Mariborska porota. Snroy napad. Dne 7. t. m. se je pričelo pred mariborskim okrožnim sodiščem tasedanje porote. Prvi se je zagovarjal radi napada in tiboja Rupert Dokl iz Police pri Ljutomeru. Dne 14. novemfora 1926 je na potu iz Ljutomera v Sčavnico napadel z nožem numoidočega Ivana Trstenjaka, ga sunil v prsa in mu prebodel srce. Dokl se je vračal v družbi tovarišev Alojza Horvat in Ivana Bračko od voja&ke priglasitve v Ljutomeru. Med potjo so na več krajih pili, tako da so bili malo vinjeni. Ko so prišli iz gostilne Pomiter na Plitvičkem vrhu, so srečali Ivana Trstenjaka, ki je bil znan kot eden najmirnejših in vzglednih fantov. Trstenjak je pozdravil najprej Bračka in Horvata, ki sta šla nekoliko spredaj z »dober večer« in nato š.e Dokla. Ta pa je s kletvico zgrabil za r>ož ter ga sunil nič hudega slutečemu Trstenjaku z vso močjo v prsa. Udarec je prebil rebro in nato srce in Trstenjak je v nekaj niinutah izdihnil. Obtoženec je potem popolnoma mirno nadaljeval jiot in ko je dohitel svoje tovariše, je mirno izjavil, da ga je Trstenjak >malo dregnil«, jaz sem mu pa gveral — ter kazal malo rano na nogi, češ, da ga je Trstenjak prvi napadel. Tudi iired poroto se je zagovarjal s silobranom, toda zagovor mu ni pomagal, bil je obsojen na štiri leta težke ječe. Svojo ljubico je ubil. Dne 8. marca je obravnavala porota precej zagoneten slučaj, ki je ostal nepojasnjen ter je bil obdolženec oproščen. Franc Pors, posestniški sin iz Domanjševcev pri Murski Soboti je bil obdolžen, da je v noči od 21. na 22. decembra 1925 zadavil in oropal svojo ljubioo Terezijo Sanc, katere se je hotel iznebiti. Sanc je ¦v omenjeni noči v resnici izginila, ni pa dokazano kam in kako. T)ne 11. julija 1926 so našli v bližini Poršove hiše v Domanjševcih :žensko okostje, katerega je naplavila voda ob povodnji. Sumili •s», da so to ostanki izginule Terezije Šanc in zaprli so Porša kot njenega morilca. Ker pa mu krivde niso mogli dokazati, je bil oproščen. Gospodarja ste okradle. Dne 9. t. m. so se vršile kar štir razprave. Prva sta se zagovarjala Magdalena Vuzem, dekla iz Svetincev in njen ljubimec Anton Kocmut iz Janževega vrha. Oba sta se zagovarjala pred poroto v zimskem zasedanju, pa je bila razprava preložena. Drž. pravdnik ju dolži, da sta okradla Franca Rajšpa v Svetincib, pri Icaterem je Magdalena Vuzem služila za deklo. Rajšp je imel deaar spravljen v omari v sobi. Dekla je to vedela ter se dogovorila s Kocmutom, da likrade denar, kadar Rajšpa ne bo doma. Dne 8. oktobra leta 1926 se je Kocmut skril v svinjski hlev pri Rajšpu in na dogovorjeno znamenje je šel v izbo ter vlomil y ¦omaro. Vzel je iz nje 11500 Din in en samokres, nato pa je še dekla vzela iz omare 7000 Din. Denar sta skrila na podstrešju. Tatvino sta priznala. Anton Kocmut in Magdalena Vuzem sta bila obsojena vsak na eno leto težke ječe. Radi družinskih razmer je bil del razprave tajen. Poneverba v posojilnici. Meseca novembra lanskega leta so prišli v St. Lovrencu na Dravskem polju na sled velikim sleparijam v tamošnji hranilnici in posojilnici, katere je Izvršil tajnik posojilnice Ivan Pišlar. Živel je dobro, ker je opravljal še službo organista tcr je imel lepe dohodke. V letu 1926 pa je začel razkošno