Pavle Kveder:
Nastanek Rateškega jezera.
(Gorenjska legenda.)
Tam, kjer se mogočne skale vzpenjajo visoko, da še pritlikavo grmičje obnemore v rasti, in so borovci v strminah vsi krivi in raztreskani od viharjev in strel, stoji ponosno gora Ponca. Strme so njene stene, ki se kopljejo v soncu, in le gamsove steze jo preprezajo. Pod njo, kjer je dolina najožja, je vasioa Rateče. Stara je ta vas, stare so hiše, lcsene in zidane ter s škodljami krite, oddavna pa so bivali tod dobri ljudje.
Pa sta prišla v Rateče pred mnogimi stoletji Kristus in Marija. Na obronek nad vasjo sta sedla v smrekovo senco, da bi se odpočila. Ljudje so hodili s polj in host in prijazno pozdravljali tuja popotnika. Trudna sta bila in lačna, ker tega dne še nista použila niti najmanjšega grižljaja.
»Poprosiva pri Ijudeh ostankov jedi,« je dejala Mati.
»Dobri so, a sami stradajo!« je odvrnil Kristus. In nista stopila v hiše in nista prosila. Molče sta sedela.
Nenadoma se jima približa izza Ponce cel oblak. Vedno bliže plove. Kar spoznata, da je to velika jata golobov in golobic. Vsak od njih je nosil v kljunu kos hrane: ta zelišče, oni sadež; drug za drugim so odlagali prineseno k njunim nogam. In so odleteli... Mariji so solze orosile lepe oči, ko sta jedla.
»Kako dobri morajo biti tod šele ljudje, ko so njihove živali tako usmiljene. Bog jiin plačaj!« je med blagoslaivljanjemi dobre vasice izustil Kristus. Ko sta odšla dalje, je Mariji spolzela solza po belem licu in kanila na planinsko zemljo. Zakotalila se je v skalnata tla in ni se izgubila med kamenjem, ni se posušila v sončnih žarkih. Večala in večala se je. Nastalo je jezero, ki ni več izginilo, in vaščani so ga imenovali Rateško jezero...