46
Tudi vojska ima svoje dobro.
Zraven nadlog, ki jih vojske naključujejo deželam, jim pa tudi donašajo iz p t nji h krajev marsikaj dobrega v vedah, umetnijah, obertnijstvu in poljedelstvu.
Mnogim se bo kaj tacega slišati čudno zdelo, — al zgodovina nam že od starodavnih časov resnico tega poierjuje.
Med vsimi zmagovavci, od kterih nam povestnica pripoveduje, da so ponosno svet strahovali, ga menda čez Aleksandra Velikega ni bilo nobenega, ki je med naj hujimi vojskinimi viharji, ki so stresali svet, neprenehoma akerbel za povzdigo znanost, in si vseskozi nevtrudijivo prizadeval, domovino svojo — Grecijo — bogatiti z zakladi daljne Perzije in Indije. Slavnemu svojemu učitelju Ari stote lju, naj večjemu natoroznancu starih časov, je on iz ptujih dežel, ktere je zmagal, pošiljal nove rastline, vdomačeno žival pa tudi divjo zverino, in mnogo imenitnih stvari iz rudstva. Neprenehoma je ukazoval nabirati vse, kar bi utegnilo njegovi domovini   v vedah,  poljodelstvu in
obertnii v prid in korist biti. Tako je prišel na gerško polje rajž, na gerške verte žlahno sadje: iz male Azije mnogo hrušk, in Armenije jabelk, iz Egipta breskev, limon iz Medije, česinj iz Ponta; iz Iadije so prišli pavi in papige. V Iodii si je Aleksander osvojil mnogo čed lepe goveje živine; naj žlahnejše goveda je veleval izbirati in jih v požlahnjenje živinoreje pošiljati v Macedonijo. Aleksander je gotovo tudi pervi Europejec bil, ki je slone vidil v njih domovini; 300 jih je vzel seboj na Gerško. Že v staria časih so spoznali dobrotljive nasledke te Aleksandrove vojske, in Plutarh terdi, da je on s svojimi vojskami človeštva več dobička naklonil, kot vsi gerški modrijani s svojimi jalovimi domišljami.
Rimljani  so bili ljudstvo, ktero ni nič koristnega in djanskega (praktičnega) zanemarjalo, — za  kmetijstvo  in vertnarstvo so  pridno skerbeli.    Ni tedaj čuda,   da v vsih vojskah so tudi na to pazili,  kaj bi koristnega novega    za polje in verte domii prinesli,  nasproti pa tudi,  kako bi iz domače dežele   zaplodili  koristne  sadeže   v take   deržave, ki so jih svoji oblasti podvergii.    Tako je Sekst Papioi ob času cesarja Augusta   iz  Afrike   prinesel   breskvine   mandeljne in   iz   Sirije sišole, — Luči Viteli,   pozneje   cesar, je pripeljal  na Laško smokve (fige), pistacije in murbe iz Sirije, — potratni Lukul, ki je Mitridata premagal, je iz Ponta seboj vzel lepo višnjo — polno sadja, ktero so, ko je zmagovaven domii prišel in po tadanji navadi slovesni vhod obhajal, pred njim peljali; pravijo, da tudi on je breskve, marelice in veliko krasnih vertnih cvetlic iz jutrovih   dežel v svoje verte zasadil.    Tudi živinorejo so zboljsevali Rimci s ptujim blagom, ki so ga zaplodili med domače;   tako   so po premagani Kartagi   pripeljali   lepe   konje   domu,   in  iz španjskih vojsk ovce za povzdigo domačih plemen.
Preseljevanje narodov in divja druhal, ki se je razlila po zahodnih deželah, ni bila sicer v prid poljodel-Btvu. Vendar gre tistemu preseljevanju narodov čast in hvala, da smo v srednjo Europo dobili rež, ktero popred nihče v teh deželah poznal ni. Hane tedaj, ki so pod Ati-lom — ?Jsibo božjo" — mnogo mnogo dežel tako grozovito razdevali, je previdnost božja izvolila, da so tako rekoč za odškodovanje brezštevilnega zlega, ki so ga razsuli čez zahodne dežele, nam prinesli naj imenitnišo brano, ki nam jo daje zdaj rež.
