Sedanje delo in poslanstvo uilteljstva Učiteljstvo je z veseljem sprejelo zahtevo po svobodi otroka, po svobodi učitelja pri delu in po svobodi šole in šolske organizacije, saj se predobro zaveda, da se vsak posameznik in vsaka ustanova le tedaj pravilno razvija in dviga, če ima zagotovljeno popolno svobodo. Solstvu pa je siploh neobhodno potrebno, da se razvija od spodaj navzgor, država pa mora to spontano rast samo podpirati z veliko svobodo ob sodelovanju vseh vzgojnih činiteljev. Delo za svobodo šole se bo moralo zato v enaki meri osredotočiti na zunanjo in notranjo stran, na zidanje in vzdrževanje potrebnih šol, nameščenje učiteljstva in zagotovitev gmotnega položaja učiteljstva ravno v toliki meri kot na to, da bo v šolah, za katere bo narod toliko žrtvoval, vzklilo tudi resnično življenje. Ker je šolstvo temelj in osnova vsega ostalega narodovega napredka, ker se v šoli prične graditi stavba narodove kulture in ker je od temeljev odvisna vsa poznejša rast, je dobro in prav, da položimo vse moči prvenstveno v šolo, da jih ne cepimo preveč po drugih ustanovah. Ako bodo temelji vsepovsod močni in trdni, potem bomo dosegli, da bo naše narodno telo zdravo vsepovsod, v središču prav tako kakor v vseh, tudi najbolj oddaljenih zunanjih delih. Kakor mora v zdravem telesu vsaka celica brezhibno delovati, da ne začne hirati ves organizem, tako je tudi narodovo življenje bogato in polno Ie tedaj, ako sodeluje vsak, tudi najmanjši podeželski kraj. Zato mora učiteljstvo ravno z delom v šoli okrepiti tvorne sile vseh, tudi najbolj oddaljenih krajev, ker bo na ta način najvcč doprineslo k poživljenju. Če je vse narodovo življenje osredotočeno samo na eni ali tudi na par točkah, če je tam navidezno še tako sočno in bujno, je vendar narod na tem, da se zaduši, ker ne veje sveža sapica z dežele. Vse gospodarsko, znanstveno in umetniško delovanje in snovanje naroda mora biti enakomerno in smotreno porazdeljeno po vsej deželi, eno ali par večjih središč ne sme pritegniti v svoj krog vseh važnejših pojavov, jih vsesati in prebaviti, tako da za drugače prikrojene potrebe podeželja ne ostane ničesar. Različna zemlja in različno podnebje ustvarjata različne ljudi, različno kulturno ozračje in različne kulturne sadove. Neobhodno potrebno pa je, da zraste kultura vsake pokrajine posebej iz njenih svojstvenih razmer in se vsak drobec strne z drugimi vred v pestro in bogato kulturno stavbo. Le na ta način se bomo izognili enoličnosti, ki ubije ali vsaj ohromi prej ali slej vsak kulturni napredek. S tem, da dvigamo irf poživljamo kulturno delovanje vsepovsod, tudi v najmanjši vasi, s tako decentralizacijo se pa tudr v varnostnem oziru najbolj uspešno zavzamemo za narodovo stvar. Če bi se bili tega naši predniki bolj določno zavedali, bi si bili po svetovni vojni mnogo lažje opomogli od ran, ki jih je zadobilo naše narodno telo takrat, ko so nam vzelii tako važna središča, kakor so bila Gorica, Celovec in Trst. Danes je pa tudi za inteligenoo lažje kot kdaj prej vztrajati v podeželju in širiti kulturo, ker je napredek tehnike ustvaril tudi na deželi vsaj ponekod že prav povoljne pogoje za udobno življenje. Radio, elektrika, železnica, avtobusne zveze, 9port, knjiga in časopis, vse to ima danes deželan že skupno z meščanom. Ako v zvezi s tem ustvari inteligenca na deželi prosvetne domove, knjižniee, gledališke - kino- in lutkovne predstave, zadruge, koncerte, predavanja, razstave slik itd., vedno bolj osamosvojuje podeželje v kulturnem oziru in brani ves narod pred