živeti, vozil se je na zabave v Maribor in Ptuj ter razmetaval denar, da je postalo to vodstvu hranilnice sumljivo. Odredilo je preiskavo, ki je ugotoyila, da je poneveril Pišlar iz blagajne 10.000 Din, poleg tega pa si je prilastil denar, katerega so mu zaupale razne stranke, <la ga yloži v hranilnico, skupno okrog 10.000 Din. Ko je Pišlar opazil, da so mu na slcdu, je pobegnil v Maribor, odkoder je namerayal popihati preko meje v Avstrijo. Preje pa je še le hotel spra-viti v denar svoje premičnine in zbirco ter je najel v Marifooru tovorni avto, da mu prepelje stvari y Maribor. To je pa pokazalo orožnikom pravo sled in Pišlar je bil kmalu na to y neki gostilni v Mariboru aretiran. Svoje dejanje je priznaL Ivan Pišlar je bil obsojen na dve in pol leti poostrene ječe in na povrnitey poneverjene vsote. Pretepa6i. Janez Strukelj se je dne 30. septembra 1926 na kožuhovanju pri Sotlerjevih t Crešnjevcu pri Ljutomeru stepel s Frlderikom Sloserjem. Obtoženec je izzival fante ter napadel Sloserja, ker jc baje ta govoriL da je obtoženec tat. Udaril ga je po glayi z dletom ter mu izbil oko. Na Ueh ležečega je še dalje obdeloval ter mu prizadel težke poškodbe. Zagovarja se s silobranom, ker ga je Sloser prvi udaril s palico. Strukelj je bil obsojen na dye leti poostrene težke ječe. Tatovl y tovarni. Viljem Pukl in Vladimir Križanič, oba ix Maribora *te se Eagovarjala radi tatvin v tovarni platna Lobl. Bila sta y tovarni uslužbena kot delavca. V družbi s še nekaterimi drugimi delavci sta y času od rafcetka junija 1926 do 7. septembra 1926 znosila iz toyarne ponoti 82 zavojey raznovrstnega platna. V toyarno so prihajall najprej skozi odprtino y plotu, pozneje pa je naprayil Pakl yetrih ca yrata. Platno so prevzemali rami ra«pečeyalci ter zilo er ga prodajali pod roko. Vodstvo tovarne tatyin splob ni opailo. Tatove je izsledila policija, kateri je postalo ; uir.ijivo vjz- pečavanja toiike množine platna po mestu. Skupn^ ^ .cvarn:; oškodovana za 24.000 Din. Pukl je obsojen na tri leta težke ječe. Njegov sokrivec Križanič je bil z ozirom na mladoletnost in z ozirom na to, ker je bil zapeljan, obsojen na šest mesecey težke ječe. Smrtna obcodba. Dne 10. marca je prišel y razpravo zločin, ki mu ga je težko najti primere. Zagovarjal se je posestnik. Karol Sešerko iz Janževega vrha pri Ptuju radi umora svoje žene Roze, katero je v noči od 21. na 22. septembra 1926 vrgel v Dravo na poti od Vurberga v Maribor. Obtožnica opisuje Sešerkov zločin kot dejanje, ki popolnoma zasluži smrtno kazen in tega mnenja so bili tudi vsi poslušalci. V obtožnici je bila naslikana strašna usoda poštene in zveste žene, ki je svojega moža ljubila iz celega srca, za to ljubezen in nesebičnost pa je bila od zverinskega moža poplačana s strašno surovostjo, zapostavljanjem, poniževanjem in nazadnje s smrtjo. Dejanje se je izvršilo takole; V noči od 21. na 22. septembra 1926 je neznano kam izginila Roza Šešerko, posestnica na Grajenšaku pri Ptuju. Pet dni na to, dne 27. septembra 1926 so našli ljudje v strugi Drave niže Sv. Petra pri Marilx>ru neznano truplo ženskega spola, ki je bilo naslednjega dne pokopano pri Sv. Petru. Med tem so orožniki nadaljevali z iskanjem Sešerkove in ko so