97Druæboslovne razprave, XVII (2001), 37-38: 97-108 Rastko MoËnik UDK 378.4(497.4)UL Ali univerza lahko nudi zaËasno zatoËiπËe teoretski produkciji? POVZETEK: Prispevek postavlja vpraπanje, v okrilju katere institucije lahko danes najde zatoËiπËe teoretska produkcija. Potem ko pisec pregleda tradicionalne in novejπe “alternativne” institucije vednosti in raziskovanja, ugotovi, da nobena ni kaj dosti naklonjena teoretskemu delu. Vse so pod udarom vladajoËe ideologije, ta se uveljavlja z “uporabnostno” usmerjenostjo, ki rabi ohranjanju in obnavljanju obstojeËih odnosov gospostva in izkoriπËanja. Pogosto so te ustanove zgolj prvina v reprodukciji dræave kot amalgama klientelistiËnih omreæij. Po piπËevi oceni bi kveËjemu univerza nemara lahko ponudila teoriji vsaj zaËasno zatoËiπËe. Prispevek analizira univerzo kot institucijo vednosti; na kratko oriπe strukturo diskurza vednosti in v kratkem zgodovinskem pregledu doloËi prvine, zaradi katerih je univerza dokazala tolikπno preæivetveno sposobnost. Sedanjo krizo univerze pisec povezuje s sploπno krizo vednosti, to pa postavlja v kontekst krize kapitalistiËnega svetovnega sistema. Poslej so teoretsko produktivne le tiste prakse, ki ohranjajo polje dialoga, sposobnost za dialogiziranje in imajo svoje kanoniËne korpuse. Za zgled takih praks pisec navaja marxizem in freudizem. V sklepu pisec navaja pogoje, z izpolnitvijo katerih bi univerza lahko postala teoriji prijazno okolje. KLJU»NE BESEDE: univerza, teoretska produkcija, uporabnost znanosti, kriza vednosti, ideologija Izraz “zaËasno zatoËiπËe” sem si sposodil iz novejπega pravnega besediπËa. Z ustanovo zaËasnega zatoËiπËa poskuπajo poskrbeti za ljudi, ki so jih v mnoæicah pregnali iz njihovih deæel. Poloæaj teh oseb je “zaËasen”, njihove pravice so omejene, ne morejo se svobodno gibati, ne morejo redno delati, zagotovljeno jim je le obvezno πolanje… Status je formalno sicer le “zaËasen”, a to njegovim “uæivalkam in uæivalcem” πe ne zagotavlja, da bi v tem stanju tudi zares le zaËasno bivali. Marsikatera pregnanka in marsikateri pregnanec celotno æivljenje preæivita v peklu zbirnih centrov in begunskih taboriπË, nacionalnih vojska in internacionalnih oboroæenih sil, humanitarne pomoËi, nevladnih organizacij, podtalnega rovarjenja in domoljubnega izsiljevanja… Podobno je s teorijo: nima veË svojega prostora, nima se kam zateËi - ali pa bi jo vsaj “zaËasno”, Ëetudi bi to trajalo desetletja in stoletja, lahko vzela pod okrilje univerza? Teorija je bila od nekdaj odvisna od aparatov za prenos “znanja”, se pravi, od institucij in praks, kjer se zagotavljanje pogojev za teoretsko produkcijo nerazloËljivo prepleta z reprodukcijo odnosov moËi in celo z razvijanjem tehnik gospostva. Moderno prakti- ciranje teorije si je resda vzpostavilo svoje lastne institucionalne opore, neodvisne od 98 Druæboslovne razprave, XVII (2001), 37-38: 97-108 Rastko MoËnik soËasnih ustanov “vednosti ali znanja”: zaËelo se je v renesanËnih akademijah, v kraljevih kolegijih - v ustanovah, ki so bile alternativa tedanjim πolskim in vednostnim aparatom. A do nas so teoretske prakse priπle æe trdno institucionalizirane v dræavnih in paradræavnih visokoπolskih ustanovah in v drugih vednostnih aparatih (zlasti v ustanovah, ki se ukvarjajo s tako imenovanim “raziskovanjem”1 ‡ razni raziskovalni centri, inπtituti ipd.). 1. Nekaj povrπinskih znaËilnosti sedanjega poloæaja Zdi pa se, da je prav ta Ëas teoretska praksa πe zlasti odvisna od πolskega aparata in vsaj nekoliko tudi od njegovih “raziskovalnih” izpeljav, saj je za sedanji poloæaj znaËilno dvoje: 1. teorije ni mogoËe ali skorajda ni veË mogoËe proizvajati zunaj visokega πolstva in “raziskovalnih” ustanov; 2. teoretska proizvodnja ni glavni institucionalni cilj ustanov, v katerih je mogoËe proizvajati teorijo. Ta poloæaj ni pravzaprav niË tako zelo posebnega, saj je znaËilen za πtevilna podroËja poznega kapitalizma. Tukajπnja posebnost je le, da je bil prehod v to situacijo zelo hiter in da je sprememba glede na prejπnji poloæaj drastiËna. ©e do nedavnega je bilo namreË mogoËe teorijo proizvajati tudi zunaj institucij, ki naj bi bile sicer izrecno namenjene (tudi) teoriji. Poloæaj delovne sile v nekdaj “para-teoretskih institucijah”2 se je v zadnjem Ëasu tako hudo poslabπal, da iz teh okolij le πe izjemoma kdaj pride kakπen teoretski donesek. Na drugi strani je vse bolj oËitno, da se institucije, ki naj bi skrbele “tudi” za teoretsko produkcijo, zmorejo - in nemara celo æelijo - reproducirati brez teorije. Resda se je glede na financerje tudi v preteklosti teorija pogosto proizvajala na naËin “gverile”. A tedaj so “teoretske” institucije tem prizadevanjem nudile ustrezno oporiπËe. Zdaj, se zdi, teorija pravzaprav ni veË niti “gverilec”, temveË v njej vse