Posamezna številka: 1 Din. Poštnina pfačana v gotovini! Ljutljana» 31. januarja 1923. Neva! kapitala. i. Požrešno kapitalistično gospodo ni mogla zadovoljiti brezprimerna in vsestranska eksploatacija delavskega razreda v Jugoslaviji. Ni jih mogla zadovoljiti niti politična brezpravnost niti razpuščanje delavskih strokovnih organizacij. Ni jih rnoglo zadovoljiti niti dejstvo, da so delavski zaščitni zakoni ostali le papirnate cunje, za katere se ni zmenila živa duša in katere so lahko samovoljno gazili, ker proletarijat ni imel dovolj moči, da bi lahko gospodo prisilil, da se zakonov tudi drži, da tudi delavske zaščitne zakone izvaja. Ogromni dobički, izsesani iz krvi in izmučenih teles delavstva, so jim premajhni. Požrešnost kapitalistov požira in uničuje vse, kar ji le malo preprečuje njene želje. Požrešnost naših izkoriščevalcev je brezmejna. »Odstranimo vsako zapreko izkoriščanju« je danes deviza vseh silnih in močnih. Okrog tega vprašanja se borita danes dva neizprosna sovražnika: kapitalistični in delavski razred- Boj je težak, dolgotrajen in poln preizkušenj. Ta boj je neizbežen. Zgodovinski razvoj sili v boj obe plati. Qre za biti ali nebiti, gre za obstanek. Delavski razred mora zbrati vso svojo moč, mora mobilizirati vse svoje sile, če se hoče obraniti strahovitega udarca, h kateremu je pripravljen kapitalistični razred. Še nikoli ni bila v Jugoslaviji tako krvava potreba, da se združijo vse moči, da se koncentrirajo vse sile. Nikdar še ni bilo toliko gorja in toliko bede, nikdar se pravice delavstva niso tako teptale, kot se godi to od 1920. leta pa vse do danes- 1923. leto pa nam kaže, da hočejo kapitalisti v svoji požrešnosti iti vedno dalje in dalje. Uničiti hočejo zakon o zaščiti delavcev, ki proletarijatu garantira 8 urni delavnik, odvzeti hočejo delavstvu pravico, za katero se je proletarijat celega sveta boril desetletja. Kapitalisti in buržuazna vlada so se že dogovorili. Kaj naj napravi delavski razred Jugoslavije? Ali naj čaka. na milost kapitalistov in njihovih samodržcev? Ne! Čakati na milost se ne sme. Dobili bomo samo toliko, kolikor bomo dosegli s svojo močjo. V boj torej, vsi brez razlike se moramo znajti v eni fronti, v fronti za obrambo svojih pra-vfr, v obrambo za najosnovnejše pravice delavca kot človeka- Mobilizirajmo vse naše moči, vse naše sile, pripravimo se na hud dolgotrajen boj, za naše pravice, za naš obstanek. II. Kakor smo že v prejšnji številki javili, se je vršila v Beogradu konferenca, katero je sklicalo ministrstvo za socijalno politiko na pritisk organiziranih industrijcev, veletrgovcev in vele-obrtnikov. Na tej konferenci se je razpravljalo o potrebi spremembe zakonov, ki ščitijo delavstvo. Kot zastopniki delavstva so bili poklicani zastopniki delavskih zbornic. Ce vpoštevamo, da naše delavske zbornice niso bile voljene od delavstva, ampak imenovane od ministra Žerjava proti volji delavstva, je jasno, da o živ-Ijenskih interesih delavstva rešujejo izključno le delodajalci in njihove sluge. In da bo rezultat take konference vedno le v škodo delavstva, je razumljivo. Centralni medstrokovni odbor v Beogradu, kot glavni predstavnik razredno zavednega proletarijata, je opozoril ministra za socijalno politiko, da delavstvo zahteva, da bo na konferenci zastopano z izvoljenimi delavskimi zastopniki in da ne priznava