čitali v listih, da je bilo najdeno v Dravi pri Sv. Petru žensko truplo, so si priskrbeli popis istega, ki je povsem odgovarjal osebnosti izginule Roze Sešerko. Ker je tudi ljudstvo govorilo, da je Rozo spravil s sveta njen mož, je okrožno sodišče y Mariboru odredilo izkop trupla in poklicane priče so spoznale po raznih znakih na telesu in po obleki, da je truplo indentično z izginulo Rozo. Mož je bil takoj zatem aretiran, izjavil pa je, da je šla žena najbrže sama v smrt. Med tem so se pa kopičili za njegovo krivdo dokazi, katerih istinitost je sigurna. Že življenje pokojne je dokaz, da je bil njen mož zmožen takega dejanja. Doživela je toliko trpljenja in gorja, da je bilo zadnje leto njenega življenja prava mučilnica. Od moža, katerega je vdano in zvesto ljubila, je bila neprestano zaničevaua in pretepana. Končno jo je pred tremi leti zapustil ter se preselil s svojo priležnico na svoje drugo posestvo. Tu in tam se je oglasil pri pravi ženi, ki je gospodarila z otroci na domu, toda samo zato, da jo je pretepcl. Tudi njegova priležnica je često prišla z njim in oba sta pretepala ubogo ženo. Nazadnje ji je odvedel otroke, ki so ji bila edina uteha. Radi zlostavljanja žene je bil že opetovano kaznovan. Hotel se je poročiti s svojo priležnico, s katero je imel otroka. Na {>oti mu je stala žena in sklenil je, da se s silo oprosti zakonskih spon. Izjavil je že večkrat proti raznim osebam, da bo ženo ubil in nekoč je prosil soseda celo za strup, da ga da ženi. Končno si je zmislil najpripravnejši način, da se iznebi žene, obenem pa odvrne sum od sebe. Pozval je ženo v usodni noči, da gresta v okolico Maribora gledat posestvo, katerega bo kupil ter da bosta tam živela zopet skupaj in skupaj gospodarila. Žena je bila vsa srečna, da se bo mož zopet izpametoval in ponoči sla na tihem odšla v smeri proti Mariboru. V bližini Sv. Petra je mož izvršil svoj peklenski načrt, sunil ženo v Dravo ter odšel nazaj proti domu. Neka priča ga je videla, da se je sam vračal, on pa to odločno zanika ter pravi, da je bil takrat doma. Značilno je tudi to, da je takoj istega dne, ko je žena izginila in tega še nihče ni vedel, sam krmil svinje na domu, kjer je žena gospodarila. Sigurno je vedel, da gospodinje ne bo več nazaj. Skoro izključeno je, da bi bila Roza Sešerko izvršila samomor, kakor trdi mož. Bila je glojbokoverna in ravno vera ji je pomagala junaško prenašati trpljenje in muke, kakor jih le malokdo pretrpi. Ženo grdi in pravi, da je bila vedno pijana, toda vse priče, celo njegova priležnica, ki je pokojnico zelo sovražila, to zanikuje, vsi jo slikajo kot vzor soproge in matere, ki tako žalostne usode ni zaslužila. Porotniki so stavljena vprašanja soglasno potrdili, nakar je sodišče izreklo smrtno obsodbo. Dva mednarodna vlomilca. Dne 11. marca je porota obravnavala najbolj zanimiv slmčaj tega zasedanja. Pred porotniki sta stala dva mednarodna vlomil- ca, s kakršnimi imajo naša sodišča le redkokdaj opravka. Vlo ir.il;ka podjetnost Josipa Ihringa, trgovca iz Budimpešte in nje^ovfgi pomočnika Stefana Szabo, trgovskega pomočnika iz Budimpešte, je že dovolj poznana iz časopisnih poročil. Obdolženca sta madjarska državljana ter sta bila trgovska agenta v Budimpešti. Pri