bolj gledajo nekakπnega nezaæelenega vsiljivca æe tudi na podroËju, kjer se edino sploh πe lahko proizvaja in ki naj bi ji bilo vsaj deklarativno namenjeno. Hkrati lahko opaæamo, da teoretska javnost poËasi gine. To je seveda v zvezi s “sploπnim ozraËjem”, se pravi, s sedanjo ideoloπko hegemonijo in njenimi uËinki. Na drugi strani pa “sploπno ozraËje” tudi v preteklosti ni bilo kaj prida, pa je teoretska debata vseeno potekala. Zdaj, se zdi, javni prostor, ki je bil svoj Ëas tudi prostor teoretskih razprav, vse bolj zavzemajo spopadi za moË in denar v okviru hierarhij prestiæa in moËi. K temu nemara poleg neprijazne ideoloπke situacije in seveda poleg sedanjih druæbeno-ekonomskih odnosov veliko pomagajo tudi prakse in ureditve na ustanovah, kjer teorija πe nekako prebiva. Prakse in ureditve na teh ustanovah ta Ëas delujejo pod hegemonijo “uporabnostne naravnanosti”. Ta naravnanost æe dolgo ni znaËilna le za “aplikativna” poËetja, temveË je izrecno obvezna tudi za “temeljno” delo; ta naravnanost pravzaprav prevladuje æe od nekdaj, saj je “uporabnost”, Ëe smo natanËni, le funkcionalnost v procesih reprodukcije obstojeËih odnosov. “Uporabnost” zahteva tisti, ki je zainteresiran za reprodukcijo istega, 99Druæboslovne razprave, XVII (2001), 37-38: 97-108 Ali univerza lahko nudi zaËasno zatoËiπËe teoretski produkciji? se pravi, tisti, ki ima od nje korist, torej ta, ki “je na oblasti” - ta pa nadzoruje tudi denarne vire. Z “uporabnostnimi” zahtevami tako na eni strani poskuπajo vpreËi teoretsko in vednostno delo v reprodukcijo obstojeËih odnosov, zlasti seveda odnosov moËi in izkoriπËanja; na drugi strani pa poskuπajo onemogoËiti, izobËiti ali vsaj omrtviti preobrazbene ali celo prevratne potenciale in uËinke teoretskih in vednostnih praks. Kadar “uporabnosti” ne doloËajo neposredno nosilci oblasti (v sedanjih Ëasih vsaj formalno: vladni ministri) ali njihovi usluæbenci, jo doloËajo in s prestiæem “strokovnosti” podpirajo nosilci moËi v institucijah vednosti (razni “strokovnjaki” v dræavnih in paradræavnih odloËevalnih in svetovalnih telesih). V sedanjih Ëasih se sicer pogosto fingira, da naj bi “uporabnost” in domnevne “potrebe” doloËal ali nemara kar izraæal “trg”. Uporaba kategorije “trga” je v teoretskih zadevah nasploh hudo metaforiËna. Na podroËju druæboslovne in humanistiËne proizvodnje pa je “trg” v glavnem ideoloπka metafora. “Kupci” humanistiËnih in druæboslovnih uslug so dræava, velika podjetja, mednarodne organizacije. Za humanistiko in druæboslovje je daleË najpomembnejπi povpraπevalec dræava ‡ neposredno kot vlada in dræavna uprava ali kot strankarski establishment ali pa posredno prek svojih aparatov. Pri dræavnih naroËilih gre ali neposredno za reprodukcijo obstojeËih razmerij ali pa za tehniËno-izvedbeno pomoË pri spremembah, o katerih so odloËili strankarsko-politiËni aparati dræave. Pri komercialnih naroËnikih in raznih mednarodnih “sponzorjih” je interes v izkoriπËanju obstojeËe ideoloπke konjunkture ali pa v posredni ali neposredni reprodukciji ekonomske vladavine in ideoloπkih hegemonij. »e nekoliko karikiramo, te naroËnike zanima, katera reklamna ali politiËna gesla lahko uËinkujejo na to ali ono skupino; ali pa si æelijo podatkov, ki bodo potrdili trenutne politiËne mode ‡ se pravi, potrdili upraviËenost politiËnih kampanj, ki jih lansirajo mednarodna srediπËa moËi; ali hoËejo priti do podatkov, ki bodo omogoËili uspeπno izvedbo reklamnih ali politiËnih kampanj, katerih cilje so æe vnaprej doloËili naroËniki ali pa srediπËa moËi, od katerih so naroËniki denarno, idejno ali kako drugaËe odvisni; ipd. ‡ Pri vseh teh naroËnikih je treba upoπtevati, da neki deleæ naroËil, ki ga brækone ni mogoËe natanËno doloËiti, rabi za vzpostavljanje in ohranjanje klientelistiËnih omreæij in ne neposredno dejanskim namenom ali tistim namenom, ki so deklarativna pretveza za naroËila. Vseeno pa je pritisk “uporabnostne zahteve” trivialna vsakdanjost: pripada vsem konstelacijam, naj bodo bolj ali manj “træne”, in ni drugo kakor pritisk zahtev vladajoËe ali prevladujoËe “racionalnosti”. A vse doslej uporabnostna zahteva, kar zadeva teorijo, ni imela likvidatorskih uËinkov in πe manj je imela uniËevalske namene. Razmerja so se zadnje Ëase zaostrila, in brækone bi bilo jalovo razmiπljati, ali je k temu veË pripomogla odloËnost zunanjih nosilcev moËi, napadalnost notranjih uporabnostnih privræencev ali cagavost tistih, ki naj bi se zavzemali za teoretsko produkcijo. Bolj smiselno bi bilo domnevati, da je priπlo do strukturne spremembe - do spremembe, h kateri so brækone marsikaj prispevala tudi notranja dogajanja v institucijah “znanja” in za katero potemtakem ne gre kriviti le najrazliËnejπih zunanjih procesov. Z drugimi besedami: v neoliberalni fazi kapitalizma je vsekakor