Slovenski glasnik. 403 spodobilo bi se, da bi ga domačini bolje podpirali, nego so ga do zdaj. Kako o njegovem zborniku sodijo nemški učenjaki, o tem svedoči pismo berolinskega prof. Wattenbacha, ki piše g. Šumiju tako: ..Hochgeehrter Herr! Ihre Bemiih-ungen um die Heimathkunde sind ohne Zweifel sehr verdienstlich, um so mehr, weil sie durch die Nationalitats-Verhaltnisse sehr erschwert werden. Es wiirde aber iiberall grosse Scliwierigkeit machen, wenn nicM unmoglich sein, far eine solche Publication, welche doch immer nur einer geringen Anzahl geniessbar und verstiindlich sein kann, zahlreiche Abonnenten zu finden. Ich habe im „Neuen Archiv" auf Ibre Publication aufmerksam gemacht und bin gern bereit es durch Praenumeration zu unterstiitzen.K Berlin 14. April 1883. W. Wattenbach m. p. Plemeniti Preširni. — V 3. zvezku letošnjega „Ljubljanskega Zvona" na 208. strani sem objavil, da se je nahajala v prvi polovici 18. stoletja neka plemenita rodovina Prešern, z naslovom ,,zum Heldenfeld". Naslov „zum Helden-feld" označuje baje junaštvo prvega pridobitelja tega naslova, ker ne morem najti kraja s tem imenom. Na pokopališči fare Brezoviške pri Ljubljani pa nahajamo nagrobni kamen z naslednim napisom: Hier ruhen Herr Johann Prešern, gestorben am 17. Juni 1814 und dessen Gattin Frau Maria Prešern, gestorben am 12. November 1837. Gewidmet von ihrem dankbaren Sohne Franz Prešern, Ritter von Heldenfeldt. Oče tega Franca Prešerna je bil navaden kmet in kakor sem zvedel, nekje pri Lescah na Gorenjskem doma. S prebrisanostjo in marljivostjo sta si Janez in za njim Franc veliko premoženje (okoli 80 tisoč forintov) pridobila. Franc je imel dva sina in hčer. V zadnjo se je zaljubil neki častnik plemenitaš, in ker se ni mogel s kmetico zaročiti, dasi tudi je gosposko obleko nosila, zato je posredoval, da je nje oče plemenitaštvo zadobil. Iz naslova je razvidimo, da je prva rodovina plemenitašev izmrla in da je bil stari naslov novi rodovini podeljen. Prvi plemenitaši Prešerni niso imeli deže-lanstva. Visokočestiti gospod župnik iz Brezovice pa mi je o tem naslednje vrstice podal: „Plemenit je še le Franc Prešern okoli leta 1863. postal, bil je velik posestnik na Brezovici pri Škandru, leta 1848. je posestvo prodal ter se v Gradec, pozneje na Dunaj preselil; ali še živi, ni mi znano." Od druzega vira sem zvedel, da sta ga njegova sinova ob vse premoženje spravila, da je po polnem obubožal in da se že deset let ne ve, kje zdaj biva. Fr. Sumi. Zavratnica-Cravatte. V preizverstni Weigandovi knjigi „Deutsches W6rter-burch", Giessen, 1878, I. Th. čitamo na 334. strani to zanimljivo drobtinico: „die Crawatte (v = w), Pl. — n: steife Halsbinde. — Friih im 18. Jahrh.; das franz. die cravate, welches in der ersten Halfte des 17. Jahr. gebildet aus dem Volksnamen Cravate, Croate, (alter nhd. K rabat), indem man von den Kroaten jene Halsbekleidung entlehnte, weshalb sie auch ital. croata neben die cravatta heisst " Hrvatje smejo ponosni biti, da so omikanemu svetu dali jednega najimenitnejših in najelegantnejših delov človeške obleke. Hrvaška književnost. — Znani nabiralec narodnega blaga, Vuk Vrčevič, izdal je v Dubrovniku .,n ar o dne basne", ki jih je nabral po Boki, Črni Gori, Dalmaciji in Hei-cegovini. Cena tej prezanimljivej knjižici je 50 nv. — I. Despot je iz angleškega preložil imenitni poučni spis ,,Značaj" od S. Smilesa. Hrvaški Slovenski glasnik. 