nevarnostjo, da bi si par gospodarskih, znanstvenih, leposlovnih in umetnostnih krožkov v večjih mestrh lastilo izključno pravico na narodovo vodstvo in podcenjevalo ali celo zanikalo vse, kar nastane izven središča. Ker pa je treba graditi kulturno stavbo pri temeljih, je treba posvetiti vso skrb naši mladini, ki se naj svobodno razvija v svobodni šoli. Tu je pa prvo in najvažnejše, pomoči \mladi generaciji iz velike materialno stiske, v kateri se danes večina nahaja. V naših dneh, ko je huda gospodarska kriza zajela narod, trpi najbolj mladma, ki je najmanj zaščitena in najbolj šibka. Zato propada naša mladina telesno, v najhujši zimi nima ne čevljev, ne obleke in ne primefne hrane, ki bi jo notranje malo ogrela. Tako dorašča mladina v mestih in na deželi jetična, rahitična, lakotna, bolehna, nikoli prav umita in skopana, s pokvarjenim zobovjem, ker ni denarja za popravila. S telesnim <propadanjem koraka vštric duševno, mladina, ki ni nikoli sita, je nesposobna za učenje, kar se najjasneje vidi v naših pomožnih šolah za manjnadarjeno deco, ki je v največ primerih samo radi tega manj sposobna za učenje, ker je popolnoma izstradana. Tako lahko od take mladine. v kateri bi morale tičati neslutene možnosti za bodoče delo in ustvarjanje, pričakujemo samo, da se bo nekoč maščevala za vse zanemarjanje ali z divjim rušenjem vsega obstoječega, če si bo ohranila toliko moči, ali pa z otopelostjo, ki bo pomenila propast naroda. Telesna in duševna hrana, če je je mladina v dovoljni meri deležna, je najboljše protisredstvo pToti vsem nepotrebnim poznejšim izdatkom za jetnišnice, poboljševalnice in bolnišnice. Predvsem je naloga učiteljstva, da prikazuje narodu vedno znova, kako hira in strada njegov cvet. mladina, kako je marsikje fizično izkoriščana, da poudarja vedno znova, da spada skrb za mladino na prvo mesto. Ako moramo smatrati za nacionalno vsako pozitivno delo, ki gradi našo narodno in državno notranjost, je brez dvoma najbolj stvarnj in resnično potrebni narodni program ta, rešiti mladino telesnega in duševnega gladovanja. To delo mora vršiti učiteljstvo neutrudno naprej, brez ozira na levo in desno, brez ozira na to, da se bo marsikdaj in marsikje zamerilo raznim mogotcem in vedno znova slišalo, naj ne dreza tja, kjer ga ne srbi. Verjetno je, da na dejanskem stanju dostikrat vse prizadevanje učiteljstva ne bo mnogo spremenilo. kajti revščine je toliiko, da v tem oziru zasebna pomoč dosti ne zaleže in včasih niti javne ustanove ne pomagajo mnogo. Vseono pa se lahko na ta način rfinogo revščine omili, kar jasno vidimo v naših mestih, kjer razne dobrodelne ustanove, dnevna zavetišča, kuhinje, mladinski domovi, podporna društva za revne učence itd. ublažijo marsikatero ostrino in je ravno radi tega revna mestna deca znatno na boljšem kakor podeželska. Učiteljstvo mora vedno in ob vsaki priliki v podeželskih občinah pritiskati na odločujoče činitelje, da tudi oni organizirajo skrb za mladino nujno in čim bolj velikopotezno. Akcije, kakor: Vsakemu otroku topel zajtrk ali kosilo, vsakemu otroku lastno posteljo itd. bi se ponekod prav gotovo dobro obnesle, ako bi se zavzcli zanje pravi ljudje. Učiteljstvo pa mora svoje poslanstvo za mladino posmatrati še globlje, narodu mora o pravem času vedno znova predočevati: nevzdržnost razmer našega časa, ko rodi zemIja dovolj za vse, ko propadajo živila in razno surovine, medtem ko stradajo milijoni, ko trpi mladina lakoto v najvažnejšem razdobju svojega življenja. Kakor čaka pri skrbi za telesni dobrobit mladine