priπlo do strukturnih sprememb, ki lahko pripeljejo do prave civilizacijske mutacije. OnemogoËanje teoretskega dela je le drobec v teh spremembah. Ker pa tukaj govorimo o institucijah, 100 Druæboslovne razprave, XVII (2001), 37-38: 97-108 Rastko MoËnik ki naj bi zavarovale teorijo in ki jo nemara lahko tudi edine ohranijo, nas mora zlasti zanimati vrsta vpraπanj, ki zadevajo te institucije same. Med ta vpraπanja spadajo zlasti tale: kako da se te institucije niso znale produktivno odzvati na spremembe v druæbeno- zgodovinskem kontekstu? Zakaj so te spremembe komajda opazile, zakaj so jih le v majhni meri in πe to dokaj neustreznio registrirale? Zakaj je, nasprotno, priπlo do moËne penetracije za teorijo razdiralnih procesov v te institucije? Zakaj ni priπlo do omembe vrednega odpora? Ta vpraπanja tukaj samo postavljam. Bolj esejistiËno kakor teoretsko bom predstavil nekaj uvodnih opomb, ki bi lahko pomagale k odgovorom. Seveda k pravim odgovorom: k odgovorom, na katerih bo mogoËe utemeljiti odpor proti sedanjim pritiskom na teoretsko produkcijo in zlasti prizadevanja za spremembo sedanjih protiteoretskih procesov. Na podlagi πtevilnih izkuπenj, ki paË pridejo s poklicno biografijo in jih tu ne bom podrobno navajal, sodim, da o prihodnosti akademskih ustanov in o prihodnjih moænostih za teoretsko produkcijo ta Ëas odloËajo neznane osebe na ministrstvih, da odloËajo na skrivaj, brez utemeljitev in seveda brez dialoga - zlasti pa na podlagi “meril”, ki sicer niso javna, a za katera lahko posredno precej zanesljivo sodimo, da so arbitrarna s staliπËa teorije in celo le s staliπËa vednosti. A Ëetudi so te prakse postale æe nekakπna kafkovska folklora, se ne akademske ne raziskovalne ustanove doslej niso odzvale nanje. Videti je, da institucije “znanja” v takih in podobnih primerih delujejo bolj kot agregat posameznic, posameznikov in skupin, ki raje Ëakajo na “svoj” trenutek, kakor da bi se zavzeli vsaj za cehovske interese, ki so sicer ozki, a za prvine v tem agregatu oËitno πe zmerom preπiroki. Ali naj torej reËemo, da je akademski aparat vsaj v nekaterih razseænostih le πe prvina v reprodukciji dræave kot amalgama klientelistiËnih omreæij?3 V poloæaju, ko institucije, v katerih skorajda edinole πe lahko poteka teoretska produkcija, ne kaæejo zavzetosti, da bi to produkcijo vsaj branile, Ëe je æe ne podpirajo, bi bilo priËakovati, da bodo tisti, ki teorijo delajo, pritisnili na te ustanove ali se kako drugaËe organizirali. Tega pa vsaj doslej ni bilo opaziti. Bilanca je potemtakem vseskoz negativna. Pred kakπnimi desetimi leti, ko poloæaj sicer πe ni bil tako dramatiËen, je bilo videti, da bi bilo reπitev mogoËe iskati v ustanovitvi alternativnih vednostnih in “raziskovalnih” ustanov zunaj univerze in zunaj (para)dræavnih “raziskovalnih” inπtitutov. Po takratnem projektu naj bi te alternativne ustanove svoje izobraæevalno in “raziskovalno” poËetje izrecno postavile v sluæbo teoretskega dela. EpistemiËno najradikalnejπi poskus v tej smeri se po mojem mnenju ni posreËil; kolikor lahko presodim, so glavni razlogi za neuspeh po svoje simptomatiËni za problematiko, ki jo obravnavamo: na ustanovi, ki naj bi bila radikalna alternativa “visokoπolskemu establishmentu”, se je spontano obnovila struktura vednostnih naprav, katerim naj bi ta ustanova bila “alternativa”; zaradi majhnosti ustanove in πe iz nekaterih nemara bolj nakljuËnih razlogov so bili uËinki te spontane reprodukcije univerzitetnih struktur drastiËni in veliko hujπi kakor pri “izvirniku”; nadalje pa je ustanova postala ærtev kombiniranih procesov “privatizacije” (zasebnega prisvajanja rezultatov kolektivnega dela) in “penetracije” klientelistiËnih omreæij, ki Ërpajo denar iz dræavnega proraËuna (in za katere je ustanova te vrste privlaËna tudi zaradi prestiænih koristi). 101Druæboslovne razprave, XVII (2001), 37-38: 97-108 Ali univerza lahko nudi zaËasno zatoËiπËe teoretski produkciji? Pri drugih manj radikalnih alternativnih poskusih, ki so v glavnem izπli iz nekdanjih alternativnih politiËnih pobud, pa je videti, da je prestop na “raziskovalno” podroËje bolj preæivetvena strategija za institucijo kakor nadaljevanje alternativnih zavzemanj z drugimi sredstvi v drugaËnih okoliπËinah. Dejstvo, da so lahko marginalne institucije tako rekoË samodejno naπle v nekakπnem “uporabnostnem” in heteronomnem “raziskovanju” samoniklo preæivetveno strategijo, je vsekakor paradoksno dopolnilno ravnanju “srediπËnih” institucij, ki bi lahko ohranjale teoretsko delo, pa v njem ne vidijo veË svojega institucionalnega interesa. Marginalne ustanove so se znaπle v dvojnem alibiju: “raziskovalno” poËetje je alibi za politiËno paraliziranost; politiËna usmerjenost “raziskovanja” pa je alibi za epistemiËno nekritiËnost. Pri “srediπËnih” ustanovah