Stey. 17. Y Mariboru 22. aprila 1880. Tečaj XIV. Izhaja vsak četrtek in velja s poštnino vred in v Mariboru s pošiljanjem na dom za celo leto 3gld.~kr. „ pol leta I „ 60 „ „ četrt leta - „ 80 „ Naročnina se pošilja •pravništvu v dijaškem semenišču (Knaben-seminar.) Deležniki tisk. društva dobivajo list brez posebne naročnine. Slovenski List ljudstvu v poduk. Posamesne liste prodaja knjigar Novak na velikem trgu po 5 kr. — Rokopis. se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo. Za oznanila se plačuje od navadne vrstice, če se natisne enkrat 8 kr dvakrat . 12 „ trikrat . . 16 ,, Ljubljana, Celje in Maribor zoper Slovence. Slovenski poslanec g. dr. Jož. Vošnjak, bil je v državnem zboru izvoljen v najvažnejši, v finančni odbor. Tukaj je nasvetoval Slovencem v prid in slavo velevažna dva sklepa ali resoluciji, ki ste bile v odboru sprejeti in zbornici potem predloženi. Prva resolucija se glasi: ,,ces. kralj, vladi se naloži slovenščino kot učni jezik uvesti v učiteljiščih v Ljubljani in Mariboru". Druga resolucija veli: „ces. kralj, vladi se naloži, na od države pla-čevanih srednjih šolah (gimnazijah in realkab) v deželskih krajih od Slovencev na ljudenih za učence, kojimje materinščina slovenska, kot učni jezik slovenščino uvesti, to pa v primeri do uže pri-pravljenih učil". G. poslanec želi tedaj trohico naših narodnih pravic iz papirja, kder je § 19. osnovnih državnih zakonov zapisan, videti preneseno v praktično življenje, v djansko porabo. On želi, da se naša slovenska deca podučuje od takšnih učiteljev, ki so pravilne sloveuščine se naučili, v njej kot učnem jeziku na učiteljišči vadili se in urili. V ta namen je pa treba, da so na učiteljišči v Mariboru in Ljubljani nastavljeni ne trdi Nemci, ampak slovenščine dobro vešči profesorji. G. dr. Jož. Vošnjak hoče dalje dognati, da se slovenskim dijakom na gimnazijah in realkah poduk polajša tako, da se jim predmeti v domačem, materinskem, slovenskem jeziku razlagajo vsaj, dokler se dovolj nemščine ne naučijo, kar se navadno dosegne še le črez nekoliko let. V ta namen je pa zopet treba, da so pri nas na Slovenskem nastavljeni ne trdi Nemci, ampak slovenščini dobro privajeni profesorji. Zoper ove res jako skromne terjatve, v na-turnem božjem in državnem obstoječem pravu ute-meljeue, zglasili so se mestni zastopi v Ljubi aui, Celji in Mariboru v prošnjah do državnega zbora in do gosposke zbornice dunajske, naj bi se ondi g. dr. Vošnjakovi nasveti ali resolucije zavrgle. Jihovi nemški poslanci so prošnje pobrali in hočejo ž njimi v državnem zboru svoje nakane podpirati. Vsled tega smo tudi Slovenci prisiljeni s prošnjami podpirati svoje vrle državne poslance. In res v Ljubljani uže starosta slovenskih narodnjakov g. dr. Bleiweis nabira podpisov za takšno prošnjo, ter v njej pobija razloge nasprotnikov. Na Štajerskem zglasili so se prvi veleiskreno narodni Savinj-čanje in iz brežiškega okraja: Artiče, Kapela, Mo-stec, Zakot, Selce, Loče, Mihalovec, Globoko, Ple-terje, Rigonce, Gaberje, Bizelj, Sromlje, Podsreda, Križe, Gorjane, sv. Peter, Blanica, Stolovnik, Anže, Loka ter odpošiljajo prošnjo, katero smo dnes objavili v dopisu: iz Savinjske doline. Treba je, da se tudi po drugod Slovenci vzdramimo. Ne držimo križem rok! Dajmo povsod prepisati prošnjo Savinj-čanov v 2 prepisih. Eden prepis bodi namenjen zbornici poslancev, drugi pa gosposkej zbornici. Kajti nasprotniki delajo ravno tako. Prošnje naj dobijo podpise srenjskih in okrajnih zastopnikov I in dotični pečat. Tako uravnane prošnje naj se odpošljejo našim poslancem g. dr. Vošujaku, ali | g. Hermanu ali g. baronu Goedelnu. Ti bodo vse drugo opravili sami. Na spodnjem Štajerskem stanuje še ne 20.000 Nemcev, a Slovencev je 430.000. Davku Slovencev se davek Nemcev niti primerjati prav ne da, ako še pomislimo, da imajo vse boljše službe in dohodke le Nemci v svoji oblasti. In ker se razun v cerkvi povsod nemščina rabi v uradih in srednjih šolah, zato moramo gledati, kako vedno več Nemcev k nam zahaja in domačine poriva nazaj ali pa te sili ponemčiti se. Znani nam bivši minister Stremajer je iz Maribora slovenske profesorje do enega vse prestavil drugam in k nam porinol samih Nemcev, ki ne znajo pa tudi ne marajo za materinski jezik ogromne večine dijakov. Večina dijakov v Celji, Ptuji in Mariboru je vselej slovenska. Ab vkljub temu so ¡avnatelji vsi trdi Nemci. Na mariborski gimnaziji je z ravnateljem vred 10 celo nemških profesorjev Slovenca sta le dva, ako vero-zakouskih dveh jiiofesorjev ne vštejemo. Slovenski dijaki v nižjih razredih morajo neizmerno težav prestati, ker ne razumijo ne profesorjev pa ne knjig. Zato