usiljenih zastopnikov delavskih zbornic za delavske zastopnike. Toda ministrstvo se je postavilo na stališče, da se zastopnikom CMSO ne dopusti na konferenco, ker bi se upirali reakcijonarni spremembi že itak slabih delavskih zaščitnih zakonov. Ministrstvo za socijalno politiko in delodajalci so si bili edini v tem, da je zakon o zaščiti delavcev za naše gospodarske razmere nesprejemljiv in da je treba več določb tega zakona s posebnim pravilnikom ublažiti. To se pravi, treba je ukiniti delavstvu mnogo pravic, katere jim daje zakon. Če delavstvo ne bo v stanju braniti z borbo svojih pravic, se lahko zgodi, da se delodajalcem posreči, da uničijo delavske zaščitne zakone. Delavskim zbornicam je škandalozna namera kapitalističnih izkoriščevalcev bila že dolgo znana. Zakaj niso pravočasno obvestile delavske zbornice delavsko javnost, da bi proletarijat vedel, ^ kaj pravzaprav podjetniki hočejo? Čobal, Krušič in vsi vi, ki po Žerjavovi volji in milosti vodite delavsko zbornico, kje ste? V vsen svojih bojih razredno zavedni proletarijat pod režimom belega terorja naleti na kapitalistični razred in njegove pomagače, izdajalce razredne borbe, ki so izšli iz delavskih vrst in ki sedaj javno, sedaj zopet posredno pomagajo kapitalistom v njihovi brezobzirni borbi proti delavskemu razredu. To bo trajalo tako dolgo, dokler celo- kupno delavstvo ne spozna volkov v socijalistični koži amsterdamske intcr-nacijonale in jih ne izloči iz delavskega pokreta. V položaju, v kakršnem se danes nahaja proletarski razred Jugoslavije, je delavstvu težko, boriti se proti delodajalcem, katere podpira buržuazna vlada, Proletarijat celega sveta se že ou zdavnaj bori za znižanje živijenskih potrebščin. Osobito pred vojno, ko delavstvo še ni bilo zaposleno na tako veliki fronti, ko kapitalistični družabni red še ni bil tako omajan kot je danes in proletarijat vsled svoje primitivne slabe organizacije tedaj ni mogel resno misliti, da bi prevzel oblast v svoje roke, je bil boj proti draginji in carini na življenske potrebščine ena izmed glavnih parol socijalističnih strank in delavskih strokovnih organizacij. Svetovna vojna, posledica kapitalističnega imperijalizma in buržuaznega pohlepa po čim večjem dobičku, je spodkopala temelje kapitalističnemu družabnemu redu in odprla oči širokim masam delovnega ljudstva, ki se vsled buržuaznega vpliva na njihovo vzgojo niso zavedale, da spadajo v razred proletarcev, v razred izkoriščanih in zatiranih. Grozote in beda svetovne vojne so privedle najširše plasti proletarijata do spoznanja, da pravi vzrok njihovega bednega življenja ne leži samo v draginji živijenskih potrebščin, ampak, da je pravi vzrok njihovega pomanjkanja iskati v kapitalističnemu sistemu, v buržuaznem družabnem redu. Zato se po vojni ne bije boj samo proti enemu izrastku kapitalizma — draginji, ampak je boj postal širši, večji — boj za spremembo današnjega krivičnega kapitalističnega družabnega reda, boj za uvedbo socijaKstične družbe, kjer ne bo več izkoriščevalcev pa tudi ne izkoriščanih. Ker pa je tudi danes boj proti draginji eno izmed važnih sredstev, katerega se poslužuje proletarijat v boju za svoje pravice, je potrebno osobito za naše zaupnike, da imajo jasno sliko o pravih vzrokih draginje, kakor tudi o sredstvih, katere je treba vporab-Ijati v boju proti draginji. Zato