številka 2 | 2010 | letnik III.
^Sdavia Centra lis (SCN) ISSN 1855-6302
Izdaja
Oddelek za slovanske jezike in književnosti Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru
Published by
Department of Slavic Languages and Literatures Faculty of Arts, University of Maribor http://www.ff.uni-mb.si/index.php?page_id=225
Glavni in odgovorni urednik — Editor-in-chief
Marko Jesenšek (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO) Uredniški odbor — Editorial Board
Silvija Borovnik (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO), Jožica Čeh Steger (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO), Marc L. Greenberg (University of Kansas, USA - Univerza v Kansasu, ZDA; urednik za jezikoslovje — linguistics editor), Alenka Jensterle Doležal (Univerzita Karlova v Praze - Charles University of Prague, CS), Ludvig Karničar (Karl-Franzens-Universität Graz - University of Graz, A), Mihaela Koletnik (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO), Mark Richard Lauersdorf (University of Kentucky, USA - Univerza v Kentuckyju, ZDA), Istvan Lukacs (Eötvös Lorand Tudomanyegyetem - Eötvös Lorand University of Budapest, H), Irena Stramljič Breznik (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO), Miran Štuhec (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO; urednik za literarne vede — literature editor), Božena Tokarz (Uniwersytet Sl^ski - University of Silesia, PL)
Tehnična urednica — Technical editor
Natalija Ulčnik (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO) Številko so uredili — Guest editors
Marc L. Greenberg (University of Kansas, USA - Univerza v Kansasu, ZDA), Mihaela Koletnik (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO), Mark Richard Lauersdorf (University of Kentucky, USA - Univerza v Kentuckyju, ZDA), Astrid van Nahl (Universität Bonn - University
of Bonn, NEM)
Jezikovni pregled — Language Editors
Marc L. Greenberg, Mark Richard Lauersdorf (angleščina - English) Marko Jesenšek, Mihaela Koletnik, Natalija Ulčnik (slovenščina - Slovene)
Uredniški svet — Advisory board
Eric P. Hamp (Chicago), Istvan Nyomarkay (Budapest),
Ivo Pospišil (Brno), Emil Tokarz (Bielsko-Biala), Zinka Zorko (Maribor)
© Slavia Centralis (SCN)
SCN izhaja dvakrat na leto - SCN is published twice yearly Vključenost SCN v podatkovne baze — SCN is indexed/abstracted in:
MLA Directory of Periodicals, Modern Language Association of America, New York; Ulrich's Periodicals Directory, R. R. Bowker, NY, USA; Linguistic Bibliography, The Netherlands
Naslov uredništva — Editorial address
Slavia Centralis, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, SI - 2000 Maribor
Letna naročnina: 12 €, za študente in dijake 8 €
TRR: 01100-6000020393
Cena posamezne številke: 6,80 €
Annual subscription/single issue (outside Slovenia): 24,20 €/13,60 €
Tiskano s finančno podporo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije in Slavističnega društva Maribor - Published with financial support of Javna agencija za knjigo Republike Slovenije and Slavistično društvo Maribor.
Oblikovanje in prelom — Design and typesetting: Grafični atelje Visočnik Natisnil — Printed by: Dravska tiskarna Naklada — Circulation: 300
Vsebina / Contents
Razprave / Studies
5 Siawomir Gala, Božena Ostromgcka -Frqczak, Mesto besedotvorja v raziskavah poljskih govorov in narečij / The place of the study of word formation in the Polish dialectological research
17 Danila Zuljan Kumar, Cohesive means in Slovenian
spontaneous dialectal conversations / Kohezivna sredstva v slovenskih spontanih narečnih pogovorih
35 Eveline Wandl-Vogt, Point and find: the intuitive user experience in accessing spatially structured dialect dictionaries / Pokaži in najdi: izkušnja intuitivnega uporabnika pri dostopu prostorsko strukturiranih narečnih slovarjev
54 Đuro Blažeka, Temeljna načela i postupci u pretvaranju sirove dijalektološke građe u znanstveni rječnik / Temeljna načela in postopki pri pretvorbi surovega narečnega gradiva v znanstveni slovar
74 Rada Cossutta, Slovene regional atlases: from SDLA-Ts to SDLA-SI / Slovenski regionalni atlasi: od SDLA-Ts do SDLA-Si
80 Ludvik Karničar, Tezaver slovenskega ljudskega jezika na Koroškem - dokaz živosti graške slavistike / The Thesaurus of Slovene Dialects in Carinthia - an Indication of the Vitality of Slavic Studies in Graz
87 Mojca Horvat, Izoglose v prekmurskem narečju - regionalna geolingvistika / Isoglosses in the Prekmurje Dialect - Regional Geolinguistics
109 Ljudmila Bokal, Izrazi za sneg in smuči v slovenski
smučarski terminologiji / The terms for snow and skis in Slovene ski terminology
125 Natalija Ulčnik, Slovarsko gradivo Ftičarjevega romana Za näprsnjek vedrine / Lexicographical Material in Ftičar's novel Za näprsnjek vedrine
138 Genovaité Kačiuškiene, Le dialecte natal: analyse de
l'opinion des intellectuels et des villageois de Lituanie / Rodno narečje: analiza mnenja intelektualcev in vaščanov v Litvi
147 Pe^uHa Keamume, ®yH^H0HHp0BaHHe TonoHHMOB h 3TH0HHM0B b penn OTTOB^B HaTBHH / Toponimi in etnonimi v leksiki Litovcev v Latviji
159 Mira Krajnc Ivič, Kako natančna je lahko transkripcija / How Precise Can a Transcription Be?
174 Marija Stanonik, Narek - izgubljen slovenski folklorni žanr / Lament - A Lost Slovenian Folklore Genre
Poročila / Reports
191 Goran Filipi, Regionalna lingvistična atlasa: Istriotski lingvistični atlas (ILA), Istroromunski lingvistični atlas (IRLA) / Regional Linguistic Atlases: the Istriot Linguistic Atlas (ILA) and the Istroruomanian Linguistic Atlas (IRLA)
208 Navodila avtorjem 210 Guidelines for contributors
Mesto besedotvorja v raziskavah poljskih govorov in narečij
StAwoMiR Gala, Božena Ostrom^cka - Fraczak
Uniwersytet Lódzki, Wydzial Filologiczny, al. Košciuszki 65, PL - 90-514 Lódz, dialekt@uni.lodz.pl, ostra@uni.lodz.pl
_ SCN III/2 [2010], 5-16 _
V prispevku je prikazan delež besedotvorja pri opisu poljskih govorov in narečij. Kljub pomembnim dosežkom besedotvornih raziskav etnične poljščine je vloga narečnega besedotvorja še naprej omejena. Avtorja opozarjata na potrebo tovrstnega raziskovanja v okviru preučevanja govorov in narečij.
The paper highlights the role of word formation in defining Polish dialects and local dialects. Despite significant research accomplishments in word formation of non-standard Polish, the role of dialectal word formation is still insufficiently elucidated. The authors postulate further research in the field of dialects and local dialects.
Ključne besede: metodologia raziskovanja, besedotvorje, dialekto-logija, poljski jezik
Key words: research methodology, word formation, dialectology, Polish language
Naslov prispevka napoveduje prikaz vloge besedotvorja glede na druga področja jezikoslovja in opredelitev pokrajinskih različic etnične poljščine. Tako izhodišče je utemeljeno z dejstvom, da ima poljska dialektologija nesporne dosežke tako na področju temeljnih metodoloških vprašanj kot na področju jezikoslovne kartografije. Naj navedeva nekaj primerov: sintetične razprave Kazimierza Nitscha, Dialekty jqzyka polskiego (Nitsch 1957), Karola Dejne, Dialektypol-skie (Dejna 1973); različni atlasi pokrajinskih govorov, npr. kašubski (Stieber, Popowska - Taborska 1964-1978), šlezijski (Zar^ba 1969-1980), mazovijski (Horodyska - Gadkowska, Kowalska, Skrzyžewska - Zaremba 1971-1992), ve-likopoljski atlas (Sobierajski, Burszta, 1979-2005); narečni atlasi celotnega poljskega ozemlja v geografskem okviru: Maly atlas gwar polskich (Nitsch, Karaš 1957-1969) in veliki Atlas gwar polskich (Dejna, Gala 1998-2002).
Načela pokrajinske delitve poljskega etničnega ozemlja izhajajo predvsem iz fonetično-fonoloških pojavov, v manjši meri iz leksikalnih. V dialektoloških atlasih so kartografirani predvsem rezultati fonetičnih inovacij na primerih posameznih besed, z leksičnimi kartami pa so bili prikazani fonetični pojavi. Le v velikem Atlasu poljskih narečij so karte zasnovane tematsko-problemsko in sistematizirane glede na inovacijske pojave na ravni vokalizma in konzo-nantizma; npr. karte: Evolucija q (< stpol. 4) - karta 102, Refleksi za -q v izglasju - karta 103, Evolucija q (< stpol. q) - karta 106, Narečni ekvivalenti -q v izglasju (< stpol. q) v 3. osebi sedanjika množine - karta 111, Medbesedna fonetika - karta 9, Mazurjenje - karta 15, Izginjanje zapore v prednjejezičnem zobniku l - karta 36, Zamenjava l z l - karta 39.
Na 170 kartah so v 11 tematskih skupinah kartografirane naslednje narečne razlike na poljskem etničnem ozemlju:
I. Lega raziskovanega terena, tj. območja, na katerem so se oblikovali
poljski dialekti II. Najstarejše poljske narečne značilnosti
III.	Narečne razlike v korelaciji zvenečnost - nezvenečnost
IV.	Spremembe v korelaciji mesta zapore pri izdihu V. Spremembe v korelaciji zapore pri izdihu
VI. Spremembe v korelaciji mehkosti VII. Spremembe soglasniških skupin VIII. Evolucija odprtih nenosnikov IX. Evolucija odprtih nosnikov X. Razlike v oblikoslovju
XI. Ozemeljska razširnjenost nekaterih leksemov V Uvodu k prvemu zvezku atlasa so avtorji zapisali:
Zaradi sprejetega načela, da bo Atlas sestavljen pretežno iz sintetično-skupinskih kart, ne pa iz kart posameznih besed, je bilo treba v vprašalnik uvrstiti večje število vprašanj, na osnovi katerih bo mogoče ugotoviti, ali se ugotovljena lastnost pojavlja dosledno v vseh primerih ali se v nekaterih primerih pojavljajo njene različice, in uporabiti ustrezne metode za obdelavo kart. Izhajali smo iz načela, da priprava kart ne bo temeljila le na doslej zbranem gradivu, pridobljenim z obširnim vprašalnikom (dodajmo, da šteje 2ooo vprašanj), ampak, če bo le mogoče, tudi na podatkih o stanju narečja, kot so bili zabeležni v prešnjih desetletjih. To nam bo omogočilo sledenje kronološkim sistemskim spremembam in uskladitev sinhrone problematike z diahronimi procesi (Dejna, Gala 1998: 11).
Take narečne spremembe je mogoče prikazati na fonetično-fonološkem gradivu.
Problematika slovnične morfologije, tj. oblikoslovja in zlasti leksikalne morfologije, tj. besedotvorja, se je pojavljala v manjši stopnji in obsegu. Be-sedotvorje je bilo - če ne upoštevamo Atlasa poljskih narečij - razmeroma obsežno predstavljeno v Jezikovnem atlasu kašubščine in sosednjih narečij, Jezikovnem atlasu Šlezije in na kartah Besedotvorne diferenciacije govorov Mazovije in Podlasja (Kowalska 1975, 1979). Vprašalnik h kašubskemu atlasu, ki šteje 1700 vprašanj, med leksikalnimi in oblikoslovnimi gesli vsebuje takšna,
pri katerih so odgovori lahko podlaga za besedotvorne komentarje. Vprašalnik ima na koncu morfološki dodatek, ki vsebuje 10 tematskih sklopov, med drugim: samostalniška priponska obrazila -yszek, -aszek, -uszko, -yszka; prislovna priponska obrazila -ka, -kq, -ki, -ku; iterativa glagolov dać 'dati', stać 'stati', pisać 'pisati', pytać 'vprašati', sypać 'sipati', mleć 'mleti'.
Besedotvorna tematika je predstavljena na posameznih kartah v sedmem in osmem zvezku. Podlaga za naslove posameznih kart so bili:
1.	morfološki pokazatelj kot besedotvorni tip s kategorialno funkcijo.
2.	semantična kategorija z dodeljenim derivacijskim pokazateljem,
3.	razni leksemi z morfološkimi razlikami, ki se nanašajo na isti designat ali
različne morfološke oblike, ki so v opozicji z besednim korenom.
Na koncu osmega zvezka je osem sintetičnih kart, ki ponazarjajo geografsko diferenciacijo in derivacijsko moč priponskih obrazil: -išče, -izna, -ica, -k//-ek, -c//-ec, -ak, zastarelih manjšalnic s pripono -k v nevtralni funkcji, ženskih samostalnikov na -a tipa przerqbla 'oddušek/luknja v ledu', tonia 'brezno'. Pomembno informtivno vlogo imajo komentarji h kartam, v katerih avtorji razširjajo ali dopolnjujejo podatke o morfološki zgradbi uporabljenih primerov, ki so na nekaterih mestih na kartah prikazani le shematsko.
Besedotvorna problematika je tudi v šlezijskem atlasu le dopolnilni element fonetično-fonološke problematike, in, kot pravi avtor sam, sistemskih slovničnih značilnosti. Med 1991 vprašanji je 161 gesel, ki naj bi izkazala morfološko diferenciacijo, vključno z besedotvorno. Vprašanja zadevajo poimenovanje za ženo po moževem priimku in njegovem poklicu, poimenovanje za hčerko in sina ter poimenovanje za majhne otroke. Besedotvorna problematika je predstavljena na posameznih kartah šestega in sedmega zvezka. Karte so pripravljene po morfološkem, semantično-kategorialnem in leksikalno-slovničnem kriteriju. Osnova za naslov karte je najpogosteje morfološki pokazatelj besede, po kateri je spraševal vprašalnik; npr. samostalniško priponsko obrazilo -yszek, -yszko v besedah kwiatyszek, sìonyszko na karti 1248 ali pripona -ewie v besedi krze-wie na karti 1250. Na drugih kartah so predstavljene besede s priponskima obraziloma -ik: kocik, sarnik, tacik, in -iczka: koziczka, sarniczka, sosniczka; pomanjševalno-patronimična funkcija pripone Jq v poimenovanjih hčerk po imenih in priimkih očetov, npr. Sikorzq po Sikora; ter glagolniki s priponskim obrazilom -anie, -(e)nie, -(e)cie: grzanie, lanie, sianie, wianie, mlenie, mlecie.
Morfološko problematiko kot temeljno predstavlja knjiga Zróznicowanie sìowotwórcze gwarMazowsza i Podlasia (Besedotvorna diferenciacija govorov Mazovije in Podlasja).
Zaradi kartografske tehnike prikazovanja jezikovnih pojavov in načina njihovih interpretacij ima knjiga izrazite značilnosti atlasa. Besedotvorno problematiko samostalnika predstavlja na podoben način kot zgoraj navedeni narečni atlasi in kot osnovo za interpretacijo in kartografiranje sprejema leksikalni ali morfološki kriterij. Na leksikalnih kartah registrira leksikalne enote, beleži njihov pomen in različne morfološke oblike, ki so zgrajene okrog osnovnega
leksema, npr. wuj 'materin brat' s semantičnimi ekvivalenti wujek, wujko, wujo ali snowadlo 'naprava za snovanje prediva' z ekvivalenti snowalnia, snownica, snowucha ipd.
Podlaga morfološkim kartam so besedotvorna obrazila in njihove katego-rialne funkcije, npr. priponski obrazili -ka, -icha v ženskih poimenovanjih: kowalka, mlynarka, piekarka, soltyska, kowalicha; priponska obrazila -q, -qtko, -ak, -uk v poimenovanjih mladičev: cielq, jagniq, zrebiq, cielqtko, jagniqtko, zrebiqtko, gqsiak, kociak, kozlak; pripona -acz v funkciji nosilca lastnosti (iz-pridevniška tvorba) oziroma opravkarja (izsamostalniška tvorba), npr. bogacz, gadacz, glowacz ipd.
Primeri iz gradivskih virov, ki izkazujejo raznolikost poljskega etničnega ozemlja, prikazujejo komplementarni značaj besedotvorja in različne načine njegove predstavitve. Najuporabnejši so prikazi, ki upoštevajo osnovne besedotvorne kategorije, osvetljujejo bistvo pretvorbenih procesov z analizo tvorjenke in skladenjske podstave in na osnovi njihovih razmerij določajo kategorialno funkcijo. Uporabljena je terminologija, ki se uporablja pri morfološkem opisu: koren, afiks (pona) kot sestavina zgradbe besede, in pripombe, v katerih je predstavljena priponskoobrazilna različnost besed, ki tvorijo besedno družino.
Določeno omejitev predstavlja odsotnost obširnejših besedotvornih podatkov. ki so včasih posledica naključnosti in dopolnilnosti gradiva glede na fonetiko oziroma leksiko in so regionalnega pomena.
Tako stanje je bilo - ne le v starejših atlasih, ampak tudi v Atlasu poljskih narečij -, zlasti če gre za besedotvorje, posledica prepričanja o manj pomembni vlogi morfoloških pojavov pri opredeljevanju govorov in narečij, prepričanja, ki se je izoblikovalo sredi 20. stoletja. Razlog za tako stališče so bile določene težave pri zbiranju leksikalnih podatkov, ki bi bili uporabni tudi za besedotvorno analizo. Stanislaw Urbanczyk v delu Zarys dialektologii polskiej piše, da v svojem orisu narečnemu besedotvorju ni namenil večje pozornosti, ker »to področje dialektologije še ni dovolj obdelano, zato se moramo omejiti le na nekaj posameznih podatkov« (Urbanczyk 1962: 39).
Dve leti kasneje je soavtor dela Maly atlas gwar polskich Mieczyslaw Karaš izjavil, da je »razen nekaj povsem izoliranih podatkov na to temo (tj. besedotvorja) celotna narečna morfologija pravzaprav še neznana« (Karaš 1964: 153, 162).
Kot razlog za tako stanje je avtor navedel »pomanjkanje kvantitativnih lastnosti, značilnih npr. za fonetiko, in pojavljanje zgolj kakovostnih lastnosti, ki so manj ustrezne za ugotavljanje razvoja narečja« (Karaš 1964: 162).
Ne glede na take poglede pa se v istem času, torej sredi 20. stoletja, v slovanskem jezikoslovju uveljavlja tudi mnenje o pomenu besedotvorja za opredeljevanje jezikov. Čeprav se to mnenje nanaša na širok slovanski prostor v geografskem smislu, ga vendarle ni mogoče spregledati, še posebej zato, ker je neposredno spodbudilo zamisel za Ogólnoslowianski atlas jqzykowy/ Obščeslovanski lingvističeski atlas (Avanesov 1978-2003), ki sistemsko upošteva morfološko problematiko, tudi besedno morfologijo, torej besedotvorje,
ki je v Vprašalniku Obščeslovanskega lingvističeskega atlasa (Avanesov 1965) postavljeno ločeno.
Vlogo besedotvorja v jezikoslovnih raziskavah poudarja Witold Doroszew-ski, ki pravi, da »brez urejenega besedotvorja ni urejene semantike, brez urejene semantike, dodajmo, pa dejansko ni stilistike« (Doroszewski 1962: 210). Iz takega stališča izhaja zanimanje dialektologov tudi za narečno besedotvorje. Znanstveni izsledki so objavljeni v obliki:
1.	besedotvornih monografij - v malborških (Górnowicz 1967, 1968, 1970), laskih govorih (Laskowski 1966, 1971), lublinskih (Malec 1976), mazovijskih in podlaskih govorih (Kowalska 1975, 1979), govorih Warmije in Mazurije (Chludzinska-Swi^tecka 1972), južne Velikopoljske (Dembecka 1977);
2.	narečnih monografskih študij, upoštevajočih tudi besedotvorje - v lenčiških (Szymczak 1961), velikopoljskih (B^k 1968) in šlezijskih govorih (Pluta 1967) ter govorih obmejnega ozemlja med tremi narečji: malopoljskim, šlezijskim in vielkopoljskim narečjem (Gala 1994) itd.;
3.	številnih člankov, ki vključujejo ključna metodološka (Kreja 1985) in podrobna vprašanja (Ostrom^cka-Fr^czak 1970);
4.	monografskih obravnav z vidika določenih semantičnih kategorij, npr. prostora, kjer se dejanje odvija ali kjer se kaj nahaja, tj. nomina loci (Sierociuk, 1998), nosilca lastnosti: človek, žival, stvar, predmet, tj. nomina attributiva (Szczepankowska 1998), itd. V zadnjih letih potekajo tudi raziskave različnih kategorij, npr. sredstev za delo, predmetov ali orodij za določena opravila, tj. nomina instrumenti, v sieraških govorih ter človeških vršilcev dejanja, tj. nomina agentis, v govorih malopoljsko-mazovijskega obmejnega ozemlja.
Ne glede na nedvomne dosežke posameznih raziskav in njihov nesporni delež pri oblikovanju celotne podobe narečnega besedotvorja pa njihov včasih ozek ozemeljski obseg in ozko tematsko zanimanje, torej predstavljanje besedotvorja glede na druge sestavine regionalnega govora, narekuje omejitve pri obravnavi gradiva z etnično-regionalnega vidika.
Za intenziven razvoj poljske dialektologije, zlasti v drugi polovici 20. stoletja, se moramo v veliki meri zahvaliti mladogramatikom, ki so si prizadevali za ločitev jezikoslovne vede po zgledu naravoslovnih ved in na tej podlagi izvajali diahrone raziskave, in strukturalistom, ki so poudarjali nujnost osamosvojitve jezikoslovja kot avtonomne vede z objektivnimi raziskovalnimi metodami in ločitve diahronije od sinhronije ter fonetike od fonologije. Združevanje raziskovalnih metod obeh jezikoslovnih šol je dalo pomembne rezultate, ki so med drugim predstavljeni v treh zvezkih Bibliografije poljske dialektologije (Bibliografia dialektologii polskiej 1981, 1986, 1990). Opazen je tudi vpliv na metodologijo besedotvornih raziskav, predvsem na ravni splošnopoljskega jezikovega sistema, in na razumevanje besedotvorja ter njegovega mesta v raziskavah geneze jezika/jezikov.
Ker so predmet dialektoloških raziskav narečja in govori, je dialektologija definirana kot:
jezikoslovna disciplina, ki raziskuje obseg in stopnjo današnje diferenciacije jezika določenega etničnega ozemlja ter poskuša ugotoviti genezo, kronologijo in potek procesov, ki so privedli do tega stanja (Dejna 1981: 8).
Okvirna shema poljskih narečij, kot so se izoblikovala v okviru enotnega etničnega sestava, je bila zarisana z upoštevanjem načela horizontalne diferenciacije kot rezultat razvojnega procesa razlikovalnih inovacij v določenih etnično-jezikovnih skupinah. Pri določanju posameznih središčnih točk inovacij, območja posameznih dialektov in ozemeljske razprostranjenosti določenih sistemskih lastnosti so uporabljane metode, značilne za lingvistično geografijo.
Če je besedotvorje splošnopoljskega jezika in standardnih jezikov »ena zadeva«, potem je temeljna naloga narečnega besedotvorja iskanje narečnih posebnosti z uporabo iste metodologije. Zato so dialektologi, ki so sicer manj dovzetni za evolucijo pogledov in interpretacijskih metod v okviru splošnopoljskega besedotvorja, npr. etimološko-zgodovinskih konceptov, struktura-lističnih, skladenjskih, v zadnjem času kognitivnih, uporabljali in še naprej uporabljajo - v skladu s strukturalnim in semantično-kategorialnim kriterijem in z upoštevanjem načel lingvistične geografije - interpretacijo, izhajajočo iz načela dvočlenske zgradbe derivata (Kowalska 1975, 1979).
Osnovni pogoj lingvistične geografije je vprašanje primerljivosti podatkov, ki se nanašajo tako na količinsko stanje, torej reprezentativnost derivatov, kot tudi na njihovo recipročnost v različnih govorih. Recipročnost v različnih govorih v okviru semantično-besedotvorne kategorije pomeni istovetnost določenih pokazateljev pri ohranitvi različnosti drugih, npr. razna obrazila za manjšalni-ce (deminutiva), npr.: -ek, -ik//-yk: rowek, rowik in stawek, stawik oziroma za poimenovanja mladičev in nedoraslih, npr.: -q, -qcie, -qtko, -ak: cielq, cielqcie, cielqtko, cielak; kurczq, kurczqcie, kurczqtko, kurczak itd.
Omejitve, zadevajoče zgoraj omenjene pogoje, so posledica dejstva, da so raziskave potekale v različnih obdobjih in zajemale le posamezne izseke narečnih sestavov ali celo posamezne govore ter pri izvedbi niso bile zasnovane primerjalno, in kot take znatno zmanjšujejo uporabnost objavljenih rezultatov za definiranje govorov in narečij. Karol Dejna je ob objavi besedotvornih vprašanj k Atlasu poljskih narečij leta 1989 zapisal:
Za pridobitev popolne in natančne celostne slike narečnega besedotvorja na poljskim jezikovem ozemlju ne zadoščajo fragmentarne primerjave z besedotvorjem v splošnopolj-skem jeziku. Opis tipov in ozemeljske razširnjenosti besedotvornih posebnosti poljskih narečij bo mogoč šele po obdelavi vrste besedotvornih študij vseh pomembnejših poljskih govorov, analiziranih po enotnem vzorcu. /.../ Namen takih raziskav bi morala biti za dialektologijo zelo pomembna ugotovitev, ki ne zadeva toliko besedotvornozgradbenih podobnosti in razlik med narečji in splošnopoljskim jezikom kot - in nemara predvsem -vprašanje medsebojne razlikovanosti dialektov na ravni besedotvorja (Dejna, 1989: 46).
Dejna z zavestjo o določenih omejitvah in ob upoštevanju dejstva, da pri raziskovanju narečnega besedotvorja številnih pojavov ni mogoče zajeti, predlaga naslednje teme, delno prisotne v pokrajinskih atlasih in v Malem atlasu poljskih narečij pa tudi v drugih narečnih in jezikovnozgodovinskih razpravah:
1.	Zamenjava samostalnikov srednjega spola na -q, -qcia z moškimi samostalniki s pripono -ak oziroma nevter s priponskim obrazilom -qcie, -qcia, npr. prosiak, prosiqcia, in nevter na -q, -enie s samostalniki srednjega spola tipa -enie, -enia, npr. ciemienie, ramienie.
2.	Ustalitev priponskih obrazil -yszek, -yszka, -yszko, npr. garnyszek, kamyszek, wianyszek, gìowyszka, sìonyszko, ki so v opoziciji s priponskimi obrazili -uszek, -yczek, -eczka, -eczko.
3.	Spremembe v tvorjenkah s pripono -ek, npr. ptaczek, robaczek, przodziek, domek, poniedzialek, in zamenjava z -ik: kocik, wózik, krzyzik.
4.	Zamenjava pripone -ew-, npr. gnojewka, rózewo, wisniewy, z -ow-: gnojówka, rózowo, wisniowy.
5.	Poimenovanje žene po moževem priimku ali njegovem poklicu s priponskim obrazilom -ka, -icha, npr. kowalka, mfynarka, szewczycha, in ne s pripon-skim obrazilom -owa.
6.	Ustalitev priponskega obrazila -isko namesto -iszcze, npr. starejše marwisz-cze, mlajše mrowisko.
7.	Zamenjava starejših skupnih imen (nomen collectivum) na -a (< * -bja) tipa: adwokacia, bracia, muzykancia, wójcia z množinskim končajem: -owie, -y: wójtowie, muzykanty, muzykanci.
8.	Zamenjava skupnih imen srednjega spola na è (< *-bje), npr. bukowie, jedla, to ciernie, to liscie, z množinskimi oblikami tipa: te liscie, teh lisci.
9.	Sovpad končnic imenovalnika ednine samostalnikov srednjega spola na -è (< *-bje) in -e, npr. wesele, polè.
10.	Geografska diferenciacija oblike priponskih obrazil lastnostnih pridevnikov, izpeljanih iz samostalnikov: -ity, -isty, npr. kamienity, mulisty, rzqsisty, barczysty, in -aty, -asty, npr. gliniaty, graniasty, iaciaty, pasiasty.
11.	Ozemeljska razširjenost pridevniških priponskih obrazil -ni ali -ny, npr. tylni, zytni, dolni, biaìny, in -i, -ski, -owy, npr. krowi, krówski, polowy, polny, polski.
12.	Razširjenost pridevniških priponskih obrazil -awy, -asy, ki kažejo približevanje določeni lastnosti, npr. dlugawy, dlugasy.
13.	Razširitev primerniškega priponskega obrazila -szy s pripono -ej-, npr. ciqzejszy, drozejszy.
14.	Različne oblike in razširjenost presežniške pripone, npr. nàmìodszy, nastar-szy, najstarszy.
15.	Ozemeljska razširjenost glagolskih priponskih obrazil -ować, -uwać, -ywać, ki iz predponskih enkratnih glagolov tvorijo predponske nedovršne ponav-ljalnike (iterativa), npr. przelazować, wywolywać.
16.	Izguba morfemov -uj-, -ow- v priponah ponavljalnikov (iterativov) na -ować, -ywać, npr. wyjmać, wyjmam, zajmać, zajmaì.
17.	Zamenjava pripone -wa- z -ja- v nedovršnih ponavljalnikih (iterativih), ki so izpeljani iz enkratnih dovršnih glagolov, npr. dać, wstać, dojać, dajać, wstajać, wstajai.
18.	Razširitev korena *-id- s končnim soglasnikom starinske predpone *sbn-, *vbn- v predponskih glagolih tipa: przendq, wendq, zandq.
19.	Zamenjava priponskega obrazila -eć z -ić, npr. ležyć, siedzić.
20.	Nastopanje preteklega deležnika s priponskim obrazilom -ty, npr. podrzyty, umrzyty.
21.	Razširjenost pripon -ej, -y, -yk v primerniku prislovov, izpeljanih iz pridevnikov, npr. krudzyk, plydzyk, wyzyk.
22.Nastopanje	priponskih obrazil -j, -k, -ki, -ni, -si v nekaterih prislovih, npr. toimój, teraj, terak, tylek, znok, in -qcy v izglagolskih prislovih, npr. na ležqcy, na stojqcy.
Kot je bilo že omenjeno, so bile navedene teme (kot tudi fleksijske) karto-grafirane že v Atlasu poljskih narečij v poglavju Diferenciacija na oblikoslovni ravni, in to na več deset problemskih kartah, npr. Obrazila za mladiče - karta 116, Narečni ekvivalenti glagolov na -ywać - karta 137, Narečni ekvivalenti glagolov na -ować - karta 138.
Zaradi pomanjkljivih podatkov je bila v atlasih in sintetičnih prikazih poleg izčrpnih fonetično-fonoloških pojavov upoštevana problematika, ki jo je bilo moč zajeti iz jezikovnozgodovinskih raziskav, npr. nadomeščanje nevter na -q, -qcia z moškimi samostalniki s pripono -ak: cielq, cielqcia (to), cielak, cielaka (ta) v kategoriji imen za odrasle mladiče (Dejna 1981, karta 69); velikopoljsko-kašubske tvorjenke tipa: -yszek, -yszka,-yszko v manjšalno-ljubkovalni funkciji: kwiatyszek, glowyszka, slonyszko v nasprotju z -uszek, -yczek, -eczka, -eczko (Dejna 1981, karta 73); spremembe tvorjenk s pripono -ek: ptaszek, przodziek, domek, poniedzialek, in zamenjava z -ik: kocik, wózik, krzyzik; ustalitev priponskega obrazila -isko namesto -iszcze: grochowisko, gryczysko, marwiszcze (Dejna 1981, karta 68); zahodnjopoljske pridevniške oblike na -aty, -ity in severovzhodne na -asty, -isty: graniaty, zwalisty, mulasty, dolisty, wodnity (Winkler-Leszczynska 1964; Dejna 1981, karta 75), diferenciacija in razširjenost presežniške predpone na-, naj-: nastarszy, najstarszy (Dejna1981, karta 77), razširjenjost glagolskih priponskih obrazil -ować, -uwać, -ywać, ki tvorijo predponske nedovršne iterative iz predponskih dovršnih enkratnih glagolov: zapisować, zapisuwać, zapisywać (Dejna 1989; Dejna, Gala 1998-2002); itd.
Za izčrpno predstavitev celotne besedotvorne problematike, ki bi upoštevala neobhodne besedotvorne kategorije, so pomembne raziskave, katerih cilji so:
1.	Zbiranje kvalitativno in kvantitativno reprezentativnih in izčrpnih podatkov horizontalnega in vertikalnega obsega.
2.	Urejanje zbirke gradiva z upoštevanjem primerjalnega kriterija, ki naj bi omogočila ekvivalentnost podatkov z narečno diferenciranega ozemlja na področju različnih sestavin opisa, predvsem pa kategorialnosemantičnih funkcij, tvorbenih pokazateljev kot besedotvornih tipov in besednih vrst kot delov govorne podstave.
3.	Oblikovanje takega metodološkega pristopa za interpretacijo besedotvornosti govorne podstave, ki bi omogočil vključitev gradiva iz različnih kronoloških obdobij, predvsem zaradi starejšega leksikalnega gradiva, ki se ga danes ne da ponovno rekonstruirati.
Zbirka starejšega gradiva, ki je bilo že objavljeno v različnih razpravah oziroma se nahaja v katalogih, zahteva vsebinska dopolnila glede na tematiko in pomanjkanje podatkov iz pomembnejših narečnih skupin. To velja za kartoteke, npr. Kartoteko za Siownik gwar polskich, sezname, npr. Indeks alfabe-tyczny wyrazów z kartoteki Siownika gwar polskich (Reichan 1999) in Indeks alfabetyczny i indeks a tergo siownictwa ludowego kielecko-iódzkiego Karola Dejny (Gala, Frank-Rakowska, Gala-Milczarek, v tisku), ali pokrajinske narečne slovarje, npr. Siownik gwar slqskich (Wyderka 2000-2008), Siownik gwary orawskiej (K^s 2003), Siownik cheiminsko-dobrzynski (Maciejewski 1969). Zdi se, da so ta dopolnila in novo gradivo nujni za popoln besedotvorni popis. Zato je nujno terensko zbiranje narečnih podatkov. Podlaga za tako raziskovanje je ustrezno pripravljen vprašalnik, ki ima vlogo metodološkega vodiča za vodenje tematsko usmerjenega pogovora, ki omogoča preverbo in poenotenje zbranega gradiva ali pa dopolnitev problematike, ki je bila prej nezadostno upoštevana povsem prezrta. Tak vzorec bi lahko bil Kwestionariusz do badan siowotwórstwa i siownictwa w gwarach pogranicza wielkopolsko-maiopolsko-mazowiecko-slqskiego (Gala 2008b).
Za tovrstno gradivo je uporabno načelo besedotvorne etimologije, s pomočjo katere je mogoče priti do etimona, torej besede ali dela besede, iz katere je tvorjenka nastala in dobila kategorialni pomen. To načelo spodbuja k odstopanju od tradicionalne sinhrone ali diahrone analize (Gala 2006). Prestopanje shematične meje se zdi neobhodno v primeru ekvivalentnost različnih govorov in iskanja »narečjetvornih« besedotvornih značilnosti, izoblikovanih v različnih časovnih obdobjih (Gala 2008a).
Druge vrste vprašanje pa je vprašanje besedotvorja lastnih imen (nomen proprium), predvsem zemljepisnih - ojkonimov (zasedenih objektov), aojkoni-mov (nezasedenih objektov) in osebnih lastnih imen - priimkov in vzdevkov. Glede na posebno mesto lastnih imen (nomen proprium) v primerjavi z občnimi imeni (nomen appellativum) lahko govorimo o imenotvorju, ki ga spremljajo drugačni mehanizmi kot besedotvorje občnih imen. Vprašanja imenotvorja so predmet raziskav predvsem imenoslovcev. To seveda ne izključuje povezave strukturno-semantične razsežnosti, značilne za onomastiko, s pokrajinskimi posebnostmi etnične poljščine.
LITERATURA
Py6eH HBaHOBHH ABAHECOB, 1965: BonpocHUK 06^ecJaBXHCK0^0 m^Bucmune-CK0^0 amiaca. MocKBa.
—, 1978-2003: Oß^eciaBXHCKUü jumBucmuvecKuü amiac, Btm. 1-8, MocKBa.
Piotr B^K, 1968: Gwara okolic Kranska w powiecie koninskim (Zarys fonetyki i siowotwórstwa). Wroclaw.
Bibliografia dialektologii polskiej, t. 1, 1981, t. 2, 1986, t. 3, 1990. Ur. Janusz Stru-tynski. Kraków.
Jadwiga CHLUDZINSKA - SWI^TECKA, 1972: Budowa slowotwórcza rzeczow-ników w gwarach Warmii i Mazur, Prace Filologiczne, t. 22. 159-289.
Karol DEJNA, 1973: Dialekty polskie, Wroclaw.
—, 1981: Atlas polskich innowacji dialektalnych. Warszawa - Lódz.
—, 1989: Zagadnienia slowotwórcze w Kwestionariuszu »Atlasu gwar polskich«. Rozprawy Komisji J^zykowej LTN 34. 45-51.
Karol DEJNA, Slawomir GALA, 1998-2002: Atlas gwar polskich: t.1. Malopolska Karol Dejna, 1998; t. 2. Mazowsze Karol Dejna, Slawomir Gala, Alojzy Zdaniu-kiewicz, Feliks Czyzewski, 2000; t. 3. Slqsk, Dejna Karol, Gala Slawomir, 2001; t. 4. Wielkopolska, Kaszuby Karol Dejna. PAN Komitet J^zykoznawstwa. Warszawa.
Wladyslawa DEMBECKA, 1977: Slowotwórstwo czasowników w gwarach polu-dniowej Wielkopolski. Poznan.
Witold DOROSZEWSKI, 1962: Kategorie slowotwórcze, »Studia i szkice j^zyko-znawcze«, Warszawa. 205-222.
Slawomir GALA, 1994: Malopolsko-slqsko-wielkpolskie pogranicze j§zykowe, cz. 1-2, Lódz.
--, 2006: Diachronia czy synchronia w badaniach slowotwórstwa gwarowego?,
Rozprawy Komisji J^zykowej LTN, 51. 79-84.
--, 2008a: Od slowotwórstwa w gwarach do slowotwórstwa gwarotwórczego,
Rozprawy Komisji J^zykowej LTN, t. 53. 109-115.
—, 2008b: Kwestionariusz do badan slowotwórstwa i slownictwa w gwarach po-granicza wielkopolsko-malopolsko-mazowiecko-slqskiego, Lódz.
Slawomir GALA, Grazyna FRANK - RAKOWSKA, Beata GALA - MILCZAREK: Indeks alfabetyczny i indeks a tergo slownictwa ludowego kielecko-lódzkiego Karola Dejny. (V tisku).
Hubert GÓRNOWICZ, 1967, 1968: Formanty przyrostkowe rzeczowników w gwarach malborskich. Rozprawy Komisji J^zykowej LTN, t. 13 cz.1. 13-53; cz. 2. t. 14. 53-82.
—, 1968: Slowotwórstwo przymiotników, zaimków i liczebników w gwarach malborskich. Rozprawy Komisji J^zykowej LTN. t. 14. 209-234.
—, 1970: Slowotwórstwo czasowników i nieodmiennych czgsci mowy (w gwarach malborskich). Rozprawy Komisji J^zykowej LTN. t. 15. 93-110.
Halina HORODYSKA-GADKOWSKA, Anna KOWALSKA, Alina STRZYZEW-SKA-ZAREMBA, 1971-1992: Atlas gwar mazowieckich. t. 1-10. Wroclaw.
Mieczyslaw KARAS, 1964: Z problematyki slowotwórstwa gwarowego. Prace Filologiczne 18/ 3. 153-162.
Józef K^S, 2003: Slownik gwary orawskiej. Kraków.
Anna KOWALSKA, 1975, 1979: Zróznicowanie slowotwórcze gwar Mazowsza i Podlasia. Rzeczownik, t. 1, Atlas, cz.1. Mapy 1-100, cz. 2. Wykazy i komentarze do map 1-100. Wroclaw; t. 2, Atlas, cz. 1, Mapy 101-200, cz. 2, Wykazy i komentarze do map 101-200, Wroclaw.
Boguslaw KREJA, 1985: Wybrane zagadnieniapolskiego slowotwórstwa. Gdansk.
Roman LASKOWSKI. 1966, 1971: Derywacja rzeczowników w dialektach laskich. cz. 1, cz. 2, Wroclaw.
Jerzy, MACIEJEWSKI, 1969: Slownik chelminsko-dobrzynski,. Torun.
Tadeusz MALEC, 1976: Budowa slowotwórcza rzeczowników i przymiotników w gwarze wsi Rachanie pod Tomaszowem Lubelskim. Wroclaw.
Kazimierz NITSCH, 1957: Dialekty j§zyka polskiego. Wroclaw.
Kazimierz NITSCH, Mieczyslaw KARAS: 1957-1969, Maly atlas gwar polskich. t. 1-12, Wroclaw.
Božena OSTROM^CKA-FR^CZAK, 1970: Nazwy miejsc w gwarach polskich. Rozprawy Komisji J^zykowej LTN XVI. 45-57.
Feliks PLUTA. 1967: Dialekt glogówecki. cz. 2. Slowotwórstwo, fleksja, teksty gwarowe, Wroclaw.
Jerzy REICHAN (ur.), 1999: Indeks alfabetyczny wyrazów z kartoteki »Slownika gwar polskich«, t. 1: A-O, t. 2: P-Z, Kraków.
Jerzy SIEROCIUK, 1996: Budowa slowotwórcza wybranych formacji rzeczowni-kowych - szczególnie nazw miejsc - w gwarach migdzy Wislq a Wieprzem. Lublin.
Zenon SOBIERAJSKI, Józef BURSZTA, 1979-2005: Atlas j?zyka i kultury ludowej Wielko-polski, t. 1-11, Wroclaw.
Zdzislaw STIEBER, Hanna POPOWSKA - TABORSKA, 1964-1978: Atlas j?zykowy kaszub-szczyzny i dialektów sqsiednich. t. 1-15. Wroclaw.
Irena SZCZEPANKOWSKA, 1998: Nomina attributiva w gwarze lomzynskiej. Studium leksykalno-slowotwórcze. Bialystok.
Mieczyslaw SZYMCZAK, 1961: Gwara Domaniewka i wsi okolicznych w powiecie l§czyckim. Lódz.
Stanislaw URBANCZYK, 1962: Zarys dialektologii polskiej. Warszawa.
Irena WINKLER - LESZCZYNSKA, 1964: Sufiksyprzymiotnikowe -ity, -isty, -aty, -asty w j§zyku polskim na tle ogólnoslowianskim. Wroclaw.
Boguslaw WYDERKA (ur.), 2000-2008: Slownik gwar slqskich, t. 1-10. Opole.
Alfred ZAR^BA, 1969-1980: Atlas j^zykowy Slqska. t. 1-6. Warszawa.
THE PLACE OF THE STUDY OF WORD FORMATION IN THE POLISH DIALECTOLOGICAL RESEARCH
Word formation, understood as the process and mechanisms of coining new words, as well as description of the morphological means involved, has a significant place in the research on standard Polish, as demonstrated in the Polish grammar textbooks, both historical and contemporary.
While word formation in standardized Polish is homogeneous within its temporal boundaries addressed in the synchronic approach, the word formation of dialects and local dialects reveals a historically shaped geographical diversity. Therefore, the methodology of research in word formation in regional variations of Polish attaches a great deal of importance to the linguistic geography, which the latter applies to the three elements of description: 1) word classes and their lexical core; 2) morphological markers, i.e. morphemes forming new structures, 3) new semantic-lexical categories arising in word formation processes.
Word formation morphology is nowadays gaining ground as a prerequisite for defining dialects and local dialects. In the middle of the previous century morphological facts were deemed much less useful, which can be seen from the design of the regional and country atlases, as well as from dialectology studies and textbooks. Later years saw a growing body of research in local dialect morphology, which revealed the significant role of word formation in defining local dialects, dialects, and languages, as demonstrated in the Questionnaire to the All-Slavic Linguistic Atlas and several influential monographs, e.g. about the local dialects of Malbork, Lach dialects, and the local dialects of Warmia and Masuria, Masovia and Podlachia. Word formation tendencies in local dialects were often described with regard to the features distinct from word formation in standard Polish. Despite these many valuable publications, there is still a need for systematizing and synthesizing approach that would take into consideration both the horizontal and vertical parameters of research, covering all the ethnic area with its entire dialectal diversity.
Cohesive means in Slovenian spontaneous dialectal conversations1
Danila Žuljan Kumar
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Raziskovalna postaja Nova Gorica, Delpinova 12, SI - 5000 Nova Gorica, DZuljan@zrc-sazu.si
- scn iii/2 [2010], 17-34 -
V prvem delu prispevka avtorica analizira odnos med besedilno koherenco in kohezijo ter predstavlja delitev kohezivnih sredstev, primerno za njihovo analizo v slovenskih pogovornih besedilih. V drugem delu je predstavljena raba kohezivnih sredstev v slovenskih spontanih narečnih pogovorih. Avtorica podrobneje analizira rabo koreferenčnih sredstev (izpusta zaimka, ponovnih in delnih ponovnih pojavitev, medleksemskih razmerij (so-, proti-, pod- in nadpomenk, sopojavljank, parafraze); elipse (sistemske in nesistemske) ter paralelizma.
In the first part the article discusses the relationship between textual coherence and cohesion, then it offers a classification of cohesive means for Slovenian conversational texts. In the second part the article presents the use of cohesive means in spontaneous spoken dialectal conversations. The use of co-reference means, i.e. ellipsis of pronouns, recurrences and partial recurrences, lexical relations (synonyms, antonyms, hypernyms, hyponyms, collocations and paraphrase); ellipsis (systemic and non-systemic) and parallelism are presented in detail.