vidimo, da so naši ubogi Slovenski fanti sprva vedno kregani od profesorjev in dobivajo zaporedom „ukor", letos zlasti iz matematike, ker je nemški ravnatelj Gutscher trdno nemškega Bergerja postavil za profesorja matematike v nižjih razredih. Profesor ne ume učenca, učenec ne profesorja, dokler se učenec sam ne izkoplje. Ali se reče to mladež podučevati, omikati ? Ali si takšen profesor zasluži svojo plačo, katero zajema iz davkoplačilskih denarjev? Ali je prav, da Slovenec doplačuje k takšnemu mučenju svoje mladeži po tujih gospodih. Ne, to ni prav. Slovenci smo pred Bogom in cesarjem, pred vojaško in davkovsko postavo Nemcem jednako-pravni. Zato hočemo, da se nam prilike da, tudi dalje in više izobraževati se na podlagi svoje slovenske materinščine. Na slovenskih tleh si ne damo Slovenci poti zapirati več do višje narodne izo-rnike; naši učitelji, naši duhovniki, naši uradniki in profesorji, notarji, odvetniki, zdravniki itd. morajo biti izobraženi Slovenci ali vsaj slovenščine dobro vešči možje bodi narodnosti ktere koli. V to svrho je pa treba, da se uresničijo resolucije g. dr. Voš-njakove. Podpirajmo ga torej krepko in hitro! Poslanec g. Herman in deželna uprava. (Govor v državnem zboru, po stenografičnem zapisniku.) II. Znano mi je vse, kar se navadno ugovarja pa ni vredno, da bi se zavračalo. Če je res, da ne more država obstajati, da nebi deželam jemala pravic, narodov klala in sv. kat. Cerkve vžugavala, kakor je se do sedaj godilo, tedaj pa naj razpade, čem preje tem bolje. Ali to ni res. Ni cesarstvo, ki bi tega potrebovalo, marveč „država", dunajski birokrati. Le tem je treba kulturne borbe in „chabrusa". Vse vlačijo na Dunaj, kar je pa narobe svet. Dežele so stebri celemu cesarstvu. Kdo te spodkopava, ta ni pameten domoljub. Glavna reč so torej dežele. Iz njih nastalo je cesarstvo, ker se je dežela pridružila deželi. Vse dežele skup poznajo cesarja, vsaka posebej pa cesarja le kot deželskega oblastnika, na Češkem kot kralja, na Štajerskem kot vojvodo. Cesar more skrbeti za to, kar je vsem deželam vzajemnega, ne pa za to, kar je vsakej deželi lastnega in posebič potrebnega. Po vsem cesarstvu zapoveduje kot cesar, po deželah kot deželski oblast nik. Na Dunaji pa drugače delajo. Tukaj vidijo vedno le cesarja nikoli pa deželskega oblastnika. Zato delajo na Dunaji vsakojakib zakonov: dačnc zakone, šolske postave, o plači duhovnikov, zdravniške, za žandarje, zlaganje zemljišč, za ribstvo in Bog v6 kašne še (poslanec Hevera: o pokou-čavanji broščev kuaverjev). Zdaj snujejo tudi zakone o zavarovanji, o poštnih hranilnicah, o obdačenji posojilnic, na vrsti je notarijatstvo, po-silno legaliziranje, oderuštvo, uavodi za službo uradnikov in cel6 spomenice. Da bi se vendar dunajska gospoda ne pečala s tem ! Čemu li so •deželui zbori? Če se tukaj kmalu ne spremeni nič, *Si1 tedaj bo zmešnjava čedalje večja, naše mošnje pa vedno bolj prazne. Pravijo, da je državni zbor uže skoval nad 500 postav. In kako se nam godi? Naj še jih nakuje zopet 500, boljše vendar ne bo, če se ne spremeni centralistična sistema. Ker je država nenaravna, mora na Dunaji tudi politika biti taka, da ob nji ne more dolgo obstati nobena skupnost. To je politika brez ljubezni, brez moči in resnice. Poguma imajo le proti vdanim (lojalnim) narodom. Bog plačuje dobre, a kaznuje hudobne. „Država" pa narobe ravna. Nikjer ni sledu o vravuajočem, posredovajočem, blagodejnem delovanji najviše oblasti. Nam po deželah je treba trdnih podlag, nam je treba odkritosrčnosti, dobrovoljne pravičnosti, pogumnosti, sploh, pameti v politiki. Tega nam pa država ne more dati. Ko bi oblekla se s temi čednostmi, hipoma je ni več. Dežele se brez velike škode nadalje ne morejo dajati vladati vedno menjajočim se ministrom dunajskim ali marveč temu ali onemu sekcijskemu načelniku na Dunaji. Saj niso več mladoletne in brez pravic in se morejo same upravljati po svojem deželnem gospodu. Vse te reči in še druge gredo v deželne zbore in se le tam spodobno rešujejo. Veliko jih je bilo že rešenih samo po kaki novi vravuavi. Če bi bili mi praktični, bi ves počasni državni aparat: okrajna glavarstva, okrajne odbore, okrajne šolske svete, okrajne davkarije in notarjate v kot vrgli, na njih mesto pa v vsakem količkaj obširnem okraji postavili samo eno gosposko. Ta edina, po okrajnem svetu podprta in po viši okrožni gosposki nadzirana okrajna gosp6ska, ki bi ob enem lahko od občin prevzela krajno policijstvo in oskrbovala zavarovanja opravke, bi bila ob enem tudi hranilnica in posojilnica, ki bi zajemala iz siro-tiuskih in depozitnih denarjev, iz prostovoljnih denarnih vlog prebivalcev