bomo pod gornjim naslovom Priobčevali kratko razlago draginje, njenih vzrokov in njenih posledic. Najprej moramo konstatirati, da je draginja živijenskih potrebščin relativna. Za kapitaliste so življenske potrebščine po ceni, a za delavstvo jako drage. Fabrikantje, veletrgovci, višji uradniki nikdar ne pridejo v položaj, da bi Izhaja vsak teden. kako naj se šele bori, če voditelji enega dela delavstva sami izdajajo delavske interese. V boju za 8 urni delavnik mora delavstvo žrtvovati vse svoje sile, kajti če zgubimo 8 urni delavnik, smo zgubili najboljšo podlago za nadaljni razredni boj. jim kaka stvar bila predraga. Oni pač poskrbijo, da se njihovi dohodki tako povišajo, da ne zadostuje samo za življenske potrebščine, ampak tudi za vsak luksus. Draginja obstoja samo za proletarca, za tovarniškega in obrtniškega delavca, za nižje uslužbence in za male poljedelce, s kratka za vse one ki žive od dela svojih rok, za one, ki ječijo pod bremenom najemnega suženjstva. Čim slabši so delovni pogoji delavstva, tem bolj čuti proletarijat draginjo živijenskih potrebščin. Kadar govorimo o vedno naraščajoči draginji, se vedno najde" kak dobrodušnež, ki bi nas rad prepričal, da delajo draginjo ti nesrečni krščeni in nekrščeni Judje, ki špekulirajo z živili. Najdejo se celo ljudje z akademsko izobrazbo, ki se smatrajo za socijologe in politične ekonome, in ki trdoglavo trdijo, da leži vzrok draginje v mnogobrojnih prekupčevalcih. Toda cene živijenskih potrebščin rastejo tudi tam, kjer se je te posredovalce in prekupčevalce posrečilo izolirati. Gospoda se pač boji priznati: da draginja ne na- staja samo vsled prekupčevalcev hi posredovalcev, ampak da je draginja nujna posledica kapitalizma in kapitalističnega družabnega reda. V času naturalnega gospodarstva se ni vedelo za draginjo; tedaj niso bile življenske potrebščine niti drage niti poceni, ker je zadruga proizvajala za sebe in ne za trg. Šele ko je nastopilo denarno gospodarstvo, ko se je pričel razvijati kapitalizem, se je pojavila tudi draginja. Od tedaj šele, ko so produkcijska sredstva nastala privatna svojina, produkti pa blago za prodajo, a ne samo za kritje domače potrebe se pojavlja draginja. Drugi zopet poskušajo dokazovati, da raste draginja vsled tega, ker se človeštvo množi. Res je, da je prebivalstvo sveta precej narastlo ali mnogo bolj so se pomnožila produkcijska sredstva, in z ozirom na to bi se morale cene živijenskih potrebščin znižati, čim več imamo delovnih moči, tim večji so naravno tudi produkti, in nadalje čimveč je produktov tem cenejši bi morali biti. Pa ne samo delovne sile, O draginji živijenskih potrebščin. tudi tehnični pripomočki so spopolnjeni, stroji, razna orodja itd., ki delovno sik) po tisočkrat pomnožujejo. Naj navedem samo par primerov pa bodete videli, da so se delovne sile tako pomnožile, da bi lahko zadostile vsem potrebam človeštva. V Angliji je bilo mehanične sile (strojne sile): Leta 1792 10 mil. konjskih sil; leta 1832 že 400 mil. konjskih sil; 1. 1871 že 1000 mil. konjskih sil in 1. 