Veliko bolj podučeni v mnozih razdelkih kmetijstva in ravno tako nadašeni za razširjenje islama (mahomedanske vere) so zmagonosi Arabci posedli rodovitne dežele ob srednjem morji in povsod pušali sled svoje koristne delavnosti, ki je očitna še dandanašnji. Povsod, kjer so se naselili, so vpeljali iz jutrovih dežel imenitne sadeže, ki so se pod milim nebom severne Afrike, Sicilije in Hispa-liije kmali kmali udomačili. Naj važniša darova pa, ki so ga Saraceni zapadnim deželam donesli, sta bila cukra terst in pa reja svilodov (zidnih gosenc), — uni je prišel iz Indije v Arabijo, Arabci pa so ga zaplodili v Egipt, Sicilijo, Rhodus, Kandijo in južno Spanjsko, — te pa so sicer Gerki še špogali ob času Justiniana, Arabci pa še le so jih zaplodili v Sicilijo, na Spanjsko in Portugaljsko. Tudi za sirek in rajž se jim imajo Spanjci zahvaliti. Tudi pavolo so vpeljali Saraceni v južno Earopo, na Spanjskem berž ko ne že v 8. stoletji, v Sicilijo v 12. stoletji. Mnogo mnogo žlahnih sadnih dreves je prišlo z vojsko Arabcov v južno Europo, — veči del žlahnega sadja, ki zdej raste na Laškem in Spanjskem, in od tod pri nas je došlo po njih iz jutrovih dežel, tako: limona, grenkljata pomeranča, ki je v Indii unkraj Ganges-a doma, sladka pomeranča, ki je kitajsk sad, sladki rožiči, kresno grojzdiče ali ribez, ternijolice ali bodeče grojzdiče. Tako nahajamo povsod, od Egipta noter do južne reke pirenejskih gor, blagodarni sled zmagovavcev arabskih.
Vojniški sili Arabcev se uveratujejo križarske vojske, s kterimi se je nova doba za zahodne dežele začela. V 200 letih je okoli 7 milijonov  ljudi  iz   zahodnih  dežel   vrelo v
47
jutrove, večina njih iz pobožnega namena, mnogo pa tudi iz dobičkarije, da bi vlovili bogastva, ali da bo se klatili v ptujih krajih iz raznih namenov, bolj Boga na poti, kakor na božji poti. Čeravno so križarske vojske skor vsi Earopi nakljačile mnogo zmešnjav, so položile vendar seme za boljše čase ne le o verskih zadevah temoč tudi o tem, da so jutrove dežele s svojimi obilnimi poljskimi zakladi se odperle zahodnim deželam, ki so jim po padu rimskega cesarstva po vsem zaperte bile. V verte samostanov in grajšin se je jelo od teh časov zasajati mnogo novega sadja in tert, marsiktera kuhin*ka zelenjad in marsikak drug sad, ki je poprej neznan bil. Marsiktero seme je v romarski torbici skrito prišlo v zahodne dežele; priča tega so mnoge imena sadja in druzih sadežev, ki opominjajo še danes na križarske vojske, kakor cipriška debela sliva, debela da-maščenska, jeruzalemska in turška sliva (ali dermonceljni), — damaščenska vertna roža, roža iz Jerihe, — Kalotna cebulja in virsinški kanu«. Tudi obdelovanje cukrenega tereta in raba cukra, kakor tudi svilarstvo se je močno pospešilo po križarskih vojskah v zahodnih deželah.
Ako se ozremo na zmiraj oboroženi stan Angležev v jutrovi Indii in na sedanjo vojsko v Krimu, smemo tudi pričakovati, da iz zmešnjav in razpertja, ki vlada sedaj, se bo izcimil nov blagoslov narodom vsled nepremakljive stare postave,   ki jo svetu,  čeravno  s  kervavim  peresom,
predpisuje zgodovina od nekdaj.
(Po Unt. a. h. H.)