in iz zaloge deželnega zaklada ali če treba tudi iz drugih posojilnic in bi torej lahko in tudi namen imela, prebivalcem v zadregah naglo in ceno dajati posojila. S tem bi bilo pregnano oderuštvo, ravno tako bi bila rešena vprašanja o zavarovanji, poštnih hranilnicah, nota-rijatu in posilnem legalizirauji ter o zadavkanji posojilnic. Se več! Po malem odškodovanji v denarjih, ki bi ga okraj dobival za oskrbovanje onih opravil, bi se nabral okrajni zaklad, ki bi sčasom tako narastel, da bi se lahko vsi upravni stroški okraja iz njega plačevali. Pri taki gosposki bi imel od vsega sveta zapuščeni kmetič zopet zaslombo, kakoršne še takrat ni imel, ko je bil podložen grajščaku. Cerkvene, narodne in jezikove zadeve ne gredo pred cesarstvo. Za odgojo in izobraženje svoje mladine bomo skrbeli mi, v tem si iz Dunaja, kjer je najslabše navadno na vrhu, prav nič ne damo ukazovati. Uradnike za svojo deželo si bomo izbirali mi, deželo svojo bomo merili mi, davke določevali, razdelili in pobirali mi. Za svojo varnost bomo skrbeli mi in vse to bomo zadeli naj- manj vsaj tako dobro, kakor država ali „gospa država"'. Pii tem bi se znebili tudi vničevajočih nas deželnih doklad. To bi bile priproste in naravne naredbe, podobne onim pred 1848. letom. Jaz sem videl tiste čase, bilo je veliko dobrega, kar bi se bilo moralo ohraniti. Uradovanje je bilo lahko, naglo in cenó, uradniki prav pridni. Notarjev ni bilo, pravd, advokatom in posilnih dražb le malo. Priklade za občine in okraje so bile jaku male, in skoro vedno ene in tiste. Deželnih doklad nismo imeli in tudi cesarski davek ni bil ravno prevelik. Javna varnost je bila skoro povsod dobra, hudodelstva, prestopki in samomori so bili silno redki. Ljudstvo je imelo denar in tudi grajščakom in uradnikom se ni slabo godilo. Vse pa je prevrglo se, ko je država še zadnje ostanke podedovanih šeg po deželah iz stola vrgla in se še celó na najnižje stole samosvojne deželne uprave vsedla. Zdaj je vse narobe, prav kakor da bi bile vse sile pekla ušle med nas, pa je še vsak dan huje. Vse to ima dunajska centralistična politika na vesti. Naj opomnim tu še nekaj, kako žganje razdeva ljudstvo. Država zoper to nič ne stori in ne more nič storiti. Tu morejo pomagati le posamezne gosposke, če bi za to imele oblasti. Ako vprašamo, kako bi prišli iz te doline solz, se pokaže, da bi le najviša vlada mogla po boljšem spoznanji, dobri volji in s potrebno ostrostjo izstopivšo reko v prejšnjo mirno strugo nazaj spraviti in nas rešiti od „države", od dunajske kance-lijske gospode (birokracije). Saj ni nobenega dvoma o tem, da bi deželni gospodar imel pravico, zmeniti se s cesarjem in deželami, kako bo v deželah gospodaril, dunajskega državnega zbora bi mu pa o tem ne bilo treba prašati. Ker je pa že vse zagrizeno v ustavo, naj se izvrši tudi vse po ustavi, kar je potrebno. Krona naj naroči vladi, da ima podati državnemu zboru predlog o samostojnosti dežel, po kteri se oblast državnega zbora omeji na gole zadeve vsega cesarstva, deželnim zborom pa dá nazaj po krivici jim odtegnena pravica: voliti poslance za državni zbor. Skrb najviše oblasti bi bila, tak predlog spraviti do sklepa v tem državnem zboru in če ne v tem, pa v kakem drugačnem. Skoro bi pa jaz trdil, da bi celó ta državni zbor sprejel tak predlog s potrebno večino dveh tretjin. Vsaj jaz si ne morem misliti, da bi bil med nami kak izdajalec svoje dežele — vsaj s svojo vednostjo ne — in če bi bil kteri, morda bi mu njegovi volilci pravo pot pokazali. Nič drugega ni treba, ko da se poducé liberalni krogi, ki so, kakor vsak vé, v državo-pravnih rečeh ravno tako bistrega očesa, kakor v cerkvenih. Konca odločitve je pa tudi res treba. Narodi in stranke se ne poravnajo, ne prepirajo same, prepira dolgega med njimi ni konec, ako ga ne razsodi najvišji sodnik. Zakaj še ni te razsodbe? Čakati ž njo ni nravno! Prepir narodov vzbuja in vzdržuje dunajska politika. Gospodarske stvari. Kmetijska napredovalna šola pri sv. Juriji na južni železnici. II. Dne29. marcija smo n apravili učenci 2. izlet v grad Lemberg pri Doberni. Med potovanjem smo ogledovali poljsko zemljišče in njegovo sestavo določevali. Videli in prepričali smo se, kako in s čem gnojijo, na kakšen način da polja obdelujejo in sadunosna drevesa gojijo. Hitro pretekel pa je ta čas in stali smo v dolini pod gradom Lemberg; tu sprejela sta nas g. D. Zdolsek, oskrbnik grada in g. Jamnik, župan. Res imeli smo 4 vroče ure hoda do posestva bi. g. Dr. Edm. Langer-jevega, a vse težave potovanja smo pozabili, ko smo zaslišali prijazno in podučljivo razkladanje g. oskrbnikovo med vršenjem praktičnega poskusa na velikem