1920 pa nad 75.000 konjskih sil. Ker velja ena konjska sila za 4 ljudske sile, je lahko zračunati prirastek delovnih sil zadnjih desetletij. Vkljub temu ogromnemu prirastku na produktivnih silah pa se cene življenskfh potrebščin ne znižujejo, ampak nasprotno vedno rastejo in povsod nastopa vedno hujši glad, vedno hujša lakota. Delo je torej postalo tisočkrat pro-duktivneje, a produkti so se vkljub temu podražili in to vsled tega, ker proizvajalna sredstva niso last splošnosti (celega sveta), ampak monopol kapitalistov, monopol kapitalističnega razreda. Čevljarski pomočniki izdelujejo čevlje, a hodijo polu bosi, krojačl-pomoe-niki izdelujejo najfinejša oblačila, a nosijo raševino. Zidarji gradijo najrazkošnejše palače, a stanujejo v podrtlnah, barakah, v podstrešjih. Skratka delavci proizvajajo vse dobrine sveta, a sami gladujejo in prerano umirajo, vsled po- manjkanja najpotrebnejših življenskih potrebščin. Toda življenskih potrebščin primanjkuje samo proletarijatu, in to zato, ker so se kapitalisti polastili vseh produkcijskih sredstev, zato ker so kapitalisti posestniki vseh dobrin, ki jih proletarijat producira. Vsega je na svetu dovolj i obleke i obutve, še celo živil je v izobilju. Magazini hrane so polni, a vendar strada proletarijat. Znano je, da je letošnja svetovna žetev bila obilnejša od lanske in vendar cene moki In tudi drugim potrebščinam rastejo. Živila podražuje nenasitni pohlep po čim večjemu dobičku. V Ameriki kurijo z žitom lokomotive, a proletarijat gladuje. Kapitalisti raje uničujejo živila, kot pa da bi dovolili, da bi cene življenskih potrebščin padle, če bi postavili preveč blaga na trg. Beda izvira iz izobilja — je rekel Furie. V današnjem kapitalističnem sistemu, so kapitalisti edini gospodarji vseh produktov človeškega dela, oni so monopolizirali vso produkcijo, oni nastavljajo cene, oni pehajo delovno ljudstvo v glad in bedo. To bo trajalo toliko časa. dokler ne zruši proletarijat sedanji krivični kapitalistični družabni red in ne vpostavi nov socijalistični družabni red. dokler proletarijat ne uvede socijalistični način proizvodnje, po sistemu skupne lastnine produkcijskih sredstev in skupne lastnine produktov. Šele tedaj bo izobilje produktov izvor blagostanja in sreče. Protestni shod so sklicali državni nameščenci po celi Jugoslaviji na 28. t. m., da zahtevajo zboljšanje svojega položaja. Naenkrat pa je finančni minister sprejel vse predloge, ki jih zahtevajo javni nameščenci fn železničarji. Zato je centrala uradniških organizacij odpovedala shode, češ, sedaj bi bili taki shodi neumestni in Škodljivi. In tako bo stvar lepo sedaj zopet — zadremala, dobili pa ne bodo nič. Kdo pa je še kedaj kaj dal klečeplaztvu. Organizacij, kjer je doma mesto odločnosti strah, se ni treba bati, to ve finančni minister, zato je obljubil. Tiste železničarske organizacije, ki so tudi istega mnenja, kakor uradniške, pa naj le rešujejo bedo železničar-stva. So pač meščanske in z meščansko mentaliteto se drugače ne dela, ne- go da se ji žuga z obljubami. In že je strah tu in protestni shodi so škodljivi. Železničar - proletarec, razredno - zaveden proletarec pa v shodih ne vidi nobene škodljivosti, ker ve, da sc ne bori za miloščino, nego za svojo pravico. Zato daj g. finančni minister miloščino strahopetcem in klečeplazcem, rekli vam bodo z globokim poklonom: »Bog lonaj«, in gladovali naprej in sc tresli pred shodi. — Tistim železničarskim organizacijam pa, ki tako goljufajo svojo člane, pa naše pomilovanje. Pesti kazati znate, če se gre pokazati jih nam, o, in korajže imate cele koše. Ce pa bevskne gospod, pa ste pod mizo, kakor