U/J/ Llil
U LzpuU HwošUe> tudi MvovedHod
našega ljudstva, Mi Ma /zastcopila Stidmacka in ScUulveceift
Letu* naročnin* tnala 40*— Din. Uredništvo in aprar« t Ljubljani, Šelenburgova niiea it. 1/1. RaSun pri Poitni hranilnici il 16.180. Rokopisov ne vračamo! Telefon it. 21-01.
V Ljubljani, dne 7. oktobra 1933.
Stev. 40 — Leto ll.
IZHAJA VSAKO SOBOTO
s
id
Tužni Korotan
(Ob trinajstletnici koroškega plebiscita.)
Nobenemu drugemu narodu ni pariška nnrovna konferenca povzročila toliko krivic, -f. nam.Slovencem, ki nas je žrtvovala ne-miljeno italijanski požrešnosti in nemškemu imperializmu.
Koroški plebiscit je bil najmanj primerno sredstvo za določitev pripadnosti koroških Slovencev k Jugoslaviji ali Avstriji. Ni čudno, da je bil italijanski član plebiscitne komi-S1]e, princ Livio Borghese ravno tako vnet za zmago Avstrijcev pri plebiscitu kot Avstrijci sami. Nihče se nadalje ne bo začudil, da je ta dični princ sledil tudi v tem vprašanju legendarni nedoslednosti svojih dvatisočletnih pradedov, ter v isti sapi, ko je v svojo zaščito sprejemal jadne avstrijske ostanke, v milanskem »Corriere della Sera« odločno zavračal nemško zahtevo po plebiscitu na Južnem Tirolskem. Ta visoko čislani smrtni sovražnik zdrave logike je v vodilnem italijanskem listu filozofiral nekako takole: »Kako morejo Nemci govoriti o samoodločbi, ko so baš oni to ljudstvo tako otopeli in zbegali, da nima več lastne razsodnosti? Naj le pustijo, da se ta narod združi z Italijo samo toliko let, kolikor stoletji so bili nemški sužnji. Tedaj bomo radi culi njihovo voljo«.
Koliko bolj skvarjena pa je bila narodna zavest koroških Slovencev radi nasilne germanizacije in več stoletnih preganjanj, kakor pa narodna zavest laški govorečih a nemški čutečih 1 rentincev, ki so v Avstriji vendar le ^ primeri s koroškimi Slovenci uživali zavidljiv položaj na šolskem in upravnem polju. Ta duhovili italijanski član plebiscitne komisije se je pred par leti izrazil napram pokojnemu Schleicherju v Logivasi, da je on pripomogel Avstrijcem k plebiscitni zmagi. No Avstrijci so mu tudi izkazali primerno hvaležnost, saj mu je Koroška deželna vlada kupila in podarila eno najlepših vil v Vrbi na Vrbskem jezeru, kjer uživa italijanski aristo-krat vsako ileto poleti sadove svojega »poštenega dela« na Koroškem.
Še več jasnosti pa je prinesla v plebiscitno »farso« objava spominov nekega angleškega ministra, ki je razgalil celo »plebiscitno kupčijo«. Da so Italijani podpirali Angleže Pri mednarodnih pogajanjih o eksploataciji Petrolejskih vrelcev v Iraku v Mali Aziji, so si izposlovali kot protiuslugo, podporo Angležev pri italijanskem prizadevanju, da se Koroška priključi Avstriji. Angleži so pošteni trgovci, posebno kadar gre za protislo-yansko politiko. Tako je dosledno podpiral in izvrševal avstrijske in italijanske zahteve Predloge angleški član medzavezniške plebiscitne komisije Pečk, ki je bil obenem njen Predsednik. Ta komisija se ni brigala za določbo čl. 50 St. Germainske mirovne pogod-e> ki določa, da ima jugoslovanski delegat v "Omisiji glasovalno pravico, ampak je jugoslovanskemu delegatu to pravico odrekla.
ak° sta si Lah in Anglež, ki sta si že v na-PreJ zaradi petrolejskih vrelcev v Iraku do-nieniia o pripadnosti Koroške Avstriji, zajamčila večino pri glasovanju. Naravno je, ?a sta ta dva mešetarja stalno preglasovala francoskega delegata, ki je bil edini zaščitnik Pravičnega plebiscita.
Ta čedna, dvojica pa se ni zadovoljila z
no samo kršitvijo določil mirovne pogodbe,
pac pa je zopet proti jasnim določilom mi-
vne pogodbe, odpravila demarkacijsko črto
Potegnila k coni A že cono B tako, da so
nimii AY8tnjel °dprta vrata za goljufive ma-
m6d S’a,Talnilni upravičenci. Ita-
komS i S* „ng ff1 zastoPnik v plebiscitni Komisiji sta na lastno pest par dni nrprf
biscitom vpisala na tisoče	P d v
imenike, ki jih je predllagal nemški HS° ?e dienst v Celovcu.	nemški Heimats-
Iz prejšnjih volilnih bojev za Grafpnmm,. jev poslanski mandat so Nemci dobri "S' da znaša večina v coni A okoli 15.000 sWr!’ skih glasov. Dne 7. oktobra so avstrijski listi imeli natančna poročila, da je vpisanih v volilne imenike 34.360 glasovalcev in da bo pri 90% udeležbi znašala absolutna večina 15.000 Sla&ov. V času od 7. do 9. oktobra so Av-strijci 9 pomočjo Italijanov in Angležev vpi-8^li v imenike še preko 4.000 glasovalcev, ki jjl*o imeli glasovalne pravice in niti vedeli, so vpisani v glasovalne imenike, ker so za
nje glasovale povsem druge, od Heimatsdien-sta določene osebe. Tako so bili vpisani na goljufiv način v volilne imenike vsi avstrijski uradniki in železničarji, ki so kedaj imeli v coni A mimogrede kak službeni opravek.
Da so se tudi še po glasovanju vršile goljufije in nečedne manipulacije, je točno opisal in z dokumenti opremil župnik dr. Trunk, za katerega celovški škof — Bavarec dr. Hef-ter ni imel v svoji škofiji niti kaplanskega mesta tako, da se je moral dr. Trunk izseliti v Ameriko. Dr. Trunk piše v ameriškem časopisu »Ave Marija«, da so se po glasovanju zglasili pri njemu moški in ženski občani iz Sv. Jakoba v Rožu, ki so mu izjavili, da so glasovali za Jugoslavijo. Vsi ti ljudje so podpisali izjavo, da so pod prisego pripravljeni potrditi, da so v resnici oddali glasove za Jugoslavijo. Glasom imenika, katerega so te osebe podpisale, je bilo število jugoslovanskih glasovalcev daleko višje, kakor pa število oseb, ki jih je medzavezniška plebiscitna komisija naštela, da so glasovale za Jugoslavijo.
Kako naj se pojasni ta razlika? Ključ k temu je iskati samo v dejstvu, da so bile glasovalne žare od 10. do 13. oktobra v varstvu italijanskega vojaštva, ki je brez vsake kontrole »stražilo« glasovalne žare. Zanimivo je nadalje, da so bile glasovalne žare napravljene v Celovcu, in da so si Avstrijci s pomočjo Italijanov priskrbeli glasovnic kolikor so hoteli. Dr. Trunk je s tem nepobitno dokazal, da so se tudi po plebiscitu vršile goljufije, ker sicer bi bilo nemogoče, da bi v občini Sv. Jakob v Rožu, ki je bila najzavednejša občina na Koroškem in ki je imela vedno slovenskega župana in slovenski občinski svet, dobili Avstrijci večino pri glasovanju. Sedaj so nam šele razumljive besede, ki jih je koroški kr-ščansko-socialni list Karntner Tagblatt št. 279 od 7. dec. 1920. napisal, da so dobili Italijani po svojem odhodu iz Koroške od nemškega časopisja toplo zahvalo »za njihovo dejansko izkazano podporo pri plebiscitu«. Avstrijci so že vedeli zakaj!
Vse »lumparije«, ki so se godile pred glasovanjem in tudi po glasovanju s strani Nemcev in Italijanov na škodo koroških Slovencev itak ne bodo docela odkrite — ker so tako Nemci kakor Italijani dosegli svoj cilj
—	Angleži pa so le izpolnili obljubo, ki so jo dali svojedobno, ker so si pri barantanju za petrolejske vrelce v Iraku zasigurali Italijansko pomoč, da so na Koroškem podprli italijanske in nemške manipulacije. Italija pa je že na pariški mirovni konferenci podpirala glede Koroške popolnoma nemške interese in je italijanski delegat na mirovni konferenci zastopal vedno zahtevo Avstrijcev, naj vsa Koroška pripade Avstriji, da bi se s tem Avstrijo oškodovalo za izgubo na Tirolskem.
Še važnejši dokument o postopanju dične medzavezniške plebiscitne komisije pri iz-Vfii, f^asovan3a na Koroškem pa je knjiga »Abwehrkampf und Volksabstimmung in Karnten 1918-1920« - Obrambni boji in ljudsko glasovanje leta 1918 do 1920, ki jo je izdalo vodstvo socialne demokratske stranke v Celovcu leta 1930. po Hans Laggerju V tej knjigi poroča inž. Pichler Franc, da je Heimatsdienst dobiil od medzavezniške plebiscitne komisije poročilo o razpoloženju ljudstva v coni A, katero poročilo da je bilo za Avstrijce silno skeptično in da je medzavezniška plebiscitna komisija računala z zmago Jugoslavije pri plebiscitu. Zato je predsednik medzavezniške komisije one države, ki je bila tedaj Avstrijcem naklonjena (Italija!), odboru Heimatsdiensta dal dne 9. oktobra — na predvečer plebiscita zaupen nasvet, naj Avstrijci s terorističnimi dejanji in z nasiljem glasovanja, onemogočijo jugoslovansko zmago. To bo delegaciji dotične Avstrijcem naklonjene države — (Italijanom!) služilo za povod, da bodo iz Celovca odpotovali in s tem onemogočili plebiscit. »Ta dični delegat je še pristavil »da je bolje brez plebiscita ko pa izgubljeni plebiscit«. Inž. Pichler dalje poroča, da se je Heimatsdienst v noči od 9- do 10. oktobra do 2, ponoči dne 10. oktobra s tem vrlim delegatom medzavezniške plebiscitne komisije posvetoval, kaj naj se ukrene m ali naj se plebiscit razbije. Dne 10. oktobra ob 2. uri zjutraj je Heimatsdienst skle-
nil, da ne bo plebiscita z nasiljem preprečil, ampak, da naj se glasovanje izvede. Gotovo je v sporazumu z dotičnim delegatom našel drugi lek, kako se bo izid plebiscita falsifi-ciral v korist Avstrije. Ali ni v nebo vpijoče, da so člani medzavezniške komisije navajali Nemce k nasilju in jih spodbujali, naj s terorističnimi akti plebiscit onemogočijo.
Razumemo sedaj še bolj, zakaj je deželna vlada v Celovcu po plebiscitu podarila italijanskemu članu komisije princu Liviju Borghese krasno vilo z lepim vrtom na Vrbi ob Celovškem jezeru. Sedaj je tudi še bolj podprto poročilo župnika Trunka, da so se še po glasovanju izvršile manipulacije — namreč s podtaknitvijo v Celovcu pripravljenih glasovalcev in glasovalnih žar — katero so skozi tri dni stražili vojaki dotične države, katere delegat je nasvetoval Avstrijcem razbiti z nasiljem plebiscit. Manipulacija z glasovnicami in žarami je bila bolj sigurna in manj nevarna! Saj spada semkaj tudi dokument, ki dokazuje, da je italijanski častnik Parenti špioniral v prid Nemcem med našimi četami na Koroškem! Na tem mestu je omeniti tudi, da so Italijani, ko so zasedli črto Beljak—Št. Vid, da preprečijo v juniju 1919. prodiranje jugoslovenskih čet, obveščali Nemce o stanju naše armade — in vršili v našem ozemlju špionažo v korist Nemcev. Ju-goslovenska vojaška oblast je zajela tozadev-
no poročilo 7. junija v Celovcu. Ko so se od
4.	do 7. junija 1919. vršila na prošnjo Nemcev pogajanja za premirje na Koroškem, se je 6. junija nalašč pripeljal italijanski stotnik Hensel z Dunaja v Kranj, da bi Nemce svaril pred podpisom premirja, češ vrhovni svet v Parizu je itak zapovedal, da se morajo jugoslovanske čete umakniti na Karavanke — in Nemci so na pobudo Italijanov preklicali svoj že dani podpis.