Ključne besede: besedilna kohezija, kohezivna sredstva, koreferenč-na sredstva, elipsa, paralelizem, slovenski spontani narečni pogovori
Key words: textual cohesion, cohesive means, co-reference means, ellipsis, parallelism, Slovenian spontaneous dialectal conversations
1 The text was written in ZRCola, which was developed by Peter Weiss, Phd., Fran Ramovš Institute of the Slovenian Language, Scientific Research Centre SASA.
0 Introduction
A discourse (or a text as its product) is not a structural unit, like a clause or a sentence. Rather, it is a semantic unit, which means that there exist ties within a text which define it as a semantic whole and distinguish it from a set of unconnected utterances. There are many different ties or connections, some of them implicit (e.g. inferences,2 which are based on the shared knowledge of discourse participants), others, however, expressed by lexico-grammatical means. The latter are called cohesive ties.
Cohesion in informal spoken communication is, of course, quite unlike that in formal written texts. One of the major differences between them is that, whereas written language is designed to communicate with someone who does not share the writer's immediate context, and writing therefore tends to be relatively explicit, a casual conversation is typically dependent on the participants' shared knowledge and is thus much more implicit.
The purpose of my paper is to find out what cohesive means build informal dialectal conversations and make them semantic wholes, although when being written, they seem quite chaotic.
1 Textual cohesion
Textual cohesion means semantic continuity realized through the use of lexico-grammatical means (Halliday and Hasan 1976: 5; Halliday 1994: 310; Biber et al. 2000: 42).3
What cohesive means the speaker/writer will use, depends on his semantic, syntactic and socio-cultural knowledge. However, his choice must depend on the conventionalized expectations of the listener/reader, as the evaluation of the speaker's/writer's communicative effectiveness is based also on how the listener's/reader's expectations are implemented. It is also important to notice, that cohesive means do not themselves create meaning, but are only "clues used by speakers and hearers to find the meaning that underlies surface utterances" (Schiffrin 1987: 9).
When reviewing the research on textual cohesion, we can see, that there exist different classifications of cohesive means. Let us present only three of them. The most known is, of course, Halliday and Hasan's classification into: reference (personal, demonstrative, comparative), substitution, ellipsis, conjunction and lexical cohesion (Halliday and Hasan, 1976, Halliday 1994: 308-339).
2	Important means of coherence in spontaneous conversations are also spontaneous completions and polyphonic talk. More about means of coherence see in Zuljan Kumar 2007.
3	Cohesive ties are thus those ties which are expressed through lexico-grammatical means and "are meant to ease the hearer's job of trying to fit new information into his stack of old information" (Bublitz and Lenk 1999, 165; in Bublitz 1999).
The second one is Beaugrande and Dressler's classification, which comprises: recurrences, parallelism, paraphrases, pro-forms (pro-nouns, pro-modifier such, pro-verbs, pro-adverbs), ellipsis, junction, tense, aspect, functional sentence perspective and intonation (Beaugrande, Dressler et al. 1992).
The third one is Quirk's classification which distinguishes between six groups of cohesive means: pragmatic and semantic implication, prosody and punctuation, lexical linkage and grammatical means (Quirk 1999).
However, when having reviewed the three classifications in detail, it turned out, that they do not differ from each other in the choice of cohesive means themselves, but mostly in the ways they are grouped, and, secondly, in their names, e.g. Halliday and Hasan's term lexical cohesion includes cohesive means which are in Beaugrande and Dressler's classification gathered in the groups recurrences and paraphrases, and in Quirk's classification in the group lexical linkage. Halliday and Hasan's group of referential means includes mostly cohesive means which are in Beaugrande and Dressler's classification called pro-forms, and in Quirk's classification mostly belong to the group of pragmatic and semantic implication.
I myself have decided to choose the Beaugrande and Dressler's classification, which, in my opinion, seemed the most clear and systematic of all three. However, through the analysis of cohesive means in my recorded spontaneous spoken conversations, I realized that by far the most frequent cohesive means used were those expressing co-reference.4 Therefore, in order to make the analysis of cohesive means as clear and transparent as possible, I made another classification in which I put all co-reference expressions together into one group to see how they form co-reference chains, which, as it turned out through the analysis, formed by far the most frequently used manner of expressing textual cohesion and thus also textual coherence. My principal goal thus was to form a classification of cohesive means which would be appropriate for the analysis of cohesive means in spoken texts.5 But as I found out later, there was another classification of cohesive means made and it was made for the analysis of cohesive means in Slovenian newspaper articles. Although the two classifications differ to some extent in other categories, they both have all co-reference means in one group. This probably points out, that co-reference means are the most important cohesive means in spoken a well as written Slovenian texts. Of course, one of the main differences between them is, that in spoken Slovenian
4	Co-reference means endophoric (textual) reference and differs from exoforic (situational) reference.
5	As it is well known from empirical investigations the use of lexico-grammatical means differs markedly from register to register and especially from written to spoken registers. While conversations are directly interactive, which means, that they are characterized grammatically by frequent use of the first and second personal pronouns, the three other major registers (fiction, academic prose, news) are not directly interactive and are thus not directed to any individual reader (see also Biber et al. 2000: 13-17).
texts the use of pronouns in their explicit as well as zero form is much higher than in newspaper articles.6
My classification thus comprises: co-reference means: pronouns and ellipsis of pronouns, recurrences, partial recurrences and lexical relations (synonyms, antonyms, hypernyms, hyponyms, collocations and paraphrase); ellipsis, parallelism, discourse markers, prosody, functional sentence perspective,7 verbal aspect (perfective, imperfective), tense and intonation.
Due to the limitation in space, only three types of cohesive means will be analyzed in the following sections, i.e.: co-reference means: ellipsis of pronouns, recurrences, partial recurrences and lexical relations (synonyms, antonyms, hypernyms, hyponyms, collocations and paraphrase); ellipsis and parallelism.
But before starting the analysis of cohesive means in Slovenian spontaneous dialectal conversations, it is important to notice that cohesive means are not sufficient for asserting that a text is coherent.8 To prove this statement, we could take an example from any register of language (written or spoken, e.g. academic prose, newspaper article or casual talk), but let me take the example from poetry. 9
The warring clouds have vanished from the skies;
The war of men has ended with the night.
The morning sun gilds the tree heads that rise
6	See Bucik 2001.
7	Slovenian is an inflectional language with a relatively free word order compared to the analytical type languages. In the latter the grammatical principle of word order is much stronger than in inflectional languages. In analytical languages in sentences with unmarked word order the leftmost position itself prototypically marks the theme and the rightmost position itself marks the focus. In Slovenian the position of individual items in the hierarchy of functional sentence perspective is determined by linguistic context, while in analytical type languages it is much more dependent on the syntactical roles of individual items in a sentence structure (See also Sgal 2006 and Zuljan Kumar 2009).
8	We can take an example of a text which has no cohesive means, but is nevertheless coherent.
The baby is crying all the time. Tina being too tired does not have enough milk. Although there are no explicit cohesive ties between the two sentences, a reader/or listener can assume, that the text is coherent under the condition, of course, that he inferes the proposition Tina is the baby's mother who, probably because of her tiredness, has lost milk.
On the other hand, we can take an example of "a text" which includes cohesive means, but is not coherent.
I saw Urška's new bike. A bike is a noun. Nouns, adjectives and adverbs are parts of speech.
Although the above utterances include recurrences as an important means of establishing textual cohesion and coherence, they do not represent a semantic unit and are thus not coherent.
9	The poem entittled "The Baptism" is an excerpt from the epic The Baptism at The Savica, written by France Prešeren and translated by: Alasdair Mackinnon (Prešeren 2000).
Supreme above the Carniola's snowpeaks white .
The lake of Bohinj calm in stillness lies,
No sign of strife remains to outward sight;
Yet in the lake the fierce pike never sleep,
nor other fell marauders of the deep.
Is not this lake upon whose bank you stand,
Brave Črtomir, the image of your soul?
The clash of arms has ceased throughout the land,
Yet in your breast the storms of war still roll.
If aught of life's dire ills I understand
The eternal worm takes yet more deadly toll,
Battens on lifeblood in its inner lair
And reawakes the harpies of despair.
The text includes several types of cohesive means,10 but they are not sufficient to build textual coherence, because textual coherence depends also on the listener's/reader's encyclopedic knowledge. So, in order to establish coherence of the poem, he has to know the theme of the poem (who Črtomir is, what he represents, what the metaphore the three peaks means etc.) and the historical background about the struggle of the Slavic pagans in the territory of nowaday Slovenia who refused to accept Christianity and defended the Slavic Gods.
2 Data and methodological approach
The research on textual cohesion in spoken conversations is based on the six sociolinguistic interviews11 recorded in the Brda (The Hills), the region of low rounded hills with vineyards and fruit gardens situated in the far west of Slovenia, on the Slovenian-Italian-Friulian national and linguistic border. The language spoken there is called the Briško dialect. My informants were seven elderly inhabitants of the Brda, born between the years 1909 and 1938. They were chosen mainly from two reasons, first, their idiolects are not so much under the influence of either the literal Slovenian or literal Italian language (although this is not the rule), compared to the idiolects of the younger generations, because they either do not have any formal education or they went to the Italian schools, as the western part of the Slovenian territory (the so-called Primorska region) belonged to Italy until the end of the WW 2 (a part of the Primorska region, where there is the Slovenian minority, still belongs to Italy), and, second, because of their rich life experience. The informants are either my relatives or my family's friends whom I know well. Before starting to record, I
10	There are three main co-reference chains, i.e.: 1. the war of men - the clash of arms; 2. the three heads - the Carniola's snowpeaks white; 3. the lake of Bohinj - the lake - this lake upon whose bank ...; a reference chain: you - Črtomir - your breast; discourse markers: yet, if, nor, and; antonyms: the night - the morning.
11	The transcribed texts comprise around 25.000 words.
explained them, that I wanted them to tell me and the other participant(s) their life stories. They were always in two or three together, they knew each other well and commented on the each other's stories, corrected each other with certain data, told their views of some event etc., while myself as a much younger participant asked questions, if I did not understand something and expressed different emotions at hearing about certain events.
3 Cohesive means in Slovenian spontaneous dialectal conversations 3.1 Co-reference
Co-reference is the relation between two linguistic items with the same reference (Gorjanc 1999: 142). A co-reference means can be any lexical item with co-reference potential, i.e. with the so-called ability to signal co-reference relation. Co-reference means helps us find the necessary piece of information for the interpretation of a linguistic item in the textual context. The ability of co-reference means therefore lies in its signaling co-reference relation (Hal-liday and Hasan 1976: 27-28). The condition, under which co-reference will be established, is that the co-referent which is being referred to, can be identified in the textual context (ibid: 11).
3.1.1 Anaphoric co-reference
The most common form of cohesive tie is "referring backwards". Anaphoric co-reference is used frequently in face-to-face communication (Biber et. al. 2000: 266)12 as can be seen from the analyzed Slovenian dialectal conversations. See examples [3], [6] and [8] below.
3.1.2 Cataphoric co-reference
Cataphoric co-reference is, compared to its frequency in academic prose and news reporting, rarely in use in conversations (ibid: 237, 267).13 Also in the
12	According to Biber's research, the predominant type of reference in conversational texts is situational reference, then follows linguistic reference (or co-reference). This is mainly so, because in conversations "speakers make frequent reference to themselves, describing their own personal thoughts, feelings, past and present activities" (Biber et al. 2000: 11).
13	According to Biber, the high frequency of cataphoric co-reference in academic prose and news reporting is connected with the complexity of the noun phrases used. On the other hand, its low frequency in conversations reflects "the simplicity of noun phrases" in face-to-face communication (Biber et al. 2000: 267).
analyzed dialectal conversations, cataphoric reference was not frequently used, however, some examples have been found. Here two of them are presented in examples [1] and [2].
Context: Rudi Zuljan is telling Danila, how his family, when he was a young boy, used to prepare the so-called prunele, plums, that were peeled and put together in pairs, dried on a drying frame and then sold as dried fruit.
Example [1]
RZ: 'Ti:ste 'či:3špe, 'k3:dsr sa bli pa kon'ča:ne, sa si k'li:cli, sa jsn 're:klipo slo've:nsko pru'ne:le. 333 J3 blopa t'ri:aba tg'ku:a:14 'ti:stu 'či:3špu o'lu:pgt, 'lo:št napi'co:n /.../
RZ: Those plums, when they were finished, they were called, they called them in Slovenian prunele. sss We had (to do) so: peel that plum, put it on a drying frame /./
Context: In 1921 Stanko Pulec was called up to the Italian army. Their superiors counted them up by reading their surnames. When they came to the surnames of the Slovenian soldiers, they did not know how to pronounce them. Therefore, they just asked, if they were all there.
Example [2]
SP: K3:d3r sa k'li:cli, r3'ci:mo, t3'ku:3 sa b'rad, 'ne:, Tere'ži:ni, D'zi:ndzi, u'sa:p'rii:mke,
'pode sa p3:ršli do nss, sa 're:kli, s'je:te 'tu:ti, sta u'si:? Ki 'ni:sa z'naü /./
D: A:, 'ja:, 'ja:, 'ja:. Ni:sa z'naäpreb'ra:t, 'ne:.
SP: 'Ja:, 'Bi:zjak, 'ne:, S'ta:nič an 'ta:ke, Med've:šček, 'ne:.
D: (smeh)
SP: When they counted us up, let's say, they were reading so: Terezini, Zinzi, all surnames, then they came to us, they said, siete tutti, are you all here? Because they didn't know how to /./
D: Oh, yeah, yeah, yeah, yeah, they didn't know how to pronounce your names, right? SP: Yeah, Bizjak, right, Stanič and such, Medvešček, right? D: (laugh)
3.2 Co-reference means 3.2.1 Ellipsis of pronouns
In English conversations the overwhelming majority of anaphoric expressions are pronouns (Biber et al. 2000: 238). In Slovenian it is different due to the linguistic rule, according to which pronouns in the nominative case have to be elliptical when the necessary grammatical information is encoded in the ver-
14 The verb narediti (to do) is elliptical. See non-systemic ellipsis (section 4.2).
bal suffix used. Therefore, the majority of anaphoric expressions in Slovenian conversational texts are formed by elliptical pronouns.15
Context: Stanko Srebrnič speaks about the priest who wanted to hear the band to check, if it is good enough for playing at a village ceremony.
Example [3]
SS: /./ 'te: 'fa:jmošter je 'xo:du u Ksr'mi:n jss'ka:t 'mu:ziku, 'do:l 0 ja 'me :u sss ... 0 js 'da:u 'sa:ude, 0 jsn je pla'ču:vu /.../ 0 're:ku, 'ja:, 'ma: 0 'mu:srsn vss š'li:šst ps:rvo, 'ne:. An 'pode 0 smo si zb'ra:l an 0 smo š'li: 'če: na po:mpu, 'če: sss 'ts:n na p'ls:c, na do'la:nji p'ls:c, ka'ku:s 're:či, 'ts:n, 'či:sks js 'li:pa. 'Ts:n pot 'ti:sti 'li:pi js ps:ršu 'ti:st 'fa:jmošter an 0 js poš'lu: šu.
SS: That priest used to call the band from Cormons,16 there he had 333, he used to give them some money, he paid them, right, /./ He said, but I have to hear how how you play first, right. And then we gathered and we went to the pump, there to the borough, to the lower borough, how is it called, where there is a lime (tree). There under that lime came that priest and he listened to us.
3.2.2 Recurrences
In spontaneous speech recurrences and partial recurrences are a frequent co-reference means. It is so, mainly because the planning time in spoken conversations is short, and, secondly, because the surface text disappears from the interlocutors' working memories (Beaugrand, Dressler et al. 1992: 46). However, there is an important condition under which the establishment of textual cohesion through the use of recurrences and partial recurrences will be successful: the co-referent item and its antecedent have to refer to the same entity. If the co-referent refers to a different entity, regardless of the repetition of the same lexeme, co-reference fails to be established. In the following example the establishment of co-reference fails, because the repeated first name and its first mention do not correlate. Manca's laughter represents a clear signal of her awareness, that Gašper failed to establish co-reference. And continues Oh, Gašper, help me first find Simba by stressing the lexeme Simba, meaning 'my rabbit'.
15	It is mainly so, because participants of face-to-face communication share the same physical context and usually a great amount of common knowledge which means, that the referents do not need detailed specification. They can be referred to by elliptical pronouns. Consequently, lower use of nouns brings less competition between potential referents which again consequently means, that elliptical pronouns are precise enough to identify a referent (See Biber et. al. 2000: 238). Moreover, if the reference established by an elliptical pronoun is unclear to the participants, they can immediately ask the speaker and clarify who or what the elliptical pronoun refers to.
16	Cormons/Krmin is a small Friulian town 6 km from the Slovenian village of Medana.
Context: Manca and her cousin Gašper are playing in a living room. Mother asks Manca, where her rabbit is, while Gašper thinks his aunt is asking about the videocassette The Lion King, in which the lion cub, called Simba is the main protagonist.
Example [4]
Mama: Manca, čis je Simba?
Gašper: Ja, ja, 'bo:mo y'la:dli 'Si:mbu.
Manca (smeh): Ma Ga:šper, po'ma:yi mi pa:rvo 'na:jt 'Si:mbu.
Mother: Manca, where is Simba?
Gašper: Yeah, yeah, we'll watch Simba.
Manca (laugh): Oh, Gašper, help me find Simba first.
3.2.2.1 Partial recurrence
The term partial recurrence refers to the use of the already activated expression, but in a different part of speech (Beaugrande, Dressler et al. 1992: 47). In example [5], when referring to meat they tried on their own at home, Helena uses the adjective bitter first and then the noun bitterness.
Context: In the Brda, pork meat is air-dried. In the past there was a small room in the cellar which was the coldest space in the house used especially for drying meat. However, if the summer was very hot, it got hot also in the cellar, which consequently meant that the drying meat became bitter. In the following excerpt of the text Danila is interested in where the cellar with the special room for drying meat was situated in the house.
Example [5]
D: An 'či:s bla 'ta: k'li:at?
H: Bu:j u 'tsmnsn k'ra:ju, fri:šnan, 'sa:mo js 'ra:tlo [svinjsko meso] k'lu:p 'te:mu y'rsmko. An usakantgr'ka:j so 'bu:syi o'či:stsl 'do:l 'ti:stu yran'či:nu /.../
D: And where was that cellar?
H: Somewhere in a darker place, colder, but nevertheless it [the pork meat] became bitter. And from time to time poor people cleaned that bitterness up /.../
3.2.3 Lexical relations 3.2.3.1 Synonyms
Synonyms are more common in written registers17 than in conversations (Biber et al. 2000: 238). There are probably several reasons for that. One of them is
17 Especially in fiction where a great diversity of vocabulary is highly appreciated.
the lack of planning time in face-to-face communication, the other would be. that speakers know each other and probably also the referents, they are talking about. However, in conversations synonymy is usually used when one of the speakers does not know the meaning of the referring expression. In this case clarification is needed and it can be performed also by the use of a synonymous lexeme, as in the example [6].
Context: For every kapelška nedelja, the first Sunday after Easter, Anči and her friends used to go to Vrhovlje, a village, fifteen kilometers away from where they lived, on foot to hear mass. Due to a long way, they used to take some snack and a drink. Once Anči's brother secretly took food out of the bag and changed it with a dried swine's head. The girls did not notice any change. But after some time walking up the hill, Anči started complaining how heavy the bag was. They sat down and to their surprise they found out what Anči's brother had done.
Danila did not understand the dialectal lexeme Anči used, so she explained it with another dialectal synonymous lexeme. Although Anči used the lexemes krepa and glava as synonyms, they are not completely interchangeable. The lexeme glava is a neutral Slovenian expression for a head, while krepa is a loan word from Italian/Friulian, meaning a scull of an animal, pejoratively used also for people.
Example [6]
AV: /.../ O'do:pre 'ti:st ts'vsdč, otk'ri:je, js bla 'no:tsr na k're:pa ot svs'na:ta. Ma'ri:ja, ma'ri:ja, ma'ri:ja. D: (vprašujoč pogled)
AV: K're:pa ot svs'na:ta, 'tu:s bi bla 'a:dna y'la:va ot ot ot ot p'ra:sca.
AV: /./ She [Anči's friend] uncovers that cloth, beneath there was krepa od svenata (a skull of a pig), for Christ's sake.
D: (rises her eyebrow as a sign that she does not understand) A: Krepa od svenata would be a head of of of of a swine.
3.2.3.2 Collocations
In collocations textual cohesion is not expressed through lexical relationships of synomymy or antonymy, but through associative relationship which includes expectation: due to the presence of one lexeme, it is expected, that another one will occur (Halliday 1994: 333).
In our example Danila is asking Rudi about the fruit they grew on his farm, and he immediately mentions vegetables.
Example [7]
D: An 'ka:ko 'sa:dje sta 'mi:sl 'te:ksrt?
R: Sa:dje blo 'ti:ste, ki je 'ds:nss, 'ns:rvsčje blo če'ri:sšsn, ne, ki ss prst 'se:n ot čs'ri:sšsn ži'vi:slo, ds na yus'ri:mo od zelen ja:ve.
D: And what fruit did you have at that time?
R: The sorts of fruit were the same as today. There were many cherries, because we lived mainly on cherries, not speaking of vegetables.
3.2.3.3 Paraphrase
Paraphrasing means repeating the same content in a different expression (Beau-grande, Dressler et al. 1992: 48) or in Parret's words: "Paraphrasing is [...] an operation which consists of producing, within the conversation, a unit, which is semantically equivalent to another unit previously mentioned" (Parret 1989: 288). The willingness to paraphrase represents one of the main cooperative strategies between interlocutors with the purpose of clearing up or clarifying any incomprehensibility or misunderstanding. It is therefore an important coherence principle in conversation (ibid.).
In example [8] Stanko being aware of Danila's not understanding the metaphorical meaning of the lexeme škrtoc, uses a paraphrase to clarify it.
Context: Stanko Srebrnič is explaining to Danila how all recruits were scared to death of not getting the medical certificate, because this meant, that they were not healthy enough to be recruited. And if they were not able to go to army, their colleagues and girls called them škrtoci (literally paper bags), in metaphorical sense meaning they were not esteemed among their peers any more.
Example [8]
SS: Sa'vi:ade, u'sa:k a 'mi:au st'ra:x, da 'na: mu po're:či, da da na bi 'bi: škar'to:c. 'Ki: škar'to:cpo'mi:ane, da po:le 'na: čna va'ja:š. Ku 'ni:s bi vo'ja:k, sa ti u'sa: pu:pe si sma'jad.
SS: Of course, everybody was afraid of being called škrtoc. Because škrtoc means that you are worth nothing. If you were not a soldier everybody laughed at you.
In example [9] Rudi needs to describe first how a drying frame they used for drying fruit was made and then clarifies what the verb penčati means.
Context: Danila is asking Rudi, what they did in their family, besides producing wine, to get extra money. He explains, they used to dry plums. Danila wonders, what tools they used for drying and what the process of drying looked like. Rudi tells her, they used a special drying frame, explains what it looked like, and then he describes, how they put plums together in pairs and called them prunele.
Example [9]
RZ: Pi'co:n smo 're:kli ... je 'bi:u 'ta:k ... sa bli d'va: 'ri:manla, prib'li:žno d'va: 'me:tra 'du:yo ... 'du:ye, 'ni:x 'še:st 'ra:unix padc an ka'neda. S 'ti:staya ja 'bi:u na'ra:tpi'co:n, ki sa 'pode 'lo:žlo 'ši:t 'či:ašpe 'yo:r, 'ne:. Kar sa b'li : 'ti : ste 'či :ašpe 'su: xe, sa ... smo 'mo:yli u'za:t kos'ti: 'u:an z u'sa:ke an smo k'la:dli d'vi:a an d'vi:a u'ko:p. Ta'ku:a sa ti:stu 'ri:ač, smo 're: kli, pan'čado.
RZ: A drying frame was ... it was a kind of a ... there were two planks around two metres long, six flat boards and reed. That was what a drying frame was made of that plums were being dried on, right? When those plums were dry, they ... we took stones out from each and put two and two together. That's how we ... as we said ... penčali that thing.
3.2.3.4 Antonyms, hypernyms and hyponyms
The frequency of antonyms, hypernyms and hyponyms, compared to the frequency of personal pronouns and recurrences in the analyzed texts, was low. The shared situation and personal involvement of interlocutors result, as mentioned before, in a dense use of pronouns or their elliptical forms and not nouns. Besides, searching for an antonym, a hypernym or a hyponym in his working memory requires from a speaker a longer planning time and in conversations the planning time is, compared to other registers, very short. Moreover, hypernyms and hyponyms offer detailed and precise descriptions of the entity referred to, which are in usual, everyday conversations not needed.
In the analyzed texts antonymy were mainly used when the speaker wanted to point out the opposition between the two parts of a sentence, like in the example [10], while hypernyms and hyponyms were used when further explication was needed, as shows the example [11].
Context: Lojz is narrating about his job in the cellar. He says he was honest when he weighed the grapes the farmers carried to the cellar.
Example [10]
L: An ja:st, kar san 'na:rdu, 'tu:a ve'ja:lo. Ma 'ni:san u'za:u ne 'te:mu, ne 'ua:namu 'da:u.
L: And what I did, everybody agreed. Because I neither took from the one nor gave to the other one.
Context: The choir members from Medana could hardly wait for the dinner the priest organized once a year for the church choir.
Example [11]
AV: In smo 'ča:kli, 'ka:t bo 'ti:sta vi'če:rja. 'Ta:ke fri:tule 'di:alla 'ku:xarca, gu'ba:ncu, 'ki: da'ma: 'ni:smo 'mi:al an'ko:l 'm:č. (smeh) 'Tu:a b'lo: ... 'sa:mo 'sa:mo pu'le :ntu smo ja:dli da'ma: an 'to:nfu (smeh) s kram'pi:arja.
AV: And we were waiting, when there would be that dinner. The cook made such donuts, a nut roll, cause we had nothing at home (laugh). There it was ... We ate only only maize porridge at home and tonfais (laugh) with potatoes.
18 Tonfa 'a kind of goulash made of mashed potatoes'. Maybe < friul. a toffo 'finely ground maize flour'.
4 Ellipsis
Ellipsis means the omission of elements which are recoverable or inferable from the context. An elliptical structure in this sense means a sequence of words in which some words have been omitted. Unlike reference, which is a semantic relationship, ellipsis sets up a relationship in wording, i.e. lexicogrammatical relationship (Halliday 1994: 316). The omitted elements can be added to the sentence without changing its meaning and without producing ungrammatical structure. According to its use in spoken language, we can distinguish between systemic and non-systemic ellipsis.
4.1 Systemic ellipsis
Systemic ellipsis occurs in written and spoken language and is subject to the linguistic rules of a language (linguistic system). One type of systemic ellipsis belonging to this group is the ellipsis of a personal pronoun in the function of a subject when the necessary information for the identification of the referent is encoded in the predicate's ending in the standard Slovenian language. Another type of systemic ellipsis is ellipsis in question-answer sequences and other rejoinder sequences. It is a standard pattern in face-to-face communication in many languages and forms a frequently used type of cohesive relation. Here are some examples from our dialectal texts.
Context: Helena and Marija are telling Danila how they used to prepare potica in their family when they were little girls.19
Example [12]
D: /.../ yu'bamca b'la: pa bo'ya:ta 'te:kart, 'ne:? M: 'Ja: [yu'bamca ja bla bo'ya:ta 'te:kart]. H: Z o'ri:ayu, pove'či:ni o'ri:axava yu'ba:nca. D: Ma sta 'mi:al 'ma:kinju za m'li:at [o'ri:axe]? H: 'Ne:, 'ne: \'ni:smo 'mi:al 'ma:kinje za m'li:at o'ri:axe].
D: /./ gubanca20 was rich at that time, right?
M: Yeah [gubanca was rich at that time]
H: With nuts, mostly with nuts.
D: And did you have a machine for grinding [nuts]?
H: No, no [we didn't have a machine for grinding nuts].
19	The elliptical parts of a text are in brackets and underlined.
20	Gubanca in the briško dialect or gubana in Italian and Friulian is a cake consisting of a sheet of pastry spread with a rich filling and rolled up. It is a typical Slovenian national dish, usually baked for the most important religious (Christmas and Eastern) and personal feasts (anniversary, marriage). In the Primorska region it is usually filled with nuts and raisins.
In the analyzed texts a frequently used type of elliptical structure is that in elliptical yes/no questions with the pragmatic function of an offered response, as shown in example [13].
Context: Danila is interested in how eggs were prepared in the past in the Brda region. Beside a WH-question, she asks also an elliptical yes/no question (Fried?) which is in the function of one of the possible responses. By repeating the lexeme, Helena and Marija answer in the affirmative. In the utterance 3 Danila offers another response, again in the form of the elliptical yes/no question. Repeating the lexemes from the utterances 1 and 3, Helena confirms Danila's offered answer by elaborating the elliptical lexeme eggs (in lettuce) and by adding another way of preparing them (and cvrča).21 Danila's elliptical question (Cvrča?) in the following utterance does not have the pragmatic function of an offered answer; it is the elliptical wh-question. This can be seen in her next question (What is this?) which anaphorically refers to cvrča.
Example [13]
D: An ka'ku:a sta ja:dli pa jajce parp'ra:ujane? C'va:rte?
H, M: C'va:rte.
D: Al 'ku:xane?
H: C'va:rte al 'ku:xane u sa'la:ti an č'va:rču.
D: C'va:rču? 'Ki: ja 'tu:a?
H: C'va:rča z 'ze:ja an ...
D: And how were eggs prepared? Fried?
H, M: Fried.
D: Or boiled?
H: Fried and boiled in lettuce and cvrča.
D: Cvrča? What is this?
H: Cvrča with balm-mint and .
4.2 Non-systemic ellipsis
Non-systemic ellipsis is typical of spoken language.22 It is not subject to the grammatical rules; on the contrary, it violates them. However, the omitted elements are recoverable or inferable from the context. There are two reasons for this phenomenon: 1. the lack of planning time on the part of the speaker, 2. the speaker thinks the omitted element is present in discourse without being explicitly mentioned. In example [14] the head of the prepositional phrase, i.e. at that (hour) and the head of the nominal phrase, i.e. the second (turn) are omitted, nevertheless, this does not affect textual coherence, because the
21	Another more frequently used word for cvrča is frtalja which is a loan word from Friulian. Cvrča is a dish typical of the Brda region made of scrambled eggs with herbs typical of this region.
22	Although it can be used also in written registers, e.g. in spoken dialogues in fiction.
notions can be recovered from the context as well as inferred from common (mutual) knowledge of the interlocutors (both; Danila and Pepi know that turns are associated with hours).
Context: Pepi speaks about his job in the bakery. Example [14]
P: Smo b'li: ... 'mi:slpo t'ri: 'tu:rne.23 A:dsn op 'ta:ki ('u:ri) 'a:dsn op 'ta:ki ('u:ri). D: An čs ste 'di:slu po'no:č, 'ks:t ste 'šu:?
P: Kur js 'ra:tlo, po'no:č, ot ot 'še:ste z've:čsr do 'a:dne popuno'či:. Ob 'a:dni popuno'či: d'ru:ya (s'me:na), do 'sedme, op 'sedmi pa d'ru:ya (s'me:na).
P: We were ... had three turns. One at that (hour), the other at that (hour) D: What about at night? When did you start?
P: Well, it was not always the same, from from six in the evening till one. At one the second (turn) and at seven the third (turn).
5 Parallelism
Parallelism means the repetition of equal syntactic structures with different content. In analyzed excerpt [15] parallel structures were used after the cataphoric so in order to illustrate, how dancing parties were organized in different villages. By creating parallel structures, Stanko in fact reinforces the similarities in their meanings. We can therefore say, that parallelism has a strong connective potential in his speech. Besides emphasizing the likeness of content, i.e. how dancing parties were organized throughout the year in different villages, parallel structures also add cohesive force to the text.
Context: Stanko is explaining how young people organized dancing parties in the Brda. It was important for every village to organize an event and not to overlap with other villages.
Example [15]
SS: U u'sa:ki 'va:si blo ts'ku:s; sss Mo'da:na s 'mi:sla au'gu:sta, ku ssn 're:ku žs p'ri:st, S'ma:rtno s 'mi:slo na kape:lšku, psr'ca:jtu, žs 'ps:rvu ns'di:sju po vs'li:ki 'no:či, u Ni:sblsn sa 'mi:sl 'ju:lja an ts'ku:s nap'ri:, u'sa:ka 'va:s s 'mi:sla 'so:ju na'va:du.
SS: In every village it was so (organized): sss Medana had (a dance) in August, as I said before, Šmartno had (a dance) on the kapelška24 Sunday, early, the first Sunday after Easter, Neblo had (a dance) in July and so on. Every village had its own habit.
23	In the first two utterances the speaker uses the loan word turn from Italian (turno) or Friulian (turni), then, in the following utterances he continues with the Slovenian lexeme izmena, which is in the Brda dialect synonymious to the lexeme turn. Although the lexeme izmena as the head of the nominal phrase is elliptical, the change can be seen from the change is gender; the premodifier druga has the feminine ending -a, while the lexeme turn is masculine.
24	The first Sunday after Easter.
6 Conclusion
To summarize, cohesive ties represent the important device of establishing and maintaining textual coherence. However, the use of cohesive means in spontaneous spoken conversations differs to some extent from the use of cohesive means in written registers. Partly, this is to do with the shared situation of the interlocutors and partly, with the shortness of planning time in conversations, compared to its length in written registers. Although in literature one can find several classifications of cohesive means, I have tried to present in my paper my own classification, which to some extent differs from other classifications and would, in my opinion, help analyze, in a clear and systemic way, the cohesive means in Slovenian spontaneous spoken (dialectal) texts. In my classification I put all co-reference expressions into one group and indicated, how they build co-reference chains, which, as it turned out, were the most frequently used manner of establishing textual cohesion (and consequently, also textual coherence). Beside co-reference means, I analyzed also the use of ellipsis and parallelism. The three categories were chosen mainly from three reasons: first, they were the most salient and in the case of elliptical pronouns, recurrences and systemic and non-systemic ellipsis the most numerous among all cohesive means, second, I dealt with the use of functional sentence perspective and discourse markers in dialectal conversations in other articles, and third, I was limited in space.
The further results of the research may be summed up as follows:
The research has shown, that the most frequently used co-reference means were elliptical pronouns (pronouns in Slovenian have to be elliptical when the necessary grammatical information is encoded in the verbal suffix used), which are heavily situation-dependent. Participants of a conversation share the same physical context and a great deal of common knowledge.
Moreover, the research has shown, that because of a low frequency of nouns in conversations there is less competition between potential referents and thus, again, pronouns substitute lexical relations (synonyms, antonyms etc.).
The second most frequently used co-reference means were recurrences. The repetition of a linguistic item requires a shorter planning time as, for example, searching for a synonym or a hypernym. Speakers usually used collocations when they were associatively related to the topic of the conversation and, using them, they sometimes drifted off the intended topic.
Paraphrases were used in order to clear up potential misunderstanding.
Antonyms, hypernyms and hyponyms were the least frequently used co-reference means. Antonyms were mainly used for the purpose of expressing explicit opposition; while hypernyms and hyponyms were used when further explication, e.g. to clear up misunderstanding, was needed.
Besides systemic ellipsis (e.g. in question-answer sequences, which is typical of spoken language), non-systemic ellipsis, which is not subject to grammatical rules, was used very often. However, this did not affect textual coherence, because the omitted parts of the sentences were either recoverable from the context or inferred from common knowledge of the interlocutors.
The third most frequently used type of cohesive means was parallelism. In the analyzed texts the function of parallel structures was to reinforce the similarities in their meanings. Parallel structures were also used in negotiations among the speakers in order to prove they were right in their statements.
LITERATURE
Robert de BEAUGRANDE, Wolfgang Ulrich DRESSLER, Aleksandra DERGANC, Tjaša MIKLIČ, 1992: Uvod v besediloslovje. Introduction to Text Linguistics. Ljubljana: Park.
Douglas BIBER, Stig JOHANSSON, Geoffrey LEECH, Susan CONRAD, Edward FINEGAN, 2000: The Longman Grammar of Spoken and Written English. Harlow: Longman.
Wolfram BUBLITZ, 1999: Introduction: Views of Coherence. Coherence in Spoken and Written Discourse: how to create it and how to describe it. Eds. W. Bublitz et al. Amsterdam, Philadelphia: Benjamins.1-7.
Wolfram BUBLITZ, Uta LENK, 1999: Disturbed Coherence: Fill me in. Coherence in Spoken and Written Discourse: how to create it and how to describe it. Eds. W. BUBLITZ et al. Amsterdam, Philadelphia: Benjamins.153-174.
Ksenija BUCIK, 2001: Strukture kohezije. Strukture koreferenc in tematske progresije. Structures of Cohesion. Structures of Co-references and Functional Sentence Perspective. Diplomsko delo (mentor: prof. dr. Marko Stabej). Ljubljana: Filozofska fakulteta. Oddelek za slovanske jezike in književnosti.
Vojko GORJANC, 1999: Kohezivni vzorec matematičnih besedil. Coherence Pattern of Mathematic Texts. Slavistična revija 4712. 139-159.
M. A. K. HALLIDAY, Ruqaiya HASAN, 1976: Cohesion in English. London and New York: Longman.
M. A. K HALLIDAY, 19942: An Introduction to Functional Grammar. London: Edward Arnold.
Herman PARRET, 1989: Paraphrase as a Coherence Principle in Conversation. Condizioni di coerenza: Ricerche di linguistica testuale, 1988. Eds. M.-E. Conte, J. S. Petöfi, E. Sözer. Firenze: "La nuova Italia" Editrice. 281-324.
France PREŠEREN, 2000: Poems (Translated by: Alasdair Mackinnon). Ljubljana: Založba Sanje. www.preseren.net/ang/3_poezije/100_krst.asp.
Randolph QUIRK, 199915: A Comprehensive Grammar of the English Language. Harlow, Essex: Longman.
Deborah SCHIFFRIN, 1987: Discourse Markers. Cambridge: Cambridge University Press.
Petr SGALL, 2006: Language in its Multifarious Aspects. Charles University in Prague: The Karolinum Press.
Danila ZULJAN KUMAR, 2007: Narečni diskurz. Dialectal Discourse. Ljubljana: Založba ZRC.
--, 2009: Členitev po aktualnosti v govorjenem narečnem besedilu. Functional
Sentence Perspective in Spoken Dialectal Text. Obdobja 26. Slovenska narečja med sistemom in rabo. Ed. Vera Smole. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik. 187-201.
KOHEZIVNA SREDSTVA V SLOVENSKIH SPONTANIH NAREČNIH POGOVORIH
Kohezivna sredstva so slovnična in leksikalna sredstva, ki vzpostavljajo kohezijo besedila in tudi njegovo koherenco. Vendar kohezivna sredstva niso niti zadosten niti nujen pogoj za besedilno koherenco, kot avtorica prikaže na primeru pesemskega besedila. V nadaljevanju prispevek obravnava različne delitve kohezivnih sredstev, kot jih poznamo iz tuje literature, ter svojo lastno delitev kohezivnih sredstev, primerno za analizo kohezivnih sredstev v slovenskem govorjenem jeziku. V tretjem delu avtorica obravnava rabo kohezivnih sredstev v spontanih narečnih slovenskih pogovorih. Podrobneje analizira rabo koreferenčnih sredstev, elipse in paralelizma. Koreferenčna sredstva so osnovno sredstvo vzpostavljanja besedilne kohezije v pogovoru. Najpogostejše koreferenčno sredstvo v slovenskih spontanih narečnih pogovorih je elipsa zaimka, saj so potrebne informacije za identifikacijo referenta vkodirane v glagolski obliki. Druga koreferenčna sredstva, ki jih (slovenski) govorec rabi, so še: ponovne pojavitve in delne ponovne pojavitve, ki so v spontanih pogovorih pogosto koreferenčno sredstvo zaradi pomanjkanja načrtovalnega časa, medleksemska razmerja, med katera štejemo so-, proti-, nad- in podpomenke, sopojavljanke (ki vključujejo t. i. sopojavitveno tendenco) ter parafraze. Pomembno sredstvo vzpostavljanja besedilne kohezije v obravnavanih pogovorih so bili izpusti, tako sistemski, to so tiste vrste izpusti, ki so podrejeni slovničnim pravilom jezika oziroma jezikovnega sistema, kot nesistemski, to je tiste vrste izpusti, ki jih govorec uporabi, kadar predvideva, da je referent v besedilu že prisoten oziroma se ga da iz sobesedila ali iz situacijskega konteksta prepoznati, ter paralelizmi.
Point and find: the intuitive user
experience in accessing spatially structured dialect dictionaries
Eveline Wandl-Vogt
Institut für Österreichische Dialekt- und Namenlexika (IDINAMLEX), Wohllebengasse 12-14/2, A - 1040 Wien, Eveline.Wandl-Vogt@oeaw.ac.at
_ scn iii/2 [2010], 35-53 _
Članek predstavlja dolgoročni projekt izdelave avstrijskega akademskega narečnega slovarja bavarskih narečij v Avstriji - Wörterbuch der bairischen Mundarten in Österreich (WBÖ). Projekt DBÖ - Datenbank der bairischen Mundarten (Podatkovna baza bavarskih narečij) se je pričel leta 1993 in je bil namenjen digitalizaciji arhivov. Leta 1998 je bil objavljen načrt racionalizacije, katerega cilj je bil dokončanje slovarja do leta 2020 kot (virtualne) enote, sestavljene iz natisnjenega slovarja in komplementarne podatkovne baze. Izsledki projekta elektronsko kartografirane podatkovne baze bavarskih narečij v Avstriji - dbo@ema kažejo, kako lahko poenotenje spletnih slovarjev in podatkovne baze izvirnih materialov z vizualnim dostopom do georeferenčnih aplikacij in s t. i. topografskimi navigacijami poveča uporabnost in vodi k večjemu interdisciplinarnemu vpogledu.
This article adresses a long-term project of the "Austrian Academic Dialect Dictionary" the "Wörterbuch der bairischen Mundarten in Österreich (WBÖ / Dictionary of Bavarian dialects in Austria)". The project Datenbank der bairischen Mundarten (DBÖ / Database of Bavarian dialects in Austria) commenced in 1993 and was aimed at the digitalisation of the archives. In 1998 a rationalisation concept was issued, which targeted the completion of the dictionary in 2020 as a (virtual) unit consisting of the printed dictionary and a complementary database.
The project Database of Bavarian dialects in Austria electronically mapped (dbo@ema) has demonstrated how the unification of online dictionaries and source material databases with visual, geo-referenced access applications and so called 'topographic navigation' can increase usability and lead to greater interdisciplinary insight.
Ključne besede: narečna leksikografija, jezikovno katografiranje, potrebe uporabnika, topografska navigacija
Key words: dialect lexicography, language mapping, user needs, topographic navigation
1 Preliminaries
Dialect dictionaries are a special type of dictionary. Academic, highly sophisticated dialect dictionaries are usually long-term projects. A single entry contains more or less encyclopaedic information, not just linguistic details. These dictionaries demonstrate the important role the mother tongue, which is a dialect for many people in Austria, plays in culture and identity.
Consequently, many people are highly interested in dialect(s), meanings of words, and derivation. Unfortunately, scientific dialect dictionaries often do not meet these users' needs.
Dialect dictionaries are costly and often edited over a very long period of time (c.f. Schweizerisches Idiotikon since 1881, Schwäbisches Wörterbuch 1901-1936, Rheinisches Wörterbuch 1928-1971, Siebenbürgisch-sächsisches Wörterbuch since 1924, Wörterbuch der bairischen Mundarten in Österreich since 1963, Sudetendeutsches Wörterbuch since 1988). Therefore, dialect dictionaries often pass through entire eras.
This article discusses how traditional dialect dictionaries could become more user-friendly by on-line publication and by the application of Web GIS.
1.1 An example: Wörterbuch der bairischen Mundarten in Österreich (WBÖ) / Dictionary of Bavarian dialects in Austria
To discuss the possibilities of a web GIS in dialect lexicography I choose the example of the WBÖ. This dictionary is a very traditional, long term academic project, yet it tries to apply digital solutions facing a cyber future. While very specific solutions were found for this particular project (cf. 1.1.1, 1.1.2., 1.1.3), some of them might be applicable to similar projects in analogue situations.
1.1.1 Background: Major Steps into the Digital Age
In 1911, nearly one hundred years after the first papers on the Bavarian language by Schmeller appeared, the "Kommission zur Schaffung des ÖsterreichischBayerischen Wörterbuches und zur Erforschung unserer Mundarten" was founded by the institution today known as the Austrain Academy of Sciences (ÖAW) in collaboration with today's Bavarian Academy of Sciences (BAdW). They initiated a new project introducing novel standards in lexicography, which were intended to give a complete and detailed overview of the Bavarian dialect variants in the Austrian-Hungarian Monarchy and the Kingdom of Bavaria, by presenting the complete lexicons of these areas with detailed definitions and contextualized examples, by recording the authentic pronunciation, by defining the grammatical coding for each word entry, by tracing the etymology of each lexical item and by registering expert knowledge in the fields of rural techniques, traditional folk medicine and customs.
In 1913, after a period of conceptualization, the institute that is today known as the "Institut für Österreichische Dialekt- und Namenlexika (IDINAMLEX)"/ Institute of Lexicography of Austrian dialects and names was founded and the collection of the material for the dictionary commenced. From 1913-1932 109 questionnaires and 9 auxiliary questionnaires with approx. 24,000 detailed questions were sent to selected municipalities.
In 1961 the Austrian and Bavarian Academy decided to publish two separate parts of the lexicon: Part I dealing with Austria (with the exception of the province of Vorarlberg) and the (former) German-speaking parts across the current borders of Italy, Slovenia, Slovakia, Hungary and the Czech Republic (c.f. Straffungskonzept, 1998: §1), and part II dealing with the Bavarian dialects in Germany. Part I, the WBÖ, has been published since 1963 (4 volumes, 6 parts: A - Twasper) and is intended to comprise 12 volumes by the time of its completion in 2020 (Details c.f. WBÖ 1: V-XVI and Bergmann 2003).
