Manca Erzetič1 Ruska revolucija skozi prizmo Kosovelovega nazora in poezije Izvleček: Članek obravnava vpliv ruske revolucije, kot se izpričuje v intelektualni in pesniški ustvarjalnosti Srečka Kosovela. Ta vpliv je večplasten in tudi zapleten, saj se tu prepletajo družbeno-kritični, kulturno-refleksijski, estetski, poetološki in osebni vidiki. Ključna je ob tem Kosovelova okupacija s kriznim položajem humanosti v zgodovinski situaciji Evrope in sveta po koncu prve svetovne vojne, ki zadeva tako posameznika kot skupnost, tako delavca kot narod. Ruska revolucija je tako pri Kosovelu nedvomno vzbudila prepri- čanje o tem, da bi svet lahko postal humanejši, hkrati pa ga ne mo- remo razumeti kot “vernika revolucije” v smislu podložnosti revo- lucionarni ideologiji. To mesto oblikovanja “Nove humanosti” pri njem vsekakor zavzema umetnost.  Ključne besede: ruska revolucija, Srečko Kosovel, ideologija, tota- litarizem, Slovenci, kultura UDK: 821.163.6:323.272(47)"1917" Russian Revolution through the Prism of Srečko Kosovel’s World View and His Poetry Abstract: The article deals with the influence of the Russian Revo- lution as evidenced in Srečko Kosovel’s intellectual and poetic cre- ativity. Multifaceted and complicated,  this  influence includes so- cio-critical,  cultural-reflexive,  aesthetic  and poetological  aspects. 123 Moni tor ISH (2018), XX/1, 123–137 Pregledni znanstveni članek Review article 1Mag. Manca Erzetič je doktorandka filozofije na Filozofski fakulteti Uni- verze v Ljubljani in mlada raziskovalka na Inštitutu Nove revije. E-naslov: manca.erzetic@gmail.com.  07 - MancaErzetic 16. 10. 2018 13:54 Page 123 Of key importance is Kosovel’s preoccupation with the crisis of hu- manity  in  the historical  situation  of Europe  and of  the world  in general after the end of the First World War, which affected both individual and community, both worker and nation. While the Russ- ian revolution undoubtedly led Kosovel to believe that the world could become more humane, he cannot be considered a ‘believer of the revolution’ in the sense of adherence to revolutionary ideol- ogy. In his view, the role of creating a ‘New Humanity’ definitely belonged to art. Key words: Russian revolution, Srečko Kosovel, ideology, totalitar- ianism, Slovenes, culture 0 0 0 Prispevek je nastal v okviru širšega premisleka o človekovem po- ložaju v svetu in njegovi umeščenosti v zgodovinsko situacijo 20. stoletja skozi prizmo bivanjskega nazora in poezije Srečka Kosovela2 Ruska revolucija, ki je bila eden od temeljnih vzvodov (pre)obliko- vanja družbenih ureditev 20.  stoletju,  je vzniknila  iz nečloveških bivanjskih  in ekonomskih razmer kmetov na podeželju, socialne, gospodarske  in politične nemoči delavstva  ter političnih, gospo- darskih,  kulturnih  in  izobraževalnih  privilegijev  vladajoče  elite, predvsem pa spričo nevzdržnih razmer na frontah druge svetovne vojne.3 A čeprav vse te razmere upravičujejo “upor množic” in zah- tevo po vzpostavitvi svobodnejše in pravičnejše družbe, z njimi ne moremo zadovoljivo upravičiti tega, kar je sprožil oktobrski revo- Manca Erzetič 124 2 Prispevek v okviru raziskovalnega projekta  “Kontemporalnost razume- vanjskega konteksta ter izražanje osebne in družbene svobode”, P6-0341.  3 Podrobneje Hobsbawn, 2000.  07 - MancaErzetic 16. 10. 