CL3   154   S53
Iz mojih detinskih dni
Pripoveduje  Anton Antonov (Dalje.)
9. Moja babica.
aša dobra babica je bila za mojih mladih dni že v visokih letih. Štela je že šestinsedemdeseto leto. Pa vkljub tej visoki starosti se mi je zdela najlepša starka v naši vasi. Obraz ji je bil tako lep, kakor da ga je umetnik izklesal iz kamena — iz belega marmorja. Lepa belina kože, ki je bila le tam nagubančena, kjer je bilo treba, se je prav lepo ujemala z njenimi, kakor sneg belimi lasmi. Nič ni bilo na obrazu tistih velikih in debelih bradavic, ki so jih imele vse polno Buščajeva strinja, Jurjeva teta ali pa Vrbajnova ujna.
In te babičine oči! Kako so bile lepe in mile! Ta niala fižolčka sta se tako močno svetila raz njen obraz, da sta še v jezi kazala tisto neizrečeno veliko in toplo Ijubezen babičino.
Dostikrat sem jaz babico užalil, še večkrat pa razjezil. A storil nisem tega nikdar iz hudobnosti ali sovraštva. Saj sem jo imel tako rad! Toda pri vseh svojih nerodnostib in neumnostih nisem vendar mislil z njimi užaliti dobre stare — svoje babice. No, veste, tudi babica je vedela, da jo imam tako rad, kakor svojo mamico. Zato pa ni bila pravzaprav nikdar užaljena, ampak vedno odpustljiva in dobrosrčna.
Ker pa je bila duša naše babice tako dobra, si ne morete misliti dru-gega, kakor da je vso to svojo dobrotljivost in ljubezen zajemala iz svoje lepe, čiste in prave pobožnosti.
O, moja babica je bila zelo, zelo pobožna. Zato je pa znala tako lepo praviti o svetih nebesih, o nebeških prebivalcih, o angelcih in svetnikih, o Bogu Očetu in Mariji Materi božji.
Kaj  rada  nam  je   pripovedovala o sv. Petru in o Kristusu,   kako  sta
hodila po svetu ter povsod izkazovala dobrote, koder sta hodila. Ene take
pripovesti se še spominjam. Pripovedovala nam jo je še, ko je bila huda zima.
,,To povestico mi  je  povedala  moja  babica,"   je jela  pripovedovati
babica nam, ko smo posedli okoli nje.
nTi, Tonček, moraš biti zelo miren in me ne smeš motiti. Sicer vam ne povem ničesar," mi je zapretila babica.
„0 bom, bom, babica, bom," sem ji obljubil ter se spravil v njeno naročje.
nStari priliznjenček," mi je rekla babica ter me pogladila po laseh, ker me je imela zelo rada.
BDanes vam povem, kako sta hodila sv. Peter in Kristus, naš Zveličar, po naši slovenski deželi ter prišla tudi v te-le naše kraje."
,,Babica, ali je moral biti sv. Peter srečen, ker je hodil s Kristusom po svetu. Jaz bi šel takoj z njim,11 je opomnil Francek.
I
GŽS   155   i5S>                                                                         j
,,Jaz tudi, babica," smo pritisnili drug za drugim.                                   "
,Tudi jaz bi šla, Pa samo svetnikom je podeljena ta čast. Mi smo pa grešniki."                                                                                                     .
»Babica, vi niste grešnica," reče Pepček.
MPa še velika grešnica sem. Vsi smo grešniki. Kajli vsak človek greši najmanj sedemkrat na dan. Sedaj pa mir, če hočete slišati tisto povest."         i
,,Hočemo,B se oglasimo vsi kakor iz enega grla.
,,Kristus in sv. Peter sta se namenila, da obiščeta na svojem potovanju tudi našo deželo. Ko sta obhodila že dosti sveta, vpraša sv. Peter Kristusa: »Učenik, ali ideva kmalu v sveta nebesa?"
»Počakaj, prijatelj, še precej hoje je odločeno po tem svetu."
,,Toda, Učenik, kaj se ti je treba mučiti po tem prahu, po vročini in dežju? Pojdiva rajši v svetli raj. Jaz sem se že naveličal teh hudobnih ljudi, ki nama včasi še vode ne privoščijo. In pa čevlje imam tudi že precej raztrgane."
»Čuden mož, dragi moj Peter, da že zdaj siliš v naše sveto domovje. Saj veš vendar, da je treba ljudem pomagati v njihovih stiskah in nadlogah. ln če nama ljudje včasi ne dajo niti vode, niso hudobni zaraditega. Marsi-katerikrat je sami nimajo; dostikrat si bil pa ti sam kriv, da so naju zapodili izpod strehe. Jaz jim nisem zameril. Blagoslovil sem njihova dela, in sedaj so srečni."
