tribuna
ikizse^«
Že mesece sedimo v temi. V avtobusih, na tržnicah je najpogostejša tema pogovorov — tema. Izmenjujemo si šale, slišati je sumniče-nja, da je izvoz vzrok pomanjkanju elektrike, pa se vendar vse to omejuje le na nerganje v dru-žjnskem ali gostilniškem krogu. Edini, ki so re-strikcije sprejeli z burnim negodovanjem, so bili beograjski študentje, stanovalci študent-skih domov. Ostali sedijo v temi in molčijo, najbrž se tolažijo z vero v svetlo bodočnost.
Začelo se je v študentskem donui »Studentski grad« v Novem Beogradu. V trenutku, ko so izklju-čili elektriko, je bila na sporedu nogometna tekma med reprezentancama Jugoslavije in Italije. Vse je moč prenesti: bedne življenjske pogoje v domu. študentsko posojilo. ki ne zadostuje niti za vsakod-nevni kruh z jogurtom — izključiti elektrilo sredi tekme, ne, to je pa res preveč! Okoli tisoč študen-tov je. pravijo, sodelovalo v protestu. Skozi okna so zletele steklenice, prišlo je do razgrajanja. študenti so se zbrali pred domom, in kriče zažigali papir. Seveda so organi za notranje zadeve nemudoma reagirali: za »vsak primer« se je na kraju dogajanja znašel patruljni avto, vendar do spoprijema ni prišlo. Reagirali so domski redarji in mladinski vo-ditelji, prav tako hitro pa se je vrnila tudi elektrika. tako da se je zadeva končala brez večjih posledic.
Dogodek je izzval hiter odziv »pristojnih«. Že po nekaj dneh je zasedal Komite za splošno Ijudsko obrambo beograjske Univerze. Dogovorili so se. da razglasijo študentske domove za prioritetne po-rabnike in jih izvzamejo iz redukcij. Sklep so ute-meljili s tem. da so študentski domovi majhni po-rabniki. tako da njihovo vključevanje (oz. raje neizključevanje)   ne   more  bistveno  obremeniti
DEPOZIT V DRUGO
Kaj je vredno pripisati pod ta naslov? Prepri-čani smo, da je za vsako besedo poniževalno, da nastopa v tem tekstu. In to prav zato, ker je že s samim odlokom o depozitu razvrednoteno njeno družbeno mesto. Toda prav beseda, izlo-čLha iz zakonsko določenega konteksta, po-tisnjena iz zakonite ideološke govorice v sfero niča, daje besedi pravico, da kljub vsemu brez-sramno zagleda luč sveta.
Seveda pa ni depozit tisto, kar razvrednoti govo-rico nasnrotmkov z depozitom omejene svobode gibs ia/rr-sli/združevanja)..., temveč je prav vno-vični, porvvljeni odlck o depozitu grozljiv. Kot smo dejali, depozit ni najgrozotnejše omejevanje svo-bode, temveč je to želja zakonodajalcev/odlikoda-jalcev, da javnost preslepijo (najhujša je ideološka represija. ki omogoči nesvobodi, da postane svo-boda; ki omogoči depozitu, da postane svoboda gibanja). Slepilo se imenuje: »Vsak državljan bo lahko v naslednjem letu izkoristil en brezplačen izhod čez meje teritorija SFRJ«. Prav gotovo pa je stepilo enega zastonjskega izhoda preveč prozor-no, da bi zadovoljilo vse zainteresirane strani. In čeprav zveni čudno, so sporazumi o mednarod-nem sodelovanju in svetovna javnost vendarle na-jobilneje nagrajeni za svoje negodovanje. Sproš-čena je namreč državna meja za lastnike maloob-mejnih prepustnic. Seveda so stem precej pridobili tudi - prebivalci obmejriih vasi in njihovi sorodniki, precej več pa je pridobila svetovna javnost ki ji je od 1.1.1984 onemogočeno vsakršno klevetanje o Jugoslaviji za železno zaveso...
Na kratko smemo torej ugotoviti, da je najnovejši ukrep o omejenem izhodu \z Jugoslavije politično precej popolnejši od predhodnega (ob tem je po-membno poudariti, da je politika vedno le manipu-lativna govorica in zato je politično dober tisti ukrep, ki prelisiči, preslepi kar najbolj številno jav-nost, ostanek pa tako ali tako že s samim obstojem depozita'ukrepa, zakona, odloka/diskreditira). En-kraten brezplačni prehod mej SFRJ učinkuje kot slepilo približno tako kot brezplačne vstopnice za nogometno tekmo, s katerimi si manj priljubljeni nogometni klubi želijo povečati priljubljenost. 06-ločitev o sprostitvi maloobmejnega prometa se-veda deluje nasprotno, saj diši po nekakšni neena-kosti. Vendar pa je nezadovoljstvo javnosti znotraj države (in še to nezadovoljstvo je omejeno na peš-čico) veliko manj nevarno, kot je obetajoče zado-voljstvo svetovne javnosti, ki se jo tako ali tako sme loviti na najprimitivnejše zvijače. Le pomislimo, ko-liko pridobimo s tem, ko nam Italijani ne morejo več metati pod nos praznih tržaških ulic (ki bodo, mi-mogrede povedano, še vedno ostale prazne, toda beseda gospodova v teh zadevah odloča). Preden zaključimo tako, da pritrdimo ugotovitvi tovariša bolgarskega predsednika Todorja Živkova: »bol-
omrežja in potemtakem tudi ne vplivati na more-bitni razpad sistema.
Vendar se vsi niso držali dogovora. Prišlo je do absurdne situacije, ko so bili nekateri domovi v »privilegiranem poiožaju«. nekateri pa so ostali v temi. Študenti so molčali.dokler za dve uri podalj-šana izključitev v študentskem domu »Patris Lu-, numba« ni postala kaplja, ki je prelila čašo. Stano-valci »Patrisa« so ravnali podobno kot kolegi \z »Studentskog grada«. Začefo se je z udarjanjem po radiatorjih in se odvijalo naprej po istem scena-riju. Pred domom zbrani študentje so vpili >>Ho-čemo elektriko!«, »Hočemo dež!«. Deževati ni za-čelo, prišla pa sta upravnik doma in sekretar Uni-verzitetne konferenceZK BalšaŠpadijer. čemur je sledilo prepričevanje. Etektrika je bila seveda čez slabe pol ure-ponovno priključena. Sklican je bil izredni zbor. na katerem so se kopičile obljube, da do izključitev ne bo več prišlo, tako je vsaj trdil člo-vek \z elektrodistribucije.
Pred praznikom (29.11.) je bil sklican skupni se-stanek upravnikov vseh domov. predsednika in sekretarja ZSM in na njem so razpravljali o »pro-blemu elektrike na Univerzi«. Ker tudi na tem se-stanku niso uskladili stališč. se je absurdna situa-cija ponovila. Ponovile so se tudi reakdje (nemiri) študentov. tokrat v domu »Slobodan.Penezič — Krcun« in v ženskem paviljonu doma »Vera Blago-jevič« Situacija je bila žalostno identična: po izklju-čitvi so študenti dajali duška svojemu nezado-voljstvu. upravniki domov. tovariši iz ZK ter mladin-ski aktivisti pa so si medtem na vse kriplje prizade-vali. da bi pogasiti ogenj, ki se je vžgal (tudi brez elektrike). Policija je bila vedno prisotna; za vsak slučaj. Nato pa. po krajšem prepričevanju. znova vključitev elektrike.
Kako je. kd v študentskem ddmu zavlada tema. vedno najbolje njegovi stanovalci. Neuspešno iš-čejo svoje sobe po že popolnoma temnih hodnikih; po slabi večerji jim je odvzeto še zadnje znamerrje študentskega standarda: žarnica.
Študentski domovi so edini kraj, kjer so študenti skoncentrirani v velikem številu skoraj cel dan. V »Studentskom gradu« na primer živi okrog pet tisoč redno prijavljenih študentov in najbrž prav toliko »ilegalcev-, razumljivo je, zakaj so pristojne struk-ture tako hitro poskrbele. da jih ne puščajo pre-dolgo v temi.
8. decembra je bila v popularnem KST (Klub stu-denata tehnike) organizirana razprava o problemu restrikcij. Med drugim je bilo postavljeno vpraša-nje. zakaj so študentski domovi izvzeti. Obeloda-njena je bila argumentacija. da so domovi majhni potrošniki, da razen razsvetljave in kakšnega kuhalnikanimajovečjih »električnih potreb«. Poleg tega je razsvetljava nujno potrebna. da se študenti lahko učijo. Iz omenjenih odgovorov ni razvidno. če se morajo učiti tudi ostali študenti. ki ne živijo v do-movih (ali pa je za njih dovolj dobra sveča). Na vprašanje riekega udeleženca pogovora. če se,pri-stojni morda bojijo študentov. da so jim tako hitro vključili elektriko. je bilo podano ostro protivpraša-nje: »Vi nemara žeiite. da ]im izključimo elektriko?c
Pri vsem tem dogajanju je zanimivo . da so se študenti kljub tako ostro izraženem nezadovoljstvu omejili na problem restrikcije in da niso imeli nobe-nih »političnih pripomb.« Pristojni so zelo hitro ukrepali, tako da se študenti očitno niso niti uspeli spomniti. kajvsejimšemanjka. Mladinskavodstva so s hitfimi sestanki uspela amortizirati nezado-voljstvo do te mere, da niti o elektriki ni bilo več go-
kvantiteta (številčnost) žive sile močneje izražena v teritorialni komponenti oboroženih sil, v praksi še ni tako. V SR Sloveniji je več vojaških obveznikov razporejenih v JLA kot v TO (razmerje je 6:5) 2. Argumenti proti skrajšanju:
a)  z zmanjšanjem mimodobnih oboroženih sil (vojakov) za nekaj manj kot 20% se zmanjša tudi potreba po aktivnih starešinah. (20% aktivnega ofioirskega kadra bi bilo naenkrat odveč, razen če jih ne bi koristno uporabili za usposabljanje rezerv-nega sestava)
b)  zaostrena mednarodna politično-vojaška si-tuacija ter krizni gospodarsko-politični položaj v dr-žavi zahtevata maksimalno možno obrambno pri-pravljenost, ki se še vedno meri tudi po števjlčnosti mirnodobnih oboroženih sil kot enem od bistvenih dejavnikov te pripravljenosti.
c) vse večji poudarek na lastni pridelavi hrane v JLA ter potrebe drugih nevojaških dejavnosti v ar-madi terjajo vedno več poceni delovne sile
d) ponekod prevladuje mišljenje, da bi s skrajša-njem vojaškega roka še bplj povečali problem brezposelnosti
Lotil se bom kar argumentov proti skrajšanju. Pr-vega bom preskočil, saj verjamem, da bo armada znala poskrbeti za svoje kadre. Kar se tiče obrambne pripravljenosti, se mi zdijo zadosti pre-pričljivi argumenti I, d. e, f, h in i. Polegtegajetreba vedeti, da velik del vojakov po končani »obuki« (se pravi največ šestih mesecih) ne opravlja več neposrednih obrambnih nalog, temveč delajo v raznih delavnicah, v delovnih skupinah, na voja-ških posestvih, ipd. »V tem letu so pripadniki JLA na področju Ljubljanskega armadnega območja dokončali 6,5 km novih cest, popravili 11 km starih in trasirali 4 km novih cest, dokončali gradnjo dveh mostov, zgradili 40 km vodovoda in položili 24 km ptt kablov... Skupna vrednost teh del je čez 100 mi-lijonov din.« (1) »Borbene zadatke« imajo samo stražarji in graničarji, pa še ti hkrati skrbijo za vzdr-ževanje objektov, marsikje pa si tudi pridelujejo nrano. »Stara vojska« je torej največkrat le poceni delovna sila. In te potrebuje armada vedno več. Razlog za to tiči predvsem v dejstvu, da dobiva JLA iz leta v leto manjši odstotek narodnega dohodka, in ker je pač teh posrednih dohodkov vse manj, si jih armada mora pridobivati neposredno z izkoriš-čanjem delovne sile.
Vojaki so v tej situaciji prisilni mezdni delavci, ki jim delodajalec (torej armada) plačuje le, kolikor je potrebno za reprodukcijo njihove delovne sile. Pravzaprav še manj, saj hrana, bivališče in obleka niso vse osnovne potrebe, vojaška »plača« pa ne zadostuje niti za britvice. Tako vojake finančno podpirajo starši in ostaio sorodstvo, v mnogih pri-merih pa mladi pred odhodom na služenje voja-škega roka razprodajo tisto malo osebne lastnine, ki jo premorejo in s tako skrpanimi dinarcki gospo-darijo leto ali več. Pri tem pa naša zakonodaja še vedno stoji na stališču, da si v vojski preskrbljen z vsem potrebnim in ti za ta čas ustavijo vse preživ-nine, pokojnine, štipendije in podpore. Tako torej fantje, ki so v vojski, predstavljajo, čeprav posred-no, precejšnjo ekonomsko obremenitev za družbo Kar se brezposelnosti tiče, jo vojska lahko le ne-koliko preloži, vendar to nimaprav nobenega po-mena. S tem v zvezi bi opozoril na točko l.g.: Med tistimi, ki bi morali k vojakom, pa zaradi prenapo-Ijenosti ne morejo, so tudi številni diplomanti. Za-radi negotovosti,kdaj bodo vpoklicani, po konča-nem študiju ne iščejo.zaposlitve in ne začenjajo s podiplomskim študijem. Ta čas med diplomo in vpoklicem, ki lahko traja tudi več mesecev, je torej zanje in za družbo izgubljen.
Iz navedenegajeočitno, da se krepijo težnje, da bi v tej težki ekonomski situaciji mladi — vojaški obvezniki nase neposredno prevzeli del bremena', ki ga predstavljajo materialni izdatki za vzdrževa-nje učinkovite obrambne armade, in skozi to je treba gledati na odpore proti pobudam za skrajša-nje vojaškega roka. Vendar pa se je treba zavedati, da mirnodobna armada pomeni večanje material-nega bremena za družbo (pa čeprav v veliki meri posredno) premosorazmerno s svojo številčnostjo, ne glede na dosežene rezultate pri neposrednem samofinanciranju. O tem, kako znanstveno in stro-kovno je iskati možnost za zmanjšanje vojaškega proračuna s tem, da vojaki sami pridelujejo krompir in zelje, raje ne bi govoril.
Vpliv sprememb na izobraževalni sistem
Ljudska obramba in izobraževalni proces sta tesno povezana, saj usposabljanje fantov ža poklic in za obrambo domovine časovno sovpadata. V tem odnosu bi moralo imeti izobraževanje vsaj enakopravno, če že ne primarno vlogo; uspešnost gospodarstva je v veliki meri odvisna od ustrezne
jn kvalitetne kvalifikacije kadrov na vseh ravneh. Če pa gre gcspodarstvo, torej ekonomska baza, v maloro, se bo sesula tudi cela družbena nadstavba z vojsko vred. Ža! pa se mora pri nas v praksi šol-stvo brezprizivno prilagajati trenutnim potrebam obrambne politike, pa naj bo takšna ali drugačna — samoupravnega usklajevanja mnenj n? ej relaciji ni, usklajujejo se samo urniki, ne glede na možne posledice za kvaliteto izobrazbe. Ali si predstavlja-te, da bi zaradi kakšne šolske reforme skrajšali a!i spremenili način služenja vojaškega roka?
Izpit, recimo, ni (razen v nekaterih izjemnih pri-merih) opravičilo za preložitev orožnih vaj. itd. Če imate rajši številke: za Ijudsko obrambo namenimo 5,2% narodnega dohodka (kar je sicer zelo majhna številka), (2) za izobraževanje pa 0,3% (3). Pri tem porabi (bodoči) delavec z visoko izobrazbo za obrambno usposabljanje leto in pol svojega življe-nja (15 mesecev roka plus razne vaje ipd.), za po-klicno pa več kot desetkrat toliko. Mislim, da je po-datek dovolj zgovoren.
Z novim načinom služenja vojaškega roka za študente bo usposabljanje za poklic trpelo še pre-cej bolj kot do sedaj. Kot sem omenil že nazačetku, znanstvene analize uspeha študentov, ki so po srednji šoli odslužili dvanajst meseeev, še ni mo-goče narediti, lahko pa prispevam nekaj opažanj iz lastnih izkušenj. Enoletna izključitev iz izobraže-valnega procesa ne more ostati brez posledic. Študen izgubi del delovnih navad, zato ima lahko težave pri vključitvi v študijski proces, pri posa-meznikih je opaziti tudi padec sposobriosti koncen-tracije. V enem letu se lahkp pozati tudi del pozitiv-nega znanja — pri sebi sem opazil nazadovanje pri tujih jezikih ter popolno odsotnost tistega malo matematično—naravoslovnega znanja, ki sem ga pobral v gimnaziji. Taki pojavi so z daljšim vojaškim rokom lahko samo še bolj poudarjeni. Poleg tega se bo skoncentrirala psihična obremenitev, ki je mnogi gotovo ne bodo vzdržali: zaključek srednje šole, sprejemni izpiti za fakultete, takoj za tem vo-jaški rok, ki je nedvomno permanenten psihični pritisk, potem pa brez trenutka predaha vključitev v visokošolsko d6lo. Ob tem je novinarka Dela (4) zapisala.da bodo študentje »le ob dvoje poletne po-čitnice« — ne vem, kako bi se ona počutila, če bi ji »le« za dve leti ukinili dopust! Če gremo naprej po sledi tega članka, ne bomo našli le tovrstnih »le-potnih« napak, temveč"tudi grobe netočnosti. Med drugim piše, da >?začetka študijskega !eta v prvih letnikih ne bo treba premikati in bo torej še naprej v prvi polovici oktobra. »Študijsko leto pa se, kot vemo, začne že kar prvi ponedeljek v oktobru, ponekod (npr. Pravna fakulteta) pa že prej.
Preprost izračun kaže, da se bodo bruci, ki naj bi šli k vojakom avgusta, vrnili v prvih dneh novem-bra. Že vnaprej torej računamo, da bo vsaka taka generacija z ukazom vrhovnega komandanta (t.i.
skračenje) spuščena domov mesec dni pred izte-kom roka. Čeprav je tako »skračenje« v navadi, nihče ne more dati garancije, da se bo vedno tudi zgodilo, saj ni z ničemer predpisano. Toda tudi če ga imamo za zanesljivega, bo začetek dela morala prestaviti Pravna fakulteta in vse druge, ki tudi mo-rebiti začenjajo septembra. V vseh drugih primerih bodo bruci prišli »s poligona na predavanja«. Če ne upoštevamo časa, ki je nedvomno potreben za pri-lagoditev ponovnemu civilnemu življenju, bo moral tak študent vzporedno z začetkom dela iskati biva-lišče (če ne stanuje v Ljubljani), poskrbeti za more-bitno štipendijo, urediti kup formalnosti na fakulteti in še kje, si priskrbeti vozovnico za mestni promet in še in še podobnih »malenkosti«. Jasno je, da.bo šel vsaj;-prvi mesec predavanj popolnoma mimo hjega, kar seveda »na kvaliteto izobraževalnega . procesa ne bo vplivalo«! Še manj verjetno na druž-benoekonomski položaj študentov!
Še bolj »mutna« je situacija s srednješolci, ki bodo imeli popravne izpite še avgusta in teh je med 15 in 25%. Tem namreč ne bo treba k vojakom, vpokiicali naj bi.jih po prvem ali drugem ietniku fa-kultete, pri tem pa bi poleg dvojih počitnic izgubili tudi jesenske izpitne roke. Prisiliti nekoga, naj pre-kine študij. še posebno, če redno dela, je pravo na-silje z nepredvidl^vimi posledicami. Izguba jesen-skih rokov pomeni lahko tudi izgubo ietnika! Zakon o usmerjepem izobraževanju sicer omogoča štu-dentom, ki zaradi objektivnih vzrokov v rednih rokih niso opravili izpitov, da io storijo v naslednjem šol-skem letu, toda kdo lahko pričakuje od študentov, da bodo po petnajstih mesecih vojaščine poleg spremljanja tekoče snovi uspešno opravljali zao-stale izpite iz snovi, s katero niso imeli stika več kot leto dni? Potem je tu še negotovo9t, kdaj bodo vpo-klicani, kar prav gotovo ne prispeva k motiviranosti za študij. (itd., itd., ipd.,,,)
Šniki seveda obljubljajo, da bodo v tej zmedi »ravnali elastično« — kaj pa jim drugega ostane, ko jih nihče ne vpraša za mnenje. Lahko pa bi vsaj malo eiastičnosti pokazali tudi predlagatelji dopol-nil zakona o vojaški obveznosti.
In še enkrat: vsa slovenska mladina in se-veda tudi mi študentje, vidimo edino sprejem-Ijivo rešitev v enotnem skrajšanju vojaškega roka na 12 mesecev!
TOMI GRACAN1N
(1)Tov.  Tinko  Šunjara,  pomočnik  komandanta LAO v intervjuju za Mladino, št. 43, 8/12—83.
(2) tudi tam, gre za predvidevanja za !eto 1984.
(3)  Mladina, št. 45, 22/12 - 83, str. 7 . V istem tekstu zvemo, da dajejo Japonci za izobraževanje 26% narodnega dohodka. Mi pa se čudimo uspe-hom njihovega gospodarstva.
(4)  Delo. 30/12-83, str. 2
1984,  KINIMA   NIC SKU
EGASKOLEDARJEM
Ob koncu leta 1983, ko se po naravi koledarja samega misli vse pogosteje sprehajajo po na-slednjih 365*tih dneh, pa 1984. obletnica Kri-stusovega rojstva po odmevnosti ostaja daleč za pričakovanji leta 1984 po Georgeu Orvvellu. Po tej lor iki je prišel mcd nas Dedek Mraz s potnim io^em pravkar na novo, v Mladinski knjigi, p ( ječenega romana Erika Arthurja Blaira: if b4. Skupaj z njo pa je na zadnjih se-demnr^.tih straneh prijokal na dan spis Dimi-trija P; p!a. Okrog leta 1984.