Bilo bi še mnogo koristnega materiala, kako so dični italijanski Slani medzavezniške plebiscitne komisije, ki so bili predsedniki okrajnih svetov (District Councils), po kateri se je glasovanje vršilo, vpisovali kar na veliko in na svojo pest ljudi v glasovalne imenike, ki niso imeli glasovalne pravice in za katere so drugi glasovali. V tem se je posebno odlikoval predsednik okrajnega sveta v Pliberku italijanski major Carara. Slednji se je na poslovilnem banketu, ki so mu ga priredili po plebiscitu Avstrijci, celo bahal, da bo Italija tudi Maribor priborila Avstrijcem zopet nazaj, kakor jim je Koroško »priborila«.
Na tako prigoljufano plebiscitno zmago se torej Avstrijci sklicujejo.
Mi pa nikoli ne bomo pozabili naših koroških Slovencev, dokler ne zasije tudi njim sonce svobode in odrešenja izpod nemškega jarma.
»Ječa narodov«
Ugledni pariški list »Quotidien« prinaša uvodnik, ki je posvečen madjarskemu revizionizmu in ki ima sledečo vsebino:
Legenda, ki jo je treba na vsak način razbiti, je legenda o »prikrajšani Madjarski, nedolžni žrtvi vojne«. Da italijanski tisk neprestano intervenira v korist revizije Trianonskega dogovora, jo popolnoma prirodmo. Mussolini misli, da je za njegovo politiko koristno, da se ustvari velika vojaška država na mejah Jugoslavije in da se oslabi Mala antanta, kar nima nikake zveze s pravicami madjarskega naroda po lordu Rothermeeru, ki je nekoliko let vodil z velikim hrupom kampanjo v tem smislu, lahko rečemo, da je bilo za njega to »kraljevski« posel. Toda kadar nezainteresirani in miroljubni intelektualci, Anglo-Saksonci in Francozi simpatizirajo in obžalujejo usodo madjarski h aristokratov, neutolažljivih, ker so izgubili svoja posestva v Transilvaniji in na Slovaškem, tedaj preide to že vse meje nepoznanja stvari.
Nedavno je lady Snowden na povratku z nekega potovanja v Budimpešto izjavila^ nekemu angleškemu listu, da je Trianonski dogovor vzel Madjarski dve tretjini njene teritorije in tri četrtine njenega prebivalstva. Propagandne geografske karte nam prikazujejo »arbitrarno kosanje kraljevine Madjarske, ki predstavlja geografsko in ekonomsko edinstveno teritorijo«.
O kakšni teritoriji in o kakšnem prebivalstvu se tu govori? Predvojna Madjarska je imela 19,120.000 prebivalcev, od katerih je bilo sarmo 8,680.000 Madjarov, t. j. 45 %. Ostanek je bil sledeče razdeljen:
Rumunov	2,780.000
Jugoslovanov brez
Hrvatske in Slavonije 2,710.000
Nemcev	2,110.000
Slovakov	2,000.000
Ruitenov	420.000
Ti narodi, od katerih so nekateri, pred vsem Slovaki, Jugoslovani, Rutemi in Romuni bili žrtve nesramnega preganjanja, so se leta 1918. uprli v trenutku avstro-madjarskega poraza in so se pridružili svojim bratom po krvi, da osnujejo z njimi samostojno državo. Poleg tega je Madjarska kot član dvojne monarhije upravljala skupno z Avstrijo tudi tista dva milijona Srbov v Bosni im Hercegovini. Tudi Avstrija je bila »velika« pred vojno. Toda od 26,000.000 prebivalcev je bila komaj ena tretjina pravih Avstrijcev. Ostali so bili Cehi, Poljaki, Ruteni, Jugosloverai, Italijani in Ru-
muni. Tudi vsi ti so se priključili svojim narodnim državam.
Meje teh držav so se določile v Trianonu in Saint Genmainu. Ves svet je pripravljen priznati, da te meje niso točno narodnostne. Vsaka od teh držav ima še nacionalne manjšine. Toda, ali je mogoče drugače ustvariti. Nobeden me bi mogel povleci meje med drža-va m i -nasledil ica mi lako, da bi vsaka od teh držav imela samo prebivalstvo, ki pripada dotičnemu narodu. Dovolj je, če vzporedimo današnji položaj z onim, ki je bil v Avstro-ogrski, pa bomo takoj uvideli stvarni napredek.
V	predvojni Madjarski je madjarska vladala in tlačila prirodno veliko večino. V Avstriji je 36 % Avstrijcev vladalo nad 64 % Slovanov. In koliko je število Madjarov, ki so po odredbi Trianonskega dogovora pripadli državam Male antante. V Jugoslaviji živi poleg 14,000.000 prebivalcev vsega 427 tisoč Madjarov. V Rumuniji so Madjari številnejši, tam jih je 1,400.000. Toda na 17 milijonov rumunskih prebivalcev predstavlja to komaj 8 %. V Češkoslovaški jih je 747.000 ali 5%.
Položaj teh madjarskih manjšin je na vsak način boljši kot je bil položaj Madjarov in Rumunov pod madjarsko vlado. Tem manjšinam ne grozi denaturalizaeija. One imajo svoje jezikovne pravice, svoje šole, svoje predstavnike v parlamentu in svoj samostojni tisk. Njihova kulturna in politična udruženja so svobodna in končno za nje skrbi mednarodna javnost in Društvo narodov. Madjarska ima tem manj pravice, da se pritožuje, kajti ona še danes postopa s svojimi manjšinami tako, kakor pred vojno. Tudi ona ima manjšine, tako, kakor Rumunija in Češkoslovaška. Te manjšine predstavljajo 10 % njenega vsega prebivalstva. Tistih 140.000 Slovakov, ki živijo v Madjarski, so oropani političnih in šolskih pravic, ki jih Madjari uživajo v sosedni Češkoslovaški. In poleg vsega tega nima Madjarska pravice, da se sklicuje na principe pravice in da vpije proti nepravičnosti Trianonskega dogovora, ko istočasno pozablja na znani dogovor v Bukarešto, ki ga je Madjarska naložila Rumuniji maja me* seca 1. 1918.
Iz tega vidimo, da pomeni revizija, ki jo tako bučno zahtevajo Madjari, v stvari samo povrnitev pod madjarski jarem tistih milijonov Jugoslovanov, Slovakov in Rumunov, ki so se osvobodili. In te madjarske zahteve podpira Italija, ki ima od Trianonskega dogovora največji del, 250.000 tirolskih Neme«v in preko 600.000 primorskih Jugoslovanov.
Hinavsko dobrikanje
Glasom poročil časnikov in poročila, ki Ra je iznesel v senatu senator Banjanin, je Sveti Oče o priliki sprejema hrvatskih romarjev izjavil, da bo molil za svobodo Hrvatske ?zir. za svobodo katolikov v Hrvatski. Ko pa je sprejel sedaj slovenske romarje, je izrazil Sveti Oče svoje posebno veselje, da more videti pred seboj Slovence iz Jugoslavije. Stvar se je obravnavala z nekim posebnim pompom kot dogodek, ki je skrajno važen za Hrvate in Slovence, žal, pa mi nismo istega mnenja.
Hrvatska je postala svobodna 8 trenutkom, ko je postala sestavni del kraljevine Jugoslavije, hrvatski katoliki so postali svobodni s trenutkom, ko so postali z nastopom Jugoslavije del jugoslovanskega državnega naroda. Nismo še čuli, da bi bil v naši državi katerikoli katolik preganjan radi pripadnosti h katoliški veri in niti znano pastirsko pismo episkopata, ki je bilo naperjeno proti SKJ, ni moglo navesti nobenih točk, ki bi se mogle tolmačiti kot preganjanje katoliške vere
ozir. katolikov. Lepo je, če se zanima Sveti Oče tudi za Hrvate in Hrvatsko, ni pa prav, če postavlja trditev, ki ne odgovarja resnici, ki temelji torej očividno na povsem napačnih informacijah. Nacionalisti smo zadnji, ki bi hoteli tangirati versko sočuvstvovanje in mišljenje kogarkoli in bomo zavzemali vedno stailišče, da je vera privatna stvar vsakega posameznika in da mora vladati zlasti v naši državi največja verska strpnost, ki je predpogoj skupnega življenja. Hrvati niso bili svobodni, dokler so bili pod ogrsko krono, saj so bili takrat pod madžarsko knuto. Nismo čuli, da bi se bil takrat eden ali drugi izmed takratnih papežev zavzel za svobodo Hrvatske in da bi bila Sveta stolica takrat apelirala na ogrskega kralja, naj da Hrvatski in hrvatskim katolikom svobodo. Tega očividno ni bilo treba, ker je vladal takrat med Hrvati najbolj katoliški cesar in kralj. Ali je treba tega danes, ko vlada nad Hrvati kralj jugoslovanskega rodu, čeprav ta kralj ni rimskokatoliške vere?
Tudi zanimanje papeža za Slovence je zelo lepo, priporočali bi mu pa, naj se zanima predvsem za one Slovence in Hrvate, ki so tako srečni, da žive v domovini papeža samega in uživajo dobrote fašističnega režima. Ni dvoma, da so Slovenci in Hrvati, ki so naseljeni tja do Tilmenta, najboljši katoliki, katerim je njihova vera nekaj svetega. Nihče ne bo mogel zameriti papežu, če direktno povabi k sebi posebno deputacijo teh Slovencev in Hrvatov, jih počasti na enak način, kot je počastil Slovence iz Jugoslavije, jim pri tej priliki zagotovil vso svojo moralno podporo, zlasti naj pri tej priliki slovesno in pred vsem svetom povdari, da obsoja postopanje vseh onih faktorjev, ki onemogočajo našim ljudem vporabo materinščine celo v cerkvi in pri pouku veronauka, skrunijo grobove s slovenskimi napisi, pa naj pripadajo ti faktorji posvetni ali civilni oblasti. Brez dvoma ima papež dovolj sredstev na razpolago, da prisili k umiku vsaj škofe a la Si-rotti in jim prepove ono nekulturno postopanje napram svojim katoliškim vernikom slovenskega in hrvatskega rodu, o katerem je že ponovno pisal tudi »Slovenec«. Dokler pa tega Vatikan ne stori, dokler dopušča, da se pred njegovimi očmi v mejah Italije gazijo osnovna prava vsakega človeka, tako dolgo ne bo nobene nesreče, če se Vatikan ne briga za nas, ki smo svobodni katoliki v
svobodni Jugoslaviji in nismo imeli še nikdar povoda pritoževati se nad omejevanjem svoboščin niti v nacionalnem, še manj pa v verskem oziru. Kdor je dober katolik, mora nekoliko začudeno slediti temu postopanju Vatikana, ki molči že ileta in ne čuje obupnih pritožb svojih najboljših vernikov — Slovencev in Hrvatov v mejah nasilne Italije, posveča pa toliko pažnje Slovencem in Hrvatom v mejah svobodne Jugoslavije. Vprašamo pa tudi vse one gospode, ki so imeli srečo, da so bili sprejeti od Sv. Očeta, da povedo, če so morda oni opozorili naslednika Sv. Petra na obupno stanje naših katoliških vernikov v mejah Italije. Če tega niso storili, potem niso izvršili svoje nacionalne dolžnosti v dobi, ko kriče v zasužnjenem ozemlju nagrobni kamni do neba o krivicah, ki jih trpe naši bratje po zaslugi katoliških škofov, in kričati bi morali vsi oni, ki se trkajo na slovenska in hrvatska prsa. Kričati bi morali noč in dan, zlasti pa takrat, kadar kleče pred Sv. Očetom, kateremu bi lahko v pozdrav zaklicali besede: »Prihajamo do Vaše Svetosti kot verni katoliki iz svobodne Jugoslavije, kjer lahko svobodno govorimo in molimo svojega Boga v naši lepi materinščini, prosimo Vas, da blagoslovite to Jugoslavijo in da molite k Bogu, naj da tej svobodni in tudi napram katoliški veri povsem pravični državi vso srečo in blagostanje. Prihajamo pa k Vam tudi kot bratje onih Slovencev in Hrvatov, ki niso bili toliko srečni, da bi postali svobodni državljani kraljevine Jugoslavije, marveč so morali proti svoji volji postati državljani Vaše domovine, kraljevine Italije. Prosimo Vas, izposlujte tudi tem našim bratom, da bodo tako svobodni kot mi in da bodo tudi oni lahko čuli božjo besedo iz ust svojih rodnih svečenikov v svojem rodnem jeziku. Odstranite iz njihove srede vse one svečenike, ki se čutijo v prvi vrsti fašiste, potem šele katoliške duhovnike, popravite krivico, storjeno nadškofu Sedeju in dajte našim zasužnjenim bratom vsaj del tega, kar imamo v Jugoslaviji!«
Pozivamo našo duhovščino, naj čimprej pošlje v Rim do Sv. Očeta novo deputacijo, ki bo s temi besedami pozdravila poglavarja katoliške cerkve. Šele potem si bomo na jasnem in bomo lahko ugotovili, kdo je Slovenec ozir. Hrvat tudi v dejanju, ne pa samo v besedah.
kakor tudi državni carini. Ravno ta industrija je odtrgala mnogo kmečkih sinov od svoje rodne zemlje, kar je za nas zelo poniževalno.