posestvu. Kazalo in razložilo se nam je, kaj da koristi travnišna brana na travniku, ako se o pravem času rabi. Videli smo, kako da se iz močvirnatega polja voda s pomočjo dre-naže odpravlja. Pokazalo se nam je tudi, kako nam je vodo na travnike in njive napeljevati, kjer je potreba in kakšno orodje kmetu pri rezanji teh jarkov zadostuje. Čitali smo, da Angleži in Francozi njive tudi z vodo gnojijo. Gnoj se kemično hitreje v rastlinsko hrano spremeni, ako gnojno zemljo večkrat z vodo napojiš. Napajanje njiv z vodo so najprej Kinezi poskušali, Angleži in Francozi pa jih že davno v tem delu posnemajo. Videli pa smo v Lembergu prvič, da je tako napa-nanje velike vrednosti. Kazalo se nam je tudi, kako se potočni vodi zabrani, da zemlje od obrežja ne odnaša. Prišli smo tudi na gnojišče, katero je tako narejeno, kakoršno vsakemu kmetu izvrstno ugajati zamore; občudovali smo tudi prostor za gnojnico; povedalo se nam je, čemu se takšni cekini rabijo in kakšen uspeh se pričakovati sme. Tukaj se ne steka gnojnica, najboljša moč gnoja, po cestah ali celo v potoke, kakor se sem ter tje v naši občini godi. Prišli smo tudi do strmih, kamenitih ovčjih pašnikov, kteri so s travo in turško deteljo obsejani. Prepričali smo se, da turška detelja na hribu veliko bolje raste, kakor vsaka druga detelja, to smo videli na njivi, kjer je vsake detelje eden ogon zasejan. — Zdaj smo prišli do prostora, kjer se živice ali sadike za vinograd iz rožja gojijo. Zlabno trsovje se jeseni, kedar že dovolj zazori, obreže, to odrezano rožje je po eden črevelj dolgo in se poveže v butere, ki se denejo v klet, kjer do vigredi čakajo. Spomladi denejo se takšne butere cimit in potem se položč tako v zemljo, da zgornji del nekoliko iz zemlje gleda. Slišali in videli smo, kako se po zgoraj omenjenem postopanji črez 2—3 leta krepke živice ali sadike za vinograd izgojijo, kako se z njimi in potem v vinogradu ravna, da postanejo krepko trsovje. — Zelo zanimalo nas je požlabt-njeno trsovje, kterega še poprej nismo videli; trsovje se mesenca maja požlahtnjuje; tudi smo videli praktično orodje, kterega se delalci pri sajenji živic poslužujejo. Veliko dobrega smo zapazili in slišali pri obdelovanji novega vinograda. Vse je v vrstah nasajeno, vsak šparon in reznik je na pravem prostoru puščen, vsak trs je globoko okopan in mahovja osnažen. — Pri vinogradu smo zagledali mnogo kupov komposta, tako postopanje pri nas malokde vidimo. Grede skoz sadunosnik proti gradu smo videli, kako je vsako drevo osnaženo, z gnojnico pognojeno in nja rane s terom zamazane. Zdaj prišli smo tudi v hlev, v kojem se goveda najboljšega plemena nahajajo. — Zanimalo nas je videti, kako in s čim to živino krmijo. Rezanca se s kropom v kadeh popari, tako poparjena piča se spusti v kadi, da se ohladi in potem se govedom položi. Prišli smo tudi v hra nilnico za orodje; v tem prostoru smo videli različno praktično orodje, katerega kmet potrebuje. S tem je končal 3. ure trajajoči praktični poduk. Povabljeni od g. oskrbnika se vsedemo k mizi, kojo so nam dali obilo pogrniti inuogospoštovani č. g. Dr. Edm. Langer, posestnik tega lepega grada in posestva; da smo tudi okrepčali trudno telo za potovanje v svoj dom. Izrekamo tedaj srčno hvalo g. dobrotniku za prijazno dobroto. Zahvaljujemo se tudi g. Zdolšeku za njegov trud in vsem čast. gospodom, kateri so vzrok, da smo se ta dan toliko lepega in važnega za življenje naučili. Dopisi. Iz Savinjske doline. (Prošnja za slovenski podučni jezik.) Ker so celjski nemšku-tarji tako nesramni bili, da so se vtikali v naše reči in oglasili se proti uvedenju slovenščine v srednjih šolah, kjer je zdaj naš domač jezik popolnem zanemarjen, zato tudi občine in trgi Savinjske doline ne smejo molčati, temuč so se oglasili in se obračajo do državnega zbora s prošnjo za uvedenje slovenskega^ učnega jezika v srednjih šolah na slovenskem Štajerskem. Dotična prošnja se glasi : „Slavni državni zbor ! Podpisana občina se obrača do slavnega državnega zbora, kateri kot zastopnik vseh avstrijskih narodov mora tudi pravice vseh narodov enako brauiti, s prošnjo, da odpravi krivice,^ ki se nam Slovencem godé. Na slovenskem Štajerskem su srednje šole v Celji, Mariboru in Ptuji, pa na vseh teh šolah se samo v nemškem jeziku podučuje. S tem se našim slovenskim fantom pot zapira v latinske šole, ali se jim vsaj take ovire delajo, da teško naprej pridejo. Dasi mi Slovenci s svojimi davki pripomagamo, da se latinske šole vzdržujejo, imajo vendar le nekateri mestni in c. kr. uradniški sinovi največji dobiček od njih. Zato vidimo, da vsako leto menj slovenskih fautov iz kmetov v srednje šole