;.-eden !se direktno navežemo r\s Rupiovo be-
sedovanje, pa si privoščimo logiko izdajanja teksta 1984 (ki pa še kako zadene logiko Ruplovega spisa Okoli leta 1984) V mislih imamo početje, ki se kr-čevito oklepa zunanjega znaka, torej koledarja in njegovega leta 1984. To je kar se da stereotipno igranje ekonomizma na srednje tipke klavirja, ki najdejo svoje mesto prav med tipkami gospodarja in tipkami podložnika. S tem seveda razrešimo za-čudenje ob vprašanju, da knjiga. ki je kar se da ne-tolerantna do zvokov gospodarjevih strun: kljub vs.emu zagleda ključ sveta. Za razumevanje gprnje sheme bo polrebno ana-
lizirati v kakšnem pomenskem krogu tu nastopa ekonomizem. Njegov pomen kaže iskati v operira-nju z zunanjimi znaki. s priložnostnimi naslovi, ki zadevajo trenutno aktualnost. In v tem trenutku je gotovo najprivlačnejši naslov: 1984, ki se s pozicije ekonomizma še lahko veže na zunanjo lupino ne-kega trajanja (kotedarsko shematiziranega časa. če že hočete.. .) Vendarte pa nekaj v celem štosu vedno znova izpade in to je tisto. kar nam hoče George Orvvel! povedati: izpade torej vsebina tek-sta.                                                                 -   .
Ce Siovenci nismo krivi za izgubo, ki je nastala
ob zapisovanju teksta 1984 (od mislii do črke nastj jajo neizmerne izgube) in nismo krnvi za izgube, nastajajo pri prevajanju (kajti izgube zaradi oi možnosti prevajanja angleščine v slovenščinof ogromne. a tu ni kaj spreminjati). pja smo krivi,' dovoljujemo ob koncih in na začetk<ih literarnih i znanstvenih del uvode ali za to priioižnost napisai mnenje. Tu je izguba največja, kajjti bralec spj mne besede nič več ne bere osnosvnega teksM svojimi očmi, temveč v najboljšemi primeru sifl Dči razlagalca. Drugače in bolj grobo poveda« 1984 nikakor ne bererno več kot rcoman GeorM
DrvveKa, temveč v najboljšem primeru kot roman pmitrije Rupla (»v najboljšem primeru« zato, ker laRuplom stoji cela kopica citiranih in zamolčanih izlagalcev Orvvellovega dela in ideološko pravilnih (ališč).
¦Vprimeru spremne besede Okrog !eta 1984, je lizguba še večja kot ponavadi. In prav tako je pre-(ejbolj kot ponavadi ta izguba zarnaskirana. Za-bskirana je z dvigom Orvvelta v cvet moderne popske literature, kajti takšno spoštovanje Orwel-|ega dela kaj hitro preslepi človeštvo, ki ne pre-ptotalitarizma. Zamaskirana je z aktualno opo-
zicijsko govorico zoper kopičenja orožja, zoper pn-tiska in kontrolo nad informacijskimi tokovi in z zak-ijučkom, kjer jasno oporeka usmerjenemu šolstvu. Odišavljenju navkljub pa stvar smrdi in dejali bi, da smrad prihaja iz praznega prostora, ki ga je pisec želel prekriti s prej omenjeno masko. Prazen prostor nastaja prav tam, kjer Dimitrij Rupel uspešno preskakuje ovire s pomočjo Orvvellovih ci-tatov, marksistične kritike Orvvellovih del in z raz-pravo Orvvell. spisano 1971. lela po zaslugi Ray-monda VVilliamsa. Med temi citati pa manjka rdeča nit, ki bi točno odgovarjala na vprašanje: kaj
je tisto, kar VVindstonu Smithu omogoči vzljubiti
svojega rablja; pravzaprav, kaj je : »1984 je bistvo tega sveta. Morda je ta hip bistvo še prekrito. morda za zdaj komaj slišno brbota pod gladko in navidezno mikavno površino, toda to bistvo je tu, delujoče in opredeljujoče«.
»1984 je bistvo tega sveta« nikakor ne gre razu-meti v znakovnem srnislu, temveč le kot razmerje Velikega Brata do VVinstona Smitha oziroma Win-stona Smitha do Winstona Smitha, še posebej v smislu, ki točno sledi iz stavka: 1984 je bistvo tega sveta — govorica je bistvo tega sveta, Čeprav bi
z večjo gotovostjo trdili, da seOrvvellnaslanja na politiko, ideologijcvkuituro, pa to ne prizadene prejšnje ugotovitve. Torej prav politika, kultu-ra/ideologija, ki se naslanjajo na Zakon (in obratno) so bistvo 1984, so bistvo tega sveta. Seveda je pojem »bistvo« dokaj nesrečno vstavljen v ta kon-tekst, saj ne vemo, kaj bi z njim počeii. Natančneje bi postavili stvar, če bi zapisali: Tisto: kar nosi 1984 v svoji misli; je prav želja po razkrinkanju po-zicije bistva tega sveta, torei postavitev ideologije v
(Nadaljevanje na strani 5}
- Jmm                                                                                                                                                                                                                                  '|     —    '. __......________________
POZiTV
DRUGO
OVOLI Kl M R A
K J E IP AKPRE
V I Š E !
garski socializem je dogmatski, jugosiovanski M v osrednjem slovenskem dnevniku se je isti     I cializem pa je kreativen«, prehodimo še obveaP" kot zadnl' skleP ZIS ° paketu podražitev zgodovinsko pot variacij na omejevanje prehodaf°iavila tudi novica, ki je (bodoče) študente preko državne meje                                            [obveščala, da jih bodo verjetno že avgusta po-
Medtem ko so stvari iz obdobja stalinizm^°kali v vojsko in to za petnajst mesecev sku-poznejšega »liberalizma« bolj ali manj znane inlB8!- 26- decembra so delegati zveznega zbora torejnezanimive.vsajzapolitiškoanalizcpasMg05'0^"8^. skupščine to spremembo za-tuacija bistveno spremeni oktobra 1982. Za ta»ona ° vojaški obveznosti po hitrem postopku pravi zgodovina, da so Jugoslovani kar naprej gmMi potrdili. Pri tem so se seveda vsi požvižgali < dali v čašo resnice, preštevali dolgove in repr«113zahtevo Predsedstva Konference Zveze so-sivne posege administracije. V takšnem ozračjulcialistične mladine Jugoslavije, naj se dopolni-moral odlok o omejevanju gibanja vzbuditi nema|lvesPreimeJo P° normalnem postopku. Tako je nejevolje. Toda ta odlok je z več sreče kot pame ^10 mladinski organizaciji že tretjič v zvezi s priše! šele med zadnjimi ukrepi. Tako so mu druj pfoblematiko vojaške obveznosti povedano, utfli pot in grogirana javnost (predvsem od neneli toses tako resnimi stvarmi nima kaj ukvarjati. nega ideoioškega pritiska) ni bila sposobna reag Lepotna napaka pri tem je le, da so ravno mladi rati. Manjši del javnosti pa se vendar ni dal presil "st'' k' J^ to zadeva.
piti, zahteval je razsodbo ustavnega sodišča Dosedanji deljeni vojaški rok 12+ 3 mesece za ustavnostl odloka, pa še morda kakšen ctrkuslsredniešolce' ki so se vpisali nafakultetogotovoni obrat je bil zabeležen. Uradno je bi! za zadnji dloptimalna rešitev, čeprav ima nekatere prednosti. depozita imenovan zadnji dan leta 1983.          jUgodno je, da vojaški rok odslužiš v letih, ko na-
V zadnjem !etu je bila opaziti med ljudstvofcore iažJe prenašaš in tudi med študijem ti ne grozi nagnjene k ugibanju, kaj bo po depozitu. Marsi»možnost vpoklica za celo leto, če ga kje polomiš. je bilo slišati, le tega ne. da bo vrnjeno svobodlVendar Pa še vedno ni rešen problem doslužitve prečkanje mej. Iz tega je mogočesklepati. da je<»reostalih treh mesecev, prav tako pa tudi prekini-lovno Ijudstvo že doseglo nivo zavesti. s katdP^ izobraževalnega procesa nemorevplivatipo-     ) Iahkospregledainrazumedelovanjesvoj1hlast*itivno    Glede ,slednjega sem pred nedavnim    ' delavskih mehanizmov oblasti. Enostavno povl110'61 na fakulteti na računalniku primerjati podatke    ( dano: nikoli ni bilo vprašanje, ali bomo sami seJjštudijskem uspehu generacij, ki sta vojsko služili    J zajebali ali osvobodili, temveč ven in ven špekA°novem zakonu, s tistimi, ki v vojski še niso bili. ranje in ugibanje kaj bo in kdo se bo najbolj pribliWovedali Pa s0 mi- da je za takšno analizo še prez-novoletni odločitvi.                                             w^a\' ^a Je Prema'° podatkov in da bo to možno    '
Res je, da je bilo precej hujših namigovanjB^čeznekajlet. Kerostrokovnostitegapojasnila    | posredovanega odloka, kar pomeni, da je mnojemorem dvomiti, se torej sprašujem: prvič, kako odtok zadovoljil, pa velja po specifični analizi.J0 »pristojni organi« naredili analizo učinkovitosti  | zahteva. da se transformiramo v center političn8P°seclanJega načina reguliranja vojaške obvezno-mehanizma, obelodaniti vsaj dva spodrsljaja odPza študente, kajti brez te ne bi mogli predlagati     | čujočih političnih sil. Prvič: če so pred dobrim letoPemeljenih sprememb? In drugič, na kakšni pod-uvedli depozit, ki je bil skrajno neprimerno spre»9i stojijo trditve, da nedeljen vojaški rok ne bo pri-     ] potem se bomo kar najbolj izgobali odloku, kijadel izobraževalnega procesa, če za to še ne imel s prejšnjim skupne lastnosti. Argumentacijaf10^ biti ustreznega strokovnega mnenja? Vpra-karseda enostavna: če je nekdo proti depozitu, jjanja so seveda retorična, saj je pri nas ustaljena niti en prosti prehod ne bo prepričal in s tem obl»avada- da »ustrezni organi« ali funkcionarji poda-nič ne pridobi. Drugič: Če je bila prvikrat depozjajoad hoc »analize« in »poročila« na podlagi kate-očitana neustavnost in je po ugotovitvi sodišPse potem odločamo za naprej, in tu Zveznega depozitdobiičasovnomejo31.12.1983;zakajtipekretariata za Ijudsko obrambo ne gre obsojati v drugo izzivati množice s tem, da ukrep spet ni»ven konteksta te splošne prakse. Pač pa je ta za-sovno omejen. Toliko iz politiške analize.        Jteva za študente takega pomena, da narljo ne mo-
Vrnimo se torej k Todorju Živkovu ie toliko, da« ^o nekritično pristajati. In tudi nas ne more nihče pritrdimo. Res je bolgarski socializem dogmats obsojati destruktivnosti  — imamo namreč svoj če s tem označujemo politično statiko, ki je za IjU konstruktiven predlog: skrajšanje vojaškega roka stvo presneto tiolgočasna zadeva. Kajti dvaki na12 mesecev! trikrat te že vržejo na isto finto, potem pa te taii
finta začne dolgočasiti. Res, bolgarski sociatizi Ekonomsko ozadje dopolnitev in sprememb je dolgočasen, ideološki mehanizmi nezmotlj Predsedstvo Republiške konference ZSM Slo-delujejo. Kaj pa pri nas? Pri nas imamo kreatiBenijejenapodlagirezultatovjavnerazpraveugo-socializem. kar v skrajni sili depozitarstva pom«wiio, da je edina sprejemljiva rešitev, ki se ponuja da te vedno znova vržejo na finto za isti rezufr^a po sebi, enotno skrajšanje vojaškega roka
Moj-Mir OcSpa en° leto. Izoblikovalo je tudi argumente za in Sroti takemu skrajšanju.
------------------------------------¦---------------------------m. Argumenti za skrajšanje:
I a) Težave, ki so prisotne pri sedanjem načinu
vora na volilnih konferencah, ki so v tem času popUženja vojaškega roka (12 + 3) kalenaUniverzi.Zadevasejetorejmirnozakljuf b) težave   kj bj jih neizogibno prinesel sedaj la. brez spopada in ne da bi dobila politične r*redlaganj način S|UZenja vojaškega roka • sežnosti. študenti so dobili. kar so tako glasno« c) tezka ekonomska situacija potreba po sred-htevali. drugo pa niti ni tako važno. pravijo. A,ih za mocjernizacijo JLA jn TO (s skrajšanjem hrano smo se že navadili«. je v pogovoru izj«,jaškega roka za 3 mesece bj prihrani(j nekaj stanovalec doma.                                              -lianj kot 20% sredstev, ki se v JLA porabijo v ta
Politična dimenziia dogodkovv beoarajskih šl '       ....           . .,
dentskih domovih je vsekakor ves čas lebdeliipa)" skra^e^ ^5^ ™ka ^ ^f-zraku. To so potrdili politiki tako s ¦.svojimi akdjfc ^S? !? °^rOz^lh S'' !f nekaj manj kOt kot tudi z razgovorom v KST . In f ne/nazadnjef ,:b b' lahk,° pnfbl" za?«"e kadrov^e in mate-zadevesejeudeležiltudi KomitezasplošnoIjudlf f ^1^08«'« Prehod na moderno obliko obrambo. ki že pregovomo bdi in, čuva- študef ffga USpOfbljanja
pred njimi samimi. O takoimenovanem študi6 9lede"a d^enon^toPnJ° razvitosti kon" skem standardu se tako ali tako do«sti govori, pnl?3 in ^lste.ma SL? in DS' v katerem so mim°-
kujemo.dabodopo^beštudentov/kmaiuzadJ!^^0^026^51^^0^6^
Ijene z novimi obljubami... m novirmi podrazitv*^e'ahkonaracunkvaliteteodPovemodoloceni
wantiteti (številu)
Ste^va Milovanoif) s skrajšanjem vojaškega roka bi se avtoma-prevod: \«nodvignila motivacija obveznikov, kar bi vplivalo §a kvaliteto vojaške vzgoje in usposabljanja
g) sedaj prihaja do večjih kršitev 25.člena ZVO,
p.s.V.B.                                                             ¦ er zaradi premajhnih odmer (prenapolnjenosti) ni
logoče poslati v JLA toliko vojaških obveznikov,
Osnovna intenca federativne ujreditve je v ot jih /zpolni pogoje. Samo v Sloveniji je sedaj neko okvfrno izenačevanje pogojev (itd.) fede ikrog 5000 takšnih primerov letno tivnihenot. Izključnovtejlučijegledatinanekatf h) večja koncentracija žive sile (v kasamah) (že poredukcijske) stabilizacijske ukrepe. nprlredstavlja v sodobni vojni ob uporabi sredstev za domu FSPN: dvigala pogosto (vse pogosteje)4nožično uničevanje v primeru nenadne agresije obratujejo. luči na hodnikih so izkliučene (jih ni imdj večje izgube. V tem primeru se prednost, ki jo prižgati). ravno tako luči pod tuši itd.. čiščenjeftv klasičoi vojni deloma zagotavljalo čim večje stilk) je omejeno na minimum, čeprav so sAevilo vojakov, koncentriranih na mejah in ob stra-domu (spet) pojavile garje, menza obratuje leleškooperativnih smereh v času agresije, lahko 14. ure in je seveda ob sobotah in nedeljah zaplpremeni v veliko pomanjkljivost in druge malenkosti. Življenje v domu dobiva patj j) kljub že dolgo znanemu in teoretično uveljav-toške razsežnosti. edino. kar naprfeduje, so ceiienemu koncepcijskemu  načelu,  da  mora  biti
|AK 1
/i J ^ IV
6 J A Š K
I    !  I   1      W     1 \     m
Z majhno pomočjo matere narave so lahko ti »težki časi« ne samo težki, ampak tudi mrzli in temačni. Povrhu vsega pa postavljajo na laž nekatere naše strokovnjake za energetiko, kajti ti so nam pred petimi leti, ko je bilo elektrogo-spodarstvo deležno kar 30% vseh industrijskih naložb^zagotavljali, da bomo imeli energije na pretek in da jo bomo lahko celo izvažali.
Kjub temi in mrazu je bilo v ponedeljek, 12. 12. 1983, ob 17, v okrogli dvorani Cankarjevega doma prav prijetno svetlo in toplo, kot se za razpravo o »ENERGIJI IN NAPREDKU« tudi spodobi. Toda glej ga zlomka, tema je v štirih urah tako razvneia razpravljalce, da je postajalo očitno prevroče. Tega pa si zakulisni režiserji takih predstav v skrbi za dobro počutje publike in seveda širše »javnosti« gotovo niso želeli. Rekli bi lahko, da je v okrogti dvorani potekala prava jedrska tisija, ki je cepila »enotna jedra« o strateških vprašanjih naše druž-be. Ob tem najcenejšem energetskem viru se je sproščala velika odpadna toplota, tako da pregrete dvorane na noben način ni bilo mogoče ohladiti. (Nivo Save je ob suši seveda prenizek — še en opomin vsem zagovornikom gradnje JE v DOL-SKEM).
Nukleus spora je bila strategija energetskega razvoja in to jedro je v kratkem razpadnem času razpadlo na dve nezdružljivi polovici — na zago-vornike intenzivnega energetskega razvoja in nji-hove nasprotnike kot dokaz, da je atomski vek po-dedovano antagonistično delitev med delom rok in delom uma zgodovinsko nadgradil z dokončno in popolno delitvijo uma na desno in levo polovico. Čeprav so časi zgolj mehanske fizike že mimo, to nekaterih ni motilo, da ne bi obeh taborov mehan-sko razdelili na »naravoslovce« in »družboslov-ce«, toda v to se tu ne bom spuščal, čeprav spoj na-ravoslovja in družboslovja vedno bolj usodno do-loča pogoje človekove eksistence. Dejstvo je, da
kvantitativna stran uma ne vidi drugega izhoda, kot je stalen »napredek«, če se nočemo vrniti v srednji vek, stalno rast proizvodnje vsega mogočega, ne da bi se bila sposobna vprašati kaj, za koga proi-zvaja in za kakšno ceno. Zato so zanjo vsa razmiš-Ijanja o alternativni energetiki, katere cilj je ekolo-ško, socialno in ekonomsko razumnejša in huma-nejša družba, zgolj subjektivne utopije, ki objek-tivno vodijo v srednji vek.
Birokracija in energija
Za nekatere tovariše, ki imajo brez dvoma mate-rialistični svetovni nazor, energija ni materija, ampak številka (nekaj do popolnosti idealnega, vseh protislovij razrešenega). Energija je okostje vsakega gospodarstva in predpostavka sleher-nega gospodarskega planiranja. Ne smemo se torej čuditi, če so energetski in gospodarski plani bolj izraz številk (čistih idej) kot pa materialnih dejstev. Toda pustimo to nategovanje mozga. Govoriti samo o energiji in o njeni porabi je popol-noma brez smisla, kot je brez smisla patriotično ugašanje žarnic po gospodinjstvih. Ta porabijo naj-več 30% energije vsemu dokazovanju, da je moč vseh gospodinjskih strojev večja od moči gospo-darskih strojev, navkljub. Tovariš, ki je to dokazo-val, da bi potrdil, da se butasti laiki, ki ne ločijo med kW in kWh, nimajo kaj vmešavati v energetske za-deve, ki so bojda izključna stvar stručkotov, je ob vsej svoji znanstvenosti pozabil, da se verjetno ne brije, tušira, suši lase, kuha večerje, sesa prahu, pere in lika perila itd.  istočasno in ves čas.
Tudi če mu to po ne vem kakšnem čudežu uspe-va, pa večini laičnih Jugoslovanov verjetno ne in le v tem primeru bi njegova trditev, da gospodinjstva porabijo več od gospodarstva držala. Poraba energije je določena predvsem s strukturo gospo-
darstva. V razvitih gospodinjstvih je vedno bolj izra-žena težnja po energetsko vedno manj intenzivnih tehnologijah. Avstrija bo npr. v prihodnjem letu zmanjšala porabo energije za 8% ob povečanju bruto nacionalnega proizvoda za cca 2%. Po naj-bolj optimističnih napovedih, bomo tako povečanje BNP dosegli tudi pri nas, vendar ob povečani po-rabi energije za 4%.
V naslednjih letih pa naj bi se ob približno ena-kem povečanju BNP povečala poraba za 4-7%. Ob upoštevanju zgornje meje bi torej v STO LETIH PORABILI KAR 1024x VEČ ENERGIJE!
Kako razvitim uspeva ta čudež, da z manj ener-gije naredijo več? V ZRN morajo stroji v prihodnjem ietu porabiti ob istem učinku v povprečju 10% energije manj, toda energetsko varčnejša tehnolo-gija je samo en del odgovora, drugi del pa se skriva pod etiketo NOVA MEDNARODNA DELITEV DELA, kot se popeglano imenuje prenos delovno in energetsko zahtevnih ter ekološko spornih teh-noiogij v t.i. »države v razvoju«, kamor sodimo tudi rni. V to, da se je, če senočemo iti surovega komu-nizma naše južne sosede, v mednarodno delitev dela treba vključiti, seveda nihče ne dvomi, drugo vprašanjepaje, kdojezainteresiran, davimenute-ga požremo ves drek, ki nam ga ponuja mednarodni kapitat, ki mu je dežela, v kateri je cena delovne sile vedno nižja, vse bolj pri srcu. Gre za vpfašanje, na kakšnem nivoju se bo jugoslovansko gospodar-stvo vključilo v vihravi ocean mednarodne menja-ve. Od tega pa je konec koncev odvisno tudi koliko in kateri od sedanjih študirajočih bralcev TRI-BUNE bododobili službo, kottudi v kakšnih pogojih bomo živeli in za koga bomo delali.
Napočil je čas, ko moramo sekati drevesa, da ne ostanemo nikomur nič dolžni. V struk _ri jugo-slovanskega izvoza zavzemajo kar tretjino suro-vine in oolizdelki.kar na neki način dokazuie da je
stivna rast kot pogoj njene oblasti možna samo ob prenosu tehnologije z Zahoda. V deželah, kjer se ženske nastavljajo za kruh, medtem ko na poljih stojijo stroji, ker je spet enkrat zmanjkalo rezervnih delov, 1), pa je odvisni razvoj tudi pogoj za borni-rano Ijubezensko razmerje med birokracijo in teh-nokracijo, saj slednji povečuje pomen in vpliv, ne da bi rušila oblast prve. V takih pogojih mora biro-kracija, čeprav rerada, ker s tem postaja navzven vse bolj odvisna, odprtih rok sprejeti to, kar ji »prvi svet« ponuja — DELOVNO IN ENERGETSKO IN-TENZIVNE TER EKOLOŠKO-SPORNE TEHNO-LOGIJE —postavljene izmečke razrednega boja v tem »prvem svetu«.