2018 13:54 Page 124 lucionarni prevrat4: pod “diktaturo proletariata”, ki je bila bolj krinka za diktatorske interese novih oblastnikov, “novega razreda”, se raz- vije  revolucionarni  teror  in  totalitarizem,  ki  ga  lahko  štejemo  za nov pojav v politični zgodovini, in hkrati za tistega, ki je bistveno opredelil družbena dogajanja v 21. stoletju.5 Ruska revolucija je že takoj po koncu prve svetovne vojne ne- posredno vplivala  tudi na slovensko družbo.6 Njen položaj  je za- znamovala predvsem narodna razdeljenost med tri države, Jugo- slavijo, Avstrijo  in  Italijo;  v  vseh  treh  državnih  okvirih  Slovenci niso mogli svobodno in avtonomno zaživeti in oblikovati prave sa- mobitnosti, vrh tega se tej narodni in državni blokiranosti pridru- žujejo še slabe socialne razmere, ki same po sebi kličejo po uporu iz hlapčevstva, tako v narodnem kot socialno-političnem okviru. Pesnika Srečka Kosovela nedvomno lahko štejemo kot pričevalca tega obdobja in razmer v njem7, a hkrati je tudi pričevalec še nečesa “višje” oziroma “globlje” segajočega: krize evropskega človeka, krize evropske humanosti. Kosovel je seveda zelo dobro občutil, kako se je prva svetovna vojna zarezala v Primorsko, s tem da je bila soška fronta ena izmed najgrozovitejših v svetovni zgodovini na splošno. Bil je priča vzponu italijanskega fašističnega gibanja pod vodstvom Benita Mussolinija – Duceja. Neposredno je spremljal, kako je Italija po Rapalski pogodbi leta 1919 začela s političnim, kulturnim in go- spodarskim onemogočanjem “priključenih” primorskih Slovencev. Že leta 1920 se je slovenski narod lahko docela prepričal o tem, kar je prej morda samo slutil, namreč, da mu pod italijansko oblastjo ni 125 Ruska revolucija skozi prizmo Kosovelovega nazora in poezije 4 Glej Rabinowich, 2017; glej tudi spremno besedo Igorja Grdine v Pipes, 2011, ter njegov ekspoze na omizju o ruski revoluciji v organizaciji INR: https://www.youtube.com/watch?v=8tcdAkBNLF4. 5 Prim. Pons, 2017. 6 Podrobneje Kermavner, 1967. 7 Prim. Pahor, 2008. 07 - MancaErzetic 16. 10. 2018 13:54 Page 125 (pre)živeti8. Hkrati so se naznanjali obrisi nacionalnih trenj v no- voustanovljeni SHS, ki so potem trajali in se krepili skozi obdobje obeh Jugoslavij, kljub “bratstvu med narodi” kot najvišje razglašeni paroli  poavnojske  Jugoslavije. Koroškega  plebiscita  in  njegovih posledic za “slovenski živelj” pravzaprav ni treba posebej navajati, dovolj je statistično navesti, koliko tega življa je danes na avstrijskem Koroškem še preostalo. Vojaška militantnost in politična represija, pa tudi manipulativna diplomacija so pri Kosovelu nedvomno pustile neko “travmo”9 in v njem še dodatno vzbudile občutljivost za nesvobodnega, “malega človeka”,10 izhod iz ujetosti pa je pesnik nedvomno videl v revoluciji človeka in umetnosti. Občutek  nemira  in melanholije,  bivanjske ujetosti na eni in potrebe po revoluciji za človeka na drugi strani, je pesnik pogosto opisoval  s pomočjo pesniških  impresij  (npr.  v Manca Erzetič 126 8 Boris Pahor neposredno priča o tem, kako so 13. 7. 1920 fašisti požgali Narodni dom, slovensko kulturno-izobraževalno središče v Trstu. Narodni dom se je ob požigu spremenil v “gromozansko ognjeno gmoto, obkro- ženo z vpijočimi fašističnimi skvadristi” (Pahor, 2008, 23). Kosovel svoja občutja po tem dogodku strne v pesmi Ekstaza smrti, obenem pa v pismu Branku Jegliču zapiše: “Saj ni čudno, da je kaj takega mogoče v teh raz- merah, ko se vozijo vojaki na mejo in trepečemo, da nas – zaradi naše po- štenosti odpeljejo. Hudo mi je in zakaj nisem pri morju vladajočem, da bi se veselil? Čemu? Podrli so grad Slovencev in odprli so vstajo in podprli zavestnost in jo potrdili” (Kosovel, 1977, 283). A slovenski jezik ostaja pereč problem tudi skoraj sto let pozneje, kar je privedlo do nuje po manifestu, dne, 13. 7. 2016, torej na dan požiga Narodnega doma, ko je bila v prostorih Slovenske matice sprožena manifestacija “Zagovor slovenščine” v pod- poro “ohranjanju” visokošolske in znanstvene rabe slovenščine – v Slove- niji! Glej:  http://www.zagovor-slovenscine.si/wp-content/uploads/2016/ 09/Vabilo-Zagovor-sloven%C5%A1%C4%8Dine.pdf.  9 Fenomen travme ima sploh osrednjo veljavnost v obravnavah pričevanj- ske literature, prim. Felman, 1992. 