vstopi in da še tisti, ki vstopijo, se v prvih letih silno težavno učč, ker ne razumejo jezika, v katerem učitelji govoré. Na I slovenskem Štajerskem živimo na kmetih sami Slovenci, pa tudi v trgih in mestih so večji del Slovenci. Ako se tedaj v srednjih šolah tudi v slovenskem jeziku zraven nemškega podučuje, se s tem meščanom in tržanom nobena pravica ne krati, za nas Slovence pa velika krivica odpravi. Ce pa želimo, da se tudi v našem slovenskem jeziku na srednjih šolah podučuje, vendar nam ne pride na misel, da bi s e n e m š ki j ez i k iz srednjih šol popolnem odpravil, ker spoznamo njega potrebo in korist za vsakega, kdor hoče v višje šole stopiti. Slavni državni zbor naj torej blagovolj sklenili, da se v srednjih šolah na slovenskem Štajerskem v slovenskem jeziku podučuje, a ob jednem daje prilika učencem se dobro naučiti tudi nemškega jezika. Občina . . . dano N. N., župan. Naslov na zvunanjej strani pole: Slavni državni zbor na Dunaji. Občina . . . prosi da se v srednjih šolah na slovenskem Štajerskem slovenski učni jezik uvede." Iz Maribora. (Zoper dr. Vošnjakove resolucije) izrekli so se v nedeljo 18. aprila t. 1. nujno sklicani mestni zastopniki. Neradi o tem poročamo, ker moramo zopet prepričati se, da nekateri nemški gospodje čisto nič vedeti nečejo o tem, da bi se Slovencem, sodeželanom in sodržavljanom, le betvica narodnih pravic djanski priznala. G. dr. Duchatsch, kojega so lani nekateri zaslepljeni Slovenci pomagali v državni zbor potisnoti, je sestavil prošnjo, jo dal od 24 mestnih zastopnikov podpisati in v seji dal prečitati. V njej pravi, da so terjatve dr. Vošnjakove neopravičene, ob enem pa Nemcem in Slovencem nevarne. Neopravičene so, ker se Slovencem nikder v šolah krivice ne godijo (?), nevarne Nemcem, ker bi ti potem morali slovenski se učiti ali pa svoje otroke na Nemško pošiljati v šole. (Ni res, Nemcev se neče nihče dotakniti; ali se nemška deca slovenski uči ali ne, to nas Slovence ne briga; Nemcem privoščimo radi nemške šole in nemški učni jezik v njih, ali Slovenci terjamo jednako za se slovenske šole in slovenski učni jezik v njih.) nevarne so pa tudi Slovencem štajerskim. (Zakaj? to povedati je dr. Duchatsch v naglici pozabil, sicer pa Slovenci uže sami vemo, kaj nam je nevarno in kaj ne.) Dr. Duchatsch torej želi, naj ostane vse, kakor je in „saecula saeculorum" ter prosi, naj mu pritrdijo mestni zastopniki. Zoper nasvetovano prošnjo oglasil je se čvrsto in pogumno edini baron Maks Rast rekoč, „da se Slovencem zastran § 19. osnovnih pravic godi krivica, ker se v vseh srednjih šolah spodnje-štajerskih podučuje le v nemškem jeziku. Ko bi se reklo: naj se Nemcem narodne pravice ne krhajo Slovencem pa jednake privoščijo, te 'ij bi govornik pritrdil. Praktično vsem ustreči bi se dalo, ako bi se na gimnaziji uvedli paralelni razredi za Slovence, ali pa realka spremenila v čisto nemški gimnazij. Pravica pa mora obveljati, sicer ne bo miru med narodi v Avstriji !" To je tudi naše prepričanje: pravica mora biti, krivica prenehati. G. Janez Girstmayer je pa precej drugega prepričanja nego g. baron Rast. Rekel je: »tukaj se ima najprvlje na Maribor ozirati, ki je nemško mesto." (To popolnem ni res, mariborska gimnazija ni samo za mesto Maribor, slovenskih dijakov je zmiraj več, kakor nemških.) Na dalje trčimo na gimnazijskega ravnatelja in štajerskega Nemca iz Prem-stetten g. Gutscherja. Ta gospod je razlagal, da Slovencem bodi prek dosta, ker se slovenskim dijakom slovenska slovnica prednaša slovenski, kder tudi res največ odlik dobivajo. (No, vidite gospod ravnatelj, kako sami sebe v obraz bijete! Kajti, če se dijaki pri slovenskem podučnem jeziku tako uspešno učijo, je logična posledica edino le, da bi tudi v drugih predmetih izvrstneje in uspešniše napredovali, ako bi se jim v jasnej slovenščini razlagalo — in ker v drugih predmetih ne napredujejo jednako dobro, kriv je temu učni jezik nemški.) Ravnatelj g. Gutscher pravi, da se v drugih predmetih ne more slovenski prednašati, ker slovenščina ni dovolj razvita in porabna za učni jezik (Se vč za takšne profesorje, kakor je g. Gutscher in jegovih 9 nemških pajdašev, ki trohice slovenski ne znajo, tudi je smešno in drzno o nečem soditi, česar kdo niti ne pozna; kaj bo slepec o barvah govoril, kakšne so?). Dalje toži, da ni slovenskih profesorjev (No, zakaj pa so nam jih iz Slovenskega iztirali med Nemce in Hrvate in nastavili skoro samih Tirolcev in Vorarlber-žanov?) tudi ni potrebnih slovenskih knjig (Jalov izgovor: za šole, kakoršnih še ni, se ne spisujejo učne knjige; vlada naj reče v leta dnevih bo učni jezik slovenski in knjig ne bo