Odplačaj pufe in bankrotiraj
»Kakorkoli že, zdajšnje gospodarske razmere so pač take, da idejam o umiritvi gospodarske rasti ne bi mogli ravno prikimavati. Tuji upniki trkajo na naša vrata. Če bomo hoteli odplačati tuja posojila, bo treba nujno povečati proizvodnjo, ki bo konku-renčna tudi na tujih trgih, torej tako, ki bo na enoto
proizvoda porabila čimmanj energije. Ker pa je naša industrija sedaj tako usmerjena, da lahko na-redi več, samo če porabi več energije, po potrebno povečati tudi proizvodnjo energije. Če bomo več naredili, bomo ustvarili tudi večji družbeni proizvod, več denarja. Tako bomo lahko več namenili tudi za izkoriščanje lastnih energetskih virov, za racionali-zacijo porabe energije, za izolacijo stavb ipd. Če bi nam hoteli zmanjšati ali zadržati zdajšnjo porabo energije, ne bi smeli zgraditi nobenega novega stanovanja več niti izdelat nobenega novega elek-tričnega aparata.«2).
Pa tej patriotsko naprednjaški logiki malo spurn-pajmo želodea ker nedvomno zasluži, da ta njen centralni miselni organ rešimo vsega dreka, ki se je nakopičil v njej. »Če bomo več naredili, bomo ustvarili večji družbeni proizvod, več denarja. »Že mogoče, toda žal dinarji niso merilo resnice. Re-snica, merjena v dolarjih, nam pove nekaj čisto drugega, pove namreč, da smo v minulem letu na-redili in izvoziii več, toda dolarska vrednosl tega je
bila za približno tretjino manjša kot ieto pre\.3y Kako je mogoče? Je vsega krivo naraščanje tečaja dolarja in padec vrednosti dinarja? Toda, kako po-jasniti to? Dragi Ijubitelji razrednega miru, v logiki izvoza za vsako ceno ni samo vprašanje, koliko bomo izvozili, ampak predvsejnn KAJ bomo izvaža-li. Bodo to predvsem hlodi, keramične ploščice, čevlji, v najboljšem primeru pohištvo, gume in števci za porabo energije?
Medtem je bil pri nas na obisku monsieur Mitte-rand. Obiskal je tudi IMV, našega največjega fran-coskega gospodarskega partnerja, ki se vse boij enakovredno in enakopravno vključuje v medna-rodno delitev, kot ga je pohvalil direktor RE-NAULTA za vzhodno Evropo v TV intervjuju. In kaj si omenjeni gospod (kot predstavnik mednarod-nega kapitala) predstavlja pod enakopravno vklju-čitvijo? Veseli ga, pravi, da IMV izvaža vse več po-losi, koles, stekla, itd. in katrc (ki so Renaultov naj-bolj zastarel, a delovno najbolj intenziven avto) na francosko tržišče in tako prispeva k vse bolj ekviva-lentni menjavi. Veselimo se, radujmo se, dragi ro-
jaki, saj smo končno vstopili v zgodovino tudi tfl da z najbolj razvitimi kapitalističnimi državamiS njujemo enako za enako. Aleluja! Menjujemo eni stavno delo za multiplicirano, kotesa in polosi z proizvodno tehnologijo in inženiring, skratka, izvž žamo delo in uvažamo kapital. Ker se v denar menjava enako za enako, se to imenuje ekvivi lentna menjava. Kdo je pri tej ekvivalenci bolj en; in kdo manj, je seveda jasno, vse bolj jasno pa tuj postaja, kdo načrtuje in upravlja produkcijo in kij je zainteresiran za to, da IMV takrait, ko Renaultol delavci štrajkajo, kot za stavo izviaža v Francij Nizki osebni dohodki v IMV so pač stvar delavcl samih; zakaj pa bolje in več ne delajo in samo pravljajo. Direktorjem Renaulta pa verjetno posU besedica autogestion bolj in bolj všeč.
Da bomo v strategiji izvoza za vsiako ceno lahl več proizvajali, je lahko sveta resnica. Toda k bomo dobili sredstva za gradnjo energetskih o jektov, da o sredstvih za racionalizaacijo porabe, J izolacijo stavb ipd. sploh ne govoriim? Ta namrl prihajajo iz akumulacije, toda v strategiji »odd snega razvoja«kot pogoju ohranjamja gospodsti birokracije v jugoslovanski družbi odteka vedit večji del akumulacije v tujino. Tako lahko samoi tam dobimo sredstva za razvoj emergetike.
Krog se tako skiene — zaradi sttrukture gospj darstva, ki bo pretežno satelitsko codvisno od svf tovnega trga, bo poraba energije ve*dno večja, isA časno pa nam bo prav zaradi te sttrukture gospl darstva odtekalo v tujino vse več aikumulacije, ki pomeni, da bo ob stalnem naraščanju potreb pl energiji sredstev za energetiko vedno manj. TaJ bo nujno najemati tuje kredite, te pa porabiti a nakup tehnologije posojilodajalca ob neizkoriščj nih iastnih potencialih. Dokler bo struktura sveto nega trga ustrezala preko tega trga vzpostavlje strukturi našega gospodarstva, bo ob občasn romantičnih večerih ob svečah in molitvah za d< še nekako š!o, vprašanje pa je, kaj se bo zg ko se bo struktura svetovnega trga spremenilu.a bo še! razvoj v smer razvoja nerazvitosti, tfl lahko srečni. če bo občasno razpadel samo fl slovanski energetski sistem in če kllice razpadM bodo zahtevale posegov raznoraznih »rešiteljl
9H    ^^^Hi    '    Km^b        ^^KKmt^        ^^^^^^^^k        p^^———       ^h   .    .    ^h     BHr^^^          ^^^^^^^mL
sedanja tendenca stabilizacije jugoslovanskOT gospodarstva integracija posameznih podjetij ii nekaterih gospodarskih vej v t.i. svetovno gospo darstvo, se pravi v prostor. kjer vedri in oblači med narodni kapital. Ne gre torej za vključitev jugoslo vanskega gospodarstva kot relativno neodvisne ii samostojne celote v mednarodno menjavo, pač p< za vključitev v mednarodno delitev dela na nivojt posameznih podjetij, ki tako postanejo satelitski odvisna od fetišiziranega merila uspešnosti — sve tovnega trga. Ta se našim tehnokratom prikazuj kot neko samostojno, stabilno in objektivno meri! »uspeha«, ne pa kot rezultat boja vseh proti vsem svetovnih razsežnostih. Ker prevladuje ta tenden ca, se jugoslovansko gospodarstvo, namesto dat kot celota sploh postaio jugoslovansko, vse bc destabilizira. Medtem ko ponekod stojijo tovarm ker je spet enkrat zmanjkalo surovin, v drugih d< tajo kot norci vse nedeije in praznike, da se izpolj ta famozna izvozna strategija.                         M
Strategija odvisnega razvoja kot rezuitat orra njene izvozne strategije pa vsebolj postaja edinj garant gospostva birokracije v jugoslovanski drii| žbi. Legitimizacija birokratske oblasti v socialistid nih družbah je v največji meri utemeijen prav| stalno in intenzivno gospodarsko rastjo, ki opravij čuje birokratsko poveljevanje produkcijskemu pro; cesu. poveljevanje, ki temelji na kontroli nad krft ditno, finančno in monetarno politiko kot kijučnin vzvodi razvoja modernih družb. V nasprotju družbami, kjer je kvantitativna rast pogojena s kva litativnimi spremembami v produktivnosti dela, družbami, kjer vlada tehnokratski um, je temeljt rasti v pogojih vladavine birokracije lahko sam vedno večje neposredno izkoriščanje delavskegi razreda. Sizifovski napori birokratskih režimov, di bi se racionalizirali, sodb zgodovinski koeksistenj vladavine zahodne tehnokracije in vzhodne biri kracije, slednjo potisnili v položaj, ko je kvantji
(Nadatjevanje s 3. strani) >ni prostor med gospodarjem in podložnikom Isredo razrednega boja), in prav to pozicijo raz-likot moč, kjer se zdi tako gospodarju kot pod-iniku, da je Veliki Brat (ideologija^kultura, politi-fjprav njemu na kožo pisana Veliki Brat pooseb-zakon.
jnod tod naprej je tudi jasno, čemu služi izboje-tebitka s samim seboj, katere rezultat je Ijube-ido Partije — prepoznavanje kralja kot kralja. nikanje samega sebe je enako Ijubezni do za-la kot vmesnega nivoja, za katerim se skriva Iju-:en do Partije. Prav dejstvo, da podložnik ne eumreti. preden ne vzljubi Velikega Brata nam Irdi siutnjo, po kateri sme ideologija eksistirati 5z pomoči prisile le ob vsesplošni Ijubezni do za-ia, torej takrat, ko je povedano vse z: Veliki Brat Veliki Brat.
Na koncu se vrnimo k citatu. ki ga pripisujemo fnitriju Ruplu: »1984 je bistvo tega sveta. Morda 1a hip bistvo še prekrito, morda za zdaj komaj ino brbota pod gladko in navidezno mikavno po-jino, toda to bistvo je tu, delujoče in opredeljujo-i« Vrnitev k temu citatu nam siuži kot povod, da nčamo z inventuro in pokažemo, da kar je idno prekrivalo; vmesni moment ideologije... ni-fcor ne more biti skrito, razen v enem primeru: re-
MOJ-MIR OCVIRK
»Zakaj nihče ne želi graditi, ne sodelovati s svo-jimi sredstvi pri gradnji elektrarn zunaj svojega dvorišča? Najprej zato, ker del akumulacije, ki jo vlaga v objekt zunaj svoje regije aii replublike — praviloma izgubi. Preprosto ni rešeno vprašanje rente, upravljanja, akumulacije na novo ustvarjene vrednosti, zato vlaganje v drugo okolje pri nas po-meni tako izgubo amortizacije kot minulega dela. KAJTI NAD SREDSTVI VLOŽENIMI ZUNAJ RE-PUBLIKE NIMA VEČ NOBENEGA NADZORA (podčrtal A. K.) Drugič, vsi prispevki in davki od proizvodnje odhajajo spet k tistim, na katerih ozemlju je objekt in tako spet ostane praznih rok. Naposled si domačin pri vsaki graditvi elektrarne pribori kakšno manjšo ali pa tudi veejo infrastruktu-ro, ki mu jo plača elektrarna. Zato vsakdo beži na svoje dvorišče, pa čeprav je to dražje in manj eko-nomično!«
In kakšne posledice ima to za preskrbo z elek-trično energijo in strukturo elektrarn? Investicijski stroški so pri gradnji HE višji kot pri TE, za gradnjo HE je torej potrebno zbrati več sredstev. Toda HE so dražje samo, kar se tiče gradnje, v daljšem ob-dobju pa večjo naložbo bogato obrestujejo z daljšo življenjsko dobo, nižjimi obratovalnimi stroški, če pustimo ob strani, da so na primemih lokacijah ekološko najprimernejši vir energije in rešujejo tudi vprašanja regulacije rek^čiščenja vode itd. Ker je združevanje dela in sredstev bolj ali manj onemo-gočeno, nobeno republiško elektrogospodarstvo ni razpolagalo z zadostnimi sredstvi za samostojno intenzivno gradnjo hidroelektrarn. Zato so povsod raje gradili TE, ki zahtevajo manjša investicijska sredstva in za katere se je ob pomanjkanju lastnih sredstev dalo v tujini dobiti ugodna finančna posoji-la, ob pogoju seveda, da se za te kredite kupi teh-nologija posojilodajalca.
Toda dolgoročno so TE dražje od HE, saj zahte-vajo stalno investiranje v rudarstvo, njihova življenj-
:otog!Bfije-Jani Štravs
Časopis študentov Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani Izdaji UK ZSMS, Ljubljaria v.d. glavne-ga urednika To.ni Gračanin, v.d. odgovornega urednika Matjaž Jevnišek; to številko je uredil Tomi Gračanin, s sodelovanjem Vanje Brišček likovna in tehnična oprema: Aljoša Kolenc, Matjaž Požlep; lektoriranje: Sarno Koler; tajni-kovanje: Nela Malečkar; distribucija: Jure Haw-lina; naslov uredništva: Kersnikova 4, Ljublja-na, tel.: 319-496; Izdajateijski svet (zunanja delegacija): Ludvik Horvatv(predsednik), Andrej Lukšič,. Zoran Kariž, Ateš Kardelj, Bojan Klenovšek, Robert Škrlj, Pnmbž Hainz Matjaž Jevnišek; Tisk: Tiskarna Ljudska Pra-vica; Priprava: IBM Dnevnik; Naklada: 5000 izvodov; Cena posamezhe števiike je 20 din. Naročnina za šol. leto 1983/84: za dijake in študente 100 din; za ostaieposameznike 150 din, za inštitucije 200 din; Oproščeno temeljneqa davka na promet po sklepu št 421-1-70, z dno 22. januarja 1973.
ska doba je krajša, povrhu vsega pa so med naj-večjimi proizvajalci SO2, iz katerega nastaja kisli dež. Jugoslovani pa smo peti največji proizvajalec te »dobrine« v Evropi. Denarja za drage filtrirne na-prave seveda ni in spet enkrat je treba za napredek malo potrpeti. Na račun lastnega zdravja in svo-jega življenjskega prostora kakopak. Vsaka repu-blika je seveda jemala kredite drugje, zato je tudi utopično pričakovati, da bi lahko unificirali tehnolo-gijo in jo v doglednem času nadomestili z domačo.
Zakaj ne gradimo malih HE, s katerimi bi lahko v Sloveniji pridobili četrtino vse vodne energije, v Ju-goslaviji pa po prvih ocenah cca 18 milijard kWh? Sredstva za razvoj energetike se namensko zbi-rajo na republiškern nivoju, na katerem so organizi-rana tudi posamezna elektrogospodarstva. Ta so zainteresirana za čim višjo stopnjo centralizacije sredstev, ki jim omogoča samostojno razpolaganje s temi sredstvi in kontrolo nad investicijami. Zato so seveda zainteresirana za gradnjo jedrskih elek-trarn, ki opravičujejo popolno centralizacijo sred-stev, najemanje tujih kreditov, kar vse krepi mono-polni položaj posameznih elektrogospodarstev. Sredstva za majhne HE pa bi se lahko zbirala tudi na občinskih nivojih, te elektrarne bi decentralizi-- rale energetski sistem in sistem financiranja, s tem pa tudi spodkopavale monopolni položaj republi-ških energetskih centrov.
Energija, hrana in vojska so temelji vsake druž-be, je bilo slišati na okrogli mizi, zato je-ena od pr-venstvenih nalog birokracije, da razpolaga z ener-gijo. Ker so na svojem republiškem ozemlju biro-krati po vzajemnem vazalnem dpgovoru suvereni zemljiški gospodje, ki se trudijo v svojih rokah na-kopičiti kar največ presežne vrednosti, ki jo je ustvaril njihov nacionalni delavski razred, je jasno, da ne bodo dovoljevali. da bi se sredstva zbirala mimo njih, kot tudi ne, da presežna vrednost od-teka z njihovega fevda, v kolikor seveda to ni pogoj
ofcranjevanja njihove dominantne družbene pozici-je. Tako se kot dobri zemljiški gospodje, varuhi svojega delavskega razreda, ki jim čast veleva, da ne odstopijo niti pedi svoje zemlje, že več let ne morejo dogovoriti čigava je reka Drina in kako na njej graditi HE. Ker vsakdo ravna pametno glede na svoj objektivni položaj, je skupni proizvod teh med sabo nasprotujočih si pameti«. katerih vsaka teži znotraj federacije k privilegiranem položaju poleg neustreznega in nedovršenega energet-skega sistema tudi tale: »Dogajalo se je celo, da so spuščali vodo \z akumulacijskih jezer, toda elek-trike niso hoteli dati drugemu področju, ker je po-tenciaini kupec ni hotel plačati po tržni ceni.«5) »Long life, Mrs. Nespamet!«
»Bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče!« je bilo revolucionarno študentsko gesto leta 68. Danes pa je to geslo tihi in zadnji adut birokracije, ki od delav-skega razreda zahteva, da več in bolje dela ob vse slabših delovnih pogojih, da poveča produktivnost ob restriktivnem omejevanju porabe energije, ki zahteva zmanjšano porabo energije ob tem, da uvaja energetsko vedno bolj intenzivno tehnologijo (baje bodo na Jesenicah zgradili elektroplavže, ki bodo porabili toliko energije kot vsa slovenska go-spodinjstva). Za ohranitev tistega, kar v tej družbi zasluži, da propade, je samo ena pot, ki se vedno konča v začaranem krogu vračanja in najemanja kreditov. Izvoz za vsako ceno, ki vedno bolj obnav-Ija odvisni status Jugoslavije, narekuje intenzivno gradnjo energetskih objektov. Lahko, da bo naš na-cionalni kapital, ki ga pooseblja birokracija, to bitko za ceno, ki jo plačuje delavski razred, dobil in od-plačal stare kredite. Toda kje bomo ob odtekanju vse večjega deia akumulacije dobili sredstva za gradnjo tistih 14 jedrskih elektram, ki jih do leta 2000 načrtuje podkomisija za energetiko pri Krai-gherjevi komisiji? Vsaka taka etektrarna stane danes 3—5 milijard dolarjev. Odgovor je samo eden — tuji kreditr O družbenih in ekoloških posie-dicah gradnje jedrskih elektrarn, k'i smo jim danes v glavnem prizanesli, saj zaslužijo posebno obrav-navo, ter 0 alternativnih možnostih pa kdaj drugič.
ANDREJ KLEMENC
OPOMBE
1)  H.M. Emzemsboyev: Hipoteza 0 realno eksi-stirajočem socializmu ČKZ št. SU, 1982
2)   Razvoj in energija med dvema ognjema, Delo sobotna priloga 17. XII. 83
3) glej članek SKROMNO ŽIVLJENJE NA .ViEJI REVŠČINE, KOMUNIST 4. XI. 83, str. 3
4)  »IZ OMEJITEV ELEKTRIKE DELAJO F7 ¦ TRIOTSKO PARADO«, NAŠI RAZGLEDI, 18. ^ 1983, str2
5)  ISTO, str. 3
3DIMO REALISTI....
Vtej državi je neizkoriščenih 70% vodnoener-itskih potencialov, toda v času, ko je svet pretre-ilaprva naftna kriza, smo pri nas raje gradili ter-meiektrarne na mazut, ponekod dobesedno na emogu. Ko nas je »srečala pamet,« smo se preu-nerili na gradnjo termoelektraren na piemog, sfe-Bda pa ni bilo nikoli dovolj sredstev za razvoj in isodobitev rudnikov, tako da tudi napori rudarjev vedno slabših delovnih pogojih niso mogli zago-iidovolj premoga za obratovanje vseh TE, zato pr, danes TE GACKO, edini objekt, ki smo ga feg TE-TO LJUBLJANA zgradili v minulem letu, nes ne obratuje.
Kroničen primer »pozabljivosti« pa je gigantski monergetski blok BLOK KOSOVO B s 600 Mw, oti, ki še najmanj naslednjih pet let ne bo obrato-Izveč kot 30% zmogljivosti, ker ni bilo sredstev, ibi odprii nov rudnik. Vendar so to malenkosti v limerjavi z »uspehi«, ki smo jih dosegli v minulem idobju, saj smo z »našo« prvo jedrsko elektrarno itopili v klub držav atomskega veka. Da je bil estinghouse v sporu z več kupci svoje jedrske hnologjje nas ni preveč vznemirjalo, kot tudi ne, ismo kupili že zastarel tip reaktorja, ki boleha za svilnimi hibami. Saj veste, vsak začetek je težak za napredek je treba tuai malce potrpeti. Koga naj sedaj v modi zaostajanja odgovor-Dsti izberemo za grešnega kozla, ki bodi po pra-tnisodbi po svoji senci tepen? Tujih upnikov , se avi mednarodnega kapitala, res ne moremo ob-Dlžiti vseh grdobij, pa tudi malo smešno bi bilo či, npr. da so nam Američani vsilili gradnjo Kr-»ga Naj zato krivimo »nespamet«, »napačne okovne odločitve,« kot to počne »DELO« in za-egli vsa materialna dejstva v metafizične meglice icionalnosti uma. Namesto tarnajočih vzhidov !ako je mogoče?« poizkušajmo raje razgaliti že-mo logiko dejstev, po kateri deluje ta perverzna ispodična, Nespamet imenovana. Ključ odgovora na vprašanje leži v zarjavelih ka-alskih razmerjih, ki sistemsko onemogočajo ^L-vito združevanje deia in sredstev mimo re-tiste družbene sile, ki poveljuje produkcij-¦fcprocesu v celoti — birokracije. Pod lupinc H|)ravnega sporazumevanja se skriva po-Jst, ki v tej deželi iegalno nima domovinske pravi-n -"o pa Monsieur Capital pod čepico nevidnicc
olj prevzema taktirko povsem v svoje roke, aj delavci v tozdih tudi nominalno razpolagajo 2 se manjšim deiom dohodka, da 0 dejanskem
anju sptoh ne govorimo. Od kod temu go-h energija za njegove z rjuhami ideologije sa-^fevljanja zakrite oerverzije samooplojevanja ^fcterimi se ob pomanjkanju kontracepcijskih ^Bv (beri- široke javne družbene kontrole) Hp njegova debilna hči Nespamet?

Izhodišče: Trlbuna je časopis študentov \n z& študente Ijubljarjske univerze
PREDPOSTAVKA: Zaupanje v defo urecfoi-škega odbora
VSEBINA: Trsbuna bo obj&Y?jaia ieksts o \&m:
1.  Kaj študersijg stetep (poročiia o dogajanju na posameznih t&kižlietafr. o defo predsedstva UK ZSMS, Univerzitetnega sveta: o dogajanjih roed
zamejskjmi Šlover;d lld.)