10 Glej Kosovelovo pismu Branku Jegliču (Kosovel, 1977, 279–285). 07 - MancaErzetic 16. 10. 2018 13:54 Page 126 pesmih Premišljevanje, Kraška vas, Z otožnostjo strmim idr.). V ne- katerih Kosovelovih pesmih (npr. Sferično ogledalo, Pesem številka X; Kons Z; Ej, hej; Napis nad mestom itd.11) najdemo onomatopo- etične izraze za strojnice in drugo mehaniko topniškega obstrelje- vanja, uporabo plinskih bomb in podobnih uničevalnih sredstev, ki aludirajo na futurizem, vendar tu seveda izostane ideološka na- vezava, ki je očitna pri njegovem italijanskem sodobniku Marinet- tiju. Za Kosovela je bilo ključno vprašanje evropejstva in človečan- stva in ne t. i. družbenopolitične mode (npr. pesem Tujina in mi)12, kar je fašizem tudi očitno bil. Vprašanje človečanstva se v pesmih izraziteje nakaže pri prehajanju iz ekspresionistične13 v konstrukti- vistično poetiko, s katero se je neposredno seznanjal tudi iz ruskih revolucionarnih virov. Na podlagi opravljenih literarnozgodovinskih raziskav lahko ugotovimo, da Kosovel konstruktivizma ni sprejemal 127 Ruska revolucija skozi prizmo Kosovelovega nazora in poezije 11 S porušenim ravnotežjem med dvema poloma komunikativne zmožnosti in poskusom uravnoteženja s povezavo umetnosti in življenja v Kosovelo- vih konsih ter njegovem premislekih o sebi in družbenih normah poglo- bljeno ukvarjala Alenka Jovanovski v članku Kosovelovi konsi: nelahko ravnotežje med subjektom in družbo. (Jovanovski, 2005, 91–102, 225–238). 12 Kosovel, 1974, 41. 13 “[Kosovel] ni priznaval niti zgolj idealnega izvora umetnostne smeri niti jih ni imel zgolj za nasprotujoče člene prejšnjim stilom, torej zgolj za dialektično zakonitost znotraj zgodovine umetnosti, je tudi ekspresioni- zem motiviral predvsem s stvarnim človeškim stanjem in družbo, nje- govo vsebino in obliko je vezal na življenje vojnega in povojnega časa. Trdil je, da ekspresionizma ni rodil nazor, niti se ni rodil 'v umetnosti', rodil se je 'v življenju', rodila ga je evropska 'gospodarska vojna', na Slo- venskem pa je pognal po vojni 'iz naših obupnih razmer, iz štirikratne razkosanosti naroda'. Nastala je nova doba ali 'doba ekspresionizma v ži- vljenju', 'mrtva generacija' te dobe je vsesala 'glad in grozo vojne', hkrati pa začutila, da so v prihodnost obrnjene niti potrgane, da je bila zapre- dena v brezpotje kaosa: In rodil se je ekspresionizem iz človeštva” (Za- dravec, 1986, 143). 07 - MancaErzetic 16. 10. 2018 13:54 Page 127 ideološko, temveč se je z njim soočal in spoprijemal na umetniški ravni v iskanju samega sebe.14 Diferenciacija vloge proletariata Kosovel je bil dodobra seznanjen s kulturno in politično situacijo v Evropi  in  po  vsem  svetu,  o  kateri  so mu poročali  tudi  njegovi prijatelj in sorodniki.15 To je nedvomno pogojevalo njegovo razu- mevanje proletarske revolucije  in njene vloge za napredek člove- čanstva. Ob besedi revolucija največkrat pomislimo na radikalno spremembo družbenih, ekonomskih in političnih odnosov, ki jo iz- vede neka družbena sila.  