Ali je res, da je bila neka tuja industrija obsojena na 15 milijonov dinarjev globe? Ali je pa tudi res, da so se našli naši ljudje, ki so v Beogradu moledovali za rešitev in odpis globe teh privandrovcev?
Gotovo z dobrim namenom, a ilahko rečem slabim učinkom, je bil izdan zaščitni kmečki zakon. Vsi vemo, da je kmet povezan tako z obrtnikom in podeželskim trgovcem, da bi tudi slednji potrebovali zaščite ter da bi zakon ne 'bil tako enostranski. Koliko nepotrebnih stroškov bi se ravno vsled tega prihranilo pri raznih poravnavah in konkurzih. Čas bi že bil, da se kmečki zakon spravi pod streho. Ako velja zakon za obrtnika, trgovca za prekomerni dobiček, zakaj ne bi veiljal tudi za banke, katere ravno v teh težkih časih zaslužijo preko 100% dobiček. Potreba po regulativnem zakonu je nujna. Naše denarstvo uživa še vedno v premnogih ozirih protekcijo. Vsled tega se zapravljivcev mnogih, mnogih milijonov ljudskega denarja ni klicalo na odgovor, kaj šele zaprlo. Ali je res, da je neki zavod v Dravski banovini dali ozir. posodil 30 milijonov dinarjev nekemu inozemskemu privandravcu, kljub temu, da je bila njegova tovarna vredna komaj 2 in pol do 3 milijone dinarjev? Razumljivo je, da na tak način ne more imeti ljudstvo zaupanja v naše denarstvo.
Čas bi že bil, da se kontrolira vse denarne zavode, ugotovi denarne špekulante in izvoznike in vsem izvoznikom denarja zapleni tukajšnje premoženje, postavi pred sodišče ter najstrožje kaznuje.
Vsem je znano, da se dobe vložne knjižice večine naših zavodov pod nominalno
ceno. Prodaja se vrši ali iz strahu ali pa iz resnične potrebe po denarju. Razumlijvo je, da se vrši taka prodaja z občutno izgubo na račun malega človeka — zasluži pa zopet tisti, ki je zato pravi špekulant. Za soliden in pošten posel ni nikjer denarja, za take špekulacije in oderuštvo je pa denarija dovolj. Vsled takih in sličnih dejstev, ki so danes že nekaj običajnega, propada gospodarstvo v prvi vrsti na račun malega človeka. Trdi se celo, da bo še huje, da bo denarja še manj. Gotovo pa je, da bo tudi potem denarja dovolj in to pred vsem judeževih srebrnikov v rokah špekulativne gospode. Naše narodno gospodarstvo je v rokah onih špekulantov, ki ravno sedanji težki položaj izkoriščajo in sesajo iz naroda krvi, sebi pa kujejo težki kapital, ker imajo nenasitna žrela. Dovolj je tega izkoriščanja, prestanite, da narod še bolj ne obuboža, da gospodarstvo še bolj ne propade. Rešite to, kar se še rešiti da, ne cincajte, da ne bo prepozno!
Ali je res, da je v Ljubljani ca. 20 oseb, ki imajo mesečnih d o hod kriv v današnjih kritičnih časih 50—100.000 dinarjev? Ali je res, da je v Ljubljani ca. 100 takih, ki imajo mesečnih dohodkov 10—50 tisoč dinarjev? Ali je res, da se v nekem zavodu uradništvo na stara leta uči štednje, in najbrž vsled tega, ker je dotični zavod bil preširokogruden ter dal neki tvrdki mnogo milijonov brez pravega kritja, tako da bo (ali je že) mnogo-milijonska izguba? Ako je to res, naj se krivce takoj zapre in obsodi, ljudstvu pa pokaže res pravo delo vsaj sedaj, četudi je že pozno. Potreba je, da oživi res pravi duh, da da telesu res pravo gospodarsko delo, da poživi življenje naroda, kateri je po krivdi majhne peščice ljudi potisnjen gospodarsko ob zid izkoriščanja od raznih špekulantov in korupcijonistov.	Franjo Bulc, Mirna.
Nacionalizem in kmet
Duh telo življenje
Duh človeški mnogo misli s pomočjo telesa, mnogo ustvarja, kar je potrebno za vsakdanje življenje. Razumljivo pa je, da je vse to nekako gospodarstvo, brez katerega ni življenja. Najbolj se občuti gospodarstvo v slabih kritičnih časih, posebno pa danes, ko vse kriči: kriza, kriza! Duh človeški pa dobro ve, četudi je barbarski, ali ako rečem prav milo »slovansko kmečki«, da se da ravno z njim mnogo doseči tudi pri gospodarstvu, posebno še, ako pomaga telo in pokaže dejanja za resnični obstoj življenja, katero je vsem tako dragoceno.
Dobiti izhod iz slabih gospodarskih razmer je naloga vseh gospodarskih organizacij, poslancev, senatorjev in ministrov, kateri zastopajo narodne interese, ki so bitnost življenjskega obstanka. Ta kader ljudi je odgovoren narodu za nadaljevanje obče gospodarske stiske. Zavedati se mora, da so oni odvisni od naroda in ne narod od njih. Voditelji so se, se in se bodo spreminjali, narod pa vedno ostane. Zato je potreba, da se nje večkrat opomni in opozori, naj ne pozabijo,
da je naše gospodarstvo popolnoma na tleh ter da je nujna potreba, da se gospodarsko čim prej dvigne. Ako malo pogledamo naše splošno gospodarstvo, bomo videli nebroj napak, katere je treba čimprej popraviti.
Res je, da smo 80% agrarna država, ravno tako tudi, da se je takoj po prevratu naselilo nebroj raznih inozemskih izkoriščevalcev v našo državo, kjer še danes ravno ti ljudje izmozgavajo naš narod bolj kakor kdaj poprej in so še v gotovih krajih ravno oni absolutni gospodarji gospodarske situacije, katera je bitnost življenja. Ako pogledamo tekstilno industrijo, katera zasluži pri carinskih diferencah, posebno pa na mezdnih prejemkih ozir. razlikah med našim sramotno nizko plačanim delavstvom in drugim v inozemstvu. So to samo pri tem ogromni milijoni dobička, ki so pa izgubljeni za državo kakor za delavstvo, posebno pa je udarjen naš agrarni izvoz. Potrebno bi bilo, da bi si poiskali za naše agrarne produkte nove trge na račun teh čifutskih privandravcev, pomagalo pa kmetu, trgovcu, obrtniku, delavcu,
Vemo, da marsikomu ni prav, ker se brigamo za kmetijstvo in za izboljšanje življenjskih razmer kmeta. Še manj je nekaterim prav, ker kmeta z našim pisanjem dramimo k pravemu spoznanju. Zato ne pozabijo izkoristiti vsako priložnost, da nas kjerkoli postavijo v neugodno luč. So to največ ljudje globokih žepov in obilnih teles, ljudje z neutolažljivim hrepenenjem ali po denarju, ali po oblasti, ali po obojnem. Mastno živijo od nezavednosti in strahopetnosti ljudske množice, ki si jo čimdalje bolj zasužnjujejo, da bi mogli še več iztisniti iz nje. Z lepimi, a neobču-tenimi besedami in praznim srcem slepijo množico, da lažje v kalnem ribarijo. Nimajo ne srca ne volje, da bi množici pomagali, gre jim za to, da utrjujejo sebe in koristijo predvsem sebi. Tem pomagajo razni zaslepljenci, ki so morda dobri ljudje, toda preneumni, da bi stvar spoznali in se zavedli, da niso čisto nič drugega kot priprega junakom in poštenjakom ribarstva v kalnem.
Slikajo nas kot neke prismojene oboževalce idola, ki se mu pravi Domovina in Narod, ki ju oni poznajo samo tedaj, če jih lahko molzejo in ki ju ne gledajo s takimi očmi kakor mi, ali pa nas zlobno slikajo za pretepače, kar odločno nismo in nam nima kdo kaj očitati, še manj pa dokazati.
Kaj smo in kaj hočemo?
Predvsem smo neodvisni od vsakogar, mislimo samo s svojo glavo ter delamo po svojem srcu in razumu. Služimo samo koristim domovine, množice kot celote, ljubimo in spoštujemo domovino, ker domovina smo mi, množica, in pa, ker spoštujemo same sebe kot človeka. Zase ne iščemo ničesar,
najmanj pa korit. Množici hočemo prav in dobro, ker hočemo, da bodi vsakemu posameznemu delavoljnemu članu našega rodu po človeško prav in dobro. Predvsem ne trpimo krivice in boli nas beda naroda.
Mi hočemo, da vlada mir, red, poštenje, zakonitost, varnost lastnine in pravica dela. Ne trpimo, da bi vsako leto bil tisti, ki dela in ustvarja — okraden sadov svojega truda in živel bedno življenje, medtem ko mnogi, ki ne delajo, mirno in nemoteno uživajo, kar so ugrabili delovnim. Hočemo enakosti pri pravicah in dolžnostih, pri delu in napredku za vse!
Stvarni ljudje smo, ne sanjači, življenje gledamo in vidimo tako kot je. Pod nobenim pogojem in za nobene zaklade sveta ne pritrjujemo stvarem, ki niso prave, pa naj jih izvaja kdorkoli.
Besede — strah — ne poznamo, naša pot je čista in ravna!
Prvo so nam pripadniki našega rodu. Njih dobrobit in vsestranski napredek kot celote nam je v prvi vrsti na srcu. Zato tujcu ne dovoljujemo sebičnega izkoriščanja našega rodu in zahtevamo od njega, če živi med nami, da po pravici in poštenju prispeva k dobrobiti našega rodu in da ga spoštuje tako kot mi. Tujega nismo lačni, od našega pa ne popuščamo niti za las.
Korist Domovine in Naroda je temelj vsemu našemu hotenju in brezpogojno nesebičnemu delu, za katerega ne iščemo ne plačila, ne časti. Hočemo človeka vrednega življenja za vsakega pripadnika našega rodu, pobijamo krivico, nepoštenje, korupcijo in druge izrodke ter nepravilnosti. Vse to po-
t DR. LAZAR DIMITRIJEVIH
Dne 12. septembra 1933 je po daljšem bolehanju umrl v Beogradu srbski pesnik in javni delavec Lazar Dimitrijevič, stvaritelj narodne epopeje »Kosovo«. Po poklicu je bil zdravnik in je nazadnje služil v Sarajevu pri Okrožnem uradu za zavarovanje delavcev. V začetku tega leta je kot upokojenec dalje časa bival v Ljubljani, za tem se je preselil v Kosovsko Mitrovico in od tam je šel iskat zdravja v neki beograjski sanatorij, kjer ga je doletela smrt.