In 1993 the project "Datenbank der bairischen Mundarten in Österreich (DBÖ)" / Database of Bavarian dialects in Austria was initiated aiming at the digitalisation of the material for the dictionary and of source material (e.g. paper slips, cited texts) as well as background information (e.g. cv of collectors and co-workers).
In 1998 a rationalisation concept was issued targeting the dictionary as a (virtual) unit consisting of the printed dictionary and the complementary database. In 2008 the first step in the development of the system "Datenbank der bairischen Mundarten in Österreich" / Database of Bavarian dialects in Austria electronically mapped (dbo@ema) was taken.
1.1.2 The dictionary: WßÖ-architecture in a nutshell
The WBÖ is a highly sophisticated dialect dictionary. Fig. 1 demonstrates a typical WBÖ-entry (details concerning WBÖ-architecture c.f. Wandl-Vogt 2005a and 2005b and supplement 2: 14-17).
The main positions of the WBÖ-entry, with special emphasis on spatial data and cross references due to their navigational potential in electronic versions. are:
-	Grammar
Every entry informs about the Grammar of the certain word. Grammatical
information is location-dependent.
-	Etymology
Every entry contains information about the etymology of a word.
In this position you might find cross references to other dictionaries (e.g.
etymological dictionaries) or information about loanwords (and therefore
cross references to other dialect dictionaries).
-	Definition(s)
Definitions are the main part of the WBÖ, which is an onomastic dictionary. A lot of examples of spoken and written dialect, phrases, songs and poems are presented. Due to the fact, that approximately 10% of the material are excerpts of written texts and that the main aim in the beginning was to document the development of a word from its beginning to the actual dialect (c.f. "Arbeitsplan" workplan [1912]) the emphasis on written texts is very high and the WBÖ to a good extent represents a historical dictionary as well. Furthermore, definitions often include a lot of encyclopaedic information about rural traditions and traditional customs.
Every information unit in this position is location-dependent. Information units dating to the 19th century and earlier are - usually exactly dated as, if possible.
-	Cross references to other dialect dictionaries of adjecent German dialects Several dialect dictionaries of adjecent German dialects are quoted in every main article: Bayerisches Wörterbuch, Sudetendeutsches Wörterbuch, Vorarlbergisches Wörterbuch, Schwäbisches Wörterbuch, Schweizerisches Idiotikon.
This position is very static in a traditional dictionary, yet it demonstrates how old the idea of hyper-linking in dictionaries is as well as the potential of new media and navigation tools.
-	Phonetics
Phonetics played an important role in the so called "Junggrammatische Schule". The dictionary was established in this methodological tradition. In the meantime, phonetics have become less important than in the beginning of the work on the dictionary partly due to the "Straffungskonzept 1998" (c.f. Straffungskonzept, 1998), but the phonetic realisation of every word in every cited area is still quoted. This increases the amount of challanges, stemming from the specific WBÖ-internal transcription system that is not IPA-based, which have to be solved.
-	Compounds
Compounds are treated within the base word entry, e.g. (Unter)drittel is dealt with in the position 'Komp.' (compounds) in the main entry Drittel, c.f. Fig. 1. This nesting might cause problems when a word is searched for and if there are two or more similar base word entries e.g. Tüppel I 'dowel' (WBÖ 5, 1075f.), Tüppel II 'blain' (WBÖ 5, 1078f.), Tüppel III 'money' (WBÖ 4, 1086f.), Tüppel IV 'training area, vagabond' (WBÖ 5, 1087) and Tüppel V 'hit' (WBÖ 5, 1087).
-	Cross references to derivations and related words
There is a position, where cross references to derivations and related words are stored. This is interesting for people searching for word families and studying derivation structures.
Tritt-dar-ein, Schwerfällige(r), ► (där-ein) treten
Drittel, (Dritt)teil, (Dritt)teile
N. (doch M. obGurkt., WSteir.Wb. 316, Fer-sent.Wb. 68, mehrf. hist.; s.a. Teil), d. dritte Teil, Drittel verbr. m. SI, Zugscheit verbr. (bes. OÖst.), Ringstock d. Hirten sMBgl.; Etym.: mhd. dritteil d. dritte Teil bzw. m. abgeschwächtem zweitem Wortteil drittel. Näh. s. DWB2 6,1404f. CDritteil) u. 1405f. (Drittel); zur Entw. -teil > -tel vgl. u.a. ->Achtel, Fiertel. - Bayer.Wb. 1,564 {Drittel), 1,600 (Dritttail), Suddt.Wb. 3,383, Vlbg.Wb. 1,620, Schwäb.Wb. 2,394, Schweiz.Id. 12,1535f. (Dritt-teil).
Ltg.: Sg.: m. noch deutl. erkennbarer Vollform d. zweiten Wortglieds (s.a. Etym., hist.Bel.): dritovl (neben dritl) nwestl.obMühlv., dritgvü m-,nö-Weinv., drital öSMä., drittol Sieb.Gm., drütovile (m. Dat.Suff. od. Dem.Suff.) Gott.; m. Abschwächg. zu -tl: drit(t)l u.ä. verbr., Fersent., Plad., Gott., Brünn; PI.: dritl verbr., -n ve. Auss.Ld., nwOSt. u. NÖ, W., nöSMä., dritlv mObMurgeb.. Paltent., drittle Plad.; Dem.: dritvl SMä. B e d.: 1. E. Teilstück v. drei (annähernd) gleichen, gleichwertigen, gleich großen u.ä. Teilen verbr., Sieb.Gm., Fersent.Wb. 68, Plad.Wb. 150, Gott., Brünn; e. D. davon gehört mir, jeder kriegt e. D. u.ä. verbr.; im bes. als Maßang.: a) Flächenmaß: 30 Ar söSMä. Suddt.Wb. 3,383; - fb) Getreidemaß: Tisner dritl 42 mutt und 2 kleine stär vogtfutter Burggr. (1315/c.Anf,17.Jh.) Ö.Weist. 5/1,171; bei dem alten maas, das dritl genant . . und drei dritl ain Bozner kornstar sein Burggr. (1736) Ö.Weist. 5/1,183; - fc) v. zu entrichtenden Abgaben, Bußen, gesetzt festgelegten Einkünften u.ä. hist, häufig, z.B.: bei Güterwechsel v. Untertanen zu bezahlender dritter Teil d. Wertes der Vermögensmasse Steir.Wb. 171 (wohl hist.); s.a. > t(Drit-tel)püch\ sol im daz trittail von gefallen soll ihm das D. davon zufallen Dunkelstn.Wd. (14.Jh.) Ö.Weist. 9,409; all nucz vnd Rennt sullen den drein Herren gleich zusteen, yedem ain dritta.il W. (1454-64) FRA 11,7,152; wo ainer pein [Knochen] find im vorsst. . geburt der triti [des Fundguts] dem finder, den andern triti dem vorsster und der dritt tritt der oberig-kait nwTraunv. (1547) Ö.Weist. 13,428; den haarzehent [Flachszehent] gibt man des son-tags nach st. Merten, davon nimt der pfarrer den drittail Schneebg.Geb. (1597) ebd. 7,336; Aus obiger straff solle ain dritl der herrschafft,
ain dritl dem gericht, und ain dritl dem ansager gehörig sein uEisackt. (17.Jh.) ebd. 5/1,229; ob ainer den andern ze tot schlecht, so ist ainer . . verfallen . . der herrschaft leib und guet auf gnad, ausgenomen das man seinem iveib iren drittel [sc. Erbteil] hindan soll geben Kaunert. (1624) ebd. 3,309; s.a. DRW 2,1125f. — 2. Teil d. Zuggeschirrs: das am großen Waagscheit hängende kleine Zugscheit, das an beiden Enden Haken (auch Ringe, kurze Ketten m. Querriegel | >• Knebel]) hat, an die d. Zugriemen gehängt werden (die gesamte, a.d. Deichsel befestigte Waage besteht aus drei Querhölzern, d. Waagscheit u. zwei Zugscheitern) ve. Brixent., Leukent. u. obGurkt., verbr. St. u. NÖ, W, Bgl., uBöW, SBö., SMä. (auch Dem.), Brünn, auch Suddt.Wb. 3,383; s.a. DWA 9,10, mehrere Abb. i.d. D BÖ; hist.: Dritti Preßbg.Id.(1787) 67; Syn. > (Ort)scheit, (Zug)- (w.d.); s dritl am bflgßtv ngxsläfn Igßn W.; sä sdäd (sei still), sunsd nim i s dritl und dvslög di W.; is wieda amul wou a Kipfn o(b) [abgebrochen] oda a Tritìi da(r)hin sBgl. Neubauer (1962) 7; dass, auch als -> (Stangen)-Steir.Wb. 569, (Wäg)- ve. swTraunv., nwWaldv. u. mWeinv., (Wagen)- ve. mMSt., nöOSt., NÖ, W. bzw. nach d. Vorrichtg., an der d. Zugriemen befestigt sind, als (Häken)-nHausrv., obPielacht., nwWaldv., W., (Knebel) - sWSt., nHausrv., obPielacht., nWaldv., (Ring)- sWSt., nHausrv., nöWaldv., W. — 3. Ringstock der Hirten (Stock m.e. Eisenring, in dem kleinere Ringe eingehängt sind) sMBgl. HBl.Bgl. 21 (1959) 3,210 (zum Sachl. ebd. 215f.); Syn. -»• (Klinsel)kolben, (Ring)stecken. — 4. Maß b. Kugelspiel, s.u. -> Tritt 4c.
Komp. (s.a. -► Simpl.2): (Unter)-: Bez. für die talauswärts liegenden (annähernd e. D. der Gemeinde ausmachenden) Weiler v. Ischgl obPazn.
Abi. dritteln; weiters: (Unter)drittler, M., Bewohner der talauswärts liegenden Weiler von Ischgl ( > [Unterjdrittel) obPazn.; Düttling, M., kleines Zugscheit sMBgl. DWA 9,10.	W.B.
dritteln, t(dritt)teilen sw.Vb., 1) in drei Teile teilen, dritteln ve. (dritln u.ä. verbr., drittlfm] Tir.Wb. 1,135); hist.: haben wier ganzen zechent und ivo mit unß zu drittailen ist, da nimbt deß pharrer anwalt den selben drittail . . ein uMürzt. (15.Jh.) Ö.Weist. 6,302; — 2) b.e. Zweigespann, bei dem ein Pferd stärker ist als d. andere, das
Figure 1. Example-entry: WBÖ 5, 546-547.
-	Included articles of
•	Compounds
Compounds are often not dealt with in the separate position for compounds but within the entry's definitions, e.g. (Wäg)drittel, (Wagen)drit-tel, (Haken)drittel, (Knebel)drittel, (Ring)drittel c.f. Fig. 1 (definition 2). These compounds are usually enriched with spatial information and an indirect definition (same definition as the simplex definition), sometimes even phonetics.
•	Derivations and related words
Derivations and related words with "less information value" due to "Straf-fungskonzept" (c.f. Straffungskonzept, 1998: §§ 1.2.1-1.2.3) are often dealt with in the position itself, e.g. Drittling c.f. Fig. 1 (position 'Abl.'). Furthermore, they sometimes also represent compounds, e.g. (Unter)drittler, c.f. Fig. 1 (position 'Abl.').
-	Editor
Finally, in the end the author of the entry is mentioned with her / his initial, e.g. W.B. = Werner Bauer.
Due to the ambitious scientific aims, a lot of abbreviations and a quite dense and rich text, the dictionary itself can (unfortunately) hardly be used by laypersons.
1.1.3 The dictionary: Access structures, visualisations and user needs
The main access structure of the WBÖ is the macrostructure, namely the headword. Yet due to etymologic-historic considerations the headword can hardly be used as access structure by scientists and in particular not by laypersons. E.g. the standard German headword deutsch ('german') is represented in the WBÖ as teütsch; the standard German headword Pflaumenbaum, standard Austrian Zwetschkenbaum (plum tree') is represented in the WBÖ as (Zwetschken)paum and a subentry of the main entry Paum (tree').
Concerning the concept and the collection of the material, visualisations played an important role in the compilation of dictionary, but due to rationalisations they never were printed or published as planned or as it was aimed. There are just a few published maps in the first volume of the WBÖ, although the original intention was a ratio of 1:3: "Im Bedarfsfall [werden] Skizzen von Geräten und ihren Teilen sowie wort- und lautgeographische Kärtchen zur Entlastung des Artikeltextes" [beigegeben]. [If necessary drafts of machines and their parts as well as maps with linguistic details are added to keep the entry precise and clear.]
There are no studies on the users of the dictionary; therefore no specific information about them is available. One mostly has a German speaking scientific user in mind, yet Austrian laypersons are very interested in dialect as well. Especially the dialect of the region one has was grown up in or of one's
hometown is quite interesting to people. Questions such as 'What could you tell me about the dialect of my hometown?', 'What does your material show me about my hometown?', 'What literature could I consult, when researching the dialect of this region?' shall hence be subsumed under the headword 'geographically focussed interest'.
Unfortunately, due to its very sophisticated scientific architecture, the dictionary hardly meets user needs in general and - in particular - cannot meet the user's 'geographically focussed' needs.
2 Spatial data
2.1 Come together: About spatial data in lexicography and in geo-informatics
So called 'geographically focussed interest' is met by the addition of spatial data to a dictionary. Unfortunately, in a printed dictionary the addition of spatial data does not increase the usability of the dictionary itself.
Digital dictionaries could use this spatial information and become something novel between dictionary and linguistic atlases. Geo-informatics is the discipline to establish navigation based on spatial data.
2.2 An example: Spatial data in the database (DBÖ) and the dictionary (WBÖ)
All the collected data includes specific details on the place of origin (geo-references) and thus documents a certain headword in a specific definition and geographic location (e.g. Fig. 2: Wien Sievering [a borough in Vienna / Austria]).
- Location: Wien Sievering: Name of a borough of Vienna [Austria]
Figure 2. Example: Paper slip of the main archive with spatial data
Furthermore spatial data is important within the architecture of dialect dictionaries. In the WBÖ, every single information unit is lexicographically pinpointed: phonetic realisations as well examples of written or spoken language, information about ancient customs as well as definitions themselves.
Yet, due to their heterogeneity some problems concerning the localisations in the base material as well as in the dictionary and the database arise. Some of the most prominent problems should be mentioned.
There are several types of localisation information that cause problems when trying to map them:
-	Directly defined, aerially precisely circumscribable localisation information This localisation information is well defined on the areas of municipalities. E.g. obGurkt. (oberes Gurktal); definition: upper part of the valley of the river Gurk in Carinthia consisting of the municipalities Albeck, Deutsch-Griffen, Glödnitz, Gurk, Straßburg, Weitensfeld im Gurktal (c.f. Fig.1; definition c.f. supplement 2: 167)
-	Directly defined, aerially diffusely circumscribable localisation information This localisation information can not be well defined due to it's specific character; yet to be mapped anyway it is on the one hand defined on the base of municipalities (as far as linguistic areas are concerned) and on the other not taken in account for mapping (as far as general localisation information is concerned).
E.g. 'verbr.' (verbreitet); definition: usual, everywhere well known in the Bavarian speaking area without linguistic enclaves (c.f. Fig.1; definition c.f. supplement 2: 185)
-	Indirectly defined, aerially circumscribable localisation information
This localisation information is aerially defined on the base of municipalities, yet the information itself is given by an author of cited literature. This might cause differences, mainly concerning spatial development during time. E.g. 'WSteir.Wb.' (c.f. Fig. 1): definition: dictionary about the regional dialect of the Western Styrian area, yet it might not be completely the same area that the author meant with Western Styrian area as the definition in supplement 2: 187 is, yet this might be checked in the preface of the dictionary. E.g. 'Burggr. (1315/C.A.17.Jh.) Ö.Weist. 5/1,171' (c.f. Fig. 1): Problems increase, when dealing with historical texts as this example shows. This is the quotation of a copy of a historical document of the early 14th century, copied in the early 18th century, edited in the 20th century (and cited from this edition). What is documented: the "dialect" of the writer or the dialect of the area? How much does it differ? To solve these problems, one could and should do much cross-disciplinary teamwork with historians to find good solutions for dealing with similar problems and to increase the quality of the dictionary's quotations.
To handle geo-referencing and to enable the mapping process, spatial information concerning the dialect dictionary has to be systematised (c.f. Wandl-Vogt 2006a, Wandl-Vogt 2006b).
As far as this localisation types are concerned, the DBÖ consists of several types of regions:
-	Administrative regions
These regions are formed by the valid tree of regions, based on administrative units, here: municipalities.
E.g. oberes Paznaun - Paznaun - Westtirol (Western Tyrol) - Nordtirol (Northern Tyrol) - Tirol (Tyrol) - Österreich (Austria) (definitions for the several areas c.f. supplement 2: 168, 172, 188, 164, 179)
-	Special WBÖ regions
These regions are especially necessary for the dictionary writing process. They are defined to keep the dictionary entry clear and short. E.g. Ennstal consisting of a Styrian part (steirisches Ennstal) and a part (valley) in Upper Austria (Oberösterreichisches Ennstal) and Lower Austria (Niederösterreichisches Ennstal). Furthermore there is a part that people might call Ennstal in the county of Salzburg (Ennspongau) (definitions for the several areas c.f. Beiheft 2: 155, 176, 170, 162, 155).
-	Linguistic / dialectological regions
These regions are directly defined, yet just diffusely circumscribable localisation information forming the Austrian dialect area. They are based on municipalities as well as on mapping.
E.g. Südbairisch (Southern Bavarian) as the most conservative dialect area in Austria. (definition c.f. supplement 2: 173).
-	Cross-reference regions
These regions are not used in the dictionary, but are important enough to be stored in the database. They might be geographical names that are used in the dictionary with a special circumference (e.g. Heideboden consisting of an Austrian part in Burgenland and a Hungarian part; definition c.f. Beiheft 2: 156) or they might be special names that are well known in Austria (and maybe even used in former parts of the dictionary but not used again) (e.g. Jogelland a part of Eastern Styria; definition c.f. supplement 2: 157).
2.3 GIS and web GIS versus maps: an additional benefit analysis
Analysing both, material and dialect dictionaries, it can be shown that spatial data is available, yet usually not applied for navigation needs in online dictionaries and were until now generally not regarded as a point of interest as far as dialect dictionaries are concerned. There are of course dictionaries and dialect dictionaries working with maps and geo-referenced data. As Hald Pedersen and Eske Rasmussen (2007) show with the example of Gyldendals Online Leksikon, dictionaries and online atlases can come together and visualisation tools can increase the dictionary's usability.
A Geographic information system (GIS) is an information system by the means of which geo-referenced data can be digitally recorded and edited, saved and reorganised, shaped and analysed as well as alphanumerically and graphi-
cally presented. A web GIS represents such a tool that is usable in the www (about the web GIS concept, standards and benefits c.f. Bartelme [2005: 403f.]). A web GIS should enable the user herself / himself to create maps based on her / his own and personalised queries.
Selected examples demonstrating some of the features are to be discussed:
2.3.1 An example: Mapping to see several types of regions - Maks Pleteršnik: Slovensko-nemški slovar (1894/1895)
This old German-Slovenian dictionary was digitalised by scientists of the Academy of Slovenia situated in Ljubljana and published as CDR in 2006.
Figure 3. Example: Screenshot of the Pleteršnik-CD
The maps show the locations mentioned in the dictionary. Localisations are typed somehow similar to the WBÖ and DBÖ.
E.g. Rož / Rosental is an area that is diffusely circumscribable; Celovec / Klagenfurt is a point that is well defined, aerially well circumscribable.
This map might be helpful when working with the historical dictionary to locate areas or cities in a current map, unfortunately one can only navigate from the register to the map and not from the map to anywhere else. Maps like these need certainly not be geo-referenced.
Yet, geo-referencing could increase the usability and quality of such digital dictionaries and maps as is to be demonstrated later (c.f. 3).
2.3.2 An example: Mapping to navigate to a dictionary Digitaler Verbund von Dialektwörterbüchern / Network of dialect dictionaries
The Network of dialect dictionaries is a DFG-project (Deutsche Forschungsgemeinschaft) that has been running since 2003 at Trier University. The main aims of the project are the digitalisation and cross-linking of several dialect dictionaries. At the time being, 4 dictionaries are included, namely Rheinisches Wörterbuch, Pfälzisches Wörterbuch, Wörterbuch der elsässischen Mundarten and Wörterbuch der deutsch-lothringischen Mundarten, (c.f. website).
In this project the map - one can choose a physical map or a map of dialect areas - is used to access a special dialect dictionary. If one does not know which dictionary deals with the area of interest, it represents a helpful tool. Yet, it does not help at all in dealing with the dictionary's content. Furthermore, there is no need for such a map to be geo-referenced.
A new project deals with the cross-linking of maps in the dictionaries with other (geo-referenced) data, namely DiWA. This might certainly increase the quality of both, dictionary and online atlas. To link data and maps, geo-referencing of data is necessary.
2.3.3 An example: Mapping to see and labelling spatial data to increase handling - The English Dialect Dictionary (EDD)
The SPEED-project (Spoken English in Early Dialects), is a FWF-funded project, running at the Leopold-Franzens University of Innsbruck since 2006. It aims to produce an online version of Joseph Wright's English Dialect Dictionary (1898-1905).
The mapping tools applied in this project will be scientifically discussed in the theses of Praxmarer. Furthermore, labels referring to several levels of location (nations, regions, counties, parts of counties) shall be available in the online version. This enables the user to find articles on a certain place of interest and thereby represents a navigation tool which meets user needs.
At this stage of development, geo-referenced mapping could easily be applied to increase the possibilities and enable the user to create maps on her / his own.
Furthermore, Praxmarer (2008) demonstrates, by the example of the EDD, an attempt to use thematic maps and simple calculations to attain a better understanding of the relationship between the different English dialects, which is not provided by the dictionary itself. So in this case, geo-referencing is not just used for mapping but also for analysing data.
2.3.4 An example: Mapping to get to data - The Online Dialect Atlas of
Newfoundland and Labrador English (DANL) and Australian Word Map
This Atlas project, running at the Department of Linguistics at the Memorial University of Newfoundland, aims to provide insight into the regional distribution of linguistic features, lexicon, phonology and morphology. It is planned to be accessible to scholars as well as the general public.
On the one hand, the mapping of linguistic features is aimed at and on the other hand access based on geo-referenced data shall be established. By way of locations it is planned to enable users to access data.
An example for this, in a very humorous and user friendly way, is the Australian Word Map. One can click anywhere on the map to highlight a geographic region of ones choice and to search for regionalisms, words, phrases or expressions used in particular parts of Australia. Then one can navigate from the regionalisms to get further information.
This is a new concept of presenting dialect data, similar to that described in Wandl-Vogt (2006a, 2006b) for a dialect dictionary. Geo-referenced data becomes part of the navigation structure.
With this, geo-referencing leads to increased quality and usability.
3 An example: From the data to the map - from the map to the data
Datenbank der bairischen Mundarten in Österreich /
Database of Bavarian dialects in Austria electronically mapped (dbo@ema) 3.1 Background information: Main aims
The project dbo@ema starts, where most of the above mentioned examples end: The material stored in the DBÖ is standardised, geo-referenced, stored in a database and mapped. The resulting web GIS application enables users to query and scroll the database and dictionary contents by, e.g. intuitively clicking locations or areas in maps shown in their browser.
The project dbo@ema is financed by the FWF (Austrian Science Fund) and ran for 36 months (02.2007-11.2009). It was initiated and situated at the I DINAMLEX, while at the same time representing a cross-disciplinary project between lexicographers, computer linguists and computer scientists of the Alpen-Adria Universität Klagenfurt and Technische Universität Graz, both in Austria, as well as the Philipps-Universität Marburg (Germany).
3.2 Under construction: The database and the web GIS - First results 3.2.1 The database
The new system is based on MySQL. There is one database and several tables storing data of specific provenience.
The main part of the database contains the information of the digitalised paper slips. Several tables store background and source material information.
The part of the database that has been newly developed since 2007 is the handling of user administration and user management. This will increase the quality of the entries as well as the usability in doing research based on the dictionary's base material.
Important in respect to internal and external cross-references are the lemma tables. These tables were re-structured and re-designed to comply to the user needs concerning the compilation of the WBÖ entries under the leadership of the author.
Finally, the location tables were re-structured and re-designed to a very high degree and in a very sophisticated way to meet the user needs of the dictionary compilers. First a location system that is based on municipalities was established (c.f. 2.2). This on the one hand allows to build a specific system for the WBÖ and on the other creates the possibility to enlarge the database with ones own data, based on municipalities. The system does not only apply to Austria, as is shown by the example of the province of Bolzano in Italy, but also to all other nations one is able to fill geo-data into the system on. So the system is as flexible as possible.
3.2.2 Web GIS
The GIS-Application itself is based on and part of the MySQL database.
Figure 4. GisApplication: system architecture (overview: developed within dbo@ema by Norbert Bartelme and Johannes Scholz: system under construction)
The user himself never comes into direct contact with the special software. She / he accesses the data by browsing in the web and might find her / his way to the data by intuitively clicking on the map.
Two Test-Systems to visualise data and to navigate to the database have been established.
Figure 5a. GisApplication: Visualisation of spatial data with ArcGIS (example: screenshot developed within dbo@ema by Norbert Bartelme and Johannes Scholz: system under construction)
[V; FMtij	............0 p
Figure 5b. GisApplication: Visualisation of spatial data with ArcGIS (example: screenshot developed within dbo@ema by Vlad Atanasiu: system under construction)
These systems offer possibilities that a printed version is not able to realise. On the one hand, one can zoom into the system and surf trough the several hierarchies of location units, from Österreich to the little municipality of Ischgl in the Paznaun in Tirol. Every level is linked with the database information (lemma, paper slip, bibliography, locations), so every query can bring certain information just dealing with the specific location. On the other hand, only the information that interests a user can be shown either on one of the several hierarchical (namely zoomed) levels or one very hierarchical level.
Finally, due to the fact that the whole material is geo-referenced, it can easily be linked with other geo-referenced material, e.g. other linguistic data, demographic data, and archaeological data. This overlay of certain kinds of information could lead to new scientific questions and help us gain novel insights.
A web GIS makes the data available to everybody anywhere. Yet, this flexibility has its price. Web GIS maps are, from a cartographic point of view, less sophisticated than other GIS maps and even less than printed maps. While scripting the computer-aided process one cannot think of all the possibilities the user could create by zooming in and out. But if the user in time will get accustomed to this tool, the tool itself will develop by feedback.
4 Challenges and chances - Meeting user needs?
This example demonstrates that digitalisation of material means much more than a kind of archiving. With the digitisation of the base material a new working process concerning the WBÖ-compilation started in the I DINAMLEX. Furthermore, the traditional methods were contemplated on and new levels of quality standards were set, e.g. concerning dating of examples. Finally, a rationalisation concept was issued, conceiving the dictionary and the base material database as a virtual unit. This is, lexicographically seen, a novel approach and influenced the medio-structure of the dictionary completely.
At the time being, the database is starting to become a medium on its own. When the project dbo@ema is finalised and after the input of the complete data of the DBÖ into the new system, the data will be returned to the public from where it came from about a 100 years ago.
To meet this aim, there are some challenges that have to be overcome, which were not dealt with in this article:
Firstly, the data includes many specific characters, e.g. the phonetic transcription or the lemma. These characters have to be created. This is realised in the project dbo@ema as well and one can download the font dinamlex (.ttf and .otf) from the project website (http://wboe.oeaw.ac.at) for free. Yet, it will be under construction as long as there are paper slips that have not been digitalised. The many specific characters represent challenges in dealing with queries and research in the data and visualisation on the web.
Secondly, a lot of background information is necessary to understand the specific information of a single paper slip. Usually, this is the lexicographer's
qualification. The information, that is storable in a database, should be stored in so called documentation databases (e.g. persons - information about their curriculum vitae and their phonetic transcription). This means a lot of sophisticated and specialised work, which in the end will be one of the most important quality criteria of the database.
Further projects could address the cross-referencing of other geo-referenced data and the establishment of further visualisations in the dictionary in order to increase the navigation and to meet user needs, especially those of laypersons.
Furthermore, the database established in the framework of project dbo@ema could be enlarged with material of the IDINAMLEX and with additional material of other dictionaries, to become an online information tool, not just about language, but about dialect as well.
Finally, this kind of database enables the lexicographers to speed the lexicographical compiling process and helps to increase the dictionary's quality in respect to standardisation.
5 Conclusions - Dialect dictionaries at a crossroads?
Dialect dictionaries are at a crossroads. Not only because of the possibilities new media and cross-disciplinary cooperation allows. Traditional dialect dictionaries are often not as innovative as other dictionary projects due to the fact that they are huge and long-term projects and always under time pressure to publish. There are a lot of challenges for this type of dictionary to face the future: dialect dictionaries as a very important part of cultural heritage of an area / nation, maybe currently more relevant than ever to provide people with the opportunity to 'come home' and 'find back to the own roots' in a globalised world.
REFERENCES
A. Dictionaries and online atlases
Australian Word Map = http://www.abc.net.au/wordmap/ (accessed 14. 12. 2009).
Bayerisches Wörterbuch = Johann Andreas SCHMELLER, 1872-1877: Bayerisches Wörterbuch. Stuttgart / Tübingen.
DANL = Sandra CLARKE et al. (eds.), to be published: The Online Dialect Atlas of Newfoundland and Labrador English. http://www.mun.ca/linguistics/research/ nl_english/danl.php (checked: 15. 08. 2008).
Digitaler Verbund von Dialektwörterbüchern = Universität Trier (ed.), 2003: Digitaler Verbund von Dialektwörterbüchern. http://germazope.uni-trier.de/Projects/ DWV/karte.html (checked: 01. 02. 2010).
DiWA III = Jürgen Erich SCHMIDT et al. (eds.), 2001-: Digitaler Wenker-Atlas. Erste vollständige Ausgabe von Georg Wenkers "Sprachatlas des Deutschen Reichs 1888.1923". http://www.diwa.info (checked: 01. 02. 2010).
EDD = Josef WRIGHT, 1989-1905: The English Dialect Dictionary being the complete vocabulary of all dialect words still in use, or known to have been in use during the last 200 years. London: Frowde.
Gydendals Ondine Leksikon = GYLDENDAL (ed.), 2007-: Online Leksikon. http:// www.gyldendalsleksikon.dk/leksikon/leksikon.htm (checked: 15. 08. 2008).
Pleteršnik = Helena DOBROVOLJC et al. (ed.), 2006: Maks Pleteršnik: Slovensko-nemški slovar (1894/1895). Znanstvenoraziskovalni center SAZU. CD.
Rheinisches Wörterbuch = Josef MÜLLER et al. (eds.), 1928-1971: Rheinisches Wörterbuch. 9 Volumes. Bonn / Berlin. http://germazope.uni-trier.de/Projects/WBB/ wo erterbuecher/rhwb/wbgui?lemid=RA00001 (checked: 15. 08. 2008).
Pfälzisches Wörterbuch = Ernst CHRISTMANN et al. (eds.), 1965-1997: Pfälzisches Wörterbuch. 6 Volumes. Wiesbaden / Stuttgart: Steiner. http://germazope. uni-trier.de/Projects/WBB/woerterbuecher/pfwb/wbgui?lemid=PA00001 (checked: 15. 08. 2008).
Schwäbisches Wörterbuch = Hermann FISCHER, Wilhelm PFLEIDERER (eds.), 1901-1936: Schwäbisches Wörterbuch. Tübingen: Verlag der H. Laupp'schen Buchhandlung.
Schweizerisches Idiotikon = Friedrich STAUB, Ludwig TOBLER (eds.), 1881-: Schweizerisches Idiotikon. Wörterbuch der schweizerdeutschen Sprache. Frauenfeld: Huber.
Siebenbürgisch-sächsisches Wörterbuch = Ausschuß des Vereins für Siebenbürgische Landeskunde et al. (ed.), 1924-: Siebenbürgisch-sächsisches Wörterbuch. Mit Benützung der Sammlungen Johann Wolffs. Köln / Weimar / Wien.
Sudetendeutsches Wörterbuch = Heinz ENGELS et al (ed.), 1988-: Sudetendeutsches Wörterbuch. Wörterbuch der deutschen Mundarten in Böhmen undMähren-Schlesien. München: R. Oldenbourg.
Vorarlbergisches Wörterbuch = Österreichische Akademie der Wissenschaften (ed.), 1960-1965: Vorarlbergisches Wörterbuch mit Einschluß des Fürstentums Liechtenstein. Wien: Adolf Holzhausens Nachfolger.
WBÖ = Eberhard KRANMAYER / Kommission für Mundartkunde und Namenforschung / Institut für Österreichische Dialekt- und Namenlexika (eds.), 1963-: Wörterbuch der bairischen Mundarten in Österreich (WBÖ). Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften.
Wörterbuch der elsässischen Mundarten = Ernst MARTIN et al. (eds.), 1899-1907: Wörterbuch der elsässischen Mundarten. 2 Volumes. Straßburg. New edition: Berlin / New York: 1974. http://germazope.uni-trier.de/Projects/WBB/woerterbuecher/lwb/ wbgui?lemid=CA00001 (checked: 15. 08. 2008).
Wörterbuch der deutsch-lothringischen Mundarten = Ferdinand FOLLMANN (ed.), 1909: Wörterbuch der deutsch-lothringischen Mundarten. Leipzig. New edition:
Hildesheim /New York. 1971. http://germazope.uni-trier.de/Projects/WBB/woer-terbuecher/lwb/wbgui?lemid=CA00001 (checked: 15. 08. 2008).
B. Other literature
Kommission zur Schaffung des österreichisch-bayerischen Wörterbuchs (ed.), 1912: Arbeitsplan und Geschäftsordnung für das bayerisch-österreichische Wörterbuch. Wien. Online: http://www.oeaw.ac.at/dinamlex/WBO (checked: 15. 08. 2008).
Norbert BARTELME, 2005: Geoinformatik. Modelle - Strukturen - Funktionen. Berlin / Heidelberg / New York: Wichmann.
Institut für Österreichische Dialekt- und Namenlexika (ed.), 2005: Wörterbuch der bairischen Mundarten in Österreich. Beiheft Nr. 2. Erläuterungen zum Wörterbuch. Abkürzungsverzeichnis, Lauttabelle, Artikelstruktur, Literaturverzeichnis, Gemeindenamenregister, Verzeichnis der Gebietsnamen (mit einer Übersichtskarte und 6 Detailkarten). Bearbeitet von Hubert Bergmann, Inge Geyer, Manfred Glauninger, Elisabeth Groschopf, Eveline Wandl-Vogt. Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften.
Hubert BERGMANN, 2003: Streiflichter aus der Geschichte des Instituts für Österreichische Dialekt- und Namenlexika. Wien. Online: http://www.oeaw.ac.at/ dinamlex/power_point_tagg_copy.ppt (31. 07. 2008).
Jacob HALD PEDERSEN et al., 2007: Strategy i navigation. LexicoNordica 14. 71-80.
Eberhard KRANZMAYER, 1951: Die Arbeit der Akademie am Österreichissch-Bayerischen Dialektwörterbuch (Organisation und Durchführung, Aufgabe und wissenschaftliche Betreuung). Anzeiger der österreichischen Akademie der Wissenschaften, phil.-hist. Klasse 9. Ed. Österreichische Akademie der Wissenschaften. 113-123.
Michael NENTWICH, 2003: Cyberscience. Research in the Age of the internet. Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften.
Christoph PRAXMARER, 2010: Dialect relations in EDD. Proceedings of Methods XIII: Papers from the Thirteenth International Conference on Methods in Dialectology, 2008. Eds. Barry HASELWOOD, Clive UPTON. Frankfurt: Peter Lang. 153-159.
Johannes SCHOLZ et al., 2008: Mapping Languages - Erfahrungen aus dem Projekt dbo@ema. Angewandte Geoinformatik 2008. Beiträge zum 20. AGIT-Symposium. Eds. Josef STROBL et al. Heidelberg: Wichmann. 822-827.
Institut für Österreichische Dialekt- und Namenlexika (ed.), 1998: Neues Straffungs -konzept für das Wörterbuch der bairischen Mundarten in Österreich (WBÖ). Wien: Manuscript. Printed in: Beiheft 2: 11-13. Online: http://www.oeaw.ac.at/dinamlex/ Straffungskonzept_1998.pdf (31. 07. 2008).
Eveline WANDL-VOGT, 2005a: From paper slips to the electronic archive. Cross-linking potential in 90 years of lexicographic work at the Wörterbuch der bairischen Mundarten in Österreich (WBÖ). Papers in computational lexicography. Complex 2005. Eds. Ferenc KIEFER, Gabor KISS and Julia PAJZS. Budapest: Linguistics Institute, Hungarian Academy of Sciences. 243-254.
— 52 —	Sl-vi- Cnr—L 2/2010
—, 2005b: Überlegungen zur Artikelstruktur im Wörterbuch der bairischen Mundarten in Österreich (WBÖ) unter Berücksichtigung des Neuen Straffungskonzeptes von 1998. Dargestellt anhand ausgewählter Wörterbuchartikel von Günter Lipold. Sprache als System und Prozess. Festschrift für Günter Lipold zum 60. Ed. Christiane M. PABST. Geburtstag. Wien: Praesens. 24-39.
--, 2006a: Von der Karte zum Wörterbuch - Überlegungen zu einer räumlichen
Zugriffsstruktur für Dialektwörterbücher. Atti delXII Congresso internazionale di Lessicografia. Torino, 6-9 Settembre 2006. European Association for Lexicography. Eds. Elisa CORINO et al. Volume II. Alessandria. 721-732.
--, 2006b: Mapping dialects. Die Karte als primäre Zugriffsstruktur für Dialektwörterbücher. Kartographie als Kommunikationsmedium /Cartography as a Communication Medium. Eds. Karel KRIZ et al. Wiener Schriften zur Geographie und Kartographie 17. 89-87.
—, 2007: An der Schnittstelle von Dialektwörterbuch und Sprachatlas: Das Projekt "Da -tenbank der bairischen Mundarten in Österreich electronically mapped (dbo@ema)". Germanistische Linguistik Eds. Stephan ELSPASS et al. 190-191, 197-211.
POKAŽI IN NAJDI: IZKUŠNJA INTUITIVNEGA UPORABNIKA PRI DOSTOPU PROSTORSKO STRUKTURIRANIH NAREČNIH SLOVARJEV
V prispevku je predstavljen WBÖ - Wörterbuch der bairischen Mundarten in Österreich (Slovar bavarskih narečij v Avstriji), ki je povezan z DBÖ-jem - Datenbank der bairischen Mundarten in Österreich (Podatkovna baza bavarskih narečij v Avstriji). Pregledu razvoja tega tradicionalnega slovarja od natisnjene izdaje do interaktivnega leksikografskega informacijskega sistema sledi kratek vpogled v slovarsko zgradbo. V osrednjem delu prispevka avtorica poudarja geografsko usmerjeno zanimanje uporabnika. Opredeljuje ga kot situacijo rabe, v kateri je vprašanje o jezikoslovnih in enciklopedičnih vsebinah povezano z vprašanjem o lokaciji, npr.: »Katere ključne besede iz mojega domačega mesta XY so obdelane v WBÖ?« Da bi zadovoljili tako usmerjenega uporabnika, so tipi lokacij (administrativne regije, posebne WBÖ-regije, lingvistične/ narečne regije, referenčne regije), ki jih je uvedla avtorica, opredeljeni v WBÖ in z njim povezanim DBÖ, s čimer je ustvarjen hierarhično nedvoumen lokacijski sistem, ki pokriva celotno področje dela.
Vse informacije o lokacijah (neposredno opredeljene, arealno natančno omejene informacije o lokaciji [LA]; neposredno opredeljene, arealno razpršeno omejene LA; posredno opredeljene, arealno omejene LA), omenjene v slovarju, so zasidrane v tem sistemu. Kratek pregled rabe kart in (spletnega) GIS v (narečni) leksikografiji prikazuje prehod od narečnega slovarja do spletno utemeljenega sistema s povezavami na spletne strani sodobnih jezikovnih atlasov.
Glavni del analize je posvečen predstavitvi projekta elektronsko kartografirane podatkovne baze bavarskih narečij v Avstriji - Datenbank der bairischen Mundarten in Österreich electronically mapped (dbo@ema), in sicer z vidika dodane vrednosti, pridobljene s topografsko navigacijo. Podatkovna baza MySQL, ki temelji na predstavljenem sistemu lokacij, s prostorsko razširitvijo in sistematično georeferenčno podatkovno bazo predstavlja tako osnovo za prikazovanje podatkov kot tudi podlago za nadaljnje analize gradiva, ki doslej na ta način niso bile mogoče.
Temeljna načela i postupci u pretvaranju sirove dijalektološke građe u znanstveni rječnik
Đuro Blažeka
Učiteljski fakultet Sveučilišta u Zagrebu - Odsjek u Čakovcu, Ante Starčevića 55, HR - 40000 Čakovec, djuro.blazeka@vus-ck.hr
_ scn iii/2 [2010], 54-73 _
Avtor predstavlja svoje izkušnje pri pisanju znanstvenega narečnega slovarja, ki je nastajal na osnovi surovega gradiva ljubiteljskih zbiralcev besedja. Sprva navaja pomanjkljivosti tovrstnega gradiva in postopke prevpraševanja, popravljanja in odstranjevanja, zatem razpravlja o postopkih širjenja zbranega gradiva ter vse skupaj ponazarja s primeri iz Rječnika govora Svetog Đurđa (Rječnik ludbreške Podravine), ki ga je sestavil skupaj s Stjepanom Belovićem, učiteljem in ljubiteljem svojega rodnega kajkavskega govora. Zaključuje, da lahko prvovrsten znanstveni slovar nastane le v sodelovanju med nestrokovnjakom in strokovnjakom, pri čemer prvi nikakor nima samo stranske vloge.
The author describes his experience in writing a scientific dialecto-logical vocabulary starting from the raw materials collected by nonprofessionals. First he gives "bad" examples of materials of that kind as well as of procedures of reconsideration, correction and elimination. Then he discusses procedures for expansion of the collected material. All this is illustrated by examples from The Dictionary of Sveti Đurđ (The Dictionary of the Ludbreg Podravina region) that the author compiled together with Stjepan Belović, a local teacher and a devotee of the local Kajkavian dialect. He concludes that a first-rate scientific dictionary can be only written through collaboration between amateurs in the field and the professional expert, where the non-professional amateur by no means plays a minor role in the collaboration.
Ključne besede: kajkavsko narečje, govor Svetega Đurđa, narečna leksikografija, zbiranje in obdelava gradiva, koncept slovarske iztočnice
Key words: kajkavian dialect, subdialect of Sveti Đurđ, dialectolo-gical leksikography, collecting and treatment materials for a dialect dictionary, concept of dictionary entry
0 Uvod
U literaturi se obično spominju dva načina prikupljanja leksika za dijalektalne rječnike (»dirigirano terensko istraživanje na temelju upitnika« i »slobodno istraživanje leksika«1). No kako su danas dijalektolozi zbog objektivnih (materijalnih) razloga uglavnom ograničeni na terenska istraživanja fonologije, građu skupljaju amateri koji, iako bez formalne lingvističke naobrazbe, imaju solidan temeljni osjećaj za takvu aktivnost.2 Idealna je situacija kada oni takvu skupljenu građu prepuste na obradu znanstvenicima.3 Objektivno gledajući, to je i najidealniji način nastanka znanstvenog rječnika jer znanstvenik (osim kad je riječ o njegovu mjesnu govoru) teško da bi uspio na svojim kratkotrajnim istraživanjima (najčešće na temelju upitnika) skupiti leksik dostatan za rječnik ozbiljnijeg obima. Znanstvenik će pomoću upitnika moći solidno istražiti fono-logiju i morfologiju nekoga govora, ali mali su izgledi da će prikupiti obimniji leksički korpus (posebice onaj arhaičniji), pa čak i u najbolje vođenim ciljanim razgovorima jer se »najkvalitetnija« leksička građa može skupiti »iz glave« nadarenog i barem u nekoj mjeri lingvistički osviještenog izvornoga govornika, a također i njegovim sudjelovanjem u potpuno spontanoj komunikaciji izvornih govornika koji ga ne doživljavaju kao skupljača leksika.4 No tako je prikupljen leksik tek početna osnova znanstvenikova rada na kvalitetnom dijalektalnom znanstvenom rječniku koja treba biti podvrgnuta različitim postupcima koji će biti opisani u ovom radu. Ti će postupci biti opisani na temelju autorova rada na Rječniku Svetog Đurđa (Rječniku ludbreške Podravine)5 koji je nastao na temelju građe koju je skupio Stjepan Belović,6 umirovljeni učitelj iz Svetog Đurđa.
1	Šojat 1985: 342-343.
2	Izuzetak su vlastiti mjesni govori / dijalekti uglednih dijalektologa koji građu bilježe desetljećima i čiji znanstveni rječnik objave u ozbiljnijim godinama, npr. Šimunović 2009.
3	Dobar su primjer za takvu suradnju osim ovog rječnika i Rječnik Gole i Rječnik pomurskih Hrvata.
4	Posebice se to odnosi na stilski obojen leksik (pejorativnost, šaljivost, vulgarnost, eu-femističnost, komunikacija s djecom ...) za koji ima vrlo malo izgleda da će se u većoj mjeri pronaći u tradicionalnim načinima prikupljanja leksika.
5	Belović, Stjepan; Blažeka, Đuro: Rječnik Svetog Đurđa (Rječnik ludbreške Podravine), Učiteljski fakultet Sveučilišta u Zagrebu, Zagreb 2009.
6	Gospodin Stjepan Belović mi je pred 3 godine predao popis od desetak tisuća riječi (po principu riječ - značenje) i zamolio me da ga pogledam i pomognem u objavi. Prvotna intencija gospodina Belovića bila je, kao i kod većine poštovatelja zavičajnih idioma koji nisu jezikoslovci, da se rječnik objavi po jednostavnom načelu natuknica - značenje. Kako imam poveće iskustvo u skupljanju leksičke građe kajkavskih govora, posebice međimurskog dijalekta u kojem sam skupio oko 50000 riječi, prije nego što sam uzeo u ruke popis riječi pomislio sam kako u njemu neću vidjeti bogzna koliko meni nepoznatog leksika, posebice zato jer se radi o govoru koji je po svojim fonološkim i morfološkim osobinama, a u relativnom smislu i geografski (12 kilometara), vrlo blizak preloškoj skupini govora - skupini međimurskog dijalekta u kojoj sam skupio oko 20000 riječi.