2.  Kakšni probtera« jsft tarefo (Šiudentski cen-ter, Študentski servis, stanov&nje, zaposlovanje, prehrana, štipendiia porn&njkanjč tuje iiterature,
zmanjšana sredstva skupne pora&e žgoče ferrse s posameznlh fakult^t)
2a) Posebej še o ski;pnifr programskžh jedrih in usmerjenem izobraževanju)
3. Kakšnc cSr ižžk&«& c&oij« jpft csfesž&Js (o apatiji in depošftiziranosti, o politični pr&ksi in njenih d$~ viadjah« povetkih Sn cbr&vrava sktepov najvišjšh forumov družb8no~pc$tičftih Ofgansz&cij).
druž&#rs#-®k<m©m&k& p^žožsj) sociaino-eko-nomski polož&j \n razslojenost, odnos mad študenti in deJavci, mesto študentov m inteiigence v naši družbi),
NALOGE UREDMiŠTVA:
— razširitev kroga sodsiavcev \n braicev
— spodbifjanje diskussje
— poiitičjio napredna mgažlranost tekstov, — skrb za argiirrsentiranost šn kritiko,
REAKCIJE:
— razkrsvaftje fiesamoupravnih tendenc in odlo-čitev v zvez\ s študentsko populacijo in znotraj nje same                                            l
—- zavzemanje m osnovne opredelitve našega steiema, —- izogibanje premjevanj« starih tem in flosku-
— spoznavanje fakuftefc med seboj in tudi uni-verz, še posebej mariborske
—  objavSjanje v razursiljivem jeziku, jedrnatost tekstov in solidna Sikvidna oprema,
OBUKE OBJAVLČJENiH BEŠEDiL:
—  intervjuji (s strokovrjjaki Iz posameznih po-drccžj in poiitiki, predvsero r?a mestmi in republiški ravni).
¦— poročiia:
—- izvlečki te šsrše zanjmjvifr diplomsksh.semi-| narskih Sn raziskov&lnift nalog šfodentov, ~ komenstarji,
— pravodi,                 .
— rec$rL!j8,
— Siterarns prispevki,
— napoveds (prireditev ipd.).
SESTAVA UREDNiŠKEGA ODBORA:
Poieg gl&vnega in odgovornega urednika še 5-6 študentov z raziičnih fskuitdt.
ZDRAVA
PAMET ZOPETPOSILJUJE!
Po osemurni seji Predsedstva UK ZSMS, je po-stalo jasno, da novo predsedstvo (prav tako kot je ravnalo prejšnje) ne bo potrdilo Zormana kot kan-didata za odgovornega urednika Tribune. članom predsedstva se je odprlo, da ne gre za nikakršen konflikt med Tribuno in oblastjo, kot so razglašali in to še počno nekateri zagrizeni borci za svobodo, ampak za preprosto dejstvo, da Marko ni razvil elementov samoupravne politične kulture. Dru-gače povedano, predpogoj pogovora je, da sogo-vomika drug drugega pustita do besede.
Potem dogodku je v akcijo stopil Radio Študent, točneje njegov v.d. odgovornega urednika. Ugoto-vil je, da sta tako Zorman (do tedaj ga je podpiral) in njegov koncept kot Viličev koncept »za en drek« in da je rešitev v tretjem kandidatu. Temu je sledila acftdaja na RŠ, ki je kruto obračunaia z lansko Tri-buno, ne da bi poskušala pokazati vsaj kakšno svetlo točko, samo zato, da je brez zadržkov lahko umakniiaz dnevega reda Zormanov koncept. Gla-sniki zdrave pameti so obračunali s svojim kole-gom poterti, ko že ni imel več nikakršnih možnosti, dabienakovredno spravili z dnevnega redatudi Vi-ličev koncept. Tovariš v.d. odgovornega urednika HS jevoddaji vsaj trikrat ponovil, da je bil Vilič kon-taenci vsiljen (zgled je gotovo našel pri Orvellu, ki T«avi,, da je trditev potrebno samo velikokrat pono-vl^papostane resnica!!!). V producirano praznino je v-d-prediagal lov na tretjega kandidata. (Mdafa je tnla v četrtek, v petek pa je predsednik ulLZSMS že govoril s svojim prijateljem z Eko-yinJn ¦ fakultete, tovarišem Kopačem. Tovariš Hopačse je s svojim konceptom pojavil na PUK v l»elL Časa za to, da bi kljub čudnemu postopku amfentiranja (Postopek je bil odprt od maja do koncaoktobra, in nato od prve seje predsedstva do 27. decemtjra. V tem času nihče na EF ni prepoz-nal Janeza kof možnega kandidata za odgovor-nega urednika Trib.une); spisal koncept, ki bi izra-žalnjegovastališča kot kandidata za odgovornega tiredmrika Tribune, je imel dovolj. Zato na predsed-stvoni pnšel kak osnutek, kot bi kdo naprvi pogled mislil.ampak resen koncept, za katerim stoji možni kandidat Janez Kopač
NajfH-ej nam je dano videti, da gre za telegrafski sti! in prec^zno predalčkanje, ki na ppgled ne nosi
'¦nr\rrflsi/^--'n hrcmorig   "|"q J0 ^P1'"*  ¦•¦¦i"io-r,iwn    ... -^    \r\
teorija v predsedstvu pri številnih članih osovra-žena zadeva!. Nepotrebnega političnega balasta tudi ni zaslediti. Na to finto navideznega se je že ujelo precej muh — članov PUK. Koncept jim je bil všeč — s to besedo je bilo konec obrazložitve glo-bokoumnega stališča! Sekretar UK je takoj pristavil svoj piskerček z izjavo, da bi njemu bil pa bolj všeč en fičko! S tem je cenjenemu moštvu pokazal, da se na ta način ne da razpravljati iz preprostega ra-zloga — ne nakupujemo obleke, temveč vodimo politiko UK ZSMS. Kot se spodobi za koncept, je izhodišče na začetku. Vendar! Tribunaje časopis UK ZSMS, politično-informativno glasilo organiza-cije študentov, ne pa študentov kar tako. Je glasilo predvsem za študente, ne pa le zanje. Študentska javnost preko Tribune informira širšo javnost o svojih pogledih na družbene probleme in daje možnost širši javnosti, predvsem univerzitetni, da v Tribuni izraža stališča in mnenja o problemih Uni-verze in študentov. Ravno tako je Tribuna medij borbe za interese študentov in graditev samou-pravnih odnosov na univerzi in v družbi. Povzetek: izhodišče je zelo ozko, poenostavljeno in zgreše-no. Izhodišče pa je točka, iz katere vse izhaja!
Zaupanje v delo družbenih in političnih delavcev je predpostavka delovanja samoupravne družbe. Zato se zdi čudno, zakaj Janez to točko še posebej izpostavlja in to zelo enostransko (tudi uredništvo bo moralo zaupati delu drugih vsaj organov UK ZSMS). Morda želi na drugi način povedati tisto, čemur Zorman brez prikrivanja pravi avtonomna pozicija uredništva (ali državotvorna partijska frakcija)!
Pod točko »vsebina« nam je dano vedeti, da bo Tribuna po vsebini predvsem informativni časopis. Janez strogo loči tisto, kar študentje delajo, od nji-hovih problemov, oboje pa od »družbenega okolja« in »časovnozgodovinskega« in »družbenoeko-nomskega« položaja. S tem namje tudi zaupal svojo metodo obdelovanja navedenih tem: ravnal bo strogo parcialno. kot se za zglednega vrtič-karja tudi spodobi! Priprave na uvedbo usmerje-nega izobraževanja v visoko in višje šolstvo nimajo z delom študentov nič skupnega — ražč.n tega. da bo o obojem na ražličnih mestih pisS"la -Tribuna
Tretja točka govori o družbenem okolju, ki ob-daja   študente.   Zveza   družb9no-okolje-obd?;"
kaže na mehanično pojmovanje družbenih indivi-duov in družbe. študent jepojmovan kot kup mesa, gola masa, ki jo objema prostor. Celoten kompleks zavesti individua ostaja tako nepojasnjen. Izgub-Ijen je subjekt in z njim dialektika mišljenja in druž-benega dogajanja.
Pri tej točki se pojavi naštevanje v oklepaju v mestniku. Obstaja za to kak razlog, ali je to le ne-doslednost in brezbrižnost do rabe jezika?
Jedro kakšnosti družbenega okolja je v apatiji, depoiitiziranosti, politični praksi in njenih deviaci-jah. sklepih najvišjih forumov DPO!!! Tu vidimo. da Janez krepko stiska Zormanovo roko, saj je družba tudi pri njem samo politika. Zato je namesto druž-benega življenja potrebno obravnavati oz. poročati o »politični praksi«.
Pod »družbeno okolje« niti po pomoti ni uvrš-čeno samoupravljanje, delegatski odnosi ali vsaj družbenopolitične skupnosti, OZD, KS, SIS ali vsaj družbene organizacije in društva ali kultuma de-diščina!!! Kaj je deviacija politične prakse, od česa deviira ta politična praksa? Morda od Janezovih naivnih predstav! Kaže, da so interesni konflikti ire-levantni pri obravnavi »družbenega okolja« — »po-litične prakse«. Edini argument, ki stoji za uporabo terminov našega Janeza, je argument zdrave pa-meti — je tako! In diskusije je tu konec.
Pod točko štiri nam Janez sklamfa neke termine, ki nam zacjotovo povedo vsaj to, da Tribuna pod Janezom ne bo imela posluha za dosledno termi-nološko in jezikovno rabo. Namesto tega se bo ravnala po trenutno aktualnih terminih kavarni-škega življenja (časovnozgodovinski in družbe-noekonomski položaj, razslojenost študentov (go-tovo merjena z izobrazbo očeta). Tribuna bo strogo na liniji poročanja o odnosih med delavci in študen-ti!
Tribune pod Janezom ne zanima študent kot subjekt vzgoje in izobraževanja, ne zanimata je ne preteklost ne prihocinost. Zato je vsebina pisanja obsojena zgolj na odslikavanje sveta stvai, kamcr s svojo Tribuno.sodi tudi naš Janez! Pod naloge uredništva Janez ponovno izpnča svoje temeijno metodološko prepričanje: vsebina nima prav nič škupnega z obliko, obe pa sta z uredništvom -zvezani le po eni plati,. nikoli skupaj.
stov in razumljiv jezik, na to pa se bo nekako naa pila vsebina. Ali pa bo proces ustvarjanja tekel o vsebine k obliki. Torej bo vsebina strogo pozitiv stična — zbir faktov. Na to pa bo uredništvo nac( pilo naprednost, in sicer politično! (ne družbenc
Tu gotovo ni prostora, da bi se zabavali ob vsal točki posebej, lahko pa to stori vsak bralec posl bej, (npr. namesto reševanja križank). Le takoa bo vsakemu posamezniku pokazalo, da Jand globoko blefira neko uredniško politiko! Kaj naj raj zumemo pod »zavzemanjeza osnovne opredelitvj našega slstema«? Če je zavzemanje opis za r« govo početje kot urednik Tribune, potem lahl ugotovimo, da bo pri svojem delu/zavzemanju zei uspešen. Kam bo to zavzemanje nacepil, je pi čisto njegov problem. Kaj so opredelitve? Gre 2 pravni red ali za opredelitve teoretikov? Kaj je s stem? Morda politični, družbeni, oba hkrati....
Janez bi se rad izogibal starih tem. Pisal bo novih področjih znanstvene fantastike ali uvaji nove sholastične dileme. Zavzemajoč se prav g( reče za nove teme, je Janez pozabil, da je v prvej delu svojega koncepta že navedel nekaj teh »novj tem«!
Zanj je floskula gotovo moja izjava, da so 1™ gove miselne forme prazne. Napredna angažj nost, stare teme, razumljiv jezik, solidna opremj spodbujanje diskucij, skrb za angažiranost in kri^ ko. Te forme je moč napolniti prav poljubno 7
kovrstno vsebino. Povsem brez hrbtenice so, izražajo prav nobenega trdnega iin jasnega sta ča. Ni pa zanj floskula takle listič papirja, ki nasti ,kot koncept možnega kandidata za odgovorni urednika Tribune!! To navadno zajebavanje, r prej PUK ZSMS in nato vseh študentov, je »1 predna angažiranost tekstov« in »solidna« ure nost.
Točka o nalogah uredništva je povsem odv( Točneje: kaže na to, da Janez nirma veze, kaj si katerem aktu opredeljuje niti teh <aktov Tribune pozna. Poslovnik o deiu uredništva bolj določnol Janez opredeljuje naloge uredništva.
Pod točko o oblikah objavljenih besedil bi pričakoval, da nam bo Janez pisal o štiriko stolpcih ali trikotnih, okroglih, pa v obliki srčka.. se izkaže, da bo naštel tiste novinarske zvrsti n narskega pisanja, ki jih pozna. (Njegovi strok njaki so že tako popredmeteni, da so kar v podr jih). Za tisto, kar sumim, da bi Janez r povedal pod tretjo alinejo, je UK ZSMS ustano\ Časopis za kritiko znanosti. Ni pa mi znano, kakc pri njih z objavljanjem »širše zanimivih« zad<
Pod to točko se na vsebino zopet lepi nekaj r vega: literarni prispevki, napovedi, prevodi itd. zadevice je Janez raje uvrstil med oblike bese saj si pod tovrstno ustvarjalnostjo kot resen bei dopisec ne zna predstavljati prav nobene vsebir Kakšno kuitumo obzorje!??? Vsa naivnost si r dene krono pri zadnji točki: na Kersnikovi 4 ??, vrsti čaka 5-6 študentov z različnih fakultet,! z vsem žarom deiali po tem izpitnem" koncepi
1.  Če ima Janez kakšno staiišče do urednišj politike Tribune, lahko kljub temu, da po: njegov koncept, le ugibamo. Na osnovi njeg koncepta pa lahko ugotovimo le njegovo nei snost, zajebancijo, blefiranje in naivnost!
2. Teoretska moč se vidi \z terminov, ki so pri ni, iz predaičkanja, ki je mehanično, iz posan
, nih postavk, ki so vržene iz prazhega prosi v prazen prostor, \z ceiotnega konceptc. ki i biti všeč, ne pa zagrabiti problema štuc! :^ tudi razreševati.                    ¦     .
3.   Janez ne pozna aktov Tribune.
' 4. Potem konceptu bi bilaTribuna r tejša megla Ljubijane!!:
>hAL5U5     PROC
JRATOR«   ALI   O SVOBODI    TISKA
sveti Tribuni, je to samo zasluga svetega uredniš-tva.
»Onemogočenost je kratko in grobo (in glupo) rečeno« v tem, da so »številne možnosti artikula-cije interesov. blokada interesov kot zapore«. Možnost je zapora. Uničiti vse možnosti je svobo-da! Juriš na možnosti artikulacije interesov, kar med drugim pomeni, da se kandidat za odgovor-nega urednika Tribune zavzema tudi za ukinitev Tribune. To svojo namero je skupaj s tovariši že lani skoraj uresničil, saj je Tribuni že grozil in ji še grozi finančni bankrot! Pisanje naslednjih bedarij še najmanj privoščim pravniku. Zorman ne loči or-ganizacije od organov organizacije: »t.j. ZSMS..., PUK ZSMS (predsedstvo), MK ZSMS (mestna konferenca, organ mestne organizacije ZSMS), RK SZDL (tu bi Zorman rad Šetinca naredil za mla-dinca, da bi mu lahko kar v obraz rekel da je bedak, stalinist ipd.) SKUPŠČINA (morda skupščina šti-pendistov, občinska ali republiška)«. To našteva-nje je totalna zajebancija, sranje klamf tja v tri dni! Zormanu pa je vendarle treba priznati njegovo kva-litetb — je ekspert za blefiranje.
Nalsednji pasus od »Namreč....« pa do konca odstavka je višek »specifike pisanja....« Ni le skla-denjsko zmeden, ampak je zmedeno tudi tisto. kar naj bi brla miselna vsebina, ki se razglaša za »teo retično gledano«. Dragi meščan Zorman ali je teo-rija zate vsak    čvek, ki nima zveze z realnostjo?
To, kar nam je milozvočno kvasil, mu je naraslo v »dvojne posledice«, ponovitev že znanega. Kot študenta me zanima le to, v katerem sistemu sedaj živim, ko sem izključen iz samoupravnega siste-ma. Verjetno mi je edina šansa za politizacijo svojih interesov ustanoviti študentsko stranko pod veli-kim vodstvom svete Tribune in meščana Zormana!
Dela predsedstva UK ZSMS ne poznam prav dobro, ampak ukvarjanje s problemi študentskega centra, servisa gradnje študentskih domov, pre-hrane študentov, Tribune, Radia Študent, društev vendarle niso le interesi posameznikov iz PUK ZSMS. Ker pa sodim, da naš Marko—skače delo PUK dobro pozna. torej ve, da je navedeno le v in-teresu nekaterih posameznikov v predsedstvu, bi bilo dobro vedeti, kaj so zanj interesi študentov.
Namesto njega nam odgovarja njegov koncept — pravno-politične finte, realno življenje pa pred sodišče in v zapor! Pri točki b ni treba. da si slavist, da bi opazil skladenjske pogruntacije Marka-skače. Beseda do besedeje stavek! Neukim mno-žicam ni težko vladati, zlasti še, če neuki držijo sveto pamet v svojih rokah!
Pod točko c naš »falsus« zopet kljuje možgane (socio) iingvistom in sociologom. Njegov problem je verjetno v tem, da mora študente, ki nimajo očeta (živega) r.izglasiti za mrtvega. To je višek metode našega kvazi pravnika!
Ponoreli učinek sprotnega študija je ravno naš Marko-skače ali falsus procurator, po božjem ču-dežu absolvent pravne fakultete. Univerza gor spravlja Ijudi, ki ob koncu šolanjapolpismeni, hkrati pa nori na svojo pozo in ponosni na svoje neznanje prisegajo na samoupravljanje. že v naslednjem ko-
iar\u \ja ufjijuvajo vse. Kar odsioji. i aKsen zorma-novski antiintelektualizem in pretirani fahidiotizem me bolj skrbi.
Pod točko c (verjetno e) prosim Zormana. da je toliko solidaren do tistih, ki študiramo in nas naj ne posiljuje s primitivnim neznanjem. Da se ne bi na suho prerekala o tem, kdaj in kako je prišlo do ato-mizacije, razobličenja... v zgodovini človeške družbe. predlagamdasi, kolegaZorman. prebereš vsaj ustrezna poglavja Kapitala. Po mojem mnenju se študentje ne smemo ustaviti na točki, kjernam bo omogočen pristop do artikulacije, temveč naj bi šli do točke, ki nam bo omogočila artikulacijo in rea-lizacijo interesov. Tu tlačiti ZSMS s komsomolskim naglasom je le lepotna poteza za ojačanje zvena in nabiranje voiilnih glasov. Naj pod to točko še opomnim Zormana, da ZSMS ni edini kanal za artikulacijo interesov študentov.
Tu (pod točko 3) se sveti duh izkaže za kompleks \z časov svete Tribune. Edino ukvarjanje s štu-dentsko problematiko je bilo ukvarjanje uredništva s samim seboj. Takšna politizacija. kot jo ponuja meščan Zorman, sodi v kakšno novo revijo, ne pa v študentski časopis. Po Zormanovo je ravno politi-zacija »refleksijsko-emancipatorni nastavek«. To lahko trdi le pravnik, ki je p/epričan, da se lahko dr-žava odpravi čez noč, pa zato tega ne obeša na ve-liki zvon, ker se boji. da bo prišel ob službo. Morda bi našemu Marku kazalo svetovati, naj pogleda v svojo najprej študentsko dušo, pa meščansko in pravniško. Morda bo to »nastavek« za odkrito »podmeno te zahteve«.
Razen Marcela so bili v uredništvu svete Tribune vsi novppečenci.
Tako kažejo kolofoni Tribune. Ti prav tako kaže-jo. da sveto uredništvo, kar je bilo na oblasti, ni ' uspelo pridobiti niti enega stalnega sodelavca. Tako je letos od starega uredništva ostal le »falsus procurator« lanskega"uredništva in dva staina so-delavca. Ni treba biti Šetinc ali Koprivc, da bi že po kadrovski politiki, ki ste jo vodili, sklepal na privati-zacijo. Tu pa so še uredniška politrka, stališča Tri-bune itd. česar jaz, ne poznam tudi zato, ker Zor-man o tem molči ali prikazuje popačeno. To je tisto, kar »simbolni učinek pove nemara več kot bi (ti) želel«!
Zorman bi že kot pravnik moral vedeti, dazakoni predpisujejo neka ravnanja (jih omejujejo ali pre-povedujejo). ki onemogočajo pretirano zaiebanci-jo. Niso vsi Ijudje študentje ali absolventje in ne ži-vijo vsi od zajebancije na družbene stroške ali na stroške staršev! Zakonom in ne politiki, je plačalo uredništvo dve zaplembi in sodni pregon. Jasno, da Zorman brani čistost zakonov in umazanost po-litike..,. Zanimivo bi bilo brati zgodbe o klečeplaze-nju svetega uredništva od politika do politika. od MK ZKS do RK ZSMS in zgodbe o tem. kako so sveti tribunaši iz hinavske drže delali heroizem. Če bi mene*kdo pritiskal. bi odstopil. ne pa se mu vle-kelv.... ingapotemjavnopsoval vjavnemmediju. Za zdravljenje predsodkov naša družba premore druge institudje.
Zormanova »usmerjena paranoja« proti oblasti je možna zato, ker so bebci danes prišli do besede in serjejo vsevprek, ne glede na predpostavke lastnega mtšljenja. Meščana Zormana ideal »poii-tizirane populacije študentov« je totalna blesarija, tudi če pod tem misli na politizacijo posameznih študentov. Prvič, zakaj naj bi se jaz politiziral, in drugič. kako bi se to dalo izpeljati?Razumem, da se politizirajo nekateri interesi, stališča, zahteve, ne pa Ijudje! Potem, ko je Tribuno naredil za predmet politike, bi Zorman isto naredil še s študenti. Štu-dentje naj bi bili predmet politike svete Tribune. Kar bo v njej zapisano. je sveto in nepreklicno. Če bi prišlo do pritiskov od koder koli (od študentov po definicijt ne). naj bi študentje zvesto kot psi čuvaji
<-"jw"» ovuju avcuiiju.  r\u Ul upravill 10 SVOJO PO-
slansko nalogo. bi bila edina njihova naloga čakati na novo takšno priložnost. Tako bi naš Marko-skače lahko brez sleherne mere meketal prav o vsem in še o čem dokazoval svoje šarlatanstvo do onemoglosti.