je pravzaprav podobno: njihova “akademskost” in “avtonomnost” jih izkljuËujeta iz politiËnega æivljenja, t.j., jih zavezujeta k nevmeπavanju v monopol politiËnega razreda; politiËna paraliziranost pa jih napeljuje, da se morajo na razne naËine podrejati diktatu politiËne kaste glede epistemiËnih izbir in teoretskih razvojev. “Avtonomnost” znanstvenega dela v obeh primerih pomeni zgolj to, da se morajo njegovi izvrπevalci tiho in nemoËno podrejati politiËnim odloËitvam z epistemoloπkimi posledicami, odloËitvam, ki jih sprejema politiËna kasta iz povsem heteronomnih pobud in razlogov. Hkrati heteronomno usmerjano in nadzorovano “raziskovanje” politiËno paralizira svoje izvrπevalce in v πirπih razseænostih pomaga k neoliberalnemu uniËevanju javne sfere in politiËnega prostora. V teh okoliπËinah se v marsiËem zdi, da ostaja javna (dræavna) univerza “edino upanje”, Ëetudi zelo problematiËno upanje. Na prvi pogled bi se namreË zdelo, da se lahko univerza vsaj do neke mere osamosvoji od zahtev, priËakovanj in pogojev financerja (dræave). Zdi pa se tudi, da zmore vsaj blaæiti ekscese hierarhiËnih zlorab - Ëe æe ne zaradi kakπnega inherentnega razloga, pa vsaj zaradi tradicije, specifiËne institucionalne “kulture”, brækone tudi æe zgolj zaradi velikosti. Na univerzi se je, denimo, mogoËe zanesti vsaj na to, da bodo zakoni in predpisi spoπtovani, to pa je v sedanjih razmerah æe veliko.4 2. Ustanova vednosti Tu se ne bomo spuπËali v sicer osrednje vpraπanje o odnosu med diskurzom in institucijo, paË pa bomo univerzo, ki jo razumemo kot “institucijo vednosti”, metonimiËno ponazorili z opisom diskurza vednosti. Diskurz vednosti je posebna vrsta ideoloπkega diskurza. Kot vsi ideoloπki diskurzi potrebuje “æariπËe”, od koder pridobiva svojo “enotnost”, svojo ideoloπko konsistentnost; potrebuje “toËko utemeljitve”. Posebnost diskurza vednosti je, da je ta utemeljitvena toËka v njem samem - zato je vednostni diskurz sposoben refleksije in celo “samo-utemeljitve”. Vendar pa je ta “toËka” izpeljana od nekod drugod - iz specifiËne zunanjosti (zgodovinsko) konkretnega diskurza vednosti. Tako je vednostni diskurz sicer sposoben, da se “reflektira”, sposoben je, da sebe samega “utemelji” - a njegov temelj je heteronomen, refleksija pa posredovana z njegovo specifiËno zunanjostjo. 102 Druæboslovne razprave, XVII (2001), 37-38: 97-108 Rastko MoËnik Univerza je nastala v poloæaju, ko je to specifiËno zunanjost zagotavljal univerzalizem razodete religije. Zahodna krπËanska civilizacija je bila zadosti prostorna in zadosti “zraËna” (anahronistiËno bi rekli: “pluralistiËna”), da so v njej univerzitetne ustanove lahko nastajale z razliËnih institucionalnih izhodiπË. Mejna primera sta bolonjska univerza, ki je nastala iz πtudentske universitas, korporacije, in pariπka univerza, ki je nastala s papeπko bulo. Zgodovina univerz je pravzaprav zgodovina nenehnih kriz - a zanjo je znaËilnih nekaj precej stalnih potez: univerza je skoz zgodovino dokazala veliko sposobnost prilagajanja novim okoliπËinam; uspeπno je prevzemala nove funkcije, ki so ustrezale zahtevam Ëasa, in opuπËala tiste funkcije, ki so postale anahronistiËne; spretno je prevzemala novosti, ki so jih prinaπale “alternativne” ustanove, alternative pa je bodisi integrirala ali pa jih je z neposrednim pritiskom ali s posredno marginalizacijo spreminjala v “nepopolne” ali drugaËe manjvredne razliËice sebe same. Zato se je bati, da je sedanji “izgon teorije” le uËinek najnovejπe prilagoditve univerze na sedanje zgodovinsko okolje. Diskurz vednosti je v svoji, Ëe lahko tako reËemo, “vsakdanji” praksi reprodukcija procedur kanoniËnega teksta. KanoniËni tekst je nekakπna “membrana” med vednostjo in njeno specifiËno zunanjostjo: vednostnemu diskurzu omogoËa, da se lahko “(samo- )utemelji”, ne da bi mu bilo treba eksplicitno problematizirati svoje specifiËne zunanjosti. V Ëasu nastanka univerze je ta “membrana” presojna: kanonizacija tekstov je stvar druge institucije, univerza tako deluje v zavetju cerkve. Po vednostni ideologiji naj bi prakticiranje vednostnega diskurza, to je, “reprodukcija procedur kanoniËnega teksta”, proizvajalo “vednostni spoznavni uËinek” ‡ ki je hkrati kognitiven ali intelektualen uËinek in uËinek v realnosti, to je, “praktiËen” uËinek. Vednostni diskurz je potemtakem vselej “tehnicistiËen” diskurz.5 “Izvirna” srednjeveπka univerza je razvila svojo posebno “tehnologijo” za reprodukcijo kanoniËnih tekstov: to je bil uËen dialog, disputatio, s pravili za izbor problematike, za njeno obravnavo, za argumentacijo in dokazovanje staliπË itn. Obstajal je tudi razmeroma trden horizont “kanoniËnih” besedil: k pravim cerkvenim kanoniËnim besedilom so priπtevali πe tekste “poganske modrosti”, ki jih je podpirala avtoriteta spiska