1 Reduciranje leksikografski nepodobnih oblika iz sirove građe
Iz sirove građe izbacio sam one oblike koji spadaju pod neku temeljnu natuknicu, a skupljač ih je stavio kao samostalne zbog leksikografskog i lingvističkog neznanja, npr. neki konjugacijski i deklinacijski oblici koji nisu eitetski, komparativi ...). Nakon toga sam izostavio oblike koji bi nepotrebno opterećivali rječnik, a nemaju nikakvih fonoloških, morfoloških i semantičkih zanimljivosti. npr. većinu odnosnih i posvojnih pridjeva, deminutiva / hipokoristika, većinu imenica nastalih mocijskom tvorbom (načelno je moguće od svakoga nomen agentis muškoga roda izvesti i ženski lik) i većinu glagolskih imenica.7 Te sam kategorije obradio kao posebne natuknice samo onda ako imaju neku semantičku ili tvorbenu zanimljivost ili pak je zabilježena zanimljiva rečenična potvrda, npr.:
raduvanje [rad'uvaie rad'uvaia] n gl. im. < rad'uvati se. □ ybec'aìe l'udjm rad'uvaie!
motanje [m'otaie m'otaia] n 1. motanje. ♦ 'Ovj m'otaie v'one mi je v'ec d'osadnj. 2. nespretno postupanje; površan rad. ♦ 'Ide mi na ž'ifce t'o tv'oje m'otaie djk n'ekaj d''elaš.
nosek [n'osek n'oseka] m 1. dem. i hip. < n'os. ♦ J'pnici se baš š'ika k'aj 'ima m'alj f'rntastjga n'oseka. 2. ispupčenje na kanti ili vrču kroz koje se pije. ♦ P'ij cez n'osek na k'pntici k'aj se n'aš pjl''eval pj 'opravi.
pucica [p'ucjca p'ucice] f dem. i hip. < p'uca. ♦ N'aši p'ucici sj p'oceli c'iceki r'psti. usp. p'ucka8
palček [p'ylc ek p'plceka] m 1. dem. < p'plec. ♦ P'ucka mi se nafc'ila p'plceka c'ekati. 2. palčić - vrsta ptice (lat. Troglodytes troglodytes L.).
pijanka [pjj'pnka pij'pnke] f alkoholičarka. ♦ N'gjg'orše je akj pij'pnec 'ima pij'pnkj za ž'gnj.9
pasterka1 [past'1erka1 past''erke] f pastirica.
No vrlo sam brzo shvatio da nisam u pravu jer sam na svakoj stranici ugledao barem nekoliko riječi koje su mi bile potpuno nepoznate (posebice iz područja poljoprivrednog života), a broj riječi koje se odlikuju ili različitom tvorbom ili nekom posebnom fonološkom osobitošću ili posebnom značenjskom nijansom u odnosu na srodne riječi u bliskim međimurskim govorima bio je doista iznenađujuće velik. Nakon nekoliko razgovora s gospodinom Belovićem uvidio sam da to nije samo jedan od brojnih zaljubljenika u svoj mjesni govor kojeg u nekom poznijem trenutku života obuzme nostalgija za mladošću
i prošlim vremenima pa iz sjećanja sastave veći ili manji popis riječi. On je te riječi
skupljao dvadesetak godina, a čak se u osnovnoj mjeri uputio i u rad računala pa građa
nije bila u obliku rukom ispisanih stranica.
7	Po tome se koncepcija ovog rječnika razlikuje od one iz Rječnika Gole jer da se radilo
po njoj, ovaj bi rječnik bio barem 3 puta deblji, no njegova obavijesnost ne bi bila mnogo
veća. usp. Večenaj - Lončarić 1997.
8	Uz p'ucka, drugi deminutiv / hipokorostik od p'uca, nisu zabilježeni izrazi sa spolnošću
kao konotacijom.
9	Zanimljiv primjer »lažnog prijatelja« (pseudoanalogonimije) prema imenici pìjanka »zabava na kojoj je došlo do pijančevanja« iz standardnog jezika.
pasterka 2 [pastorka2 pastorke] f bijela pastirica - vrsta ptice (lat. Motacilla sp.). ♦ Pastorka je l'1epi m'ali sliv^blleli t'ič k'oj se m'ota k^li kr'pf na p'pši.
repni1 [r'epnj r'epn^ga] adj. koji se odnosi na > r'ep. ♦ D^k se kr'avam ^p'grejq r'epne m'gtlice, 'unda s^ l'1epe šeš^rn'pte.
repni2 [r'epnj r'epn^ga] adj. koji se odnosi na > r'epa. ♦ L'pni smi4 m'eli t'ak č'udaj r'epn^ga s'emena da sm^ ga m'ogli p^s'oditi 'ak^ je k'om^ zm'ejnkal^.
svatski [sv'ptskj sv'ptsk^ga] adj. koji se odnosi na > sv'ati. ♦ N'egda s^ s'amtj z'imski m'eseci b'ili sv'ptski z'pt^ k'aj se 'unda hr'pna d'ože n'a kv'prila.
varoški [v'pr^kj v'pr^šk^ga] adj. koji se odnosi na > v'or^š. ♦ V L'ubreg^ s^ ^d t^pl'ičke c'este d^ B'edie z'gmle k'oje se z'ovej^ V'pr^ški v'rti.
Kod prefigiranih glagola, reducirao sam samo većinu glagola nastalih dvostrukom sativizacijom prefiksom s- jer razlika u značenju u odnosu na one bez prefiksa s- uglavnom se odnosi na intenzitet i doživljenost radnje. Npr. glagol spqtrneti »razbiti« u odnosu na glagol pqtr'ieti izražava dodatni intenzitet radnje: rečenica J'g te spì{t'§rem da te v š'ake dqb'im! »Razbit ću te kad mi dospiješ u šake!« ne bi u istom značenju mogla biti zamijenjena rečenicom *J'g te p^'§rem da te v š'ake dqb'im! Od takvih glagola ostavio sam samo one koji su u govoru izuzetno frekventni, npr. sp^r'ati »pobrati«, spred'elati »preraditi«. U tu kategoriju ne spada glagol spr'ejti se »provesti u kretanju neko vrijeme kako bi se nakon dugotrajnog zimskog mirovanja priučilo hodu - o kravama« jer nema glagola *pr'ejti se.
U sirovoj građi bio je određeni broj leksema koji se odnose na najsuvremenije tehnološke, kulturne i sociološke realije, a također i onih leksema s kojima ispitanici imaju doticaja samo preko pisanih izvora ili elektronskih medija i koji doista nisu bili svakodnevni u ruralnom miljeu (npr. formqla j'edan, d'ispl'ej, t'ange, k'ontrac'epcija, etymen'izam). Pravilna je, po mojem mišljenju, ona koncepcija izbora riječi koja će omogućiti opis tradicionalnog života hrvatskog seljaštva, otkrivanje njegovih vrijednosnih temelja i upoznavanje njegovih običaja.10
Reducirao sam i lekseme koji su u novije vrijeme prodrle iz standarda, makar se fonološki i morfološki adaptirali na govor Svetog Đurđa, npr. vl'ak (c'uk), pr'ozur Cobluk), s'amustan (kl'ošter), r'askršče (križ'gie), k'iša (d''ešč), k'umče (k'umič), p'eder (buzur'ant).
10 Po tome se koncepcija Rječnika Svetog Đurđa znatno razlikuje od one u Lipljinovu Rječniku varaždinskoga kajkavskoga rječnika (Lipljin 2002). No Lipljinovu koncepciju možemo braniti jer mu je namjera bila da u rječniku odrazi duh Varaždina od kraja 19. stoljeća do danas, a na kraju krajeva, radi se o gradskom, a ne seoskom govoru pa leksemi poput kongres, k'ontraliht »protusvjetlo, svjetlo koje svijetli prema objektivu«, kompj'ut§r, kor§ogr'afija i koz§r »duhoviti pripovjedač« u njegovu rječniku imaju opravdanja, ali u rječniku seoskog govora ne bi bile prikladne, bez obzira što bi ih i neki obrazovaniji ispitanik potvrdio.
2 Odjeljivanje značenja i naknadno kompletiranje značenja kod polisemantičnih riječi
2.1	U sirovoj građi bilo je vrlo rijetko obrađena polisemantičnost polisemantičnih riječi pa su obavljena vrlo opsežna naknadna terenska istraživanja zbog kompletiranja značenja. Sasvim je normalno da se prikupljač građe uglavnom fokusira na ono »zanimljivo« značenje koje neka riječ ima i kontekst u kojem ju je zabilježio, a često zaboravi na ona »uobičajena« i »obična«. Npr. kod glagola c'ureti u sirovoj građi bilo je samo specifično značenje »padati - o kiši«, a nije bilo zabilježeno uobičajeno značenje »propuštati tekućinu«.
2.2	Isto je tako trebalo kod dvovidnih glagola staviti i značenje i rečeničnu potvrdu za kontekst perfektivnosti / imperfektivnosti jer je u sirovoj građi bilo naveden samo jedan kontekst, npr.
beduvati [b'"ed^atj b''edyjem] impf. ipf. I. impf. objedovati. ♦ Da se 'ide b'1ed^vati, s'p dr^ž'ina si p^s'1eda k'oli v'elk^ga st'ola. II. pf. završiti objed. ♦ B'1ed^vali sm^ i v'g 'idem^ na p'osel.
blomberati [b^mb'"eratj bl^mb'1eram impf. i pf. I. impf. stavljati plombu. ♦ T'1e d'okt^r d'obr^ bl^mb'1era z'obe. N'ikaj ne b^l'i. II. pf. staviti plombu. ♦ T'gretni vag'oni se m'oraj^ bl^mb'1erati da n'gj št'o k'aj fkr'al.
2.3	Velik broj sekundarnopovratnih glagola11 iz sirove građe nije imao svoj refleksivni / prelazni parnjak. Tako je skupljač npr. zabilježio samo c'grtati, ali ne i c'grtati se; k'uhati, ali ne i k 'uhati se; k'ušn%ti, ali ne i k'usnqti se. Zbog toga sam dosta vremena potrošio na terenska istraživanja gdje sam potvrdio postojanje velikog broja takvih očekivanih parnjaka, ali i našao velik broj neočekivanih parnjaka i neočekivanih značenja, npr.
brusiti (se) [br'usjtj (se) br'usim (se)] impf. I. trans. oštriti. ♦ Šl'ajfar je zac'as p^st'avil sv'oji} radij'onic^ i z n'og^m v'rtel k^t'pca s k'ojem je br'usil. II. refl. dodirivati se u kretanju. ♦ N'gj se br'usiti v z'it. B^š v'es b'1eli.12
delati (se) [d'elatj (se) d'1elam (se), imp. d'1elaj (se), prid. rad. d'elal (se), d'1elala (se), d'elal^ (se), prid. trp. d'1elani, sup. d'elat (se)] impf. I. trans. raditi. ♦ M'orate d'elati akq 'ocete ž'iveti. II. refl. pretvarati se. ♦ 'On se d'1ela bed'ok, a n'1eje.13
držati (se) [drž'atj (se) drž'im (se), imp. d'rži (se), prid. rad. d'ržal (se), drž'pla (se), drž'al^ (se), sup. d'ržat (se)] impf. I. prel. držati. ♦ D'enes zd'eni s'ever drž'i. ♦ 'Oce se
11	Preciznu podjelu i terminologiju glede povratnih glagola prikazao je Branimir Belaj (Belaj 2001). U tom radu on povratne glagole dijeli na primarnopovratne glagole (oni kod kojih je u svim slučajevima prisutna povratna zamjenica, npr. ponašati se), sekun-darnopovratne glagole (za razliku od primarnopovratnih glagola oni imaju paralelan prijelazni oblik bez zamjenice se, npr. osjećati se / osjećati) i tercijarnopovratne glagole (kod njih zamjenica se nije ničim vezana uz njihovo morfološko i leksičko značenje, već samo uz sintaktičko, npr. smijati se).
12	U sirovoj građi bilo je zabilježeno samo značenje pod I. trans.
13	U sirovoj građi bilo je zabilježeno samo značenje pod I. trans.
g'osty por''eckati, 'ali j'p t'o ne drž'im g'ori. II. refl. 1. držati se. ♦ D'rži se za r'učk^! 2. ponašati se. ♦ L''ep^ se d'rži dijk t'p d'ojdem^. 3. ponositi se. ♦ Drž'i se n'ekaj, a n''ema niti za kr'uh!14
U sva 3 rječnička članka »neočekivana« značenja su kod refleksivnog glagola.
2.4 Nužno je razgraničiti homonimiju i polisemiju,15 što je u mnogim slučajevima vrlo teško, posebice tamo gdje je došlo do raspada polisemije.16 Mnoštvo je primjera u ovom rječniku gdje nije bilo lako odlučiti radi li se o homonimiji ili polisemiji, npr.
cep1 [c'iep1 c ''epa] m mladica oplemenjene biljne vrste koja se cijepi na drugu biljku kao podlogu. ♦ S ' ak^ prt'uletje n' amest^ h^t'ele p^sad' im v g^r' icaj p'pr c ''epi.
cep2 [c'iep2 c ''epa] m dva spojena drvena štapa za mlaćenje žita. ♦ V n' aš kr ' aj s^ n' egda v ž'etvi z Z 'ag^rja d^h'p^ali ml'pci s c ' 'epi ml'ptiti pšen' ic^.
hlad1 [hl'pt1 hl'pda] m hlad. ♦ Zav '13am vam k 'ak ' imate l''ep^ga hl'pda p^d cr''eši^m. ♦ M'oral b^m j'pky ykl' eštriti gr ' pie na j' ab^kaj. Pr' gvec hl ' pda d' 'elajy.
hlad2 [hl'yt2 hl'pda] m batina. ♦ V ' udrim te s hl 'pdym t ' ak da te m' om hm^r ' im!
Asocijativnih veza (barem meni dokučivih) između tih parova leksema nema pa sam ih obradio kao homonime.17
Kod pridjeva h'udi imamo primjer vrlo plodne polisemije:
hudi [h'udj h'ud^ga, komp. h'ujši] adj. 1. loš - o hrani. ♦ N ' ekak je h' ud^ m' es^ ^d t 'e sv 'iie. 2. zločest. ♦ St'ajnk^vi ' imaj^ t'ak h'ud^ga p'esa kaj n' išce ne v'upa k i' im. ♦ N'g zna se št'o je h'ujši, m'oš ili ž 'gna. 3. mršav. ♦ H'udi je. S'ig^rn^ je j'pk^ bet'gžen. 4. ljut - o hrenu. ♦ Hr' en je h'udi kaj mi s 'oze ' idej^ k 'ak da se pl 'pcem.
14	Naknadnim istraživanjem zabilježeno je značenje pod II. refl. 3.
15	Tu je problematiku kod nas najbolje obradila Branka Tafra (Tafra 1995). Jedna od najvažnijih teza iz tog rada jest ta da višeznačni leksemi imaju najmanje jedan integralni sem, a u homonima su svi semovi distinktivni, ali i da još ne postoje objektivni kriteriji za semičku analizu i da je pitanje može li uopće postojati objektivna semantička analiza.
16	»Premda naši rječnici riječ park tretiraju kao višeznačnu riječ, nema razloga da već danas ne smatramo da je homonimizacija završena. Između značenja 'velik dekorativan vrt' i 'skup vozila' (automobilski park, tenkovski park) nema nikakve semantičke kohezije« (Tafra 1995: 36).
17	Na svojem sam izlaganju na VI. Kongresu dialektologie in geolingvistike u Mariboru spomenuo i primjere biškup1 ([b'išk^p1 b'išk^pa] m biskup. ♦ B' išk^p je na f''ermi s 'ak^ga p^ br'pz^ m ' al^ k ' akti š' upil) i biškup2 ([b'išk^p2 b ' išk^pa] m trtica. ♦ N 'ek^jam je b ' išk^p n' gjb' olši k^m' pt ^d pec ' ene c ' uce) no dr. Mijo Lončarić je u raspravi podsjetio na vezu između oblika trtice i biskupske kape.
3 Reduciranje nekvalitetnih rečeničnih potvrda iz sirove građe i
naknadno nalaženje kvalitetnih rečeničnih potvrda u onim natuknicama gdje se one i očekuju
Rečeničnim potvrdama u dijalektalnim rječnicima treba biti posvećena velika pozornost i upravo za taj dio rječničke natuknice uloga izvornog govornika -sakupljača leksika predragocjena. Ako se rečenične potvrde pažljivo biraju, rječnik prestaje biti samo ogledalo jezičnih sustava u strukturalističkom smislu, već i prikaz manje ili više osviještenih normi, uzora, vrijednosti i očekivanja u antropološkom smislu.18 Autori dijalektalnih rječnika u težnji da što vjernije prikažu jezične strukture često nemaju dovoljno snage da u rječničkom članku dublje zadru u semantiku i širi sociološki kontekst upotrebe leksema.19 Najbolja je varijanta kad se uz »normalnu« rečeničnu potvrdu za neki leksem pronađe i frazem, no poželjno je da i ta »normalna« rečenična potvrda bude što zanimljivija. Najbolji je izvor kvalitetnih rečeničnih potvrda podučeni izvorni govornik koji se takvih rečenica najčešće vrlo brzo prisjeti, i to iz originalnih komunikacijskih situacija. Zbog toga je u našem rječniku velik broj rečeničnih potvrda koje završavaju na uskličnik ili upitnik, npr.
bedak [bed'yk bed'pka] m pej. budala, glupan. ♦ Bed'pk si b'il i bed'pk b}š 'ostal d}k b}š ž'if!
beliti se [b'eljtj se b'elim se] impf. pej. duriti se pokazujući jezik. ♦ Ne m'oraš se b'eliti! N''esi n'ik}m} zan'imlif!
dogljumpati se [d^gl'umpatj se d}gl'umpam se] pf. šalj. dosjetiti se. ♦ K'ak sam se pr'ejdi n''e t'oga d}gl'umpal! M'ogli sm} v'ec k'ojekaj m'eti.
dospomenuti se [d^sp^m'en^tj se d}sp}m' enem se] pf. dogovoriti se. ♦ ' Oceš se z m' enim sv ' aditi ili se b ' om} d}sp}m' en}li k ' ak se š ' ika?
doznati [d'oznatj d'oznam] pf. doznati. ♦ K' ak vr'ppc} d ' ospeš s'g t ' o d' oznati?
drekač [dr'ekač dr' ekaca] m pej. dječak. ♦ T ' i si j 'an dr' ekac k' ojemi} bi j '9 d' pl dv ' ajsti p et na ri t!
18	»Ali dijalektologija može biti pomoćna znanost i za etnologiju i sociologiju, za proučavanje kulture i civilizacije. Dijalektolog može u selu konstatirati da se ljudi danas zaista ne služe plugom. Ako je pak zaboravljena i sama riječ plug, on to mora zapisati i za genetsku lingvistiku, jer je plugf najvjerojatnije već praslavenski germanizam, a svakako je zajednička riječ germansko-slavenska. Posve je drugačija situacija ako se već radi traktorom. To je činjenica koju genetska lingvistika ignorira, ali dijalektologija kao pomoćna znanost u proučavanju etnologije, bolje rečeno etnografije, mora registrirati i tu činjenicu. Etnografija se bavi lokalnim civilizacijama« (Brozović 2004: 8).
19	Kod koncepcije rečeničnih potvrda nedostižan uzor nam je bio Lipljinov rječnik. On ja za pojedine lekseme naveo čak i cijele anegdote. Npr. za leksem komunist u Lipljinovu rječniku nalazi se sljedeća rečenična potvrda: J'qdnoga m'oj§ga pozna toga su s'§d§mdeset prv§ h'itili z p'artijq. S'ikak je štel nazäj b'iti komunist, ali ga nesu št'eli. D§v§d§s§t§ v j§s§n napisal j§ da j§ navek bil jugoslav'enski orj§nt§rani i t'ak je pei postal komunist, ali mu s§ Jugosl'avija pr§d n'osom r§späla (Lipljin 2002: 311).
— 60 —	Sivi- Cnr—L 2/2010
U klasičnom terenskom istraživanju takvih rečeničnih potvrda ne može biti previše jer ispitanici uglavnom koriste narativnu formu u 3. licu jednine (rjeđe u 1. licu jednine), a izuzetno rijetko rečenice iz dijaloških situacija.
U prvotnoj građi normalno je da se uz one izvrsne rečenične potvrde nađe i poveći broj onih koji ne zadovoljavaju potrebitu kvalitetu, npr.:
---je l"epi;
K'upil sam---;
---je v'elki;
N'egda smty n''e j'eli ctyktyl'pdty;
N'išče je n''e n'osil---;
---je b'ify j'gty finty;
Bl''eči si---.
Iz ovih primjera vidljive su manjkavosti: Svašta može biti lijepo, svašta možemo kupiti, svašta nekada nismo jeli, mnogo toga ljudi prije nisu nosili ...
Za sve one natuknice kod kojih nije bilo rečenične potvrde ili je bila nekvalitetna organizirano je naknadno istraživanje. Kod nekih je natuknica zbog objektivnih okolnosti (od kojih je najznačajnija visoka dob ispitanika u kojoj im je gotovo nemoguće sjetiti se detalja koji zanimaju skupljača riječi i znanstvenika) bilo nemoguće naknadno naći kvalitetnu rečeničnu potvrdu iz živoga govora. Posebice je potrebno uložiti znatan napor da se pronađu kvalitetne rečenične potvrde kod sljedećih kategorija: a) toponimi b) etnici c) antroponimi d) fitonimi (kod njih vrlo često nedostaje rečenična potvrda, i to kod onih fitonima koji nisu imali širu uporabnu vrijednost) e) zoonimi f) nazivi jela g) odjeća i dijelovi odjeće i) uzvici (u sirovoj građi najveći dio rečeničnih potvrda iza uzvika najčešće nam nisu ništa govorili o uzviku samom)
No i u nabrojanim kategorijama kvalitetnih rečeničnih potvrda u ovom rječniku ne nedostaje. Evo nekih primjera:
STENJEvec [Stei'evec Stei'efca] m Stenjevac - prigradski dio Zagreba. ♦ T 'gbi se p'amet m''eša. Tr 'e te }tpel'ati v Stei'evec!
đurđajnčan [D^rJ'yjncan Đ^rjpjncana] m stanovnik Svetog Đurđa. ♦ N'egdešii P'op^vecani i H'em}fcani v'g se z'ovej} Đ^r^'pjncani.
bolta [B'olta B'olte] m oblik muškog imena Baltazar. ♦ K'um B'olta s} b'ili k'arl}fski zv}n' pr i d}ž ' iveli si} j' pk} v 'elk} st' ar}st.
kraljefčica [kr'ylefcjca kr 'plefcice] f žaba gatalinka (lat. Hyla arborea L.). ♦ D}k kr' plefcica r ' ega, ' unda pr ' osi d 'ež^a.
kumin [k^m'in k}m' ina] m kumin, vrsta začinske biljke (lat. Anethum graveolens L). ♦ D}k s} se kis ' 'elili v ' ug}rki, nav ' 'ek s} ž ' gne d ' ele i k}m' ina da je b' olši t ' ek. usp. k' oper
pisanika [p'isanjka p ' isanike] f vrsta ljetne jabuke. ♦ P ' isanike ' imaj} pi s ' gbi crl ' ene p ' prte i n' 'es} pr' gvec kis ' 'ele.
steganci [st'egancj st ' egancf] m pl. t. vrsta kratko narezanog okruglog tijesta. ♦ F' ini s} st ' eganci d}k se p}l' 'ejej} s k ' osan}m m' pšc}m v k ' oji j 'gga n' ekaj cv ' irki.
cajg [c'ajk c'ajga] m vrsta jeftine tkanine za odijelo. ♦ C' ajga se n}s 'il} za s 'aki d' 'en, a št ' ofa v ned' el}. C' ajk je n' gjpr ' osteši matrij ' pl za ' anc}ge.
žug [ž'ug] interj. uzvik za tjeranje gusaka. ♦ ž'ug, ž'ug, ž'uga l'ucka! K'am vas vr'pk k m'gj v^ dv'or n'ese!
Nakon što je većina natuknica dobila kvalitetne rečenične potvrde, iz ovog se rječnika može mnogo toga iščitati o svim vidovima života stanovnika Svetog Đurđa u drugoj polovici 20. st. U mnogim su rečeničnim potvrdama u ovom rječniku očuvane narodne mudrosti, posebice prema neumjerenom gomilanju bogatstva:
N'ekm'i b^g'gti n'e znaj^ t'o ^'ivati. S'am^ se i d'ale m'očj ip'eneze k'upčaj^ N'§j b'iti t'ak lak'oven! i dr'ugi 'očej^ ž'iveti; Šk'rtlek se s'am^ m'oči, a n'ikaj se ne vž'iva.
Zahvaljujući kvalitetnim rečeničnim potvrdama u ovom rječniku ostali su zabilježeni nekadašnji načini zabavljanja:
Past''eri stf se zn'ali k'grtati na '§nc, na č'ibe i na d'urak s k'grtami k'oje s^ si s'gmi zr'ezali ^ kašt'uli za c'ipele.
Današnjim aktivistima za zaštitu životinja bit će zanimljive brojne rečenične potvrde gdje se govori o postupanju prema životinjama, a posebice prema samilosti koja se danas, u doba industrijskog tretiranja životinja, često gubi:
N''eje ljudski m'grh^ t'ak z b'itym sm'icati kaj 'ima p^ s'§bi č'urke; D^ se k 'ole, gled'i se da mlad'inče c''em pre Jc'rkne.
I nekadašnja je oskudica realistično prikazana:
V j'§dni Jl'aši sm^ m'eli 'octa, v dr'ugi petr'olima i v j'§ni 'ole, i t'o je s'§.
Često i s primjesama humora:
D$ sm^ b'ili m'ali, sm^ n''e št'eli j'esti č^k^l'gd^ kaj si n'§j z'obe zm'azali. Ne ver'ujete?
U mnogim je rečeničnim potvrdama Stjepan Belović i imenom (ponekad i prezimenom) ovjekovječio neke stvarne osobe, npr.
♦	P^'ona n'igd^ sv'oji d'eci ne vel'i l'iep^ r''eč. Nafč'ila se gr'aktati za s'aty sitn'icq.
♦	č'em je zgl'§dal šč'uty, T'una fy je m'gm brd'usn^.
♦	T'etec St''eJ Van'ušec je zn'al 'igrati v g'osli, a b'il je i j'gty d'ober cimb^Jgš.
♦	'Iva je b'il j'gty č'r^k'ožni pak sm^ m^ zm'išlali c'rnec.
♦	Jatyp, kaj je v'ure p^r'gvlal, je m'el na gm'gjni v Hrastyvsk'om sv'ofy h'uty.
♦	D^ ga b''es vtyv'i, P'olda v'iče t'ak da s''e p^erl'ene p^ br'gz^ i r'oke m^ d'rJcefy.
♦	S'ipkyf T'ajič je b'il sl'uga, d^selen'ik neti s'gm n'§ znam 'ottyt.
Vrlo je složen zadatak iz rečeničnih potvrda izdvojiti frazeme. Živi narodni govor obiluje iskazima koji su na samoj granici »frazeologiziranosti«. Izdvojit ću samo neke takve iskaze:
♦	D'§j vam B'ok zdr'gvje, a m'ajka B'oža p'eneze i pr'gvu p'amet!
♦	črez kljucani^ sm^ gl'edali dsu se m'eli r'adi.
♦	S'gm je j'avel v t'§bi da si t'ak hm'gii!
♦	'Un je t'akyffahman da k 'aj g'ojt m^ 'oči v'idify, t'o r'oke napr'gvij^.
Posebice je to teško kod poredbenih frazema za koje naknadnim istraživanjima treba utvrditi jesu li u procesu idiomatizacije konvencionalizirani, djelomice desemantizirani, te se reproduciraju kao cjeline,20 npr.
♦	V gl'gvi n''ema ništ, ali 'ima j'gjca k'ak k'oT;
♦	D^ su me zgl'§dali, t'ak su hm'oknuli k'ak da je j'gstrep med k'otyši d^'§tel;
♦	K'ak hrmOk se p^'ošal;
♦	Kl'ipše za m'am^m k'ak c'ujzek.
♦	Cigan'ička je l''epa k'ak na sl'iki, s'am^ da je n''e zam^s'ikana;
♦	T'§ca K'ata s^ Vili č'obasti k'ak č'rnkiTa;
♦	D$ je n ''e tr'e, 'unda se j 'gsti k 'ak p^'gn, a da se tr'e p$ 'gzati, 'unda dbež'i k 'ak z'gjec.
♦	Št 'o bi mu r '§kel! T 'akuf j '§pek, a j 'gsti se k 'ak p ''efček j 'urek!
Kanonski se oblici frazema navode nakon posljednje egzemplifikacije, tj. govornog primjera koji se odnosi na natukničku riječ ili pak iza posljednje natuknice koja se odnosi na natukničku riječ u samostalnoj upotrebi. Od prethodnog su dijela leksikografskog članka odvojeni posebnim grafičkim znakom □. Nakon kanonskog oblika frazema u zagradi se nalazi značenje, a nakon značenja kod nekih frazema i rečenična potvrda ako je zabilježena u sirovoj građi ili je naknadno pronađena, npr.:
□	zapw''edani sv 'etek (značajniji kršćanski blagdan). ♦ Za zap^''edane sv 'etke se
n 'išt n ''e d'elaty. S '§ je pr 'ejdi b 'ity vr 'e jen^ fi^ se k 'uhaty i s 'i sm^ m'eli svet ''ešfy
'oprav^.
Jasno je da rečenične potvrde nema ako je frazem cijela rečenica, npr.:
□	Št 'o 'ima str'ica, v n '§b^ se d^sm 'ica. (Tko ima veze, uspjet će.).
4 Određivanje arhileksema
Na početku rječničkog članka dobro je da stoji arhileksem, i to zbog lakše čitljivosti i pristupačnosti što širem krugu čitateljstva: on je neakcentiran i pisan fonemima iz standardnog jezika, što znači da se ne bilježi otvorenost i zatvorenost samoglasnika te složenost sustava u nenaglašenoj poziciji, tj. to je pretpostavljeni oblik koji bi neki leksem imao kad bi se fonološki prilagodio fonemima iz standardnog jezika. No procijenio sam da je dobro napraviti neke izuzetke od fonološke prilagodbe natuknice na standardni jezik u arhilekse-mu, i to: a) nazalno T u arhileksemima je prikazano kao nj (konj k'oi; svinja sv'iia); b) obezvučeni suglasnici na kraju riječi u arhileksemima su prikazani kao njihovi zvučni parnjaci (grad gr'gt, labav l'abaf).
20 O toj problematici vidi u Omazić 2002.
Kada dođe do »arhileksemske homonimije«, arhileksemi se označuju brojčanim oznakama 1, 2 ... Jasno, »arhileksemska homonimija« ne znači da postoji homonimija i među natuknicama, npr.:
bogati1 b'ogatj uzv. i bogati2 b^g'ytj adj.; drek1 dr'fk dr'gka m. izmet. i drek2 dr'iek dr ''eka m stranica zaprežnih kola.
Prava homonimija bilježi se eksponentima kod kod kanonskog oblika natuknice, npr.:
b'ybjca1 zjenica oka // b'ybjca2 lutka; c'iep1 mladica oplemenjene biljne vrste koja se cijepi na drugu biljku kao podlogu // c'iep dva spojena drvena štapa za mlaćenje žita.
5 Određivanje definicija
Definicije u »početnoj građi« vrlo su često netočne, manjkave i neprecizne i tu pred znanstvenikom predstoji vrlo težak zadatak napisati leksikografski prihvatljive definicije.
Kod onih leksema gdje je značenje isto kao i u standardu, a za prijevod na standard dovoljna samo fonološka i morfološka prilagodba, u definiciji sam i upotrijebio takve prijevode na standard (npr. gr'gt »grad«, sv'iia »svinja«, mr'as »mraz«, sn'ajti se »snaći se«), a ne sinonime kao semantičke ekvivalente natuknici. Kod leksema koji se odnose na etnografsko blago (npr. običaji, igre .) značenje sam pokušao približiti i kroz tekst koji stoji na mjestu rečenične potvrde, npr.
cinkati se [c'inkatj se c ' inkam se] m igrati se dječje igre c ' inkaia: Čim se zemlja osuši od snijega, dva dječaka ili više njih mogu početi s tom igrom. Svaki mora imati špekulu i nešto dugmadi koji se drže u vrećici. U zemlji se iskopa jamica (j' aCka) i tri koraka dalje od nje povuče se crta. Dječaci jedan po jedan čučnu, stave ruku na crtu i palcem zakotrljaju špekule prema jamici. Ako ničija špekula ne završi u jamici, onda onaj koji je najbliže mora s mjesta gdje je njegova špekula stala probati naciljati u jamicu. Nekada se dogodi da dvije špekule završe u jamici. Onda drugi mora prvoga st' irati v 'un, i to tako da od crte baca špekulu. Ako uspije, vlasnik mora dati dugme, a ako promaši, onda on svoju špekulu pokušava dotjerati u jamicu. Kad su sve špekule pogođene, kreće se natrag čučeći i od crte se pokušava pogoditi jamicu. Igra se tako dugo dok se dugmad iz jedne vrećice ne presele u druge. Onaj koji je sve izgubio, mora se pobrinuti da ih natrag pribavi, makar s nečije odjeće, a onda i šiba može imati posla.
kotačati se [k^t'yčatj se k^t'pcam se] impf. vrsta igre za dvojicu ili četvoricu igrača - Svaki igrač treba imati palicu (t 'peka / kyt 'peka). Protivnici su udaljeni dvadeset koraka jedni od drugih, a na sredini je granica. Mali okrugli predmet (kyt' pc) rukom se zakotrlja preko granice, a igrač ga na suprotnoj strani udara palicom kako bi ga vratio natrag. Na čijoj se strani kotač sruši (c 'rkne), njima se računa pogreška. Igra traje tako dugo dok jedna strana ne napravi deset pogrešaka. Nakon toga protivnici zamijene strane i nastavljaju igru.
Kod mnogih sam leksema upotrijebio definiciju koja najčešće nije opis njezina cjelokupna značenja, već samo polazna točka za razumijevanje i upotrebu svih njezinih potencijalnih značenja.
Kod nekih se natuknica uputnicom v. (vidi) njezina definicija upućuje na neku drugu natuknicu, najčešće nalazi se kod leksičke jedinice gdje se detaljno objašnjenje nalazi kod neke druge tvorbeno srodne leksičke jedinice, npr. objašnjenje za imenicu fl'ok »integralno brašno« nalazi se kod pridjeva fl'ožni jer je sintagma fl'ožna m'ela frekventnija u govoru negoli imenica fl'ok i ne bi bilo ekonomično dva puta davati isto objašnjenje. Isto se tako imenica kqt'gcka »palica u igri kyt'gcaTa« upućuje na glagol kqt'gcati se gdje se detaljno opisuje cijela igra.
6 Gramatički elementi rječničkog članka
Ako se pravilno odaberu gramatički elementi rječničkog članka, rječnik može pružiti sve gramatičke podatke bez da bude preopsežan i nečitljiv. Nakon odrednice vrste riječi kod deklinabilnih riječi obvezno dolazi genitiv jednine (kod imenica koje su pluralia tantum genitiv množine), a kod glagola 1. lice jednine prezenta (3. lice jednine kod glagola kod kojih bi 2. ili 3. lice jednine bilo nerealno, tj. u praksi nepotvrdljivo, npr. čv'apatj jd. 3. čv'ppa; d^r'eletj jd. 3. d^zr'1eli21). Nakon tih obveznih oblika ostali se oblici donose samo ako se u nekom od njih nalazi neka naglasna promjena ili promjena kvalitete samoglasnika u odnosu na genitiv jednine ili 1. lice jednine prezenta.
Također treba naglasiti da čitatelj treba podrazumijevati sljedeće morfološke dvojnosti / trojnosti ... koje postoje u govoru, a nisu zabilježene u gramatičkom dijelu rječničkog članka:
a)	G mn. imenica E-deklinacije može biti s nastavkom -i i -0:
kr'avi / kr'gf ž'§ni / ž'en.
b)	Većina glagola u 3. l. mn. prezenta ima dulji lik s generaliziranim morfom -ju i kraći oblik bez njega, npr.:
luv' iju / luv'e, kr'pdeju / kr'pdu, sp' iju / sp'e, laž 'eju / laž'o, vel' iju / vel'e.
Izuzetak su glagoli V. vrste.
c)	Ako se kod pridjeva radnog navede samo muški rod jednine, tada u ostalim oblicima pridjeva radnog nema ni akcenatske promjene ni promjene kvalitete naglašenog samoglasnika u odnosu na muški rod jednine. Npr. kod prid. rad. bl''ekel (se) naveden je samo muški rod, a to znači da treba podrazumijevati sljedeće oblike u jednini i množini:
bl''ekla se, bVekty se, mn. bl''ekli se, bl''ekle se, bl''ekla se.
21 Kod sekundarnopovratnih glagola gdje je 1. l. jednine nerealno kod refleksivnog oblika, ono se ipak donosi ako je realno 1. l. prelaznog oblika, npr. ^ced'itj (se) ^ced' im (se); ^dškr'in^tj (se) ^dškr' inem (se).
d)	Ako se kod pridjeva radnog navedu sva 3 roda jednine, a ne spominju se množinski oblici, tada je u množinskim oblicima naglasak i kvaliteta naglašenog samoglasnika kao u srednjem rodu jednine. Npr. kod slijeda prid. rad. b'ežal, bež'gla, b'ležafy treba podrazumijevati sljedeće oblike u množini:
mn. b'ležali, b'ležale, b'ležala.
e)	U pridjevsko-zamjeničkoj deklinaciji u GDL jednine mogući su dulji i kraći oblici. U rječničkom članku navode se samo dulji oblici jer su češći u govoru
(n'orqga, l'lepqga).
f)	U DLI mn. svih imeničkih deklinacija postoji dvojnost (pa i trojnost) nastavaka zbog fakultativnog ispreplitanja tih nastavaka u svim kombinacijama. To je danas vrlo česta situacija na kajkavskim područjima pa je nije potrebno posebno obrađivati jer bi njezina obavijesnost bila mala, a opseg rječnika znatno bi se povećao. Npr. kod imenice r'oka treba podrazumijevati sljedeće oblike za DLI množine:
D r'okam, r'okama, r'okaj, r'okami L r'okaj, r'okam, r'okama, r'okami I r'okami, r'okama, r'okaj, r'okam.
Kod imenice bed'gk treba podrazumijevati sljedeće oblike za DLI množine:
D bed'gtym, bed'gkima, bed'gkaj L bed'gkima, bed'gkaj, bed'gki I bed'gki, bed'gkima, bed'gkaj.
Kod imenice r'§brq treba podrazumijevati sljedeće oblike za DLI množine:
D r'ebram, r'ebri, r'ebraj L r'ebraj, r'ebram, r'ebri I r'ebri, r'ebraj, r'ebram.
Oblike u svakom pojedinom padežu poredao sam prema uobičajenosti nastavaka koja se nadaje iz povijesti jezika, ali i učestalosti u živom govoru. Vidljivo je da se te dvije uobičajenosti poklapaju.
7 Obrada natuknica koje imaju isto značenje (raznokorijenskih
istoznačnica, leksemskih fonoloških dubletama, leksemskih tvorbenih dubletama, imenica koje se pojavljuju u 2 roda)
Sve natuknice koje imaju isto značenje povezane su uputnicama = i usp. Uputnica usp. stoji kod »glavne« istoznačnice, a kod »podređenih« istoznačnica uputnicom = upućuje se na »glavnu« natuknicu. Značenja i rečenične potvrde dolaze samo kod »glavne« istoznačnice. Kod »podređenih« istoznačnica dolazi samo odrednica vrste riječi i gramatička obrada. Izuzetno se i kod »podređene« istoznačnice navodi rečenična potvrda ako je osobito zanimljiva, ali bez značenja koje treba pogledati kod »glavne« istoznačnice na koju se upućuje. Istoznačnica je zabilježeno mnogo, a mogu se podijeliti na sljedeće vrste.22
22 Najprije navodim manje frekventnu istoznačnicu.
a)	raznokorijenske istoznačnice, npr.:
r'apš'icar = kr'ivql'ovec; ps'ica = k'ujsa, pišl'iveti - kqkč'iveti »postajati crvljiv - o voću«, nadqv'enkq = nap'uhienec
b)	leksemske fonološke dublete, npr.:
m'§ja = m'§ja, mrcil'išče = mrcin'išče »životinjsko groblje«, nadr'gjsati = nagr'gjsati »nagrabusiti«, naj'ampqt = naj'§mpqt »najednom«, sqh'glek = sqh'grek »suharak«, šk'eden = šk'edei, spr'ajiti = spr'aviti, m'ortik = m'orti
c)	istoznačnice koje su rezultat tvorbene sinonimije, npr.:
k'uka = k'ukec, k'ukmeš = k'ukmač »ptica s čubom«, k'ulasti = k'ulavi »koji je bez jednog roga«, k'uščer = k'uščar »gušter«, vl'gni = l'gni »lani«, mqkr'iiaf = mqkr'ina »vlaga«, bič'alq / b'ička »držak biča«, br'ula - br'uleš »nesposobnjaković«, b'ujda = b'ujdeš »osoba slabe inteligencije«, c'artlek = c'arteš »razmaženo dijete«, cm'izdrek -cm'izdravec »cmizdravac«, b'alafkq = b'alkq = b'alavec, črep'ovje = črepj'e, gl'adqven = gl'aden; gr'obec = gr'obek
d)	imenice koje su pojavljuju u 2 roda, npr.:
'atres = atr'esa, c'ipela - c'ipel, j'okq = 'oka23
Neke leksemske fonološke dublete čija se zornost može izraziti fonemom u zagradi zbog ekonomičnosti i bolje preglednosti rječnika obrađuju se u istoj natuknici, npr. prilozi s naveskom i bez njega - npr. nask'orq(m), m'orti(k), nad'ogqm(a), b'orme(š); fonološke dublete u kojima u jednom parnjaku jedan suglasnik zvučni, a u drugom parnjaku bezvučni, npr. pqštamb(p)l'ierati24; fonološke dublete u kojima se u jednom parnjaku pojavljuje j u medijalnoj poziciji između samoglasnika i suglasnika, a u drugom ne, npr. pr'e(j)di; fonološke dublete u kojima jednom parnjaku otpadaju završni fonemi, a drugom ne, npr. 'ajd(e), č'iji / č'i; fonološke dublete u kojima je u jednom parnjaku došlo do pojednostavljenja suglasničke skupine, a u drugom nije, npr. č(r)ez.
Povelik broj istoznačnica koje su rezultat tvorbene sinonimije, osim uobičajenih razloga kao što su nestandardiziranost mjesnog govora, ispreplitanje starijeg i novijeg stanja i sl., može se tumačiti i činjenicom da Sveti Đurđ dugo nije bio koherentna cjelina, već se sastojao od 3 cjeline od kojih je svaka imala svoje varijante leksika. Koje su istoznačnice dio jednog sustava, a koje pojedine cjeline Svetog Đurđa, danas je nemoguće točno utvrditi.
Važan je zadatak bio i određivanje leksikografske »nadređenosti« jedne istoznačnice drugoj (drugima), tj. kod koje će se natuknice donijeti cjelovita obrada, a kod koje će osim gramatičke obrade biti uputnica na onu »nadređenu«. Glavni je kriterij po kojima je neka istoznačnica leksikografski postala »nadređena« drugoj veća frekventnost i veća uobičajenost u živom govoru, a ako se takvo
23	Zanimljiv rod imaju i imenice j'ata »jato« i r'eqm »muški rod«.
24	Ako se takvi suglasnici nalaze na početku riječi (npr. bec'iklin / pec'iklin, d'rmasti / t'rmasti), tada se u rječniku nalaze dvije posebne natuknice.
nešto ne može utvrditi ni za jednu istoznačnicu, onda »nadređena« postane ona koja ima kvalitetniju rečeničnu potvrdu ili naprosto dolazi prije po abecedi.
Trebalo je i provjeriti da li kojim slučajem neka od istoznačnica pripada nekom drugom susjednom mjesnom govoru. Ipak sam u korpusu izuzetno ostavio nekoliko leksema koji ne pripadaju govoru Svetog Đurđa već susjednim mjestima ako se radi o nekim važnim toponimima kao što je npr. rijeka Bednja:
bednja [B'edia B ' edie] f rijeka Bednja. ♦ B ' edia zv ' ira pre Tr ' ak}šcan}, a v Dr 'pv} se, n'ak}n st ' o tr'i kil}m' etri vl''eva pre M' alem B' uk}fc}. (Sveti Đurđ) usp. B'eia
benja [B'eia B ' eie] f (Ludbreg, Hrastovsko, Kučan, Sigetec, Slokovec) v. B'edia 8 Obrada natuknica koje imaju blisko značenje
Kvaliteti rječnika također će mnogo doprinijeti i međusobno upućivanje natuknica koje imaju blisko značenje. Takvih je sinonimskih nizova mnogo i bitno je naknadnim terenskim istraživanjima pouzdano utvrditi je li riječ o bliskoznačnicama između kojih postoji samo razlika u stilskoj upotrebi ili o bliskoznačnicama između kojih postoje i razlike u nijansama značenja. Ako je razlika u stilskoj upotrebi, najčešće je za potpunu definiciju dovoljno staviti iza odrednice vrste riječi odgovarajuću kraticu koja određuje vrstu stilogema: pel, djeć., vuLG., šalj., žarg. i uputiti na neutralnu natuknicu. Jasno, kod neutralnih natuknica kraticom npr. usp. uputit će se na stilski obojenu bliskoznačnicu, i to na sve ako ih ima više, ali i na ostale bliskoznačnice koje opisuju sličan pojam.