zmanjkalo; Slovenci tukaj še niti v takih zadregah nismo, kakor so bili ob svojem času Magjari itd.; vlada jemlje od Slovencev jednako kakor od Nemcev vsako leto vojakov in davkov, ona je dolžna poskrbeti za učila na državnih gimnazijah.) G. Gutscher je tudi zoper paralelne slovenske razrede, ker bi sloga med nemškimi in slovenskimi dijaki se razbila (Nam pa se zdi verjetniše, da bi potem Nemec g. Gutscher ravnateljstvo zgubil.) Naposled zagovarjal je g. Gutscher tukajšnjo učiteljišče rekoč, da je ondi vse v redu zastran slovenščine, česar mu nihče ne veruje, kdor razmere pozna. Edino resnično in opravičeno se nam še zdi to, kar je izmed nasprotnikov omenil župan g. dr. Reiser rekoč, „da se ima na želje Mariborčanov vendar ozirati, ker mesto je uže mnogo žrtvovalo za gimnazijo". To hočemo priznati, a ravno zavoljo tega želimo, da se razmere na gimnaziji tako prenaredijo, da bodo obema narodoma prav, nemškemu in sloven- i skemu. Ob konci seje je dr. Duchatsch djal, da Slovenci še le 16 let sem slovenski pišemo, kar svedoči debelo njegovo nevednost. Sveto pismo bilo je veliko 100 let prej na slovenski jezik preloženo, kakor v nemški, tudi novoslovenščina se piše sedaj uže več, kakor 300 let. Da smo mcnje napredovali, to so nemile razmere zakrivile, kar nas pa tem bolje spodbuja, da hitrej ko mogoče proderemo do od svitlega cesarja nam zagotovljenih pravic in torej odločno protestujemo zoper dr. Duchatschevo očitanje, s katerim je izustil, da so terjatve Slovencev krivične! Mestni zastopniki so pritrdili dr. Duchatschu, kar pa Slovencev nikakor ne plaši. Enkrat bodemo ker moramo prodreti, ako hočemo kot izobražen narod sred izobražene Evrope živeti. Iz Središča. (Nesreča na železnici.) Tovorni vlak je povozil due 7. t. m. blizu Središ-kega kolodvora z dogami naložen voz Središčana U. ker je ta na prelazu čez železnico obtičal; vozniki so si sicer prizadevali, odstraniti voz raz železniškega tira, pa vse prizadevanje je bilo zastonj, ker je bil čas prekratek se kakih drugih pripomočkov poslužiti, in vlaku narediti prostora, Vlak pridrdra, prevrne voz, doge razpodi na vse strani, voz pa strašansko zdrobi; enega konja hlapec v naglici izpreže, ali drugega ni bilo več časa; k sreči, da ni imel močne vprege; konj se ustraši, raztrga vprego in se reši gotove smrti. Politični ogled. Avstrijske dežele. Zadnji čas so nemški liberalci po svojih novinah hudo razsajali zoper ministra Taaifeja. Ko bi narodno konservativni listi le 10. del tega se upali pod Auerspergom, konfisci-rani bili bi zaporedom vsi. Liberalci hočejo Taaffeja podreti, državni zbor razpustiti in voliti pod Stre-majerjem. Bo težko kaj iz tega. Taaife stoji trdno v cesarjevem zaupanji, a Stremajer se spravlja v Krapinske toplice in dr. Pražak prevzame njegovo ministerstvo. Bog daj, da se tako Stremajerja znebimo za vselej! — V državnem zboru vrši se podrobna razprava o proračunu za I. 1880; več kakor 200 poslancev hoče govoriti; proti dr. Vošnjaku oroža se tudi mariborski poslanec dr. Duchatsch ter je uže 1 polo dolgi in široki pisani govor nosil po Mariboru kazat svojim prijateljem. Bodemo videli, kako bo kaj kresnol. Do sedaj še nihče v državnem zboru ne ve, ali ima debeli ali tenki glas. — Znani Forregger zahteva od ministrov, naj bi ti strogo pazili, da kde kakšen jezuit ne pribeži iz Francoskega v Avstrijo; to je pravo freimaurersko svobodoljubje. — Slovenski poslanec vitez plem. Schneid izbran je v centralno komisijo za uravnavo zemljiščuega davka; baron Schwegel, slovenskih staršev sin iz Kranjskega, je tako močno trobil v liberalno ustavaški rog, da je drzno glasoval zoper ministra Taaifeja; to je bilo temu preveč in je naglega gospoda iz državne službe djal na 1 leto. Liberalci pa imaio Schwegeina sedaj za „ustavo vernega marternika". Naj ga imajo! — Škofu Rudigierju lineškemu vzeli so liberalci 2 grajščini, a sedanja večina v državnem zboru hoče krivico popraviti. — Iz Trsta 60 iztirali nekega pesnika Cavalottija, ker je iz Italije došel k nam rogovilit. — Slovito kobilstvo v Lipici na Krasu obhaja 3001etnico svojega obstanka, ker je bilo 1. 