Kronika NOVE SLOVENSKE SKLADBE Opatijska Tribuna je za naše skladatelje še vedno osrednji dogodek jesenskih tednov, vendar postaja zaradi primernejše programske politike Filharmonije že precej manj tudi edina priložnost. Morda smo slišali našo glasbo manj odvisno od Opatije še zato, ker je bil njen nedeljski finale repriza ljubljanskega krsta štirih orkestralnih novitet, ki so le podkrepile vtis, da je delež naših avtorjev tokrat med vsemi še najbolj preizkušen, da, skoraj brez izjeme, ne dopušča hujših nihanj med uspelimi in povsem nevrednimi notami in je torej v poklicnem tehtanju, osnovni delovni pozornosti povečini — ne lepo, zato pa razumljivo povedano — soliden. V barvi njene gotovosti, v dikciji stavka, ki tu in tam dopušča razlago, kako je bil dosežen, je naša nova orkestralna glasba še vedno delno tudi posledica svojega položaja v kulturnem okolju, kjer je izvedba redek dogodek za avtorja. Priprave nanj mu vsiljujejo čim manj tveganosti, zato so drznejše note, najslabše in najbolj izredne, rezervirane za Atelje Društva slovenskih skladateljev, za komorne zasedbe — izročilo, ki se slovenske glasbe drži že desetletja. Morda je v tem pomenu značilna razlika med orkestralnim opusom Dari-jana Božiča (»Audiospectrum«) in njegovim tretjim »Pop artom«, ki ga je na Tribuni krstil Zagrebški godalni kvartet. Tonsko tkivo komorne kompozicije utriplje s sproščeno zanesljivostjo, muzikantsko je živahnejše in hkrati bolj spontano, iz zaokroženega ritma celote sežejo daljnosežnejši utrinki svobodneje, dikcija kaže samohot-nejši muzikalni pogum. Tudi »Audiospectrum« je brez dvoma uspelo delo, le da je oblikovna strnjenost dosežena s pazljivo, skoraj prežečo kontrolo, ki na srečo izzveni kot nujnost, kot avtentično potrjevanje začrtane smeri. Po drugi strani govorita obe kompoziciji za pomembno avtorjevo odločitev: kot tonski stvaritvi sta bolj »normalni«, tretji »Pop art« domala nikjer več ne dopušča samemu zvočnemu materialu, da bi »komponiral«, temveč ga v celoti, dosledno »prekomponira«; v komorni, še dosti očitneje pa v orkestralni skladbi je ta material izbran tako, da ne more nikjer uiti ustvarjalčevi volji, usklajajoči muzikalnosti. Božičev stavek je slogovno med vsemi najbolj čist, domišljen je v kontrolirani, tehnično že domala stilizirano vodeni aleatoriki. Ivo Petrič si je v svojih »Koncertantnih dialogih« zastavil drugačno nalogo, ki prinaša poleg iskanja zlate sredine med drzno in izkušeno kompozicijsko kretnjo še »dialog« prvinskih in slogovnih zvočnih dogodkov, koncertantno spravo avantgardnega in bolj utrjenega, komorne fakture in simfoničnega prostora. Dvojnost go-stobesednosti in občutljivosti zelo vedro računa na nezmotljivost svoje ustvarjalne kulture, ki se igra z lastnimi iznajdbami in reminiscencami na različne sodobnejše, druge zvokovne kulture. Ta kramljajoča impresija, pravzaprav novodobno muzikantstvo, ki mu je doživljanje tonskih dogodkov kot impresij le snov za dokaj trdno tekoč stavek, ne seže do tako visoke lirike kot v nekaterih skladateljevih komornih opusih, zato pa so »Dialogi« v svojem nekrčevitem, razsipnem, kramljajočem ritmu, v svoji duhoviti in nekako brezskrbni samoumevnosti, prikupni izbirč-nosti in neizbirčnosti, vendarle muzika, ki je za našo glasbo tem bolj dragocena, ker je na ravni »resne« glasbe dokaj redka. Morda pomeni drobnejši pendant »Dialogom« Ramovševa noviteta »Po- Glasba 90 91 gled«, ki je prvič zazvenela v Ateljeju Društva slovenskih skladateljev. Kompozicijsko je jasneje, bolj jedro zaokrožena, vendar naj mi bo odpuščeno, če menim, da »Pogled« ni samo »razpoloženjska« glasba, da je to sicer njena bistvena odlika, a tudi majhna, očarljiva popestritev znanih avtorjevih znanj: mislim na njegovo izredno iznajdljivost v iskanju še