kužek. Kdor ponižuje se sam, podlaga je vladini peti. K vprašanju podržavljenja južne železnice. Dne 27. t. m. ob 3. uri popoldne se je vršil v kolodvorski restavraciji sestanek južn. železničarjev, ki ga je vodil sodrug Marcel Žorga. Bile so zastopane vse kategorije železničarjev od najvišjega uradnika do najnižjega delavca. Na sestanku se je razmotrivalo vprašanje podržavljenja južne železnice in položaj železničarjev. Izvolil se je sledeči akcijski odbor: Inž. Muller-Petrič, predsednik; urad. Jurij Stanko, zapisnikar; inst. stroj, vod. Rud. Qalč, blagajnik; urad. Franc Sovre, nadsprevod. Peter Šarc, pom. sklad, sluga Franc Jernejčič, odbornikom. Nadalje sta bila izvoljena g. viš. rev. Milan Petek in sodrug Marcel Žorga kot delegata, da takoj odpotujeta na Dunaj in tam stopita v stik z južnimi železničarji nemško-avstrijske in madžarske proge, da se podvzame enotna akcija, da se južnim železničarjem zagotovi njihove dosedaj priborjene pravice. Podržavljenje proge jaz. železnice se ne sme izvesti na škodo železniškega osobja. Akcijski odbor se je takoj po sestanku konstituiral in izdal oklic na vse postaje proge juž. žel., s katerim vabi vse izvoljene člane in namestnike disciplinarne komisije in izvoljene delavske odbornike provizijskega sklada, na konferenco, ki se vrši v ljubljanski kolodvorski restavraciji v petek dne 2. lebr. 1923. ob pol 11. uri dopoldne. Glavna vprašanja to konference bodo: 1. Podržavljenje proge juž. žel. in položaj železničarjev. 2. Predlogi in poročilo delegatov. 3. Sredstva za kritje teh stroškov. Južni železničarji se morajo resno baviti s tem vprašanjem ako hočejo, da obdrže vsaj svoje že pred 10 leti priborjene pravice. Kakor smo doznali je obratno ravnateljstvo j. ž. odsvetovalo akcijskemu odboru odposlati kot delegata na Dunaj sodr. Marcel Žorga z motivacijo, da mu politična oblast ne bode hotela dati potnih listov, ter mu bo delala vse mogoče težkoče samo, da mu prepreči njegovo delegacijsko potovanje na Dunaj. (Iz katerih razlogov, to nam ni znano. Op. ured.) Nato je akcijski odbor sklenil poslati instr. stroj. vod. sodr. Rud. Galeta na Dunaj. Protestni shodi zoper nameravano ukinitev 8 urnega delavnika. Kapitaliste najbolj grize 8 urni delavnik. In vlada, kot izvrševalni odbor kapitalistov se trudi, da ga ukine. Člani vlad v buržuaznih državah so sami zaščitniki interesov kapitalističnega razreda in torej tlačitelji delavstva in delovnega ljudstva sploh. Fraze, da so v državi vsi enakopravni, so samo laži. Z vsemi sredstva svoje organizacije, t. j. države, izvršujejo samo želje kapitalizma. V teh željah je zapopadeno: Človek je samo kapitalist, vse drugo je le sredstvo za obogačenje — roboti, ki nimajo (ali vsaj ne smeli bi imeti) čustva, ne želj, ne čutil, nego biti stroji, ki črpajo bogastvo bogatim. Samo bogatini, ki se ne trudijo v potu svojega obraza (razun pri jedi in pijači in zabavah) smejo živeti, proletarec — robot — sme le životariti in delati in zopet delati, dokler je kaj sile v njem. Kaj briga tc kapitalistični razred in še posebej njegov izvrševalni odbor — vlado buržuazne države, če delavca ubija jetika, če se rode otroci s kaljo bolezni v sebi itd. Dobiček, bogastvo, blagostanje, to jim je briga — z roboti-delav-ci, če se pohabijo, se nadomestijo z drugimi zdravimi. In tako ta 8-urni delavnik, ki