To je tudi osrednja točka tega koncepta. Ponuja zajebancijo politike in politizacijo Tribune. argumen-tirana razprava in odpiranje družbenih problemov. vzgoja timov študentov in bbj za študentske inte-rese skupaj z vsemi naprednimi silami univerze pa je nična zadeva. Kot je bilo slišati po Radiu Štu-dent, sveta Tribuna ni zmogla spisati lastne pro-gramske usmeritve, kar daje misliti, da je tudi sveta Tribuna bila v sebi razklana in da jo je držalo skupaj vse prej kot skupen koncept uredniške politike. Po mojem mnenju je bil Izdajateljski svet resnično nor. da je dovolil izhajati časopisu kar tako — iz rok v usta.
Ko je naš Marko priskakljal že na to in ono temo, ki ne sodi v zasnovo Tribune, pa skoči še na po-dročje razprave o aktu o ustanoviteljskih in izdaja-teljskih razmerij med UK ZSMS in Tribuno. Tja sodi njegov predlog v zvezi s člani Izdajateljskega sveta. Zorman nadaljesporoča, da boposkusil na-vezati stike z mladino, že prej pa nam je povedal. kaj bo ugotovil — depolitiziranost. Zato lahko pred-vidimo domet njegove obljube. Dolgoročna zasta-vitev je izključena. Svet se spremeni čez noč ali pa se ne spremeni.
Zorman z vso dušo živi v^meščanski družbi in parlamentarni državi, saj se bori za neodvisnost od državnopartijskih frakcij, to pa je možno le z ustanovitvijo nove državotvorne partijske frakcije, ki se ji reče avtonomna v nebo povzdignjena sveta Tribuna.
V prvi opombi Marko-skače napove parcialen pristop, ki smo ga že razbrali iz koncepta. Tudi rob refleksijske zmožnosti smo že otipali. Družbeno celoto pa. je prebrati, Zorman konstruira s posplo-ševanjem parcialnih zaključkov. S tem bo Tribuna pisala ravno na način, ki ga Zorman zanika: »o občih, smešno veljavnih in podobnih stvareh«! V opombi dve nam da Marko vedeti, naj na Tribuni pričakujemo najbolj široke Ijudi, ki bodo vedeli, da je ideologija totalna bedarija in tako znali pobegniti pred sabo in družbenimi razmerji tu in zdaj. Po tej logiki bo Tribuno oblikoval sveti duh pod zdravora-zumsko taktirko »falsus procuratorja«.
Pod opombo tri bi bilo bolj zaželeno predstaviti načine, kako pridobiti sodelavce. ne pa obljubljati nestabilnost. To namreč že vemo iz njegovih lan-skoletnih izkušenj.
Za tiste, ki jim je všeč navedba po točkah: Zor-manov koncept prinaša:
1.  politizacijo Tribune, pasivizacijo študentov in heroizem uredništva
2.  teoretsko frigidnost
3.  pravniški fahidiotizem
4.  nesistematično izražanje misli
5.  skladenjsko polomijado
6.  jezikovno onaniranje.
Po tem konceptu Tribuna nima povedati in nare-diti prav nič novega za študentske interese. Hvala lepa in oprosti!
op. falsus procurator — napačen predstavnik
V imenu iste svobode tiska in izražanja osebnih mnenj. ki sta dopustila Zormana do besede, v želji. da se sproži v Tribuni diskusije tudi o tem. kakšna iiaj boirrkakšna naj ne bo Tribuna v tem letu, pro-sim. naj bo članek v celoti in brez korektur objavljen v 2. številki Trrbune.
BORUT ČIBEJ
več zgoraj omenjeni aktivni mladinec. No, avtor se je na enem mestu zelo eksplicitno identificiral: v stavku »Zanj je floskula gotovo moja izjava (podčr-tal T.G.). da so njegove miselne forme prazne.« Naša nepogrešljiva Vanja se je spomnila, da je to izjavil nihče drug kot omenjeni aktivni mladinec. Boruta Čibeja na tej seji sploh ni bilo!
Drug tekst smo dobili nepodpisan — zelo nena-vadno, glede na izrazito osebni ton in prav »prija-teljski dialog« s tov. Zormanom. Ime avtorja je na našo zahtevo naknadno sporočil taisti aktivni nila-dmec. Anonimnih in podobnih tekstov, če naj bi šlo za argumentirano polemiko, načeloma seveda ne objavljamo, vendar v tem slučaju to ne bi imelo no-benega pomena, saj je v kontekstu poskusa favori-ziranje koncepta tov. Viliča jasno, da je zrasel na istemzeljnikukotprvi. Potempajeitakvseeno, kdo jepodpisan. Čudnole, datrdidanevevelikoodelu PUK, pa o njem v zvezi s Tribuno pove več, kot bi vedel marsikateri član. Prav ta drugi tekst je poln podtikanj in obtožb na račun prejšnjega uredništva Tnbune. Kot stalni sodelavec (in še kaj več) te »svete« Tribune pač ne morem mirno mimo tega, vendar ta prispevek ni mišljen kot polemika, tem-več pojasnjuje nekatera dejstva in domneve. OPOMBA1
* Pra^vega uredništva seveda trenutno ni; z razvo-zlavanjem izvora tekstov smo se ubadali Matjaž, Vanja in zgoraj podpisani. ki je ugotovitve zbral in upismen.il.
OP. urednišlva
Upravičeno torej domnevamo. da je avtor obeh )kstov aktivm mladinec Igor Lukšič!.
Tr>"' ^RAČANIN
3P0MBE UREDNIŠTVA   *
Ker je pač od novega odgovornega urednika oz.
jegovegakoncepta in njegove realizacije odvisna
odočnost Tribune (odločitev se sicer vse bolj od-
lika), je pač normalno, da koncepte in reakcije na
jih objavljamo. Prav zaradi čimvečje odpornosti
poobjavili tudi pričujoči kritiki konceptov tov. Ko-
pča in tov. Zormana. Na prvi pogled se morda
:dita destruktivni s popolnim zavračanjem obeh,
ri čemer se brez kompleksov spuščata tudi na
i/o osebnega žaljenja in etiketiranja kandidatov.
pnrjar pa s tem postavljata popolnoma konkretno
-truktivno« alternativo. edini sprejemljivi kan-
saat za opravljanje dolžnosti odgovornega ured-
iika naj bi bil tov. Vilič s svojim konceptom. To na-
ralbo bom seveda tudi izpeljal; pri tem mi bo mo-
ebiti kdo očital, da se spuščam v banalnosti, ven-
larzagotovo ne bom padel pod nivo obravnavanih
ekstov, ki operirata z izrazi: nerednost, zajebanci-
a,blefiran]e, naivnost, meščan, fachidiotizem, teo-
etska frigidhost. onaniranje itd.
Za iztocnico bom uporabi! kar način, kako sta
eksta prišla do uredništva. Prinesel ju je namreč
Dba s-kupaj) aktiven mladinec. član prejšnjega
redsedstva UK ZSMS, sedaj v nadzomem odboru
SMS, ki je znan kot najbolj zagriz-en zagovor-
andidature tov. Viliča, kar je dokazal predv-
-ot delovni preds^dnik propadle decembr-
oiiino-programske konference UK  ZSMS.
kst je podpisal Borut Čibej. kar je nas, ki smo
o pripravljali, zelo presenetilo: sej, ki so na-
e v tekstu so se namreč udefeževali Ijudje. ki
:namo. to Ime pa nam je bilo povsem novo
~T!0 dobili sporočilo.  naj' črtamo nek: :
Kstu— poslal ga rido-mnevni avtor. fe
Za študentski časopis je na prvem mestu druž-sna realnost. Nato vpetost študentov v samou-avni sistem. Tipična pozicija pravnika. Iz sistema ustave, zakonov je treba razlagati ujetost štu-sntov v prav ta sistem. Našega pravnika zanima fera politične države, normativno, ne pa dejansko, ružbena razmerja, ki šele producirajo pravno tero Pod tretjo točko nam je dano vedeti, da se na idevo ne spoznarno (!)
Izhodišče je trojne narave: oče, sin in sveti duh. Iče in sin sta jasna, sveti duh pa je tako nejasno tikuliran. da ga moja miselna mašinerija v (uči evisokega nivoja ne na eni ne na drugi strani ne apopade. (Vse navdihe za takšno izražanje pam iz KONCEPTA). Naj tu Zormana spomnim samo na to, da je pravno-politična mašinerija tudi iravica do šolanja in podaljševanja absolvent-itega staža, pa svoboda tiska, ki jo Zorman tako s iridom koristi.
Sedaj pazi. na potezi je specifika pisanja (in ne iudentje)! Ta nam pokoplje obljubo očeta. Če je edanja družbena realnost samo pravna in v majh-em delu politična, smo dobili očeta nazaj. Če pa je Iružbena realnost področje realnegaživljenja Ijudi (ekonomije, kulture, umetnosti, religije, morale. abave. šolstva, znanosti itd., potem naš »falsus jrocurator«, ki pod družbenim življenjem razume ravno in politično sfero, požre očeta s kostmi vred. Kolikor je že v obljubi sinko beden (glej ad. 2), ni t,proti temu, kar pravnik Zorman v razlagi napravi ;njegovo vsebnostno imovino. Samoupravni si-item skrči na odločanje (in okranclja vpetost!). lasno, procuratorja, vendar ne pozabimo na fal-ius, zanima ravno odločanje, na proces oblikova-pja stališč, sklepov, programov, raznih drugih aklov pa se antisociologistično poserje! Pod točko apa Zorman zavzame (kvazi) politiloško držo. Za-pima ga »depolitiziranost«, »natančneje izločenost jtudentske populacije izven delegatskega siste-pia«. (Izločenost izven — skladenjske inovacije, ki [lokazuje, da je »specifika pisanja v horizontu re-jeksiranja lastne pozicije« uresničena. Krivični fino, če mu upoštevamo samo to realizacijo!) Populacija je statistična kategorija in je že po de-Ip/ciji pasivna. Naj tu spomnim na Gramscijevo nisel, da je statistika možna, dokler ostajajo mno-ice pasivne. Po mojem mnenju bi bilo zanimivo azpravljati o pasivizaciji večine študentov in na-itavkih za njihovo aktivizacijo ter na drugi strani ak-ivizaciji takihle falsus odrešenikov Zormanovega ;ova in o njihovi pasivizaciji. V svojem jedru je to prašanje, kako norost pride do besede in sili amet v pasivizacijo.
Ce je onemogočena populacija. pa niso memogočeni študentje. Nekaj pa drži: na univerzi brez argumentov, politične in družbene sile štu-ientski glas ostaja le utopično globokoumje. Kdor
Ene premore argumentacije, pač pa le pravniški f in na zaplembah ulovljeno zavest dela študen-. taje kot tak »onemogočen«. Kaj pa je na eno ali iiigo temo počela sveta Tribuna 1983? Če so bili ludentje lani bnemogočeni, da bi izražali mnenja v
KOMIŽA, KOMIŽA,
Nadaljujemo grobo prekinjeni tekst Komiža. Komiža (glej Tribuno št. 1. 28. 12 '83) v ponižnem upanju, da se tokrat škrat ne bo čutil dolžan vtikati se v naše delo.
Odgovarja Ivan Kuvačič. profesor Filozofske fa-kultete v Zagrebu
PO NEKATERIH IZJAVAH SO BIL! »DNEVI ANTE FIAMENGA« NA IZRAZITO NIZKEM TEO-RETIČNEM NIVOJU. PONAVLJALE SO SE STARE TEME IN STARE TEZE, POKAZALO SE JE, DA SO JUGOSLOVANSKA TEORIJA IN DRUŽBENE ZNANOSTI NESPOSOBNE ODGO-VORITI NA VPRAŠANJA NA TEMO DRŽAVA IN DRUŽBA. V KOLIKŠNIMERIJE TAKO STALIŠČE UPRAVIČENO IN V KOLIKŠNI NEUTEMELJENO IN ZLONAMERNO?
Tako lani kot letos sem se udsležil srečanja »Dnevi Ante Fiamenga« v Komiži na Visu. Ko go-vorimo o tem srečanju, moramo poudariti dvoje. Kot prvo, da ga organizirajo in vodijo mladi Ijudje. ki si prizadevajo preko vzdrževanja kontinuitete s staro generacijo razviti lastno razumevanje časa. v katerem živijo. Druga važna karakteristika tega srečanja je. da ima vsejugoslovanski značaj. to je. da zbira levo orientirane teoretike iz vseh koncev države, s čemer se zoperstavlja prevladujočemu trendu fragmentiranja in zapiranja v republiške meje.
To srečanje že od samega začetka spremljajo zelo intenzivna prizadevanja, ki bi ga rada diskredi-tirala in onemogočila. Zaradi tega, ker ga vodijo mladi entuziasti, v glavnem asistenti s kateder za filozofijo. sociologijo in politilogijo, ki v Komižo pri-hajajo na lastne stroške in ker je izktjučena prisot-nost udeležencev iz drugih držav (na Vis je dostop tujim državljanom prepovedan, op. V. B.) do zdaj še niso bile lansirane obtožbe o povezavi s tujimi obveščevalnimi službami. Omalovažujoče ob-tožbe govor v glavnem o »siabi organizaciji«. »po-navljanju starih tem« in seveda »opozicionarstvu«. Tako je bila letos organizirana prava kampanja z očitnim namenom izvršiti politični pritisk na Komi-žane. da bi srečanju odrekli nadaljnje gostoljubje. kar je dobro znana birokratska praksa pri nas.
Nedvomno bi o organizaciji srečanja lahko izrekli marsikatero kritično pripombo, vendar je vpraša-nje. če bi bilo to upravičeno. Upoštevati moramo, da so organizatorji mladi Ijudje. ki jim je bližja spon-tanost kot prevelika organiziranost.
JE KOMIŠKO SREČANJE POKAZALO IZČR-PANOST JUGPSLOVANSKE MARKSISTiČNE TEORIJE?
Vtisa. ki smo ga lahko dobili na komiškem sreča-nju o prisotnosti oziroma neprisotnosti marksi-stične teorije po mojem mnenju ne moremo imeti za reprezentativnega za našo družbo. Na Komiži se namreč zbirajo Ijudje. ki bolj ali manj menijo, da je marksistična teorija še vedno primer na za razlaga-nje sodobnih dogajanj, medtem ko med mladimi na splošno tako prepričanje naglo pojema Glede na to je srečanje v Komiži samo po sebi prej indikator aktualnosti kot izčrpanosti marksistične teorije.
JE PRAVILNA OCENA. Kl PRAVI. DA SO BILI »DNEVI ANTE FIAMENGA« PRAVZAPRAV OPOZICIJSKO POLITIČNO SREČANJE. NA KA-TEREM SO PREVLADOVALE TEŽNJE, NA-SPROTNE OSNOVNIM OPREDELITVAM NAŠE DRUŽBE?
Glede same vsebine lahko rečem, da so bili le-tošnji referati in diskusije v veliki večini izrazito teo-retično ali celo teoretično-akademsko naglašeni, kar pomeni, da so obtožbe o opozicijskem značaju srečanja deplasirane. To, da so udeleženci odprto in svobodno razpravljali o aktualnih vprašanjih in da so nekateri zbirali podpise peticije v obrambo politično preganjanih. je na demokratičnih sreča-njih po svetu vsakdanja praksa in bilo bi dobro. če bi bilo tega pri nas še več.
SO PO VAŠEM MNENJU SREČANJA, KOT JE BILO TO. O KATEREM GOVORIMO, KORISTNA ZA MEDREPUBLIŠKO SODELOVANJE IN IN-TERDISCIPLINARNI DIALOG MED FILOZOFIJO IN DRUŽBOSLOVJEM?
Srečanja »Dnevi Ante Fiamenga« so se začela pred nekaj leti, potem. ko so birokratskoonemogo-čili srečanja na Cresu in Lošinju. Menim. da je takšno srečanje ne samo primerno, pač pa nujno potrebno in to z vidika vzajemne komunikacije na jugoslovanskem nivoju in z vidika razvoja teore-tične misli v naši državi. To poudarjam. ker v zad-njem času drastično pojernajo teoretično-idejne in-terakcije med republikami, s čimer se uničuje tisto, kar smo uresničili med revolucijo in kar smo skrbno razvijali in negovali dokaj dolgo tudi po njej. Vses-plošna neodgovornost in fenomenalne pomote so možne samo v okoliščinah. ko vlada stroga biro-kratska kontrola, ki duši in preganja vsako samo-stojno iniciativo in kritiko. Zato navzlic vsem ovi-ram. pritiskom in zvijačam nikakor ne smemo opu-stiti prizadevanja, da se ohrani svobodna tribuna, na kateri bodo mladi teoretiki odprto in brez kakrš-negakoli mentorstva razpravljali o problemih sveta.
v katerem živiio.                _.¦     .,   ,,    .   „..„'.
Pnpravila Vanja Bnscek
PISMA BRALCEV
KOMIŽA—MOKIŽA—KOŽIMA—ŽAKOMI—IMO-KAŽ—KIŽAMO—AŽOKAM—KAŽI-OMIKAŽ— Odgovor na zapis »Komiža, Komiža« in intervju z dr. Linom Veljakom v 1. številki Tribune
TRIBUNINI DOLGOVI tN OBJEKTIVNOST
»Poletje je daieč in bilo bi skoraj pozabljeno. če bi ne imeli na vesti majhnega dolga.« se začenja Tribunin zapis. Kdo ima na vesti do!g? Ni nama znano. da bi imela Tribuna kaj s Komižo in da b^ imela zato kak dotg do lanskoletnega srečanja so-ciologov, politotogov in filozofov v tem viškem me-stecu. Če piše navedeni stavek Tribuna, je nesmi-seln. Razumljiv postane, če v množinskem sub-jektu razberemo avtorico intervjuja. Vanjo Brišček
— in nikogar drugega. Ta opomba je sicer neprijet-na, ker je osebna, potrebna pa je, da bi postavili stvari na svoje mesto in se poskušali stvarno po-govoriti.           .                ,
Da bi se kar najbolj učinkovito opravilo z nama, je treba najprej napasti institucijo. ki nama je dala be-sedo — ker nama jo je dala: Radio Študent. Kako železna je ta logika: Kdor pusti govoriti mojemu opo-nentu je moj sovražnik, pa naj sicer počne karsiže-bodi. S tem se je definitivno uvrstil med nasprotnike
— recimo tako — svobodne misli, med mass medi-je, ki jih »ni prav nič sram do konca razcefrati in ra-zmesariti ubogo žival«. Kot da bi bilo treba elimini-rati že same pogoje možnosti. da bi se oponenti oglašali. Kako lepa bi bila svoboda, v kateri bi bilo slišati edinole lasten glas!
Radiu Študent je očitano, da v poročanju v Ko-miži ni poskušal biti »objektiven ali vsaj pristojen (pristojan ali prav pristojen?)« No, Radio Študent bo na te očitke sam odgovoril, če bo sodil, da je to potrebno. To tu vendarle omenjava, ker je pisano na najin račun. pa bi hotela kontekst le natančneje rekonstruirati: intervju z nama je bil komplementi-ran z intervjujem s Frankom Adamom (s katerim se Sjcer _ četudi mislimo o marsičem kaj drugače — prav lepo razumeva), ki je odgovarjal tako »trez-no. da se je zdelo. da gre njegovo intervencijo za-brisati, če naj bo situacija tu videti dovotj vampir-sko. Vprašujeva se. v čigavem interesu je takšno poantiranje? Prelivanje celotne zgodbe s k-rvjo (»dehtečo krvjo«)? Postavljanje med zveri. ki »gcl-čijo in žrejo« »okljuvana jetra!« Takšnih strahot se v zvezi s Komižo ne spominjava. Če je to vprašanje stila, je ta stil strahoten in se ga veija strahovati. Aii pa gre za prometejski korrfpleks? (Marx je v rnladih
letih dejal. da je Prometej najimenitnejši svetnik v filozofskem koledarju; v Jugoslaviji bi pa že vsak fi-lozof hotel biti Prometej. Prava malenkost je zato na papirju razkljuvati jetra.)
Če bi se hoteli pogovarjati o tem, kaj se jezgodilo v Komiži. bi biio treba naš spornin nanjo najprej ra-zbremeniti teh krvavih pritiklin in prelivk. In drugič: priznati sogovorniku, četudi je drugačnih misli, prištevnost. (Kako puritanski je sicer očitek, da nisva »trezna«).
Diskusijski dolg. ki ga poravnavajo v Tribuni, je kaj lahko razumeti kol dokaj resolutno »zapirartje gobca« drugače mislečim. Če bi kateri od nas »za-slepljencev« vendarle hotel še kaj reči, ali še raje: da ne bi hotel še kaj reči, se njegovemu nastopu že vnaprej (tako kot za nazaj) odvzema status enako-pravnosti in kompetentnosti.
V »objektivno« informiranje ne verjameva. Novi-narsko korektno pa bi bilo najin inkriminirani in-tervju vsaj približno rekonstruirati. če se meni. da je vredno govoriti. o njem, ne pa podrejati bralca (ali morda tudi sogovornika?) fantazmi, ki jo skonstruiraš. Dokler tej korektnosti ne bo zadoš-čeno. tistega. kar sva povedala v intervjuju, ne mi-sliva niti razlagati niti braniti.
»Objektivno« informiranje je fikcija. Želela bi si subjektivno novinarsko delo. Zato nama ne pade na misel. da bi se pritoževala, da si je kolegica Brišček izbrala sogovornika po določenem ključu. Prav je tako! A čemu potem temu praviti »uravno-vešanje«? Zakaj si ne bi mogli biti vsaj v neuravno-vešenosti enaki?