605 prenesli na krasno brdo Stražilovo v Sremu ter pokopali v domačo zemljo, katero so srbski rodoljubi prinesli iz vseh pokrajin srbskih. Zdaj hoče tudi kraljevska vlada srbska na svoje stroške telesne ostanke slavnega osnovatelja novo-srbskega slovstva Vuka Štefan o vica prenesti v Beligrad. In v „ Slovnici" čitamo, da se je tudi v Dalmaciji osnoval odbor, ki sklada novce, da se geni-jalni pripovedovalec Štefan Ljubiša iz Marksovega pokopališča prevede v svoje rojstveno mesto Budvo v Dalmaciji. Gotovo se tudi Cehi skoraj spomnijo svojega Kollarja. Samo na našega velikega Kopitarja nihče ne misli! Kaj res naša slovenska domovina ne zmore kopice rodoljubov, ki bi osnovali odbor ter zložili in nabrali nekoliko stotin, da bi se Kopitar, velikan učenosti, dika in ponos vsega naroda slovenskega, pokopal v sveti domači zemlji v Ljubljani? Večna sramota vsemu narodu našemu, ako pusti, da bodo čez grob jednega največjih sinov matere Slave vozili dunajski fijakerji ter umrjoči prah njegov teptala konjska kopita dunajska! Poziv ! Slovanska vseučiliška mladež na Dunaji po posebnem, v to svrho sestavljenem odboru, je sklenila, da se preda pri svečanosti, ki se bode vršila koncem novembra t. 1. na čast 70letnice g. dvornega svetnika in prof. dra. Fr. viteza Miklošiča, jubilarju med drugim tudi album njegovih učencev in slavistov v obče. — Prosijo se tedaj vsi gospodje slavisti, kakor tudi vsi nekdanji učenci g. prof. Miklošiča, da blagovolijo poslati svoje fotografije v vizitnem formatu in s svojeročnim podpisom pod naslovom: Akademicki spole k. Wien VIII., Neudeggergasse 23, in sicer kar najhitreje, da se odbor more skoraj odločiti za obseg albuma. — Ob jednem goji odbor prijetno nado, .da z obzirom na osobo in prevelike zasluge jubilarja nijeden slavist ne bode zamudil prilike, da izrazi svoje spoštovanje največjemu živečemu slavistu ter pripomore s tem k poveličanju te slavnosti. Ker bo pa album in njega ukras prouzročil mnogo stroškov, prosi se, da se priloži fotografiji prostovoljen donesek. Na Dunaji 1. avgusta 1883. za slavnostni odbor: Jaroslav Kalandra, 1. r., Dr. Lecejewsky, 1. r., tajnik. predsednik. Plemeniti Preširni. (Popravek.) Moje poročilo v 6. številki „Ljubl. Zvona" je prišlo v roke gospe St . . . . v Ljubljani, in ker je ta gospa sestričina še zdaj na Dunaji živečega Frana pl. Prešerna ter je v svoji mladosti mnogokrat obiskala Prešernove pri Skandru, zato je na tanko poučena o tej rodovini. Ona pripoveduje: Janez Prešern, doma nekje okoli Brezja na Gorenjskem, je bil voznik in se je poročil z vdovo Marijo Pezdir-jevo katera je imela omenjeno posestvo pri Skandru. Njegov sin Franc pa je bil poročen z neko Kotnikovo z Vrhnike. Frančev strijc, Janezov brat, je bil veliki kupec v Trstu in je okoli 1845. leta umrl, ter zapustil Francetovim trem sinovom vsakemu čez dvakrat sto tisočij in štirim hčeram vsaki po petindvajset tisočij