Latinski  izraz  revolutio16 pomeni  spre- membo stanja, vendar imamo, ko govorimo o stanju družbe, opraviti s specifično situacijo, ki presega “golo” stanje, in prav zato lahko privede  do  družbene  spremembe  ali  do  družbenega prevrata. V primeru ruske revolucije je izstopila predvsem revolucionarna vloga proletariata, ki pa je podrejena neki diferenciaciji. Vprašanje proletarca kot delavca in proletariata kot delavskega razreda tvori osrednji element Kosovelovega izpričevanja silnosti revolucije. Revolucijo pri tem razume kot silo človeka ter ji zato pri- piše obče-človeško smisel. V konkretnem zgodovinskem primeru ruske  revolucije  se zastopanje proletarca kot človeka preobrazi v manipuliranje s proletarcem kot orodjem, morda celo tehniko revo- lucije. Ne  gre  za  revolucijo zaradi človeka, zaradi človečanstva, Manca Erzetič 128 14 Kosovel se je povezoval s konstruktivističnim slikarjem Avgustom Čer- nigojem, s katerim sta leta 1924 urejala glasilo Konstruktor. Več o tem Kos, 1986, 248–257; Zadravec, 1986; Vrečko, 1986; Vrečko, 2014. 15 Npr. Curcio, sestra Karmela, Černigoj, Gspan, Janežič, Leon in mnogi drugi. Podrobneje glej Rojc, 2007; Erzetič, 2010.  16 Glej vir: https://www.etymonline.com/word/revolution; http://www.fran. si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar/4291356/revolucija?Fil- teredDictionaryIds=193&View=1&Query=revolucija. 07 - MancaErzetic 16. 10. 2018 13:54 Page 128 marveč za revolucijo “zavoljo” revolucije, torej voljo in moč revolu- cije, ki kot taka sila nujno sproža nasilje.  V opusu Srečka Kosovela  je proletarec obravnavan kot tvorni element nove družbe in kot avtonomna oseba. Kosovel ga kot takega ne le izpričuje v pesmih, ki so prežete z javljanjem nihilomelanholije in tesnobe,17 marveč bistveno mesto proletarca izrecno opredeli iz prostora in v prostoru umetnosti. Izrecno to nakaže v eseju Umetnost in proletarec:  “Ta  razredni  boj  daje  proletarcu  življenjsko  silo in življenjski program. Ali brez dovoda duševne kulture ostane  ta  razredni boj kakor neprižgana luč, ki ne more razsvetljevati kaosa vsa- kdanjih borb. Ta  luč  je umetnost in znanost. […] Umetnost za človeka. Zato, ker je edinole kultura tista, ki lahko prenovi in pre- obrazi človeka.”18 V Dnevniku VII: Cilji kulture o revoluciji meni, da: “[r]evolucija pride, ker mora priti, zato ker mora, je problem človeštva. Toda re- volucija ni tako enostaven pojem. […] Revolucija mora priti, popolna duhovna revolucija. A ta revolucija se je vedno in povsod začenjala v umetnosti in mi smo toliko revolucionarji, v kolikor so bili Preše- ren, Levstik, Cankar. Revolucija je vsebinski ne formalen pojav. Zre- voltirati svet se pravi, dati mu novo vsebinsko obliko.”19 Problematiko “revolucionarnega učinka” povzame tudi v Dnev- niku VII: Zenitizem in Slovenci: “Gospoda: Revolucija je resen pro- blem, največji problem sodobnega človeka in sodobne družbe. Re- volucija  je  etičen  problem,  ki  zahteva  znanosti,  ne  pa  takega igračkanja, kakor hočejo gospodje zenitisti, revolucija je stvarjenje; 129 Ruska revolucija skozi prizmo Kosovelovega nazora in poezije 17 Npr. Balada o svobodnem duhu; Proti človeku; Ekstaza smrti in mnoge druge.  18 Kosovel, 1977, 27. 19 Kosovel, 1977, 658. 07 - MancaErzetic 16. 10. 2018 13:54 Page 129 konstruktivni princip nove človeške družbe, nove duše, *konstru- ktivni princip vseh mladih evropskih umetnikov. Revolucija forme je preplitka in prekratkotrajna, revolucija, ki jo oznanjamo, je revo- lucija vsebine evropskega človeka, revolucija življenja sploh, kajti brez te ne more nastati nova umetnost.” 