,,Veš, Učenik, ti si včasi preveč dober. Saj veš, takrat je bilo, ko nisva jedla že skoraj tri dni. Mene je mučila lakota, in zelo sem bil žejen. Takrat sem bil že skoraj zelo nevoljen nate, ker naju nisi hotel rešiti iz tistih nadlog. Samo ena tvoja beseda bi bila dovolj, in pila bi bila najboljše vino, in miza bi se bila šibila pod težo dobrih jedi. Moja najljubša jed pa so klobase iz kranjske dežele. Toda ti nisi hotel! Pa sva prišla vendar do velike vasi. Hiše so bile vse svetle in visoke. Šel sem v najlepšo hišo tiste vasi, pa naščuvali so name pse, in po meni bi bilo, da me nisi rešil ti. In tako se mi je godilo po celi vasi. Nikjer usmiljenja in dobrodušnosti! In za to čudno prijaznost si še blagoslovil celo vas, da se njenim prebivalcem kar samo vali bogastvo v hiše. Predober si, gospod Učenik! Pa reci, da greva s tega hudobnega sveta ter se vrneva v naše svetle domove — v sveta nebesa."
nDragi moj Peter, ne greva še k nebeškemu Očetu," reče Kristus svetemu Petru. ,,Pripravim ti veselje, da pokusiš na Kranjskem klobase in kislo zelje."
BUčenik, ti si predober," se zahvali sv. Peter.
Tedaj jo kreneta proti naši mili domovini, in kmalu se je raznesla vesela novica po vseh naših krajih, da deli Kristus svoje dobrote po kranjski deželi. Dobre Ijudi je to zelo razveselilo, hudobneže pa ustrašilo.
Francek, tebi je znan stari grad, kcr si šel že mimo njega, ko si šel z mano v mesto. Tisti grad ni bil trakrat taka razvalina, ko sta prišla sv. Peter in Kristus v našo deželo. Lep in močan je bil, in gospoda je stanovala v njem. Pa ta gospoda je bila hudobna in neusmiljena. Zapi-rala in morila je nedolžne Ijudi, da je bila groza! Gospodar Šuber ni dosti
11*
0»   150   r?C
izbiral. Vse mu je prišlo prav. Nedolžni otročiči, dečki in deklice, njihovi ateji in dobre mamice so bile žrtve krvoločnosti tega hudobnega Šuberja. Ta človek je bil šiba in strah celim okrajem. Vse je ječalo pod njegovim težkim jarmom in željno čakalo, da jitn pošlje Bog kakega rešitelja.
Kristus in sv. Peter sta prehodila že dokaj naše slovenske zemlje. Naposled prideta k staremu gradu. Bilo je že pozno v noč. Trudna sta že bila božja popotnika. Sv. Peler je bil zelo nevoljen ter je mrmljal nerazum-ljive besede.   Kristus je pa dobro vedel,   kaj jezi njegovega spremljevalca.
»Pojdi v grad — mu reče — in poprosi graščaka, naj nama da pre-nočišče."
Sv. Peter si ni dal dvakrat veleti. Hitro pospeši korake in kmalu je bil pred grajskimi vrati. Potrka, in vrata se odpro in zapro za njim.
Straža pelje sv. Petra pred graščaka,
nKdo si, pozni popotnik? Odkod prihajaš in kam si namenjen," ga vpraša trdosrčni graščak.
»Božji popotnik sem, in še nekdo drugi me čaka pred tvojim gradom. Prosiva prenočišča za nocojšnjo noč. Dolga je že najina pot, in utrujena sva skoraj do onemoglosti," dL sv. Peter.
sBožji popotnik si, ha! ha! In oni tvoj spremljevalec je tudi božji popotnik, kaj ne," se mu poroga brezbožnik. »Vrzite dedca v temnico in poiščite še njegovega spremljevalca, da mu ne bo dolgčas v ječi!"
Straža odvede sv. Petra. V tem pa se razsvetli ves grad, in pred gra-ščaka stopi Kristus v vsi svoji nebeški krasoti. Ne reče mu nobcne besede, samo zažuga mu s sveto roko, pa izgine. Sv. Pcter ga je pa že čakal pred gradom.
»Hvala ti, Učenik! Rešil si me ječe. Nikdar ne bom več godrnjal zoper tebe," se zahvaljuje sv. Peter Kristusu.
»Vem, da si hvaležen. Toda godrnjati ne jenjaš, dokler ne prideva spet v sveta nebesa," mu reče božji Sin.
In Kristusu se zresni obraz, pa pogleda še enkrat stari grad. Nič več nista hodila po naši deželi. Odšla sta domov v nebeške višave.
Toda graščaku ni izostala kazen. Že prihodnji dan so se spuntali njegovi kmetje, in ta punt se je bliskoma širil po vsej pokrajini.
Pričela se je splošna vstaja. Kmetje so hiteli od vseh strani svojim zatiranim sosedom na pomoč. S cepci, s kosami in z vilami so kmetje hiteli pred Šuberjev grad.
Kot se utrga gorski plaz nenadoma in z vedno večjo hitrostjo in silo dere v dolino ter vse podere, kar mu pride na pof; tako so planili zaii-ranci na stari grad ter ga popolnoma razdejali. Osvobodili so nesrečne in nedoižne jetnike, a Šuberja niso dobili v roko. Zbežal je v neznano tujino. Nihče ni zvedel, kam je izginil."
oToda babica, kje so pa stražniki, ki so vrgli sv. Petra v ječo?" sem vprašal jaz babico.
nNekaj tistih vojakov je poginilo v boju s kmeti; nekaj jih je pa zbe-žalo s Šuberjem," mi je odgovorila dobra starka.
SS   157   »»          
Še vsakdo izmed nas jo je vprašal o tem in onem, in ona je vsetn odgovarjala tako, da smo jo kar povrsti objemali in sc stiskali k nji.
Ta naša čista ljubezen jo je tako genila, da so ji iz vsakega očesa zdrknile po tri zolze veselja.