so si ga pridobili delavci v času, ko se jih je radi enotnosti bala buržuazija, mora izginiti. Tako hoče kapitalizem in nje-.govi interesi, ker čas je, da se ubije ta otrok proletarske sile sedaj, ko je ta sila razdražena in se kolje med seboj. Delavci, obrnimo zato svoje vrste zopet v eno telo-organizacijo. Zadnji čas je, da se streznimo. Otresimo se sovraštva in razcepljenosti. In če storimo to, bomo zopet mogočni in 8 urni delavnik nam ne vzame nihče in nove pridobitve bodo naš uspeh. Zoper atentat na 8 urni delavnik pa »Neodv. Strok. Org.« sklicujejo protestne shode: V Trbovljah 4. II. 1923 ob ‘e4 uri popoldne. Na Jesenicah 4. II. 1923. V Zagorju 4. II. 1923. V Hrastniku 4. II. 1923. V Krmelju 4. II. 1923. V Kočevju 4. II. 1923. V Velenjah 4. II. 1923. V Rajhenburgu 4. II. 1923 ob 9. uri dopoldne v gostilni pri Rateju. V Mežici 4. II. 1923. V Kamniku 4. II. 1923. Cas shodov bodo določili odbori neodvisnih strokovnih organizacij in izvršili vse potrebno. Sodrugi! Delavci, delavke! Vsi do zadnjega na shod, da protestirate proti nameravani ukinitvi 8 urnega delavnika. Živel Sumi delavnik! Doti z reakcijo! Doli z protldelavsko zakonodajo. Ž@l@inižar!i. Preganjanje sodruga Marcel Žorge. Zadnje čase se je večkrat slišalo o zopetnem preganjanju sodruga Marcel Žorge, ki se je komaj meseca julija m. 1. vrnil iz Siska v Ljubljano. Med tem časom je že služboval na glavni progi Barsc—Pakrac. Kar nenadoma se mu je dostavil dopis obr, rav. j. ž. v Ljubljani z dne 16. jan. t. i., da se ga iz službenih ozirov premešča v kur. Sisak, kjer sc ima 23. jan. t. i. javiti in tam nastopiti službo. Ob enem se pa tudi premesti stroj, vodja nam. Pavel Zečič iz kur. Sisak v kur. Ljubljana, tudi iz istih ozirov. Stroj, vodja nam. Pavel Žečlč je namreč podpredsednik Hrvatske Seljačke Republikanske Stranke. Glede izmenjave stanovanja je že vse preskrb- ljeno. Dognalo pa se je, da stroj. vod. nam. Pavel Zečič sam nima stanovanja in stanuje pri enemu svojemu prijatelju, ki mu je iz usmiljenja odstopil eno sobo. Takoj je nastal šum, da za to premestitvijo tiči nekdo drugi in res, dognalo se je, da je ta premestitev prišla naravnost iz pisarno pokrajinske uprave in ne iz obratnega ravnateljstva. Jasno je, da je pokrajinska uprava pritisnila z vso sUo na obr. rav. j. ž., da se sodr. Marcel Žorga takoj premesti, ker se bližajo volitve. Da pa ne bo to tako izgledalo, mora obr. rav. j. ž. dati plašč seveda iz službenih razlogov, da bo ostalo tajno, da se ga preganja iz političnih razlogov. Obr. rav. j. ž. je prišlo v zagato ter je začetkoma protestiralo, da se pokra- Podlistek. Akcijski program in taktika neodvisnih strokovnih ©rsanižacii. (Predlog izvrševalnega odbora Cen-tra'nega medjusaveznega Sindikalnega Odbora Jugoslavije za državno strokovno konferenco.) Vsled tehničnih zaprek nismo mogli pravočasno objaviti predlogov. katere je stavil J. O. C. M. S. O. J. za državno konferenco. Ker pa smatramo za potrebno, da te predloge pozna vsak član neodvisnih organiza-ci), jih bomo objavljali v prihodnjih številkah »Strokovne Borbe«. Uredništvo. I. Pogoji boja, metode, sredstva In organizacija. § 1. Pogoji borbe. L Naloge in taktika strokovnih organizacij se določujejo po stanju in jačini razrednega boja, tako v internaci- jonalnem kakor v nacijonalnem merilu. Izhodna točka tega boja je