20 Pomembno je, da diferenciacija vloga proletariata, kolikor do- sega občečloveško raven, zadeva tudi položaj intelektualca v skup- nosti in narodu, še posebej “malem narodu”, kakor sicer sami sebe slikajo in odslikavajo Slovenci. Intelektualec je poklican, da osmisli eksistencialno partikularnost na individualni in skupnostni ravni: “Škodljiva [diferenciacija družbe; op. EM] je zato, ker se je slo- venska vodilna inteligenca odtujila potrebam slovenskega ljud- stva. […] Pozabila je […], da je potreba najti – ako naj ima življenje smisel  –  cilj  svoje borbe,  […]  formo  življenjske oblike naroda, ako naj Slovenci še ostanemo kot narod. Zato je velik del slo- venske inteligence omahnil tja, kamor je kazalo: v Jugoslaviji v jugoslovanstvo,  v  Italiji  v  italijanstvo,  v Avstriji  v  nemštvo … Kajti  vsak  slaboten, bolan človek  rabi opore,  tako  jo  je  rabila tudi slovenska inteligenca. Zato je ta slavna inteligenca postala obupno malodušna, ko smo doživeli rapallski dan ter dan koro- škega plebiscita. […] Dejstvo je, da nismo nikoli našli soglasja med slovenskimi življenjskimi vprašanji in med problemi, ki si jih je stavila Evropa, to dejstvo je vzrok naše politične in kulturne zaostalosti v preteklosti in sedanjosti. Preveč smo se ogledovali po Evropi, premalo po sebi.”21 Ošibitev partikularnega je  seveda  idealno mesto  za  vznik  ra- znarodovalnih, pa tudi totalitarnih tendenc. Kaj je lahko partikularna Manca Erzetič 130 20 Kosovel, 1977, 658. 21 Kosovel, 1977, 39–40. 07 - MancaErzetic 16. 10. 2018 13:54 Page 130 protitendenca? Kosovel v eseju Razpad družbe in propad umetnosti krivdo za situacijo, ki se je pripetila Slovencem po koncu prve sve- tovne vojne, sicer pripiše tujcem, a hkrati poudari slovensko oziroma “našo nepripravljenost”. “Raje hlapčujemo in sanjarimo, kakor da bi živeli in si vladali. [To je] verna slika našega duševnega življenja. Izmikanje  realnosti, bojazen pred  trdo  in brezobzirno palico vsa- kdanjosti in kot nujna posledica popolna desorientacija v vseh še tako neobhodnih in važnih življenjskih vprašanj[ih].”22 Vse to bo seveda postalo pomembno, ko se bodo Slovenci ne- posredno soočili  z učinki dveh  totalitarizmov na način, ki  jih ne bodo samo ogrožali, marveč bi jih lahko tudi dejansko uničili, eden “od zunaj”, drugi pa “od znotraj”. Možno je pokazati, koliko je Ko- sovel  slutil  ta  zgodovinski vihar,  ki  je prišel nad Slovence,  in ga razbral iz nasledkov spopada imperialističnih velesil v prvi svetovni vojni  ter  fašističnega nasilja nad Slovenci po njej. Seveda pa mu samo pojmovanje totalitarizma kot takega ni moglo biti znano. Totalitarizem predstavlja posebno obliko družbene diferencia- cije,  ki bistveno vključuje  indiferenco do družbe  zavoljo njenega podrejanja interesom revolucije. Gibanja ali stranke so urejene po neki hierarhični strukturi, totalitarizem kot tak pa teži k ukinjanju hierarhičnih razlik in radialni ukinitvi samega političnega delovanja, čeprav je vse “spolitizirano”. V totalitarizmu je edino, kar funkcio- nira, gnanje neke totalnosti, pogon, ki je vedno na delu. Hannah Arendt v delu Izvori totalitarizma navaja, da niti nacionalsocializem niti  boljševizem nista  nikoli  razglasila  nove  oblike  vladavine  ali potrdila, da sta s prihodom na oblast in nadzorom državnega me- hanizma dosegla svoje cilje.23 Njuni vladanji sta bili posebne v ne- čem, česar ne more doseči nobena država ali mehanizem nasilja, 131 Ruska revolucija skozi prizmo Kosovelovega nazora in poezije 22 Kosovel, 1977, 35. 23 Povzeto po Arendt, 2003, 409.  07 - MancaErzetic 16. 10. 2018 13:54 Page 131 temveč le gibanje, ki je stalno v pogonu; to pomeni, da je v stalni nadvladi vsakega posameznika v sleherni sferi življenja. To je funk- cija revolucije zaradi funkcioniranja revolucije. Tako tudi totalitarni vodja ali voditelj noče avtoritete po strukturi, marveč avtoriteto, po kateri strukture ni. Kriza človečanstva: revolucija “v” funkciji človeka in revolucija zaradi funkcioniranja revolucije Ideja  revolucije  je kot  taka pomembna za Kosovelovo poezijo, ne moremo pa na tej osnovi sklepati o povsem konkretni Kosovelovi ideološki prepričanosti in pripadnosti.24 Med Kosovelovim zagovo- rom revolucije in