Rodil se je leta 1873. v Bosanskem Samcu, a medicino je končal na dunajski univerzi (1901), kjer je bil kolega sedanjega ministrskega predsednika dr. Milana Srškiča in drugih javnih delavcev, kakor dr. Nikole Stojanoviča, bana dr. Uroša Krulja, senatorja dr. Vase Glušca, državnega svetnika dr. Radoje Jovanoviča, književnika in politika Petra Kočiča in naposled Slovenca, bivšega ministra dr. Nike Zupaniča, ki je imel od
1.	1899. dalje tesne stike s takratno srbsko nacionalno omladino.
Bosanski omladinci, ki jih je na prehodu iz prejšnjega v sedanje stoletje vodil Lazar Dimitri-jevič, so zavzemali posebno radikalno nacionalno stališče. Javno so zahtevali, naj Avstro-Ogrska izprazni okupirani pokrajini Bosno in Hercegovino, ker so njuni prebivalci siti dolgega jerobstva Nemcev in Madjarov. Združeni z ostalimi jugoslovanskimi dijaki, so ti bosanski omladinci cesto prirejali demonstracije proti c. in kr. upravnikom Bosne in Hercegovine, zlasti proti ministroma Kallayu in Bihnskemu, ki sta paševala v Johan-nesgasse na Dunaju. Na drugi strani pa so pozivali sultana Abdula Hamida, ki je še imel suverenost nad Bosno in Hercegovino, naj zahteva, da se Avstrijci iz teh pokrajin umaknejo. Seveda so imeli ti omladinci najtesnejše zveze z Beogradom, kjer je bil Lazar Dimitrijevič večkrat sprejet v avdijenci pri kralju Aleksandru Obrenoviču.
Po aneksiji Bosne in Hercegovine s strani avstro-ogrske monarhije, se je Lazar Dimitrijevič umaknil iz javnega življenja.
Poleg politike se je pokojni Lazar Dimitrijevič tudi bavil s poezijo. Na prireditvah srbskega akademskega društva »Zore« na Dunaju je večkrat deklamiral svoje pesmi, ki so bile šaljivega ali pa satirično-pojitičnega značaja, v ‘knjigi pa je izdal zbirko liričnih pesmi »Kasabalinke«. Glavni predmet njegovih privatnih študij pa je bilo srbsko narodno pesništvo, v prvi vrsti epika. Nameraval
je ustvariti tri narodne epopeje: »Kosovo«, Kraljevič Marko« in »Oslobodjcnje«. Vse to pa je tako zamislil, da pridrži vsebino narodne tradicije, pri tem pa vzročno poveže poedine rapsodije, tako, da bi bilo glavno pripovedovanje okrašeno z epizodami. Leta 1924. je izdal epopejo »Kosovo« v 15 spevih, ki znašajo skupno 17.000 stihov. Pri nas sta epopejo prikazala in ocenila Vladimir Levstik in dr. Niko Zupanič. Znani poznavalec srbske književnosti in srbskega jezika univ. prof. G. Gescmann iz Prage se je o tej epopeji zelo ugodno izrazil, trdeč, da je Lazar Dimitrijevič prvi uspel iz razmetanih delov narodne epike ustvariti narodno epopejo.
Pokojni Lazar Dimitrijevič je bil že v dijaških letih odličen in duhovit govornik. O tem priča sledeča epizoda iz njegovega dunajskega življenja:
Leta 1901. je zapuščal Dunaj takratni bolgarski poslanik Sirmadžijev. Na poslovilni večer, ki ga je priredilo bolgarsko akademsko društvo »Balkan«, so bili povabljeni po en zastopnik Slovencev in Hrvatov, medtem ko zastopnik Srbov, radi takratnega sovraštva med Hrvati in Srbi na eni in Srbi in Bolgari na drugi strani, ni bil vabljen. Od strani Slovencev je bil povabljen N. Zupanič, ki je takrat urejeval revijo »Jug«. Ko je ta izvedel, da Srbi niso vabljeni, je izjavil, da se poslovilnega večera ne udeleži, če ne bo navzoč tudi zastopnik Srbov in to Lazar Dimitrijevič. Po daljših pogajanjih so se Bolgari vdali, toda pod pogojem, da Dimitrijevič ne sme govoriti. Tudi ta pogoj je Zupanič odklonil. Končno so Bolgari pristali tudi na to, da sme Dimitrijevič govoriti, toda le pet minut. Zupanič, poznavajoč Dimitrijeviča kot govornika, je vedel, da bo tudi v petih minutah dosegel svoj cilj in zato jc na to pristal. Ko so se govorniki Bolgarov, Hrvatov in Slovencev razvrstili, je dobil besedo Dimitrijevič. Takoj prve besede so vžgale vse navzoče in ko je minilo odmerjenih pet minut, je že žel navdušene aplavze od vseh prisotnih. Nihče ga ni prekinil in ko je predsedujoči pogledal na uro, je videl, da ni govoril pet, ampak že več kot šestdeset minut. Dimitrijevič je držal filipiko na jugoslovanski partikularnem, na genijalno satiričen način je ožigosal omejenost in malenkostnost duhov, nizkost habsburških in vatikanskih hlapcev, ki razdirajo edinstvo in bratstvo na eni strani med Srbi in Hrvati, na drugi pa med Srbi in Bolgari. Najhujše pa je obsodil one Bolgare, Srbe in Hrvate, ki se dajo bilo za denar, bilo iz duševne omejenosti zavajati od tujih agentov. Od Dimitrijeviča ustvar-
jeno navdušenje je izrabil N. Zupanič in predlagal resolucijo v obliki poziva vsem Bolgarom, Srbom, Hrvatom in Slovencem, naj pozabijo malenkostne spore, naj si bratski podajo svoje roke k skupnemu delu za ustvaritev velike misli: jugo-slovenskega bratstva in edinsfva. Poziv so podpisali za Bolgare Boris Boškov, za Srbe Lazar Dimitrijevič, za Hrvate Djuro Mimica in za Slovence Niko Zupanič. Poslan je bil vsem večjim listom na slovanskem jugu; v Sloveniji ga je prinesla samo tržaška »Edinost«.
Z Lazarjem Dimitrijevičem je srbski del našega naroda izgubil enega svojih odličnih narodnih in kulturnih delavcev. Blag mu spomin tudi med Slovenci!	Vekoslav	Bučar.
JURIJ KRIŽANIH
(Ob 2501etnici smrti prvega slovanskega nacionalista.)
Z velikimi slovesnostmi so na Dunaju praznovali 2501etnico, odkar so bili zapodili mogočnega Mustafo pašo izpod svojega ozidja. Tudi drugod se je pisalo o tem kulturnem jubileju. Dunajčani so to priliko izrabili celo v svoje politične namene: hoteli so pokazati, kako silna je lahko — z božjo pomočjo — Avstrija. Pri tem so skoraj pozabili, da Avstrija 1. 1683. in Avstrija 1. 1933.
—	sta kakor noč in dan. Zato so tudi kolikor mogoče zatajili poljsko pomoč in so pisali, da je prišel poljski kralj Sobieski na bojišče že potem, ko so Turki zbežali. Seveda: a Turki so prav zato bežali, ker se je bližala poljska vojska. In ta beg je bil res temeljit, kakor je pričal plen pred Dunajem, ki je nudil prvo pomoč sestradanemu mestu. Kara Mustafa je plačal svoj poraz z glavo, ki so mu jo na sultanovo povelje odsekali v Beogradu in jo poslali v Drinopolje ... Sicer je bila turška armada zrela za svoj neslavni konec. Znano je, da je veliki vezir vlekel s seboj ves harem, ki je bil tako velik, da so vojaki godrnjali, češ da je ženske vojske prav toliko kakor moške. Res je glavni del harema ostal v Beogradu, ker je bil v veliko oviro pri vojnem pohodu, mehkužnost se je že tako globoko zajedla v turško vojsko, da so age in paše rabili še vedno mnogo komforta in ženskega spremstva. Le odprite I. spev Gundulidevega »Osmana«, pa boste videli, kako je izgledala turška armada že 1. 1618., kaj šele 1. 1683!
A nas zanima predvsem, da je bil takrat pred Dunajem poleg poljskega kralja Sobieskega
še drug mož, ki ima v slovanstvu slavno ime; Jugoslovan, Jurij Križanič, eden največjih glasnikov naše sedanje svobode, pravi genij svoje dobe, eden največjih duhov, kar jih je rodila slovanska zemlja.
»Pridigar brez prižnice« ga je nazval eden njegovih občudovalcev. Največji naši slovano-znanci, posebno ruski slavisti, so se ukvarjali s študijem tega čudovitega moža. Najlepše delo o njem je napisal naš največji slavist prof. Va-troslav Jagič, ki je v svoji znameniti knjigi »Juraj Križanič« zbral vse, kar se je moglo doslej o njem dognati in v svojem delu, ki obsega nad 500 strani, pokazal v vsej veličini tega slovanskega apostola. (Knjigo je izdala Jugoslov. akademija v Zagrebu 1. 1918.) Dolgo se ni vedelo, kje je njegov grob. Niti danes ne vemo zanj. Vemo le, da je bil kot duhovnik v poljski vojski pred Dunajem in da je tam izginil. Najbrže ga je pobrala kužna bolezen. Njegova smrt sredi slovanske vojske, ki je branila Evropo pred polmesecem, ima na sebi nekaj simboličnega. Zdi se, da je videl turški beg in da je mogel reči: Sedaj, o Gospod, odpusti svojega hlapca, kajti moje oči so videle... Da, videl je začetek konca one temne sile, ki je uničevala njegov rod.
Njegov življenjepis je pravi roman našega človeka, ki skozi noč in temo išče poti do luči in svobode. Na zagrebškem gledališču se obeta o njem za letos igra, ki bo mogla pokazati le košček njegovega velikega življenja.
Rodil se je 1618 v Ribniku ob Kolpi, torej na kraju, kjer so se takrat družili vsi trije deli našega naroda: Slovenci, Hrvati in srbski uskoki. Le spomnimo se, kako je moralo izgledati v tej prijazni dolinici ob Kolpi takrat, ko je bila turška granica še tako blizu. Bil je po rodu Hrvat, a pozneje v Rusiji je rekel, da je srbskega rodu ... Prišel je v jezuitske šole v Zagreb in od tam na univerzo v Gradec. Poln svete vneme za katoliško cerkev — kakor so ga vzgojili jezuiti!
—	se je hotel žrtvovati za pravo vero in hotel spreobračati svoje brate, ki so bili deloma protestanti (v Medžimurju na posestvih Zrinjskega, kjer je bila ljubljanska protestantska tiskarna), deloma pravoslavni (srbski begunci — uskoki, k' so v te kraje pribežali pred Turki). Križanič je torej hotel postati misijonar; bil je fanatičen katolik, ki je smatral za svojo največjo dolžnost »reševati nevernike«. Da bi se bolj pripravil za svoj poklic, je šel v Rim. Tam je prišel na idejo, da bi bilo treba pripeljati v pravo vero največjo
bijamo neustrašeno in bomo vse to tudi odpravili, tudi če bi nas to stalo še takih žrtev. Jezero krvi smo nacionalisti že dali za dobro svoje domovine in če treba, dali jo bomo še!
Za nalogo si postavljamo dalje tudi bujenje in dramljenje množice, da odpre oči in sopomaga odstraniti vse, kar je gnilega. Ako se množici slabo godi, je to kazen in glas Usode za njeno zaspanost, brezbrižnost, ne-edinost, sebičnost in hlapčevstvo. Usoda nikoli ne tepe izkoriščevalcev in jih ne kaznuje, ker ti so njen bič, s katerim bije izkoriščane tako dolgo, da se zdramijo in glasno Povedo, da se ne pustijo več vklepati in izkoriščati. V tem našem delu smo nacionalisti
—	pomočniki višje sile sile, glasnike Usode, 'ki hočemo, da bi žvižganje biča kmalu ne ječ potrebno.