neodkritih sposobnosti zvočil, na tisto fantastično igro pojavov ob robovih teh sposobnosti. Kljunasti flavti pač ne velja vsiljevati pretirano eksperimentalnih sunkov in Primož Ramovš je znova dokazal, kako globoko in jasno je njegovo vživljanje v naravo določenega glasbila. Piščali ni poiskal kdo ve kako nove in globoke muzike, temveč je vešče začrtal njeno mejo, nato pa jo zelo lepo ujel v čarobno »vsakdanji« poetični trenutek, ki je rahlo vznemirljivo obkrožil njeno osrednjo, prastaro, recimo — bukolično lastnost. Tudi novi orkestralni opus Pavla Ši-vica se imenuje »Dialogi«. Postavil bi ga za najbolj korektno napisani stavek naše nove glasbe: faktura sloni sicer na komorni gostoti linij, zato pa je kot celota izpeljana tem bolj dosledno in neoporečno. Soočenje novoklasici-stične melodijske logike in izzivalnega naključja, slogovni protikorak, skratka nasprotje utrjene kompozicijske šole in novejše, k povsem drugim ciljem za-zrte ustvarjalne smeri, je podano kot problematično, razrešeno pa kot sprejeta in vsrkana zvokovna obogatitev, ki jo avtorjeva tradicija obvlada gladko, ne da bi izgubila ritem razsodne iskrenosti. Simfonija Daneta Škerla ponuja med vsemi novimi deli najbolj navzkrižno vrednotenje. Zahtevno obliko bi — tvegano morda — lahko opazovali kot novodobno simfonično pesnitev brez programa. Takšen vtis zbuja zaradi povezanega razpoloženjskega loka, postavljanja kontrastov v dramatični, meditativni in scherzozni gibljivosti, ki Nove slovenske skladbe dobe v sklepu vedrejše pomirjenje. Avtorjev prvi ustvarjalni zamah je toliko poln in iskren, kompozicijsko zrel in zanesljiv, da se mu slogovna nasprotja (od romantičnih, novoklasici-stičnih Šostakovičevega tipa do aktualnih novejših smeri) ujamejo v muzi-kalno smiselnem dopolnjevanju, ki zraste v nekaterih trenutkih prvega dela do pristnega simfoničnega žarišča, prodorne skupne poante. Kratki zagon scherzoznega motiva se zdi najprej ogrožen zaradi svoje drobnosti, vendar skladatelj bolj iskro izpeljavo uspe nadomestiti z »modernimi« prehodi v tolkalih. Žal, finale ni enakovredna protiutež prvemu delu in njegova medlejša struktura postavlja celo scherzozno temo v problematično luč; videti je. kot da se pod vtisom všečne, toda predrobne iniciative ne more dvigniti do učinkovitega, prodornega uresničenja vsebinske pretenzije, ki je sicer nakazana, vendar v primerjavi s prvim delom premalo enakovredna. Kljub pomislekom pa je Škerlova Simfonija zanimivo in tehtno delo, ki na odličnih mestih izkazuje ustvarjalca z redko sposobnostjo za polnokrven, pristno simfonični zamah. »Stop tirne« Pavla Mihelčiča so krstili v Opatiji. Skladatelj je tokrat v gibčnosti svoje tonske misli nekoliko drznejši, muzikantsko bolj sproščen, v igrivosti samozavestnejši, zato je s svojim delom obetajoče presenetil. Nasprotno pomeni »Dnevnik« Alojza Sre-botnjaka kar bolečo krizo. Skladba se poskuša z vdiranji in dopuščanji novejšega odnosa do zvoka, ki pa jih osrednja kompozicijska ambicija le stežka opraviči. Prav tako celota ne more uzakoniti fragmentarnosti, ki učinkuje bolj nemočno kot hoteno in se komajda rešuje v vzgibih tonskega jezika, ki je skladatelju pred leti žarel v siloviti in ostro neizpodbitni premočrtnosti. »Trio 1972« Danila Švare je v gradnji sicer bolj strnjen, vendar le do stopnje delovne izkuše- 92 Peter Kušar nosti; v odlomkih še vzdrži novoklasi-cistično koncertantno pozornost, a se kar ne more dvigniti nad umetniško manj zanimivo šolsko vajenost. Igor Štuhec je slogovno med obema skladateljema, njegov »Tisnikarjev trio«, pri- ložnostni opus, se delno vrača k starim izkušnjam v stavku, ki je ravno toliko novoklasicistično naravnan in motivi-čno obdelan, kot v zvoku in izraznih željah bolj natlačen in ekspresivnejši. Peter Kušar