Naš letošnji božič. Vsaka prirodna stvar ima svoj »advent«. Vse sile, ki spc, so v pričakovanju, da bodo 'krenile na neko novo pot. Ali poti so dandanes zabarikadirane s tolikimi ovirami, -da jc misel v čas onstran adventa skoro nemogoča. Vedno smo na tej strani, a izhodov jc malo. Mesto, da bi se dvignili in poiskali z bakljo v roki onostranstvo, ždimo omrcženi v tostranem življenju ter ne moremo nikanior naprej. Poglejmo samo okrog sebe! Kdo Ki bil šc pred malo leti mislil, da bo na svetu foliko bcde in stradanja. Vsi, od najnižjih fjosiov do najvišjih glav, so bili prepričani, da bo doba veseljačenja in uživanja večna. Ampak časi so se temeljito izpremenili. Dan za dnem se grozimo ob pojavih, ki nastajajo na vsem svetu, prav tako Ikakor v naši domovini. Družina, stanica družbe, je razdrta, ker se je v njo zajel črv brezposelnosti. Ne kakor da smo v Božiču, 'kot da preživljamo veliki teden. Približala se jc zima, v materialnem oziru najhujši letni čas, ko preživlja na stotine delavskih družin v naših industrijskih okrajih najhuj§o krizo, t. j. krizo telesnega gladu in mraza. Naše Ikmetstvo istotako. Kje izhod? Mcsta prirejajo dobrodelne akcije. Tu pa tam kdo daruje za brezposelne, za gladujoče, za revne, za tiste, ki se nikdar in nikoli niso učili prosjačenja. V vseh dušah pa gori spoznanje, da je vsc to premalo. Če hočemo vsemu gorju priti do konca, je treba ustvarjenja novega človeka. Nešteto je danes Diogenov, ki hodijo po svetu ob belem dnevu z lučjo in odgovarjajo: »Iščem človeka!« Vsa zgodovina se ponavlja, človek pa je vedno isti! To je menda vsa tragika človeškega rodu. Saj jc na vsc zadnje prav lep vsak dar, toda če ni zaslužen, ampak samo podarjen. samo radi »akcij«. je le miloščina. Miloščina pa je daleč od Tistega, katerega spomin rojstva tc dni obhajamo, in ki je učil popolnoma drugače. Le zamislimo sc v današnjega človeka! Ali ima sploh kako zvezdo vodnico? Do kod gre njegova orientacija? Do vsch drugih volk, le do sebe človck. Le samega sebe pozna. Ni treba, da mnogo -tnaliziramo! Oglcjmo se na desno ali levo, povsod vidimo isto. Diogenes današnji zares išče pri belcm dnevu človeka, zraven pa jc sam prav talko v nižini kakor vsa njegova okolica. Najsi sc še tako bijc po junaških prsih in čisti vcsti, duša mu je prav tako v okovih ničemurnosti in zaljubljenosti v samega sebe in v lastno uživanje kakor pyi vseh njegovih sorodnikih. Vsak posamezniik ima nebroj idealov. Sam nc ve, v katere zvezde bi jih vkoval. Nima pa najvišjcga ideala, ki se mu pravi »ljubezcn«. »Ljubezen« je dandanes fraza vseh, ki izkoriščajo in zaslepljajo. Zakaj Ijubezen jc sonce sonc, a kogar ta preslcpi, ne morc vcč nazaj na svojo ravno človeško pot. Prišli smo baš v teh časih tako visoko in talko daleč, da je še tisti notranji trohec ljubezni, ki je bil dosedaj vcepljen v posamezna srca, postal kakor miloščina, ki sc jc vsakdo sramuje. Cesa pričakujemo? Da bo padlo na današnji svet nebo, ali da bodo potresi preobličili obraz zcmlje? Ali da bo zares postal človek človtfk, ki bo lc toliko vzcl, Ikolikor potrebuje za svoj obstanek? Težka so prerokovanja, a želeli bi gotovo najboljše. Najvcč pa zadnje. Ker tedaj bi bilo zares idcalno živeti in živeti le svojim dušam ter dvigati scbe v novo življcnje, ki naj nc bi imelo sledov preteklih gnilih časov krivic, nasilja in scbičnosti. In tako bi tudi doživeli vcseli glas, ki bi radostno odmeval v naših dušah: Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zcmlji, ki so dobre volje! Potrcbni smo miru! Ali kaj, ko smo še vedno v večni borbi in jf ne vemo 'konca! Če bomo kdaj dospcli do tcga trenutka, ali da bi ga vsaj upali. bi bilo že to veliko doživetjc za vsakogar, ki razglablja o teh problumih v tcžkih časih in ki ima srce, ki čuti. Marsikaj se mora v bodočnosti spremeniti. Odstraniti bo treba marsi!katero zapreko, ki ovira" razvoj v naš pravi Božič. Treba storiti vse, da osrečimo ljudi, ki preživljajo dandanes mesto Božiča — le Veliki petek. Najsi smo ali nismo materialističnega naziranja, priznati le moramo. da je gospodarski položaj, seveda v pravičnosti, osnova kulturnega dviga vsakcga posameznika. Tisti, ki se danes zavoda, da ni po svojcm lastnem zadolženju na cesti. a mu doma stradajo otroci, gotovo ni sprejemljiv za kake vzvišene idcje, temveč mu je vsakdanja spremljevalka le kletev. Resnici moramo pogledati v oči. stvar doumeti, pa ne gledati in soditi, ampak storiti, kar čutiš za pravo, da čim prej vznikne vsem resnični Božič miru in dobrc volje. Živimo v lastni, krasni državi, ki natn jc draga kakor rodna mati. Brez Jugoslavije ne bi bilo polovico tolilko Slovcnccv, kolikor nas je v resnici dancs. Gospodarsko bi propadli kakor propadajo vsi naši ncodrešeni bratje v Istri in Korotanu. In ka.j hočemo? Žc radi našega najdražjega zaklada moramo zahtevati gospodarsko ozdravljenje narodncga imetja in gospodarjenja, da bomo tako ustvarili pravi jugoslovenski Božič v očetnjavi, da bomo peli slavo Bogu na višavah in mir ljudem v naši dragi zemlji. In da bomo srečni med sabo in (lobre volje! — P.