πolskih avtorjev. Tehnologija reprodukcije ali “branja”, interpretacije kanoniËnih tekstov je dokonËno padla z Descartesovo metodo. Æe s humanizmom in filologijo pa je postala problematiËna tudi podlaga za nabor kanoniËnih besedil. Na eni strani se vse bolj uveljavlja “pluralizem” tekstnega korpusa, na drugi strani “relativizem” v odnosu do besedil. Vse bolj se uveljavlja staliπËe, da ima vsak tekst “svojo resnico” in da potemtakem zahteva tudi svojo posebno interpretativno ali bralno proceduro. Filologija prinese s seboj paradoks modernega odnosa do teksta: bolj ko se filologija razvija, bolj se poglablja razlika med besedilno rekonstrukcijo in tekstno interpretacijo ‡ razlika med, kakor bi rekli danes, jezikovno problematiko in problematiko diskurza, med rekonstrukcijo sistema in konstrukcijo interpretacije. Moderni Ëlovek ima na voljo vse moËnejπa in vse natanËnejπa orodja, s katerimi se loteva jezika in besedila ‡ a razumevanje, interpretacija mu postajata vse teæja. Trdneje ko dræi besedilo, bolj se mu tekst izmika. 103Druæboslovne razprave, XVII (2001), 37-38: 97-108 Ali univerza lahko nudi zaËasno zatoËiπËe teoretski produkciji? Ko vednost zgubi zunanje merilo za kanoniËnost besedil, ji postane njena specifiËna zunanjost nepresojna in nedostopna, merilo za kanonizacijo pa problematiËno. PoËasi, a zanesljivo se utrjuje sodobni poloæaj, za katerega je znaËilen zaËarani krog: kanoniËna besedila so tista besedila, ki jih akademska skupnost priznava za kanoniËna; a akademska skupnost je æe od srednjega veka naprej skupnost tistih, ki agonalno berejo iste kanoniËne tekste. Tako akademska skupnost konstituira kanon, kanon pa akademsko skupnost. Vzpostavi se zaËarani krog institucije: ta krog pa je “viciozen” samo za kritiËno analizo; v æivljenju institucije je “produktiven” ali, natanËneje, reproduktiven. Prav taki zaËarani krogi institucijam omogoËajo, da se reproducirajo bolj ali manj na isti ravni in v istem ravnoteæju. Poslej kanon v vednostni instituciji doloËa moË ‡ kanon pa daje moË institucionalnim hierarhijam. Ta reproduktivni krog seveda nima nikakrπne zveze s produkcijo teorije in z reprodukcijo pogojev za teoretsko produkcijo. A v razviti moderni se univerza πe lahko opre na svojo specifiËno zunanjost: na nacionalno dræavo (“francoski” tip) ali na nacionalno kulturo (“nemπki” tip). Ta zunanjost zagotavlja pluralizem, daje merilo za kanoniËnost in v institucionalno oporo nudi administrativni univerzalizem monarhiËnega tipa. Francoski etatistiËni tip paradigmatiËno ponazarja Napoleon s svojimi πolskimi reformami, nemπki kulturalistiËni tip pa Humboldt s svojo rekonstrukcijo univerze. 3. Konec klasiËne vednosti? V Ëasu razvitega industrijskega in postindustrijskega “tehnicizma”, t.j., v Ëasu sedanjega poznega kapitalizma, pa univerza zgubi svojo zunanjo oporo. Sploπni razlog je paË v tem, da specifiËna moderna zunanjost univerze (dræava, nacija) niti ideoloπko nima veË v sebi sami “toËke samoutemeljitve”. To zgubo vsakdanja pamet povezuje z ideoloπko modnim pojmom “globalizacije”. A celo Ëe razmiπljamo v tem trivialnem okviru, lahko pridemo do zanimivih opaæanj. “Globalizacijska” pamet nam zagotavlja, da v sedanjem Ëasu “dræava ni veË suverena”.6 »e ni veË suverena “dræava”, to pomeni, da ni suverena “nacija” ‡ to pa v bolj tradicionalnem besediπËu pomeni, da ni suvereno ljudstvo. Suverenost ljudstva je seveda temelj moderne politiËne konstrukcije. »e torej ta Ëas prevladujoËa ideologija meni, da ljudstvo ni veË suvereno ‡ to paË pomeni, da se v njej na specifiËen ideoloπki naËin uveljavlja spoznanje, da zahtev moderne revolucije (za zgled navadno velja francoska revolucija) ni mogoËe uveljaviti v okviru kapitalistiËnega svetovnega sistema. A to, da padajo ideoloπke maske, po svoje opozarja na (nemara dokonËno) krizo kapitalistiËnega svetovnega sistema. “SpecifiËna zunanjost” univerze, nekdaj njena ideoloπka in institucionalna opora, se v sodobnosti zaËne prakticirati in misliti kot polje tehniËnih procesov, ki reπujejo tehniËne probleme. “Enotnost” polja, na katerega se aplicirajo “tehniËne operacije”, je samoumevna, je pravzaprav irelevantna in je vsekakor v alibiju.7 Ena izmed posledic tega razvoja je preobrazba “nacije” v tisto, Ëemur bi lahko rekli “identitetna skupnost”.8 Za tukajπnje razpravljanje je pomembno, da je identitetna skupnost heteronomna. Ta heteronomnost se neposredno kaæe v raznih oblikah “vertikalne” odvisnosti (n.pr. odvisnosti od svetovnih hegemonih sil: ZDA, EU, NATO) 104 Druæboslovne razprave, XVII (2001), 37-38: 97-108 Rastko MoËnik in v tistem, Ëemur bi evfemistiËno lahko rekli “horizontalna ekskluzivnost”, t.j., konfliktnost ali avtistiËnost glede na druge identitetne skupnosti iste ali podobne velikosti (ali “teæe”). Identitetna skupnost lahko deluje kot specifiËna zunanjost za ustanove in diskurze vednosti, samo Ëe vednost degenerira v Ëisto tehniko “reπevanja problemov”, ki so postavljeni od zunaj. “Zunaj” v tem primeru ni le “zunaj” polja vednosti, temveË tudi zunaj identitetne skupnosti. 