Poročilo c. kr. okrajnega šolskega nadzornika Iv. Lapajne-ta o stanji šolstva v Novomeškem okraji 1884. 1. z nasveti, kako bi se omenjeno šolstvo boljialo. (Priobčil pri učiteljskem zborovanji v Novem mestu v dan 2. julija 1884. 1.) (Dalje.) Na enorazrednicah je težko terjati Tretjega berila, pa nekatere ga vender imajo; dobro osoovaaa dvorairedaica mora imeti vsekako v vižjem oddelku. II. razredu Tretje berilo in čveterorazrednica pa v IV. razredu tudi četrto berilo, ki je letos izišlo. četrto berilo je izvrstna knjiga z lepiua in težkim berilotn; vpelje naj se zlasti v ponavljevalne šole. Ker je mnogo učiteljev še, katerim je ta knjiga neznana, zato sem preskrbel, da bode letos vsaka šola med ubožnimi knjigami dobila tudi 1 iztis Cetrtega berila. Računic, teh izvrstnih in jako cenih knjižic, sem vse preveč pogrešal po šolah. Na enorazrednicah morale bi biti 1., 2. in 3. računica, na dobrih dvorazrednicab tudi 4., in na dobrih čveterorazrednicah tudi 5. računica, ki bode zlasti pri georaetriji, ki se rnora deloma v zvezi z računstvom učiti, dobro služila. Pa učenci sami morajo biti preskrbljeni s knjigami. Našel sem pa žalibog šole, kjer učenci nižje skupine, in druge, kjer učenci višje skupine niso imeli niti 1. niti 2. računice. Učitelj jih je imel v omari sbranjene, a škoda se inu je zdelo, da bi jih bil učencem posodil. čeinu so li knjižice? Ali mar ne zato, da se otroci v šoli in doraa iz njih uče?! Le eno šolo sem najdel, na kateri so otroci skoro preveč raznovrstnih knjig imeli, kjer velja izrek: nzu viel des Guten". Na neki slabi šoli je učitelj pa koncem tega šolskega leta hotel vpeljati 3. račutrico in Cetrto berilo — v svoji razdeljeni enorazrednici. Zelo imenitno je pri vsaki šoli, da so otroci preskrbljeni ne satno s šolskimi knjigami, ampak tudi z vsem potrebnira šolskim orodjem, t. j. s tablicami, črtalniki, pisankami, risankami, s peresi, svinčniki itd. V tej zadevi sein bil prav malo zadovoljen, le redke so tiste učilnice, na katerih so otroci imeli vso potrebno šolsko orodje. Naletel sem marveč že na več šol, kjer je učitelj imel v šoli tablice, a otroci so bili brez njih. Škoda se je zdelo, da bi učitelj tablice, ki so bile vender šolska lastnina, otrokom na doin dal. Krojač brez igle ni krojač, čevljar brez šila ni čevljar, in učenec brez tablice ni učenec. Tablica bi morala biti zvesta spremljevalka vsacega šolarja, doma in v šoli in celo na pašo naj bi deček tablico seboj jemal. Kaj pa rečete o tistem učitelju, ki še otroku črtalnika ne zaupa, da bi ga domov nesel. Kje naj se taki šolarji vadijo pisati, ko nimajo niti tablice niti pisala doma. Pisank se pa  otrokom še manj na dom da, kajti nekateri učitelji so tega mnenja, da učenec doma ne more pisati, ne more izdelovati šolskih nalog. To je napačno mnenje. V šoli seveda naj se uči učenec po vzgledib učiteljevih na šolski tabli pisanja v obče in zlasti lepopisja. Ali v šoli je prenialo časa, da bi se otrok vadil v tem, kar je v šoli enkrat ali komaj dvakrat videl in poskusil. Za pisanje (lepopisje) je tudi po naših načrtih premalo ur odločenih, da bi zadostovale v zadostno izurjenje v tem predmetu. Zato mora učitelj svojim otrokom dajati domače naloge, katere naj izdelujejo na tablice in pisanke, s svinčnikom ali s tinto, poslednje