Ucitelj in narod. (Alojzij Kecelj.) ^e hoče človek srečen biti, treba se rnu je učiti. Kar pa velja o posameznem človeku, to velja tudi o množini ljudij — o narodu. Vsak rodoljub naj dela na to, da ima narod dovolj priložnosti do učenja in sicer tako, da se učenje vjeraa s splošnimi potrebami t. j., skrbeti mu je za dobro urejeno šolo. Broz pouka ni oraike in brez te ne slobode v dobrem pomenu. — Bogastvo, moc in saraostojnost narodova je sad dobrega šolstva, vsaj tako nas uči preteklost in sedanjost srečnih narodov. Nasprotno pa rai ni znano, da bi bil kak narod zaradi obče izobrazbe, oziroma predrage šole ubožal ali pa, da bi ga bila zgodovina označila s »fuit". Zato pa vsak pošteno misleoi rodoljub, ki dejanski, resnično in nesebično ljubi svoj rod, vse svoje moči zastavlja v to, da ga osreči. Z navdušeno besedo in dejanji vzbuja pri vsaki priliki ljubezen, zaupanje, unemo in požrtvovalnost pri o šoli in učiteljstvu napačno sodečih slojih, z nasveti ia pravično kritiko pa zboljšuje duševne in raaterijelne potrebe, katere terja šola, da ji je mogoče ustrajati na potu svojega namena — do popolnosti. A koliko pa ima narod slovenski takih šolskih prijateljev, ki bi priporočali korist šole in vse ono, kar je ž njo v najtesneji zvezi n. pr. spoštovanje in zaupanje do učiteljev, ker brez slednjega ni upanja, da bi bil uspeh ugoden? S tem pa nikakor ne mislim reči, naj se učiteljstvo izjemoma blagruje, dasi bi stvari sami tako pretirovanje ranogo koristilo. A tega učitelj ne terja, pač pa si usoja prositi, da se njegovo delovanje ne sodi iz osobnih ali strankarskih namenov krivično ter da se morebitni neuspehi in napake nepristranski pretehtavajo z upoštevanjem razmer, ki so jih povzročile. Tako blagohotno sodelovanje šolstvo vzdržujočih in podpirajočih udov slovenskega naroda bi v kratkem času domače šolstvo povzdignilo na ono višino, s katere se z veseljem in zavestjo zre v srečno bodočnost narodovo. Ali je upanje, da se pri nas doseže tako skupno delovanje? Ne rečem ne da in ne ne, ampak si usojam le podati nekaj, o čemur sem se sam prepričal, nekaj pa iz izkušenj stanovskih bratov in sestric: 1.) L. 189 . . . . je bil političen shod v nekem večjem kraji na Kranjskem. Zbralo se je mnogo radovednega ljudstva, da bi iz prve roke zvedelo, kje pohajkva z odprtimi rokami težko pričakujoča sreča Kranjcev in kaj jo ovira, da jo tako dolgo ni k nam. Nisem bil navzočen pri tem shodu, a zvedel sem iz prijateljevih ust, da je nek posveten gospod veliko narodne nesreče pripisal predragi brezverski šoli in tem nebodigatreba učiteljem, katerira je celo prisodil tudi nekaj sorodstva z židi. Nihče ni oporekal navdušenemu govorniku javno, a narod pa se je po shodu v doraačern medsebojnem pogovoru domov grede izrazil: Bolje bi bilo, da bi bil ta gospod molčal! Vidite, tako govori narod, ki ljudsko šolo rabi in jo po uspehih dejanski pozna, a zopet drugače oni, ki želi ta narod zastopati. 2.) V nekem kraji je prosil učitelj za boljšo službo. Ko je narod to zvedel, takoj ga je prosil, naj še ostane. Svojo prošnjo pa je podprl s tern, da bo prosil za zvišanje tamošnje plače, ker je taka plača za učitelja premajhna — z dostavkom, da bo v slučaji neugodne rešitve sam skrbel za letni priboljšek. Tako raisli narod o uoiteljskih plačah, a njega zastopnik je pa na javnem kraji prav slabo obsodil učiteljstvo. 