452
Anton Medved: Po noči.
Mnogo je deloval opat Tauffrer tudi v cerkvenem oziru. Dokler ni bila ustanovljena ljubljanska škofija, bil je stiski opat prvi prelat v deželi. Smel je svojim novincem podeljevati nižje redove, posvečevati oltarje v podložnih cerkvah in nastavljati v njih dušne pastirje. Tudi opat Frančišek Ksaverij je varoval vse pravice in opravljal svojo službo.') Ves svoj upliv je vedno porabljal za blagor cerkve.
Po vsem tem bi se bilo smelo soditi po pravici, da ostane navzlic Jožefovemu ediktu stiski samostan. Toda padel je tudi ta; zdi se, da je zavist pomagala pokopati to starodavno napravo. Tedanji škof ljubljanski Her-berstein in stiski uskok Fabiani sta mu bila nasprotna.
Prišel je cesarski ukaz z dne 6. vinotoka 1784. leta in odpravil stiski konvent. Dne 25. vinotoka ga je naznanil Janez pl. Buset menihom, naznanil, da preneha samostan in da morajo vse premakljivo in nepremakljivo imetje izročiti državi.
x) Posvetil je n. pr. oltar sv. Notburge na Vini Gorici pri Trebnju leta 1766. dnč 20. vel. travna. Izvirna listina', ondi shranjena, se glasi: M.DCC.LXVI. Die XX. Mensis Maij Ego Franciscus Xaverius Abbas Sitticensis et Archi-Diaconus consecravi hoc Altare in honorem S. Nothburgae V. et Reliquias SS. Seve-rini et Celsi M: M: et S. Maximillae V. et M. in eo inclusi, et singulis Christi Fidelibus hodie unum annum et in die anniversario consecrationis hujus-modi ipsam visitantibus quadraginta dies de vera indulgentia in forma Ecclesiae consueta concessi.
Po
Luna vtaplja lice svoje
V  modre jezerske valove,
V  gostem grmu slavec poje Tožne ljiibavne glasove.
Zdaj, moj duh, ko gledaš luno, Slavčeve napeve čuješ, Zdaj uberi srčno struno In povej mi, kaj žaluješ!
To se je tudi zgodilo. Zajedno so morali,   kakor   govori stara   pesem o stiskem
samostanu:
Perseč' in povedat', De smo vse skazali, Ključe od sebe dali.
Po odpravi samostana so se menihi preselili ali v druge samostane ali so delovali po župnijah v dušnem pastirstvu, kakor na primer oo. Štefan in Nivard na Krki. Zadnji opat Frančišek Ksaverij baron Tauffrer, iz-ročivši vse samostansko imetje, katerega je bilo v gotovini 8947 gld., je dobil pokojnino, za tisti čas visoko in dostojanstvu primerno, 2000 gld. vsako leto.1)
Odslej je živel opat Tauffrer sam zase na gradu Višnji, a ni preživel dolgo usode svojega samostana. Umrl je dne 25. velikega travna 1. 1789. in je pokopan v rakvi v pres-biteriju župne cerkve v Višnji gori.
Sklenimo to črtico z besedami pisatelja pl. Radiča: „Stična, ti staro-slavni, knežji samostan, kakor so te papeži in cesarji nazivali v svojih potrdilnih pismih, s katerimi so ti dajali pravice in svoboščine za vse čase, ti, ki si v težkih turških bojih večkrat sovražnika premagal, ti, ki si v vseh avstrijskih vojskah zvesto stal s habsburško dinastijo, — zopet si vstal in sicer vstal po moči starih, a sedaj novih svojih domačinov!"
') L. 1775. sta imela 2 gld. isto vrednost kakor 1. 1895. 7 gld. 40 kr. Primeri: Hickmann's Taschen-Atlas von Oesterreich-Ungarn, Nr. 39.
oči.
Luno skrijejo oblaki, Daljnja zvezda se utrne. Slavca prepode koraki —
V  smrten molk se vse zagrne.
To hud6 je, to najhuje,
V  dvomih da moj duh lovi se. Kaj mori ga, da žaluje,
Kaj žaluje, da mori se?
Anton Medved.