1580 po nadvojvodi Karolu IV. utemeljeno. — Magjari iščejo denarjev, da bi mesto Szegedin zopet pozidali. V Zagreb je magjarsko miuisterstvo poslalo juda Davida kot najvišjega finančnega uradnika. Ta jud je naenkrat iz fiuančnega poslopja hrvatski grb strgati dal in navesti magjarski. To je Hrvate močno razburilo. Vnanje države. Sv. oče Leon XIII. so pohvalili belgijske in francoske škofe, ker se tako pogumno upirajo krivičnim napadom freimaurerske vlade. — Angleški minister in jud Beakonsiield je odstopil, kraljica je vsled nepričakovane zmage Gladstonove stranke prisiljena tega moža ali njegove prijatelje pozvati na ministerske stole. Največ veselja napravil je ta prevrat pri Srbih in Bolgarih, ki pošiljajo Gladstonu živahnih čestitek. Turški sultan se uže boji Bolgarov in Srbov, ki se nameravajo zvezati. Srbi imajo do vojske zoper sultana dober uzrok, ker so Arnauti zopet vdrli v Srbijo in grdo razbijali. — Gladstone hoče baje Avstriji vzeti Bosno in Hercegovino. — Ruski general Skobeljev je se podal na boj zoper Turko-mene. — Portugalci in Kitajci so se sprli zarad otoka Makao. — Prusko-nemški „kulturoborci" so toliko odnehali, da mešnikom ni treba več pri reservi pod puško! Za poduk in kratek čas. Slovani ob nemškej meji. IL Kde smo Slovani nekdaj bili doma? V Aziji! Iz tega dela sveta naljudil je se zemeljski okrog. Toda po katerih potih in kedaj smo po Evropi se naselili, to je zavito v trdo temo preteklih dnij. Malo gotovega moremo o tej reči sedaj reči. Vendar toliko smemo uže trditi, da so pred nami hodili germanski ali nemški rodovi in pred temi Keltje. Od pamtiveka so Nemcem izhodni sosedi — Slovani, od njih in od nemškutarjev imenovani „Winden, Windische" ali „bindišarji". Brez velikega ugovarjanja priznavajo učenjaki, da je slovanstvu od nekdaj jedro in mozeg nahajal se ondi, kder je se rodila sčasoma največja, najsil-nejša slovanska država — trisvetna Rusija. Pradomovina v Evropo došlim Slovanom bila je dežela ob Baldajskem gorovji s širnim svetom med rekama Volgo in Vislo. Teb pokrajin Slovan nikdar ni zgubil, nikdar izpraznil, vselej hrabro branil. Mimo ali skoz slovanske te zemlje hrumeči narodi: Huni, Goti, Longobardi, Avari, Tartari so zaporedom preminoli. Od teh pouzročene nesreče med inimi Slovani so pa močne izselitve iz pradomovine popravljale. Take izselitve naznanja nam zgodovina iz onega časa, ko so začeli pisati 500 in dalje let po Kristusovem rojstvu. Ob istem času so prodrli slovanski rodovje do Labe. To so bili večjidel sami Obodričanje, Velejčauje, Srbi, Cehi. Takrat je na primer stari Čeh prišedši s svojim narodom na grič, kder blizu Laba v Veltavo teče, in ozrevši se po okolici djal: dežela je lepa, tukaj ostanemo, ter je seboj prinesene podobe slovanskih bogov na tla postavil. Druga izselitva drla je proti jugu. Ta roj izselnikov je starini piscem prvič znan po imenu: Sloveni, Slovenci. Zaseli so najprvlje de-nešujo Besarabijo, sedanjo Bukovino, Rumunijo, Erdelsko. To je pa avarskega kana Bajana hudo razsrdilo. Mahne torej pri Belgradu črez Dunav, hiti kraj reke blizu do ustja, kder jo zopet pre-korači, da Slovence od zaja zgrabi. Toda slavni Dobreta, slovenski vojskovodja, se mu opazno izogiblje tako, da se mora Bajan naposled brezuspešno na ogerskc planjave ob Tisi umakniti. Ta nepovoljna skušnja ga nakloni k zvijači. Ponudi Slovencem prijateljsko roko, napravi ž njimi zvezo in pomnoži tako hipoma svoje bojne trume. Slovenci so mu sprva zavezniki, in vojaki, naposled tla-čani in robovje. S pomočjo Slovencev je poplavil potem balkanski polutok in skoro vso srednjo Evropo. Dvakrat je napal Carigrad, 1. 593. je Bavare potolkel, da je komaj 2000 mož všlo, leta 596 razsajal je po Turinskem gozdu in tiščal Nemce nazaj, ker so mu tudi severni Slovaui pomagali, 1. 597 vzel je Solun ob Egejskem morji. V teh letih so Slovenci svoja selišča porinoli ob Dravi, Muri, Dunavu globoko v sedaj nemške dežele; praded longobardskega zgodovinopisca Warnefrieda bežeč iz jetništva avarskega srečaval je tijan do Furlanskega same Slovence. Toda dobro se tem ni godilo. Avarski jarem bil je strahovit. Celó ženske morale so Avarom hoditi v boj. Grški zgodovinarji poročajo, da je po bitki na morji pred Carigradom 1. 626. plavalo na vodi vse polno v boji usmrtenih Slovenk. Ubogi Slovenec je moral delati in se vojskovati za divjega Avara. To je naposled Slovence razjarilo. Pogumni Samo zbere Slovence, strahovito klanje se prične, Avari so premagani in Samo proglašen prvi slovanski kralj. Skoro vse dežele sedauje avstrijske pokoravale so se temu junaku. Tudi severni Slovani ob Labi so mu zavezniki. Kako mogočna da je bila ta slovenska država, pokazalo je se v boji z Dagober-tom, fraukovskim kraljem. Ta je hotel mlado slovansko kraljestvo vsakako potlačiti. Znamenito je, kako je svaje iskal. Poslal je namreč v Slovenca preoblečenega poslanika terjat, naj Samo da zado-stenja za to, da je bilo nekaj frankovskih trgovcev na Slovenskem ubitih. Samo ga zavrne rekoč: da so tudi Franki mnogo krivic učinili Slovencem in so torej jednako dolžni zadostovati. Poslanik reče ošabno: taksno pogajanje med Fianki in Slovenci ni mogoče, kajti Dagobert in