3.) Nek učitelj je bil na lastno prošnjo že dekretovan za drugo učiteljsko službo. A ko je narod zvedel, preprosil ga je z obljubo, da mu izpolni sleharno željo pri popravljanji stanovanja. 4.) V nekem zelo oddaljenem kraji, kjer se učitelji pogosto menjavajo, so tamošnji prebivalci učitelju po dvomesečnem službovanji ponudili brezplačno kurjavo samo zato, da bi ga smeli prištevati svojim. 5.) V neki vasi je bila šola zelo potrebna. Gosposka je silila zidati, a vaščanje so se v začetku branili, pozneje pa so ustregli tej potrebi. Šola se je s prihodom učiteljevim slovesno odprla, in pričel se je redni pouk ter ž njim novo življenje v vasi. Mahoraa so se pre- menili prejšni predsodki v ponos, ki ga neti nova stavba v dvojnern pomenu: kot ognjišče narodne vzgoje in kot okrasek vasi. In če danes ta posteni narod opomniš na rnali odporček, sramuje se ga, zakaj troški zidanja so zaradi dobrega gospodarstva znašali za najbogatejšega in največjega pose.stnika 70 gld., katere je plačal v treh letnih obrokih. Navedel bi lahko še mnogo takih vzgledov, a jih opuščam, ker itak jasno govore dostojna šolska poslopja o zavedni požrtvovalnosti našega naroda. Ker sern že pri prvem vzgledu povedal, zakaj narod ugodno o šoli sodi, mi je še odgovoriti na vprašanje: Zakaj nekaterniki tako trdo govore o nji ? Našim nasprotnikom nočem podtikovati kakih skrivnih namenov, ker jih kot človek tudi ne niorem vedeti. Pač pa si rnislim, da ti govorniki zato tako govore, ker našega šolstva ne poznajo po praksi, temveo le po časopisih in.brošurah. V teh se naznanjajo ined drugirn, nio ne tajim, tudi resnične napake in veliki pregreški poleg drznih izmišljotin. Med nami se kaj takega ne godi, pač pa v krajih, kjer bivajo ljudje raznih veroizpovedanj. In take šoli in učiteljstvu kvarljive novice se poprirne z oberaa rokama ter jo pri javnih nastopih razteguje in žalibog tudi raztegne tako na široko, da ž njo pokrije vse šolstvo. Ker se pa to zagrinjalo celo govorniku teorije zdi pretemno, osvetli je navadno, a gotovo, če je kak učitelj navzočen; vidite, tako je tam, a pri nas pa bvala Bogu še ni takd hudo, ker imamo vestne učitelje; vender pa varn je treba pravočasno skrbeti, da se tudi pri nas kaj takega ne zgodi. Potem našteje, koliko se potroši za učitelje ter učiteljice in koliko stanejo šolske palače. Kar s tisoči se drgne ob narod tako dolgo, da ta, nevajen tako visokih števil, oraamljen pritrdi govornikovemu sklepu: to je pa res preveč! Ali se morda s takim stokanjem koristi ugledu šolstva, ali pa so ž njim zboljšuje gospodarsko stanje naše dežele? Ali misli oni, ki čuti v sebi sposobnost deželnega poslanca, dobrega deželnega gospodarja in kovača narodne sreče, da kmet ložje šolski naklad plačuje, če mu ga nalaga s krvavečira srcem in tresočira glasorn ? Isti, ki res želi narodu sreče, ne bode s pretiravanjem šolskih brernen budil mržnjo do šole, arapak bo skušal ublažiti ta bremena. Šola je potrebna. To priznava že vse prebivalstvo, in če je kaj izjem, so te na napačnem potu, kar mi bo vsak pameten človek pritrdil. In čemur se ne moremo izogniti, tega se poprimimo z veseljem