O MOŽNOSTIH DISKUSIJE IN JUGOSLOVAN-SKE TEORETSKE KOMUNIKACIJE
Intonacija tistega. kar je dr# Veljak povedal v irw tervjuju za Tribuno. je takšna. da se diskvalifici-raš, brž ko mu odgovarjaš. Pa vendar so razlogi, ki nama narekujejo, da piševa tole. Štvar. za katero gre — vsaj misliva, da gre! — je predragocena. da bi kar napravila križ čeznjo. Gre namreč za stro-kovno komunikacijo med jugoslovanskimi družbo-slovci. ali če rečemo natančneje: družbeno kritič-nimi teoretiki.
Provincializacijo. ki je nastopila po izteku štu-dentskega gibanja (po razbitju »filozofskega trikot-nika« Ljubijana—Zagreb—Beograd—Sarajevo), občutimo v Ljubljani morda bolj kot kje drugje. O »intenzivnih in kvalitetnih mednarodnih stikih« tu ne moremo govoriti. Ve se. kdo ima privilegij poto-
vanj v tujino in morebitnega uvoza tujih predavate-Ijev. Nosimo pa vso težo monopolizacije marksi-stične teorije. ki je bila vzpostavljena tudi na teme-Iju te provincializacije. Težko nama je razumeti. od kod v drugih republikah še vedno pogosta pred-stava o demokratični Sloveniji. Vsaj kar se družbo slovne teorije tiče. živimo v takorekoč vzomem pa-šaluku. To bodi najkrajša možna in kar najbolj po-manjkljiva in enostranska karakterizacija aktualne situacije: tu pač ni mesto za analizo.
Potreba po imenjavi in izmenjavanju teoretskih izkušenj in spoznanj s kolegi iz drugih jugosto-vanskih krajev ni ne redka ne majhna. Zato tudi to-likšen odziv na lanskoletno strokovno srečanje na Komiži. Žal je bilo to spodletelo srečanje. za nas vse pa veliko razočaranje (pa ne. da bi ne vem kaj pričakovali!) ne le v strokovnem, marveč tudi v povsem osebnem smislu. In meniva, da za ta spodlet. ki je lahko še tako všečen nacionalnim in zvezni »politični eliti«. ni zaslužna nobena od teh »političnih elit«. pač pa sama teoretska »elita«. Namigovanje. da naj bi bili mi oziroma nekdo izmed nas, »slovenskih« udeležencev komiškega sreča-nja. agentura oziroma agent nekih političnih »struktur«, ni le neokusno in žaljivo podtikanje, pač pa tudi odvračanje neprijetnih vprašanj.
Kako se je lahko zgodilo. da so »slovenski« ude-leženci kljub obojestranski zainteresiranosti za spostavitev teoretske komunikacije na Komiži molčali7 Dr. Veljak pojasnjuje ta nenavaden pripet-Ijaj takole: 1. deloma zato. ker se kot mladi niso upali izreči svojih misli (trema pred avtoritativnim zborom jugoslovanskih teoretikov); 2. deloma zato. ker niso imeli kaj povedati. (Kaj ko bi dodali še: 3. deloma zato, ker ne obvladajo jezika; jezi-kovne bariere so pri nas praviloma enostranske).
Intervju dr. Veljka artikulira — če smeva tako reči — strukturo komiškega srečanja. (Zato tudi odgo-varjava.) Začnimo pri pravkar citiranih pojasnilih.
Ti pojasnili prelagata vzroke za nepnjetnosti v psihofizično konstitucijo »slovenskih« udeležen-cev: bili so mladi in. ali neumni. Vendar ni karakteri-stična le ta — težko gre na papir — argumentacija. Bistvena je gesta, ki ohranja nevprašljivost lastne pozicije. To — obenem z, še posebej. opo-zarjanj.em na avtoritete — ne izpričuje avtoritativ-nosti; pač pa avtoritarnost.
Pojdimo dalje: Kdo »nima kaj po edati«? «Nekdo, ki meni. da so (verjetno: sta) Aitiiusser in Poulanzas (namreč: Poulantzas) vrhunec današ-nje svetovne teorije, ne more izreči svojih tez na takem zborovanju saj bi s tem izpostavil revnost svojih argumentov ter retardiranost mišljenja glede na resnične domete sodobne filozofije in socialne teorije.« Ta izjava je zanimiva z večih vidikov. 1. Tega nihče ni trdil. Je že upoštevanje dejstev »goli empirizem«? A!i pa nastopa dobro znana metoda, ki dejstva ne !e priravnava »revolucionarni smctr-nosti.« pač pa jih tudi briše ali pa ustvarja — po po-
trebi in všečnosti» 2. Kdo pravi, da je omenjanje kakega teoretika že argument? Saj, tudi ta metoda diskusije ni neznana. Preseneča naju samo sa-moumevnost, s katero spregovori pri dr. Veljku. Kar se naju tiče, se nama zdi povsem mogoče, da je tudi kak avtoritativen avtor predmet študijskega interesa, analize, ne pa mašilo — in to brezprfzivno mašilo — ki anatizo nadomešča. (Tako tudi Ait-husser: ironija je, da med »slovenskimi« udele-ženci komiškega srečanja ni bilo nobenega althus-serjanca; naš »greh« bi bil kvečjemu ta, da se nam zdi potrebno Althusserja študirati — študijski inte-res; morda se odkupimo s tem, da seznanimo dr. Veljka s katerim od slovenskih emocionalnih an-tialtnusserjancev?) 3. Ta, ki — po dr. Veljku — »nima kaj povedati«, torej v resnici ima nekaj po-vedati. A to. kar ima povedati. ne šteje: tega »ne more« povedati. Zato precizirajmo: Ta. ki »nima kaj povedati«, tistega. kar ima povedati, ne sme pove-dati. Če bi le storil nemogoče, če bi se drznil spre-govoriti. bi se šele prav pokopal: izpričal bi svojo miselno zaostalost, tako rekoč maloumnost, in za takšne kajpak niso teoretska zborovanja. Zanje so posebne institucije. Grobo rečeno: tistega. ki ne misli tako kot ti, strpaj v norišnico.
Resolutno zatrjevanje, da sta Althusser in Pou-lantzas (ali Althusser in Perry Anderson — komu mar, da so na Zahodu prav trockisti najbolj zagri-zeni kritiki Althusserja in da KPF izključuje althus-serjance itd.) tout court neodogmatika stalinistične ' provenience. je govor neteoretske pozicije, neteo-retski diskurz. Vse se ve že vnaprej in enkrat za ' vselej, kriteriji so dani, selekcija je aprioma, vpra-šanj ni več in jih ne sme biti. Mi smo že dognah ozi-roma sklenili. kaj je resnica, ti pa poklekni pred ra-zodetjem! Etiketa. ki jo prodaja dr. Veljak za Alt-husserja. je stara pri nas že 20 let. Tu vlada prepri-čanje — in ni je strahotnejše diktature od diktatu-re prepričanja.
Marx je znal reči: »Dixi et salvavi anin meam.« Midva nimava utvar, da sva si rešila č sva pa svoje rekla.. Morda to kaj prispeva k druc nemu komuniciranju v prihodnje.
V Ljubljani. 8. 1. 1984                                  ^        i
Miha Kovač. Tomaž Mas^B
Vendar ne gre ieza Althusserja. Poulantzasa <¦• Gre za institucijo razsodništva in etiketiranja. T vrstna metoda teoretske diskusije je iz reaine zc dovine socializma le predobro poznana. Očitno \ ni spoznana. Ne veva. kje bi našla razliko med c skurzom dr. Veljka in takšnih klasičnih mojstrc kakršni so. denimo. Judin. Mitin m Ralcevič? Po. darjava: gre za logiko diskurza in neza to. kdo up rablja etikete. kakšne in proti komu.
A vse doslej je šlo še vedno za vprašanja teoret ske politike. Za konec mora slediti prestop v poiiti ¦ kot tako. Teoretski diskvalifikaciji mora slediti po.i-tična. (In kaj bp sledilo politični?) »Ko posamezni- I ki«, pravi dr. Veljak in uporabi značilni obrat, ki gy znanih primerih uporabljajo naši poiitiki v tistih p merih. čez katerese dr. Veljak takopritožuje. »ki: svojo eksistenco položili v službo interesov pc tične elite. govorijo o teoretski izčrpanosti Praxi: in Korčule. skušajo ideološko rnistificirati stagn cijo in nazadovanje. do katerega je prišlo ravno z radi nasilne prepovedi.« (Glej repeticijo v nasled-njem stolpcu intervjuja! Kje je tu zagotovilo, ne bo vsakdo, ki bo govoril o teoretski izčrpanosti »Pra-xisa in Korčule«. eo ipso '»primitivni apologet" v službi »politične elite« oziroma njenega »razred-nega interesa« — kar sva menda midva — in poli-tični nasprotntk. politični sovražnik dr. Veljka pose-bej in kritičnega marksizma sploh?
(To je tisto, kar gre razumeti pod »nadaljevanjf nesrečnega konca korčulanske šole«: inhibic teoretske diskusije in kritike. Le da ne misliva, da je za to inhibicijo kriva le »politika«. pač pa da jo rp-producira tudi sama teoretska javnost. In to te efektivno. da si ne more postaviti niti začetnih vpraJ šanj, niti vprašanj o pogojih teoretske kritike ti^H teorije. za katero sta pojem Praxis in Korčula S vsaka kritika je po definiciji političen napad, kritik^B zapopadek vsega slabega in zavrženega).      ^S
Da ne bi tratila prostora s povzemanjem: s t^f kar sva zapisala. nakazujeva vsaj nekatere »cbje^B tivne razloge«, zaradi katerih smo »Slovenci« -^fl Komiži molčaii. So konstelacije v katerih preprosB| ne moreš govoriti.               .                                   1
O PETICIJAH
Kot da ni naključje. da je konflikt med »sloveM skimi« udeieženci in njihovimi »jugosiovanskirr™ kolegi na komiškem srečanju izbruhnil prav fl konkretnem političnem vprašanju: ali naj se odpcM !je peticijo. ki zahteva takojšnjo ustavitev sodnej poštopka proti novinarjema Ijubljanske TribuS Vanji Brišček in Hermeju Gobcu. Te peticije — z H jemo treh od več kot dvajsetih »Slovencev« 9 nihče od nas ni podpisa!. ker smo na podlagi našj ocene »sJovenske situacije« menili, da lahko v ¦ stem trenutku bolj škodi kot koristi. Na isti osndj smo predlagali. naj se peticija zaenkrat ne odpjfl
Nerodno pri celi zadevi je btlo to. da smo se z^M poskušati pogovarjati (tj. da smo izsiliti sestar^B šele tedaj. ko je peticijo podpisalo že več kot 90^B zavtjanov SFRJ. Pa ne zaradi tcga, ker bi PQ^| »retardiranega mišijenja« imeli še zakmele refl^H S9. Ne: v nekaj začetnih dneh srečanja se nikoi^B od pobudnikov peticije ni zdelo vredno ali potrel^B pogovoriti. vsaj povprašati koga od »SlovencaH kaj o tem mislijo. (Da ne govorimo o tem. da ^M eden od obdolženih ni o vsem skupaj ničeSB vedel.) Storjeno je bilo v občem komiškega sre nja oziroma v njegovem prevladujočem elemen.u. nedemokratično. politkomisarsko. Postavljeni smo bili pred izvršeno dejstvo in ker ga nisimo z aklama-cijami pogoltniii, smo blli prekleti in izobčeni. Po-stali smo »slovenski nacionalisti«. s kakršnimi se kritični marksisti seveda ne smejo družiti. (Pou^j-riti velja, da so protagonisti Praxisa tradicior>( odtočni nasprotniki nacionalizma). Na to je bnaj naiožena še kopica »načelnih« obto.žb, ki jih tudj nima smista pogrevati. Le to: principiielno ni nihča nasprotoval peticijam kot eni od oftblik ozirocJ sredstev boja za demokratizacijo naše drujj^f zato pa nepremišljenemu uporabljanju petici^B razvrednoti samo obliko protesta. ki je komodnaM protestirajoče. brezobzirna do »žrtev poiitičneg preganjanja« in pripoznavajoča za.oblast.
O NADALJEVANJU KOMIŽE IN MOŽNOSTIH Z JUGOSLOVANSKO TEORETSKO KOMUNIKA CiJO
Nihče od naju — niti od drugih »slovenskih« u6e4 iežencev lanskoletnega strokovnega srečan[a na Komiži ni nikdar in nikjer izjavil, da je to srečanj« nepotrebno ali da bi ga bilo treba celo likvidiraB Prav nasprotno. In če lahko to kakorkoli prispev^l temu, da se strokovna srečanja na Visu nadaljaH jo, da ppstanejo tradidonalna, sva pripravljenaTH svojih močeh podpreti kakšno pobudo v tem smi-l slu.
Še vedno namreč misliva, da je strokovna ko munikacija v Jugoslaviji potrebna. Kar se naju in šej koga drugega tiče. pa je pogoj zanjo zagotovited enakopravne. tolerantne. demokratične diskusi« Samc verbalno zagotavljanje, aii še tako poštem prepričanje, da si za prav za takšne pogoje. ca rd«R čearmejskega sindroma žal še ne odprav
RACUNALNISTVO ZA VSAKDANJO RABO
Ugotovitev, da smo na področju računalniš-tva, tako kot na vseh drugih vsaj deset let za ra-zvitimi državami, (ali pa še več) je vse prej kot izvirna. Vendar se je v tem okviru v zadnjem času izkristaliziralo vprašanje, kakšno in s kakšnimi perspektivami je izobraževanje stro-kovnjakov za to področje.
Bodoči inženirji računalništva se usposabljajo na elektrotehniški fakuiteti. Pred leti so se študenti za to smer odločali po dveh letih sploš-.nega štromarskega študija, usmeritev pa je trajala dveleti. Pbtem pa so na pobudo uporabnikov (pazi, to je bistveno!) smer izoblikovali kot samostojno štiriletno usmeritev, na katero se letno vpiše dvesto do tristo študentov. Tu pa se je začei problem za-radi premajhnih kapacitet za praktično delo, predv-sem za delo na računalniku.
Na elektro faksu je borih šest terminalov, ki so priključeni na univerzitetni računalnik. Na njih bi
Kot član prve gpneracije usmerjenih sem glo-Doko razoča/an nad programom in izvedbo usmer-enega izobraževanja. Vtretjem letniku imamocelo Iri (3) predmete, ki niso povezani z našo usmeritvijo (računalništvo). To so slovenščina (2 uri), STM (1 ura) in pa telesna vzgoja. Slednjadvapredmeta sta seveda pozitivna, saj nas STM uči, kako idealna je naša družba in nas ne uči več filozofije ali podobnih neumnosti, ki bi nas navedle na to, da bi pričeli sa-mostojno razmišljati, telesna vzgoja pa pomaga, dapozabimovse skrbi, se sprostimoin nenazadnje tudi krepimo telo v pričakovanju služenja voja-škega roka, te plemenite pravice vsakega posa-
moralo delati šeststo Ijudi, česar se ne da normalno prganizirati. Problem je že z obveznimi vajami — v višjih letnikih delata na terminalu hkrati po dva štu-denta, v nižjih, kjer tehniko šele spoznavajo, pa po štirje ali več. Še večji problem pa je s samostojnim ielom, ki je predvsem v višjih letnikih in za absoi-ente še kako potrebno — tako za končapje študija |izde!ava diplomskih nalog, raziskovalne naloge pd.) kot za praktično usposabljanje za poklic. Zato so tudi predlagali, naj bi imeli študenti četrtega letnika in absolventi prioriteto pri delu na termina-lih. Ker iz tega ni bilo nič (pa tudi dvofnim, da bi se s tem stanje bistveno izboljšalo), so še naprej prisi-Ijeniprakticirati razne»neustaljene« metode. Ker je dostop do terminalov možen tudi ponoči, mnogi delajo do zgodnjih jutranjih ur, ker v tem času ni prevelike obremenitve. Zjutraj bi morali seveda rormalno priti na predavanja. Menda si nekateri pomagajo tudi z »zvezami in
rhčznika: Kot večina sošolcev pa se tudi jaz zav-zemam za popolno ukinrtev slovenščine, ki je povsem nepotrebna. Kajti s tem predmetom ob-staja možnost, da iz programa pridemo ce<o malce razgledani, kar pa bi bilo v nasprotju z našimi inte-resi.
Predlagam tudi nekaj novih rešitev.  Ker že imamo vsak drugi teden dve uri pouka več kot je
menim, da bi lahko uvedli dodatnik 5 ur tedensko,
kar bi zneslo 39 ur, to pa bi spet lahko zaokrožili na 40 ur. Pouk bi bil seveda izbran in ne kakšna neu-mnost, kot je recimo fildzofija ali celo umetnostna
materialnih pogojev na študij računalništva, pri-demo do problema zaposlitve po diplomi. Po kon-čanem študiju so diplomanti usposobljeni za si-stemske programerje in sorodne zahtevnejše po-klice, dela na raznih inštitutih ipd. V praksi pa se jih večina znajde na delovnih mestih programerjev na manjših sistemih — teh je bilo pred letom dni 225 od 315 v republiki — v glavnem v delovnih organi-zacijah, kjer računalniško obračunavajo osebne dohodke, promet in podobna rutinska opravila. Za to je sicer potrebna srednješolska izobrazba, prak-tično pa bi zadostoval tudi tečaj. Čemu potem po-rabljena energija in leta (študentov) in sredstva (družbena) za štiriletni študij, če ostajajo predvsem razvojni potenciali mladih strokovnjakov večinoma neizkoriščeni? In za desert še en, sicer neuraden, podatek: na začetku omenjeni uporabniki so menda ugotovili, da ima perspektive za zaposlitev na področju računalništva, glede na predvideni razvoj, še generacija, ki se bo na fakulteto vpisala v
vzgoja. če že ne bi imeli strokovnih predmetov, bi lahko uvedli nove predmete, kot so:
— kontrola in izločanje nekoristnih misli
— osnove notranje diferenciacije (beri: diskrimi-nacije)
— nošenje zastave itd.
Predlagam tudi ukinitev enega prostega dne na teden in podaljšanje pouka v večerne ure.
Upam, da se bodo zahteve upoštevale tudi v re-publlškem morilu, v mislih imam ukinitev vseh ne-potrebnih usmeritev (kultume^družboslovne, obli-kovne itd.).
Tako bomo dobili ozko usmerjene strokovnjake
študijskem letu 1984/85, vsi kasnejši nadebudneži pa se lahko bolj ali manj praskajo po jajcih tam nekje do leta 2000. Perspektiva je torej ugodna, omenjena letnica pa je morda postavljena v veri, da bo takrat konec sveta, kot napovedujejo nekateri jasnovidci.
Kaj pravijo usmerjenci
Ko so svojčas bistre glave na hitro opravile s po-klicnimi šolami, gimnazijami in podobnimi anahro-nizmj, so viško gimnazijo spremenili v šolo za ra-čunalništvo v skladu s potrebami združenega dela. Kaj kmalu se je pokazalo, da so bile te »potrebe« zelo abstraktne, ali če sem natančnejši, konkretna je bila le potreba zbrisati dotedanjo najuspešnejšo obliko srednjega izobraževanja, (Drugače so to svojčas prakticirali tovariši in gospodje, ki jim naša zgodovina ni dodelila ravno pozitivnih vlog, vendar pustimo to sedaj ob strani). Na svoje probleme so v tem primeru opozorili učenci sami. posvetovanju s
predstavniki Občinske konference ZSMS pa je sledila okrogla miza s predstavniki forumov, ki se ubadajo z izobraževanjem. O tem je tisk sicer že nekaj pisal, bistveno pa je, da dijaki konkretnih od-govorov na svoja vprašanja niso dobili. Temu se ni čuditi, saj so posegala v samo osnovo usmerje-nega izobraževanja. Predvsem šo sistemu zameri-li, da nudi premalo splošne izobrazbe. Če vza-memo za primer konkretno računalniško usmeri-tev, ugotavijamo. da bodelavec, ki bojutri upravljal najsodobnejše informacijske sisteme, med svo-jim šolanjem pridobil manj splošnega znanja, se pravi informacij, kot povprečni bančni uslužbenec — gimnazijski maturant. In da imajo skoraj vsi ra-čunalniško usmerjeni mladci namen tudi študirati, so mi potrdili tudi v enem od tretjih razredov — samo en dijak se namerava zaposliti po srednji šoli. Situacija je torej več kot absurdna. Izpostavljen    je    bil    problem    pomanjkanja
in družba bo reftena! Reiitev pa ni osveščanje Ijudi, kot so ugotovili že Zois in njegovi, saj se napredek in razvitost vendarle »ejeta po tehnlčnem razvoju in ne po kulturi ali odnošu do nje, kot je ugotovil že naš veliki borec za tehnični bum in ozko usmerje-nost IVAN CANKAR.
Delovni pozdrav!
SA 0883051
Morda bi se komu zdelo, da angleški in nemški jezik nista povezana z usmeritvijo, vendar ju bomo uporabljali za branje strokovne literature.
jtrezne opreme in učbenikov. Sedaj ima šola poleg lastnega majhnega računalnika tudi štiri Del-tine Partnerje in nekaj Sinclairjevlh mikroračunal-nikov, ki sojih vglavnem nabavili sami profesorji po raznih »stranpoteh« (blagor družbi, ki deia iz šoini-kov tihotapce za blagor njihovih učencev!), vendar pa se je položaj izboljšal šele pred kratkim. Žrtve so seveda prve generacije usmerjencev, ki so rasle ob pomanjkanju tehnike in učbenikov (nekaterih še sedaj ni), kar pomeni, da bo njihova izobrazba še kako pomanjkljiva. Sicer pa je bil program za nji-hovo šolanje izdelan šele, ko so oni že sedeii v kio-peh, šola pa do nedavnega sploh še ni bila venfici-rana (menda se je to sedaj že zgodilo). Ugotovimo torej lahko samo obrabljeno resnico, da je bila re-forma srednjega usmerjenega izobraževanja spe-Ijana nedopustno diletantsko in stihijsko. O odgo-vornosti seveda ne bom spraševal, raje mimo-grede pokažem, kako nas nobena izkušnja nič ne
nauči: Jeseni bodo s poukom računalništva pričeli na Srednji šoli za elektroniko v Šentvidu, pa zaen-krat nimajo še nobenega terminala ali računalnika.