Naše orožje: pamet, volja, pravičnost, drugCn0St — ie močnejša kot katerokoli
. Nočemo kmetu peti hvale, kakor mu jo P°3eJO drugi zato, da ga lažje preslepijo in °mrežijo. Hvale danes tudi ne zasluži. Povda-nino pa, da je kmet pri nas velikanska, toda
speča večina našega rodu. Priznamo tudi, da je od uspeha njegovega dela ter od njegove življenjske dobrobiti odvisen uspeh dela in življenjski dobrobit tudi vseh tistih poštenih, delovnih ljudi, ki niso kmetskega stanu.
Kmet je temelj domovini, toda ta temelj ni zdrav vsled okoliščin, v katerih životari. Priznamo kmetu vse, kar mu po pravici gre, toda od njega zahtevamo, da je človek, ki mu je Bog dal možgane in da je možak. Tudi on sam se mora zganiti za to, da bo bolje. To je dolžan sebi in celemu rodu. V nas bo našel1 zveste, nesebične pomočnike.
Kmet, sedaj nas poznaš! Vedi, da nas je ogromno veliko, čeprav se nagibaš k misli, da pravih ljudi ni več. Vedi, da so množice tvojih zavednih stanovskih tovarišev med nami, vedi, da smo vsi nacionalisti kmetski sinovi. Ne sklanjaj glave. Dvigni jo in hoti živeti življenje, vredno človeka.
Mi ti vsega tega ne pripovedujemo zato, da bi te zvabili, nego zato, da izveš, kdo smo in kje ob vsakem času najdeš pomoč.
Čas prihaja, krivičnike obhaja strah, mi pa korakamo — samo naprej!
Akademikom nacionalistom!
apel vsem jugoslo venskim nacionalistom ALEKSANDROVE UNIVERZE V LJUBLJANI!
Ljubljana, 5. oktobra 1933.
Po 6. januarju 1. 1929. smo vsi pravi in iskrem Jugosloveni upali, da je nastopila nova, srečnejša doba za razmah jugosloven-}■ Polni optimizma smo bili pripravil sodelovati na ozdravljenju nevzdržnih znier na ljubljanski univerzi.
Po razpustu Organizacije jugoslovenskih cionalistov je nastala velika vrzel v akademskih udruženjih na vseh univerzah Jugoslavije in več je bilk) poizkusov, da se stvori •nočna akademska organizacija, ki bi imela v svojem programu: vse za srečnejšo bodočnost vseh delov jugoslovenskega naroda in Proti vsakemu vmešavanju katerekoli strankarske politike, ki se je pokazala v prvem desetletju obstoja naše mlade države tako škodljivo, da še danes čutimo njene porazne posledice prav vsi, a najbolj občutimo iste mi, akademiki.
Več zamisli za ustanovitev enotne akademske organizacije je bilo iz Zagreba in Beogradu. Vsakemu je najbolj v spominu Jugoslovenski Akademski Klub Kraljevine Jugoslavije (JAK), ki je bil na pobudo nekaterih akademikov iz . Beograda v sporazumu z delegati jugoslovensko usmerjenih akademskih društev iz Zagreba, Subotice, Skoplja in delegatov Jugoslovenskega naprednega akademskega društva Jadrana ustanovljen meseca marca 1. 1931. v Zagrebu.
Ponesrečena izbira ljudi in četrtinska vožnja sta bili grob tej organizaciji, ki bi si tekom let lahko pridobila velik ugled tako doma kakor v inozemstvu. Vodstev posamez-mh sekcij so se polastili ljudje, ki jim je bil vzvišeni smoter JAK-a povsem neznan ter so pac s mati ali to društvo kot urad za izdajanje voznih legitimacij, katero je za denar lahko aobul tudi najzagrizenejši separatist ali komunist. Glavna ovira za vsako resno delo in ureditev nevzdržnih razmer v klubu je bilo to, da univerze in pristojna oblastva niso takoj odobrila društvenih pravil ter so tako pripravljalni odbori sekcij brez potrebne kontrole upravljali velike vsote društvenega denarja. Vsako prizadevanje obračunati' z njuni je ostalo radi tega do danes brezuspešno.
Peščici poštenih in neporečnih Jugoslo-venov se nam je posrečilo preprečiti v ljubljanski sekciji JAK-a njihove nadaljnje načrte, dasi do danes še nismo mogli končno obračunati z njimi.
Ker razmer radi navedenih dejstev nismo mogli urediti in je bila vzvišena jugosloven-ska ideja na tak način ponovno izigrana, od idejnih nasprotnikov pa zopet po krivem zasmehovana in opljuvana, smo se dne 15. oktobra kot Pripravljalni odbor JAK-a Kraljevine Jugoslavije — sekcija Ljubljana definitivno razšli.
JAK Kraljevine Jugoslavije, ki je radi nesposobnega vodstva (kakor drugod, tako tudi v Ljubljani) doživel moralni in materialni polom, nam je vsem dobra šola in ponoven dokaz, da vsaka organizacija uspeva le na bratskem zaupanju, iskrenosti in poštenju.
Kaotični čas je zahteval od nas jugoslovenskih nacionalistov, da ponovno dvignemo na Aleksandrovi univerzi v Ljubljani jugoslo-venski prapor, da zopet zberemo v svoje vrste tiste, ki še čutijo pravo iskrenost v svojih srcih, ki še niso blatili naše Jugoslo-venstvo, da bomo mogli kot ljubeči se bratje zastaviti vse svoje mlade sile, vse svoje sposobnosti, vso svojo ljubezen za končno ostva-ritev našega velikega motra — Velike Jugoslavije, dobre matere vseh Jugoslovenov.
Malo nas je dosedaj in tiho smo se zbirali na malo obiskanih, a prisrčnih sestankih, kjer smo v januarju 1. 1933. ustanovili Jugoslovenski Nacionalistični Akadem. Klub -Edinstvo« (J. N. A. K. »Edinstvo«) na Aleksandrovi univerzi v Ljubljani. Klubova pravila smo takoj nato vložili na rektorat univerze in 1. februarja 1933. nam je univerzitetni senat na svoji seji pravila odobril. Kraljevska banska uprava Dravske banovine v Ljubljani je naša pravila potrdila dne 20. julija 1933.	•
Apeliramo na vse tiste, v katerih dušah in srcih še veje čist in nepokvarjen jugoslovenski duh bratstva, enakosti in svobode ter jim niso mar razni politični avanturisti in konjunkturisti, da se nam pridružijo, da bomo kot en mož mogli nastopati za interese naše jugoslovenske univerze v Ljubljani, kot kulturnega žarišča slovenskega dela jugoslovenskega naroda.
Kot pravi Jugosloveni se bomo vedno borili za neokrnjeno našo univerzo, za njeno izpopolnitev ter vodili odkrito borbo proti vsakemu, ki bo skušal vedoma ali nevedoma škodovati našim velikim in vzvišenim smotrom.
Odkrito priznavamo, da smo pokret, ki stremi samo za tem, da se našemu jugoslo-venskemu narodu ustvari srečnejša bodočnost in šli bomo preko vseh ovir, ki so še danes pred nami.
Verovali smo, verujemo in verovali bomo v zmago našega čistega in iskrenega Ju-goslovenstva ter od svoje namere ne bomo odstopili niti za korak.
Pot v našo sredo je vsakomur prosta in komur je za boljšo bodočnost vseh nas Jugoslovenov, bo pristopili v naše vrste z voljo in iskreno željo pripomoči jugoslovenski ideji do končne ostvaritve in zmage, da ne bo Jugoslavija samo zakon in krpa papirja, temveč bo živela v grcih vseh njenih sinov in hčera.
Pogoji za vstop v naš klub so objavljeni na društveni deski na univerzi.
Znani so Vam naši smotri in nameni. Čakamo Vašega iskrenega odziva in sodelovanja za našo skupno stvar
ter Vam kličemo bratski Zdravo!
J. N. A. K. »Edinstvo« (Pripravljalni odbor)
PROGRAM
JUGOSLOVENSKEGA NACIONALISTIČNEGA AKADEMSKEGA KLUBA »EDINSTVO«
Jugoslovenska nacionalistična akademska omladina kot predstavnica mlade generacije brezkompromisnega jugoslovenskega mišljenja, zavedajoča se svojega zgodovinskega poslanstva, sledi le nepokvarjenemu prirodne-mu etičnemu čutu, ki ji ukazuje, da
l1.	si gradi svoj življenski in svetovni nazor, ki bo izraz jugoslovenske, slovanske in človečanske ideje;
2. privede Jugoslovenstvo v življenje na vseh področjih narodnega in državnega udejstvovanja;
3. deluje za popolno osvobojenje in uje-dinjenje vseh delov jugoslovenskega naroda;
4. smatra narodno in državno edinstvo Jugoslovenov kot prvo in edino državotvorno silo;
5. smatra vero za najintimnejše čuvstvo-vanje vsakega posameznika ter se izreka za popolno versko strpnost;
6. se bori proti katerekoli oblikam separatizma in komunizma;
7. smatra za potrebno popolno osamosvojitev jugoslovenskega naroda v nacionalnem, kulturnem, gospodarskem in socialnem pogledu;
8. zahteva samoodločbo in enakopravnost vseh narodov;
9. priznava mednarodni forum le v toliko, v kolikor je on pobornik velike človečanske ideje.
Pripravljalni odbor J. N. A. K. »Edinstvo«.
JUGOSLOVENKE, JUGOSLOVENI!
Člani Jugoslovenskega nacionalističnega akademskega kluba »Edinstva« morejo postati vsi redni oziroma izredni slušatelji Aleksandrove univerze v Ljubljani, ki pristanejo na društveni program in delujejo v duhu pravil.
Kdor želi vstopiti v klub, mora svojeročno izpolniti prijavnico in imeti svojeročne podpise dveh izvršnih članov kluba, ki ga priporočata in zanj jamčita.
Prijavnice lahko dvignete dnevno od 11. do 12. ure dopoldne in od 5. do 6. ure popoldne pri br. Uraniču Ferdu, Frančiškanska ulica 6.
Istotam dobite vsa tozadevna navodila in pojasnila!
Bratski Zdravo!
Pripravljalni odbor za Jugoslovenski nacionalistični akademski klub »Edinstvo«.
VSEM STRELSKIM DRUŽINAM IN BRATOM STRELCEM V ZNANJE!
V	nedeljo, dne 8. oktobra, otvori bratska strelska družina v Kočevju novo zgrajeno strelišče. Vse družine in strelce vabimo, da se slavnostne otvoritve udeleže v čim večjem številu.
NEKOLIKO PREGLEDA 0 DELOVANJU STRELSKIH DRUŽIN LJUBLJANSKEGA OKROŽJA V LETOŠNJEM POLETJU.
Strelska družina Ljubljana letošnje poletje ni mogla razviti iste delavnosti, kakor v poletju 1932., ko se je vršila v Ljubljani državna tekma. Spomladi je oviralo strelske vaje po večini deževno vreme. V dveh lepih poletnih mesecih pa so bile vedno kake prireditve v Ljubljani ali izven, katerih so se morali naši člani udeleževati. To je bil vzrok, da strelske vaje niso bile tako obiskovane, kakor bi bilo želeti. Vsled teh mnogih prireditev se je morala preložiti tudi banovinska tekma na 1. 1934.
Strelska družina Novo mesto, ena izmed najdelavnejših naših strelskih družin, je otvo-rila letos 2. julija svoje prekrasno novo stre-
lišče. Staro prejšnje je opustila vsled nepri-ročnosti. Sedanje strelišče se nahaja v neposredni bližini mesta, ima idilično lego in je povsem moderno in predpisom odgovarjajoče. Otvoritev strelišča se je izvršila slovesno. Ljubljansko okrožje je bilo zastopano po bratu podpredsedniku Oreheku in podpolkovniku Fietzu.
Strelska družina Dragomer je 11. junija otvorila lastno strelišče. Okrožna uprava je bila zastopana po bratu Orehek-u, Roš-u in poročniku Maliču. Slavnostne otvoritve se je udeležil tudi g. sreski načelnik, ki je v vznesenih besedah pozdravil in pohvalil požrtvovalno nacionalno delo tamošnjih vaščanov. Slavnost je bila združena z ljudsko veselico.