Samo nista si vrst- nika, Samo in jegove dežele so podložne Dago-bertu. Samo odgovori: to je mogoče le, ako zavlada med Franki in Slovenci pravo prijateljstvo. Poslanik reče: Franki smo kristijani, služebniki božji, katerim se ne spodobi, da bi s psi prijateljstva sklepali. Tudi prav, reče Samo, če ste vi božji služebniki, smo pa mi božji psi, ki vas smemo, kedar zoper Boga ravnate, do belih kostij zgristi. To je bila Samova zadnja beseda, poslanik je moral takoj iz Slovenskega tavun. Boj je bil gotov. Dagobert se ga je evrstvo lotil. Od treh strauij planil je nad Slovence. Iz Italije pritiskali so Longobardi, ob Dunavu krvi in plena lačni Alamani, proti Ceskej pa, kder je Samo blizu Tugosta ali kakor Nemci pišejo „Wogastisburga" s svojo vojsko na sovražnika čakal, jo zavije Dagobert sam. Longobardi in Alamani so Slovence res povsod tiščali nazaj, toda ošabni Dagobert bil je grdo tepen, njegova vojska po 3dnevnem klanji skoraj vsa uničena, le malo Frankov je všlo slovanskemu meču. To je bilo 1. 630. Sedaj so imeli Slovenci povsod mir do Samove smrti 1. 658. Samo je bil pagan, imel je 12 žen, ki so mu porodile 22 sinov in 25 hčerij. Njegovi sinovi pa med Slovenci niso ohranili očetove veljave in oblasti. Velika in slavna država je razpala in komaj okročeni sosedje: Avari, Longobardi, Bavari in Franki so se zopet ukrepili na nesrečo in pogin velikega dela Slovencev. Smešuičar 17. Ko je učil korporal nemškega novinca eksercirati, ter mu praviti „ajns cvaj, ajns cvaj", gre novinec tako okorno, da se spodtekne, ter pade na kamen in si razbije nos. Novinec se preme za krvavi nos in reče korporalu: „Da habt es jetzt, enter immer ajns cvaj". — J. D. Razne stvari. (Stradajočim Istrijanom) smo odposlali zadnjih 18 fl. Od g. Gajšeka pod imenom Dobernske fare prejete 4 fl. smo odposlali siromakom uže 25. marcija t. 1. S tem sklenemo to nabiranje rnilo-darov. Bog plati vsem ! (Prečastiti g. Matevž^ Lah) župaik v pokoji, je zbolel zelo nevarno. Želimo častitljivemu star-čeku zopet čvrstega zdravja, da bi zamoge! obhajati letos svojo zlato sv. meso! (Kat. podp. društvu v Celji) so darovali : C. g. Anton Rodošek, kaplan v Rajhenburgu, č. g. Alojzij Bratuša, kapi. v Slivnici, g. Miha Žičkar, pojest, v Rajhenburgu, vsak po 2 gld. Neimenovan iz Dobrove 1 fl. 50 kr. A. Kodela, posest, na Dobrovi 10 gld. za zidanje poslopja šolskim sestram. Bog plati! (Romarji na sv. Višarje) zbirajo se letos v petek po vnebohodu Kristusovem t. j. dne 7. maja v Petrovčah, kjer imajo zjutraj ob 6. uri peto sv. mešo. Potem se odpeljejo na Vransko, kjer bo zopet ob '/a H- l"'i sv. meša z blagoslovom. (f Č. g. Davorin Čanžek) rojen pri sv. llenii, bivši kaplan pri Reki v Primorji, je sedaj umrl kot administrator v Vojnej krajini škofije Senjske. Znancem bodi priporočen v blag spomin ! (Župan v Kar Sovini pri Mariboru) pridni slovenski domoljub in volilec g. J. Dovnik prišel je nedavno od ponočnega straženja domov in se truden vsede na klop pred hišo, ko nepoznan hudobnež priskoči in mu hoče vrat prerezati, toda v naglici je čestitemu starčeku le precej globoko rano v čelo zarezal in zbežal. (Brata dva morivca) ugrabili so in zaprli na Vrangi sv. Lenartskega okraja, ker sta ua sumu, da sta strahovito ubila 70letno žensko v Smolincih. (Pogorele so) g. Seederjeve fornirske žage s vsemi poslopji vred. Posestvo je do 12.000 fl. zavarovano bilo. (Slabo obesli) so morivca Dorkača v Gjuru na Ogerskem, ker je potem, ko so ga iz vislic vzeli in vračniki dobili, da bi ga raztelesili, zopet živ postal. Sodniki bili so v velikih zadregah nevedoč ali bi ga zopet šli vesit ali živeti pustili. Telegrafirali so cesarju, a morivec je med tem vendar umrl na plučni vnetici. (f Andrej Lobnigg) zvesti prijatelj „očeta" Wretzelua je umrl. List za listom padne raz nem-škutarskega drevesa. Naj počiva v miru! (Most v Drauburgu) po ledu poškodovan je zopet popravljen, da se zamore po njem prevažati. (V Varaždinu) začne izhajati list „Prijatelj puka". List stane 2 fl. do konec leta, 1 fl. do konec augusta in 60 kr. do konec junija. (Pri sv. Lovrenci na dravskem polji) pogorelo je 7 posestnikov. (Prezentiran) za sv. Jungerto na Pohorji je č. g. A. Slatenšek. Loterijne »trtllkei V Trstu 17. aprila 1880: 72, 15, 83, 76, 90. V Lincu „ „ 41, 68, 8, 39, 33. Prihodnje sreokauje: 1. maja IŠ80. Služba 2-3 Organista in mežnarja je pri sv. Mihelu polek Šoštanja izpraznjena. Prosilci naj se oglasijo pri cerkvenem predstojništvu do 8. maja. Cerkveno predstojništvo sv. Mihela pri Šoštanji. Orgij arska služba razpisana je s službo cerkovnika vred pri sv. Lenartu v Slov. goricah. Kdor želi službo dobiti, n;