4. Posledice krize vednosti za teorijo Prva in najoËitnejπa posledica teh razvojev za teorijo je, da je teorija v ustanovah vednosti vse bolj odrezana od svoje tradicije. Pri tem je seveda jasno, da je teoretska tradicija æe poprej v vednostnih ustanovah zelo problematiËno delovala: v njih je bila navzoËa na naËin “πolske uËenosti”, v uËbenikih in povzetkih, vsekakor ne s svojimi produkcijskimi procesi ‡ kot institucionalna “doksa”, ne kot teoretski proces. A zdaj je pod udarom celo ta omejena navzoËnost teoretske tradicije v ustanovah vednosti. Zguba tradicije je za humanistiko in druæboslovje πe zlasti nevarna. “Razvoj” resda poteka na naËin menjavanja teoretskih paradigem ali ‡ nemara bolje ‡ teoretskih problemskih polj, “problematik”, a pri tem je bistvenega pomena dvoje: 1. v vsakem trenutku obstaja veË problemskih polj, ki so relativno ireduktibilna drugo na drugo; 2. s spremembo “paradigme” ali problemskega polja prejπnje problematike ne zastarijo; v naËelu jih je vselej mogoËe ponovno priklicati, vkljuËiti v aktualne problematike ali jih kako drugaËe povezati s trenutno aktualnimi koncepti.9 Zguba “tradicije” zato tako rekoË “od znotraj” prizadene teoretski proces v humanistiki in druæboslovju. Zaradi te zgube postane teoretski dialog “plitev”: poteka samo πe med hkrati uveljavljenimi problematikami, morebiti πe z nekaterimi neposredno predhodnimi problematikami. A v teh okoliπËinah dialog ni le plitev, temveË postaja tudi vse manj moæen, tako da se vse bolj spreminja v nekakπen “psevdo-dialog”. Razlog za to je teoretski. Merilo za “kanoniËnost” ima zdaj vsaka teorija oziroma vsaka teoretska problematika le v sebi sami. To se pravi, vsaka posamiËna teoretska produkcija s svojimi posebnimi postopki “doloËi” ali “izbere” korpus tekstov, ki so zanjo pomembni ‡ bodisi kot njena specifiËna teoretska “tradicija” bodisi kot njena specifiËna “teoretska zunanjost” (teksti in teorije, ki jih “zavraËa”, ki jih kritizira in s to kritiko izdeluje sebe samo). Ker je poslej teoretska “tradicija” tako rekoË “interna, notranja zadeva” vsake teoretske problematike posebej ‡ dialog med teorijami v pravem pomenu ni mogoË, saj ni skupnega obzorja, v katerem bi lahko potekal. V tem poloæaju lahko prihaja celo do drastiËnih nesporazumov: sklicevanje na iste “tradicijske” tekste ima v razliËnih teoretskih problematikah razliËen pomen in razliËne uËinke.10 Ker teorije ali, bolje, teoretske problematike druga z drugo ne morejo dialogizirati, lahko druga drugo samo πe spodbijajo. A tudi to “spodbijanje” je pravzaprav laæno: saj ni skupnega polja, v katerem bi bilo mogoËe “razumeti” njegove uËinke ali izmeriti njegove rezultate. Kakor vse kaæe, æivimo v Ëasu teoretskega avtizma. 105Druæboslovne razprave, XVII (2001), 37-38: 97-108 Ali univerza lahko nudi zaËasno zatoËiπËe teoretski produkciji? 5. Pomen marxizma in freudizma za teoretsko produkcijo danes Sploπni rezultat tega poloæaja pa je, da so poslej teoretsko produktivne le tiste teoretske prakse, ki vsaj zase ohranijo polje dialoga in ki ohranijo sposobnost za dialogiziranje (“pravila” dialoga, postopke za interpretacijo rezultatov dialogiËnih izmenjav ipd.). To pa tudi pomeni, da ostanejo produktivne tiste teoretske prakse, ki imajo svoje kanoniËne korpuse. Seveda ob tem takoj pomislimo na skupini problematik, ki izpolnjujeta te pogoje: na marxizem in freudizem. ©e pred kakπnimi petnajstimi leti sta pri nas teoretski prostor doloËali prav marxistiËna in freudistiËna tradicija. Dve tradiciji, dva horizonta ‡ kar je bilo æe zadosti za “pluralnost” horizontov, kakrπna doloËa znaËilno moderno zgodovinsko situacijo. Za nazaj lahko takratni razcvet teoretske produkcije pripiπemo prav tej konstelaciji, ki sta jo nosila marxizem in v nekoliko manjπi, a vseeno v pomembni meri freudizem. Zdaj, ko so marxizem vsaj institucionalno marginalizirali, tudi freudizem slabo funkcionira. Eden izmed sklepov priËujoËe razprave bio potemtakem bil, da je nujno obnoviti polje marxistiËne teorije, da bi zaËela delovati tudi freudistiËna tradicija ‡ s tem pa bi se ponovno vzpostavilo tudi polje teoretske produkcije “nasploh”. Seveda pa v obeh teh tradicijah, v marxizmu in v freudizmu, o “kanoniËnosti” ni mogoËe govoriti naivno. V obeh tradicijah je namreË odnos do “ustanovitvenih besedil” ali do “klasiËnih tekstov” æe od vsega zaËetka problematiËen in tudi problematiziran. Ti tradiciji æe od vsega zaËetka refleksivno, kritiËno in samokritiËno prakticirata svoje odnose s teksti “klasikov”. Ti odnosi