Strelska družina Cerklje pri Kranju je imela 15. junija ustanovni občni zbor. Na občnem zboru sta poročala delegata br. Orehek in Roš in voj. referent br. Ločniškar. Nad vse agilna cerkljanska družina se je nepričakovano hitro razvila in je že 3. septembra slovesno otvorila lastno strelišče. Za zgradbo strelišča potreben materiali so dali velikodušni tamošnji vaščani brezplačno na razpolago. Delo pa so s kulukom izvršili strelci sami.
(Nadaljevanje v prihodnji številki.)
*
Na občnem zboru uprave Strelskih družin ljubljanskega okrožja je bil sprejet predlog brata Orehek-a o reorganizaciji Strelskih družin, ki vsebuje med drugim nastopna za vse strelske družine važna določila;
slovansko državo — Rusijo. Ogromen načrt' če Pomislite, da so šele 1. 1612. izgnali Poljake iz Moskve in da v Rusiji ničesar niso tako sovragi kot jezuite, Poljake in — katolike. Toda ^ižanie je sledil svojemu srcu, pripravljal se je na Pot, naučil se slovanskega bogoslužja (da bi ®a v Rusiji ne spoznali!) in vkljub oviram celo 0cl finske strani prišel srečno na Dunaj, od tam na Poljsko in potem v družbi spremstva nekega Poslanca — v Moskvo. Tam je na zvit način Ponudil svojo službo carju, češ da zna več jezikov, »lozofijo, razne vede, da celo za vzgojitelja otrok Se je ponudil. Namen posvečuje sredstva! Brez nspeha se je moral s poslanstvom zopet vrniti in Je odšel v Rim, da poroča o položaju v Rusiji, vri ,.lmu se niso toliko brigali za njegove načrte; e« so se jim — nemogoči. A Križanič ni )uPal. Zopet je sam odšel na pot. Na Dunaju e je pridružil nekemu poslaniku, ki je potoval Carigrad. Odšel je z njim. In potem se mu J® Ponudila prilika, da je preko Ukrajine odšel v • skvo. Na Ukrajini je takrat divjala vojna, ki poznamo iz Sienkiewiczevega romana *Z og-jem in mečem«. Sredi vojnih zmed se je srečno Prikradel do Moskve in celo s priporočilom na t^a,.češ da je spotoma deloval za priklopitev Krajine — k Rusiji, pod oblast ruskega carja l avoslavnega... To mu je odprlo pot v one vorne in učene kroge v Moskvi, kjer je skušal . pn Prvem posetu razviti svojo — katoliško med tem Je stopil njegov je-
•	• 1 fanatizem že v ozadje in iz katoliškega zao-iB^frja JG P0Htajal slovanski pridigar, ki je rod SSLi Tfi nar°A°V in držav svoj slovanski
Rusija je bila toliL svobodna prinesti tudi drugim odrešeni t	m0pU
Proženj, ki jih je pošiljal na carj^knTcT^ turškega jarma, razvidimo vse n W	'ZP°
načrte. Tu spoznamo, da je ta	Č	°^Te
dočnosti že takrat prav dobro nn ^ nase ^°' rod»i položaj
kale okoli vprašanja, kako bi se mogliTruskn Pomočjo osvoboditi slovanski narodi. Vidi ^7 Je dobro poznal one Macchiavellijeve nazore ki 80 bili merodajni za .vladarje v Evropi in jih d Priporočal carju, da bi dvignil Rusijo... Bil je Prvi glasnik ljudske prosvete, ki jo je smatral za P°goj svobodnega življenja. Težko je podati cestno sliko tedanjih razmer v Moskvi. Zdi se, da ® Križanič s svojim znanjem dobival čim več ^Pliva. Naenkrat se je zgodilo nekaj nenadnega, “radi nekih besedi je bil Križanič izgnan v Si-
birijo (1. 1661.). Dobival je nekaj podpore in celih 15 let je moral preživeti daleč od sveta. Tam je pisal svojo rusko gramatiko (prvo te vrste) in znamenito delo »Politika«, kjer je podal svoje nazore o državi, o vladi, o vladarju, o narodu, posebno^ pa o Slovanih, ki so takrat robo-vali tujim državam. S tem je podal prve temelje onega slovanstva, ki je v 19. stoletju prineslo svobodo Balkanu. Pozival je carja, naj izvrši svoje osvobodilno delo:
»Ti, car, si sedaj edini od Boga poslan, da Zadunavcem (t. j. južnim Slovanom), Poljakom in Čehom pomagaš, da začno spoznavati svoj ponižujoči in sramotni položaj in da se pobrigajo za narodno prosveto in da z vratu snamejo nemški jarem. Zadunavski Slovani (Bolgari, Srbi, Hrvati) so že davno izgubili ne e svoje kraljestvo, ampak tudi vse svoje moči, in pamet, tako da ne razumejo več kaj je cast in dostojnost, in niti ne mislijo več na to; zato ne morejo pomagati sami sebi. Treba jim je pomoči, ki jim bo prišla od zunaj, da se spet postavijo na noge in vstopijo v družbo narodov. Ako pa bi jim Ti, car, ne mogel pomagati v njihovi sedanji nesreči in nevolji in bi ne mogel obnoviti njih kraljestev v prejšnjem stanju, in ne bi mogel urediti njih prepirov, bi jim vendarle mogel pomagati tako, da se popravi jezik njihovih knjig in da se z dobrimi in koristnimi knjigami tem ljudem odpro oči, da začno spoznavati svojo čast in premišljevati o tem, kako bi sami sebi pomagali... To pomoč in narodni preporod bi jim mogel z božjo pomočjo nuditi samo Ti, car, če z »njimi skleneš zvezo ...«
To je državno političen program, nenavaden za ono dobo, opozarjal je na sovražnike slovanstva, Nemce in Grke. Največji sovražniki Slovanstva so po njegovem mnenju Nemci. Križanič jih je mogel spoznati že v mladosti na domačih tleh, ko so se ošabno šopirili po vojni granici.
»Jaz sem bil tisoč in tisočkrat z njimi skupaj in vedno sem moral slišati, kako naš (slovanski) narod imenujejo: canes, porcos, asinos (pse, svinje, osle). Tudi njega so nemške knjige zavedle, »da sem grdo grešil in vse drugače sodil o ruski državi, nego je to bila resnica«. Nemci so polni zavisti do Slovanov. Ko so čuli, da se v Carigradu (na turškem dvoru) govori slovansko, so se čudili in zgražali. A tudi Grki odvračajo Slovane od pravega spoznanja, da je rešitev v njih samih.
Obsojal je našo lastno nezmožnost:
»Naš narod ima eno veliko napako: mi ne poznamo zmernosti v vladanju: pri nas je vladanje ali preveč svobodno, svojevoljno in neurejeno, ali pa skrajno ostro, strogo in nasilno. Na vsem svetu ni tako neurejenega in razdeljenega kraljestva kot je Poljska, in ne tako neusmiljenega carstva kot je rusko. Velika nesreča je, da nas drugi narodi Grki, Vlahi, Nemci, Italijani vlečejo na svojo stran in sejejo med nas neslogo. In mi se dajemo v naši nezrelosti zapeljati, borimo se za druge, hodimo na tujo vojno kakor na svojo, med seboj se pa prepiramo in brat preganja brata brez vzroka in potrebe. Drugim verujemo vse in smo jim prijatelji, svojega naroda pa se sramujemo in bežimo drug od drugega.«
»Niti en narod se ne da tako lahko prevarati kakor mi Slovani.«
Zato se nam tujci smejejo in nas prezirajo. Vsak narod proklinja tujo vlado nad seboj, samo mi tega ne znamo, služimo zvesto in se celo za tujo slavo navdušujemo.
Z naravnost drastično primero opozarja na našo suženjsko naravo.
»Oni narod, ki se svojevoljno poda pod oblast tujerodnega gospodarja, zasluži po pravici, da po živinsko trpi. Samo živina ne more imeti pastirja iz svojega plemena. Vol ne more pasti drugih volov, konj ne more pasti drugih konj, niti oven ovnov, ampak morajo imeti pastirja tujega rodu, da pase to živino, to je
—	človeka ...«
Koliko bridke resnice preteklosti je zapopa-deno v teh besedah. In še danes imajo svojo vrednost!
Z vso silo se je boril Križanič proti kseno-maniji, t. j. ljubezni do tujega (čuželjubje). Ta grda lastnost se mu je zdela za Slovane največja nesreča. Pokvarjen jezik pokvari tudi značaj naroda! Zato se je boril za čistoto jezika, da bi s tem dvignil tudi narodno zavest. In to v času, ko je povsod vladala latinščina in narodni jeziki še niso imeli svoje cene.
»Slovani sploh radi mešajo v svoje jezike tuje besede. Hrvati in Srbi govore v vseh jezikih: prva beseda je ruska, druga madžarska, tretja nemška, četrta turška, peta grška ali vlaška ali arbanaška!«
Zato hvali Križanič ruščino, ki je od vseh slov. jezikov najčistejša. S tem je skušal rešiti
slov. narode tujih vplivov in v njih vzbuditi smisel za svobodo in čast.
Ob času, ko so podobni misleci mogli govoriti Evropi in njenim vladarjem, je moral naš Križanič v Sibiriji snovati velike načrte, ne da bi prišli na dan. Ko se je 1. 1676. vrnil iz Sibirije, je odšel na Poljsko v neki samostan, kjer je moral občutiti, kako daleč so še Slovani od onega svobodnega življenja, ki ga je smatral on kot edino vredno človeka. Ko se je zbirala vojska proti Turkom, se ji je pridružil kot pravi slovanski pridigar in 12. septembra 1. 1683. je umrl sredi slovanskih armad, ki so oznanjale veliko osvobojenje Balkana.
Ne vemo, kje je njegov grob. Zdi se nam, da se dviga nad temnimi masami onih časov in kakor svetilnik sveti v bodočnost. Četrt tisočletja je po njegovi smrti in mnogo njegovih misli se je uresničilo. Pravijo, da je Peter Veliki, ki je zavladal tri leta po njegovi smrti, čital njegovo »Politiko«. Pod njim se je Rusija reformirala v smislu Križaničevih nazorov.
Križanič je v slovanski zgodovini eden najbolj zanimivih pojavov. Zdi se, kakor da je njegova narodna duša iskala izhoda iz stiske, ki jo je tiste čase preživljal njegov narod. Tam ob Kolpi, kjer se je nagnetlo trpinov in bojevnikov, trpinčenih in izrabljanih od vseh strani, od nemške in turške, se dvigne njegov duh kot vzdih milijonov, gre v tuji službi reševat svoje brate, pod jezuitsko haljo služi sam tujcem in Rimu, dokler ne prodre na dan njegova nacionalna duša, da zavrže tuji videz in postane glasnik slovanstva, ki ga je inštinktivno začutil na dnu svojega bistva, ustvarja program osvobojenja in proglaša nacionalizem kot vodilno silo naroda, če noče robovati tuji oblasti.
Res je, da je Križanič trdil, da Kranjci, t. j. Slovenci niso pravi Ilirci (Jugoslovani), ker imajo tako pokvarjen jezik, vendar lahko rečemo, da so se v njem združile vse lastnosti naših treh jugoslovenskih rodov in da je bil prvi, ki je skušal rešiti naše politično vprašanje. Ker je bila takrat Evropa še daleč od narodnega vprašanja, je njegovo delo tem bolj živa priča one naše nacionalne zavesti, ki je podzavestno živela v naših najtežjih dneh kot samobramba naroda, ki je v trpljenju sicer čutil pravico do svobode, a je ni mogel doseči, dokler ni vsa narodna masa zaslutila one velike resnice, ki jo je toliko let preje sredi daljne Sibirije pisal kot evangelij svobode njegov veliki glasnik Jurij Križanič. J. B.
1. Ljubljansko strelsko okrožje vodi poseben upravni odbor. Dosedaj je bil odbor ljubljanske strelske družine obenem tudi odbor okrožja. — Ljubljanska streilska družina je sedaj samostojna edinica, kakor vse druge podeželske strelske družine.