Če nadaljujem z naštevanjem problemov viških srednješolcev, pridem do toliko opevane povezave z združenim delom; ta*se je lepo izkazala pri reali-zaciji proizvodnega dela, kjer bi se morali dijaki spoznati z bodočim poklicem — kaj malo jih je na-mreč prišlo do kakšnega terminala. Simptomatičen je primer dijaka, ki mi je povedal nekako tole: »Na' praksi sem res imei stik z računainiki — prenašai sem jih po skladišču. »Seveda bi bilo vseeno, če b prenašal hrano za pse in mačke, zabeleženo pc bo. da je učenec proizvodno delo opravljal v Delti. Intertradu a!i kakšni drugi primemi uštanovi.
Ob tem je šolarjem prišia v glavo tudi logična ugotovitev: Ce nas že na, prakso nočejo, kje nam bodo šele ponudili službo.všpla usposablja za dva obkifca: računalniški tehnik zalogikd in sistem ter
računalniški tehnik za programsko opremo. Prvim se menda še obetajo delovna mesta pri različnih prometnih sistemih, drugi pa se bodo bržkone uvr-stili med tiste, ki se bodo do sodnega dne praskali po jajcih (če se zdijo dekletom jajca neprimerna, se lahko praskajo tudi drugje, vendar se stvari ne bodo spremenile).
Pa še nekaj je žalostno: Kot sem slišal že od štu-dentov, so tudi nekateri dijaki mnenja, da bi za ti-sto, kar bodo dejansko delali na morebitnih delov-nih mestiti. zadostoval krajši tečaj. Zakaj potem šti-riletna psihofizična tortura, v kar se je usmerjeno srednje izobraževanje s svojimi prenatrpanimi ur-niki in programi, po mnenju prizadetih, prelevilo? Zakaj smo se odtočili za organizirano masovno produkcijo kadrov. ki bodo prav kmalu, glede na našo stopnjo razvoja, odvečni? In zakaj smo potem šli z glavo skozi zid in minirali prejšnji sistem izo-braževanja, ki se vedno bolj izkazuje za primernej-
šega od sedanjega? Tukaj se krog seveda zapre.
V širni svet
Razmah računalništva v razvitem svetu je postal tudi socialno-psihološk: oroblem. V Veliki Britaniji so denimo študentom ^jrepovedali več kot pet ur tedenskega dela na računalniku, ker so ugotovili, da preveč zapostavljajo ostalo delo. Pričakovati je tudi takšne deviacije pri mulcih, ki se name-sto z žogobrcom ukvarjajo s programiranjem -tako kot so bi!i (in so še) psihologi in sociologi za-skrbljeni nad »televizijsko generacijo« zaradi zna-kov asocialnosti in odtujitve, jih sedaj skrbi »raču-nalniška generacija«. Seveda pri nas teh skrbi nimamo — precej bolj resen je strah, da leta 2000
niti slučajno ne bomo imeli računalniško prime-nega prebivalstva, kar je v razvitih družbah ena temeljnih postavk razvoja. To seveda tudi pomeni. da se ne bomo mogli enakopravno vključiti v med-narodni informacijski sistem. ki se nezadržno ra-zvija in bomo, kot ponavadi, ostali slepa ulica ra-zvoja nekje na Balkanu. Pa še nekaj glede odtuji-tve: Ubogi zasvojeni malčki na Zahodu bodo po nekaterih črnogledih napovedih kmalu sposobni komunicirati samo še s strojem/računalnikom. Mi najširšim množicam ponujamo še dosti manj ko-munikativen stroj — tekoči trak, ki je še vedno sirn-bol napredka. Žalostno.
Še nekaj podatkov o dostopnosti in razširjenosti (mikro) računalnikov: V sosednji Avstriji stane naj-cenejši Sinclairjev model ZX 81 toliko kot šestdeset (60) škatlic cigaret Marlboro, kar bi pri naših cenah zneslo nekaj čez 6000 dinarjev. V Mikrora-čunalniškem klubu so tako napravico izdelali za
približno dva in pol stara milijona, vendar proizva-jalci za zadevo ne kažejo zanimanja. V reviji, ki vsak mesec objavlja nove programe (predvsem »igrice« za Sinclairjeve mikroračunalnike, se kot avtorji pogosto pojavtjajo otroci od desetega leta naprej. Pri nas pa je vse to še vedno povezano z bajeslovnimi vsotami in delom specializiranih inšti-tutov. Kitajci, ki naj bi bili manj razviti kot mi, niso hoteli zamuditi vlaka napredka in so si postavili tri Sinclairjeve tovarne. Mi se seveda ne bomo dali na ta način nategniti mednarodnemu kapitalu; zainte-resirana raja se bo že znašla, kot se je s kavo, praški, be!o tehniko in vsem ostalim.
Strokovnjaki se strinjajo, da pri nas ni velike per-spektive za razvoj hardvvara — ne zato, ker ga ne bi znali načrtovati. temveč ker nam predvsem tehno-logija ne omogoča racionalne proizvodnje. Zato pa imamo več kot dovolj znanja ža razvoj softvvara — programske opreme, ki danes dosega že 80% ce-lotnih stroškov računalnika. Pri takem razvoju bi bila tudi možnost za zaposlitev bodočih odvečnih strokovnjakov, vendar pa se pri nas še nismo na j-čiti, kako prodajati znanje. Zato so naši poglavitni izvozni artikli poceni surovine in poceni delovna sila Zato vidijo mnogi študentje računalnišiva in celo že srednješoici edino perspektivo za nadaljnje izpopolnjevanje in zaposiitev v odhodu na Zanod. 7.^tn pa smo tam, kjer smo.
TOMI GRAČANiN
Pnčujoči teksr
na črni podla-j .       ^.   je napisal eder . _. ških usmerjencev z Viča. je bil neposredfen da so se začele v članku omenjene diskusijv je seveda satiričen — izzveni pa trag'č^c
oznanstvi« s posameznimi asistenti, predavatelji
i. Predvsem absolventi se pritožujejo tudi nad
nejitvami prostora in časa na računalniku, ki jim
eomogočajo kvalitetne izdelave nalog. Zato se je
iveljavii sistem sposojanja šifer, ki so potrebne za
lelo. pa verjetno še kakšne druge metode.
Rešitev je seveda samo v nabavi nove opreme in
use pojavlja ključni problem: sredstva — 6 tem, da
inihče nima,.nima smisla govoriti, saj bi za ele-
[   -arne potrebe študija enostavno morala biti.
.teta ima sicer že dalj časa naročenih šest
terminalov. vendar bo tudi pridobitev ie-teh
11 --oij ublažila. Rešitev bi bila v nakupu last-
iialnika — beograjskl, zagrebški in sara-
tro faksi so se za to že odiočili in jih vpia-
o že dobiii — vendar o tem tukaj še ne ra-
;jajo preveč konkretno. Po svetu pa uvajajo
¦^!~'ke že v osnovneršole.
enutek nustimo obiokovanie nemoaočih
Z NOŽEM GA JE ZABODEL V VRAT
, REKA, 5. januarja — Zadnji dan starega leta je bil za 48-letnega Rečana Josipa Poliča usoden. Postal je žrtev 45-!etnega pijanega Miloša Kneže-viča, poroča Večernji list.
Vse se je začelo v bifeju Delikates y središču mesta na Titovem trgu okrog 10. ure in 15 minut, ko je Kneževič zahteval od 37-letne Marije Marčec pi-jačo. Ker je ni dobil, je izvlekel 25 cm dolg lovski nož in natakarico zabodel. Takoj so jo prepeljali v
bolnišnico. Njeno življenje ni v nevarnosti. Kneže-vič je skušal zatem pobegniti, vendar so ga navzoči zaustavili. Mehmed Baša ga je brcnil, da bi mu izbil nož, vendar mu to ni uspelo. Na pomoč je priskočil Josip Polič, zgrabil nasilneža za roko, vendar se ga je ta otresel in ga zabodel v vrat. Polič je med pre-vozom v bolnišnico izdihnil.
Tačas je prihitel miličnik Rade Dubajič, potegnil pištolo in najprej ustrelil v zrak, zatem v tla, pa spet v zrak. Kneževiča je pri tem zadel v brado in vrat. Takoj so ga prepeljali v bolnišnico.
V zvezi z dogodkom, ki je opisan v predloženem članku \z Dela, se moramo popolnoma strinjati s posegom organa javne varnosti. Razposajeni Miloš K. je zaklal dva nedolžna občana in če bi ga miličnik z dobrim zadetkom fental in mu to prepre-čil, bi mu samo ploskali. Zaskrbljeni pa smo ob nečem drugem: informacija navaja, da je miličnik »ustrelil v zrak, zatem v t!a, pa spet v zrak«, torej je ustrelil trikrat. Očitno pa je kar dvakrat zgrešil (tla ali zrak), saj je Miloša »pri tem zadel v brado in vrat«. Glede na to, da miličnik tega po tekstu sodeč ni
»RASKORAK«
Beograd je postal v pretekli gledališki sezoni bo-gatejši za novo neinstitucionalno gledališče. Majh-nemu številu takih gledališč se je s premiero »Ana-tomija dvojnega golaža« pridružil »Raskorak« To je skupina mladih umetnikov (režiserji, pisatelji, gli-karji, skladatelj....), ki se je pod geslom »skupaj smo močnejši« združila v avtorsko delavnico, da bi realizirala svojo idejo multimedialnega gledališča — sinkretični kontrapunkt. Sodeč po reakcijah gle-dalcev in kritike je bila promocija najmlajše beo-grajske ad hoc skupine dogodek sezone. Izkazalo se je, da je bila izbira znane polemične knjige »Ura anatomije« Darrila Kiša (peto poglavje: »Dvojni golaž za Branimirja Ščepanoviča«) prava poteza. Oživitev že skoraj pozabljene literarne razprave je iz večera v vecer polnila dvorano stare stavbe »Konak kneginje Ljubice«. Pa ne samo dvorano. Skorajda ni bilo časopisa, od dnevnega tiska do strokovnih listov rn ilustriranih tehnikov. ki ne bi pisal o »Raskoraku«.
Za nadaljnji odnos do predstave je bil odlocilen komentar v beograjski »Politiki«. kjer je znani dra-maturg in kritik Čirilov napisal: »To je naš prvi po vojni literarni kabaret«. Žanr predstave so komen-tatorji opredeljevali še kot: pamflet. orfeum, poet-ska gverila... V uspešen začetek (če naj tako poi-menujemo vedno razprodane vstopnice in izredno pozitivne kritike) pa je kmalu kanila grenka kaplja. Prilila jo je reakcija Kulturne skupnosti Beograd. šest mesecev je komisija Kulturne skupnosti po-
trebovala za odgovor na prošnjo o finančni podpo ri. In to za negativen ddgovor. Očitno predstava, ki jo je kritika tako enoglasno hvali!. in ki je vedno znova žela burne aplavze gledalcev, ni t5tla vredna pozornosti inštitucije, ki ji je zaupana skrb za kultu-ro. Kar se nje tiče, bi se pravljica o uspešnem po rodu novega gledališča lahko na tem mestu konča-la. Mladi entuziasti se na srečo niso strinjali s takim administrativnim arbitriranjem.
In še marsikdo je bil na njihovi strani. Nadaljeva-nje je potekalo v stilu polemike Kiš — Ščepanovič — Jeremič : odprta pisma, anonimne grožnje, pro-testi ... in naposled nova, kompromisna odločitev komisije. Predstave »Anatomija dvojnega golaža« sicer niso financirali, dodelili pa so »Raskoraku« deset starih miljonov za pripravo nove predstave. Ta pri§pevek, nekaj denarja iz lastnih žepov ter go-stoljublje Umetniškega paviljona »CvijetaZuzorič«. ki je ponudil svojo galerijo (nadaljnje gostovanje v »Konaku« bi bilo treba drago plačati) je prineslo Beogradu novo senzacijo. Četrtega junija je »Ra-skorak« priredil premiero svoje »sinkretistične« adaptacije zpane zgodbe Japonca Rionosukeja Akutagave »Rašomon«. Če so se po premieri »Anatomije« precej neprijetno počutili znanrpisa-telji, tokrat ni bilo čisto jasno, kdo naj zardeva. Pač ni preprosto analizirati zveze med zgodbo »Rašo-mon« (o možu, ženi in razbojniku, katerih spomini na lastno ravnanje so si popolnoma različni) ter pa-racto nacistov. karnevalov v Riu de Janeiru itd.'
Kakšno vlogo na primer igra fotorbbot (čelo Lenin, oči in nos — Rankovič, brki — Stalin) in druge do-mislice, projicirarvje na platnu med govorom verzije ubitega moža, ki se sprašuje, kdo je povzročil tra-gedijo, čigava krivda je večja.
»Ideja o družbeni paraleli v predstavi, ki se uk-varja s tako zapleteno, intimistično zgodbo kot je Rašomon, ni naključje. Ta ideja je predvsem poli-tično netaktična«, pravi Primož Bebler, eden od treh režiserjev »Raskoraka«. »Formula (posiljeva-nje ženske lahko simbolizira posiljevanje celega naroda), speljana prek te znane japonske novele nas je pripeljala do tega, da je le malo manjkalo. pa bi naredili disidentsko predstavo.«
S simbolistično razdelitvijo vlog (žena— narod, mož — stara oblast, razbojnik — nova oblast) za-stavlja predstava neprijetno vprašanje: ali obstaja oblast brez posiljevanja?
»Predstava gledališča Raskorak se ni zado-voljila zgolj s temeljnim poteKom Akutavine zgod--fc>e. Režiserji Goran Cvetkovič, Ivan Ristič in Pri-mož Bebler so si prizadevali še posebej poudanti splošno resnico o sočasnosti delovania različnih življenjskih okoliščin, sil, namenov in možnosti. v katerih je pnkazana usoda treh Ijudi, povezanih v tragičnem dogodku, ki je le majhna epizoda v kata-klizmičnem procesu svetovnih pokoiov, vojn, pre-vratov, teronzma in političnih umorov. Življenje je stkano iz vzporednih dogajanj, v katerih imajo svoj.
PREDLOGI  ZA  SPREMEMBO  ŠTUDIJSKEGA PROCESA
Študentje smo na fakultetah potemtakem zato, da nas bo šola dodelala v končen produkt, ki se bo šel po diplomi prodajat na trg delovne sile. Profe-sorji si morajo z delom služiti plače, pri tem pa smo študentje največ predmet dela. Za polno plačo mo-rajo rramreč nam odpredavaii velikansko število ur, to je kolicino, ki jim jo predpisuje izobraževaina skupnost.
Velika pomota pa je: če spoznamo profešorje in nas študente kot dve nasprotni strani. Zdi se, da je za uspešen potek študijskega procesa nujni pogoj obojestranska motiviranost in kooperativnost. Ta medsebojna odvisnost nas postavlja na isto mesto, študente in profesorje, v zahtevah po spremembi študijskega procesa.
Predlagamo, da namesto rušenja temeljev izo-braževalnega sistema, kar je toliko kot brce v temo, spremenimo pogoje našega študija.
Kratke formulacije predlogov: 1.PREDAVANJA
— manj predavanj, bolj zgoščena, kvalitetnejša
— drugačna študentova aktivnost: ne reprodu-cira se že obstoječe gradivo, pač pa se izpostavi problem in povzema literaturo, ki je zanimiva, a ni obvezna. To pa zahteva samostojni študij.
— seminarsko delo dobi večji pomen, naloga predstavlia del izpita. Ob študiju bi lahko oddajali kratke naloge na teme iz programa, s čimer bi na-redili izpit
— študentske ure: določiti dve uri iz obveznega programa in ju dati na voljo študentom vseh štirih letnikov. Ti uri sta dopoldan.
NAMEN:
—  omogočiti zbiranje študentov vseh letnikov
— predavanja, ki so obvezna za vse študente. Vabili bi študentje, predvsem raziskovalce iz inšti-tutov in druge. Predavanja imajo naslov in datum. 2. VAJE (povzetek predloga lanskega 2. letnika)
Po ena ali dve uri vaj pri vsakem predmetu ni smiselno. Hočemo vaje glede na INTERESE. Treba jih je ČASOVNO in TEMATSKO strniti. To pa zahteva:
—  letniške in medletniške seminarje (nekatere teme se vlečejo od prvega do četrtega letnika)
—  seminarji so časovno strjeni (več ur skupaj in skoncentrirani na nekajtednov). Različni seminarji ne smejo časovno sovpadati. Lahko se večkrat po-novijo v enem letu.
— na seminarjih sodeluje več asistentov in pro-fesorjev hkrati
—  KONKRETNA IZVEDBA: Dolžnost vpisati 2 letniška in 1 medietniški seminar in se stem obve-zati za aktivnost in udeležbo.
Zaključek seminarja je oddaja naloge, ki se oce-
enako pomemben prostor karnevalske sambe^^l Braziliji, lakota v Afriki in indoktrinacija s fašističn^B ideologijo v Tretjem Reichu. Zivljenje je torej se^| stavljeno iz vsote raznovrstnih oblik, od spektakl^H razuzdanosti do množičnih ziočinov. vselej izvrše^B nih v imenu določene ideologije. ki sodi. da je ne^| zmotljiva. in kot takšno se zrcali tudi v umetniški i^H povedi.«                                                             ^H
(Radomir Putnik v »Ekspres Politiki«, 6. junij^H 83)                                               ¦
Komur ne spregovon dovolj jasno predstava, g^| napade še vprašanje, razobešeno na oglasni desl^| \i fojerju: »Ste biii kdaj posiljeni. ste morda vi posili^H koga, ste samo opazovali tuje posilstvo? KateriH oblike posilstva prenašate vsakodnevno?«         fl
Po ogledu predstave nam je jasno, čemu kritiki (fl »Rašomonu«               .                   z redkimi izjefl
mami (že omenjena »Ekspres Politika«. III. profl gram radia Beograd in II. program televizije Bec^H grad molčijo). Kajti lažje jeizjavljatidaje »RaskcJH rak« zagovornik »prave« umetnosti (kritike poT> predstavi ,,Anatomija dvojnega golaza«), kot pa \ glasovati za »pravo« anarhijo. Večina kntikov jflH pač še vedno za vsaj maice oblasti.                    ^
Nikica Kurko |
p.s. V.B.                                                    fl
To bodi predstavitev gledališča, katerega obi^H
se nam prav kmalu obeta v Ljubljam.                iH
njuje (tudi negativno) in šteje vsaj polovico izpitž^J
— seminarje bi vpisovali enega za drugim, tj. pjH
zaključku enega vpišeš drugega.            '           ^M
NASLEDNJE LETO IZVESTI EKSPERIMENT NjH GENERACUI ŠTUDENTOV                               fl
3.  PRAKSA                                                    fl mo,a postati ključen element študija, kar zahtevM resno pripravo prakse.                                       ^H
a. letna naloga z obveznim delom tuje lliterature, IH z mentorstvom. To pride v poštev predvsem za pHH letnik, ki je preštevilčen.                                     ^J
b. delo v redakcijah, inštitutfh, institucijah in podje^B jih. SOLA MORA PREVZETI ORGANIZACIJSM POS.EL, ker je njej dosti iažje.                            S c letne raziskovalne naloge. Naloge bi prijavili rfl raziskovalno skupnost. Pod vodstvorm asistentoM bi se naloge opravile, kar pa bi zahtevatlo delo prefl celega leta in program za leto naprej, ČiE PRAKSjM Nl ORGANIZIRANA, Nl OBVEZNA.                     fl
4.  AKADEMSKA SVOBODA ZA PROFESOrJB Velika količina predavanj naredi iz študijskeg^
procesa tekoči trak za brušenje »določenih pro lov, ki jih družba potrebuje«. Zmanjšano število predavanj: ne prizadene dohodka profesorjev postavi zahtevo po jedematem problermskem pre- | davanju. Predavanja so zaključena glede na P<U| samezne teme  in imajo urnik.                          ^H
Profesor mora predavanja pnpraviti iz literatufCT in ne le prebirati skript. Govorilne ure dobijo svoi } pomen — individualno delo 3 skupinami študentc ali posamezniki
- pravica in dolžnost sestaviti več alternativnih programov za študij s strani nosilca predmeta, pra-vica profesorja, da pelje program po interesih štu-dentov in ne da se mora truditi, da bo vsako u »vze!« kolikor mora, da »pride skoz s snovjo.« ukinitev inskripcij infrekvenc, saj je oboje mučr tako za profesorja kot za študente                    ^g
ROTACIJA PROFESORJEV                             H
pomeni, da bi en predmet predavalo več profes<^B jev, s tem, da bi si delili delo tako, da bi vsako drujfl leto izvajali večino predavanj, da bi si pridobili č^J za študij in raziskovanje. To bi verjetno pošte^B izboljšalo motivacijo za poučevanje. Hkrati bi prS davanja bila bolj zanimiva in aktualna ter stvama^B dotiku s stvamimi problemi. ki bi jih profesorji v pEM stem ietu raziskovali).                                       ^M
5. PRIPRAVITI RAZISKAVO »ŠOLSKO JAVM MNENJE« z namenom: 1. oceniti profeso^B (vrednost predvsem za profesorje, da prirede nr^B tode in program dela)                                       ~H
2. oceniti študijski proces (kaj je aktualno, rr^B ŠTUDENTI-?                                       fl
nameraval stonti, rn bila izključena možnost, da bl zade! koga drugega. S svojim virtuoznim strelja-njem je torej ogrožal varnost občanov, če naj ver-jamemo tistemu, kar je objavljeno. Glede na to, da se naši čuvaji postave kar pogosto lahko pohvalijo s takimi siučajnimi zadetki, bi bilo morda vseeno smotrno temeljito preveriti njihovo usposobljenost za ravnanje z orožjem. Mimogrede: Omenjeni do-godek se je zgodil na Silvestrovo, poročilo o njer pa je bilo objavljeno že 5. oz. 6. januarja.