Evo nekih primjera za bliskoznačnice između kojih postoji razlika u stili-stičkoj obojenosti:
spati [sp'atj sp 'im, imp. sp ' i, prid. rad. sp 'pl, sp 'pla, sp ' al}, sup. sp ' ot] impf. spavati. ♦ D}k se f'ejst nad' 'elam m'orem t'rd} sp' ati brez s'ake br' ige. usp. c 'rkati, h' ajati, h' ajkiti crkati [c'rkatj c'rkam] impf. pej. spavati. ♦ P} n'oci b' anciti, a p} dn'ev} c 'rkati, t'ak t ' o d' ale n' a ' išl}! v. sp ' ati
hajati [h'ajatj h'ajam] impf. djeć. spavati. ♦ D ''ete l''ep} h' aja. v. sp'ati
hajkiti [h'ajkjtj h'ajkim] impf. djeć. spavati. ♦ 'Idem} h'ajkiti da ti pr'icic} sprep}-
v 'edam. v. sp ati
bogataš [b^gat'yš b}gat'pša] m bogataš. ♦ B}gat'pš b' aš ne m' isli na t'o k'ak sir'otiia ž' ivi. usp. b}gat' un
bogatun [b^gat'un b}gat ' una] m pej. bogataš. ♦ B}gat 'un si m ' ore k 'ojek 'aj prev ' ošciti k'aj si vec' ina b'okci n'ebrej}. v. b}gat' pš
noga [n'oga n'oge] f noga. ♦ N ' og} si je ft ' rgel na ' utakmici. usp. c ' ik}ta
cikota [c'ik^ta c ' ik}te] f pej. noga. ♦ M'ekni d'oli t' e smrdl' ive c ' ik}te s kl'ope! v. n'oga
cipel [c'ipel c ' ipela] m cipela. ♦ J'gn c' ipel mi se zdr'ppal, B'om ga dn' esel Š 'ip^v^m^ k'um} Fr' anc} da mi ga zakrpaj}. usp. c' ipela i c 'okel
cokel [c'okel c ' okla] m pej. cipela. ♦ Da s} k ' um M' ark} ' išli k m'eši, t ' ak s} n' oge vl 'ekli kaj s} s c ' okli c 'est} d' rli. v. c ' ipelj
cukiti [c'ukjtj c 'ukim] impf. djeć. mokriti. ♦ P'ucki dv'pp^t na n'oc nam''ecem c 'ukiti na k' phlici da mi p ' osteli ne zašc ' i. v. sc ' ati lulati [l'ulatj l'ulam] impf. euf. mokriti. v. sc 'ati
scati [sc'atj šc 'im, imp. šc 'i,prid. rad. sc 'pl, sc 'pla, sc ' ali, sup. sc 'ot] impf. vulg. mokriti.
♦	N 'g sme se sc ' ati d 'e se št ' o zm'isli. usp. c 'ukiti i l'ulati
ra(e)sf(p)rčkati [ra(e)sf(p)'rčkatj ra(e)sf(p)'rckam] pf. pej. protratiti. ♦ L'efki je rasf' rckati, ali je t 'gški presk' rbeti. usp. sf(p) 'rckati i sp ' ickati
sf(p)rčkati [sf(p)'rčkatj sf(p)'rckam] pf. ♦ N' ek^ji si t 'ak n' eraz^mni kaj s 'g sf'rckaji.
♦	Vel 'i da je fl 'gtni napr'avil, a s'g je s'ami sp ' rckal. = ra(e)sf(p) ' rckati i sp ' ickati spičkati [sp'ičkatj sp' ickam] pf. 1. vulg. upropastiti imovinu. ♦ Pr'odal je z 'gmli i za c'as je 'uspel sp' ickati s'g p'eneze. v. ra(e)s(f)p'rckati i sf(p)'rckati 2. vulg. odbaciti nekoga. ♦ D^k me tr'ebal, sam mi d'ober b' il, a v 'g me sp' ickal da mi v 'ec ne tr'ebam.
zmisliti (se) [zm'isljtj (se) zm' islim (se)]pf. I. trans. izmisliti. ♦ Pr 'obajte n' ekaj zm'isliti k' aj bi nam b' ili b'ole napr 'aviti: z n'ova d'elati k' oce ili s' ami st 'pre pipr' aviti. II. refl. sjetiti se. ♦ N'ikak se n'ebrem zm' isliti k'omi sam p^s'odil gl''etvi, a n' 'eje mi v 'rn^l! usp. d^gl'umpati se
dogljumpati se [d^gl'umpatj se d^gl'umpam se] pf. šalj. dosjetiti se. ♦ K'ak sam se pr'ejdi n' 'e t'oga d^gl'umpal! M'ogli smii v 'ec k' ojekaj m'eti. v. zm' isliti (se)
penez [p'enes p 'eneza, pl. G pen' es] m novac. ♦ Sl ' uži p 'uni pen' es v Z 'pgreb^. □ Brez pen' es sam k'ak B'ok bez br' ata. usp. k' inta
kinta [k'inta k 'inte] f žarg. novac. ♦ Neti k 'inte v ' ec id m' gne ne d^b ' iš, m' akar se na gl ' pvi pist ' pviš! v. p' enes
Tu će ući i primjeri gdje je kod druge bliskoznačnice već stupanj pejorativ-nosti ili vulgarnosti već samog po sebi negativnog značenja nego što je to kod osnovne natuknice, npr.
pizda [p'izda p 'izde] f 1. vulg. ženski spolni organ. ♦ N'egda se n''e sm' 'ela p'izda v 'ideti na telev' iziji. usp. p'ička, c' uca, š'olja, ž ' aba (2), 2. vulg. osoba lošeg karaktera.
♦	Ispal je p izda.
cuca [c'uca c ' uce] f euf. žensko spolovilo. ♦ Z 'pti t ' ulki l'indra kaj ji c ' uca srb ' i. ♦ T 'p c ' uca je p^m' ali p ' ocela kosmat 'eti. v. p ' izda
pička [p'ička p ' icke] f vulg. ženski spolni organ. ♦ P ' ički ti pit 'grem! = p ' izda
šolja [š'ola š ' ole] f euf. žensko spolovilo. ♦ K' ak se ti krl ' 'etiš da ti se š ' ola v ' idi? v. p ' izda
žaba [ž'aba ž ' abe, pl. G ž ' op] f 1. žaba - vrsta bezrepog vodozemca (lat. Salientia). ♦ Ž 'abe v n'oci v l'eti r' egaji. 2. euf. ženski spolni organ. ♦ N'gj se krl''etiti da ti se ž'aba ne v idi! v. p izda
drek1 [dr'fk dr'gka] m izmet. ♦ St ' al sam v dr' gk. □ b' iti na p 'oti k 'ak k 'oiski dr'gk (smetati) □ S ' am se s 'rdi, dr 'gk t i b 'o t' rdi! (rugalica) usp. b' akač, brb ' piek, k ' akač, l' ajni, m' iš^vina
bakač [b'akač b'akaca] m djeć. izmet. ♦ P'azi da z bakac^m i t' i ne p'pneš v pr'el^. usp. dr'gk
brbanjek [brb'yìek brb'pika] m tvrdi životinjski izmet. ♦ Vr'ane si na sn''eg^ ' iskale k' ojnske brb' pike. usp. dr'gk
kakač [k'akač k ' akaca] m djeć. izmet. ♦ P' azi k ' aj n'aš st ' al na m 'pckini k ' akac! v. dr 'gk
lajno [l'ajn^ l'ajna] n euf. izmet. ♦ C' ipel ti je zdr 'eceni. N'egdi si v l 'ajn} st 'al. v. dr 'gk
mišovina [m'iš^vjna m' iš^vine] f ostaci mišjeg gnijezda i izmeta. ♦ Da se k^rži'pk spr' pznil, na p ' od} je b ' il} s' g p ' un} m' iš^vine. v. dr ' gk
Evo jednog primjera povezanih bliskoznačnica između kojih postoji razlika u nijansama značenja, ali ih je vrlo teško konkretizirati pa su im definicije formalno iste.
bedača [bed'ača bed 'ace] f glupača. ♦ T 'p bed 'aca n'e zna da ii se m'oš s k ' um^m š ' oca. usp. dr' uka i h'urma
druka [dr'uka dr' uke] f glupača. ♦ T 'p dr' uka se n' "e n' išt }d m' ame nafc ' ila. usp. bed aca i dr uka
hurma [h'urma h'urme] f glupača. ♦ K'akva si t'i h'urma kaj s'g v'eriješ ' unam k'oji za m'gne k' ojek ' aj l'pjaj}! usp. bed'aca i dr' uka
Najveći je broj bliskoznačnica s nijansama u značenju zabilježen kod glagola koji izražavaju značenje »udariti«.
copiti [c'opjtj c'opim, imp. c 'opi, prid. rad. c 'opil, c 'opila, c 'opil}, sup. c 'opit] pf. 1. pasti. ♦ Filip 'ina se p^sm'ekn^la i c ' opila k' ak je d 'oga. 2. euf. udariti. ♦ J 'p za v 'g s 'am} m}g ' pdim, ali da me rasp' izdiš, c'opim te pi g'opci k'aj b}š s' 1e krv'pvi. v. v}dr' iti (se)
druknoti (se) [dr'ukn^tj (se) dr'uknem (se)] impf. I. prel. lagano udariti. ♦ Dr'ukn^l ga je z l'aktym. II. refl. lagano se sudariti. ♦ Z gl'pvami s} se dr'ukn^li t'ak da je n'ekaj p' okl}. v. v}dr' iti (se)
fčehnoti (se) [fč'ehn^tj (se) fc 'ehnem (se)] pf. I. trans. udariti. ♦ Fc 'ehn^l ga je k'aj vr 'oga! II. refl. 1. udariti se. ♦ Fc 'ehn^l se pi r ' oki s h'amr^m. 2. rascijepiti se - o grani.
♦	Sl' ive s} t'ak r' odne kaj se s'aki c' as m'ore k' oja sl' abeša sv 'rš fc' ehn^ti. v. v}dr' iti (se)
flapiti [fl'ppjtj fl'ppim] pf. snažno udariti prutom ili bičem. ♦ S'aki more fl'ppiti sl' abešega }d s ' gbe, ali d' gj t ' o napr ' avi j ' akšemi}! v. v}dr' iti (se)
fporiti [fp'orjtj fp'orim] pf. udariti bičem ili nekim tvrdim duguljastim predmetom. ♦ T ' i si n' [e n' ormalen! K' ak m' oreš d' [ete t ' ak fp' oriti kaj ' ima c ' urk} pi pl ' eci? v. v}dr ' iti (se)
heznoti [h''ezn^tj h' 1eznem] pf. snažno udariti. ♦ T ' ak te h' 1eznem š' ib}m pi pl'eci kaj ti se b' o c ' urka p ' oznala! v. v}dr ' iti (se)
hoznoti [h'ozn^tj h' oznem] pf. udariti nekim predmetom. ♦ H ' ozn^l me s pr' ot}m t 'ak da ' imam c ' urk} na pl ' eci. v. v}dr' iti (se)
hrknoti (se) [h'rkn^tj (se) h'rknem (se)] pf. I. trans. snažno udariti. ♦ H ' rkn^l ga je s k'pl}m pi pl'eci t' ak da se zr'ušil k'ak da si ga str'elil. II. refl. ispuhnuti nos. ♦ H'rkni se v r 'opcek. v. k 'rkn^ti i v}dr' iti (se)
klopiti [kl'opjtj kl 'opim, imp. kl'opi,prid. rad. kl'opil, kl'opila, kl'opil}] pf. malo udariti.
♦	Tr ' eba t 'gbe kl ' opiti pi} n' os} t ' ak kaj ti p ' g k ' rf! v. v}dr ' iti (se)
krknoti [k'rkn^tj k'rknem] pf. jako udariti. v. h'rknjti i vjdr'iti (se)
opizditi [ijp'izdjtj jp'izdim] pf. vulg. udariti. ♦ T'ak me d'ogj zajeb'pval k'aj sam ga na kr'pjj m'oral jp'izditi. v. vjdr'iti (se)
počiti [p'očjtj p'ocim, imp. p'oci,prid. rad. p'ocil, p'ocila, p'ocilj,prid. trp. p'oceni] pf. 1. puknuti. ♦ 'Un je zn'al pjc'iti s p'uške djk se n'išce n''e n'pdjal. 2. udariti šakom po stražnjici. ♦ T'ak sam ga pj r'iti p'ocil kaj mi p'rsti ži'pvejj. v. vjdr'iti (se)
rebnoti [r'ebn^tj r'ebnem] pf. 1. udariti. ♦ Đ'ura se s c'ista m''era zal'gtel na V'inca i g' rdj ga je r' ebnjl. 2. pej. skupo zaračunati. ♦ J' g nas je g' rdj r' ebnjl! V' ec n' igdjr pre i ' gmj n' amj n' išt k ' upili. v. vjdr' iti (se)
smeknoti [sm'ekn^tj sm'eknem] pf. 1. udariti bičem ili šibom. ♦ Ž ' itkjm š ' ibjm me je te bed 'pk t ' ak sm' eknjl pj pl'eci k 'aj me je n' ekaj sp'gklj. 2. grubo nekome nešto reći. ♦ Sn'eha je m' 'ela d'ogjga jez ' ika pjk je svek'rvi t'ak g 'rdj sm'eknjla k' aj se ž 'gna pl' pkala. v. vjdr ' iti (se)
šlopiti [šl'opjtj šl'opim, imp. šl'opi, prid. rad. šl 'opil, šl 'opila, šl 'opilj] pf. udariti po obrazu; grubo baciti. ♦ Djk mi je Dana v 'rnjla p ' utra, n'gjrajši bi ii ga b ' ila šl'opila! T 'ak je b' il m' ali! ♦ St' iha b' odi ili te šl'opim pj g 'opcj! v. vjdr' iti (se)
šusnoti [š'usn^tj š'usnem] pf. jako udariti. ♦ T ' ak te š'usnem da se d'oli zr'ušiš!
tresnoti [tr'esn^tj tr'esnem] pf. 1. udariti. ♦ Djk sam ga zašp'otal, t''e b' alkj je srd' itj tr 'esnjl z k 'uhijnskami vr 'pti. 2. ošamariti. ♦ S c 'istjga m''era, ga je pred s ' emi n'ami tr'esnjl, t'ak k'aj mi je ga b' ilj ž 'al. 3. udariti - o gromu. ♦ Djk grm' i, n'gjte b' iti pjd dr ' 'evjm. M' oglj bi tr' esnjti. v. vjdr' iti (se)
tresnoti (se) [tr'esn^tj (se) tr 'esnem (se)] pf. I. trans. ošamariti. ♦ Tr ''esnjla ga je djk jj je št 'el p 'etati. II. refl. sudariti se. ♦ Na st 'anici se tr ' esnjl t'gretni vl'pk s p 'utnickem. v. vjdr ' iti (se)
trknoti (se) [t'rkn^tj (se) t ' rknem (se)] pf. I. trans. malo udariti. ♦ T ' rknjl ga je ka ga jpjz 'ori. II. refl. sudariti se. ♦ Djk smj se skriv 'pckali, t'ak smj se t'rknjli da smj ' obedv ' p p ' ali. v. vjdr' iti (se)
vritnoti [vr'itn^tj vr' itnem] pf. udariti nogom. ♦ Djk se ' ide k 'oij, tr' e mj se j'pviti, dr'ugac bi m'ogel g'rdj vr' itnjti. v. vjdr' iti (se)
vudriti (se) [v^dr'itj (se) v 'udrim (se), imp. v 'udri (se), prid. rad. v 'udril (se), vjdr' ila (se), v ' udrilj (se), prid. trp. v 'udreni] pf. I. trans. udariti. ♦ 'Akj ga b ' aš tr' eba vjdriti, ' unda t 'o napr ' avi pj r' iti, a n' 'e pj gl' pvi. ♦ K' umj N ' pcijj je n' igdjr n' 'e b' ilj ž ' al vjdr' iti živ ' ince. II. refl. udariti se. ♦ V ' udril se z h'amjrjm. usp. c 'opiti, dr ' uknjti (se), fc 'ehnjti (se), fl' ppiti, fp'oriti, h' 'eznjti, h'oznjti, h'rknjti (se), kl'opiti, k'rknjti, jp' izditi, p' ociti, r ' ebnjti, sm 'eknjti, šl' opiti, š ' usnjti, tr 'esnjti, t ' rknjti (se), vr ' itnjti, vjdr ' iti (se), zv ' iznjti
zviznoti [zv'izn^tj zv ' iznem] pf. snažno udariti. ♦ T ' ak te zv ' iznem z ' ovem k 'pljm da te m' pm pret' rgnem! v. vjdr ' iti (se)
9 Zaključak
Najidealniji način nastanka znanstvenog rječnika nekog mjesnog govora jest suradnja između nadarenog amatera-skupljača leksika i znanstvenika. Kako bi od sirove građe nastao kvalitetan znanstveni rječnik, ona treba biti podvrgnuta
sljedećim postupcima u kojima u većini vrlo važnu ulogu imaju oba subjekta autorskog tandema:
Reduciranje leksikografski nepodobnih oblika b) odjeljivanje značenja i naknadno kompletiranje značenja kod polisemantičnih riječi c) reduciranje nekvalitetnih rečeničnih potvrda iz sirove građe i naknadno nalaženje kvalitetnih rečeničnih potvrda d) odjeljivanje frazema od »običnih rečeničnih potvrda e) kvalitetno definiranje značenja e) svrsishodan izbor gramatičkih elemenata rječničke natuknice f) kvalitetno povezivanje istoznačnica i bliskoznačnica.
Posebno veliku pomoć amater-skupljač leksika može pružiti kod hijerarhi-zacije natuknica koje imaju isto ili blisko značenje.
Nadam se da će ovaj prikaz leksikografskih postupaka pomoći onima koji su skupili ili dobili sirovu dijalektološku građu da naprave kvalitetan znanstveni rječnik mjesnoga govora.
LITERATURA
Branimir BELAJ, 2001: Prototipno-kontekstualna analiza povratnih glagola u hrvatskom jeziku. Suvremena lingvistika 51-52, 1-11.
Stjepan BELOVIĆ, 2008: Zavičajni sentimenti. Ludbreg.
Stjepan BELOVIĆ - Đuro BLAŽEKA, 2009: Rječnik Svetog Đurđa (Rječnik lud-breške Podravine). Zagreb: Učiteljski fakultet Sveučilišta u Zagrebu.
Đuro BLAŽEKA, 1998: Govor Preloga. Magistarski rad u rukopisu. Zagreb: Filozofski fakultet u Zagrebu.
—, 2000: Govor Svetoga Petra kraj Ludbrega. Kaj VI, 35-46. - -, 2003: Govor Jalžabeta. Kaj 4/5, 55-70.
--, 2008: Međimurski dijalekt (Hrvatski kajkavski govori Međimurja). Čakovec:
Matica hrvatska.
Dalibor BROZOVIĆ, 2004. O dijalektologiji kao jezikoslovnoj disciplini. Suvremena lingvistika 57-58, 1-12.
Josip HAMM, 1952: Sekundarno ije na zapadnom hrvatskom području. Jezik I, 39-44.
Stjepan IVŠIĆ, 1936: Jezik Hrvata kajkavaca. Zagreb: Ljetopis JAZU XLVIII, Zagreb - u ovom radu korišten je pretisak koji je 1996. objavila Matica hrvatska u Zaprešiću.
Tomislav LIPLJIN, 2002: Rječnik varaždinskoga kajkavskog govora. Varaždin.
Mijo LONČARIĆ, 1989: Istraživanje govora u ludbreškom kraju. Zagreb: Rasprave Zavoda za hrvatski jezik XV., 121-128.
—, 2005: Kerstnerov jezik i ludbreški govor: u Kajkaviana & alia (Ogledi o kajkavskim i drugim hrvatskim govorima). Čakovec: Zrinski, 218-231.
Vlado NARTNIK, 1993: Obravnava naglasnih dvojnic v slovarju slovenskega knjižnega jezika. Rječnik i društvo - Zbornik radova sa znanstvenog skupa o leksikografiji i leksikologiji. Zagreb: HAZU. 271-274.
Marija OMAZIĆ, 2002: O poredbenom frazemu u engleskom i hrvatskom jeziku. Jezikoslovlje 3. 1-2, 99-129.
Bernardina PETROVIĆ, 2005: Sinonimija i sinonimičnost u hrvatskom jeziku. Zagreb: Hrvatska sveučilišna naklada.
Mijo SABOL, 2004: Rječnik kajkavskih riječi Đelekovca i okolice: kak so govorili naši stari. Koprivnica: Vlastita naknada.
Petar ŠIMUNOVIĆ, 2009: Rječnik bračkih čakavskih govora. Zagreb: Golden marketing; Tehnička knjiga.
Antun ŠOJAT, 1985: Zasade rječnika hrvatskih kajkavskih govora. Hrvatski dijalektološki zbornik VII, 337-361.
Branka TAFRA, 1995: Jezikoslovna razdvojba. Zagreb: Matica hrvatska.
—, 2005: Od riječi do rječnika. Zagreb: Školska knjiga.
Ivan VEČENAJ - Mijo LONČARIĆ, 1997: Rječnik Gole. Zagreb.
Milan ŽEGARAC-PEHARNIK, 2003: Mali tematski rječnik samoborskoga kajkavskog govora. Samobor.
TEMELJNA NAČELA IN POSTOPKI PRI PRETVORBI SUROVEGA NAREČNEGA GRADIVA V ZNANSTVENI SLOVAR
Pri nastajanju obsežnejših narečnih slovarjev je pomembno sodelovanje med jezikoslovno nadarjenim narečnim govorcem in dialektologom, saj to omogoča zbiranje arhaičnega in stilno zaznamovanega besedja ter kakovostnih stavčnih zgledov iz neposrednih (dvo)govornih dogodkov (v klasičnem terenskem raziskovanju jih ni nikoli preveč, ker informanti večinoma uporabljajo obliko za 3. osebo ednine). Na ta način zbrano gradivo mora skozi številne postopke obdelave, med katerimi avtor izpostavlja: izločanje leksikografsko neprimernih oblik iz surovega gradiva, določanje pomena oz. pomenov pri večpomenkah, izločanje nekvalitetnih stavčnih zgledov in kasnejše pridobivanje kakovostnejših pri tistih iztočnicah, kjer so ti pričakovani, določanje arhileksemov, natančno določanje definicij, izbor slovničnih kategorij v slovarskem sestavku in obdelava iztočnic z istim ali s podobnim pomenom. Vsi ti postopki so v prispevku ponazorjeni s primeri iz Rječnika govora Svetog Đurđa (Rječnika ludbreške Podravine), ki je izšel leta 2010. Neprecenljivo pomoč lahko nestrokovnjak - ljubiteljski zbiralec besedja nudi pri hierarhizaciji iztočnic, ki imajo isti ali podoben pomen (poglavitni kriterij, po katerem je določena sopomenka postala leksikografsko nadrejena, je večja pogostnost in običajnost v živem govoru). V tem slovarju najdemo veliko sopomenk, ki so rezultat tvorbene sinonimije, kar je posledica dejstva, da Sveti Đurđ dolgo ni bil koherentna celota, temveč je bil sestavljen iz treh delov, med katerimi je imel vsak svoje leksikalne variante (danes je nemogoče ugotoviti, katere sopomenke so del enega sestava in katere del posamezne celote Svetega Đurđa).
Slovene regional atlases: from SDLA-Ts to SDLA-SI
Rada Cossutta
Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Garibaldijeva 1, SI - 6000 Koper, rada.cossutta@zrs.upr. si
_ scn iii/2 [2010], 74-79 _
Prispevek se osredinja na prikaz dveh slovenskih dialektoloških regionalnih atlasov, ki bistveno dopolnjujeta furlanski atlas ASLEF: Slovenski dialektološki leksikalni atlas Tržaške pokrajine (SDLA-Ts) (1987) za tržaški Kras in Slovenski dialektološki leksikalni atlas slovenske Istre (SDLA-SI) (2005-2006) za slovensko Istro. Njuna uresničitev pomeni nedvomno pridobitev za primorsko leksiko, ki je tu zapisana in kartografirana.
The paper focuses on the presentation of two Slovene regional dia-lectological atlases that significantly complement the Friulian atlas ASLEF: Slovene Dialectological Lexical Atlas of the Province of Trieste (SDLA-Ts) (1987) for the Trieste Karst and Slovene Dialectological Lexical Atlas of Slovene Istria (SDLA-SI) (2005-2006) for Slovene Istria. Their realisation undoubtedly represents an important achievement in the field of the dialectal lexis of Primorska, which documented and mapped in the mentioned two volumes.
Ključne besede: lingvistična geografija, slovenski regionalni atlasi, SDLA-Ts, SDLA-SI
Key words: linguistic geography, slovene regional atlases, SDLA-Ts, SDLA-SI
Twenty years have passed since my first contact with linguistic geography. I was a student at the time, working on my master's thesis and preparing for the exam in linguistic geography under the mentorship of Professor Logar, who introduced me to the principal stages of emergence and development of this field, as well as to Fran Ramovš' idea about a national linguistic atlas and his efforts to have such an atlas - 'an indispensable tool for dialect and language studies' - published. Logar dedicated a great part of his life to carrying out Ramovš' plan. After thoroughly explaining to me the advantages and disad-
vantages of linguistic atlases, particularly national and multi-national ones, he switched his attention to regional atlases, which reveal - with greater accuracy, owing to the special adjusted questionnaires on which they are based - the most genuine aspect of the studied areas. Logar also stressed that the selection of research net points, dictated by the knowledge about linguistic situation and local problems, is in such cases more accurate. Finally, the research work itself, freed of the pressure from some more broadly designed project, which Logar himself had experienced, is carried out in a calmer and more thorough manner. After all these convincing findings Professor Logar brought forward an idea that he must have cultivated in his mind for a long time - that I start realising his plans myself, first in the Karst and then in Slovene Istria.
This is how my first engagement with linguistic geography began: from the first field studies involving awkward tape recorders that recorded the material on magnetic tape, to writing down the Slovene phonetic transcriptions with an Olivetti typewriter and producing the first maps, which I very conscientiously copied by hand from a geographical atlas of the Trieste outskirts. Despite the technology that is in today's terms utterly obsolete, the work paid off and in 1987 my first regional atlas of the province of Trieste SDLA-Ts saw the light of day. My research starting point was ten Slovene idioms evenly distributed over the entire Slovene environs of Trieste (Medja vas, Mavhinje, Samatorca, Križ, Prosek, Repen, Trebče, Gročana, Mačkolje, Korošci). My objective was to supplement the Friulian linguistic atlas (ASLEF), which encompasses the entire territory of the Venezia Giulia region where Friulian idioms can be found and thus the entire Trieste Romance territory that, in terms of dialect, used to be Friulian, but only incorporates two Slovene idioms (Zgonik and Žavlje), which cannot provide a complete picture of the ramifications of Slovene idioms in the Trieste environs. Therefore I decided to conduct a more detailed analysis of this area, based on the same Friulian questionnaire, but with added fieldwork in ten research net points in the Trieste outskirts.
The work was carried out it in various phases. First I thoroughly studied the ASLEF questionnaire, which is mainly lexical and quite demanding. Its content requires from the researcher and informant a great deal of knowledge concerning the material and spiritual culture of the studied area. The questions are very specific and concern the following areas: 1) natural phenomena and natural environment; 2) flora; 3) fauna; 4) hunting; 5) domestic animals, sheep farming, beekeeping; 6) parts of human body and diseases; 7) children's games and family; 8) social life; 9) house and household objects; 10) farm tools, crops, work in fields and stables; 11) garden plants, trees and related activities; 12) wine growing; 13) professions and housework; 14) cattle farming and dairy product processing; 15) forestry and wood processing. The original ASLEF questionnaire had 816 questions, but I omitted some which referred to activities that could not be found in the Province of Trieste and thus reduced their number to a total of 740. Then I proceeded with a careful selection of research net points. The location of some of the villages is really remarkable. Let me mention two that are situated on the outermost margin of the Trieste territory:
Medja vas in the west and Gročana in the east. These two agrarian villages are accessed by a single road which ends in the village. Their inhabitants possess a certain individuality that is also reflected in the linguistic field and cannot be found in any other part of the Karst, as everywhere else the signs of gradual urbanisation and linguistic interference are already discernible.
The next issue was the selection of suitable informants. After I had completed the field study in my home town of Križ and the nearby Prosek, acquaintances and relatives put me in contact with people from the rest of the villages. A genuine chain of people formed, connecting village to village - people who weren't just willing to take part in the study, but also provided me with new contacts, which in several cases proved unique. I recorded their testimony on magnetic tape, replaying and transcribing it afterwards using the Slovene phonetic alphabet. In order to make my notes available to a broader circle of readers I added to the review of the vowel and consonant systems a table of the International Phonetic Alphabet. Based on the material gathered I divided the atlas into lists of words and 177 maps, which are mainly lexical, though occasionally the phonetic differentiation of the analysed dialectal territory in the Trieste outskirts can also be inferred from them. The maps are display maps, without visual cartographic symbols. Next to the numbers of the studied areas there is only the phonetic record of the answer to each question.
The result of the phonetic analysis of the mentioned dialectal material testifies that in the idioms of the Slovene Trieste territory dialectal phonetic phenomena of four Slovene dialects intertwine: the Karst, the Beneško-Briško, the Notranjsko and the Istrian dialects. The Karst dialectal element is the strongest, which is particularly manifest in the prevalence of the Karst vowel system. Typically Romanic influences can be traced in the loss of intonational and quantitative oppositions in stressed Slovene syllables, as well as in the markedly Romanic-type intonation on word and sentence level. Tine Logar, who wrote the introductory words to SDLA-Ts, found the gathered dialectological material to be most valuable to Slovene and Italian dialectologies, as it essentially supplemented ASLEF.
Upon the suggestion of Professor Crevatin and in constant cooperation with Professor Logar I carried on the work by studying the idioms of Slovene Istria, first from the viewpoint of agricultural and viticultural terminology, and publishing the gathered dialectal material in the monograph titled Poljedelsko in vinogradniško izrazje v slovenski Istri (Cossutta 2002) (Agricultural and Viticultural Terminology in Slovene Istria). From 1988 through 1990 I was helped in my fieldwork in Slovene Istria by three students of the College of Modern Languages for Interpreters and Translators of the University of Trieste (Vera Kukanja, Fedra Paclich and Marina Počkaj), who collected material to be used for their graduate theses and at the same time for the first draft of the dialectological atlas of Slovene Istria. Some of their chapters, which mainly dealt with flora and fauna, were expanded with new data that I collected in the following years on my own through fieldwork in Slovene Istria. Thus, I not only corrected the entire material, but also unified it and wrote it down again
by means of Slovene phonetic transcription. In 1995, I completed the work and set out on what turned into an odyssey due to financial difficulties concerning the publication of the work and bureaucratic complications. In 2005, the Koper publishing house Annales proposed to publish the book. Thus, the first volume of the Slovene Dialectological Lexical Atlas of Slovene Istria (SDLA-SI) came out in 2005, followed by the second in 2006.
The work is undoubtedly another achievement important to Slovene and Romance dialectology. It is constructed on the basis of the questionnaire for the Friulian atlas ASLEF and in this sense represents a continuation of SDLA-Ts, which was conducted in the Karst by using the same, albeit partly adapted questionnaire. The fieldwork was carried out according to the traditional dialectological method of tape recording and subsequent transcription with the Slovene phonetic alphabet. The atlas cites isolexes from 21 research points (Malija, Padna, Krkavče, Gažon, Šmarje, Koštabona, Pomjan, Boršt, Marezige, Trebeše, Belvedur, Pregara, Sočerga, Movraž, Osp, Dekani, Črni Kal, Potok, Kubed, Hrastovlje, Gračišče) evenly distributed over the territory of Slovene Istria. Professor Logar established this research network taking into account the fact that the territory represents a homogeneous whole, although the Koper-Marezige-Zazid dividing line separates it into two idioms: Rižansko and Šavrinsko.
The first volume of the SDLA-SI atlas contains original terminology from the following fields:
-	Natural phenomena and natural environment (qq. 1-26); Flora (qq. 27-119); Fauna (qq. 120-213); Hunting (qq. 214-226); Domestic animals, sheep farming, beekeeping (qq. 227-263);
-	Parts of human body and diseases (qq. 264-294); Children's games and family (qq. 295-318);
-	Social life (qq. 319-341); House and household objects (qq. 342-386).
The second volume deals with the following chapters:
-	Farm tools, crops, work in fields and stables (qq. 387-534); Garden plants, trees and related activities (qq. 535-573); Wine growing (qq. 574-616); Professions and housework (qq. 617-667); Cattle farming and dairy product processing (qq. 668-714); Forestry and wood processing (qq. 715-740).
All dialectal material in the paper edition of the atlas is mapped, offering a dialectologist countless opportunities for drawing phonetic, morphological and semantic conclusions. The maps, which are entirely lexical, represent a valuable starting point for more thorough and detailed studies of the stratification of the idioms of Slovene Istria and their lexical differentiation. To appreciate the expressive richness and phonetic characteristics reflected in them it is enough to analyse a single map, for instance map 510 Well pulley, which serves as the starting point for the following findings:
a)	the differentiation with respect to the standard Slovene language is very clear: namely, Slovene Istria is not familiar with the standard Slovene expression for a pulley, which is škripec;
b)	in the southern part of Slovene Istria two Romance loanwords coexist next to the Slovene expression kolo, acting as synonyms instead of necessary loanwords. One is paš 'teka, adopted through Istr. It. pasteca 'wooden pulley' (Rosamani 746) from the Ven. and Pad. pastèca 'metal single-wheel pulley' (Boerio 480), and the other is pa'ranka, which derives from the Triest. and Istr. It. paranco / piranco 'pulley' (GDDT 471; Rosamani 734);
c)	in Osp and Kubed there are two Romance loanwords in use as synonyms, pe'ranka / pe'rankä, and mal'nel / mal'nel, although the latter used to denote 'a wooden pole with two handles and a chain fastened to it', which corresponds to Triest. It. mulinel (GDDT 392) and Friul. mulignel or Istr. It.
mulinel / molinel / muliniel 'grain mill' (Rosamani, 660, 639);
d)	the variant pa'rankolä, undoubtedly adopted from the It. parancola, is an isolated expression only used in Gračišče;
e)	in terms of phonetics, we should mention the phenomenon of Romance expressions undergoing various phonetic adjustments to meet the phonetic norms of Istrian idioms (cf. pe'ranka, pa'ranka, pa'ränkä, pa'rankä); only the Dekani expression pi 'ranka is adopted directly from the Istr. It. piranco. In this case only the phenomenon of metaplasm occurred;
f)	the gender of the original Romance form of the masculine noun is only preserved in the Belvedur term pa'rank, while all other examples assert the phenomenon of metaplasm (pe'ranka, pa ranka etc.).
The above-mentioned lexical and phonetic characteristics of the analysed map serve as additional evidence that the SDLA-SI atlas is a book opening new dimensions in Slovene and Romance dialectologies not only for word reconstruction, but also for the reconstruction of the linguistic landscape of the area under study.
ABBREVIATIONS
Ven. - Venetian; Istr. It. - Istrian-Italian; It. - Italian; Friul. - Friulian; cf. - compare; Pad. - Paduan; Triest. It. - Triestine-Italian
REFERENCES
Rada COSSUTTA, 1987: Slovenski dialektološki leksikalni atlas Tržaške pokrajine (SDLA-Ts). Trieste: Slavica Tergestina, Università di Trieste.
—, 2002: Poljedelsko in vinogradniško izrazje v slovenski Istri. Koper: Knjižnica Annales, 26.
—, 2005-2006: Slovenski dialektološki leksikalni atlas slovenske Istre (SDLA-SI). Koper: Knjižnica Annales Majora.
Enrico ROSAMANI, 1958, 1990 (1st reprint): Vocabolario giuliano. Bologna, Trieste: Edizioni Lint.
GDDT- Mario DORIA - Claudio NOLIANI, 1987: Grande dizionario del dialetto triestino. Trieste: Edizioni "Il Meridiano".
SLOVENSKI REGIONALNI ATLASI: OD SDLA-TS DO SDLA-SI
Uresničitev regionalnih slovenskih atlasov, ki jih avtorica predstavlja v svojem referatu, se uokvirja v širši geolingvistični projekt, ki sta si ga zamislila dr. Tine Logar in dr. Franco Crevatin v prepričanju, ki ga je izrazil že Fran Ramovš, da so atlasi neobhodno potrebno sredstvo za študij dialektov in jezika. Avtorica Rada Cossutta je delo izvedla najprej s terenskim zbiranjem gradiva v desetih vaseh tržaške okolice po vprašalnici furlanskega atlasa ASLEF. Tako je leta 1987 nastal Slovenski dialektološki leksikalni atlas tržaške pokrajine (SDLA-Ts) kot prvi zamejski lingvistični atlas, ki ga je izdala Univerza v Trstu in ki še danes predstavlja dragoceno dialektološko gradivo za slovensko in italijansko dialektologijo. Avtorica prispevka je v naslednjih letih nadaljevala terensko delo v slovenski Istri z zbiranjem gradiva po isti vprašalnici v 21 vaseh slovenske Istre, ki je bilo nato zapisano s slovensko fonetično pisavo in je v letih 2005-2006 doživelo kartografirano izdajo v obliki atlasa Slovenski dialektološki leksikalni atlas Slovenske Istre (SDLA-SI I-II, Založba Annales Majora, Koper). Delo je po mnenju dr. Zorkove prvi organski in znanstveno utemeljeni poskus leksikalnega opisa istrskoslovenskih govorov ob upoštevanju trdno zasidrane slovenske terminologije ter romanskih in germanskih izposojenk, ki jih avtorica v prispevku predstavlja s primerom leksikalne karte.
Tezaver slovenskega ljudskega jezika na Koroškem - dokaz živosti graške slavistike
Ludvik Karničar
Institut für Slawistik der Karl-Franzens-Universität Graz, Merangasse 7011, A - 8010 Graz, ludwig.karnicar@uni-graz.at
- scn iii/2 [2010], 80-86 -
Prispevek obravnava dolgoročni projekt inventarizacije slovenskega ljudskega jezika na avstrijskem Koroškem, ki je stekel pred tridesetimi leti na Inšitutu za slavistiko v Gradcu, in prikazuje v prvem delu napredovanje tezavra (do leta 2009 so bili izdani zvezki A do K, v pripravi je sedmi zvezek od L do M), v drugem pa kartografiranje posameznih diatopnih sinonimov na avstrijskem Koroškem.
The article deals with the long-term dialectological project of creating a lexical inventory of the Slovene Volkssprache in Carinthia and presents some results of this project: the work on the Thesaurus (as of 2009 six volumes from A to K have been published; the seventh volume, L-M, is currently in preparation) and the lexical cartography illustrating the spread of selected diatopic synonyms in Austrian Carinthia.
Ključne besede: leksikalna inventarizacija, tezaver, koroška slovenska narečja, graška slavistika
Key words: lexical inventory, Thesaurus, Slovene dialects in Carin-thia, Slavic Studies in Graz
Prispevek se nanaša na napredovanje dolgoročnega raziskovalnega projekta Leksikalna inventarizacija slovenskega ljudskega jezika na Koroškem, katerega najvidnejši rezultat ostaja doslej tezaver, ki ga izdaja Avstrijska akademija znanosti (1. zv. A-B 1982, 2. zv. C-Dn 1987, 3. zv. Do-F 1992, 4. zv. G-H 1994, 5. zv. I-Ka 2007, 6. zv. Kd-Kv 2009, 7. zv. L-M v pripravi). Gre za slovar, ki ima v mednarodni slavistiki zasluženo ime in je nepogrešljiv pripomoček v slavistični primerjalni dialektologiji, etimologiji in onomastiki.
Točno pred tridesetimi leti se je delovna skupina, zbrana okoli tedanjega predstojnika inštituta za slavistiko prof. Stanislava Hafnerja (1916-2006) in docenta Erika Prunča, ki je bil odgovoren za operacionalizacijo megaprojekta, zavedla znamenj časa, se pravi posledic neustavljivega korakanja asimilacije.
Stanislav Hafner (1916-2006)	Erik Prunč
Že Urban Jarnik je ugotavljal, da germanizacija na Koroškem napreduje vsakih sto let za eno uro:
Da die neuere Kritik die Slawen nicht für dieslandige Urvölker will gelten lassen, sondern ihre Einwanderung erst in das sechste Jahrhundertfestsetzt, so zählen wir von der Zeit ihrer Ankunft an 13, und von der Zeit der Anerkennung Fränkischer Oberherrschaft unter Boruth an elf Jahrhunderte. Man nehme nun diese Zahlen 13 oder 11 für eben so viele Stunden, und zähle sie von der heutigen Sprachgränze zurück gegen Norden bis an die Mur, und von Hermagor westlich hinauf bis nach Luggau, so hat die Annahme des Vorrückens Deutscher Sprache alle Jahrhundert um eine Stunde beinahe Gewissheit erlangt (Jarnik 1826).
Dandanes povzročajo germanizacijo mobilnost, vdor nemških medijev. psihološki in politični pritisk in nenavsezadnje tudi nesimpatičnost osrednjih manjšinskih organizacij, manjkajoča jezikovna in narodna zavest in še kaj, kar vodi v upadanje jezikovne kompetence in agonijo slovenščine na Koroškem.
Delovna skupina je tedaj priklicala v življenje kompleksen projekt, v sklopu katerega naj bi se tik pred dvanajsto odstranile zadnje bele lise na sicer dobro obdelanem zemljevidu koroških slovenskih govorov, in ne samo to. V skladu s sodobno dialektološko metodologijo je projekt obsegal pet ciljev (prim. Hafner, Prunč 1980):
1.	Iz živih govorov naj bi bili zajeti s tonskimi posnetki vsi glasoslovni pojavi (izoglose) dvojezičnega koroškega ozemlja, za kar je bilo izdelanih 128 vzorčnih stavkov.
2.	Ugotovljen naj bi bil potek izbranih izoleks s kartami za ponazoritev razporeditve diatopnih sinonimov, kar ni nepomembno za kulturno zgodovino Koroške in tudi za znotrajslovansko primerjavo.
Ročno izdelana karta za germansko »ol« (Rož) in »pir« (drugod) - pivo
3. Od A do Ž naj bi izšel v približno 14 zvezkih tezaver, dvojezična slovensko-nemška konkordanca, edinstvena v slovanski dialektologiji. Za to delo je bilo najprej treba ekscerpirati vso narečjeslovno koroško literaturo od Jarnika do Lauseggerjeve, kar pomeni, da so avtorji upoštevali več kot sto narečje-slovnih in etnoloških člankov in disertacij, tako da se je nabralo približno 600.000 alfabetsko urejenih listkov.
/|% ,
-, j / , ' -	Jc i><
inatte, etnie.
išbjL 1* tlitjnKc presti wtip( morija pu fimfta té mej tlite prenašat». Pu miti jih je j I aiata, qawpfjèja: „qém bom vtsqnù, qäm bom vtaqnti?" A» pjjofijc je lo sli£u pa lawpòwi „ièr sa zmaqnù, tótT pa wtaqnìl" llùnj te je nal6 ulivàsu; . qullqs lit sam ie mòw to vist na sabèl Ti sa (dj pa vandir puvćdu, qirn naj dim, pa me rišu I" —
Eden od približno 60 primerov za lemo ljudje (Slovenji Plajberk: Šašel - Ramovš, Narodno blago iz Roža, 1936-37)
Kar zadeva leme, je korpus zaključen; avtorji tezavra pa zavzemajo stališče tudi do aktualnega stanja besedišča, in sicer s tem, da sinonime, frazeme in derivate dodajajo iz lastne kompetence in iz terenskih posnetkov ter jih označujejo z zvezdico, nemške izposojenke pa označujejo že v iztočnici z leksikalno-semantičnimi kvalifikatorji od nič do pet. Gesla brez oznake so normalna, v splošni rabi, gesla s št. 1 so značilna za posamezna strokovna
področja, gesla s št. 2 so prišla v govor iz šole in administracije, gesla št. 3. so neologizmi ali primeri knjižne slovenščine, s št. 4 so označeni individualni neologizmi, 5 pa pomeni, da besede ni bilo mogoče uvrstiti v nobenega od navedenih kvalifikatorjev. Če torej nekdo prodaja sln. narečno besedo veter za nem. Wetter/vreme, je pomen označen s številko 5. Jasno je, da je bilo pri dodeljevanju navedenih petih kvalifikatorjev dosti kritičnega razmišljanja in obotavljanja.
Govori na Koroškem niso zanimivi le iz jezikoslovnih razlogov, ker ohranjajo zaradi periferne lege številne arhaizme, pač pa tudi v sociolingvističnem pogledu, saj zaradi kontaktnih pojavov predstavljajo eksemplaričen raziskovalni predmet. Slovenščina na Koroškem živi v dvojezičnih okoliščinah. Nemščina je prevladujoči jezik v upravi, šolstvu in drugod, slovenščina pa izpostavljena v vsakdanjem občevanju velikemu nemškemu vplivu. To se odraža tudi v tezavru, tako da so nekatere besede, ki se začenjajo npr. na A in F zaradi predpon ajn-, ar- (ajnrajhati, arcelati), far-/for- (farpohtati, forfirati) - nemške, a integrirane v slovenski slovnični sistem (šoltati - šol-tovati, prešoltati, zašoltati se itd.).
4.	Predvidena je bila še členitev posameznih besednih polj z že delno izdelano semantično vprašalnico »človek«.
5.	Zadnja točka so bili avdiovizualni posnetki kompleksnih govornih položajev, etnografskih in kulturnozgodovinskih manifestacij z dokumentacijo materialne kulture, kar pa je presegalo realne možnosti projekta.
V začetku pa je bilo vsekakor treba vzpostaviti gosto omrežje z več kot 200 informacijskimi točkami od Potoč pri Labotu do Potoč pri Šmohorju - omrežje, iz katerega so bili že na voljo narečni podatki oziroma je bilo take pričakovati.
