok v četrtem, v tej hiši 
živečem rodu. Dva tedna pred smrtjo je 
dopolnila 80 let. Ker sta brata za študi 
jem, sestra pa za svojim možem odšla 
7. doma, je Deli kot najmlajša ostala do 
ma in pomagala v pekariji in v krčmi. Iz 
delala je ljudsko in meščansko šolo v 
Loki in trgovsko v Ljubljani. Po večletni 
praksi doma je napravila izpit za pekov 
skega mojstra. Izučila se je tudi v sla 
ščičarstvu, naredila mojstrski izpit v 
Ljubljani in kot mojstrica povzdignila 
pekarsko in slaščičarsko obrt na zavidlji 
vo stopnjo. Ob staranju staršev je breme 
gospodarstva vedno bolj slonelo na njej. 
Bila je izredno sposobna in pridna, njen 
delovni dan je trajal od ranega jutra do 
pozne noči, ko je za zadnjim gostom za 
prla vrata krčme. Le kratko dobo je bila 
pred vojno zdoma pri svojem možu Jeiu 
Janežiču, učitelju v Kočevju, ki pa je bil 
kmalu nato premeščen v Ljubljano in 
nato v Loko za pedagoga posebne šole. Z 
njim se je vrnila domov k svojemu po 
klicnemu delu. 
Med okupacijo sta jo prisrčna dobrota 
in narodna zavednost pripeljali med akti 
vistke, ki so pomagale borcem z vso os 
krbo. Iz pekarije je pošiljala partizanom, 
ki so se zadrževali po loških hribih, kruh, 
moko in razne potrebščine iz svojega go 
spodinjstva in kar je dobila od znancev 
v mestu in okolici. Februarja 1944. ko so 
Nemci pobirali po mestu talce, je gestapo 
aretiral tudi njo. Odvedli so jo v Begu 
nje, kjer je prestala mučna zasliševanja 
in začela svoj križev pot. V maju so jo 
z drugimi aktivistkami odpeljali v iz 
gnanstvo na prisilno delo v Nemčijo. V 
Schwenningenu na Wurtemberškem je 
ob hudem pomanjkanju morala delati v 
tovarni avionov kovinske dele za nem 
ško orožje. Čeprav je bila slabotna, je 
vzdržala ob stradežu in mrazu, dokler ni 
so pričeli prihajati od doma paketi s 
hrano. Med številnimi izgnankami si je 
s svojo nesebičnostjo in pogumom prido 
bila prijateljice različnih narodnosti. Še 
sedaj so jo leto za letom prihajale obi 
skovat njene sotrpinke iz Francije. Ko so 
ob koncu vojne francoske oblasti prevze 
le tisti del Nemčije, je morala še dolgo 
čakati na repatriacijo. V domovino se je 
201 
vrnila šele avgusta 1945 — zadnja od 
loških izgnank. 
Doma se je zaposlila v podjetju Peks. 
ki mu je brez pridržka posvetila svoje 
strokovne moči. Dokler ji je zdravje do 
puščalo, se je še kot upokojenka udeleže 
vala Peksovih praznovanj. 
Rada je imela svojo rojstno Loko. 
Poznala je dolgo vrsto meščanov, ki jih 
ni več in jih drugi ne poznajo več. Spo 
minjala se je pomembnih pa tudi raznih 
drobnih dogodkov, ob katerih je mesto 
živelo in se razvijalo. Od vsega početka 
je bila zvesta članica Muzejskega društva 
in se je udeleževala muzejskih izletov in 
vseh društvenih in muzejskih prireditev. 
Huda bolezen jo je mučila več let, po 
sebno močno vse zadnje leto. Z močno 
voljo ji je ob nesebični pomoči njene 
Anice dolgo kljubovala, a od zadnje je 
seni je vse bolj podlegala neznosnim in 
neprestanim bolečinam, ki so popolnoma 
izčrpale njene moči, da ji je končno smrt 
prišla kot dobrotna rešilka. Prijatelji in 
znanci so ji ob slovesu izrekli zahvalo za 
njeno dobroto, za njeno nesebičnost, pri 
jaznost in pogum. Starim Ločanom ostaja 
v spominu kot plemenita in zaslužna že 
na, zato ji še Loški razgledi posvečajo te 
vrstice. 
France Planina 
202