so polni protislovij, pa tudi paradoksov in ironije. V marxizmu, denimo, je zavraËanje “dogmatizma” æe prava folklora; a na drugi strani ni niË manj uteËen oËitek “revizionizma”. V freudizmu je ortodoksija mednarodne psihoanalitske zveze izkljuËila najbolj produktivnega teoretika “vrnitve k Freudu” Jacquesa Lacana. Tudi v psihoanalizi je, tako kot v marxizmu, revizionizem tako rekoË zaπËitni znak teoretske dekadence. Obe tradiciji sta dobili ime po individualnih piscih. V tem bi lahko videli samodejno parodijo modernistiËne ideologije, ki onstranski monizem nadomesti s tostranskim pluralizmom. A hkrati je v tem tudi praktiËna parodija moderne avtorske ideologije: s tem da ti tradiciji fetiπizem avtorja poæeneta do skrajnih meja in Ëeznje, prav to fetiπistiËno ideologijo in avtorkso institucijo izniËita. A glede na to, da oba pisca subvertirata tako ideologijo moderne nasploh kakor πe posebej avtorsko ideologijo, bi v poimenovanju obeh tradicij lahko videli celo parodijo na kvadrat. Prav v teh praksah skoz in skoz problematiËnega in refleksivnega “obdelovanja” klasiËnih tekstov, ki sta jo razvili obe najpomembnejπi tradiciji 20. stoletja, lahko brækone poiπËemo navdih za strategije, ki bodo pomagale teoriji, da se prebije skoz sedanje neprijazne institucionalne in sicerπnje zgodovinske okoliπËine. 106 Druæboslovne razprave, XVII (2001), 37-38: 97-108 Rastko MoËnik 6. Morebitna strategija preæivetja A ob tem premisleku o strategijah teoretskega “kanona” v 20. stoletju lahko za nazaj ugotovimo, da sta problematiËnost in refleksivnost æe od vsega zaËetka glavni prvini v moderni strategiji “kanoniËnosti”. KlasiËni humanizem, ki je deloval zunaj univerze, je hkrati povzdignil v “kanon” klasiËno grπko in rimsko antiko - in razvil procedure za kritiËno obravnavo tekstov, namreË filologijo. Danes bi se nemara lahko uËili pri tej humanistiËni strategiji. »e obstojeËe vednostne ustanove noËejo ali ne morejo poskrbeti za teoretsko proizvodnjo, je paË mogoËe postaviti svoje lastne institucionalne aparate, naj bodo πe tako skromni ali po svoje “divji”, mogoËe pa je tudi “parazitirati” na æe obstojeËih aparatih, ki nemara niso neposredno povezani s teorijo, a so zanjo bolj odprti ali pa v njej vidijo koristno stvar ali vsaj zadevo, ki jo je treba podpreti iz naËelnih razlogov. Nadalje lahko danes povzamemo filoloπko prakso z vsemi orodji, ki so nam zdaj na voljo: s semiotiko, s teorijami diskurzov, s πtevilnimi teorijami, ki se ukvarjajo s tekstom, interpretacijo, branjem, recepcijo... in seveda s teorijami ideologije, ideoloπkih aparatov in druæbenih praks. Naposled obËutljivo vpraπanje “kanoniËnosti”. Strategija, ki se mi zdi vredna prakticiranja, je v tem, da vsak tekst, ki ga beremo, obravnavamo kot “kanoniËen” tekst - v pristni humanistiËni tradiciji, ki je seveda tradicija kritiËnega branja. Branja, ki je v tekstu pozorno na beline, popravke, interpolacije, popaËitve, korekcije - a zdaj ne v naivni maniri lova na predelave, do katerih je priπlo v procesu prepisovanja, temveË v sodobnem sofisticiranem duhu detekcije uËinkov, do katerih prihaja v procesu zapisovanja. Ta prijem seveda ne zahteva le teoretske odgovornosti, temveË vkljuËuje tudi teoretsko tveganje. Tveganje, ki izhaja iz tega, da si, medtem ko “delamo” teorijo, sproti ustvarjamo svojo lastno “tradicijo”, da sproti druge tekste tako ali drugaËe pritegujemo v svoj tekst in jih s tem pravzaprav “kanoniziramo”. Tveganju ne moremo uiti: a s tveganjem se nemara najuËinkoviteje sooËimo, Ëe ves Ëas gojimo spoπtovanje do tradicije, ki jo proizvajamo, s tem da beremo, interpretiramo, piπemo. In univerza? »e naj bo univerza, je lahko zdaj samo “humanistiËna” v pravkar opisanem pomenu.11 Opombe 1. “Raziskovanje” piπem v narekovajih, zato da bi besedi odvzel samoumevnost, ta vselej zanesljivi znak, da “samoumevni” izraz deluje ideoloπko in ne teoretsko. Za kritiko ideologije “raziskovanja”, gl. Freitag, 1995. 2. Te institucije rabijo raznim praktiËnim namenom; svoj Ëas pa so vseeno omogoËale, da v njih zaposlene delavke in delavci proizvajajo tudi teorijo; v glavnem so te institucije ideoloπki aparati: πole, razni kulturni in medijski aparati ipd. 3. Razmeroma drastiËen primer, ki napeljuje k pozitivnemu odgovoru, je ustanavljanje “humanistiËne fakultete” v Kopru: nekdanja direktorica tamkajπnjega raziskovalnega srediπËa iz svoje ustanove dela univerzo z oblastnega poloæaja in bolj ali manj po logiki moËi. Posledice 107Druæboslovne razprave, XVII (2001), 37-38: 97-108 Ali univerza lahko nudi zaËasno zatoËiπËe teoretski produkciji? so katastrofalne tako za visokoπolsko ustanovo kakor za njeno produkcijo. Na eni strani nekritiËno replicirajo vzorec obstojeËe univerze, kar med drugim pomeni, da bo “primorska univerza” brækone zadnja, ki jo bo mogoËe ustanoviti v Sloveniji, saj sedanjega mastodontskega vzorca paË ne bo mogoËe πe dostikrat prekopirati. Prek osrednjih dræavnih oblastnih teles se potemtakem “regionalni” interes uveljavlja neposredno na πkodo drugih “regionalnih” interesov. Uveljavlja pa se tudi birokratski interes proti vednostnemu in teoretskemu: visokoπolska ustanova se ne utemeljuje na “raziskovalnem” delu ustanove, ki ji sicer rabi za podlago; na ustanovi, ki se razglaπa za “humanistiËno”, je humanistika preteæno navzoËa na aplikativen politiËno-konjunkturen, deloma celo nekoliko otroËji naËin. 