Vse družine se morajo tedaj obračati za pojasnila in za vse drugo le na upravo Strelskih družin ljubljanskega okrožja.
2. Vsak srez ima v upravi svojega zastopnika. — Prve zastopnike imenuje uprava.
8.	Vsako leto se vrši sreski zbor strelskih družin v vseh dotičnih srezih, ki imajo pet strelskih družin. Zbor vodi pooblaščenec uprave okrožja. Na tem zboru se bo izvoli! tudi bodoči zastopnik sreza v upravo okrožja strelskih družin. Kraj in dan zbora določi uprava okrožja. Udeležba je obvezna.
4.	Vse strelske družine morajo s Save-zom strelačkih družin v Beogradu v vseh zadevah brez izjeme občevati le preko uprave okrožja. Isto tako morajo družine vlagati vse vloge na politične in vojaške oblasti le potom uprave okrožja.
Ta instančna pot bo le pospešila rešitve, ker v nasprotnem postopku pošilja Savez kakor tudi uradi vloge na okrožno upravo v izjavo, katera mora oddati svoje mnenje k dotični vlogi. Direktno vložene vloge tedaj le zavlačujejo rešitev.
DRŽAVNE STRELSKE TEKME
Strelske družine imajo v smislu člena 1. pravil namen gojiti strelske zmožnosti z vzgojo spretnih in sposobnih strelcev, ki naj pomagajo jačiti državno brambo.
Ta člen pravil je po mojem mnenju tolmačiti tako-le:
Odon Šorli o. p., Maribor:
O NACIONALIZMU
(Nadaljevanje.)
Najprej je treba izgraditi in izpopolniti celice in te bodo, zdrave kakor bodo, sestavljale zdrav organizem — zadovoljno človeštvo. Zato se približuje temu najvišjemu idealu vse prej tisti, ki hoče svojemu narodu dobro, da ga bo pomagal povesti kot življenjazmožno bitje v skupnost, kakor pa oni. ki hote ali nehote te stanice razdira, ter hoče že kar iz kaosa ustvariti nekaj, kar še ogrodja nima. I)a se zdrav nacionalizem vedno bolj uveljavlja, pričajo dogodki zadnjih časov. Že med vojno so se socialisti raznih narodov iznever-jali ortodoksnemu marksizmu in glasovali z meščanskimi strankami za vojne proračune. Daleč smo od tega, da bi dopuščali povdarek na glasovanju za vojne proračune; do vojne so tirali narode nenasitni imperijalizmi. torej nekaj nezdravega. Zdravo pri tem pa je bilo to, da so narodu v izrednih prilikah, ko je bil najbolj ogrožen, priskočili na pomoč tudi ljudje razrednega nazora ter s tem prelomili svoja načela. Kadar gre za res, se pač pokaže, da čut narodne pripadnosti vsakomur pregloboko korenini v duši. da bi se ne javil ob izrednih dogodkih, ko postane iz najbolj mlačnega kozmopolita nacionalist. Tako javljanje zdravega nacionalizma v obrambo lastnega naroda, je treba smatrati kot reakcijo na plemenski šovinizem, ki vidi le sebe in vod do iztrebljanja in medsebojnega uničevanja. — Po vojni je II. internacionala izgubljala postojanko za postojanko, dokler se ni zamajala pred kratkim še zadnja pozicija: francoski socializem, katerega disidentje se ze odkrito ogrevajo za pojme kakor sta red m državna avtoriteta, in kar je najvažnejše, izjavljajo, da je treba upoštevati najprej razmere v okviru lastnega naroda, nato šele, da je mogoče misliti na internacionalno bratstvo. Faaizmi, ki so ekstremne oblike nacionalizmov, žanjejo triumfe. In to po nemali zaslugi tistih socijaligtov. ki so bili celih 15 let na vladi in ki za malega človeka še s prstom niso mignili, ki z obljubljeno socializacijo rudnikov in obratov še začeli niso, dasi so imeli državno krmilo 15 let v rokah' le da so se popolnoma poburžujili. Tudi to je eden izmed vzrokov, ki je nagnal nemškega malega, izmozganega človeka v drug eks-
Naloga strelskih družin je vežbati državljane — splošno ljudstvo — v streljanju na tak način, da bo vsak državljan imel vsaj najpotrebnejše pojme o puški in streljanju. Zakaj je to potrebno? To je potrebno vsled tega, da bo vsak posameznik res sposoben biti v podporo državni brambi, to je naši stalni vojski v času potrebe, če bo treba braniti našo zemljo — to je našo državo — proti neprijateljem sosedom, ki posedajo že itak neopravičeno mnogo našega ozemlja, ki je po narodnosti in naravni legi del Jugoslavije.
Kako pa se vrše naše državne tekme? — Res je, da se udeležujejo državnih tekem strelci iz vseh streiLskih okrožij. — Toda če premotrim te tekme iz vidika naroda — ljudstva, pridem do zaključka, da te tekme niso čiste tekme naroda-strelcev, ki edini bodo v slučaju potrebe, z ogrožanjem svoje lastne osebe, podprli državno brambo, temveč da so te tekme več ali manj tekme strelskih športnikov. In kdo odnese glavna darila? ... Smatram, da na te državne tekme ne spadajo strelci, ki v slučaju obrambe ne bodo izpalili niti enega strela iz puške, ki ne bodo branili s puško v roki naše rodne zemlje, temveč bodo le poveljevali. Sem tedaj mnenja, da se morajo strelske tekme prirejati le za do-tične člane, ki bodo v slučaju potrebe s puško v roki ramo ob rami z našo vojsko branili državo in naš rod. Gospodje športaši pa lahko tekmujejo med seboj.
Za naš strelski pokret je le važno, kako je izvežban naš narod v streljanju in ne kako znajo streljati posamezni člani športaši, ki bodo v resni obrambi Bog zna kje, gotovo pa ne tam, kjer bo večina naroda.	For.
trem, v objem pasmujočega hitlerizma. dasi je glavni vzrok dviga hitlerizma iskati v pruski, danes kar recimo nemški zavojevalni mentaliteti, ki smatra nemštvo od boga poslano na zemljo, da vlada svetu na ramenih malih narodov. — Vsekakor pa novejša zgodovina bridko demantira tiste, ki so trdili, da je nacionalizem odigral, misleč pri tem na šovinizem. Celo Sovjetska unija je prisiljena voditi nacionalno politiko, če noče zgubiti Ukrajine in Pomorja z Vladivostokom vred. Šovinizmov ni mogoče odmisliti, ker bi to bilo blazno, ker bi taka nojevska politika dotične stala njih nacionalno in gospodarsko svobodo. Zato so zlasti mali narodi prisiljeni voditi kot reakcijo, politiko zdravega nacionalizma.
^ Z ozirom na zadnje navedeno imajo pristaši razrednega nazora zopet argument, ki povprečnežem silno imponira. Pravijo, namreč, glejte v kake izredne razmere je pritiral človeštvo nacionalizem. Eden preži na drugega, vse le zato. da se uspava razredna zavest, ki terja svoje pravice od tistega kapitalizma, ki mu je v načrtu, da se narodi oborožujejo. Nacionalizem je kriv temu stanju, kajti slepo orodje je za kulisami delujočega kapitalizma. — Tem ljudem se bo čudno zdelo, če jim to — na videz — pritrdimo. Res delujejo mnogi nacionalizmi v korist kapitalizma. Toda ne vsi! Naj večja napaka pristašev razrednega nazora je v tem, da internacionalizirajo nacionalizme. Takoj je treba odkloniti istovetenje zdravega nacionalizma 9 fašizmom ali hitlerjanstvom. Kakor sta si verski in razredni svetovni nazor slična v tem, da je pojmovno mogoče, da obe idejni smeri obsegata člane vseh narodov, se nacionalni nazor od njiju bistveno razlikuje v tem, da nacionalizem ni nekaj univerzalnega, marveč nekaj parcijalnega. Nacionalizmov torej ni mogoče vseh vreči v en koš. Prav vsak nacionalizem je nujen rezultat življenja dotičnega naroda samega in samo njega in se od nacionalizma soseda prav tako razlikuje, kakor se ta narod razlikuje od sosednega. Kajti: nacionalizem in narod sta si v razmerju kakor diuh in duša. Kakor en značaj ni enak drugemu. Ali: kolikor narodov, toliko različnih nacionalizmov. Kar se njih kvantitete tiče. razlikujemo šovinizem od zdravega nacionalizma in tega od suženjske mentalitete kakega naroda. Kar se pa njih kvali-
varjem nismo odpustili njih prekrvavih grehov in tudi pozabiti jih nočemo, ker to bi bilo od nas preneumno! Rek se glasi: Svima proščeno, svima, — samo izdajici nikada! Naša beseda je: Dol z nemčurarijo in v naš mestni zastop zahtevamo samo radikalno nacionalen živelj in ne mešanice, ki bi nam bila le na oviro in sramoto! Naj povejo naši rene-gati, koliko Slovencev je bilo pred vojno v mestnem zastopstvu! Zob za zob, — toliko »Nemcev« naj imajo sedaj »Nemci« v mestnem starešinstvu! Po 15 letih obstoja naše države proč z odpadniki, — naj bodo v ozadju, kakor se jim spodobi in kakor so si zaslužili.
*
Po želji g. Vinka Gaberca izjavljamo, da on že vsaj deset tednov ni za naš list ničesar napisal.	Uredništvo.
GuStan!
NARODNA ODBRANA — IN SVARILO
Lepo uspeli občni zbor Narodne odbrane v Guštanju je vzbudil mnogo zanimanja med najširšimi sloji tukajšnjega prebivalstva. Krepka beseda br. Vojske iz Maribora je našla svojo pot do najzakotnejših tukajšnjih krajev. Tisti, ki so jim viteške čete na poti, so začeli brusiti svoje dolge jezike. Ako so v vrstah četnikov Narodne Odbrane bojeviti ljudje, ki so to svojo bojevitost že pokazali in dokazali, potem to pomeni, da so svoje viteštvo res že dokazali: saj vitez ni šleva ali pa narobe: šleva ne more biti vitez. Komaj je minil občni zbor — in že nastaja vod za vodom. Radi nam bi vzeli gotovi zgagarji kar od začetka ugled med narodom. Toda, laž ima kratke noge! Tudi z zmerjanjem s »Priigelbandamk bodo kmalu ponehali. Imamo dovolj sredstev, da se branimo. Je še zakon in z njim sodnija, če pa tudi ta dva faktorja ne bosta zalegla, pa imamo lastna pravila in krepke izvršilne organe ...
Občinske volitve se kljub prizadevanju Narodne Odbrane ne bodo vršile tako, kakor si je to zamislila Narodna Odbrana z ozirom na nacionalne pTilike ob meji. Razdor pride prav tretjim. Kdo je to, bodo razumeli črni, rdeči in plavi ali pa beli... Gotovi iljudje naj se pa ne bahajo več z narodnjakarstvom, pa tudi ne s socijalizmom, če jim je lastna oseba ali pa stranka več, kot naša narodna, jugo-slovenska stvar. Nekateri od njih so bili narodni le toliko časa, dokler se je narodna stvar ujemala tudi s prestižem stanu in stranke tega stanu. Mislim, da se razumemo. Besede Vašega voditelja, da je Jugoslavijo napravil, pa jo lahko tudi razdere, ne držijo. Jugoslavijo tvori ves naš, jugoslovenski narod; ustvarila pa jo je Narodna Odbrana in ona jo bo tudi očuvala — in še povečala. V to Bog pomagaj in sreča junaška! J. G.
Konjice
Francu Tovorniku v odgovor na njegovo izjavo in samohvalo v »Slovencu« od 1. oktobra t. 1. pod »Ostale vesti«.
