Zakaj je na Kraiijskcin šc toliko slovenskoneniskili Ijudskih šol? Vsakenm uninenm domorodcu se mora čudno zdeti, ako prevdari, da na čisto slovenski zemlji pri sedanji omiki pravega domorodnega jezika še vendar toliko število slovensko-nemških šol naliajali se more ! Zares, lo se kaj malo strinja s sedanjim napredovanjem našega slovstva! Vzrok tega ste pa veči del naše slovensko-nemške šolske knjigi ,,Abeceduik" in ,,Praktična slovensko- nemška graniatika", ktere se rabite še po vseh tistih Ijudskih šolali, ki so sicer slov. -nemške imenujejo, akoravno je njih učni jezik v resnici čisto slovenski. Take šole nimajo nikakor pravega namona, da bi nemščino gojile; učitelji v lakih šolali Iratijo s tem le sebi in mladini zlati, dragi čas, in vse to le zavoljo gole mehknžnc navade, ker so jini nemščina v teh knjigah nekako ponuja in sicer zraven prav mikavnih in za nemščinn (ečnih vaj. Kar se človek dobro privadi, lega se tudi ležavno odvadi, in taka se godi sedanjim slovenskim učiteljem pri vsi njihovi dobri volji, ktero iinajo za pravo oniiko slovenskega slovstva. Take spolikljeje in ovire podpirajo pa še cclo nekteri drugi gospodje, kteri pri ocitnih preskušnjah ozirajo se na tanko na šolske knjige , in učitelju tudi vse naj manj.še izjemke pri šolskih knjigah za pedagogične pregreške štejejo. — Mislim, ako bi iz sedanjega —• sicer za slovenskoneraške šole izverstnega — ,,Abecednika" napravila se dva natisa, kakor nani je že naš ,,Tovarš" v svojem tretjem letašnjem listu omenil, bi potcm pač bolj veselo pričakovali in se terdno nad- jali, da bi se to prenapeto število slov. - nemških šol na Kranjskem zeld zeld zmanjšalo, in še celo marsikteri nemškutarski učitelj bi potem mogel ravnati se po določeni slovcnski knjigi. Pervi in zadnji del sedanjega prav dobrcga ,,Abecednika" naj bi z nekolikimi prenaredbami ostala, sanio ncmščina naj bi se nadoniestila s tečnini učilom kazavnega poduka povzelim iz našega skerbnega ,,Tovarša". Po laki prenaredbi bi se mogli nadjati, da bi naše šolstvo po deželi čversto napredovalo, kakor tirjajo sedanje okoliščine našega naroda , — in naša nadepolna mladina bi se brez vse zmešnjave učila v Ijubem maternem jeziku, kakor kažete tudi sedanje lepe nove berili. V tej važni zadevi pa bi ne bilo prav, da bi se še dalje pomišljevalo in dolgo posvetovalo; ta reč je že sama na sebi preočitna. To zelo važno in niočno veliko potrebo mora vsaki sedanji donioljubni učitelj, pa tudi vsaki drugi pametni človek spoznati. Pri neki priložnosti sem vendar slišal premožnega gospoda (ako le napčno govoriti: ,,Ako se bo v naši zdaj na višji stopnji uterjeni glavni šoli samo slovenščina tvarila, bodo dotični gosp. učitelji kaj malo opraviti imeli, in tutli moji otroci bodo Ie malo šolskega pralia s slovenščino napravili, ker mislim, da se bodo šc kaj več učili, kakor sanio krajnsko, kar že brez šole dobro umejo". Prašam pa: Ali bi ne bilo prav, ko bi se otroci takih premožnih staršev še zraven slov. učnega jezika posebej, razun šolskih ur, na domu ali v šoli v zaželenem ptujem jeziku spridom podučevali ? — Tako bi se njih otroci v šoli in doma lepo in primerno izobraževali, pa tudi učiteljskim dohodkom bi se po taki poti nekoliko pripomoglo. Xaj bi se tedaj ta reč prevdarila in kmali izveršila! 1U. Japel.