učiteljstvo še mnogo dela, tako je tudi v duševnem pogledu še marsikatera njiva neizorana, medtem ko smo na drugih z delom morda šele komaj pričeli. Eno izmed takih popolnoma zanemarjenih vprašanj je vprašanje izbire poklica. Da bi bilo to vprašanje v naših skromnih in majhnih razmerah v doglednem času zadovoljivo rešeno, je malo verjetno. Ker pa je izbira poklica življenj- ske važnosti za vsakega posameznika in sploh za celotno narodno gospodarstvo, se mora učiteljstvo po svojih močeh zavzeti za to, da bo tudi v tem pogledu čim manj zgrešenih poti. Dokler vprašanje pravilne izbire poklicev ni urejeno z zakonom, dokler ne bo vpeljano obvezno preiskovanje vseh otrok, ki prestopujo iz sole v praktično življenje ali na druge učne zavode, tako dolgo mora uč7teljstvo tudi to zadevo vzeti v svoj program. Na svojo roko se naj teoretično i'n praktično toliko seznani z bistvom tega vprašanja, da bo lahko nudilo vsaj nekoliko znanstveno utemeljene opore staršem in otrokom, kadar gre za to, kje naj otroci svoj študij nadaljujejo oziroma katerega poklica se naj aprimejo, da jih bo zadovoljil tudi pozneje v življenju in odgovarjal njihovim naravnim sposobnostim. To je pa samo eden izmed neštetih problemov, ki še čakajo na učiteljstvo. Če bo vsaj nekoliko vsega tega izvedeno, se bo idoja nove vzgoje, v katero je verovalo toliko najboljših duhov vseh časov in narodov, katero pa je kriza zadnjih let tako globoko udarila, spet na novo razmahnila. Dasi je res, da ima inteligenca danes povsod neprimerno težje stališče kot kdajkoli prej v zgodovini, ker jo skuša gospodarska stiska gmotno skoraj popolnoma nivelizirati z ostaiimi plastmi, je vseeno bolj ko kdaj prej njena dolžnost, da se za svoj narod briga in mu z zgledom in bescdo kaže pravo pot iz zmedc naših dni. Učiteljstvo se bo v bodoče ravno tako kakor doslej zavedalo, da potrebuje narod v vsaki situaciji, če se navidez še tako zelo spremeni, pravih in resničnih voditeljev. Te- ga se bi pa morali zavedati tudi ostali izobraženci, ki z ljudstvom niso tako v tesnih stikih kakor učiteljstvo in duhovščina. Kmetsko in delovno ljudstvo hoče voditeljev, ki mu niso bili od zgoraj postavljeni, ampak ki si jih je samo izbralo, ki jih je z lastno voljo dvignilo na površje, ki so si znali osvojiti njegovo zaupanje bodisi z delom ali žrtvami za narodove cilje ali pa tudi s silo svojega razuma ali z zanosom svoje besede. Kakor dosedaj v zgodovini še ni bilo dobe, ko bi narod shajal pri vodstvu svojih poslov brez izobražencev, tako verjetno tudi v bodoče ne bo. Ob sklepu svetovne vojne, ko je šlo za novo ureditev držav in družbe, so se sicer množice marsikje obrnile upravičeno od svojih voditeljev, k| so jih zapeljali v tako brezsmiselno uničevanje življenj in zemcljskih dobrin in vsa gibanja mas od tedaj naprej streme tudi za duševnim izenačenjena. Prepada, ki je takrat zazijal med inteligenco in narodom, izobraženci še do danes niso premostili. Učiteljstvo, ki ima narodov cvet, njegovo mladino v rokah, bo to najlažje doseglo s podrobnim in vestriim delom vsepovsod, zaenkrat najlažje pri svobodnem deIu v svobodni šoli. Učitcljstvo, ki bo z vedrim in veselim optimizmom premagovalo krizo v svojem stanu in sploh v vsem narodovem življenju, ki bo slej ko prej ustvarjalo dobro in odnravljalo zlo, neustrašeno zagovarjalo pravico in bičalo krivico, bo videlo vsaj v bodočnosti, ko bo odločala sedania mladina, da njegovo življenjsko delo ni bilo zaman, da ni vodilo svojega naroda v negotovost, am'Dak v lepšo bodočnost. M. Stupanova.