diktatom ruske revolucije je bistvena razlika glede revolucionarne namere  in mere:  revolucija “v” funkciji človeka ali revolucija  “kot” taka (revolucija  kot  gola  funkcija)25. Kosovel  – Manca Erzetič 132 24 O svoji nevpletenosti v zagovor katerekoli politične stranke ali politično naravnane umetnostne struje (npr. za razliko od Marinettija, ki je preko futurizma množično uglaševal umetnost s fašistično propagando oziroma oglaševal fašizem), je Kosovel spregovoril v predavanju Propad sodobne družbe in umetnost: “Predno začnem stvarno predavati, vas opozorim, da ne predavam niti v geslu kake politične ali kake umetnostne struje. Meni so vse politične struje enako zoprne, da, celo sovražim jih, a vse umetno- stne struje so mi enako prijazne.” (Kosovel, 1977, 807). 25 Tako recimo Dušan Kermavner z očitno namero ideološke diskretizacije Edvarda Kocbeka ob petdeseti obletnici oktobrske revolucije leta 1967 po- menljivo zapiše: “V nasprotju s Kocbekovim neumevanjem komunistične ideje, češ da je do 22. junija 1941 predstavljala nekakšno oviro za boj 'majh- nega in ogroženega naroda', ker da ga je obvezovala k nekemu “čakanju na strategijo in taktiko svetovne revolucije” in k nekakšnemu opičjemu posnemanju oktobrske revolucije, je zgodovinsko dejstvo, da je bila ta ideja največja pobuda za razvijanje slovenskega ljudskega boja za druž - beno in narodno osvoboditev ustrezno posebnim slovenskim okoliščinam — s Sovjetsko zvezo, izšlo iz oktobrske revolucije, kot mogočno moralno- politično oporo in zaveznico do naše osvoboditve v maju 1945”. (Kermav- ner, 1967, 1080). 07 - MancaErzetic 16. 10. 2018 13:54 Page 132 za(radi) človeka – postavi revolucijo v funkcijo človečanstva in umet- nosti, nikakor ne zaradi funkcioniranja oblasti ali celo totalne oblasti.  “Literarni center konstruktivistov”, ki je deloval od leta 1924, se je zavzemal za izrazito “zavestno” in “tehnizirano” umetnost, želel postati resnični “odsev organiziranega navala delavskega razreda”,26 a Kosovelov pogled na vlogo umetnosti  je v tem pogledu očitno bil “deljen”. Seznanjen je bil tudi s konstruktivistično estetiko Kan- dinskega, ki je v primerjavi s tedanjo boljševiško ideologijo oziroma leninizmom zastopal drugačno stališče o človekovem smislu in po- menu svobode.27 Kosovel je bil seznanjen tudi s konstruktivističnim pogledom Ela Lissitzkyja in pisatelja Ilje Ehrenburga, ki sta v letih 1921–1923  izdajala konstruktivistično revijo Vešč. Po mnenju  lite- rarne zgodovinarke Tatjane Rojc je Kosovel konstruktivistično obli- kovno logiko uresničeval z navidezno racionalnim postopkom, preko katerega je stopnjeval emocionalno dinamiko, idejno in etično udar- nost pesniške volje, iz česar lahko sklepamo, da je to gibanje prevzel od t. i.  'vitalne konstruktivnosti'.28 S poskusom konstruktivističnih 133 Ruska revolucija skozi prizmo Kosovelovega nazora in poezije 26 Prim. Kos, 1986, 248–256. 27 Pismo Kandinskega Schönbergu, aprila 1923: “Cenim Vas kot umetnika in kot človeka, verjetno najprej kot človeka in pele kot umetnika. V takih primerih je narodnost res poslednja stvar, o kateri razmišljam – povsem ne- bistvena je zame (…) Samo med svobodnimi ljudmi se lahko pogovarjamo o tem. Kdor ni svoboden, to narobe razume. (…) Malo nas je, ki si lahko do- volimo na neki način notranjo svobodo . (…) Ni velika sreča to, da je človek Žid, ali Rus, ali Nemec, ali Evropejec. Veliko bolj pomembno je biti človek. Vendar mi moramo stremeti po tem, da postanemo ''nadčlovek''. To je na- loga redkih posameznikov” (navedeno po Rojc, 2007, 290). Rojčeva v na- daljevanju meni: “To so trditve, ki povzemajo znano Kosovelovo trditev: ''Moje življenje je moje, slovensko, evropsko in večno'', ki se, seveda, v nobe- nem oziru ne navezuje na posameznika na Nietzscheja, ampak, nasprotno, vodi v razmišljanje o vlogi posameznika, človeka, znotraj neke generacije, ki pravi Schönberg, ne pozna več sanj” (Rojc, 2007, 290). 