in treznim premislekom. Saj šolska poslopja na deželi niso tako draga, kakor se nam kažejo v proračunih. Tlaka v lepem zimskem času z dovažanjem raaterijala marsikak stotak odstriže; pa tudi ostali proračunjeni denar ostane večinoma doma. Učiteljske plače, ki znašajo na leto 344.309 gld., niso tako huda žrtev. Za ta denar se poučuje 14* 84.000 otrok. Na vsakega šolarja pridejo povpreono na leto 4 gld. Ker pa plačuje Ljubljana skoraj polovico davkov, znaša letni prispevek za šolarja na deželi le 2 gld., kar pa tudi ostane v šolski občini, ker učitelji navadno ne nadlegujejo hranilnic z vlaganjem denarja. Mnogo stanejo neobhodno potrebni troški za vzdržavanje telesa kratkega življenja, a troški za vzgajanje neumrjoče duše pa le 2 gld. Slab oče, slaba mati, ki bi se branila pritrgavati na leto par gld. za likanje duše svojega otroka, a še mnogo slabši pa je oni, ki takirn ljudera daje potuho. Naj bi ti govorniki raje premišljevali, karn bi brez šole zašla morala 84.000 otrok, med katerimi je mnogo takih, ki se starišev ne boje ter jih le strah in spoštovanje pred duhovnimi in svetnimi učitelji ohranjuje na pravi poti. Zopet drugi pa podtikavajo učiteljstvu neuspehe. Jaz poznam več šol, in v vseh so uspehi prav dobri ali vsaj dobri; za vso deželo pa tega seveda ne morem vedeti. Zato si bom pomagal z izjavo gosp. deželnega predsednika, kateri je nadzoroval mnogo kranjskih šol v raznih krajih in ima poleg tega vsa poročila okr. šol. nadzornikov v rokah. In ta gospod, dejanski in teoretično v naših šolah poučen, je na razna sumničenja deželnih poslancev glede neuspehov rekel blizo takole: ,,Učitelji na Kranjskem dosezajo prav povoljne učne uspehe, in če še upoštevamo, da raesto 800 le 565 učiteljev poučuje nad 83.000 otrok večinoma po jednorazrednicah, pač ne rnoremo več zahtevati od učiteljev, kakor v istini store". A posaraezniki pa še ne prenehajo! Ko se jira jedno orožje izvije iz rok, poprimejo se zopet drugega. Tako je nek gospod, hoteč koristiti ugledu šolstva, imenoval učitelje ponesrečene dijake. Mogoče, da bi mu bil kdo pritrd.il, ko bi bil naštel tiste osebe, a kar vse v jeden koš metati, zdi se vsaj meni krivično. Ali ni med narai mnogo učiteljev, ki so dovršili gimnazij ali realko? Na vseučilišče niso mogli, ker niso imeli drobiža, za duhovski stan pa ne poklica. Ali so to ponesrečeni ali propali dijaki? Nekaterim ni šla grščina, drugim zopet ne latinščina in prestopili so na učiteljišče, ker so imeli več veselja do učiteljskega stanu nego do učenja nepriljubljenih jim jezikov. Poznara pa tudi take, ki so z boleznijo izgubili kak girnnazijski razred in so se raje posvetili učiteljskemu stanu, kakor da bi bili ponavljali. Da to niso ponesrečeni ali propali dijaki, temveč z dušo in telesom učitelji, kaže njih uradno in.javno delovanje. Pa recimo v nasprotnikovem zmislu, da vsi ti še niso imeli poklica do učiteljskega stanu, ko so prestopili prag učiteljišča. Brez greha sme verjeti tudi naš nasprotnik, da bi ga tain tekom 4, 3, 2 let napolnili s poklicnim duhom. Kje se pa naši fantje navzemo vojaškega duha? Morda doma pri svojih izvoljenkah? Sploh pa ni nihče ponesrečen dijak, ki je dovršil svoje študije bodisi za dobrega ali slabega učitelja, profesorja, zdravnika