Začelo se je zelo obetavno, s sekretarko in petimi deloma honorarno zaposlenimi sodelavci, toda kmalu je bilo, kot pogosto v življenju, ugotovljeno, da so bili cilji zastavljeni previsoko. Za njihovo uresničitev bi moral biti projekt od vsega začetka institucionaliziran z najmanj štirimi celodnevno zaposlenimi sodelavci (eden zadolžen za teren, dva za znanstveno delo: sistematiziranje gradiva, transkribiranje, lematiziranje, semantiziranje in opisovanje trakov ter pripravo tezavra, četrti za tehnične naprave), tako pa so vsi honorarni sodelavci/ sodelavke - in doslej jih je bilo 13 (H. Pfandl, A. Sellner, B. Lex, M. Junker, N. Grilj, E. Schafzahl, U. Leiter-Köhrer, M. Polanz, T. Koren, A. žejn, M. Trampusch, F. Hafner) - odšli, takoj ko so dobili socialno bolj perspektivno zaposlitev. Dotekajoča finančna sredstva so bila po letu 1985, ko smo izčrpali dolgoletno široko podporo Znanstvenega raziskovalnega sklada, žal za življenje premajhna. Poskus institucionalizirati projekt v sklopu Avstrijskega zakona o narodnih skupnostih v letu 1986 ni uspel. Ko se je po drugem zvezku poslovil še kolega Prunč in postal redni profesor na inštitutu za prevajalce in tolmače, se je celotno breme tako obsežnega podvzetja naslonilo v glavnem na šibka asistentska ramena pišočega.
A vendar. Kljub kadrovskim in finančnim težavam se je od zastavljenih ciljev doslej posrečilo uresničiti izdajo 6 zvezkov tezavra s ključem in s pomočjo
vprašalnih listkov ter tonskih posnetkov sestaviti nekaj jezikovnogeografskih kart (12 v poskusnem zvezku 1980). To so kartografirani primeri domov, teden, grd, moliti, pomlad, zelje, zajtrk, žep, govoriti, polnočnica, teloh, zvonček, dve sta priloženi 6. zvezku tezavra (krompir, koruza), tri dodatne bodo pripete naslednjemu zvezku L-M (kositi, kosec, les), nadaljnjih 40 pa je že izdelala in pripravila kot disertacijo nadvse vestna sodelavka projekta in raziskovalka Andrejka Žejn.
Eden največjih problemov pri sestavljanju tezavra je bil tehnične narave: kako spraviti na računalnik 500 posebnih znakov, recimo nosni dolgi, široki cirkumflektirani o v besedi golob, ko pa prvotno ni bilo na voljo niti strešic. Pri prvem zvezku je avtor prispevka na kseroksov iztis diakritične znake nad črko in pod njo vnašal kar ročno, kar je bilo najhitreje in brez težav pri tiskanju.
Drugi zvezek, tudi izdelan na kseroks, je doživel pravo pustolovščino. Potrebna je bila kodirna lista, tiskarna pa je bila prvič soočena s takimi hieroglilfi in zahtevnim konvertiranjem znakov. Pri vsaki korekturi so se pojavljale nove napake, tako da je zvezek romal med Gradcem in Dunajem cela tri leta in izšel šele leta 1987.
Računalniška tehnologija je medtem napredovala in naslednja dva zvezka sta bila izdelana s programom TEH, kjer se vsak posebni znak pojavlja v lomljenem oklepaju kot številka - pri e-ju in o-ju tudi po tri!
$21 {\bf goba -e} {\rm £> {\It a) "PilE" (!<70>ca, Hec, Ste), "Pilz/Champignon" : I <''i):-;:h ; , -Schwamm" ; [M i h) 'Herrenpilz' c ) 'Baujnöchwamm' d) 'Schwamm zum Löschen der Tafel' e) " Hausschwamm'} \dl\ {\lt "goban, »gobanja, *gobastr *gobar, »gobav, *gobica, *gobji} \sl\ {\lt
$22 {\üb 3g. n ;} {\mi JT g<52>oiba (K70>ca, I<70>ce), p g<52>o;ba (K70>ca, I*70>cb), V h*ll>o;ba (K7G>ca), KB h<ll>\o\iba (Sts), o h*	*22>oba
<Raf), GT g<ll>\o\i\b\a (Fa), KT \h\<lJ>\o\i\b\a (Lok), 18 g<52»o:ba (Zda), 59 he52>o:ba (Zda, Zdb), SS g<52io:ba (Zda, zdb), 69 g<52so:ba (Zda), 74 h<52?o:ba (Zda), 75 h<52io:mba (Ida, Zdb) \sim\ h<532>o:ba (Raf), 106 lnll>o;\e\ba (Ka), 109 h<U>\o\:aba (I*70>ce), 119 "hel9foba" \nim\ ■h<ll?oba" (Sal, 12S hdl»\o\:b\p\a (I<70>ce), 170 h<ll>\o\i\b\a (Nee), 1ST t .l>\o\:\b\\p\a \sim\ hells\o\:b\p\a (Log), 220 g<ll>\o\;ba (Loii.l - (\ub
f\rm 5 g<ll>o:be (Zda, zdb) , ie, 21 g<5 2>oibe (Zdb), 76 h<ll»y>\:bs? (Zda).) - <\ub a:} ■Arm 64 h<ll»\o\;b\e\ (Zda), 106 h<ll>o!\e<22»(Ka).)
$22 (\ub pl.n/a:) {\rm ml3 g<S2>otb<24?a \Blm\ g<52>o:be (Zda), 5 g-cll»o::be (Zda, zdb), 16 g<52>oibe (Ida, zdb), 17 g\p\e25>\o\tbe (Tee), 18, 21 g<52>o:be (Zda), 41 h<52>o:be (Zda, zdb), 64 h<ll>\o\:be (Zda), 71 h<17>\o\:be (Zda, zdb), 73 g<52>oiba (Zdar zdb)r 74 h<52>o:ba (Zda), 76 h<ll>\o\:be (Zda, zdb), 93 h<ll>\o\ibe (Sta), 106 h<ll>o:\e\b\E\ (Ka), 122 h\p\*ll>otbe (<70>3R), 187 h<ll>\o\t\b\\p\e (Log).} - (\ub gì> f\nt F g*52>oip (Ic70>ca), *7ö>c g<52>otf (K70>ca), D g<12>o:f (I<7C>cc), V h<ll?o:p (K70>ca), IS g<516>o:p (Zda), 21 g<516>o:rap \sim\ g<51Gio:p (Zda, zdb) \3im\ ge516>o:mp (Zda), 74 he516>o:£ (Zda, Zdb), 106 hd2io\e\ib (Ka), 109 lnll>ui\ae22>(I<70>ce).f - {\ub 1:> {\un 122 h<ll>o:bah (<70>sR),>
K$13 (\rm (\ub a)> 122 "Al prhod<12>\e\ r<ll>o<7 0>zo cv\e\t<ll>o pa h*ll>obe \h\<75>n<ll>ij*14>ej\e\, bo prhali>od<14>en sn<ll>ih.'' (<70>aR 84). (\ub b)} 122 "utroc<12*\e\ pa pr<70>z]<ll>o p\e\r t<12iam v<ll>ohn<12>\e\ lKll>obe z dr<ll>iwja, nas<12>ajan*12>e na
Kodiran primer »goba«
Za branje korektur je bilo to nemogoče, pri tisku pa zato ni bilo nobenih težav. Pri petem zvezku smo posebne znake kopirali iz razpredelnice in jih prenašali v dokument pa se veselili prve pisave, kjer je bilo razmerje med zaslonom in iztisom 1:1. Šesti in sedmi zvezek sta sestavljena s sistemom ZRCola.
Tezaver nudi vpogled v geografsko razširjenost posameznih glasoslovnih in oblikoslovnih pojavov, tako nudi primer jagodica na razdalji dobrih 70 km med drugim sledeče glasoslovne oblike: jahuca, hahoca, waholca, jahstica, jatshica, (j)ogddica, odgsca in ozgsca!
Iz zadnjega, šestega zvezka (kd-kv) sledijo primeri za dvo- in veččlenske izraze ter frazeme iz leme krava:
□ -ju storila 'die Kuh ha! gekalbt' D kram je imela 106 "Qri:ya je stó:rya" (Ka 170). -pijana 'du Kuh betrunkene' [= Beschimpfung! 122 "qràva pajiina, al tó qtiisam raqvà, da sa m li mliqa pi." (ŠR 4).
kot pa (ena) - 'wie eine Kuh ' in großen Mengen] 106 "Tàq pì:j£ q pa qré:ya. Tò:lq pujé: q hana qrà:ya" (Ka 166).
molzna - 'nachgebende Kuh' D "mlečna krava, molznica
106 "mó:yzna qrà:ya" (Ka 167). Steina- "Kuh mit Kalb" (Ka), 'Kuh, die gekalbt hat'
106 "stèrna qrä:yü'' (Ka 170). ielezna — "Kuh des Altbauern, die er bis zum Tode haben darf (Ka)
106 "ieléaizna qrà:ya" (Ka 171). 0~prì gobcu molze 'die Kuh milkt beim Maul' [- "soll gut gefiltert werden/se mora dobro krmiti" (Šb)J 122 "qràva pr hiibea móvze" (Sb 38). ena osrana~ie (a druge okoli sebeoserje 'eine dreckige Kuh macht auch die anderen dreckig' [- böse Zungen] 122 "anà us réna qrdva še ti dnjje usérje vqlè sabè" (Šb 112). imeti snega za eno —o 'eine Menge Schnee haben' takele ~ imajo naše roye/takele roge Imajo naie - 'solche Kühe haben unsere Hörner' [- Versprecher} D se še kauciju na farju zareče
122 "t£če le qrAve màjs nàie roje (prav: tiče le rojé màja ria Se
1,T4„O'I" e5k IdRì
Tehničnemu napredku smo priča tudi pri izdelovanju kart. Pri prvih kartah je geograf na osnovno karto južne Koroške s pinceto lepil prozorne trikotnike, kvadrate in druge znake, zdaj pa kartografiranje poteka v sodelovanju z geografskim inštitutom Antona Melika na barvni računalniški karti z reliefom v sistemu GIS (Jerneja Fridl).
Karta je priložena 6. zvezku tezavra
Napredek je torej viden na vseh ravneh in je povezan s prihodom Andrejke Žejn v Gradec, ko se je dogodil velik premik v pozitivno smer. Projekt je po dvanajstletnem hiranju ponovno zaživel. Zahvala gre triletnemu slovensko-avstrijskemu projektu ZRC SAZU in Balkanski komisiji Avstrijske akademije znanosti, prav tako Inštitutu za slavistiko v Gradcu, ki slej ko prej nudi delovne prostore - tam je tudi arhiv -, in ne nazadnje Slovenskemu znanstvenemu inštitutu na Dunaju, pri katerem je znanstvenica Andrejka Žejn zaposlena.
Iz navedenega ni težko spoznati, da tako zahtevno in drobnjakarsko delo ne more biti stvar univerz, pač pa edino le resnih raziskovalnih ustanov, kot so akademije in znanstveni inštituti. V upanju, da bo uvidevnost znanstvenih ustanov še trajala, bi bilo želeti, da bi bogati dialektološki arhiv s 600 urami posnetkov ne ostal neizkoriščen in da bi se koroškemu slovenskemu ljudskemu jeziku pravočasno postavil soliden znanstveni nagrobnik v obliki tezavra do črke Ž.
LITERATURA
Urban JARNIK, 1826: Andeutungen über Kärntens Germanisirung. Carinthia 16 (po: Baum Wilhelm (ur.), 2009: Urban Jarnik. Romantik, Nationalismus und Pan-slawismus in Kärnten. Klagenfurt - Wien. Kitab-Verlag. 88.
Stanislaus HAFNER, Erich PRUNČ (ur.), 1980: Lexikalische Inventarisierung der slowenischen Volkssprache in Kärnten (Grundsätzliches und Allgemeines). Graz: Institut für Slawistik der Universität Graz.
THE THESAURUS OF SLOVENE DIALECTS IN CARINTHIA - AN INDICATION OF THE VITALITY OF SLAVIC STUDIES IN GRAZ
The Slovene dialects in Austrian Carinthia are of special linguistic interest for a number of reasons. Historically, they bear testimony to important archaisms (remnants of nasal vowels, lexical items such as the Germanic ol for beer »ale«). Synchronically, the area is interesting because of its natural bilingualism and the German and Slovene interferences and language contacts. Today, Slovene dialects in Carinthia are threatened with extinction, being under pressure from German. Their exploration is therefore an urgent requirement and a question of time. Thirty years ago a working group of researchers into the Slovene language therefore began a long-term project of creating a lexical inventory of the Slovene dialects in Carinthia. The first goal that could be achieved successfully, despite personal and financial difficulties, was the edition of the bilingual Slovene-German dictionary Thesaurus. A second aim is the lexical cartography of some diatopic synonyms, which is also a very important part of the project and aims at contributing to a better understanding of the cultural history of Carinthia, permitting a comparison of lexemes with other Slavic and neighbor languages.
Izoglose v prekmurskem narečju - regionalna geolingvistika
Mojca Horvat
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Novi trg 4, SI - 1000 Ljubljana, mojca.horvat@zrc-sazu.si
_ scn iii/2 [2010], 87-108 _
Članek1 predstavlja poskus prispevka k slovenski regionalni geo-lingvistiki. V slovenskih narečjih sta bili doslej predmet regionalne geolingvistične obravnave dve slovenski narečni skupini - primorska in koroška. Mario Alinei regionalne lingvistične atlase opredeljuje kot atlase druge generacije (če prvo generacijo predstavljajo nacionalni atlasi, tretjo atlasi jezikovnih družin - npr. OLA, četrto atlasi nesorodnih jezikov - npr. ALE). Pomen tovrstnih kart bo prikazan na primeru jezikovnih kart prekmurskega narečja, ki ga lahko na podlagi mlajših glasoslovnih pojavov razdelimo v tri podnarečja (dolinsko, ravensko, goričko).
Izbrani jezikovni pojavi bodo v članku predstavljeni na kartah z metodo lingvistične geografije, in sicer na podlagi gradiva za Slovenski lingvistični atlas.
The paper contributes to Slovenian regional geolinguistics, which deals with linguistic phenomena on the regional level. To date regional areal linguistics has been applied in two of the Slovenian dialect groups, the Littoral and the Carinthian dialect groups. According to Mario Alinei, this type of linguistic atlas is defined as second generation atlases (while first generation atlases are national atlases, and the third atlases of language groups - e. g., OLA, and, finally, fourth generation atlases are those of nonrelated languages (continental atlas) - ALE. The importance of regional lingustic atlases will be presented by the case study based on linguistic maps representing Prekmurje dialect linguistic features. Considering the newest pho-netical features, this dialect could be divided into three subdialects (dolinsko, ravensko, goričko).
In the present paper, selected linguistic features will be presented on the regional linguistic maps with the method of the geolinguistics, as they are transcribed in the data base for Slovenian Linguistic Atlas.
1 Na tem mestu se zahvaljujem dr. Karmen Kenda - Jež za konstruktivne pripombe ob nastajanju članka.
Ključne besede: geolingvistika, regionalna geolingvistika, prekmursko narečje, izoglose
Key word: geolinguistics, regional geolinguistics, Prekmurje dialect, isoglosses
0 Uvod
Geolingvistika (lingvistična geografija, Sprachgeographie) ima kot posebna veja dialektologije v evropskem prostoru že več kot stoletno tradicijo. Začetki le te segajo v osemdeseta leta devetnajstega stoletja - Wenkerjev atlas nemških narečij (prvi del - Sprachatlas der Rheinprovinz, nördlich der Mosel und des Kreises Siegen), o institucionalizirani geolingvistiki pa govorimo od začetkov dvajsetega stoletja od Gillieronovega dela Atlas linguistic de la France dalje, po katerem sta se zgledovala tudi K. Jaberg in J. Jud v atlasu Sprach- und Sachatlas des Italiens und der Südschweiz. Po Alineiju (1983: XIX) lahko vsa dosedanja tovrstna dela razvrstimo glede na dve merili: a) področno in b) metodološko. Po prvem merilu se atlasi razvrščajo glede na obseg analiziranega geografskega območja. Nacionalne atlase poimenuje atlase prve generacije, regionalne atlase druge generacije, kot atlasi tretje generacije so pri njem opredeljeni atlasi jezikovnih družin (npr. Slovanski lingvistični atlas - Obščeslavjanskij lingvi-stičeskij atlas), najobširnejše področje pa vključujejo t. i. atlasi četrte generacije (npr. Evropski lingvistični atlas - Atlas linguarum Europae). Po drugem, metodološkem, merilu so atlasi razdeljeni v dve skupini: prikazovalni atlasi (gradivo je prikazano v izhodiščni obliki brez nadaljnih analiz, tj. fonetični zapis posameznih leksemov, fonemov, morfemov ob imenu ali številki kraja) in interpretativni atlasi (abstrahiran prikaz zbranega jezikovnega gradiva, z znakovno ali izoglosno tehniko kartografiranja).
1 Regionalna geolingvistika
Primerjava zaporedja nastajanja posameznih tipov atlasov določenih jezikov prinaša zanimive ugotovitve. Za nekatere jezike (npr. Wenkerjev Sprachatlas der Rheinprovinz in Sprachatlas von Nord- und Mitteldeutschland) so bili namreč predhodno izdelani regionalni in šele nato nacionalni atlasi, drugod spet obratno. Posamezna raziskovalna središča so se za izdelavo regionalnih atlasov pred nacionalnimi odločila zaradi manjšega raziskovalnega območja, ki naj bi služilo za izdelavo »poskusnega zvezka« pred nacionalnim (Rei-chan, Wozniak 2004: 10), spet drugim se je zdelo smiselno najprej raziskati širše območje, torej določen jezikovni prostor kot celoto, nato pa na podlagi izsledkov nacionalnih atlasov izdelati še regionalne z namenom poglobljene
raziskave že obravnavanega področja. Posebnosti posameznih območij, regij ali predelov so se tako jasno pokazale šele v kontrastivnem razmerju z drugimi regijami (npr. prisotnost/odsotnost posamezne predmetnosti in s tem tudi njenega poimenovanja).
1.1 Regionalna geolingvistika v slovenskem prostoru
V slovenskem prostoru sta bili doslej predmet regionalne geolingvistične obravnave dve narečni skupini - primorska in koroška. V zahodnih slovenskih narečjih je raziskovanje usmerjeno predvsem v zbiranje narečne leksike ter njen prikaz na napisnih jezikovnih kartah, v severnih pa ob leksiki dokumentirajo še značilne glasoslovne pojave, na podlagi katerih ugotavljajo potek prevladujočih izofon in izoleks.
1.1.1 Zahod slovenskega jezikovnega prostora
Center geolingvistike zahodnega slovenskega jezikovnega prostora je Znanstvenoraziskovalno središče Univerze na Primorskem, kjer so nastali in še nastajajo leksični regionalni atlasi.
Prvi tovrstni atlas - Slovenski dialektološki leksikalni atlas tržaške pokrajine (SDLA-Ts) iz leta 1987 avtorice Rade Cossutta je glede na metodo kartografiranja prikazovalni (ob številki kraja je zapisan narečni odgovor v fonetični transkripciji). Gradivo, zbrano po vprašalnici za ASLEF (Atlante Storico-Linguistico-Etnografico del Friuli-Venezia Giulia), v desetih krajih v okolici Trsta (dodano je tudi gradivo dveh točk, vključenih v mrežo za ASLEF), je prikazano na 177 kartah (čeprav je zapisano gradivo za 740 vprašanj). V skladu z Alineijevo razvrstitvijo tipov atlasov gre za prikazovalni atlas druge generacije.
Grafično naprednejši in z enako metodo kartografiranja je Slovenski dialektološki leksikalni atlas slovenske Istre (2005), ki prikazuje lekseme, zbrane s pomočjo prilagojene vprašalnice furlanskega atlasa ASLEF v 21 istrskoslo-venskih točkah. Zbrano je gradivo za 740 vprašanj (vprašanja so zapisana kot iztočnice brez konteksta), razvrščenih po tematskih sklopih (npr. naravni pojavi, rastlinstvo, živalstvo, deli človeškega telesa in bolezni .). Tudi tu gre za atlas prikazovalnega tipa, pri čemer gradivo ni interpretirano, temveč ponujeno v nadaljnje jezikovne analize.
Poleg omenjenih atlasov v koprskem raziskovalnem središču nastaja tudi projekt Narečni atlas slovenske Istre in Krasa (NASIK), pri katerem sodelujejo G. Filipi, R. Cossuta in S. Giljanovič. Atlas bo prikazoval narečno gradivo, zbrano po vprašalnici za Lingvistični atlas Istre, v izbranih dvajsetih točkah raziskovalnega območja ter v nekaj kontrolnih točkah zunaj njega.
1.1.2 Sever slovenskega jezikovnega prostora
Podrobneje se z narečji koroške narečne skupine na avstrijskem Koroškem ukvarjajo dialektologi Slovenskega znanstvenega inštituta na Dunaju in Inštituta za slavistiko Univerze Karla in Franca v Gradcu. Njihovo delo poteka po konceptu dolgoročnega cilja, tj. v skladu s projektom za zbiranje leksičnih in glasoslovnih posebnosti tega prostora. Omenjeni projekt med drugim2 vključuje tudi določanje poteka izofon in izoleks celotnega obravnavanega področja.
Na narečni karti slovenskega jezika so bile meje koroškega narečja določene na podlagi glasoslovnih in oblikoslovnih pojavov. Graški dialektologi se zavedajo, da je tak način diferenciacije področja mogoče dopolniti z informacijami o poteku izoleks, ki pogosto razkrivajo drugačne medsebojne povezave posameznih območij. V sklopu raziskovalnega projekta Inventarizacija slovenskih govorov na Koroškem (Lexikalische Inventarisierung der slowenischen Volkssprache in Kärnten) je bilo tako izvedeno terensko zapisovanje leksike v 220 točkah, in sicer na podlagi vnaprej pripravljenih vprašanj (Pfandl 1981: 449-452). Zbrano gradivo je kartografirano na znakovnih kartah, kjer so posamezni znaki izbrani po skrbno izoblikovanem sistemu - z istim geometrijskim likom se kartografira izvorno sorodne lekseme, znotraj teh pa so posamezne glasoslovne posebnosti prikazane s pomočjo notranjih zapolnitev. Leksemi, ki se pojavljajo v arealih, so na nekaterih kartah prikazani s ploskovno tehniko (npr. Karta 5: pomlad - Frühling, Karta 11: teloh - Schneerose, Karta 12: zvonček - Schneeglöcklein). V skladu z že omenjeno Alineijevo klasifikacijo atlasov gre v tem primeru za interpretativne karte.
1.2 Regionalna geolingvistika v evropskem prostoru
Velik pomen geolingvističnih atlasov zasledimo že na prvi pogled, ko pobrskamo po tovrstni literaturi različnih evropskih jezikov. V nadaljevanju bom na kratko prikazala le nekatere izmed njih, ki so mi bili v času pisanja prispevka na voljo.
V množici evropskih jezikovnih atlasov vsekakor zavzemajo pomembno mesto poljski. Začetki poljske lingvistične geografije v tridesetih letih dvajsetega stoletja sovpadajo z zametki slovenske lingvistične geografije - z Ramovševimi prvimi načrti za slovenski jezikovni atlas. Poljski dialektologi se tako lahko
2 Končni cilj projekta tvori pet delnih ciljev: 1. izdaja Tezavra slovenskega ljudskega jezika,
2. določitev poteka izofon in izoleks, 3. določitev in analiza posameznih besednih polj z upoštevanjem govorne zmožnosti dvojezičnih govorcev, 4. določitev funkcionalnih in socialnih zvrsti, 5. opis kompleksne jezikovne situacije ter pomembnejših etnografskih in kulturnozgodovinskih elementov (Žejn 2006: 447).
ponašajo z bogato geolingvistično tradicijo. Ob velikem številu regionalnih atlasov3 so nastali tudi trije, ki pokrivajo celotni nacionalni prostor.4
Prvi atlas regionalnega obsega, Atlas poljskega Podkarpatja (Atlas jqzykowy polskiego Podkarpacia), Malecki, Nitsch 1934, sta avtorja zasnovala kot poskus raziskave manjšega obsega pred večjim projektom - atlasom celotnega poljskega jezikovnega prostora. V mrežo točk sta vključila 39 krajev, v katerih se je zbiralo gradivo po vprašalnici, ki je obsegala 1000 vprašanj. Pri prikazovanju gradiva sta se avtorja zgledovala po Gilliéronu oz. začetnikih romanske geo-lingvistike, saj sta se odločila za izrisovanje napisnih kart, na katerih so bili narečni odgovori v fonetični transkripciji prikazani ob številki kraja (Reichan, Wozniak 2004).
Drugačno in precej bolj dodelano tehniko kartografiranja lahko opazujemo v Jezikovnem atlasu kašubščine in sosednjih dialektov (Atlas jqzykowy kaszubsz-czyzny i dialektów sqsiednych, 1964-1978), kjer so na barvnih kartah označeni geografski elementi: reke, mesta, meje okrožij, obala ... Jezikovne značilnosti so na tej podlagi prikazane s črnimi simboli različnih oblik z različnimi zapolnitvami, z izoglosami in šrafurami. Ta interpretativni atlas obsega okrog 800 kart, objavljenih v več zvezkih.
Med zahodnoslovanskimi jezikovnimi atlasi velja omeniti še češki prispevek h geolingvistiki - Jezikovni atlas jugozahodne Morave (Jazykovy atlas jihozäpadni Moravy) avtorice Libuše Cižmärové z Masarykove univerze v Brnu. Gradivo, zbrano na podlagi besedno-slikovne vprašalnice, je večinoma prikazano na kombiniranih kartah (napisno-izoglosno-znakovno-ploskovnih), na katerih so imena krajev označena s kraticami, te pa so razvezane v abecednem seznamu pred kartami. Pri tehniki kombiniranja so uporabljene različno okrepljene izoglose, pri čemer tanjše črte ločujejo območja z izvorno istim pojavom, ki se na sinhroni ravni ločuje le glasovno (npr. kudla in kodla) ali obli-koslovno, debelejše pa območja z izvorno različnim leksemom (npr. burgyna in repa). Vsaka interpretativna karta je opremljena z legendo in komentarjem.
2 Poskus regionalne geolingvistike za prekmursko narečje
V skladu z doslej obravnavanimi slovenskonarečnimi primeri regionalne geo-lingvistike se sedaj zahodnim (primorskim) in severnim (koroškim) narečjem pridružuje še poskus regionalne geolingvistike na primeru prav tako obrobnega, tj. vzhodnega (prekmurskega) narečja. Tradicija nastajanja regionalnih lingvističnih atlasov obrobnih narečij je znana npr. tudi v poljskem jezikovnem prostoru (prim. Reichman, Wozniak 2004).
3	Poleg obravnavanih še Atlas gwar mazowieckich, Atlas gwarowy województwa kie-leckiego, Polsko-laskie pogranicze jqzykowe na terenie Polski i Czechoslowacji, Atlas gwarowy dawnej puszczy sandomierskiej, Atlas gwar polskich i ukrainskich okolic Wlodawy, Maly atlas jqzykowy województwa gorzowskiego.
4	Maly atlas gwar polskich, Atlas polskich inowacji dialektalnych, Atlas gwar polskich.
Čeprav se zavedam, da zahteva izbira krajev, vključenih v raziskovalno mrežo, ki v našem primeru temelji na nacionalni mreži za SLA, razmislek o njeni morebitni zgostitvi ali dopolnitvi na območjih, ki so zaenkrat še bele lise, sem se ob pripravi zasnove atlasa odločila izrisati karte na podlagi trenutno dostopnega gradiva. Mreža točk tako obsega 20 krajev,5 ki so ponekod bolj, drugod manj oddaljeni drug od drugega.
2.1 Prekmursko narečje6
Prekmursko narečje tvori skupaj s prleškim, slovenskogoriškim in haloškim narečjem panonsko narečno skupino, ki na stiku z germanskim in madžarskim svetom predstavlja najvzhodnejše slovensko narečje. V skladu z najzgodnejšo narečno diferenciacijo slovenskega jezikovnega prostora se je to narečje izoblikovalo na področju, ki so ga poselili staroselci iz južnoslovanske skupine, in sicer v smeri ob Savi in Dravi navzgor. Glede na najzgodnejšo narečno členitev slovenskega jezikovnega prostora prekmursko narečje tako prištevamo k jugovzhodni enoti, za katero je značilno, da je doživela zgodnjo denazali-zacijo psl. nosnikov q in g, diftongizacijo *ö in *e > ou in ei, labializacijo a > a, razvoj u-ja v smeri i-ja (u > ü). To narečje je zanimivo tudi z leksičnega vidika, saj se ob prevladujoči slovanski (tudi staroslovanski) leksiki pojavljajo germanizmi (prevzeti v različnih razvojnih obdobjih) in hungarizmi (Logar 1993, Smole 2000a).
2.2 Zunajjezikovni oris prekmurskega narečja
Na področju Prekmurja se v geografskem smislu izrisujejo štiri enote: na slovenski strani so to Dolinsko, Ravensko in Goričko, na madžarski strani pa Porabje. Meja med najbolj ravninsko enoto - Dolinskim - in nekoliko bolj gričevnato enoto - Ravenskim - poteka po ločnici Dokležovje-Bratonci-Li-povci-Gančani-Filovci-Strehovci-Dobrovnik; na drugi strani pa črta Bakov-ci-Rakičan-Lukačevci-Mlajtinci-Ivanci-Bogojina povezuje mejne ravenske vasi. Meja med Goričkim in Ravenskim poteka po vznožju gričevja - krajne goričke vasi so tako Korovci-Gornji Črnci-Beznovci-Zenkovci-Šalamen-ci-Brezovci-Sebeborci, mejne ravenske pa Cankova-Topolovci-Strukovci-
5	Mreža točk: 387 Cankova, 388 Gorica, 389 Martjanci, 390 Strehovci, 391 Beltinci, 392 Gomilica, 393 Nedelica, 394 Velika Polana, 395 Gornja Bistrica, 396 Hotiza, 397 Večeslavci, 398 Grad, 399 Gornji Petrovci, 400 Križevci, 401 Kančevci, 402 Šalovci, 403 Markovci, 404 Gornji Senik-Felsöszölnök, 405 Slovenska ves - Ràbatótfalu, 406 Ženavci - Jennersdorf. Točka 401 je delno zapisana, točki 405 in 406 pa nezapisani.
6	To poglavje je skrajšan in nekoliko predelan del članka (M. Horvat, 2008: Narečna podoba Prekmurja. Življenje in delo Jožefa Borovnjaka. Maribor: Slavistično društvo, (Zora 55). 235-256.), ki je vsebinsko povezan s tematiko tega prispevka.
Puževci-Lemerje-Gorica-Puconci-Moravske Toplice-Tešanovci. Po sredi Goričkega in Porabja pa se je v začetku 20. stoletja vrezala ostra državna meja med Slovenijo in Madžarsko.
Sodobno razmejitev obravnavanega prostora velja navezati na zgodovinsko razmejitev pokrajine od Muri. Bogato in pestro zgodovino Prekmurja sta dodobra raziskala pomurska rojaka Zelko (1996) in Slavič (1999), ki se jima pridružuje zgodovinar Kos (1935: 16-20). Zadnji zgodovino tega prostora razdeli v tri večja obdobja, pri čemer prvo obsega obdobje od slovanske naselitve do prihoda Madžarov v Panonsko nižino nekje na prelomu 9. in 10. stoletja, drugo, najdaljše, se končuje z eno izmed najpomembnejših letnic za Prekmur-ce - letom 1919, ko so deželo na levem bregu Mure po tisočletju ponovno tudi upravno priključili matičnemu narodu, ta je obenem začetek novega, tj. tretjega obdobja, ki ga živimo še danes.
Med naštetimi obdobji se zdi smiselno izpostaviti drugo, najdaljše, ki je trajalo kar tisoč let in v katerem so se izoblikovale glavne značilnosti prekmurskega narečja. V obdobju pod madžarsko krono je bilo Prekmurje upravno razdeljeno v dve enoti, tj. županiji - k Železni županiji (Vasvarmegye) je spadalo celotno Porabje, Goričko in kraji v okolici Murske Sobote (Goričko in Ravensko), medtem ko je jugovzhodni del z Dolnjo Lendavo (Dolinsko) spadal v Zalsko županijo (Zalavarmegye). Cerkvenoupravno so Prekmurci iz Železne županije spadali v györsko (rabsko) škofijo, Prekmurci iz Zalske županije pa v vesprem-sko škofijo. V 11. stoletju je del zalskih župnij (Bogojina, Turnišče, Dobrovnik, Dolnja Lendava) prešel v novoustanovljeno zagrebško škofijo. Upravna meja med županijama je bila tako od 1176. leta tudi cerkvena meja med györsko in zagrebško škofijo. Vse do 18. stoletja so bili ogrski Slovenci upravno razdeljeni, dokler se niso 1777. leta združili v takrat ustanovljeni škofiji s središčem v Sómbotelu, kar je ugodno vplivalo na razvoj deželne zavesti (Slavič 1999: 23).
2.3 Znotrajjezikovni oris prekmurskega narečja
Z jezikovno podobo tega prostora se je doslej ukvarjala množica7 vidnih slovenskih (in tujih) dialektologov, tule povzemam le najbistvenejše ugotovitve po Logar 1996, Smole 2000a, Zorko 1994, 2005.
7 1. Oskar Àsbóth (1912), Ungarisch-slovenische »vucke«. Archiv für slawische Philologie 33. 321-338. 2. Marc L. Greenberg (1992), Circumflex advancement in Prekmurje and beyond. Slovene studies, 14, št. 1. 69-91. 3. Marc L. Greenberg (1993), Glasoslovni opis treh prekmurskih govorov in komentar k zgodovinskemu glasoslovju in oblikoglasju prekmurskega narečja. Slavistična revija, 41, št. 4. 465-487. 4. Mojca Horvat (2008), Narečna podoba Prekmurja (po gradivu za SLA). Življenje in delo Jožefa Borovnjaka. Maribor. 235-256. 5. Marko Jesenšek (2005), Nastanek in razvoj prekmurskega knjižnega jezika. Slavistična revija, 53, št. 1. 1-12. 6. Janko Jurančič (1966), O leksiku v panonskih govorih. Panonski zbornik. Murska Sobota. 31-41. 7. Mihaela Koletnik (2008), Panonsko lončarsko in kmetijsko izrazje ter druge dialektološke študije. Maribor. 8. Tine
Prekmursko narečje, ki pozna jakostno naglaševanje, spada po prvotni dia-lektizaciji slovenskega jezika v jugovzhodno skupino. Izvedena sta bila oba splošnoslovenska naglasna pomika (tip zlato > zlatö, öko > öko > okö in umik kratkega naglasa na prednaglasno dolžino). Skrajšani stari akut je v tem narečju še zmeraj kratek. Sistem dolgih samoglasnikov je monoftongično-diftongičen, sistem kratkih pa monoftongičen. Inventar samoglasnikov tako obsega: a) dolgi vokalizem i:i, u:u, u:i, (ü:u), e:i, o:u, e:, (ö:), o:, e:i, o:u, a:/ä:, b) kratki vokalizem pa i, u, ü e, o, e, ä, r.
Prekmursko narečje je mogoče sinhrono na podlagi mlajših glasoslovnih pojavov razdeliti v tri enote: za severne govore je značilno labializiranje kratkega in nenaglašenega a-ja, razvoj končnega -I > -o, j > d'; osrednji govori prav tako labializirajo kratki in nenaglašeni a, razvoj -I > -o, j > g (pred sprednjimi samoglasniki na začetku besede), j > dž (pred zadnjimi samoglasniki), t > k (pred D; južni govori labializirajo dolgi naglašeni a, -I > u, t > k (pred {).
3 Lingvistične karte, izrisane na podlagi gradiva za SLA8
V nadaljevanju bodo komentirane fonetične in leksične karte za območje prekmurščine, ki so bile izrisane na podlagi gradiva za Slovenski lingvistični atlas, in sicer z metodami, uveljavljenimi v slovenski in slovanski geolingvi-stiki. Tehnika kartografiranja se od karte do karte razlikuje, in sicer v skladu z večjo ali manjšo diferenciranostjo posameznih jezikovnih prvin (fonemov, leksemov), tako je gradivo ponekod omogočalo kombinirano kartografiranje, npr. napisno-izoglosno, oz. napisno-izoglosno-znakovno, ponekod le znakovno.
Logar (1966) Prispevek k dialektologiji Goričkega. Panonski zbornik. Murska Sobota. 29-30. 9. Tine Logar (1981), Gornji Senik: (Felsöszölnök; OLA 149): [fonološki opis]. Fonološki opisi srpskohrvatskih/hrvatskosrpskih, slovenačkih i makedonskih govora obuhvaćenih opšteslovenskim lingvističkim atlasom. Sarajevo. 10. Avgust Pavel (1909), A vashidegkuti szlovén nyelvjàràs hangtana (Glasoslovje slovenskega cankovskega narečja). Budimpešta. 11. Fran Ramovš (1935), Prekmurski dialekt. Historična gramatika slovenskega jezika VII, Dialekti. Ljubljana. 183-193. 12. Jakob Rigler (2001), Smeri glasovnega razvoja v panonskih govorih. Zbrani spisi 1. Ljubljana. 373-384. 13. Zinka Zorko (1991), Kontrastivni vidiki dialektološkega raziskovanja: (prekmursko porabsko narečje). Sedemdeset let slovenske slovenistike: zbornik Slavističnega društva Slovenije. Ljubljana. 79-95. 14. Zinka Zorko (1994), Panonska narečja. Enciklopedija Slovenije (8. knjiga, Nos-Pli). Ljubljana. 232-233. 15. Zinka Zorko (2003), Oblikoslovje in leksika v govoru Cankove. Avgust Pavel. Maribor. 73-94. 16. Zinka Zorko (2005), Prekmursko narečje med Muro in Rabo na vseh jezikovnih ravninah primerjalno z današnjim nadna-rečnim prekmurskim knjižnim jezikom. Prekmurska narečna slovstvena ustvarjalnost: zbornik mednarodnega znanstvenega srečanja, Murska Sobota, 14. in 15. julij 2003. Petanjci. 47-68.
8 Gradivo kart 1-6 je bilo že kartografirano in objavljeno v članku (Horvat, 2008: 235256.), le da z drugo, tj. znakovno tehniko kartografiranja, tukaj pa je ponovno obdelano zaradi možnosti dodatne izrabe gradiva.
3.1 Fonetične lingvistične karte9
Na Karti 1 so kartografirani refleksi fonema *j- pred sprednjimi samoglasniki (v besedah SLA 194 ječmen, SLA 047 jetra, SLA 015 jezik, SLA 515 jesen (letni čas), SLA 401 jesen (drevo). V prekmurskem narečju se obravnavani fonem pojavlja v štirih oblikah, in sicer kot j, g, d' in j. V strnjenem arealu v južnih točkah (391-396) fonem v razvoju ne doživlja sprememb (npr. 391 Beltinci: ječmen, jetra, jezik, jesen), medtem ko v osrednjih in v severozahodnih govorih tvori najobširnejši areal fonem g. V skrajnem severovzhodnem območju - izoglosa od prevladujočega fonema g ločuje točke 399, 400, 402 in 403 - pa se govori d'. Le v dveh severnih točkah (399 in 401) je zabeležen še refleks j. Pojav j > d, ki je znan tudi sosednjim madžarskim narečjem, Ramovš (1924: 164) razlaga kot »posledico energične artikulacije, pri kateri se jezikovni artikulirajoči del prekomerno dvigne«. Pred sprednjimi vokali lahko gre razvoj j-ja še eno stopnjo naprej, torej j > d' > g.
Tudi na Karti 2 je prikazana fonetična raznolikost *j-, le da pred zadnjimi samoglasniki (v besedah SLA 405 jabolko, SLA 414 jagoda, SLA 501 jajce). Na podlagi obravnavanega pojava izoglose prekmursko narečje delijo v tri predele. Tako kot pred sprednjimi vokali ostaja fonem *j pred zadnjimi nespremenjen v južnih točkah (391-396), medtem ko se geografsko osrednji in severni del razčlenita v dva areala - severozahod pozna refleks j (npr. 397 Večeslavci 'jua:gda, 'jua:boko, '3ua:jce), severovzhod pa d' (npr. 400 Križevci dagoda, dabuko, daice).
3.2 Leksične lingvistične karte
Karta 3 prikazuje leksično podobo analiziranega prostora na podlagi prekmurskih poimenovanj za pomen 'dlake pod nosom', knjiž. brki, in sicer izoglosa razdeli prekmurščino v dve enoti: južni govori poznajo leksem mustači1 osrednji in severni pa bajusi.11
Tudi na Karti 4 izoglosa deli prekmurščino v dva predela, in sicer na podlagi prevladujočih leksemov za pomen 'v času od svita do dopoldneva', knjiž. zjutraj.
V	južnem predelu tvori strnjen areal leksem zajtra (npr. 392 Gomilica 'zäitra), v osrednjih in severnih govorih pa leksem vgojdno (npr. 388 Gorica vgöidnu).
V	treh severnih točkah poznajo leksem s korenom ran, in sicer v točkah 402 Šalovci in 404 Gornji Senik zazrankoma v točki 403 Markovci pa rano.
9	Karte so izrisane s pomočjo programa CorelDraw 12, in sicer za podlago služi izsek neme karte s številkami raziskovalnih točk, ki so jo izdelali na Geografskem inštitutu Antona Melika in na Inštitutu za antropološke in prostorske študije na ZRC SAZU (vir: pregledne karte Geodetskega zavoda RS, Geodetske uprave RS, Geodetskega inštituta Slovenije).
10	Prevzeto prek balkanskih jezikov iz srgr. moustäkion 'brki' (Skok 1972: 488).
11	Prim. z madž. bajusz 'brk, brki' (Hradil 1980: 24).
Na Karti 5 so kartografirana poimenovanja za pomen 'zelo nalezljiva kožna bolezen ljudi in živali z močnim srbenjem, ki jo povzročajo zajedavci', knjižno garje. Prekmurščina pozna za ta pomen dva izraza, in sicer srab in srbeščica. Izoglosa, ki tudi na podlagi tega leksema deli prostor na dve enoti, je tukaj nekoliko pomaknjena proti severu - leksem srbeščica se tako ob južnih točkah govori še v osrednjih, tj. v 388 Gorica in 389 Martjanci, leksem srab pa v vseh severnih govorih.
Šesta karta je leksično-besedotvorno nekoliko bolj raznolika od ostalih petih, saj se za pomen 'vnetje nosne sluznice, pri katerem se močneje izloča sluz ali gnoj', knjižno nahod, v prekmurščini govori kar pet leksemov. Na strnjenem območju južnih govorov poznajo leksem natha, ki je sicer slovanskega izvora (naduha), v prekmurščino pa je bil glasovno spremenjen prevzet iz madžarščine (prim. z madž. natha 'nahod'). Drugi najpogostejši je leksem našest - zapisan v štirih osrednjih in severnih govorih, v točkah 401 in 402 pa kot različica vnašast (npr. 401 v'na:šast). Po asimilaciji sklopa st > c se v zahodnih govorih pojavlja tudi oblika našec (npr. 397 'na:šec). Kot enkratnica je v točki 391 Beltinci zapisana nadpomenka prehlad.
Namen sedme karte je bil prikazati leksično diferenciranost na podlagi leksemov za pomen 'limfni organ v žrelu', knjižno bezgavka. Prevladujoči areali prekmurščino v tem primeru delijo v eno večjo in dve manjši enoti. Vzdolž osrednje vertikale se razprostira območje z leksemom mandola,12 vzhodno od nje areal leksema kuščarji (394 kuščarie in 396 kRščari), zahodno pa areal leksema mandeljnP Kot enkratnici se pojavljata še leksema puta v točki 39214 in v 395 predložna zveza na dimaču}5
Karta 8 opisuje jezikovno pokrajino na podlagi poimenovanj za pomen 'nalezljiva bolezen s pegastimi izpuščaji na koži, ki se pojavlja zlasti pri otrocih', knjižno ošpice. Narečni leksemi za ta pomen ne tvorijo večjih opaznejših arealov, zato se je zdelo smiselno leksično raznolikost prikazati z znakovno karto. Najpogostejši leksem bleki16 je razpršen po celotnem prostoru. V štirih točkah 388, 397, 398, 403 je zapisan drugi najpogostejši izraz sutnice}1 Tako kot knjižni zvrsti je leksem ošpice znan tudi prekmurščini. Kot enkratnica je v točki 400 zapisan leksem gobe.
Tudi na Karti 9 z leksemi za pomen 'ki je v stanju velike napetosti, ki se izraža kot nemir, strah, zlasti pred pomembnejšimi dogodki', knjižno živčen, se leksične raznolikosti zaradi razpršenosti ne da prikazati z izoglosami, temveč s simboli. Najpogostejši leksem, enak knjižnemu, tj. živčen je razpršen po
12	Prim. z madž. mandula 'mandelj' (Hradil 1982: 340).
13	Prim. z nem. Mandeln 'mandlji' (Debenjak 2001, el. različica).
14	Prim. z bav. srvnem. put(t)e 'posoda, brenta', srvnem. büt(t)e, stvnem. butin(n)a (Bezlaj 1995: 139).
15	Prim. dimljača = dimlje, dymati 'napihovati, pihati, puhati', povratno 'napihovati se, otekati', ker so v dimljah bezgavke, ki rade zatečejo (Snoj 2003: 110).
16	Prim. z nem. Fleck 'madeži, ošpice' (Striedter-Temps 1963: 93).
17	Po aferezi iz (o)süknce < (o)sutnice 'Blattern' (Ramovš 1924: 209).
celotnem prostoru, medtem ko je drugi najpogostejši čemerasti18 zabeležen v osrednjih in severnih govorih. Dvakrat, enkrat v južnih, drugič v severnih govorih, se pojavi tudi pridevnik nervozen}9 Kot enkratnici sta zapisana leksema
nagel in idegeš20
Še en primer leksično-besedotorne razpršenosti predstavlja Karta 10 s pridevniškimi poimenovanji za pomen 'ki ima grbo', knjižno grbast. Najpogostejši je prevzeti leksem pukljav,21 ki ga poznajo v večini govorov. Drugi najpogostejši je koren grb-, na katerega se pripenjajo pripone -av (v točkah 390, 392, 393, 397, 399) ali -ast (v točki 393). Kot enkratno dvojnično poimenovanje je v točki 398 zapisana zveza ima borjo.22
4 Gradivo23
Objava24 gradiva se kljub neenotnosti transkripcije zdi smiselna, kajti preverljivost geolingvističnega prikaza in njegove analize je tako lahko sprotna. Gradivo namreč hrani Dialektološka sekcija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani, in sicer v zvezkovni in listkovni obliki, v zadnjih letih pa so sodelavci omenjene sekcije s sodelovanjem študentov slovenistike del gradiva za SLA prenesli v računalniško podatkovno zbirko.