neoporeče-no dejstvo, da je moderna kapitalistična družba dospela do perijode razpadanja in da se trgajo vse vezi kapitalistične družbe. Znaki razpadanja so sledeči: Kolosalno narastli (državni) dolgovi, kratkotrajna prosperiteta pojedinih Industrijskih strok, ki se končujejo v ostrih splošnih krizah. Krizam sledijo neprestani boji na večih frontah, ekonomska nestalnost, naraščanje brezposelnosti, propadanje kmetijstva. Vse to vodi k tendenci zniževanja plač, poslabšanja delovnih pogojev. Skratka, absolutna nemogočnost z normalnimi sredstvi vpostaviti ekonomsko, politično in socijalno ravnotežje. 2. Vsled vedno večje ekonomske krize, kakor tudi vsled neverjetnega opustošenja, katero je povzročila vojna, se socijalni boji v vseh državah po-ostrujejo, vodi se vedno ostrejša borba. Povsodi nastajajo velikanske stavke, proletarijat kaže voljo, da potom stavk utrjuje svoje pozicije pred ofenzivo kapitala in da v boju pribori zboljšanje neznosnega položaja. Toda proletarijat se bojuje v razcepljenih vrstah in na ta način se izpostavlja nevarnosti, da bodo posamezni oddelki poraženi in uničeni. 3. Boj proletarijata jc tim težji, ker so se kapitalisti sami združili v močne dobro organizirane organizacije, da bi onemogočili razredno borbo proletarijata. V vseh državah, je buržuazija poleg normalnih zaščitnih organov (vojska, policija, sodišča itd.) ustanovila še posebne organizacije, katere je tudi tajno oborožila, da s silo udušijo delavski pokret. 4. V boju zoper vedno večjo nezadovoljnost ljudskih množic nastopa kapitalizem enotno in vporablja v boju proti proletarijatu svoje najboljše gospodarske organizacije. Buržuazija se zaveda, da bo mogla ohraniti kapitalistični družabni red le tedaj, če bo v boju koncentrirala vse svoje materijelne in moralne sile, če bo deležna izdatne državne podpore. Buržuazija nikdar ne loči politiko od ekonomije. 5. Naloge strokovnih organizacij v dobi mirnega razvoja so bile: potom čvrste, disciplinirane organizacije mas delovnega ljudstva povečati materijelno poboljšanje mezd in delovnih pogojev in tein potom delati za uvedbo socijalistič-ne družbe. Strokovne organizacije, ki stoje na stališču nepomirljive razredne borbe, so si stavile za svojo nalogo, da ujedinijo cel proletarijat v eno, enotno organizacijo, ki bo pripravljala proletarijat za rušenje kapitalizma. Te naloge so danes, v dobi razpadanja kapitalističnega družabnega reda, postale zelo važne. Strokovne organizacije so šola socijalizma, so šola za armado, ki bo konečno odpravila kapitalistično izkoriščanje. Vprašanje je samo, kako in na kaki podlagi je treba združiti proletarijat, kako ga treba pripraviti in organizirati, da bo sposoben voditi vsakodnevno borbo v cilju za dosego končnih ciljev. Danes so pogoji boja bolj komplicirani, razmerje socijalnih sil je popolnoma drugačnejše, kakor je to bilo pred vojno. Zato so tudi naloge delavskih strokovnih organizacij druge in tudi sredstva In metode boja morajo biti druge. Dalje prihodnjič. Jinska uprava umešava v privatna podjetja glede uslužbencev in da ne more tega storiti, ker ga v resnici ne potrebuje v Sisku iz službenih, ozirov, ter je predlagalo, ker ima vlada vso politično moč v svojih rokah, naj ga enostavno izžene v Sisak in mu tam preskrbi stanovanje. Seveda tega pokr. uprava ni hotela storiti iz razloga, ker