i. t. d.; saj še nikdar niso bili vsi ljudje jednaki. Vesel pojav glede učiteljskega stanu pa sern opazil v nekem slov. literarnem listu. V zelo zanimivi povesti slika pisatelj učitelja tako, kakoršen je in kakoršen mora biti — mož poštenjak. Nasprotno pa se ne morem načuditi uredniku drugega slov. literarnega lista, ker je vzprejel spis, v katerem se ponižuje učiteljstvo. Oče tega spisa je privoščil staremu, nadušljivemu nadučitelju krraežljavo, suhljato zakonsko ženico, uoitelja (dva) pa je ošemil, kakor ravnatelj kakega cirkuza svojega rnuhastega Avgusta, s čudovito nerodnostjo in neokretnostjo. Tako duhovito naslikana je posedal ob prostem času v trško krčmo, kjer se pije poleg vodenega čvička in starega grenkega piva menda tudi fini »fabriški šnops", da sta ,,fižolkala" ali pa kvartala za užigalice v družbi po konjskem potu smrdečih voznikov. Nam gotovo ne ugajajo taki spisi in upara, da tudi ukus slovenske inteligencije še ni tako pokvarjen, da bi mu šla taka hrana v slast. Taka pisava pa ni kvarljiva samo jednemu stanu, ampak celemu narodu. Recimo, da se ta spis prevede v nemščino. Kaj si bodo raislili Nemci o kulturi Slovencev, ki imajo take učitelje. In kdo naj Nemcu oporeka v slučaji politicne uporabe, ko se sklicuje na Slovenca-realista? Navedel sem razne glasove za in proti našemu stanu, ki so odmevali le kratko dobo na prostem, med štirimi stenami ali pa še odmevajo na potrpežljivem popirji. Ali ni vse to grda nehvaležnost, kar se piše in govori proti slovenskemu učitelju s slovensko besedo? Proti učitelju oziroma učiteljici, ki je z ranogimi uraotvori obogatil slov. literaturo, ustvaril slov. pedagogiko in knjižnico za mladino, spisal učne knjige, zboljšal metodo, sestavil terminologijo za pouk v ženskih ročnih delih, ustanovil bralna in pevska društva v izobrazbo naroda, katerim je večinoma učitelj če že ne duša, pa vsaj velik sotrudnik. Vse to pa zvršuje po strogo izvršeni službi brezplačno, nesebično, iz golega rodoljubja do iskreno ljubljenega naroda. — Kake razpoke bi nastale v narodnem življenji, ko bi se duševno delo učiteljev uničilo, in bi se učiteljstvo umaknilo javnemu delovanju! Kdo bo nadomeščal to duševno delo in tisočake, ki jih od svojih malenkostnih plač polaga leto za letom na domovinski oltar? Poleg tega pa si vzdržuje učiteljska društva, ki rau niso v zabavo, ampak v vežbanje za svoj poklic. Ta društva so nekako dopolnilo uradnih okr. učiteljskih konferencij, da se v njih obdelava v polni meri učna metoda, kar v prvih ni možno zaradi jednokratnega snidenja v letu. Društvena zborovanja so, rekel bi, nekaka ^metrga", v kateri se gnete duševno testo v tako obliko, da je otroci lahko in radi povživajo in se tudi trajno odebele, ker je že toliko lepa pridejanega, da se krepko drži otroškega spomina. Da ti shodi stanejo novcev, umevno je vsakerau, da se darujejo posredno šoli po učitelju, treba je pa vender povedati vsaj nekaternikom, ki ne poznajo ali nočejo poznati teh blagih činov in učinkov ! Na tako delajoče učiteljstvo bi moral biti vsak narod ponosen. Saj neuspehov menda ni, in če so, niso terau krivi učitelji, ker še nimajo takih pušek, da bi na razne distance streljali abece v spoinin onim otrokom, katerim je pot do šole zastavila