goldinarjev. Ze Janezov brat je mnogo potrosil, da bi bil udobil plemenitaštvo, pa ni šlo. — Bogastvo je Frana Preširna vvedlo v mogočne rodovine, tako da je naposled res bil po- 60# Slovenski glasnik. vzdignen v plemeniti stan. Z njegovo lepo hčerjo „Mimi", ki se je na Dunaji odgojevala, poročil se je častnik cesarske garde, grof Mamek s Tirolskega, še predno je bil oča plemenitaž. Zdaj še žive na Dunaji: oče, hči Amalija in dva sinova, od teh je Henrik poročen z baronovko Dingelstadt; tretji sin Jean pa je rentier v Trstu. Fr. Šumi. Slovenščina V 15. stoletji. Med starimi knjigami farnega arhiva Kranjskega, ki so bile na ogled postavljene v bivši deželni razstavi v Ljubljani, nahaja se tudi evangelistarij. pisan na pergamenu. Na zadnjem listu te knjige je razven neke znane latinske himne zapisan sledeči načrt homilije v slovenskem jezika: „Kaye nam preti seni sastopity kyr ye sa našega gospudtj tekla, tu ye sy eden sakoterg tschlovicek kyr nych grgche gerguaja te isty sa našega gospodg teka ynuga prose ob nijch tschyr kyr ye obyeta stem chuditschem, tu ge nega dusitza, taye obyeta istim naglaumich grichem taku ye nam prositi ynu sa nasemo gospodi iz vlissem ny ynu iz prauo andochto moliti ab nassa tschir iu ge naša dusitza ta ge an lediga od nych gricho yun ge pellay posem slabem lebn tu vetsno gnado kyr nikoli gantza yma, amen." Po pisavi se da soditi, da so te vrstice zapisane bile v 15. stoletji, in po jeziku, da je pisatelj moral biti Nemec ali Italijan. Knjiga je prišla prej ko ne iz Zatiškega samostana v Kranjski arhiv. A. K. Nova knjiga Trubarjeva. »Ljubljanski Zvon" je v svojem 7. letošnjem zvezku str. 478. objavil novo bibliografično najdbo, češ, da se je „do zdaj neznana knjiga TrnbeVjeva" našla letošnjo pomlad v vseučiliški knjižnici v Gradci; tej knjigi naslov je CATEH1SMVS SDVEIMA ISLAGAMA i. t. d. — To nekoliko netočno poročilo je prinesel potem tudi hrvaški Vienac v svoji 29. št. str. 476. — Na to pa se je v naslednji 30. št. rečenega lista str. 492. oglasil g. Ivan Mil-četič iz Varaždina z naznanilom, da je tudi on, „putujuči jesenskih praznika 1882. po primorskih stranah, našao jedan primjerak istoga djela (se. Catechismus s dveima islagama) dakle nješto prije, nego li je nadjen onaj u Gradcu " — Zdi se nam, da se ne treba naticati o tem, kteri izvod je bil prej najden, graški ali Milčetičev; dovolj bodi, da sta se našla. — Povedano bodi le to, da je bilo Zvo-novo poročilo netočno v tem, ka pravi: da se je našla knjiga letošnjo pomlad. — Le poročevalec Zvonov jo je zasledil stoprav letošnjo pomlad (t. j. bilo mu je o njej povedano): knjiga se je našla pa že mnogo prej; dokaz temu, da jo je g. prof. Krek v svoji razpravi: „0 novoslovenskem rokopisu zgodovinskega društva koroškega" (Kres I. 1881., št. 3., str. 179. opazka 4.) že citiral. — Ob jednem bodi omenjeno, da treba bibliografičnih starin najdbo markantnej e poudarjati nego se je to v dotični Kresovi opazki zgodilo, kajti ni ga kmalu tako paznega čitatelja, ki bil zasledil, da je ondu govorjenje o kaki novi Truberjevi knjigi. — Važno pa je vender, da se kaj tacega razširi — in »Zvonove", če tudi v rečeni točki netočno poročilo, imelo je le ta namen, dotično najdbo razglasiti. Ob jednem javlja g. Milčetič v rečenem naznanilu, da je dobil več druzih knjig iz dotične dobe, n. pr.: Slovenski glasnik. 