Prikazano gradivo je v članku objavljeno v citatni obliki, torej tako, kot je zapisano v listkovno-zvezkovni bazi, in sicer v dveh transkripcijah - starejši t. i. Ramovševi in novi nacionalni transkripciji (Benedik 1999: 20).
V prvem stolpcu je zapisana številka točke iz mreže krajev SLA, v drugem čas zapisa odgovora, v tretjem ime kraja, v četrtem in petem pa odgovori na različna vprašanja iz Vprašalnice25 za SLA.
18	Prim. čemer 'strup' (Bezlaj 1977: 78).
19	Prim. z nem. nervös iz lat. nervösus 'žilast, kitast' (Snoj 1997: 380).
20	Prim. z madž. ideges 'živčen, nervozen' (Hradil 1982: 219).
21	Prim. z avstr. bav. nem. Puckel 'grba' (Bezlaj 1995: 135).
22	Domnevno iz madž. bordzsu 'tele, mlada žival, bedak, torba'. V tem primeru bi lahko šlo za motivacijo poimenovanja po podobnosti (EWU 1992: 127).
23	Gradivo je zapisano z vnašalnim sistemom ZRCola, ki ga je na ISJ FR ZRC SAZU razvil dr. Peter Weiss.
24	Za gradivo kart 1-6 glej Horvat (2008: 245-249).
25	Ramovševa vprašalnica, po kateri je potekalo zbiranje gradiva za SLA, je sestavljena iz 870 oštevilčenih vprašanj, ki so razdeljena v 16 skupin: I. Telo, II. Obleka, III. Hiša, IV: Vas, V. Prazniki, VI. Orodje, VII. Živina, VIII. Rastline, IX. Planina, X. Bolezni, XI. Čas, XII. Pokrajina, XIII. Družina, XIV. Štetja, XV. Razno, XVI. Gramatična vprašanja. Vprašanja niso zastavljena v stavčni obliki, vsebujejo le knjižni izraz, ki se mu navadno išče narečna ustreznica ali pomen v posameznem krajevnem govoru (Benedik, 1999:
Tabela 1: gradivo za 7. in 8. karto
Točka	Kraj	Leto zapisa	Odgovor	
SLA V479 bezgavka				SLA V478 ošpice
387	Cankova	2007	'mand^lni	b' läike, 'ošpice
388	Gorica	1960	monduli	süknice
388	Gorica	1973	ni odgovora	bleki
389	Martjanci	1958	möndolä	bläk§
390	Strehovci	1983	ni odgovora	ošpice
391	Beltinci	1972	màndoli	bleki
392	Gomilica	1986	'mandula	'ošpice
392	Gomilica	1957	puta	bleki
392	Gomilica	1963	ni izraza	blaki
393	Nedelica	1959	ni odgovora	blaki
394	Velika Polana	1957	kuščarie	bleki
395	Gornja Bistrica	1983	na dimaču	blaki
396	Hotiza	1957	küscari s^ se lemi ùcemerili	bleki
397	Večeslavci	1983	'maindj	'süiknce
398	Grad	1958	mandjn	suknce, bläk§
399	Gornji Petrovci	1967	ni odgovora	blekè
400	Križevci	1958	mondola	gobe
401	Kančevci		ni zapisa	/
402	Šalovci	1985	ni odgovora	ni odgovora
403	Markovci	1958	ne vedo	bläk§, suknca
404	Gornji Senik -Felsöszölnök	1976	ni odgovora	ni odgovora
404	Gornji Senik -Felsöszölnök	1978	brez podatkov	bleke
404	Gornji Senik -Felsöszölnök	1983	'maindula	b' läike
404	Gornji Senik -Felsöszölnök	1986	ni odgovora	b' laike
405	Slovenska vas -Ràbatótfalu	/	ni zapisa	/
406	Ženavci -Jennersdorf	/	ni zapisa	/
Tabela 2: gradivo za 9. in 10. karto
Točka	Kraj	Leto zapisa	Odgovor	
			SLA V493 živčen	SLA V492 grbast
387	Cankova	2007	'žiifčen	'püklavi
388	Gorica	1960	čemerasti	püklävi
388	Gorica	1973	žiifčen	püklavi
389	Martjanci	1958	žifran	pükläv§, bordžo mä
390	Strehovci	1983	/	grbavi
391	Beltinci	1972	ž'ifčen	püklavi
392	Gomilica	1986	'žifčen	'grbaf
392	Gomilica	1957	žifčen	püklaf, püklavi
392	Gomilica	1963	žifčen	püklavi
393	Nedelica	1959	ži^n	grbaf, grbasti, püklaf
394	Velika Polana	1957	žifčen	püklavi, püklaf
395	Gornja Bistrica	1983	bäisen	püklaf
396	Hotiza	1957	nervöuzen	püklaf
397	Večeslavci	1983	'naigeu, čeme'ruaiste	'gribave
398	Grad	1958	närvozän	püklav§
399	Gornji Petrovci	1967	žiifčen	grbaiè
400	Križevci	1958	žifran	püklav§
401	Kančevci	/	ni zapisa	ni zapisa
402	Šalovci	1985	/	'püiklave
403	Markovci	1958	žifčan	püklav§
404	Gornji Senik -Felsöszölnök	1976	čamaraste	püklave
404	Gornji Senik -Felsöszölnök	1978	'idegeš, čamaraste	püklave
404	Gornji Senik -Felsöszölnök	1983	^äimeraste	'püiklave
404	Gornji Senik -Felsöszölnök	1986	čama'raiste	'püiklave
405	Slovenska vas -Ràbatótfalu	/	ni zapisa	ni zapisa
406	Ženavci - Jennersdorf	/	ni zapisa	ni zapisa
5 Zaključek
Namen tega referata ni bil zasnova nove mreže točk in izdelava vprašalnice, prilagojene jezikovni diferenciaciji prekmurskega narečja, ampak na gradivu za SLA prikazati glasoslovno in leksično členjenost obravnavanega prostora in s tem prispevati k regionalni geolingvistiki slovenskega prostora. Izoglose (v našem primeru izofone in izolekse) so lahko jasen in izrazit pokazatelj (ne) povezanosti določenih območij, pa najsibo v diahronem ali sinhronem pogledu. Na podlagi poteka izoglos je bila tako prikazana členitev prekmurščine, iz česar je razvidno, da je meja med južnim ravninskim (dolinskim) in severnim gričevnatim (ravenskim in goričkim) področjem še dandanes razmeroma ostra, in sicer poteka po nekdanji cerkvenoupravni meji iz 12. stoletja. Meja med goričkim in ravenskim podnarečjem je manj izrazita, kar je tudi odraz tega, da to ozemlje v preteklosti upravno ni bilo razdeljeno.
Iz vseh dosedanjih primerov slovenske regionalne geolingvistike je razvidno, da ta bistveno dopolnjuje in bogati področje nacionalnih dialektoloških raziskav, še vedno pa se zdi nujno čim prej izdati prvi del slovenskega lingvističnega atlasa, ki bo regionalne drobce povezal v celoto in jih postavil drugega ob drugem v nazorno primerjavo najizrazitejših posebnosti.
LITERATURA
Mario ALINEI, 1983: Introduction. Atlas Linguarum Europae. Commentaires. Volume I - premier fascicule. Van Gorcum: Assen. XV-XXXIX.
—, Wolfgang VIERECK, 1997: Atlas Linguarum Europae: Perspectives nouvelles en geolinguistique. Roma: Poligrafico.
Atlas jqzykowy kaszubszczyzny i dialektów sqsiednich, 1964-1978. Warszawa: Ze-spól Zakladu Slowianoznawstwa PAN.
Francka BENEDIK, 1999: Vodnik po zbirki za Slovenski lingvistični atlas (SLA). Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
France Bezlaj, 1976-2007: Etimološki slovar slovenskega jezika. Prva knjiga. A-J. Ljubljana: Mladinska knjiga. Avtorji gesel France Bezlaj, Marko Snoj in Metka Furlan.
Rada COSSUTTA, 1996: Slovenski dialektološki leksikalni atlas koprske pokrajine (SDLA-Kp). Trst.
—, 2005: Slovenski dialektološki leksikalni atlas slovenske Istre (SDLA-SI). Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Založba Annales, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko.
--, 2006: Od Gilliérona do Slovenskega dialektološkega leksikalnega atlasa slovenske Istre (SDLA-SI). Diahronija in sinhronija v dialektoloških raziskavah. Ur. Mihaela Koletnik, Vera Smole. Maribor: Slavistično društvo. (Zora 41). 235-242.
Libuše ČIŽMAROVA, 2000: Jazykovy atlas jihozàpadm Moravy. Brno: Masarykova univerzyta.
Doris DEBENJAK idr., 2001: Veliki nemško-slovenski slovar (elektronski vir). Ljubljana: DZS.
Etymologisches Wörterbuch des Ungarischen, 1992. Lieferung 1. Budapest: Aka-démiai kiadó.
Gradivo za Slovenski lingvistični atlas (SLA), ki ga hrani Dialektološka sekcija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
Marc L. GREENBERG, 1993: Glasoslovni opis treh prekmurskih govorov in komentar k zgodovinskemu glasoslovju in oblikoglasju prekmurskega narečja. Slavistična revija 41/4. 465-487.
Stanislav HAFNER, Erich PRUNČ, 1980: Lexikalische Inventarisierung der slowenischen Volkssprache in Kärnten: Grundsätzliches und Allgemeines. Graz: Institut für Slawistik der Universität Graz.
Mojca HORVAT, 2007: Geolingvistični prikaz nekaterih leksemov iz pomenskega polja bolezni - samostalniki (po gradivu za SLA). Diplomsko delo. Ljubljana.
—, 2008 Narečna podoba Prekmurja (po gradivu za Slovenski lingvistični atlas). Življenje in delo Jožefa Borovnjaka. Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. (Zora 55). 235-256.
Jože HRADIL, 1982: Madžarsko-slovenski slovar. Ljubljana: DZS.
—, 1996: Slovensko-madžarski slovar. Ljubljana: DZS.
Mihaela KOLETNIK, 2008: Panonsko lončarsko in kmetijsko izrazje ter druge dialektološke razprave. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 60).
Milko KOS, 1935: Panonska krajina od naselitve Slovencev do prihoda Madžarov. Slovenska krajina. Zbornik ob petnajstletnici osvobojenja. Beltinci: Konzorcij. 16-20.
Tine LOGAR, 1993: Slovenska narečja. Ljubljana: Mladinska knjiga. (Zbirka Cicero)
—, 1996: Dialektološke in jezikovnozgodovinske razprave. Uredila Karmen Ken-da - Jež. Ljubljana: ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša.
Mieczyslaw MALECKI, Kazimierz NITSCH, 1934: Atlas jqzykowypolskiego Pod-karpacia. Kraków: Polska akademija umiejgtnosci.
Franc NOVAK, Vilko NOVAK, 1996: Slovar beltinskega prekmurskega govora. Murska Sobota: Pomurska založba.
Heinrich PFANDL, 1981: K regionalni porazdelitvi izoleks v slovenskih narečjih na Koroškem. Slavistična revija 29. 449-452.
Fran RAMOVŠ, 1924: Historična gramatika slovenskega jezika: II. Konzonantizem. Ljubljana: Učiteljska tiskarna.
—, 1935: Historična gramatika slovenskega jezika: VII. Dialekti. Ljubljana: Učiteljska tiskarna.
Jerzy REICHMAN, Kazimierz WOŽNIAK, 2004: Polskie atlasy dialektologiczne i etnograficzne. Kraków: Wydawnictwo Lexis.
Petar SKOK, 1972: Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika. Knjiga druga. K-poni. Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti.
Matija SLAVIČ, 1999: Naše Prekmurje: zbrane razprave in članki. Murska Sobota: Pomurska založba.
Vera SMOLE, 2000a: Zgodovinska slovnica in dialektologija II. Narečne skupine. Ljubljana.
—, 2000b: Časovni prislovi v slovenskih narečjih: (po gradivu za SLA). Seminar slovenskega jezika, literature in kulture: zbornik predavanj 36 (2000), Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete. 49-62.
Marko SNOJ, 2003: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Modrijan.
Hildegard STRIEDTER-TEMPS, 1963: Deutsche Lehnworter im Slowenischen. Berlin: Osteuropa-Institut.
Ivan ZELKO, 1996: Zgodovina Prekmurja: izbrane razprave in članki. Murska Sobota: Pomurska založba.
Zinka ZORKO, 1994: Panonska narečja. Enciklopedija Slovenije (8. knjiga, Nos-Pli). Ur. Marjan JAVORNIK idr. Ljubljana: Mladinska knjiga. 232-233.
--, 2005: Prekmursko narečje med Muro in Rabo na vseh jezikovnih ravninah
primerjalno z današnjim nadnarečnim prekmurskim knjižnim jezikom. Prekmurska narečna slovstvena ustvarjalnost. Zbornik mednarodnega znanstvenega srečanja. Murska Sobota: Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija Petanjci. 47-69.
Andrejka ŽEJN, 2006: Graški leksični raziskovalni projekt - uresničevanje prvega delnega cilja. Diahronija in sinhronija v dialektoloških raziskavah. Ur. Mihaela Koletnik, Vera Smole. Maribor: Slavistično društvo. (Zora 41). 446-455.
ISOGLOSSES IN THE PREKMURJE DIALECT - REGIONAL GEOLINGUISTICS
The paper is a contribution to Slovenian regional geolinguistics. So far, regional areal linguistics has been applied to two of the Slovenian dialects - the Istrian and the Carinthian. According to Mario Alinei, this type of linguistic atlas is defined as a second generation atlas (while first generation atlases are national atlases, and the third the atlases of language groups - e. g. OLA, and finally the fourth generation atlases are those of unrelated languages - ALE). In the paper the importance of regional linguistic atlases will be presented through a case study based on linguistic maps representing the linguistic features of the Prekmurje dialect. Together with the Prekmurje dialect, the dialects of Prlekija, Haloze and Slovenske gorice represent the easternmost Slovenian dialect group, i. e. the Pannonian dialect group. The development of Prekmurje dialect has been influenced by many historical factors - the political no doubt the most important one among them - such as the Church administrative partition of Prekmurje and subordination to the Hungarian crown for over a millenium. In the paper, the selected
linguistic features will be presented on the regional linguistic maps using geolinguistic methods as transcribed in the database for SLA.
PRILOGE	
Karta 1:	refleksi *j pred sprednjimi vokali
Karta 2:	refleksi *j pred zadnjimi vokali
Karta 3:	brki (SLA 067)
Karta 4:	zjutraj (SLA 504)
Karta 5:	garje (SLA 474)
Karta 6:	nahod (SLA 477)
Karta 7:	bezgavke (SLA 479)
Karta 8:	ošpice (SLA 487)
Karta 9:	živčen (SLA 493)
Karta 10: grbast (SLA 492)	
Karta 7: bezgavke Map 7: limphatic gland
Karta 8: ošpice Map 8: measles
Izrazi za sneg in smuči v slovenski smučarski terminologiji
Ljudmila Bokal
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Novi trg 2, SI - 1000 Ljubljana, ljudmila. bokal@zrc-sazu.si
_ scn iii/2 [2010], 109-124 _
Sneg in smuči sta temeljna termina smučarske terminologije. Pomemben delež izrazov iz obeh pojmovnih skupin je v preteklosti živel v narečjih. Od tu so prešli v knjižni jezik in so sedaj nepogrešljive enote slovenske smučarske terminologije. Živost le-te se izkazuje tudi v izraznem odzivanju na nove tehnološke dosežke (smuči karving).
Snow and skis are the fundamental terms of skiing terminology. In the past a significant share of the terms in both concept groups thrived in dialects. From there they passed into the standard language, where they are now indispensable units of Slovenian skiing terminology. The vitality of this terminology is also evident in its responsiveness to new technological achievements (carving skis).
Ključne besede: sneg, smuči, smučanje, smučarska terminologija, smučarsko izrazje
Key words: snow, ski, skiing, ski terminology
Številnost izrazov za predmetnost določenega področja je premosorazmerna s pogostostjo pojavljanja pojma v stvarnosti. Čim bolj je neki pojav zasidran v stvarnosti, tem več izrazov zanj obstaja. To leksikološko pravilo je strokovna opora pričujočemu sestavku. Predpostavljamo, da ga je mogoče povezati s splošnimi dejstvi iz razvoja smučarstva na Slovenskem.
Odločitev za podrobno obdelavo dveh izrazov iz določene terminologije izhaja iz strukturnih značilnosti delnih leksikalnih sistemov. Izrazni sistem vsake stroke namreč sestavljajo izrazi, ki so polno umeščeni v njen pojmovni sistem, so zanjo temeljni, bistveni, in tisti, ki v stroki gostujejo, so delno umeščeni in prispevajo k njeni interdisciplinarnosti. Na temeljnih pojmih se gradi določena terminologija. Za smučarsko terminologijo sta sneg in smuči temeljna, relevantna pojma.
Razprava se navezuje tudi na predpostavko o različnosti socialnozvrstne jezikovne podlage določene terminologije. Stroke namreč niso enovite, kar zadeva socialnozvrstni izvor njihovih temeljnih pojmov. Za novejše terminologije, na primer za računalniško, elektrotehniško, ekonomsko je značilno, da je njihova socialnozvrstna podlaga knjižni jezik. Pomembno vlogo pri tem odigra časovni vidik. Pri terminologijah, ki so stare, katerih temeljni pojmi in njihova jezikovna uresničitev so se pojavljali v času, ko knjižni jezik še ni bil funkcijsko razvejan in formiran na taki stopnji, kot je danes, pa obstaja možnost, da je njihova socialnozvrstna podlaga narečje. Izrazi, ki so se najprej pojavljali v narečju, so sčasoma prehajali v novo socialno zvrst, v knjižni jezik. Predpostavljamo, da to velja za smučarsko terminologijo. S tega stališča bi bilo mogoče raziskati še geografsko, planinsko, čebelarsko terminologijo. Narečno izrazje tako dobiva novo, tvornejšo vlogo.
Splošno znano je, da se je smučanje razvilo v skandinavskih deželah, od koder se je razširilo v Srednjo in Južno Evropo. Članek Arnolda Dalena Skandinavska smučarska terminologija (1998) obravnava razvoj smučarstva prav s stališča socialnozvrstnih jezikovnih dejstev. Dalen raziskuje razširjenost določenih smučarskih izrazov na skandinavskem območju in pri tem izhaja prav iz narečja. Trdi celo, da bo »med veliko raznovrstnostjo terminov, ki jih je našel v skandinavskih narečjih /razbral/ tiste, ki lahko osvetlijo zgodovino smuči«. (Dalen 1998: 53) Nato osvetljuje mednarodni izraz za smučarsko zvrst slalom: »Izvorno je bila ta besedotvorna zloženka,1 ki pomeni 'poševna sled navzdol', razširjena le na vzhodni in jugozahodni Norveški in je pravzaprav naključje, da je postala internacionalni termin.« V nadaljevanju opisuje širjenje izraza sredi 19. stoletja zaradi zmage smučarjev v Kristijaniji na Norveškem, ki so gojili to zvrst smučanja, in ugotavlja, da je bil izraz slalom najprej »lokalni termin«. (53) To lahko razumemo kot narečno besedo oziroma s stališča terminologije kot narečni termin.
Izhajajoč iz širšega konteksta, navedena razprava prehaja na slovensko območje. Namen sestavka je raziskati temeljna termina slovenskega smučarskega izrazja, tudi s socialnozvrstnega stališča. Smiselno zapovrstje obdelave izrazov sneg in smuči daje prednost izrazom za sneg.
Izrazi za sneg
Etimologija izraza sneg seže preko starocerkvenoslovanščine, praslovanščine do indoevropščine. (Snoj 1997: 588) »Prvotni pomen je verjetno *'kar je obležalo, kar se je prilepilo (na rastline, na tla)'«, kar je mogoče sklepati iz sorodnih besed v stari indijščini. Fonemi izraza se niso veliko spreminjali, saj Snoj med drugim navaja staroindijsko besedo snihyati v pomenu 'lepi se, je masten, vlažen', asnihat v pomenu 'je obležal' in snéha 'lepljivost, lepljiva snov, sluz,
1 Norveško: sla > strmo pobočje, laam > sled smuči v snegu (Aleš Guček ustno).
slina' idr. (588). Po Bezlaju (Bezlaj 1995: 279) se je izraz sneg v slovenskih slovarjih pojavil že v 16. stoletju. Zapisal ga je Megiser, v 18. stoletju pa Pohlin. Beseda je bila torej nepogrešljiva enota leksikalnega sistema že ob začetkih slovenskega knjižnega jezika, sicer ne bi bila zajeta v prvih slovarjih, v katerih je zapisana slovenščina. Da je izraz vzorčen za raziskavo slovenščine, še posebej njegove fonemske različice v slovenskih narečjih, dokazuje tudi upoštevanje v vprašalnicah za Slovenski lingvistični atlas in sestavke, izvirajoče iz njih. (Benedik 1990: 213)
Maks Pleteršnik ima v svojem Nemško-slovenskem slovarju iz leta 1894/95, ki velja za najbolj popoln popis izrazja slovenskega jezika ob koncu 19. stoletja, v katerem so dokumentirani tudi viri za izraze, iz besedne družine sneg naslednje izraze: snég, snégast, snegulja, snežak, snézec, snézek, snézen, sne-zén, snežénka, smžič, snežina, snežinka, snežišče, snežiti, smžnat, snežnica, snežnik, snežnina, snežnjak, snežnobél, vsega 20 izrazov. Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) pa zajema: snég, snegobrän, snegolòm, snegolòv, sne-golövec, snegomér, snegövje, snežak, smžec, smžek, smžen, snežén, sneženje, snežénka, snežina, snežinka, snežišče, snežiti, s^žka, smžnat, snežnica, snežnih, snežniški, snežnjak, vsega 25 izrazov. Porast je opazen v pojmovni skupini priprav (snegobran, snegolov, snegolovec, snegomer; snežka). V slovarskem sestavku Pleteršnik navaja vrste snega: južen sneg, suh sneg, droben sneg, zeleni sneg. Poleg njih navaja kot iztočnice še izraze babje pšeno, celec, inje, ivje, (snežni) poprh, tudi prha, sren, srenec, srež, vejavica. Ob njih mu je bilo poleg avtorskih besednih zbirk (pri celcu Cafa, Murka, pri izrazu inje Cigaleta (Terminologijo) in Erjavčevo Mineralogijo, pri izrazu poprh Vodnika preko Cigaleta in pri izrazu sren Cafa, Miklošiča, Murka, Cigaleta, Janežiča) smiselno dodati tudi širše pokrajinske oznake: ob izrazu celec vzhodno Štajersko, ob inje jugovzhodno Štajersko in Slovenske gorice, ob izraz poprh Gorenjsko in ob izrazu sren Dolenjsko in Gorenjsko. Navajanje širših geografskih območij je znamenje razširjenosti izrazov v narečjih.
Ob izrazih iz Pleteršnikovega slovarja je smiselno obdelati njegovo navajanje virov oziroma citatov in odločanje za posameznega od njih. Pleteršnik v uvodu v svoj slovar omenja široko socialno podlago svojega slovarja. Pošiljali so mu besede z različnih slovenskih področij; pravi, da je tudi sam nabiral besede »po ustnem občevanju«. Geografsko razsežnost še posebej poudari ob slovarski zbirki Oroslava Cafa:
Njegova nabirka je zelo obsežna. /.../ Bogatijo jo /... / zbirke besed med narodom po vseh slovenskih krajih nabranih /.../, zlasti pa od rezijanskih, ogrskih in vzhodnoštajerskih Slovencev slišanih /.../
Miklošičev delež je Murkova zbirka, pomnožena z besedami, »med narodom nabranih«.
Široka socialna podlaga je Pleteršnika prisilila k odločitvam o selekciji besed v slovar in v naslednji stopnji k ustreznemu prikazu. Pri izbiri med citiranjem in pokrajinsko navedbo vira se je odločil za navajanje virov:
Npr. ako so viri kazali, da je kaka beseda med narodom znana in tudi v starejši literaturi rabljena, v novejši pa ne ali ne tako pogostoma ali če je sicer beseda med narodom znana, v knjigi pa redko rabljena, v takih in enakih slučajih so se rajši pripisovali viri.
Navedeno Pleteršnikovo trditev bomo navezali tudi na vire za izraz smuči. Delo Rudolfa Badjure (1881-1963), ki s stališča terminologije,2 tudi narečne,3 še čaka na obdelavo, je v okvirih tukajšnje obravnave pomembno posebej zaradi njegovega prizadevanja za uveljavitev novega športa - smučanja. Sadovi tega niso samo smučarski tečaji, ki jih je sam organiziral in vodil, ampak tudi dve deli4 s področja smučarske terminologije, popis smučarskega izrazja z naslovom Smuška terminologija (1921)5 in strokovna knjiga o smučarstvu z naslovom Smučar (1924). Smuška terminologija ni s stališča predmeta tukajšnje obravnave pomembna samo zaradi vsebujočih terminov o snegu in smučeh, ampak tudi zaradi metode pridobivanja izrazov. Njegov popis smučarskega izrazja namreč ne temelji samo na danes priznani metodi o izhajanju iz gradiva in rabe besed, ki je odločilna za njihovo registracijo v zbirkah, pač pa je vire tudi dokumentiral. Geografska območja, ki so kot vir izrazov navedena v kratkem uvodu v Smuško terminologijo, so: Bl - Bloke, Bo - Bohinj, Pl - Planina Sv. Križ nad Jesenicami, M - Mojstrana, K - Križka planina, poleg Blok torej Gorenjska. Pri Badjuri so torej konkretno omenjena narečna območja, od koder so zapisani izrazi. Prizadeval se je torej za uveljavljanje živega jezika. Kot navaja Borut Batagelj v svoji disertaciji Socialna zgodovina smučarstva na Slovenskem so v njegovi osebni zapuščini ohranjene beležnice, ki razodevajo prizadevno raziskovalno delo na terenu.6 Uvod v Smuško terminologijo je pravi apel k rabi domačega izrazja in zbiranja tega na terenu:
Držimo se pristne, domače, narodove govorice in kdor čuje in nabere kaj novega, naj objavi v 'Sportu',7 da čimpreje in še bolje izpopolnimo svoje besedišče.
V razdelku z naslovom Snegovi je najprej naveden najširši izraz sneg z dopolnilom, da je »suh ali moker, mehak ali trd«. V nadaljevanju so omenjeni posamezni izrazi, razlage zanje in krajšava za področje, na katerem se izraz rabi:
2	Badjurov popis smučarskega izrazja je ena prvih terminoloških obravnav določenega strokovnega področja pri nas.
3	Tu gre omeniti še njegovo Ljudsko geografijo, 1953.
4	Badjura je leta 1956 izdal še tretje delo s področja smučarstva z naslovom Bloško starosvetno smučanje in besedje. Glede na obravnavano temo, ki skuša slediti razvoju smučarstva, bosta v tem sestavku obravnavani le dve, Smuška terminologija in Smučar.
5	Druga izdaja v samozaložbi leta 1931.
6	»V neko gostilno v Metuljah je zvabil sedem tamkajšnjih očancev, 'ki so že na drugi svet škilili'. Zanimalo ga je vse, kar so mu sogovorniki povedali. Beležil je tako, da je težko dohajal s svinčnikom na papirju. Posebej ga je pritegnila smučarska terminologija, iz katere nabora izrazov je črpal tudi številne izraze, ki so kasneje odločilno zaznamovali moderno slovensko smučarsko terminologijo.« (Batagelj 2008: 36)
7	Badjura je leta 1920 v nekaj številkah v tedniku Sport objavljal slovensko smučarsko terminologijo, ki jo je leta 1921 izdal v samostojni knjižici.
pršič /.../ t. j. sipek, suh, puhel sneg, kakor da bi ga presejal na rešetu (Bo); prašnih /.../ sneg, ki praši, npr. ta smučar pa tako leti, da kar praši (Bl in Pl); prh /.../ ali po-prh, npr.: po srenu je pal droben prh (poprh); če nov sneg 'poprhne'po srenu, takrat je najboljša 'smuka' /./
Badjurovo razpravljanje o izrazih za sneg s terenskimi podatki o rabi besede izhaja iz narečne podlage. Za krepko pisano iztočnico so navedene slovnične lastnosti: rodilnik in oznaka za spol, ki ji sledi razlaga pojma. Njegov natančni jezikovni čut se odraža tudi v tem, da je izraze naglasil. Razlage izrazov so natančne in zajamejo bistvo posameznega pojma, ki izvira iz izkušenj. Podpira jih praktičen namen priporočiti »kdaj je smuka ugodna, kdaj neugodna«.8
Badjura je vrste snega opisoval tudi v delu Smučar (1924). V razdelku Sneg razkriva njegovo veliko kvalitativno pestrost: »Med snegom in snegom je velik razloček. 100 sort ga je!« (Poudaril Rudolf Badjura.) (Badjura 1924: 31) Našteva izraze pršw, prašnik, s^ž, ivje, prh ali poprh, srén, južen, ojužen, odjužen snég, móker, otajan sneg, uležan, kompakten, star sneg, sühi (določna oblika!), osrenica ali osrénjen, osremčast, skórjast, požUd, zastrügi, obUčen snég, cél snég. Podatkov o terenski rabi besed nima več, a etimološki podatek, da so zastrugi ruski izraz še razkrivajo njegove prizadevne jezikovne silnice.
Od strokovnih popisov izraza sneg preidimo k navedbam v jezikovnih priročnikih. Ta izraz je po nekem čudnem, prejkone človeškem dejavniku prvič zajet v slovenskih pravopisih šele leta 1950. Da ga ni zajel Levčev Slovenski pravopis iz leta 1899, bi bilo zaradi neobsežnosti njegovega slovarskega dela še nekako razumljivo, da pa je izpadel iz Breznikovega iz leta 1920 in Breznik-Ramovševega iz leta 1935 pa je najbrž pomota.9
Ob popisu izrazov za sneg in vse, kar zajema snegoslovje ali nivologija, ne gre prezreti dela Pavle Šegule Sneg, led, plazovi (1986). V njem se pojavijo besedne zveze, ki do sedaj še niso registrirane: ivnat snég, lüskast snég, napihan snég, rahel snég, zaivjen snég, ob mrzlem v registru celo tópel snég. Avtor ob preobrazbi snega uvede celo nove besede: zrnjenje (Šegula 1986: 39), s^ženje (43), srénjenje (46). Omemba nóvosti izrazov je hkrati z avtorjem zabeležena v opombi pod črto. Izraz srenjenje je uvedel C. Malovrh, sreženje in zrnjenje pa Pavle Šegula.
Terminološki slovar Sneg in plazovi avtorja Pavla Šegule (1995) prav tako prinaša množico novih terminoloških zvez: nakódrani snég, pühasti snég, vé-
8	Z enakimi nameni se kopičijo termini s področja terminologije o snegu tudi danes. Primerjaj nasvete iz knjige o turnem smučanju z naslovom Skrivnosti nedotaknjenih strmin: »Mraz je, sneg je suh in nepredelan. V tanki snežni odeji se ob hudem mrazu pospešeno razvija globinski srež. Pršič in plazovi nas čakajo več dni. /.../ Na prisojnih pobočjih nas vse bolj razveseljuje sren, na osojah in v gozdu pa najdemo vse, odpršiča do lomljivih klož.« (Črnivec, Terčelj 1997: 47) (Termine poudarila L. B.)
9	To še toliko bolj, če upoštevamo obstoj fraz »to me toliko skrbi kakor za lanski sneg« in »za to toliko maram kakor za lanski sneg«, kar pomeni 'nič'. Beseda je namreč po zapletenih zakonih psiholingvistike pristala kot jezikovna okamenina na doživljajskem področju človeške indiferentnosti.
zani snég, žtvi snég, sipki snég, spomladànski snég, ki so bolj ali manj živele v knjižnem jeziku, le da so se zdaj našle druga ob drugi.
Ob teh izrazih gre omeniti tudi rabo določne oziroma nedoločne oblike ob posameznih zvezah. Vprašanje določne in nedoločne oblike je pri teh zvezah vedno aktualno in deloma nepredvidljivo. Pri tem se ni moč izogniti občutku, da je določna oblika nekako prisiljena. Medtem ko je pri nekaterih zvezah, npr. umétni snég, plovni snég vrstnost izraza nedvoumna, pa je pri drugih zvezah (móker, suh, stàr, nòv snég) gotovo v ospredju pomenska sestavina lastnosti, kvalitete in ne vrstnosti, kar pogojuje rabo v nedoločni obliki. Lahko bi rekli, da so te besedne zveze dvooblikovne;10 če je v ospredju »globinsko« gledanje enega tipa snega, določitev kvalitete, je besedna zveza v nedoločni obliki (na primer suh sneg, moker sneg, star sneg), če pa gre za določitev tipov v horizontalni smeri, pa je določna. Nekatere zveze bolj težijo k prvemu, druge k drugemu opredeljevanju.
Obsežno zbirko besednih zvez z jedrnim samostalnikom sneg zajema tudi gradivo za Slovenski smučarski slovar, ki v sodelovanju s Smučarsko zvezo Slovenije nastaja v Sekciji za terminološke slovarje Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Različni vidiki oziroma pomenske sestavine, ki napajajo besedne zveze s sneg, so:
-	glede na izvor: izpihani snég, kompàktni snég, naràvni snég, téhnwni snég, umétni snég,11
-	glede na izoblikovanost v naravi: jamičasti snég, k0nčasti snég, skórjasti snég,
-	glede na obdelanost z vetrom: kl0žasti (kl0žnasti) snég, kl0ža, mehka kl0ža, napihani snég, žtvi snég, vejavica,
-	glede na prehojenost: célec, céli snég,
-	glede na obdelanost na smučišču: glàdki snég, poteptàni snég, teptàni snég, zbiti snég,
-	glede na obliko kristalov: bunčičasti snég, drobnozrnati snég, mókasti snég, prhki snég, poprh, srhlina (SSKJ), sipki snég, grobozrnati snég, zrnati snég, zrnec, s^ž, globmski s^ž, površmski s^ž, babje pšeno,
-	glede na skorjasto izoblikovanost vrhnje plasti snežne odeje: osrénjeni snég, osrnicasti snég, srén,
-	glede na gibanje plasti v snežni odeji: drséči snég, plovni snég, plàvni snég, kotaUči se snég, polzéči snég,
10	Ta trditev v normativni slovnici najbrž ne bi bila potrjena, a jo raba registrira tudi pri besednih zvezah z drugih področij, npr. bel kruh, črn kruh.
11	Umetni sneg je bil prvotno izraz za sneg, izdelan s posebnimi napravami (prvič leta 1950 brata Tropeano v ZDA in na smučišču prav ta dva leto dni kasneje), vendar so kasneje z dogovorom na strokovnem srečanju izraz umetni sneg zamenjali z izrazom kompaktni sneg. Umetni sneg ni izdelan iz umetnih primesi, kemikalij, temveč je narejen s pripravami, ki imajo posebne šobe, z mešanico vode in zraka pod visokim ali nizkim tlakom. Izraz umetni sneg bi namreč lahko kdo razumel, da je skrajno škodljiv okolju in naravi (pojasnilo Aleša Gučka).
-	glede na stopnjo sprijetosti v snežni odeji: kompäktni snég, sprijéti snég, nèsprijéti snég, uležani snég, putr,
-	glede na debelino snežne odeje: debéli snég, globoki snég,
-	glede na vsebnost vode: gnili snég ali gnilec, gnój, mókri snég, omečeni snég, otäjani snég, puhli snég, mokri srénec, suhi snég,
-	glede na precejšnjo stopnjo vlage: lépki snég, vlažni snég,
-	glede na optimalno stopnjo vlage: pršw, srénec, suhi srénec,
-	glede na temperaturo, pri kateri naletava: južni snég, mehki snég,
-	glede na težo: lähek snég, puhasti snég, puhec, rähli snég,
-	glede na stopnjo zmrznjenosti: ledéni snég, zmrznjeni snég, trdi srénec,
-	glede na spremembo zaradi toplote: odjuženi snég, ojuženi snég, oméčni snég,
-	glede na časovno bližino pojavitve: nòvi snég, svéžec,
-	glede na časovno odmaknjenost pojavitve: stäri snég,
-	glede na postopno »minevanje«: kopmči snég,
-	glede na dolgotrajen obstoj: véčni snég, zeleni snég, firn,
-	glede na psihično ugodno počutje: vesélec,
-	glede na površino snežne odeje: obučeni snég,
-	dialektizem: kukavičji sneg - 'zadnji sneg v letu, ki pade, ko že poje kukavica'.12
Ob množici pridevniških zvez z jedrnim samostalnikom sneg jih je tudi nekaj, ki besedotvorno niso vezane na ta koren. Večina je stilno nezaznamovanih; s področja turnega smučanja pa so strokovno pogovorne (putr). To je namreč področje smučanja, ki je po prostoru »gibanja« primarno in s stališča vrst snega najbolj aktualno. Ker se spreminjajo okoliščine drsenja, je poimenovalna potreba tu še aktualna, zato nastajajo novi izrazi (putr, gnoj, svežec, veselec). Sicer so to obrobni izrazi, mogoče v rabi samo v ožjih krogih in jih knjižni jezik in uradna smučarska terminologija sprejema kot obrobne, pa vendarle kažejo na rodovitnost slovenskega jezika. Smučanje je do pojava športnega smučanja med obema vojnama bilo pravzaprav samo turno smučanje, le športni vidik je bil bolj ali manj prikrit.
Izrazi za smuči
Splošno znano je, da se je na Slovenskem smučarstvo najprej razvilo na Blokah. Prvi znani zapis o smučanju na Slovenskem v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689 se nanaša prav na bloško smučanje.13 Natančen opis
12	Besedna zveza kukavičji sneg je poznana v Žireh.
13	Valvasorjev zapis o smučanju na Blokah je tak: »Poleg tega poznajo kmetje ponekod na Kranjskem, zlasti na Turjaku in tam okoli, neki redek izum, kakršnega nisem videl še nikoli v nobeni deželi, namreč da se spuščajo pozimi, ko leži sneg, po visokem hribovju z neverjetno naglico v dolino. V ta namen vzamejo po dve leseni deščici, četrt palca debeli, pol čevlja široki in približno pol čevlja dolgi. Spredaj sta deščici ukrivljeni in
drsenja po snegu z napravo, kateremu so podlaga v prevodu opisno imenovane »lesene deščice«, sproža domnevo, da so morali za to napravo obstajati posebni izrazi. Trditev izhaja iz najbolj vsakdanjega preprostega jezikovnega načela, da ima predmet, ki obstaja v stvarnosti, še posebej, če je to povezano z določeno vsakdanjo uporabnostno funkcijo, ime. Kot posebna oblika gibanja je glede na običajna pravila o poimenovanjih določenega pojmovnega polja po vsej verjetnosti obstajal tudi izraz za tako gibanje.14 Kateri so bili ti izrazi, je za sedaj žal neugotovljivo. Predvidevamo pa lahko, da so vsebovali pomensko sestavino drsenja, kar posredno potrjuje tudi etimologija izraza smuči. Ta se navezuje na besedno družino smučati. Izraz smučati seže v cerkvenoslovanščino in je pomenil 'drseti, plaziti se'. Izraz je rekonstruiran tudi v praslovanščini s pomenom '(hitro) drseti, hitro se premikati'. (Bezlaj 1995: 277; Snoj 1997: 587) Predvidevamo, da je bila ta pomenska sestavina prvotna podlaga tudi teh izrazov.
Boris Orel navaja, da je prvi do sedaj znani zapis za to napravo v slovenščini izraz šmeče. Uporabil ga je Jožef Bevk, kaplan na Blokah, ki je pod psevdonimom Podgrivarski v Kmetijskih in rokodelskih novicah leta 1845 v sestavku z naslovom Huda zima na Blokah in raba šmečev natančno opisal, kakšne so tedanje smuči bile.15 (Orel 1964: 46) Orel omenja še Frana Erjavca. V sestavku
navzgor zavihnjeni, na sredi je usnjat jermen, da se vtikajo noge vanj; na vsako nogo se pritrjuje po ena taka deščica. K temu ima kmet še čvrsto gorjačo v rokah; to si nastavi pod pazduho pa se drži ob nji močno nazaj, da mu je za oporo in krmilo, in tako se driča, lahko bi napisal tudi smuka ali leti po najbolj strmem pobočju. Zakaj vtem, ko stoji na deščicah in se prav trdno, da, z vso močjo naslanja na gorjačo, jo reže tako urno navzdol, da presega skoraj vsako domišljijo in v hitrosti nič ne zaostaja za tistimi, ki se na Holandskem z drsalkami vozijo po ledu. Vsak trenutek se utegne izogniti vsemu, kar mu je napoti, bodi že drevo ali skala, bodi kaj drugega takega. Noben hrib mu ni prestrm, noben z drevjem tako gosto porasel, da se ne bi mogel na ta način drkati po njem. Zakaj kjerkoli mu stoji kaka ovira napoti, povsod je kos svoj smuk po kačje kljukati in vijugati. Če pa je pot povsem prosta, nezarasla in brez opotike, se drevi lepo naravnost, in sicer venomer tako stoje in navzad oprt na gorjačo: te se drži možak s tolikšno silo in močjo, tako čvrsto in trdo, ko da bi ne imel nobenega uda in nobenega sklepa.« Valvasor 1994: 94.
14	Običajne besedotvorne pomenske kategorije, ki se pojavijo ob določenem pojmu, so pri samostalniku: 1. vršilec dejanja (oseba), 2. vršilnik dejanja (predmet, stvar) 3. dejanje, stanje, potek 4. rezultat dejanja 5. mesto, čas dejanja 6. snov. Prim. Jože Toporišič, Slovenska slovnica 2000, str. 161-169.
15	»Hočem pri ti priliki tudi popisati eno prav pripravno in priročno orodje, kteriga se pozimi tukej ljudje poslužvajo in ktero je tudi priporočevati tistim, kteri v merzlih krajih, kjer jih debel sneg in zametje nadlegujejo, stanovati morajo. To orodje imenujejo šmeče in tudi plohi se mu pravi. Šmeče so bukove deske, po 5 čevljev dolge, 6 do 7 palcev široke in pol palca debele. V sredi so z usnjato podvezo previdene, kamor se stopalo vtakne, de k nogi desko drži in kjer se stopi, de ne polzi, je klobučina perbita. Sprednji konec šmečev je senem enak; de v sneg ne rije, je nekoliko zakrivljen, kar se lahko naredi, če se v to rabo odločena in gladko razoblana deska pri ognju ogreje in umetno zakrivi /. /«
Iz potne torbe, objavljenem v Letopisu Matice slovenske leta 1883, pravi, da sicer rabijo izraz smuči v pomenu sani, le »okrog Loža, Oblok in Lašč imenujejo smuči, f. pl.,16 nekako naredbo za hojo po snegu, ki je različna od 'krpelj'.17 Nadalje je izraz zapisan v pesmici Frana Levstika Kako je v Korotani (Šala). (Batagelj 2008: 29) Batagelj navaja še druge izraze za smuči, ki so se pojavljali v časopisju in revijah ob koncu 19. stoletja: snézke na Trnovski planoti, lesène drkalice, lesène cókle, plohi (izraz je zapisal Podgrivarski kot sopomenka za šmeče), skije, dolge krplje na Pohorju (Batagelj 2008: 53, 134, 152).
Maks Pleteršnik v svojem Nemško-slovenskem slovarju iz leta 1894/95 besedno družino smuč prikaže z naslednjimi izrazi: smuč, smučati, smuče, smučice, smučkati, smučke, smuka. Za izraz smuč, ki je koren v besedni družini, so navedeni trije pomeni. Prvi ima nemški ustreznik die Schlittenkufe, slovensko sanica, z viri Oroslav Caf (C.) in Marko Pohlin (Poh.). Pleteršnik je opazil pogosto rabo v množini, zato je navedel množinsko obliko »smuči« z nemško ustreznico der Schlitten, slovensko sani, sanke. Vir za ta pomen je Matej Cigale in z območja Krasa Fran Erjavec (Iz popotne torbe). Drugi pomen je za našo razpravo najbolj zanimiv. Nemške ustreznice Pleteršnik ni našel, zato je dodal opis: eine Art Schneeschuhe, v dobesednem prevodu »vrsta čevljev za v sneg«. V oklepaju je nato dodan pomenski opis v slovenščini, ki nam popolnoma približa izraz smuči v današnjem pomenu. Po Pleteršniku so to »dolge tenke deske, pod podplate privezane v hojo po snegu«. Kot vir je na prvem mestu navedeno slovarsko gradivo Frana Miklošiča, sledi mu Caf. Poleg sta navedeni tudi dve širši območji, Dolenjska (Dol.) in Notranjska (Notr.) z virom Iz popotne torbe Frana Erjavca. Druge pomenske razčlembe v okviru te iztočnice za obravnavano tematiko niso pomembne.
Naslednji izraz s korenom smuč, naveden v Pleteršniku, je glagol smučati smučim. Njegova paradigmatika se ne pokriva z izrazom, ki se nanaša na sneg (smučati smučam), zato ju lahko obravnavamo kot homonimna izraza. Glagol smučkati in samostalnik smuče pomensko prav tako nista vezana na sneg. Vendar oba izraza vsebujeta pomensko sestavino hitenja, ki je bila podlaga, da so se izrazi lahko začeli pomensko širiti tudi na področje nove športne dejavnosti. Taki pomenski prenosi niso bili potrebni pri samostalnikih smučice in smučke. Smučice so sopomenka izrazu smučke; ta izraz pa je prikazan kot manjšalnica od smuči.