„ JVlUUKKA    LJANJE,
^INIZEM N PUNK
lasluga samoupravne ideologije je kajpada, da irazkrinkala cinično vsebino realnosocialistič-ega legitimiranja oblasti z »nujnostjo zgodovin-lega napredka«, da je postavila pod vprašaj vlogo artije kot neposrednega uteiešenja Zgodovine in tela za svojo izhodišče, da nihče ne more zasto-Bidelavskega razreda in udejanjati zgodovinski predek v njegovem imenu. Vendar pa pri tem ne »emo spregledati ciničnega potenciala, ki ga im-fcira prav ta samoupravna ideologija — z njo gre zgubo neka določena »naivnost«. ki se še drži asične stalinske ideologije in ki lepo pride na dan, siimo, ob naslednjem odlomku iz Vprašanj leni-ima, kjer Stalin razpravlja o težavah pri odkupu
moupravljanja pri nas partijsko-državna birokraci-ja!?«
Na tej podlagi bi bito zanimivo raziskati cinični potencial najbolj »plemenitih« samoupravnih vodil, denimo znane Kardeljeve izjave o tem, kako sreče človeku ne more dati nihče, ne partija ne država, lahko si jo pribori le sam s svojim prizadevanjem, a!i izjaveo tem. da pri nas ni (zunanje) cenzure in (zunanjega) omejevanja svobode, ker si samou-pravni subjekti (revije, cerkev ipd.) sami s svojo de-javnostjo določajo meje svoje svobode. V razme-rafi, v katerih dejansko dorninira tako imenovana državno-partijska birokracija, obe ti izjavi ne glede na svojo subj^ktivno intenco objektivno delujeta cinično: objektivno—cinična logika prve izjave je v tem, da se z njo državno-partijska birokracija, ki dejansko dominira, zgolj znebi odgovomosti za svojo dominacijo. saj če pot do sreče ni v njenih rokah, tudi ni zanjo odgovorna, odgovorni so sami individui; objektivno-cinična logika druge izjave je, da morajo subjekti v razraerah, v katerih dejansko obstoje še kako določene meje »dovoljenega«, sami uganiti, »do kod smejo«, namesto da bi jim to jasno povedala neka zunanja instanca.
Vendar pa nas vse to ne sme zapeljati v preeno-stavnoteorijo»novegarazreda«. vteorijo, pokateri je samoupravljanje ie ideološka maska, za katero se skriva in s katero se legitimira dejanska oblast državno-partijske birokracije, torej v teorijo. po kateri je razlika med realnim in samoupravnim so-cializmom nebistvena, le drugačna lepotna maska. Ta teorija — tako kot vse teorije ideološke »maske«, »ifuzije« ipd. — pozabljanaključnovlogo materialne teže ideologije. materializacije ideolo-gije v »ideoloških aparatih države«. Spontani, nei-zogibni učinek govorjenja o ideološki »maski« ozi-roma »iluziji« ja namreč, da si predstavimo ideolo-gijo kot nekaj tako rekoč v zraku lebdečega. kot sklop pojmov. predstav, želj.
Materialna teža ideologije, na katero pri tem po-zabimo, pa nikakor ni omejena zgolj na ideološke aparate države v strogem pomenu, denimo pri nas na šolski sistem, politične organizacije in tisk kot giavne medije tako imenovane »indoktrinacije«, marveč prežema celotensistem tja do »čiste« eko-nomije. Lahko je. denimo, trditi, da je »združeno delo« ideološka mistifikacija, ki prikriva dejstvo, da se proizvodnja pri nas podružblja v obliki, ki je odtu-jena tako imenovanim »neposrednim proizvajal-cem« — toda ta »mistifikacija« ni zgolj abstraktna predstava, ki bi jo pridigali v šolah itri., marveč je legalizirana v obliki Zakona o združenem delu in kot takšna opredeljuje sam dejanski prdces druž-bene reprodukdje: ideološka mistifikicija z »zdru-ženim delom«. to so tisoči sestankov, dokumentov, to je celotna dejanska organiziranost proizvod-nega procesa pri nas. Ideoioška mistifikacija »živi« kot sama »družbena praksa«. Razcep torej ni med »dejanskostjo« in njeno »ideološko masko«, mar-več poteka sredi same dejanskosti: kolikor imamo pri nas opraviti z razkorakom med dominantno vlogo državno-partijske birokracije in ideološko »masko« samoupravljanja, se ta ideološka »maska« realizira kot sama organiziranost dejan-skega družbenopolitičnega in družbenoekonom-skega sistema. Sama še kako »čutno-nazorna«, »emp:.'čna« dejanskost je organizirana tako, da mistificira dejanska razmerja moči.
Vladajoča državno-partijska birokracija je torej prisiljena »masko« še kako zapolniti s konkretno vsebino, pristati na takšne ali drugačne dejanske koncesije. organizirati zapletene demokratične procedure, dopuščati samoorganiziranje subjek-tov, gospodarstvo dejansko decentralizirati itn., kar seveda vedno znova proizvede nevarnost. da »maska« v resnici ne bo zgolj »maska«. da bo za-čela »delovati zares«. Od tod lista značilna nape-tost, ko lahko nenehno pričakujemo. da bo nekaj. kar sicer izkušamo zgolj kot »samoupravni ritual«: kjer »se itak nič ne odloča«, naenkrat zaživelo in se osamosvojilo. postalo dejanski »samoupravni subjekt«. Izjemno zanimivo bi bilo razdelati ra-zlične strategije oblasti. kako obvladati tega duha. ki ga je prisiljena za lastno legitimacijo vedno znova sama spuščati iz steklenice; glavne možno-sti bi verjetno bile naslednje:
— oblast bolj ali manj zavestno računa z nezain-teresiranostjo in apatijo večine. s tem. da večina ne jemlje resno »samoupravnega rituala«, in na ra-zlične. včasih prav zvijačne načino to nezainteresi-ranost ohranja — denimo v obliki izjemne zaple-tenosti mreže delegatskih razmerij. kopice mate-rialov. dolgih sestankov itn. kar včasih prav fizično onemogoči. da bi stvar vzeli resno: to. kar se na prvi pogled prikazuje kot neuspeh oblasti. da bi nas pripravila do tega. da samoupravni ritua! »vza-memo zares«. je v resnici pogoj njenega funkcioni-ranja: tam. kjer na sestankih zehamo. se držimo ob strani ipd. in mislimo. da smo s tem ohraniii neko notranjo svobodo in distarrco. prav tam nas oblast drži. kjer nas hoče.
—  sama mreža samoupravnih delegatskih ra-zmerij  je  strukturirana tako.  da boij  ali' manj uspešno onemogoča »spontano« horizonlalno po-vezavanje: »baza« jezmerom razpršena na mnoš-tvo partikuiarnosti. katerih delegatsko usklajevanje je dovolj zapleteno. da razvodeni spontano »inicia-tivo od. spodaj«; sleherni poskus horizontalnega povezovanja mimo te razvejane mreže delegatskih razmerij pa je nato kajpada lahko prikazati kot »ne-demokratičen pritisk«. kot poskus. izsili.ti neko reši-tev   mimo  samcupravne  pofi,   Tako, zapletena
mreža samoupravnih razmerij se včasih bolj pribli-žuje nekakšnemu korporativnemu sistemu zasto-panja in usklajevanja partikularnih interesov kot pa dejanskemu oblikovanju splošnega interesa skoz usklajevanje iniciativ od spodaj«. Tudi na tej ravni imamo opraviti z isto dialektiko, ko se tisto, kar je pogoj funkcioniranja sistema, na prvi pogled prikazuje kot neuspeh: gre za stalno ponavljajoči se očitek, da posamezni delegati zastopajo zgolj ozki partikularni interes svoje baze, da se niso zmožni dvigniti do splošnega interesa, ki je tudi nji-hov dolgoročni interes. Zvijača je kajpada v tem, da je sam sistem strukturiran tako, da prisiljuje posa-mezne delegate predvsem na zastopanje partiku-larnega interesa — tako je moment občosti, formu-. liranje splošnega interesa, lahko še vedno prihra-njen sami državno-partijski birokraciji.
— in končno je v sistem vgrajena cela vrsta pra-vil, ki zmerom dajejo državno-partijski birokraciji vsaj nekakšno pravico veta do sklepov posamez-nih samoupravnih organov: zadeva se praviloma formuiira tako, da je v pristojnosti državnih in drugih organov, da bedijo nad tem. ali niso v sklepih po-sameznih samoupravnih organov kršeni širši družbeni interesi in samoupravni interesi drugih organov. Drugače povedano, poskrbljeno je, da je v skrajni sili vedno zakonsko zagotovljena možnost direktnega posega državnega aparata v sleherno posebno samoupravno skupnost. ki ne bi »opra-vila svojega namena«.
Te tri strategrje je dojeti v smislu, v katerem Mic-hel Foucautt govori o »diskurzivnih strategijah oblasti«: ne gre za nikakršne zavestno-organizi-rane postopke, marveč za strategije, ki izrasejo in se postopoma oblikujejo iz samega procesa, v ka-terem skuša državno-partijska birokracija ohraniti nadzor nad razvejano mrežo samoupravnih ra-zmerij. Namesto poenostavljene podobe držav-no-partijske birokradje kot skrttega dejanskega centra oblasti, ki se skriva za samoupravno »masko«. dobimo tako bolj zapleteno podobo pro tislovnega procesa, v katerem je sama državno-partijska birokracija v imenu lastne ideološke iegi-timadje prisiljena razvijati široko mrežo samou-pravnih razmerij, hkrati pa s celo vrsto nasprotnih strategij blokirati »emancipatorični« potencial teh razmerij. Namesto poenostavljene podobe sa-moupravljanja kot do skrajnega cinizma prignane togike realnega socializma — kjer se obiast. nič manj realna kot v realnem socializmu. zanika kot oblast in tako znebi odgovornosti za svoje izvrše-vanje, kjer se zunanja cenzura ponotranji v razve-jan sistem samocenzure itn. — dobimo tako bolj za-pleteno podobo protislovnega procesa, kjer je cini-zem izraz oziroma učinek dejstva. da oblast tako rekoč samodejno btokira »emandpatorični« po-tencial mehanizmov, ki jih je sama sprožila. Cini-zenine izraža tega. da je celoten samoupravni si-stem laž, marveč to, da sistem skoz svoje delova-nje lastne potenciale osvoboditve sprevrača v nji-hovo nasprotje; in naša sklepna hipoteza bi bila, da je punk — v konkretni obliki, ki jo je privzel pri nas — dojeti prav kot reakcijo na pravkar razvito ci-nično razsežnost našega ideološkega vsakdana. Ta cinična razsežnost namreč ni nekaj. do česar se lahko dokopljemo šele s pretanjeno pojmovno aparaturo, marveč je v meri. ki je postala že tako samoposebiumevna, da je v tej samt>posebiumev-nosti sploh ne zapažamo vee kot lake, del našega samoupravnega vsakdana: že zdavnaj je zgubila poteze nečesa. kar bi nas moralo ogorčiti ali vsaj presenetiti. Punk skuša takšno stanje spodbijati z dvema strategijama:
—  najprej skuša (če naj se opremo na razfiko med kinizmom in cinizmom) zoper vladajočo ci-nično zavest mobilizirati kinični potencial: na to raven spada vsa tako itnenovana kritična vsebina punkovskih  besedil.   ironiziranje  in  sarkastično spodbijanje vladajočega rituaia. opozarjanje na vladajočo dvoličnost. prinašanje na dan druge. temne plati vsakdana tako imenovane »mlade ge-neracije« (sam ta termin je danes laž), ki se ji v pro-cesu ideološke indoktrinadje nenehno nalaga ob-čutek zadolženosti stari revoludonarni generaciji in ki hkrati nenehno izkuša dnično dejanskost za to vzneseno ideološko referenco itn.. itn. Ta korak je povsem legitimen in potreben, vendar ne zaob-seže vsega:
— hkrati je v poziciji »punkerja« nekaj. kar pre-sega to logiko kinične provokadje; tega presežka ne ujamemo. tudi če logiko cinične provokadje vzamemo v njeni najbolj radikalni obliki in tako pri-demo do podobe »punkerja«  kot anarhičnega izobčenca. ki se ne pusti »ujeti v igro«. ki radikalno negira obsloječi socialno-ideološki univerzum. Tu je iskati eno temeljnih razlik punka v razmerju do velike tradidje tako imenovane »alternativne kultu-re« šestdesetih    in začetka sedemdesetih let. tra-didje. ki jo nemara v najbolj čisti obliki uteleša pojav hipijev. Vsa ta tradidja je v temelju oprede-Ijena z neko ideologijo neposrednosti. pristnosti, neomadežavane pozitivnosti: obstoječi sistem se izkuša kot korumpiran. potrošniški. prežet z agre-sivnostjo in egoizmom. Ijudje »nosijo maske« in v nenehnem hlastanju po sodalnem uspehu ne pu-stijo spregovoriti svojemu »pravemu jazu«, zgubijo smisel svojega življenja in delovanja — proti temu korumpiranemu univerzumu hipijevstvo stavi na notranjo prenovo. »ponovno rojstvo«. pomiritev v novi pozitivnosti neposredno—pristnega življenja. Vzeti si je treba čas. se iztrgati noremu krogotoku hlastanja za uspehom in se soočiti s svojo notranjo
resnico; zavreči je treba lažne potrebe potrošniške družbe in se notranje preroditi, doseči dopuščajoč, razumevajoč odnos do življenja. To je tako rekoč osnovni zastavek hipijevstva: da je možen iz ob-stoječega ideološkega in socialnega univerzuma beg v neko čutno, intuitivno pristnost, v pozitivnost, danost neposrednega življenjskega izkustva Tu pa je osnovnega pomena, da uvidimo, kako punk temu modelu ne zoperstavi le drugačnega modela, marveč model, ki se giblje na povsem drugi rayni: izhodiščno izkustvo punka je, da takšen beg v ne-posredno, pozitivno dano pristnost ni možen, da je takšen izhod v temelju lažen, smešna poza; kar punk temu zoperstavi, ni nek drug model. neka druga pozitivnost, ki bi tokrat bila zares pristna, marveč pozicija, ki tako rekoč zgolj utelesi to nega-tivnost, nemožnost »avtentičnosti«, pohidja, ki ni nikakršen pozitivni model, marveč je poudarjeno ne-pristna, izumetničena. ne-sproščena. napeta. pozidja. ki se izrecno ponuja kot poza. ki je daleč od sprostitve in pomiritve, erotično obarvanega pre-dajanja življenju ipd.. kar ponuja hipijevslvo. pozi-dja, katere pozitivna vsebina so zgolj posamezni stigmatizirani elementi z njo zavrnjenega univer-zuma nasilja in oblasti: speta. prebodena koža, uniformirane obleke, obrite glave. Besedi »poza« moramo kajpada tu odvzeti vso njeno negativno konotadjo: gre za pozo, ki je vseskozi resna, gre za paradoks izumetničene drže. ki je edina možnost avtentičnosti. In odveč je pripomniti, kakšen radi-kalen preobrat vnese takšna drža v celotno do-slejšnjo slovensko ideološko tradidjo. ki ima kot eno svojih temeljnih sestavin prav zakoreninjenost v domačijski avtentičnosti, nepokvarjeni od »tuje učenosti«.
Tako smo torej prispeli do bistvenega razločka med punkom. koiikor ostaja na ravni ironičnega, ciničnega oponašanja oblastvenega rituala. po-smehovanja temu ritualu, opozarjanja na razkorak med vzvišenostjo ideološke normativnosti in ba-nalno dejanskostjo. in med punkom, kolikor se na-slavlja oziroma reagira na oblast, ki je že sama v sebi »dnična«. Dokler smo na prvi ravni. se punka še drži anarhistično-svobodnjaška ideologija upora »mladih« proti okostenelemu. zbirokratizira-nemu, zideologiziranemu ipd. svetu »starih«. t.j., se še vedno gibljemo na ravni ideologije spontane, žive sile posameznika, ki se upira zlaganim, oko-stenelim strukturam-in ki z obscenim nespoštova-njem postavlja na laž njihovo vzvišenost in mora-lično resnost. Meja takšnega postopka je kajpada oblast, ki je že sama v sebi obscena, ki živi skozi ci-nično distanco do lastne ideologije: v takšni struk-turi postane sama kinična gesta nekaj naivnega, predmet posmehljive distance, vsakršna stava na pristnega. svobodnega, živega posameznika. do katerega naj bi se dokopali izzda okostenelih struk-tur. se izkaže za vnaprej zgubljeno. ker je sam ta posameznik nosilec vladajoče dnične distance in kot tak prav skozi svojo distanco »vključen v igro«. Ker nas »maska«. prav tedaj ko ohranjamo do nje dnično distanco. že drži »od znotraj«, je tisto. kar naj bi se skrivaio »za masko, znova že neka maska.
V takšni konstelaciji ostane kot edina »avtentič-na« eksistendalna drža paradoksna poza. ki se postavlja kot »izmeček« sistema, kot »asocialna« drža, hkrati pa se njen nosilec z njo nikakor ne identifidra. marveč ohranja do nje negativno ra-zmerje. Kar najbolj napačno bi namrečbilo punk in-terpretirati v smislu. da je v današnji odtujeni družbi edina možnost avtentične pozidje radikalna »aso-dalna« drža: punku ravno uspe, da svoje pozidje »izmečka« sistema ne fetišizira v novo verzijo av-tentičnosti. da zavzame paradoksno držo, ki ne dopušča imaginarne identifikadje.nardsoidnega odnosa do svojega imagea; njegova »poza« de-luje kot nekakšen negativen image, ki namesto narcisoidne identifikadje sproža zgolj »neznansko moro«. Drugače povedano punker zavzema v družbeni vezi pozicijo« objet petit«; kot tak se na-slavlja na dnično-razcepljenega samoupravnega subjekta in mu omogoči. da se reši svoje podvrže-nosti »navadi«. brezsmiselnemu avtomatizmu oz-načevalca—gospodarja.
Slavoj Žižek
•Ko govorijo o težavah pri odkupu žita, komunisti
inavadi sprevračajo odgovomost na kmete, trdi-
,da so za vse kriv kmetje. Toda to je popolnoma
ipačno in brezpogojno nepravično. Kmetje niso
nič krivi. Če govorimo o odgovornosti in krivdi,
iem moramo reči, da odgovornost pade popol-
ima in v celoti na komuniste. in da smo tukaj za
ekrivi samo mi, komunisti). Nasvetu ni in nikoli ni
biako močne in avtoritarne oblasti, kot je to
iša, sovjetska oblast. Na svetu ni in nikoli ni bilo
b močne in' avtoritarne partije, kot je to naša,
munistična partija. Nihče nas ne ovira in nas tudi
imore ovirati. da ne bi vodili kolhozov tako, kot to
htevajo interesi kolhozov, interesi države. In če
mvselej ne uspeva, da bi vodili kothoze tako, kot
lahteva leninizem, čs pogosto delamo celo vrsto
)bih, neopravičenih napak. na primer pri odkupu
a.potem smo za to krivi mi in samo mi.« (Stalin,
tanja ienjinizma, Zagreb 1946, str. 391)
Tukaj nas zanima predvsem moment skoraj
ivne odkritosti, ko Stalin povsem jasno in enoz-
čno pove, da je vsa oblast povsem v rokah
as«, komunistov. sovjetske oblasti. zaradi česar
kidi vsa odgovornost in krivda povsem in samo
ia. Za »navadne Ijudi«, za nekomuniste. so
arijasnopostavljene: njihova nalogajezgolj, da
pokoravajo volji oblasti, zato niso nič krivi in nič
govorni. Toda skušajmo si zamisliti podobno iz-
odanes. v razmerah sedanjih težav ne le pri cd-
liužita, marveč še pri marsičem: skušajmo si —
wdanes, ko je ja ena glavnih tem vprašanje od-
»ornosti — zamisliti, da bi n.pr. Predsedstvo CK
Usvečano ugotovilo: »Ko govorijo o gospodar-
itežavah, komunisti po navadi sprevračajo od-
ornost na široke množice samoupravljalcev, tr-
,da so za vse krivi samoupravljalci. Toda to je
olnoma napačno in brezpogojno nepravično.
noupravljalci ntso tu nič krivi. Če govorimo o
jovornosti in krivdi, potem moramo reči, da od-
/ornost pade popolnoma in v celoti na komuni-
indasmo tukc.i za vse krivi samo mi. komunisti.«
takšna izjava je kajpada nezamišijiva. zaman jo
no čakali — zakaj? Ker imamo pri nas samou-
rijanje. ker Partija ni neposredno vodilna sila...
rav sarnoupravni sodalizem, t.j. socializem, ki egitimira kot proces odprave sieherne odtu-loblasti. kot proces uveljavijanja tako imeno-\\ neposrednih  proizvajalcev kot subjektov tne družbene reprodukcije, vsebuje zato — ko-v njem prihaja do (napačno) tako imenova-ia nasprotja med »normativntm sistemom« in janskostjo« — izjemno močan dnično—obs-i potentiaV. državna oblast tu ne prepričuje več ivcev — kot v običajnem »realnem socializmu« lajih ustrezno zastopa, da vodi družbeni proces fijihovi volji in v njihovem interesu, marveč jih 3ričuje. daso pravzaprav oni samt tisti, ki nepo-Ino upravijajo družbeni proces, t.j. —če naj pa-ks priženemo do kraja — prepričuje jih. da nekem smislu, kot oblasti v strogem pomenu, izaprav ni. Ta paradoks pride v čisti obliki do za ob znanem argumentu zoper stavke, ki je zgled dnično—obscenega uma: »proti komu lajdelavci stavkajo, saj so ja sami tisti, ki uprav-i?! — argument je torej. da nasprotnika pravza-ini. da delavci stavkajo proti fantomu. proti lazvitim samoupravnim razmerjem«. za katerih azvitost pa so pravzaprav sami krivi (bi pa bolj ijali samoupravljanje!) Tako pridemo do skraj-prazcepa. ko »odtujena« partijsko-državna bi-acija vlada v  imenu  ideologije.  katere  te-jna postavka je prav boj zoper »odtujeno« par-a-državno birokradjo. Lacan večkrat navaja udovo šaio o dveh Židih, med katerima se je -'tual. da sta si lagala o smen svojega poto-i, kadar je eden izmed njiju šel v Krakov. je gemu rekel. da gre v Lvov. in obratno: nekega ipaeden izmed.njiju žalostno pripomni druge-»Zakajsi mi rekel. dagrešvKrakov. kopagreš snici v Krakov!?« — isto vprašanje bi lahko na-ipartijsko-državni btrokraciji: »Zakaj mi govo-Ida je največji nasprotnik delavskega samou-¦Ijanja pri nas partijsko-državna birokracija. ko bvresnid največji nasprotnik deiavskega sa-
t      M,       1
m