je gotovo boljše. Vsaj otroci že dobe tudi doma toliko časa, da izdelajo vsaj dvakrat v tednu kratko nalogo; z velikirai stroški to tudi ne bo združeno, pisanke so po ceni, tinta tudi ni draga. — Pisanke se prav različne rabijo po našem okraji; dovoljene in nedovoljene. Pisanke s slikami in slabim papirjem gotovo niso dovoljene in na nekaterih šolah rabijo učenci v šoli Greiner-jeve pisanke s predpisi, da si učitelj olajša delo, da njemu ni treba na tablo vzglednih črk delati. Rabljenje tacih pisank v šoli je zoper ministerijalni ukaz. Za domače vaje pa niso prepovedane. Konferenca bi lehko sklenila, kakšne pisanke naj bi se v tem okraji rabile, a to vprašanje je premalenkostno, da bi se ž njim bavile. Toda od vsakega učitelja bodem terjal, da rabi za lepopisje pisanke iz prav dobrega papirja s pivnim papirjem vred; take stanejo navadno 2 kr. Za pravopisje, za računstvo in sploh za vaje ali domače naloge naj bi rabili morebiti cenejše pisanke, take, ki se dobe po 1 kr.; kajti teh porabijo več, zato naj bodo cenejše. Takih slabejših pisank ne sme ne učitelj, ne trgovec po 2 kr. prodajati. Z risankami nisem kaj zadovoljen; risa se sploh malo, pa še to na tenek papir in brez izjeme na pikčasti papir in sicer edino le v prvo risanko (1 crn. pike). Vsaj se dobč risanke tudi iz trdnega in debelega papirja, če tudi ni bel in gladek. Na debel papir risati je otrokora veliko ložje in takega s trdo svojo roko ne prederejo tako lehko, kakor če se risa na tenek papir. Vedno risati v prvo pisanko, nikakor ne smem dopuščati. Že enorazrednica naj vpelje tudi drugo risanko (2 cin. pike), dvorazrednica mora imeti tudi tretjo risanko, a čveterorazrednica pa še četito risanko (v 4. razredu). Da bodo otroci imeli guruilastike (črni guini, a ne radirke), naj se obrne učitelj n. pr. do nNarodne šole", ki rnu najboljših gurailastek po jako nizki ceni preskrbi. Risarski vzgledi za učitelja so dobri: Grandauer, Eichler, Tretau; Kopšiča ne priporočam. Tega pa celo ne pripuščam, da bi učitelj dal otrokom tiste drage Kopšičeve risanke, pri katerih njemu samemu ni treba na tablo risati. Kakor mora učitelj pri vsaki lepopisni uri sam na tablo pisati, na tabli učencem črke razkazovati, tako mora tudi pri vsaki risarski uri sarn na tablo risati to, kar učenci posnemajo v svoje risalne zvezke. Učitelj, ki pri lepopisji (ali risanji) svoj predpis po več tednov (!) na tabli pusti, spada v staro dobo, ko je učitelj svojo nvoršriftou komaj 2- do 4krat v letu spremenil. Z učili ali učnimi sredstvi je večina šol v tera okraji preskrbljena; nekatere šole imajo celo več jih, kakor jih zahteva šolski in učni red z 20. avgusta 1870. 1. Tudi sem videl po nekod prav dragocene reči. Kar se mi pa ni dopadlo in kar morara grajati, da nekatere šole še zdaj nimajo vseh učil, čeravno je 14 let minulo, od kar so bila po omenjenem ministerskem ukazu zapovedana. Pa nadcjam se, da bodo učitelji na to delali, da se prej ko prej v proračun krajnih šolskih svčtov tudi za pomanjkujoča učila postavi potrebna svota. Kar me je pa najbolj v tej zadevi žalilo, je, da imajo učitelji, kakor sem že omenil, učila skoro vsa razpostavljena skozi celo leto v šolski sobi na stenah, kjer trpe pred prahom, vlažnostjo in pred otroci. Samo takrat, kedar se rabijo, ali pa