tem poslu sta se spoznala. Leta 1925 se je obema pričelo slabo goditi, bila sta brez posla in v decembru 1925 sta sklenila, da si z vlomi pridobita denar. Za svoje področje sta si izbrala našo državo, meneč, da je pri nas policijska sluiba slabo razvita ter jima ne bo lahko priti na sled. Leta 1925 meseca decembra sta prekoračila državno mejo v Čakovcu. Tu sta si kupila nove legilimacije z napačnimi imeni, in sicer Szabo na ime Geze Farkoš in Ihring na ime Franca SeidL V novl legitimaciji sta si nalepila svoji fotografijL Iz Čakovca sta odpotovala v Ljubljano in tu pričela svojo ylomilsko karijero. Zanimivo je, da sta ta dva madjarska bratca imela najbolj piko na državne urade, posebno pa na šole. Tako sta vlomila decembra 1925 v humanistično gimnazijo v Ljubljani, v osnovn® šolo na Cojzovi cesti, v državno realko, v deško meščansko šolo v Cankarjevi ulici, v osnovno šolo v Razlagovi ulicl; potem v razna okrajna glavarstva in velika županstva na Hrvatskem itd. Ko so jima postala tla v Jugoslaviji prevroča, sta se začasno vrnila nazaj v Budimpešto in od tu napravila uspešne vlomilske ekskurzije v Cehoslovaško in Rumunijo. Potem sta se vrnila nazaj v Jugoslavijo, komaj pa sta prišla v Novi Sad, so ju spoznali in aretirali dne 18. novembra 1926. Priznala sta vse vlome, katere jima obtožnica očita. Zanimivo je to, da je skušal Ihringa osvoboditi njegov brat, ki ga je prišel obiskat iz Budimpešte. Skušal mu je vlihotapiti v zapor v čevlje zašite pile in žage. Za ta poskua je bil obsojen na eno leto ječe.. Po daljši razpravi so porotniki vsa na nje stavljena vprašanja potrdili in je bil obsojen Ihring na 3 leta, Szabo pa na dva in pol leti težke ječe. Ponarejevalci denarja zopet pred poroto. Leta 1926 se je vršila v poletnem zasedanju mariborskega porotnega sodišča razprava proti ponarejevalc.u denarja Juriju Potočniku in njegovim pomagačem Francu Rupniku in Matiji Svenšeku. Jurij Potočnik je bil takrat obsojen na 20 let ječe, njegovi tovariši pa na manjše kazni. Najboljše je odrezal Franc Rupnik, ki je dobil samo 3 mesece ječe, dasi ga je obtožnica zelo obremenjevala. Rupnik je odrejeno kazen že presedel v preiskovalnem zaporu ter je bil po razglasitvi obsodbe izpuščen. Naselil se je v Mariboru ter nastopal zelo samozavestno. Časnikom, ki so poročali o njegovi obsodbi pred poroto, je grozil celo s tožbo. Policija pa Rupnika kljub oprostilni razsodbi ni izpustila iz prcd oči. Sumili so, da vendar ni tako nedolžen, kakor se dela. Sum se je izkazal kot upravičen. Policija je dobila v roke dokaze, da je bil pravzaprav Rupnik glavni zapeljevalec Potočnika, katerega je navajal k ponarejanju bankovcev ter mu kot spreten lotograf pomagal pri delu. Svoje ugotovitve je policija Javila drž. pravdništvu, ki je odredilo aretacijo Rupnika. Prišel je vno"vi6 pred poroto. Kot glavna priča bi moral nastopiti Jurij Potočnik, ki je bil lani radi ponarejanja bankovcev obsojen na 20 let ječe. Istega dne pa je Potočnik v ječi nenadoma umrL Rupnik je radi tega zopet začel tajiti, dasi je poprej svojo krivdo deloma priznaL Vendar so bili dokazi tako tehtni, da je bila njegova usoda zapečatena. Na podlagi pravoreka porotnikoy je bil Rupnik ol>sojen na 9 let težke ječe.