667 V svesti sem si, da bode vsak slovenski glasbenik radostno segel po teh napevih, katere razven glasbene vrednosti priporoča tudi lep in jasen tisk. Danilo Faigelj. Slovenski glasnik. Slika pesnika Simona Gregorčiča, katero je po fotografiji v les vrezal Ivan Patočka v Pragi ter natisnila na fin angleški papir ..Narodna Tiskarna" v Ljubljani, dobiva se po 20 kr. (s pošto po 25 kr.) izvod v omenjeni tiskarni. V okvir dejana bode lepšala vsako slovensko hišo. Odlikovana pisatelja slovenska. Gospod šolski ravnatelj Andrej Pra-protnik, urednik „Učiteljskega Tovariša", prejel je od presvetlega cesarja zlati križ s krono, in g. c. kr. vadniški učitelj Ivan Tomšič, urednik ,,Vrtca", zlati križ. Zaslužnima pisateljema slovenskima čestitamo iz vsega srca na tem odlikovanji. Miklošič in Hrvati. Poslanica hrvatskemu akademičnemu društvu ,,Zvo-nimir" v Beču. Napisal Matija Murko, t. č. predsednik akad. društva „Slo-venija" na Dunaji. Ponatisneno iz „Slovenskega Naroda". Natisnila „Narodna Tiskarna; založil Božidar Raič, v Ljubljani 1883, 8, 35 str. — Ta knjižica, katero smo oznanili že v zadnjem listu, dobiva se pri g. župniku B. Raiči pri Sv. Barbari v Halozah (via Ptuj) po 12 kr. izvod. Plemeniti Preširni. „A Giorgio Preschern negoziante integerrimo che pio e benefico visse anni 75 sino al Di 31 luglio 1847. Grobnica na tržaškem pokopališči ima ta napis, katerega mi je te dni g. Lovro Zvab iz Trsta poslal. (Prim. „Ljub. Zvon" III, 605.) Fr. Šumi. (j. Bogišič, največji zdanji učenjak v stvareh slovanskih pravnih običajev, pisal je pred nekoliko tedni Slovencu, g. G. Križniku v Motniku iz Pariza: „Poštovani Gospodine! Pred 10—12 dana primih Vaš rokopis s odgovorima na moj stari naputak. Vaši me odgovori veoma obradovaše jer su oni prvi, koje dobih iz zemalja, u kojima žive Slovenci; primite dakle za Vaš rodoljubni trud moju najiskreniju blagodarnost". Gr. Matevž Vodušek, c. kr. gimn. profesor v Ljubljani, izdal je astrono-nomično knjigo: Neue exacte Methode fiir die Bahnbestimmung der Planeten und Kometen nebst einer neuea Storungstheorie, Laibach, Ig. v. Kleinmavr und Fed. Bamberg, 1883, 8°, V + 162. Sodbo o njej prepuščamo strokovnjakom. Že poprej je dal prof. Vodušek na svetlo te knjige: Bestimmung der Zeit, des Meridians und der geographischen Breite eines Ortes, Bestimmung absoluter Hohen und der Declination der Gestirne. Nach theilweise neuen verbesserten Methoden und Formeln, 1878, 8°, 28 str. — Dalje: Neue Methode fiir die Be-rechnung der Sonnen- und Mondparallaxe aus Planeten-Voriibergangen und Son-nenfinsternissen, 1879, 8°, 28 str. ¦— Naposled: Beitrage zur praktischen Astro-nomie, 1880, 8, 40 str. Archiv fiir Heimatknnde. Zadnje pole I. zvezka tega zgodovinskega zbornika so prišle pred nekoliko tedni na svetlo; obsezajo več zanimivih listin iz 1. 1282 in 1283., zgodovinskih drobtin in razprav, izmed katerih omenjamo posebno spis vseučiliškega profesorja dr. Arnolda Luschina: „Siegel und Wappen