28 Glej Rojc, 2007, 290. 07 - MancaErzetic 16. 10. 2018 13:54 Page 133 pesmi skuša umetniški koncept pokazati kot možen vidik revolucije za človeka,  s pomenom, kot ga  je  sam dojemal v geopolitičnem okviru razmer in razmerij – pomen naroda nad državo,29 da se slo- venski narod duhovno “premakne” iz stanja, v katerem se je znašel po prvi svetovni vojni. Za Kosovela je bila umetnost edina možnost iz krize človečanstva, v katero je bila tedaj ujeta Evropa, norišnica racionalnih duhov, norišnica civilizacije.30 Kosovelova nihilomelanholija je namreč posledica “utrujenosti” od človečanstva. Utrujenost, za katero pesnik pravi, da pride zato, ker ni “vsako naše delo za človeka, v njegovem imenu, zanj in za vse […]. Zato omahujemo in omagujemo, ker ni sile v nas, ne resni- čnosti.  Zase  delamo,  pa  umiramo ob  obloženi mizi,  ob  svetlem soncu, ker ni sile v nas, ki bi nas gnala skozi življenje kakor osvajalce, ki morajo zmagati”.31 Za delavca, človeka novega časa, obstaja po pesnikovem mnenju samo ena odrešitev: “rešitev sebe v ljudeh, re- šitev človeka v človeštvu. In to je pomenilo človečanstvo. […] Člo- večanstvo, delo za človeka.”32 Ali kakor pravi pesnik: “Videl sem nalogo, ki jo ima nova umetnost: človečanstvo. Odkriti mora krinko civilizacije, ki  je bolna, ker  je bolna družba, odpeti mora njegovo srce in odpreti pot od človeka do človeka. […] Zapadna civilizacija mora umreti, zapadna “umetnost” mora umreti in umrla bo, kakor Manca Erzetič 134 29 “*Narod je nad državo, ker je narod organičen, naturen in upravičen, a država mehanična, politično gospodarski faktor. Slovenski narod obstoja kljub temu, da je 1/3 Slovencev pod Italijo in [n]emško Avstrijo, kakor je obstojal slovenski narod tudi pod Avstrijo. Država je mehanična oblika družbe, izpremenljiva, ker jo točno poznamo. Narod *zatega delj ostane, ker je v bistvu neznanka, ki jo iščem v bistvu narodnosti. A eno je narod je nad državo.” (Kosovel, 1977, 658–659). 30 Glej esej Kriza človečanstva, Kosovel, 1977, 31. 31 Kosovel, 1977, 31–33. 32 Ibid., 32. 07 - MancaErzetic 16. 10. 2018 13:54 Page 134 se že pri nas pozna …Kajti kjer ni življenjske osnove, ne more nastati življenje. In tu je ni.”33 Te “življenjske osnove” za razrešitev krize človečanstva pa ni ne premogel ne zmogel noben od oblastnikov, ne car, ne stranke, ne boljševiki. Krize človečanstva ni rešila prav nobena revolucija doslej in tudi danes ne kaže, da bi bili kaj bližje temu. Kosovelovega pri- bliževanja in zbliževanja z revolucijo kot preobrazbo človeškosti in družbenosti ne moremo soodnosno postaviti ob idejo ruske revo- lucije, temveč jo lahko zgolj sopostavimo revolucionarni spremembi, ki si jo je želel “narod-proletarec” po vzoru ruske revolucije izboriti za izboljšanje družbenopolitičnih pravic. Jasno je, da ne gre za pod- poro ideologiji, ki so se je boljševiki posluževali pri implementaciji diktature proletariata, pa potem pri kompletizaciji internacionalnega komunizma. Ob tem se nam porajajo vprašanja o stanju “blokiranosti” člo- veškosti, ki zadeva možnost upora zaradi doseganja bolj človeške in bolj pravične družbe. Od kod pravzaprav ta upor? Odgovor  je nemara položen v sam smisel in tudi smotre humanosti, ki so po- stavili vprašanji spričo nemoči novega humanizem. Zakaj nove hu- manosti  človeka  vendarle  ni mogoče  zastavljati  revolucionarno? Je v humanosti sami podan povod, da po eni strani sili v revolucio- narnost, a hkrati tega vprašanja ne more razrešiti?  