sodr. Mar. Žorga uživa preveč zaupanja med železničarji in bi to med njimi napravilo velik hrup in razburjenje, koncem konca je obr. rav. j. ž. seveda na to nasilno premestitev pristalo (menda zato stoji juž. žel. pod državnim nadzorstvom). Ta slučaj dokazuje v živi luči kako vlada sama preganja v popolnoma privatnih podjetjih delavske zaupnike. Sodr. M. Žorga je izvoljen zaupnik strojevodjev po zakonu o zaščiti delavcev, ob enem je tudi izvoljen kot član disciplinarne komisije. To je dokaz, kako vlada sama spoštuje svoje zakone. Sodruga Marcel Žorga se preganja že več nego 10 let. Za časa svetovne vojne se ga je pognalo na Dunaj, ker so ga avstrijski patrijotje denuncirali, da ako ostane on še 24 ur v Ljubljani je Soška fronta izgubljena. Obdolžili so ga ve’eizdaje, nakar je moral takoj zapustiti svojo družino in oditi na Dunaj, Vsem železničarjem je ta dogodek še v živem spominu. Iz tega pregnanstva se je kmalu vrnil. Za časa preobrata je bil kot glavni reditelj z g. šapljom pri organizaciji oktoberskih manifestacij, ter je postavil delavske reditelje in stražo na vseh ljubljanskih ulicah in trgih. Po preobratu je bil poklican kot politični preganjanec od strani naše vlade, ki je zahtevala pri mirovnih pogajanjih za politične preganjance 13.395 frankov kot odškodnino za škodo, ki jo je utrpel od barbarskega Avstrijskega režima. — Kdo neki je sprejel ta denar?... Časi se izpreminjajo. Naša vlada ga preganja že od leta 1919. Ker dobro poznamo značaj sodr. Marcel Žorga, da se je Rajhenburg. V nedeljo, dne 4. februarja 1923 se bo vršil v gostilni pri gospodu Rateju v Rajhenburgu ob 9. uri dopoldne EU redni občni zbor Zveze rud. delavcev podružnica Rajhenburg s sledečim dnevnim redom: 1. Poročilo centralne uprave. 2. Poročilo podružničnega odbora. 3. Volitev novega odbora. 4. Razno. Dolžnost vsakega člana je, da se občnega zbora zanesljivo udeleži. Odbor ZRD v Rajhenburgu. Trbovlje. Na vzhodnem obratu imamo zelo dobrega paznika Kadunca, kateri se zelo lepo odlikuje napram delavcu. Da boste vedeli, zakaj se dobro odlikuje, Vam napišemo en par vrstic o njem. V soboto zvečer 20. januarja t. I. prišlo je par delavcev prehitro iz dela. Na to pride gospod Kadunc iz pisarne in zagleda uboge zmučene rudarje, nakar začne vpiti nad njimi: »Počakajte, jaz Vas bom že naučil, kedaj se pride iz dela. Jaz Vas bom kaznoval.« In res se je odlikoval tako dobro, da je kaznoval tiste delavce, vsakega za 45 kron. S tem je delavcem vzel tiste težko prlslužene krajcarje, njih otrokom in ženam pa je vzel kruh iz ust. j a gospod hodi rad v cerkev, da posluša Kristusove nauke, od katerih eden se glasi: »Delavcem in najemnikom zaslužek jemati ali jim pritrgovati je — vnebovpijoči greh. Ali ta gospod morda tega nauka ni slišal, ali ga je pa preslišal. Ali pa je že prišel iz veljave tisti nauk, ker je ofenziva kapitala, kakor •v vojni ne velja zapoved: »Ne ubijaj!« Sodrugi rudarji, vsi v neodvisno strokovno organizacijo v »Zvezo rudarskih delavcev«, da bo močna in takrat bodemo obračunali z našimi krvosesi! Prizadeti delavci. Rajhenburg. Dogodki zadnjih dni nam silijo pero v roke, kajti krivice, ki sc gode tukajšnjemu delavstvu, so tako gorostasne, da kričijo do neba. Podjetništvo »Dukič in drug«, ki ima v zakupu tukajšnji dnevni kop je začelo delavstvo tako izkoriščati in šikanirati,