V	kratkem Vam bo dana prilika se zagovarjati pred oblastvom radi dogodka z g. dr. Rajakovičem in pričakujemo, od Vas kot duhovnika, da ne boste tajili besed, ki ste jih izrekli temu gospodu, tujemu državljanu.
tete tiče lahko rečemo: da dobimo pravilno predstavo o pojmu zdravega nacionalizma, je treba, da motrimo celokupno narodovo življenje z vidika njegovih gospodarskih, socialnih ter kulturnih potreb; rezultat tega gledanja je zavest, ki naj preveva ves narod. To zavest imenujemo nacionalizem. Nacionalizem je torej duh naroda, duh pa je odraz njegove duše. Duša, kot podzavestno izživljanje narodovo ima vpliv na njega duha, katerega zopet od zunaj oblikujejo praktično-realne potrebe naroda. Tako od zunanjih in notranjih vplivov izoblikovani duh naroda je njegova narodna zavest, njegov nacionalizem. Tak nacionalizem pa je pri vsakem narodu različen. Ta različnost stopi plastično pred oči zlasti na kulturnem polju. Vzemimo galski genij, ki ga označuje konservativna dognanost in ki je nagnjen do tvorbe pojmov s stališča kontur in oblik, kar mu podeljuje njemu svojsko eleganco in ki bazira na Aristotelovi filozofiji; germanski genij nasprotno teži k evoluciji, ki se z doseženimi rezultati nikoli ne zadovoljuje; nagnjenje do tvorbe pojmov s stališča vsebinskega nastajanja in se mu zato mnogo bolj prilega Platonov filozofski sistem. Anglosaksonski genij se od slovanskega razlikuje po svojem praktičnem optimizmu. Dočim bo Rus brodil v deroči vodi do brade in vzdihoval in filozofiral o kruti usodi, bo Anglosaksonec skušal, da si jaostavi čez to vodo most, po katerem se bo podal na nasprotni breg praktičnega življenja. Nacionalni genij slovanskih narodov je neofenziven, je defenzivno konstruktiven. Ker je nacionalizem odraz genija narodovega, se ta svojstva odražajo tudi v slovanskem nacionalizmu: tujega nočemo, svojega ne damo, je deviza vseh slovanskih nacionalizmov. Torej večna defenziva Slovanov napram večni ofenzivi ostalih zapadnoevro-pejcev. Toda tisti, ki napada, ima v sebi več vitalnosti in večji izgled na praktične rezultate, kakor ona lena gmota, ki se le brani, ki je aktivna le, če se brani. Zato ni preveč drzno, če uvidimo, da je za Slovanstvo potrebno več zapadne orijentiranosti, kakor doslej I Ali pa mislimo s pasivnostjo imponi-rati, kakor Azijati? Saj je v slovanskih nacionalizmih toliko etičnih elementov, ki dovoljujejo pripadnikom drugih ras, ki žive med slovanskimi narodi — cujte zapadni Evropejci in strmite — iste pravice in, ker so tuje-
Kar se pa tiče Vašega komentarja k procesu zoper Ficke Josipa in Kuka Alojzija pa le mirno prepustite presojo objektivnemu sodišču, ki se je na podlagi onih prič, ki seveda Vam in Vašemu krogu niso prijetne, prepričalo o krivdi Kukovi in Fickejevi in s sodbo se strinja tudi povsem javno mnenje v Konjicah.
Verjamemo, da Vam naše poročilo o teni procesu gre na živce, ko so priče podale pred sodiščem izpovedbe, kakor n. pr.: »Jaz nisem nič kriv, vse so oni zgoraj (namreč pri hranilnici) napravili. Jaz sem bil (namreč Ficke Josip) dvakrat pri arhiju in smo vse skom-binirali«, dalje da se je Ficke Josip izrazil*
»da mu je arlii rekel; Josip le vztrajajo vsled česar se on ne bo umaknil, ker ve, d» bo vse dobro šlo, in končno ona stvar radi Din 700’—, ki jih Videčnik ni prejel, kakor je to priča izpovedala in to pod prisego.
_ Objava v »Pohodu« o procesu je bilo poročilo o kazenski razpravi pred sodiščem in ničesar drugega. Kako se poročila pišejo, pa se lahko vsak uči v »Slovencu«, ki je prinesel poročila o kazenskih razpravah, tičočib se nekaterih zadev iz konjiškega okraja tako, kakor je bilo poročevalcu ljubo in si »Slovenčev« poročevalec iz Konjic tudi ni pustil ničesar diktirati.
Še nekaj splošnih pripomb: Marsikaj bo šlo gotovim našim nasprotnikom še na živce, tako n. pr. še nerešena zadeva Kmetijske družbe zoper Tovornika Franca in tov. radi suma poneverbe, dalje nova kazenska ovadba radi suma nepravilnega postopanja pri neki drugi zadolžnici, zadeva cerkvene konkurenčnega odbora izza časa gospodstva SLS, kateri akt leži v svrho rešitve pri oblasti in kjer gre za kritje okroglo Din 300.000—, dalje še tudi ni odložena ad akta zadeva več stotisoč dinarskega deficita iz istega časa pri bivšem okrajnem zastopu itd.
Ne pomaga nič, vse bomo spravili pred j oblast in v javnost in ko bo oblast izrekla zadnjo odločilno besedo, bomo imeli priliko govoriti tudi o izrazih vdanosti in zaupanja ljudstva.
Božji mlini počasi meljejo, pa gotovo.
TAKO NE MORE ITI VEČ
V	3. odstavku članka pod gornjim naslovom v zadnji števiilki »Pohoda« se je vrinila neljuba pomota, ki je smisel izkazila. V članku se je nepravilno glasilo, da je naš kmet »že pred vojno moral za gotovo hrano nositi v štacuno skoraj toliko, kolikor je znašala vrednost njegovih pridelkov, ki jih je porabljal v svojem gospodinjstvu«. Glasiti pa bi se ta stavek moral tako, da je že sedaj kmet za svoje gospodinjstvo moral dokupovati živil iz štacune in to skoraj do tolikšne vrednosti kakor je znašala vrednost njegovih v domačem gospodinjstvu porabljenih pridelkov. Pisec je s tem hotel povedati, da že tedaj naš kmet ni živel samo od doma pridelanih stvari, nego je dokupoval kupivne stvari v precej veliki meri, ker je bil urejen na to, da je prideloval v prvi vrsti take proizvode, ki so bili za trg in ki so mu donašaili toliko denarja, da je ž njimi mogel kupovati tudi razne vrste hrane, ki je doma ni prideloval, a da mu je pri tem preostajalo denarja tudi za obleko, obutev in za najnujnejše gospodarske potrebščine.
rodci večinoma gospodarsko močnejši, zahtevajo od njih manjše dolžnosti, kakor od lastnih pripadnikov. Zato smatrajo člani drugih narodov v svojem poganstvu tako pojmovanje nacionalizma za našo direktno slabost, ne pa za krepost, kakor si mi revčki do-mišljujemo, in kot nepobiten dokaz naše inferiornosti! Ni slučaj, da sta imeni suženj in Slovan v tujih jezikih tako kočljivo slični-Prav je sicer, da je slovanski nacionalizem etičen, ni pa potrebno, da je bedast, kajti računati moramo s pokvarjenostjo drugih nacionalizmov, ki nas izkoriščajo in vidijo v nas glupo nezmožnost, mi pa smo priče, da se vsak dan več naše zemlje vali od naše grude. Kaj torej? Če bi slovanski nacionalizmi šli v svojem mesijanstvu tako daleč, da bi se držali načela, če te kdo udari na desno lice, ponudi mu še levega, bi bila to usodna prevara. Otresti se nam je že vendar enkrat zablode, da bomo močnejše od nas popravili in spreobrnili na ta način, da jim bomo izkazovali dobroto in vesoljno pravičnost! Potrebna je reakcija in to čimprej, tem bolje! Ta reakcija, če naj bo uspešna, mora biti, če že ne enaka pa vsaj podobna akciji, sicer nasprotnika ne razorožimo. Izrazi »to ni kulturno«. »to ni spodobno« so v tem primeru izrazi suženjske mentalitete. Treba je samo pogledati deco tujcev po naših letoviščih, kako glasna je. 2e v zgodnji mladosti se uči biti gospodar situacije. Naše otroke pa uče: »Roke na klop!«, »Odgovarjaj, če si vprašan!« in slično. Ali je potem čudno, če opažamo zlasti v obmejnih krajih dan za dnetn dejstvo, da številčno veliko šibkejša družba Nemcev oz. nemškutarjev prevpije daleko številnejše Slovence, ki v svoji skromnosti tiho žde kje v kotu, tako da slučajno navzoči tujec dobi vtis. »da je vse nemško«? Kako dolgo bo še trajala taka napačna vzgoja? Ali se bo že končno poznala težko dočakana svoboda tudi v takih malenkostih, ki niso malenkosti? Kako dolgo bomo še gledali v svoji veledostojnosti iz ozirov do kulture in tujskega prometa in sličnih zablod, kako nas tujci, ki prihajajo nedeljo za nedeljo v naše obmejne kraje od Maribora pa noter do Ptuja na »prijateljske« tekme (če le mogoče z našimi nemškutarskimi klubi) in na propagandne izlete, javno in nekaznovano zasmehujejo. ter povrhu še znosijo svoje denarce sistematično izključno Je njihovim firmam?
Z obhodov
telle
IZJAVA
»V 15. številki I. letnika svojega lista smo priobčili pod naslovom »Naše dobrodelne ustanove« članek, ki je bil naperjen proti kuratoriju Kolenčevih ustanov. V tem članku se očita kuratoriju, da je postopal pri podeljevanju ustanov pristransko, neobjektivno, da dotični gospodje nimajo socialnega čuta in vesti, da dobijo ustanove le protežiranci osebnih prijateljev-delivcev in podobno. Ker smo se tekom tiskovne pravde, ki je bila naperjena proti našemu odgovornemu uredniku in proti piscu članka, prepričali, da so gorenji očitki povsem neutemeljeni in krivični, zjavljamo, da te očitke preklicujemo in obžalujemo ter nimamo nobenega povoda dvomiti o objektivnem postopanju gg. članov kurato-rija pri podeljevanju Kolenčevih ustanov.«
Uredništvo.
*
Še se spominjamo zadnjih občinskih volitev v Celju. Kako ogorčeno in upravičeno smo se nacionalisti zaganjali v klerikalce, ki so paktirali ter se vezali z našimi narodnimi odpadniki, z novopečenimi »Nemci«, ki so pljunili na lastno pokoljenje in (lastno kri ter se vrgli v naročje našim neizprosnim tisočletnim zatiralcem in brezvestnim izžemal-cem. In sedaj čujemo neverjetnost! Ravno ti-
sti, ki so se nad klerikalno gorostasnostjo tako hudo zgražali, — baje, da sami iščejo sedaj zveze s talmi-Nemci, ki so samo naši notorični odpadniki — narodni izdajalci! Je li to mogoče? Morda je celo res, saj ko sem bil letos na ptujski 251etnici nemškega divjaštva, sem slišal nekega Celjana, ki je izustil silno modre besede: »Mi smo jim (Nemcem!) odpustili, ali pozabili nismo«. Kakor pa zdaj vidim, odpuščamo in tudi pozabljamo, kajti kdor ni pozabil, ta ne more prožiti roke narodnemu odpadniku, ki nas še sedaj smrtno sovraži ter nam škoduje povsod, kjerkoli more! Kje je vendar naš narodni ponos in naša pamet? Pri tej priliki se spominjam še nečesa. Naši listi in celo napredni se ob raznih prilikah spozabljajo ter konšta-tirajo celo lojalnost naših ponemčenih rene-gatov-državljanov, kakor češ, ti so pač lahko zastopani v občinskem odboru itd. Ne bodimo vendar tako neumno naivni ter izpreglejmo že vendar enkrat živo resnico, da ga ni med nami niti enega Nemca, še manj pa nemčur-ja, ki bi bil v srcu in duši prepričan in lojalen Jugoslovan! Vsi so po ogromni večini vneti in zahrbtni pijonirji nemškega mosta do Adrije, o katerem še vedno predrzno sanjarijo! In s takim elementom ni kompromisa !
Nacionalisti in naša nadebudna mladina pravimo na vse to: Našim nekdanjim stra-hovalcem in še današnjim izžemalcem in ro-
Odgflvornl urednik Miroslav Mateti«. — Iadaja » Narodno obrambno tiskovno zadrugo, r. i. i o. Ernest Vargazon. — Tiska tiskarna Merkur (predstavnik Otmar MihaJek). Vsi t Ljubljani-