Če se za zaključek vrnemo k oznaki Boris Pahorja za Srečka Ko- sovela “Pričevalec zaznamovanega stoletja”,34 lahko samo rečemo, da je oznaka več kot na mestu, prav tako pa tudi zaznamek “zazna- movano stoletje”. Tisto, kar bolj od vseh svetovnih spopadov, tota- litarizmov, vstaj, znanstvenega in gospodarskega napredka, pa rev- ščine in obupa zaznamuje 20. stoletje, je kriza človeškosti; vprašanje, 135 Ruska revolucija skozi prizmo Kosovelovega nazora in poezije 33 Ibid., 32–33. 34 Pahor, 2008. 07 - MancaErzetic 16. 10. 2018 13:54 Page 135 kaj je človek in kaj človeškega je ostalo na človeku. Pesem in misel Srečka Kosovela neposredno  izpričujeta  to vprašanje. Kosovel ni zgolj pričevalec človeških razmer, marveč je predvsem pričevalec tega, čemur je človek kot človek po svojem smislu priča. Kosovelova misel in pesem spričo tega ni nikakršna “pričevanjska literatura”, ki je danes celo v modi, marveč pomeni neposredno izpričevanje smisla človeškosti, kolikor tvori smisel pričevanjskosti na splošno. Bibliografija ARENDT, H. (2003): Izvori totalitarizma, Ljubljana: Študentska za- ložba. ERZETIČ, M. (2010): Neevropski vplivi na poezijo Srečka Kosovela (Vpliv Rabindranatha Tagoreja), Nova Gorica: UNG.  https://www.etymonline.com/word/revolution; http://www.fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski- slovar/4291356/revolucija?FilteredDictionaryIds=193&View=1&Quer y=revolucija. (Dostop: 27. 5. 2018.) FELMAN,  SH.  (1992):  Testimony: Crises of Witnessing in Literature, Psychoanalysis and History, New York  and London: Routledge. HOBSBAWN, E. (2000): Čas skrajnosti. Svetovna zgodovina 1914- 1991, Ljubljana Sophia. JOVANOVSKI, A.  (2005):  “Kosovelovi konsi: nelahko  ravnotežje med subjektom in družbo”, Kosovelova poetika, posebna števila re- vije Primerjalna književnost, 28, 91–102, 225–238. KERMAVNER, D. (1967), “Oktobrska revolucija in Slovenci”, v: Okt- obrska revolucija in Slovenci. Nacionalno vprašanje v Jugoslaviji v teoriji in politiki KPJ – KPS, Prispevki za zgodovino delavskega gi- banja VII/1-2 (1967), 1057–1080.   Manca Erzetič 136 07 - MancaErzetic 16. 10. 2018 13:54 Page 136 KOS. J. (1986): “Slovenska literatura in zgodovinska avantgarda”, Slavistična revija, 34, 248–257.  KOSOVEL, S. (1964). Zbrano delo 1, Ljubljana: DZS. KOSOVEL, S. (1974):. Zbrano delo 2, Ljubljana: DZS. KOSOVEL, S. (1977): Zbrano delo 3/1, Ljubljana: DZS.  PAHOR, B. (2008); Srečko Kosovel: pričevalec zaznamovanega sto- letja, Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.  PIPES, R. (2013): Kratka zgodovina ruske revolucije, Ljubljana : Štu- dentska založba, 2013. PONS, S. (2017) Svetovna revolucija. Zgodovina mednarodnega ko- munizma: 1917–1991, Ljubljana: Sophia. RABINOWICH, A. (2017): Boljševiki prihajajo na oblast. Revolucija leta 1917 v Petrogradu, Ljubljana: Sophia. ROJC, T. (2007): Mon cher ami – DRAGI SREČKO … Neobjavljena pisma Srečku Kosovelu, Gorica: Goriška Mohorjeva družba.  VREČKO, J. (1986): Srečko Kosovel, slovenska zgodovinska avant- garda in zenitizem. Maribor: Obzorja. VREČKO, J. (2014): Konstruktivizm i Kosovel. Moskva: Centr knigi Rudomino. ZADRAVEC, F. (1968): Oktobrska revolucija in slovenska literatura, Murska sobota: Pomurska založba. ZADRAVEC, F. (1986): Srečko Kosovel (1904-1926). Koper, Trst: Lipa in Založništvo tržaškega tiska. ZADRAVEC, F. (1986): Slovenska ekspresionistična literatura, Mur- ska Sobota, Ljubljana: Pomurska založba in Znanstveni inštitut Fi- lozofske fakultete Univerze v Ljubljani. STALIN, I. V. (1948). Vprašanje leninizma. Ljubljana: CZ. 137 Ruska revolucija skozi prizmo Kosovelovega nazora in poezije 07 - MancaErzetic 16. 10. 2018 13:54 Page 137