bolezen, sneg, povodenj, pomanjkanje sedežev v šoli, zanikrnost i. t. d. Vsega tega pa nisem omenil iz baharije, ampak le za to, da obvarujem nekaternike greha krive obsodbe. Marsikateri misli, da mora pri tej ali drugi priliki govoriti in si v tej dozdevni stiski izbere pohlevnega učitelja, češ, tega se bora lotil, ker zna voljno prenasati vsako gorje, tolažeč se s svetopisemskim rekorn: ,,Blagor jim, ki po nedolžnem preganjanje trpe! . . ." Omenjam pa tudi zat6, da vsak v svojem kraji pri vsaki priliki in vselej zabranjuje svojega bližnjega pred takim grehom, ki ne krade samo bližnjemu časti in postenja, temveč neti tudi sovraštvo ter ovira razvoj šolstva in omike. To pa nam ne bo težko, saj srao visoki politiki in to moramo biti, ker je šola politikum. Toda naša politika je raed štirimi stenami, ki se prične z abece in neha, ko smo dovedli svojo stranko tako daleč, da je dobila v vseh predmetih oni teraelj, na katerem more zidati v izbranem poklici t. j. stanu svojo časno in večno srečo. In osreči se vsak s terni teraelji neobhodno potrebnih vednostij, če šoli odrasli živi po učiteljevih naukih in se izobrazuje na podlagi znanega najbolj iz onih predmetov, ki so mu v izbranem poklici najbolj potrebni. Taki uspehi naše polike nam ne bodo v škodo, ker hvaležnost še ni izmrla. Pač pa se ne bo sreča smehljala onemu, ki raje svoj sluh nastavlja zapeljivim, strasti vzbujajočim govorom in pogovorom, mesto da bi se ravnal po prejetih naukih in lepih vzgledih, katere mu je učitelj svoječasno z velikim trudom vtisnil v sporain ali potora jezikovnega in zgodovinskega pouka ali pa potom vestno presojenih knjig za mladino. Kolikrat se nevedoma uniči to delo dandanes, ko se kar po strojevo govori brez vsestranskega premisleka. Marsikateri govornik misli, da ne pohujšuje, ko vidi pred seboj le odrasle poslušalce. Toda, ko ti pridejo domov, pripovedujejo vse tako ali še trše, kakor so slišali družini v navzočnosti otrok, ker na kmetih še ne poznajo spalne sobe, sobe za otroke, salona i. t. d. Lahko si mislimo, koliko izgubi učitelj na spoštovanji pri otrocih, ko prebavljajo po očetovih ustih vzprejeto mržnjo: nKoliko ti šomaštri našega denarja požro". Brez težave bi se prenašali taki poniževalni udarci, ko bi veljali sarao učiteljevi osebi in ne javnemu funkcijonarju, kateremu se na tak način odtuja preje mu zaupno udana mladež ter s tem obtežuje vzgoja, pouk in vzdržavanje discipline, s katero je pričeti že v zgodnji mladosti, da dobi cerkev dobre kristjane in cesar poštene državljane. S takim nepre- raišljenim govorjenjem se po jedni strani udari nedolžnega ucitelja, mladeži se oteži že priljubljena pot v šolo, starišem pa že navajeno pošiljanje; po drugi strani se pa pokaže pravega sebičneža. — Saj mora vsak človek imeti sredstva za življenje, torej tudi taki govorniki. Tisti, ki služijo kruh z glavo, zajemajo iz jednega in istega vira le po različnih potih in načinih. Toda takrat, ko si sara pridobiva iz tega vira sladko hrano, ne smili se rnu narod, pač pa se takrat, ko narod reže grenek kruhek svojemu ucitelju, mislira, da ne pretiravam, največjemu dobrotniku za duhovnikom, tolče ob koščeno trdnjavo svojih pluč, da te mileje zapojo: ubogi davkoplacevalec, ubogi kmet! Morda