še nekaj časa pred in po tem, se razobesijo table na steno. Če so vedno na stenah, tudi otrok takrat ne mikajo, kadar jih učitelj razklada. — Pri nekaterih šolah je tudi nekaj knjig za učiteljevo rabo. Ako učitelj sam takib ne rabi, sme jih včasi tudi zanesljivim odraslim ljudem posoditi. Tako učiteljsko knjižnico naj pa učitelj odloči od šolarske knjižnice, in seveda tudi od knjig za ubožne učence, o katerih naj ima natančen zapisnik, o številu, o vsakoletnera prirastku in o učencih, katerim jih je posodil in od katerih jih mora redno ob koncu šolskega leta terjati. — K knjigam za ubožne učence naj učitelj vpiše tudi tiste, katere krajni šolski svet kupi. Ce se v ta ali drug šolski namen ppstavi kaka svotica v proračun, mora učitelj gledati, da se tudi porabi. — Šolske ure so navadno od 9.—12. in od 1.—3. ure, kar je čisto pravilno. 25 ur torej se navadno na teden poučuje. Če je pa za ta ali uni razred po učnera načrtu več ur predpisanih, moram gg. učitelje opomniti, da tudi več ur poučujejo, toliko pač, kolikor je zapovedano, pa tudi ne več, kakor sem to pri neki šoli zapazil. Če učitelj ne more n. pr. telovadbi odločiti toliko časa, kolikor terja načrt, ker nima niti orodja, niti prostora telovadskega, naj pa v tistem času uči druge predmete. Od učitelja se mora po vsej pravici zabtevati, da se ravna pri svojera pouku po šolskih knjigah in po učnem načrtu. Žal, da je resnica, da so še učitelji, ki ne vedo, kaj je ,učni načrt". nUčne načrte" (Lehrpliine) je izdal slavni c. kr. deželni šolski svet že 1874. 1. in vender setn naletel na nekatere šole, ki so brez njih. Kako naj se potlej učitelji po načrtu ravnajo?! Da je slavni c. kr. okrajni šolski svet vprašanja, ali naj bi se ti načrti v čem izpremenili, na dnevni red denašnjega zbora postavil, vodili so ga pri tem ti nagibi, da bi učitelji te načrte dobro enkrat premislili. Vzrok temu je pa tudi ta, ker bode morebiti o premembi načrtov od 1. 1874. govor pri bodoči deželni učiteljski konferenci. nUrniki" naj se pa v bodoče imenujejo po tem le pravem imenu in naj se vsako leto posebej predlagajo c. kr. okrajnemu šolskensu svetu v potrjenje. Za 1884/85.1. naj pa učitelji tega ne store, ako bode slavni c. kr. deželni šolski svet letos učne načrte, ki so podloga urnikom, v čem izpreinenil, zlasti z ozirom na postavo z 1883. 1. (2. maja). Da se uČDi smoter, ki je podpisan po učnih načrtih, v obče ne dosega, razumljivo je samo ob sebi; kajti zahteva se v nekaterih točkah obilo. Priden in vešč učitelj bi v normalnih šolskih raztnerah že veliko dosegel; toda kje so normalne šolske razruere in ob enera priden in izveden učitelj ? Najboljši uspehi so v materinskem jeziku, osobito v čitanji. Pa kakor sera pri druzih predmetih opazil metodične nedostatnosti, tako še celo pri čitanji. Sploh naj se učitelj višjih definicij ogiba v ljudski šoli. Tudi pri računstvu naj se ne vpraša, kaj je soštevanje, odštevanje itd. Učitelj naj bo vesel, da znajo otroci soštevati, odštevati itd. S slovnico slovensko sem v obče nezadovoljen, zlasti na nekaterih šolah se menda nič ni gojila. Na nemških šolah govore učitelji pravilno nemščino, na slovenskih šolah pa navadno slabo slovenščino, vse polno germanizmov, n. pr. ngor dal", Bnoter povedal" — »koga" (nam. kaj). (Konec prih.)