4. Nemara bi moral to mnenje izraziti previdneje: na univerzi se je mogoËe zanesti vsaj na to, da bo ustanova upoπtevala sklicevanje na zakon. 5. Koncept “vednosti” seveda povzemamo po Foucaultu, vendar s pomembno razliko: Fou- cault, se zdi, “vednost” zgodovinsko povezuje z moderno epoho in jo zgodovinsko umeπËa od klasicizma naprej. Za nas pa je univerza æe od vsega zaËetka vednostna institucija: tudi srednjeveπki diskurzi (svobodne umetnosti, medicina, pravo, teologija) so za nas vednostni diskurzi s praktiËnimi uËinki. ‡ Zato je naπ koncept “vednosti” vendarle bliæe Althusserjevemu konceptu ideologije. Tokrat mora ostati impliciten. Upamo pa, da bi lahko ob ustrezni obdelavi zajel Foucaultov bolj difuzni pojem “savoir”. 6. V nasprotju s prevladujoËim mnenjem te doktrine niso izumili novejπi “evro-atlantski” ideologi, temveË jo je izdelal Leonid Breænjev ‡ za ideoloπko pokritje posega varπavskega pakta proti »eπkoslovaπki leta 1968; ideologi pakta NATO samo plagiirajo doktrino sovjetskega voditelja o “omejeni suverenosti”. 7. S tem je mogoËe povezati tudi sodobni slog v “politiki”: politiËne dejavnosti so postale tehniËne aplikacije, katerih izvedba je v monopolu izvedenske kaste ‡ politiËnega razreda; odnos med strokovnjaki za politiko in dræavljankami, dræavljani, ki naj bi politiËne strokovnjake v njihovem poËetju “legitimirali”, je reklamni odnos med ponudniki strokovnih uslug in njihovimi porabniki. 8. Tudi ta teza bo morala ostati brez utemeljitve. Pisec jo je sicer æe nekajkrat ustno javno predstavil, v pisni obliki pa bo tudi kmalu na voljo. 9. Nekaj veË o tem gl. v MoËnik, 1999. 10. Primer: referenca na Kojèva pri Fukuyami ali pri Derridaju. 11. Kako majhne so moænosti za univerzo, pa naj ponazori tale anekdota. Rektor ljubljanske univerze prof. dr. Joæe Mencinger se je, ko se je potegoval za drugi mandat, v ustni predstavitvi svojega programa pridruæil ministrici za πolstvo v prizadevanjih, da bi na dræavnih univerzah tudi na dodiplomskem πtudiju vpeljali πolnine. ©tudenti in πtudentke so protestirali, senat Filozofske fakultete je podprl πtudentska staliπËa; in vendar je bil Mencinger na volitvah, ki so potekale med πtudentskimi demonstracijami, izvoljen za rektorja na vseh visokih πolah, tudi na Filozofski fakulteti. Literatura Caillé, Alain (1998): Splendeur et misère des sciences sociales. Genève: Droz. Freitag, Michel (1995): Le naufrage de l’université et autres essais d’épistémologie politique. Paris: Nuit blanche, Québec ‡ Découverte. Ingold, Tim (ur., 1996): Key Debates in Anthropology. London ‡ New York: Routledge. Kump, Sonja (1994): Akademska kultura. Ljubljana: Znanstveno in publicistiËno srediπËe. 108 Druæboslovne razprave, XVII (2001), 37-38: 97-108 Rastko MoËnik MoËnik, Rastko (1990): “Studia humanitatis danes”, spremna beseda k: BARTHES, Roland, 1990: Retorika Starih ‡ Elementi semiologije. Ljubljana: ©KUC-FF. MoËnik, Rastko (1994): “Stare iluzije, nove nostalgije”. Predgovor k: KUMP, Sonja (1994). MoËnik, Rastko (1996a): “Epistemoloπka opomba”. V: Kermauner, Taras (ur., 1996): Slovensko perspektivovstvo, Ljubljana (= Borec, letnik XLVIII, πt. 551-552, 1996). MoËnik, Rastko (1996b): “Historical ‘facts’ and historical beliefs: an undecidable dilemma for historiography?”. V: Leπnik, Avgust (ur., 1996): Kriza socialnih idej ‡ Britovπkov zbornik. Ljubljana: Oddelek za sociologijo FF. MoËnik, Rastko (1999): 3 teorije. Ideologija, nacija, institucija. Ljubljana: Zaloæba /*cf. MoËnik, Rastko (2000): “Sistem druæboslovja in njegovi uËinki”. »asopis za kritiko znanosti, letnik XXVIII, πt. 200-201. Wallerstein, Immanuel (1999): Utopistike ‡ DediπËina sociologije. Ljubljana: Zaloæba /*cf. Wallerstein, Immanuel, in drugi (2000): Kako odpreti druæbene vede. Ljubljana: Zaloæba /*cf. Naslov avtorja: Dr. Rastko MoËnik Filozofska fakulteta AπkerËeva 2, 1000 Ljubljana e-mail: josip.mocnik@guest.arnes.si »lanek prejet oktobra 2001. Po mnenju uredniπtva je Ëlanek uvrπËen v kategorijo: vabljen uvodni prispevek na znanstvenem sreËanju (40 letnica sociologije na Slovenskem, Filozofska fakulteta, okrogla miza “Teoretska produkcija - institucionalna reprodukcija”, 26. marec, 2001).