se mi bo oporekalo, češ, saj se ne govori tako ostro, in učinek teh govorov ni tako hud. Prvemu delu tega ugovora se lahko pridružim, ker sem take govore po vsebini bral ali pa sera jih po drugih zvedel, nikakor pa ne drugemu, ker učinek je tudi lahko sad različnega razumevanja ali pa pretiravanja, kakor kaže ta vzgled: V nekern kraji sta se ob cesti pogovarjala dva kmeta. Jeden reče proti drugemu, kazoč na šolo z nad 500 otroci in s petimi učitelji: Vidiš, tam-le bo kmalo dva hudič vzel! In obrnivši se proti drugerau, jedno uro oddaljenemu kraju, kjer je dvorazrednica z 240 otroci: tam pa jednega! In prav je tako! Cemu jih bomo toliko redili? Ali ni to žalosten pojav malega davkoplačevalca, ki v razsvetljenem 19. stoletji v jedni minuti tako hladnokrvno prepušča hudiču kar po tri žive učitelje, oziroma učiteljice samo zato, da bode plačeval na leto 50 kr. manj davka. Dovolj naj bode teh vzgledov za in proti šolstvu. Prvi nam dajo zadoščenje ia upanje na boljšo bodočnost, drugi nas pa žalibog izzivljajo ter obtežujejo že itak težavno službo našo. Naših neprijateljev število se čedalje raanjša, a večajo se vrste onih, kateri v vsern svojem dostojanstvu ne zabijo prvih svojih učiteljev. Pač zelo pokvarjen človek je isti, ki bi ga ne presunil spodbudljiv vzgled milostljivega gospoda knezoškofa dr. Mihaela Napotnika, ko je 4. julija 1891. 1. pri vzprejemu nagovoril šol. ravnatelja Fr. Jamšeka povodom birraovanja v Rajhenburgu rekoč: ,,Presrčno me veseli, videti svojega prvega učitelja; vedno sem Vas ohranil v svojem srci". — Pri obedu pa mu je z laskavimi besedami napil nekako tako-le: »Nehvaležno bi bilo, ako bi se ne spominjal moža, ki je tukaj v naši sredini ..." V nadaljnjem svojem govoru je povdarjal veliko važnost učiteljskega delovanja, dokazujoč to z besedami sv. pisma: Tisti, ki druge poučujejo, se bodo svetili, kakor zvezde na nebu. Vidno ga.njen je g. Jamšeka zagotovljal, da se v svojih vsakdanjih molitvah tudi njega spominja. Tako sodi visok cerkveni dostojanstvenik o učiteljstvu. On se ne srarauje svojega učitelja, ampak očitno pred zbranim narodom je izrazil notranji čut svojega pleraenitega srca do onega, ki mu je podajal prve nauke. Ta dogodba pa tudi nam molče kaže, s kakšnim delovanjem se doseže tako odlikovanje. Vi, neprijatelji šole in uciteljstva, posneraajte ta vzgled in priznajte učitelju to, kar rau gre! Opustite nepotrebno pretiravanje bremen, ki davkoplačevalcu ne koristi prav nič, pač pa ovira vzgojo in pouk. Odpravljajte raje prestopke posameznikov brez namigavanja na ves stan ter sploh delujte v to, da napredujerao vsporedno z drugirai narodi, ker drugače je narodna srart, neizogibna. Podpirajte trudeče se in vse dobro hoteče učiteljstvo, da ne bode imelo samo posameznih prijateljev na svoji strani, ne častne manjšine ali vecine, arapak ves narod. Ko zavlada taka neprodorna sloga med učiteljern in narodora, bo slednji, če že ne z veseljem, vsaj z zavestjo, da podpira dobro, koristno in potrebno stvar, dajal potrebščine za šolstvo brez zle volje, kar se že v mnogih krajih godi. In ko se bode to vse z lahkim, radovoljnira srcem v večji meri skladalo, tudi narodnim zastopnikom ne bodo srca krvavela, ko bodo vlagali kvas uciteljskemu kruhu.