S stališča smučarstva sta zanimiva drugi in tretji pomen pri izrazu smuka, pri katerem je v drugem pomenu naveden isti nemški ustreznik (die Schlittenkufe - slovensko sanica) kot pri izrazu smuč, v tretjem pa le delno drugačen (eine Art Schneeschuhe pri izrazu smuč : der Schneeschuh pri izrazu smuke). Zveza s pomenom hoja oziroma drsenje po snegu je tako razpoznavna.
16	Femininum plurale.
17	Fran Erjavec, Iz potne torbe. V: Letopis Matice slovenske za leto 1882-1883. Ljubljana, 1883, 238.
V Pleteršnikovem slovarju je opazna navedba virov z Dolenjske in Notranjske. Nedvomno je v to območje mogoče zajeti Levstikovo domače okolje in Bloško planoto, kar je dodaten vir, pridobljen po drugi poti, za obstoj izraza smuči v pomenu priprava iz dveh desk v tem prostoru. Navedba Dolenjske in Notranjske je dokaz, da je tudi Pleteršnik izraz smuči in smuke registriral v narečni rabi. Izraz smuč v današnjem pomenu je bil torej prvotno narečni izraz na delu Dolenjske (»okrog Loža, Oblok in Lašč«) in na Notranjskem (Bloke). V tem slovarju sta izmed šestih izrazov torej dva, ki imata pomen smuči v današnjem pomenu (smuč(i) in smuke). Ker se delno pokrivajo tudi viri zanju (Cigale), lahko predvidevamo, da sta živela na istem območju.18
Pozornost vzbuja tudi Pleteršnikova navedba izrazov, ki so del današnje smučarske terminologije (smučati, smuče, smučke; smučkati), a so v Pleteršnikovem slovarju prikazani v pomenih, ki so se opustili ali pa so mogoče danes v rabi še kje v narečjih. Ne glede na to, je navedba teh izrazov, čeprav v delno drugačnem pomenu, sama po sebi zadosten dokaz, da so izrazi bili del takratnega leksikalnega sistema in tako pogosti, da so bili zajeti v slovar. S pomenskimi sestavinami (hitenje, drsenje), ki so bistvene tudi za današnje pomene teh izrazov, je bila dana podlaga za pomenski razvoj v smučarske termine. Trditev, da jezik rabi manjšo moč za razvijanje pomena kot pa za zapolnjevanje belih lis z oblikovanjem popolnoma novega izraza, je omenjena le kot predpostavka. Kljub temu pa sloni na dejstvu, da je pri stopenjskem razponu od že oblikovanega izraza, čeprav z drugačnim pomenom, do uveljavitve novega pomena le krajša pot, kot pa če izraz na novo nastaja. Prva stopnja je namreč že izpolnjena.
Smuška terminologija Rudolfa Badjure (1921) je dala izrazu smuči in tej besedni družini vidno mesto. Ob tej prvi slovenski zbirki smučarskega izrazja je smiselno navesti glavni cilj, ki si ga je zadal avtor. Ta je »pojasniti novincu smučarju turistu najpoglavitnejše pojme in izraze, ki jih rabi pri smuškem športu, da se mu ni treba posluževati tujih, grdih spakedrank«. Iz citata je mogoče
18 Zagonetno je ugotavljati, kako je potekal razvoj od pomena smuči > sanke do današnje stopnje smuči > priprava iz dveh desk. Raba izraza smuči v pomenu (večje) sanke je bila v narečjih živa še v 60. letih 20. stoletja. Avtorica sestavka se spominja, da so v Žireh še v 60. letih 20. stoletja današnje smuči imenovali ški, (večje) sanke pa smuči (smàči). Popularizacija območja, kjer se je rabil izraz smuči v pomenu naprava za drsenje po snegu, to pa je območja Dolenjske in Notranjske (Bloke) v strokovnih časopisih, je zagotovo prispevala svoje, prav tako Badjurovo priporočanje teh smučarskih izrazov iz njegove Smučarske terminologije in registracija v Slovenskih pravopisih, kot bo navedeno v nadaljevanju. K temu lahko dodamo še Badjurovo organiziranje smučarskih tečajev. Prav jezikovni položaj poučevanja je ugoden za širjenje določene terminologije. Seveda so to le domneve, ki pa ne zajamejo nepredvidljivih psiholingvističnih motivov. - Tudi zelo stari zapisi skandinavskega, ruskega, laponskega izrazja omenjajo izraz sani, ki bi bile lahko tudi ime za smuči, kar je razbrati iz podob, na katerih je mogoče natančno videti smučarje in smuči. Podobno velja za izraze krplje in smuči, kjer se le s slike vidi, za kaj gre. Torej tudi v domovini prvobitnega smučanja prvotno niso ločevali smuči od sani. Tudi stari nemški Schneeschuh je prvotno pomenilo krplje in tudi smučka, kar je mogoče razbrati s slik. (Pojasnilo Aleša Gučka.)
razbrati dvojnost tedanje smučarske terminologije, na eni strani domača, na drugi pa tuje, po izvoru nemško izrazje, z današnjega socialnozvrstnega stališča nižje pogovorno, do katerega ima avtor odklonilen odnos.19
Prva od Badjurovih ugotovitev v Smuški terminologiji je, da so »sredstva in priprave, ki jih denemo na noge, da se nam ne vdira toliko, kadar hodimo po snegu, /so/ dvojne vrste: krplje in smuči.« V nadaljevanju opisuje krplje, nato pa se osredotoči na smuči:
V debelem, mehkem snegu pa s krpljami ne prideš daleč. V tem slučaju rabimo tanke, dolge deske pod nogami, ki imajo pred krpljami i to neprecenljivo vrednost, da z njimi tudi lahko drsaš; imenujemo pa le-te priprave:
2.	smuč^, pl. f. od smuč, (Bl)
3.	smuke, pl. f. od smuka, e. (Bl)
4.	smuče, pl. f. od smuča, e. (Bl)
5.	smučice, pl. f. od smučwa, e; t. s.: otroške smučke,
6.	smučke, pl. f. od smučka, e, deminutiv od smuči, s. manjše, lažje vrste. (Bl) (Badjura 1921: 3)
Badjura loči celo posamezne vrste smuči. Tako pravi:
Razločujemo pa: smuč^ in smučke za navadno rabo, smuke ali smuče (težja in daljša vrsta smuči), ki jih rabijo smučarji skakači posebno za skok in pa male smučke za deco, ki jih nazivljemo smučwe (Badjura 1924: 21).
Natančnost se izraža v njegovem priporočenem izgovoru ob izrazih smuči in smučice; po njegovem naj bi se glas /u/ izgovarjal kot »polglasni e«. Ob opozorilu na ta izgovor in ob upoštevanju pojava slekanja20 v nekaterih slovenskih narečjih se nam tudi izraz šmeče iz 19. stol. razkrije v novi, bolj nazorni luči. Badjura glede na širino smuči opredeljuje še izraze šestice, sedmice, osmice, devetice, lovske ali letne smučke (Badjura 1924: 22).
Smučarsko izrazje, zbrano pri Badjuri, je odraz velike razširjenosti predmeta pričujoče obravnave - smuči. To razkriva tudi Badjurova pripomba ob navedbi manjšalnice smučice: »Na Blokah ima že vsak petletni fantiček ali punčka svoje smučke.« (Badjura 1921: 3) Posameznim vrstam glede na namen se pridružujejo izrazi s številskim korenom (šestice, sedmice idr.). Ti so se opustili, a dokazujejo tudi tehnološko pestrost desk za smuči. Batagelj zapis domačih izrazov povezuje z načrtnim prizadevanjem za uveljavitev »čistih«, z narodnim uzaveščanjem povezanih slovenskih izrazov (Batagelj 2008: 52-58). Nedvomno je to neizpodbitno zunajjezikovno dejstvo, ki ga socioligvistika ne
19	V nadaljevanju Badjura v več razdelkih obravnava izrazje, ob katerih so zapisani tudi »tuji, grdi«: ob dereznikih Badjura na primer opozarja, naj se ne rabi gurte, ob nahrbtniku ne rukzak itd. Razdelek z naslovom Smuška tehnika začne z naročilom, v katerem je zapisan tudi izraz ski: »Gibanje po snegu na smučeh izražamo jako različno - samo ne 'ski voziti',« (poudaril Rudolf Badjura). Torej je vzporedno ob izrazu smuči živel tudi izraz ski.
20	SSKJ: slekati /... / lingv. izgovarjati sičnike in šumevce tako, da ni razlike med s in š, z in ž: v nekaterih vaseh v Baški grapi slekajo.
zanemarja, dodati pa je mogoče tudi normo jezikovnih priročnikov, ki smuči že od Pleteršnika deklarirajo kot edini termin za to napravo. Levčev Slovenski pravopis iz leta 1999 nima še nobenega izraza, ki bi se navezoval na smučar-stvo. Prav nenavadno dejstvo pa je, da ima Breznikov Slovenski pravopis iz leta 1920 kljub zelo skromnemu slovarskemu delu že registriran izraz smuč, ž, Breznik-Ramovšev pravopis iz leta 1935 pa prinaša celo besedno družino: smuč -i ž; nav. množ. smuči /.../; smučke, smučati se, smučar, smučarka, smučkati se, smuka. Ob dejstvu, da izraza sneg ni, je to v smučarski terminologiji prava mala revolucija.
S priporočenimi izrazi za smuči v Badjurovi Smuški terminologiji in z upoštevanjem izrazov v normativnih jezikovnih priročnikih so bili dani temelji za njihovo nadaljnjo uveljavitev. Med obema vojnama se je z razvojem smučarstva ta izraz tako dokončno utrdil v knjižnem jeziku. Joža Glonar ima v Slovarju slovenskega jezika (Glonar 1936: 359) besedno družino že popolnoma »posodobljeno«: smučar; smučati, smučim švigati; smučati, smučam se: na smučeh; - smučkati se; smuči /.../; smučice: majhne smuči za otroke; smučina; smučka: posamezna smuč; smučke - smuči; smuka 1. sneg ali teren, ugoden za smučanje; tam je dobra smuka; za jutri se obeta dobra smuka; /. /
Izrazje samo pa posredno odraža tudi premik v vrednotenju novega športa. Že leta 1931 se je začelo smučanje obravnavati kot slovenski nacionalni šport.21 Obenem se pojavlja tudi ponos, da Slovenci nismo prevzeli izraza ski z nemško govorečega območja, kar je sicer pogosto pri drugih evropskih narodih. Batagelj navaja eno od tovrstnih mnenj iz takratnega časopisja:22
Že mladim je treba privzgojiti ponos, da smo Slovenci v vsej Srednji Evropi edini, ki poznamo že stoletja smuči in imamo poleg Rusov in Norvežanov edini svoj lastni izraz'2'3 za smučke (Batagelj 2008: 47).
Širjenje pomenskega polja se je zato v naslednjih desetletjih opravljalo z dodajanjem vrstnih pridevnikov k jedrnemu samostalniku: turne smuči, älpske smuči, tekaške smuči. To se dogaja še danes. Ob pojavu novih karving smuči se je pojavila množica slovenskih sopomenk. Dejanje samo je zajeto v izrazu
zarézne smuči, geometrija smuči v izrazu ukrivljene smuči, smuči s poudarjenim
21	»K današnji mednarodni zimski olimpijadi v Bohinju. Smučanje - slovenski narodni šport. Samo v skandinavskih deželah je smučanje tako staro kot na Slovenskem, sicer pa nikjer v Evropi. Ima namreč 700-letno tradicijo in že Valvasor nam pripoveduje o smučanju bloških kmetov. V zadnjih letih se je pa z neverjetno naglico razširilo po vsej Sloveniji in danes smučata kmet in meščan, moški in ženska, staro in mlado.« Ilustrirani Slovenec, tedenska priloga Slovenca, leto VII, 1. februar 1931, št. 5, str. 35.
22	Vrtec, let. 71 (1940-41), št. 6, str. 223.
23	To se pojavlja v literaturi o smučanju tudi dandanašnji. Prim. Aleš Guček, Po smučinah od pradavnine, Ljubljana 1998, str. 8: »Posebej smo lahko ponosni, ker smo med redkimi narodi na svetu, ki ima svoje posebno ime za 'smuči' namesto po Skandinavcih prevzete besede 'ski'.«
strànskim lókom; v ta okvir bi sodil tudi izraz oblikovàne smuči Metaforični poimenovanji sta metuljaste smuč^ in lopàtaste smuči24
Tehnološki razvoj se v jeziku ni odrazil samo v novih izrazih, ampak tudi v poimenovalni potrebi po opredelitvi »prejšnjih« smuči. Izraz smuč^ brez poudàrjenega strànskega lóka je zanikani izraz novega poimenovanja, a kljub temu precizno opredeli pretekle smuči. Pridevnik klasičen v zelo pogostem izrazu kMsične smuč^ pokriva široke kolokacijske možnosti, kar ne pripomore k enoznačnosti pomena. Ob tem se pojavlja še izraz ràvne smuč^, katerega pomenska podlaga zadeva geometrijo smuči, kar je za natančnost pomena bistveno. V pogovornem jeziku se sliši tudi izraz sulice. Izrazaparalélne smuču ki se tudi pojavlja, stroka ne priznava, ker naj bi bila ta zveza pogovorna za pomen paralelno postavljene smuči.
Sklep
Glede na prikaze izraza smuči v Pleteršniku in posamezne zapise iz 19. stoletja je bil ta izraz prvotno narečen. Iz časa, ko so smuči bile lesene, se je ohranil izraz dile, dilce, dèske, dèščice, ki se danes rabijo kot pogovorni izrazi za sodobne smuči. Glede na les, iz katerega so izdelane, sta motivirana izraza hikorice (smuči iz hikorijevega lesa25), jesénove smuč^. Pridevniške zveze opredeljujejo tudi drugačno snov, iz katere so smuči izdelane (pMstične smuč^), izvor (ljudske smuči; bl0ške smuč^ (Bloke), novàške smuč (Novaki), póhorske smuč^ (Pohorje)). Teren zaznamujejo izrazi àlpske smuč^, turne smuč^, namen uporabe izrazi skakàlne, tekàske (v preteklosti lovske smuč^, lógarske smuči). Obliko oz. geometrijo smuči opisujejo izrazi smuč^ s poudàrjenim strànskim lókom (prevzeto kàrving), ràvne smuč^, kMsične smuči Pomenska sestavina razsežnosti tiči v izrazu kràtke smuč^, kar je podomačeni izraz za prevzeti big foot. Način izdelave opredeljuje izraz lépljene smuč^ (v preteklosti žebljàne smuči).
V žargonu se pojavljajo še izrazi, ki so besedotvorno motivirani s stvarnim lastnim imenom. To je ime izdelovalca, tovarne: Elan > elànke. Angleško govorno postavo (racing) oziroma krajšavo (RC) ima izraz ercejke > smuči z oznako RC. Ob pojavu smučanja po starem se pojavljajo izrazi, povezani z njim, kot so lók smučka, lók smuč^, redko tudi smučka z ogràjo. Opirajo se na novaško smučanje s posebno smučko, ki se je pojavilo po prvi svetovni vojni v zaselku Novaki pri Cerknem.
Izrazi za sneg in smuči se pojavljajo v vseh socialnih jezikovnih zvrsteh; obe pojmovni skupini sta tvorni še danes. Pomemben delež izrazov iz obeh skupin je v preteklosti živel v narečjih. Od tu so prešli v knjižni jezik in so
24	Za uveljavitev domačih izrazov se je s številnimi članki po strokovnem in siceršnjem časopisju posebej prizadeval Aleš Guček.
25	Slovar slovenskega knjižnega jezika: Mkori -ja m (i) severnoameriško drevo, ki daje trd, prožen les.
sedaj nepogrešljive enote slovenske smučarske terminologije. Živost le-te se izkazuje tudi v izraznem odzivanju na nove tehnološke dosežke.26
LITERATURA
Rudolf BADJURA, 1921: Smuška terminologija. Ponatis po Sportu 1920/1. Ljubljana.
—, 1924: Smučar. Ljubljana.
Borut BATAGELJ, 2008: Socialna zgodovina smučanja na Slovenskem. Doktorska disertacija. Ljubljana. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Oddelek za zgodovino.
Francka BENEDIK, 1990: Poimenovanje gozda in refleksi e v besedi sneg v slovenskih govorih. RazpraveXIII. Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Ljubljana. Razred za filološke in literarne vede.
France BEZLAJ, 1995: Etimološki slovar slovenskega jezika, Tretja knjiga, P-S, Ljubljana.
Borut ČRNIVEC in Andrej TERČELJ, 1997: Skrivnosti nedotaknjenih strmin. 101 nasvet za smučanje zunaj urejenih smučišč. Samozaložba. Ljubljana.
Arnoll DALEN, 1998: Scandinavian ski terminology. History of Skiing. Conference Holmenkollen. Oslo 16.-18. 9. 1998. 50-57.
Ilustrirani Slovenec, tedenska priloga Slovenca. Leto VII, 1. februar 1931, št. 5.
Joža GLONAR, 1936: Slovar slovenskega jezika. Umetniška propaganda. V Ljubljani.
Aleš GUČEK, 1998: Po smučinah odpradavnine. Ljubljana: Magnolija.
Drago KLADNIK et al., 2005: Geografski terminološki slovar, ZRC SAZU. Geografski inštitut Antona Melika. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. ZRC SAZU. Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Fran LEVEC, 1899: Slovenski pravopis.
Boris OREL, 1964: Bloške smuči. Vprašanje njihovega nastanka in razvoja. Ljubljana. Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Inštitut za slovensko narodopisje.
Zdravko PETKOVŠEK in Zvonka LEDER (ur.), 1990: Meteorološki terminološki slovar. Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Društvo meteorologov Slovenije. Ljubljana.
26 Za pomoč pri iskanju literature in za številne strokovne dopolnitve se najlepše zahvaljujem Alešu Gučku, avtorju več knjig o smučarstvu, zlasti o njegovi zgodovini, in pobudniku Slovenskega smučarskega slovarja, za strokovno presojo pa prav tako turnemu in alpinističnemu smučarju mag. Andreju Terčelju.
Planinski terminološki slovar, 2002. Slovensko-angleško-nemško-francosko-itali-janski slovar planinskega, alpinističnega, plezalskega izrazja. Komisija za izdelavo Planinskega terminološkega slovarja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Maks PLETERŠNIK, 1974: Slovensko nemški slovar, A-O, P-Ž, reproducirani ponatis. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1994. Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Inštitut za slovenski jezik. DZS.
Marko SNOJ, 1997: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Pavle ŠEGULA, 1986: Sneg, led, plazovi. Priročnik za planince, smučarje in druge. Ljubljana. Planinska zveza Slovenije.
--(ur.), 1995: Večjezični slovar - Sneg in plazovi. Gorska reševalna služba pri
Planinski zvezi Slovenije. Ljubljana.
Jože TOPORIŠIČ, 2000: Slovenska slovnica. Založba Obzorja.
Janez Vajkard VALVASOR, 1994: Slava vojvodine Kranjske. Mladinska knjiga.
THE TERMS FOR SNOW AND SKIS IN SLOVENIAN SKIING TERMINOLOGY
Slovenian skiing has a long tradition. Skiing at Bloke was described by J. V. Valvasor (1689). In line with the conceptual needs arising from a specific movement with a certain device, which was based on daily practical needs, an expression probably existed for it. The origins of Slovenian skiing terminology date back to the 19th century. Particularly in the second half of the century, various newspapers already published dialect entries of the term "skis" from different parts of Slovenia in its present-day meaning, which proves that "skis" was initially a dialect term. This is confirmed by the entries of terms from the word family containing the root word skis in Pleteršnik's dictionary. Skiing terminology was one of the first to be written. Its foundations were laid in the works of Rudolf Badjura, Smuška terminologija (Skiing Terminology) (1921) and Smučar (Skier) (1924). Badjura's list of skiing terms is not based solely on the currently recognised method of proceeding from materials and word use, which is decisive for their registration in collections; he also documented the sources (Bloke in the Notranjska region and individual places in Gorenjska). Among the terms registered in his works are many expressions for snow and skis. These are distinguished by their purpose of use and scope. The term ski(s) was registered in Slovenski pravopis (Slovenian Orthography) in 1920, and later extended into a word family in the orthography issued in 1935 and subsequent years. In the Dictionary of the Slovenian Language (1936), Joža Glonar listed the entire word family using completely modern meanings. In the following decades, its semantic field expanded with the addition of relational adjectives to the head noun: race skis, piste skis, allmountain skis, powder skis, freeski skis, backcountry skis. This is still occurring today. With the appearance of new carving skis, a multitude of Slovenian synonyms appeared (skis with accentuated side arcs, groove skis, butterfly skis, and others). This reveals the creativity of Slovenian skiing terminology in the present-day, which is amply evident in modern publications (Pavle Šegula, Sneg, led, plazovi (Snow, Ice, Avalanches)
(1986), and his multilingual dictionary - Sneg in plazovi (Snow and Avalanches) (1995), Borut Batagelj, Socialna zgodovina smučanja na Slovenskem (Social History of Skiing in Slovenia) and Slovenski smučarski slovar (Slovenian Skiing Dictionary), which is prepared in Scientific Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts.
Slovarsko gradivo Ftičarjevega romana Za napršnjek vedrine1
Natalija Ulčnik
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, SI - 2000 Maribor, natalija.ulcnik@uni-mb.si
_ scn iii/2 [2010], 125-137 _
Za napršnjek vedrine (2004, 2006) avtorja Jožeta Ftičarja predstavlja prvi slovenski narečni roman, v širšem smislu pa ga lahko razumemo tudi kot nadaljevanje in nadgradnjo stare prekmurske knjižne ustvarjalnosti. V prispevku je analizirano in ovrednoteno slovarsko gradivo, ki je izšlo kot dodatek k romanu. V njem je avtor zbral skoraj 3000 leksemov, za katere je predvideval, da jih sodobni (ne)prekmurski bralec ne bi mogel razumeti. Pomen slovarja se pokaže tudi v okviru prekmurskega narečnega slovaropisja, saj so vanj vključene številne enote, ki pred tem še niso bile evidentirane.
Za napršnjek vedrine (2004, 2006) by Jože Ftičar represents the first Slovene novel written in dialect. In a broader sense it can be considered the continuation and upgrading of the old Prekmurje literary production. The present paper aims to analyze and evaluate the lexicographical material issued as a supplement to the novel. In it the author gathered almost 3,000 entries for items that he assumed the reader of standard Slovene would have difficulty understanding. The dictionary has also proven significant for Prekmurje dialect lexicography, since it includes entries that had not yet been registered.
Ključne besede: Jože Ftičar, Za napršnjek vedrine, narečni roman, slovar, prekmursko narečje, prekmurski knjižni jezik
Key words: Jože Ftičar, Za napršnjek vedrine, dialect novel, dictionary, Prekmurje dialect, Prekmurje literary language
1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega projekta J6-2238 z naslovom Slovenski jezik v stiku evropskega podonavskega in alpskega prostora, ki ga financira Agencija za raziskovalno dejavnost RS; odgovorni nosilec projekta je red. prof. dr. Marko Jesenšek.
0 Uvod
Jože Ftičar, dialektolog, prevajalec, scenarist in prekmurski narečni pisatelj (Just 2006: 184), je roman Za napršnjek vedrine, ki je v prvi vrsti namenjen Prekmurcem, objavil v dveh delih.2 Romaneskno besedilo, katerega značilnost je pisemska zgradba, je prvo, v celoti pisano v prekmurskem narečju oz. v njegovi dolinski različici,3 vendar bi lahko pri tovrstnih besedilih govorili tudi o nadaljevanju in nadgradnji stare prekmurske knjižne ustvarjalnosti.4 Zaradi predstavljenega obdobja (od tridesetih let 20. stoletja do konca druge svetovne vojne) je roman pomemben zgled postopnega jezikovnega približevanja obeh bregov reke Mure. Avtor je kot dodatek k romanu objavil tudi Slovar narečnih besed in besednih zvez dólinskega Prekmurja, v katerem je zbral skoraj tri tisoč geselskih (pod)iztočnic, za katere je predvideval, da jih sodobni (ne)prekmurski bralec ne bi mogel razumeti.
Ftičarjev roman Za napršnjek vedrine so že ovrednotili literarni zgodovinarji (Čeh 2007a, 2007b) in slovstveni folkloristi (Stanonik 2008), v prihodnje pa je zaradi izvirnega in zanimivega narečnega gradiva pričakovano, da bo roman postal tudi vir dialektoloških raziskav. Njegov slovarski del, ki je izšel kot dodatek k romanu, si zasluži posebno obravnavo, saj je tudi neodvisno od romana pomembno avtorjevo strokovno delo.
1 Slovarček kot dodatek (narečnim) leposlovnim besedilom
Literarni avtorji (zlasti socialni realisti) so v svoja knjižnoslovenska besedila pogosto vnašali pokrajinsko pogovorne ali narečne besede oz. besedne zveze (t. i. regionalizme in dialektizme), ki so postale opazna stilna prvina literarnega besedila.5 Zavedali so se, da ti leksemi, ki pogosto opozarjajo na pokrajinske jezikovne posebnosti ali karakterizirajo literarne osebe (Čeh 2007a: 666), ne bodo širše razumljivi, zato so se odločili za njihovo pomensko pojasnjevanje. To so naredili s podčrtno opombo na isti strani, kar se zdi v odnosu do bralca najprimernejše, ali pa so razlago besed podali na koncu romana v obliki slo-
2	Prvi je izšel leta 2004, drugi leta 2006. Roman je od leta 1980 v nadaljevanjih izhajal v zborniku Stopinje.
3	V Prekmurju ločujemo tri podnarečja, in sicer goričko (severno), ravensko (osrednje) in dolinsko (južno) podnarečje (prim. Greenberg 1993, Zorko 2005, Koletnik 2008).
4	Marija Stanonik (2007: 382-383) se sprašuje o upravičenosti uvrščanja tega romana k slovenski narečni književnosti, saj se dogajanje v romanu razvija v obliki pisem, torej izključno na podlagi pisane besede, narečje pa predpostavlja govorjeno obliko jezika. Tudi Peter Weiss (2000: 34) opozarja, da je »narečje v literarni rabi zapisano le približno in rado prehaja v nadnarečje«.
5	Narečno besedišče daje leposlovju posebno žlahtno noto, ga obogati s pristnostjo in mu nikakor ni v breme (Stanonik 2007: 345).
varčka.6 Nekatera sodobna prekmursko-porabska (nad)narečna leposlovna besedila pa so vzporedno prestavljena v knjižno slovenščino in s tem neposredno nagovarjajo vseslovenskega bralca, npr. mladinski roman Ferija Lainščka Pojeb na dejdekovom biciklini - Deček na dedovem kolesu (2001) ter porabske pripovedi Karla Holca z naslovom Andovske zgodbe - Andovske prpovejsti (2003).
V	prekmurskih leposlovnih besedilih zasledimo veliko seznamov besed oz. t. i. aneksnih slovarčkov (prim. Weiss 2009: 53). Med prvimi je nastala Razlaga narečnih in manj znanih izrazov v romanu Ferda Godine Bele tulpike, ki jo je v tretji izdaji (leta 1972) pripravil Jože Ftičar. V njej najdemo 46 iztočnic,7 razvrščenih po zaporedju strani od začetka do konca romana. Zgradba aneksne-ga slovarčka je nazorna in za uporabnika preprosta: številki strani, s katere je beseda izpisana, sledi naglašena iztočnica z morebitno glasoslovno različico, v oklepaju je dodano ponazarjalno gradivo (smiselno okrajšan izpis iz romana z ležeče zapisano iztočnično obliko), slovarski sestavek zaključuje pomenska razlaga, ki je lahko knjižna ustreznica ali opisna razlaga, npr.:
str. 58: prisùtati, tudi prisütati (prišutala je tiha jesen) - tiho priti, pritihotapiti se (Godina 1972: 275).
Pri treh iztočnicah je naveden tudi etimološki podatek (plebanuš iz lat. plebanus, batrìven iz madž. bator, hasnovàti tudi hasnìvati iz madž. hasznat), pri eni najdemo oznako ironično (prdaš 'motorno kolo') in pri eni krajevno področje rabe: ógrad tudi òugrad (Bistrica v Prekmurju).
V	romanih priznanega in večkrat nagrajenega vsestranskega ustvarjalca Ferija Lainščka, ki tematsko dosledno posega v prekmursko okolje, so uporabljene narečne besede pomensko pojasnjene v Slovarčkih manj znanih izrazov: v romanu Namesto koga roža cveti (2002) najdemo 37 dvodelnih gesel, ki jih je pripravil Franci Just, roman v treh novelah Ločil bom peno od valov (2003) vsebuje 35 takih gesel, njegovo vsebinsko nadaljevanje, roman Muriša (2006), pa 64 gesel.
Francek Mukič v Črnošolcu (2007)8 podaja 130 gesel, zbranih pod naslovom Slovarček porabskih izrazov (str. 249-253). Vključuje eno- in večbesedne iztočnice (npr. mali ž^pan občinski sluga; pfrožaba netopir; ščàp za gra fižolovka), ob občnih imenih pa navaja tudi lastna imena, npr. Slavsko Jugoslavija; Vaugri, Vógrin Madžari, Madžar.
6	Podobno je tudi v zbirki prekmurskih folklornih pripovedi z naslovom Brezglavjeki, Zgodbe s Prekmurja (razlaga besed pod vsako pripovedjo in Slovarček narečnih besed, str. 315-320; 372 gesel).
7	V naslednjih izdajah je iztočnic nekoliko več, npr. v izdaji iz leta 1980 jih je 51.
8	Mukič je besedilo sprva napisal v knjižni slovenščini, nato pa ga je prevedel v porabščino (Garaboncijaš; 2005) oz., kot ugotavlja Jože Ftičar, v »nadnarečni porabskoslovenski knjižni jezik« (Ftičar 2006: 164).
Primer prvega v celoti (nad)narečnega prekmurskega literarnega dela je roman Jožeta Ftičarja Za näprsnjek vedrine,9 ki vsebuje slovarček z naslovom Slovar narečnih besed in besednih zvez dólinskega Prekmurja (I. del: str. 171-212, 1844 gesel; II del: str. 189-203, 858 gesel). Če bi ob iztočnicah upoštevali še podiztočnice, bi število doseglo tri tisoč leksemov.
Namen teh zbirk prekmurskega besedja je prekmurščino približati mlajši prekmurski generaciji, ki pogosto več ne razume besedja stare (knjižne) prekmurščine,10 ali pa neprekmurskemu bralcu, vendar poznavalcu prekmur-ščine.11 Bralec, ki prekmurščine ne razume, bi za razumevanje te besedne umetnine in spoznavanje njene literarne estetike potreboval vzporedni zno-trajjezikovni prevod v knjižno slovenščino, pri tem pa bi se gotovo izgubila jezikovna arhaičnost in čustvena neposrednost.12
2 Slovarsko gradivo Ftičarjevega romana
Jože Ftičar je v prekmurskih dolinskih vaseh že med študijem zbiral narečno gradivo za Slovenski lingvistični atlas, kasneje tudi za Atlas slovanskih narečij.13 Napisal je slovarček za roman Bele tulpike Ferda Godine in sodeloval pri pripravi Slovarja slovenskega knjižnega jezika, kjer je bil (skupaj z Vilkom Novakom) svetovalec za prekmursko narečno skupino. Pri tem delu si je pridobil določene slovaropisne izkušnje, zato je pričakovanje, da je slovarski del v njegovem romanu premišljeno zasnovano strokovno delo, ki v marsičem odstopa od večinoma ljubiteljskih prekmurskih slovarjev in slovarčkov, upravičeno.14
9	V knjižni slovenščini so le uvodni sinopsisi posameznih poglavij, a tudi v njih pogosto zasledimo narečne besede, npr.: »S. Sholastika v zaupnem pismu odvrača svaka od 'pintešije', kvarne za njegovo deco, in še spričo cemeštrije: ne moreš služiti dvema gospodoma« (Ftičar 2004: 54).
10	To se potrjuje tudi pri delu s prekmurskimi študenti.
11	Marija Stanonik kot raziskovalka iz osrednjeslovenskega območja priznava, da je bila zanjo recepcija prekmurskih literarnih besedil otežena, vendar dodaja, da se premagovanje jezikovnih ovir bogato poplača, saj je »seznanjanje in prodiranje v njune besedotvorne zakonitosti in slovnične lastnosti že samo na sebi svojevrsten estetski užitek« (Stanonik 2007: 382).
12	Tudi prestava prekmurskega mladinskega romana Pojeb na dejdekovom biciklini avtorja Ferija Lainščka v slovenski knjižni jezik (Deček na dedovem kolesu) je, kot ugotavlja Zinka Zorko (2005: 65), »mestoma papirnata, brez čustvenega naboja«.
13	Prim. Fonološki opisi srpskohrvatskih/hrvatskosrpskih, slovenačkih i makedonskih govora obuhvaćenih opšteslovenskim lingvističkim atlasom. Glavni redaktor Pavle Ivić. Sarajevo: Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine, 1981, 11 (dostopno 29. 4. 2010 na: http://ola.zrc-sazu.si/OLA-VSE/FO_1981_000--026_UVOD.pdf).
14	Ftičar je kot kompetenten presojevalec slovarskega dela ovrednotil tudi Mukičev Porab-sko-knjižnoslovensko-madžarski slovar iz leta 2005. Opozoril je zlasti na pomanjkljivo (celo moteče) kvalifikatorsko označevanje zbranega gradiva in razjasnil nekatere
Slovarček v romanu Jožeta Ftičarja je posebnost v slovenski slovaropisni praksi, saj bi ga po tipologiji lahko uvrstili med prave avtorske slovarje: avtor slovarja je hkrati tudi avtor izpisovanega besedila.
2.1 Zgradba slovarskega sestavka
Slovar narečnih besed in besednih zvez dólinskega Prekmurja je nastal na podlagi izhodiščno pisnega in ne govorjenega jezika ter posledično predvideva drugačnega uporabnika - bralca romana, zato je avtor temu prilagodil tudi slovarsko zasnovo. Iztočnice v svojem besedilnem okolju se pojavljajo v temeljnem delu romana, le-ta pa predstavlja izhodišče in povod za brskanje po slovarskem delu. Ftičar se je zavedal, da morajo biti informacije v slovarskem sestavku take, da bodo bralcu olajšale razumevanje izhodiščnega besedila, tj. romana, in mu na pričakovanem mestu ponujale čim več koristnih ter zanimivih jezikovnih podatkov. Tako se npr. snihìnje mlèjko pojavlja kot večbesedna iztočnica, ki je natančno pomensko pojasnjena in označena s kvalifikatorjem etnol. (= etnološko), medtem ko se v Novakovem slovarju beltinskega govora pojavi kot ponazarjalno gradivo brez pomenske pojasnitve, in sicer pod pridevniško iztočnico v osnovni slovarski obliki.
Novak 1996: 136	Ftičar 2004: 199
snihìnji -a -e nevestin; snahin; ~ véinec, ~e mléiko	snihìnje mlèjko -a s (etnol.) mleko od snehe - vino v čutari pozvačina
Tabela 1: Primerjalni prikaz izbranega slovarskega sestavka
Slovarski sestavek Ftičarjevega slovarčka vsebuje krepko zapisano in ona-glašeno eno- ali večbesedno iztočnico, slovnične podatke, podatek o izvoru prevzetih besed (kajk. hrv., madž., iz nem., iz lat), pomensko razlago (knjiž-noslovensko ustreznico ali opisno razlago) ter v romanu izpričane stalne besedne zveze. Poudariti je potrebno zlasti v slovarju izpostavljene frazeološke zveze, ki so lahko: (1) navedene kot ponazarjalno gradivo v okviru običajnega slovarskega sestavka, npr. dvèri - dvér (mn.) s vrata, dveri; vrže žlico za dveri (etnol.) = umre; vjèsti (se) -vjen ugrizniti (se), vjèsti se za srcé potrpeti, požrtvovalno prenesti; zos -a m omaka; biti v zosi v škripcih, zadregi, godlji; ali (2) obravnavane samostojno, nemalokrat tudi v slovarski obliki, celo z nakazano variantnostjo, npr. làce zmèriti -zmèjrin / làce v0sp^šiti -ašin pretepsti, našeškati (otroka); oblake križati -an (etnol.) zvoniti ob hudi uri;
pomenske pomote (Ftičar 2006). Prim. tudi Greenbergovo oceno Mukičevega slovarja (2007).
pravice si dèlati oskrbeti si dokumente; vrčti žlico v kòut, za dveri (ljudski rek) umreti, izdihniti.15
Označevanje iztočnic z raznovrstnimi oznakami in pojasnili, ki dopolnjujejo pomensko razlago (npr. označevanje stilno in zvrstno zaznamovanih besed in besednih zvez: otr. govor, blaga kletvica, star., zaničljivo, ljubkovalno, ljudsko, etnol), je v Ftičarjevem slovarju pogosto in izkazuje avtorjeve slovaropisne izkušnje ter prizadevanje za temeljito pomensko opredeljevanje. Kot leksikografsko posebnost je potrebno izpostaviti predvsem pragmatična pojasnila, saj gre v prekmurskem slovaropisju za redek primer njihove rabe.
Vrste oznak/pojasnil	Oznaka	I. del	II. del	Skupaj
	hrv./iz hrv.	2/0	2/66	70
	kajkav./kajk. hrv./hrv. kajk./iz kajk. hrv.	1/4/0/1	0/0/1/0	7
	iz srh.	0	1	1
etimološke	madž./iz madž.	7/66	31/6	110
	iz madž. sintakse	1	0	1
	nem./iz nem.	1/14	0/3	18
	lat./iz lat.	0/10	0/0	10
	ljudsko, v ljudskem govoru/izražanju	2	1	3
socialnozvrstne	v dijaškem žargonu	0	2	2
	otroški žargon	1	0	1
terminološke	vojaško	0	1	1
	etn., etnol.	8	0	8
	star.	155	53	208
	star. madž.	1	0	1
časovne	star. hrv.	1	0	1
	nekdaj	1	0	1
	v času SHS oziroma predvojne Jugoslavije	0	1	1
pogostostne	redko	2	0	2
	karik.	3	4	7
	rahlo/malo karik.	1	1	2
	posmehljivo	1	0	1
	pejor.	8	1	9
	zaničljivo	1	0	1
	ljubkovalno	2	0	2
čustvenostne	otroški govor	3	0	3
	otroški jezik	1	0	1
	erot.	1	0	1
	kletvica	3	0	3
	omiljena kletvica	1	3	4
	blaga kletvica	1	0	1
	huda kletev v kmečkem okolju	1	0	1
pomenske	v prenesenem pomenu	2	2	4
15 Na različno vključevanje frazeološkega gradiva na nivoju slovarske makro- oz. mikrostrukture opozarja Vida Jesenšek (2009: 3).
frazeološke	ljudski rek	1	0	1
	rek	0	2	2
	v panonskem prostoru	0	1	1
zemljepisne/krajevne	drugod v Prekmurju	1	0	1
	drugod tudi	1	0	1
	krajevno	1	0	1
	tudi16	7	19	26
posebne	še v pomenu	1	0	1
	in	1	0	1
	mn./nav. mn.	30/1	10/1	42
	aor.	1	0	1
	medm.	4	0	4
slovnične	neskl.	1	0	1
	3. os./3. os. ed.	10/0	9/4	23
	pret.	4	4	8
	iter.	1	0	1
	vljudnostni pozdrav	1	0	1
	v gosposkem okolju	1	0	1
pragmatične	v kmečkem okolju	1	0	1
	zunanji znak fantovstva	1	0	1
	vzklik privoščljivosti	0	1	1
Tabela 2: Raba oznak in pojasnil v Ftičarjevem slovarju
V prvem delu se označevalnik ali pojasnilo pojavi pri 376 iztočnicah, v drugem delu pri 230 iztočnicah, kar skupaj predstavlja 22 odstotkov vseh iztočnic v slovarčku. Med etimološko pojasnjenimi besedami v 1. delu slovarja prevladujejo iz madžarščine prevzete besede, v 2. delu iz hrvaščine, to pa je pogojeno z družbeno-zgodovinskimi okoliščinami, ki jih prikazuje drugi del romana, in z zgodovinskim dejstvom, da je bil dolinski del Prekmurja zaradi priključenosti k zagrebški nadškofiji dolgo pod močnim kajkavskim vplivom (prim. Jesenšek 2005: 29-30). Če združimo podatke o izvoru besed prvega in drugega slovarskega dela, prevladujejo madžarske besede17 in besede, prevzete iz madžarščine, kar pa ne pomeni, da je v romanu madžarizmov več kot npr. besed nemškega izvora (slednje pogosto niso zajete v slovarček oz. niso označene).18
16	Hierarhizacijski označevalnik tudi v prvem delu slovarja opozarja zlasti na drugotni pomen (npr. zdvojìti/zdvòjiti /.../ podvomiti; tudi: obupati), v drugem delu pa na glaso-slovne ali besedotvorne različice, npr. guMmbiš /./ tudi: golumbiš; travnjak /./ tudi: travnjàca.
17	V romanu (predvsem v pismih s. Sholastike, nune v budimpeštanskem samostanu) so pogosto pojasnjene tudi kot podčrtne opombe, npr. »(Orsolya zaroda - ne ven, kak to po slovenski pravite)*«: * Orsolya zar(o)da (madž.) - uršulinski samostan (Ftičar 2004: 141).
18	Npr. šenkati, špic, špiu, štanga, šus, žmaj.
Socialnozvrstni označevalniki so v narečnih slovarjih redki, pričakovano je le označevanje slengovskih in žargonskih besed (Weiss 2000: 34), v Ftičarjevem slovarčku pa se v treh primerih pojavi tudi nepričakovana oznaka ljudsko oz. v ljudskem govoru/izražanju, ki nakazuje splošnoprekmursko narečno rabo (npr. po stàjarski 'knjižno slovensko').
Tudi raba terminoloških označevalnikov v narečnih slovarjih ni pogosta, saj so besede v posamezna strokovna področja uvrščene z vidika stroke (prim. Weiss 2000: 36) in ne z vidika narečnega govorca. Ftičar je zgolj eno besedo označil kot vojaško (regrutèjrati 'rekrutirati, vpoklicati'), osem besed oz. besednih zvez pa je opredelil kot etnoloških (bošnjak 'krošnjar', vrže žlico za dveri 'umre', màdaj 'hrust, silak', mak pàti 'phati mak: otroška igra', oblake križati 'zvoniti ob hudi uri', pečnica 'peč za sušenje lanu in konoplje, tudi za žganje posode', ritovina/rijtovina 'za kritino pripravljen omlačen, prečesan in poravnan snop', snihinje mlèjko 'mleko od snehe (snahe, op. N. U.) - vino v čutari pozvačina').19
Med časovnimi označevalniki je z 207 pojavitvami opazna krajšava star. (starinsko), kar lahko pojasnimo z dogajalnim časom romana.
Čustvenostni označevalniki ne izstopajo po pogostnosti, temveč po izkazani pestrosti, iz katere je razvidna avtorjeva jezikovna natančnost in tankočutnost, saj ločuje tudi posamezne odtenke čustvenostnih oznak (npr. karikirano, rahlo karikirano; kletvica, omiljena kletvica, huda kletev) in s tem presega obstoječe narečne slovarje.
Na izbor gradiva za slovarski del je torej vplivala tudi označenost leksema (lahko stilna, časovna, etimološka .). Ob rabi označevalnikov pa se je avtor nemalokrat odločil tudi za pojasnjevanje leksikalne nenevtralnosti znotraj pomenskih razlag, npr.:
božnija -e ž slaba stvar, hudobija, grda razvada;
divjàga -e ž divja, besna ženska;
nafrčkati -an napisati kaj na hitrico, načečkati, nakracati.20
Obravnavani slovar presega vse obstoječe aneksne slovarje, vendar nima znanstvenih ambicij in zato zahteva drugačna ocenjevalna merila; kljub temu bi lahko z vidika uporabnika opozorili na nekaj slovaropisnih pomanjkljivosti, ki so vezane zlasti na: (1) neustrezno gesljenje, npr. na Rovatsko (pod N) namesto Rovatsko (pod R), na tihinskon (pod N) namesto tihinsko (pod T);
(2)	manjkajoči podatek o spolu pri množinskih samostalnikih, npr. risali -ov (mn.) namesto risali -ov (mn.) m; skrepcé -ov mn. namesto škrepcé -ov mn. ž,
(3)	nedoslednosti pri navajanju etimoloških podatkov, npr. lüst namesto lüst (iz nem.), in (4) združevanje besed znotraj istega slovarskega sestavka (navajanje
19	Prav za označevalnik etn. Weiss (2000: 36) navaja, da se ne pojavlja v nobenem narečnem slovarju.
20	Pri sopomenski iztočnici naškrabati pa zasledimo knjižnoslovensko ustreznico napisati in označevalnik pejor.
podiztočnic) tudi v primerih, ko bi bilo ustreznejše oblikovanje samostojnega slovarskega sestavka, npr. vàras 'mesto' - Vàras 'Turnišče'.
2.2 Primerjava Ftičarjevega slovarskega gradiva z Novakovim Slovarjem beltinskega prekmurskega govora
S primerjalno metodo sem skušala ugotoviti, v kolikšni meri je besedje Ftičarjevega slovarja prekrivno z besedjem narečnega Slovarja beltinskega prekmurskega govora, ki spada v prekmursko dolinsko podnarečje, iz katerega je izhajal tudi Ftičar.
Število iztočnic v Ftičarjevem Slovarju narečnih besed in besednih zvez dólinskega Prekmurja (2004, 2006)		Število iztočnic, prekrivnih z Novakovim Slovarjem beltinskega prekmurskega govora (1996)
I. del	1844 iztočnic	1007 iztočnic (54,6 %)
II. del	858 iztočnic	284 iztočnic (33 %)
Skupaj	2702 iztočnici	1291 iztočnic (47,7 %)21
Tabela 3: Prekrivnost iztočnic med Ftičarjevim in Novakovim slovarskim gradivom
Od 2702 iztočnic najdemo v Slovarju beltinskega prekmurskega govora 1291 iztočnic. V Ftičarjevem slovarju je torej glede na Novakov slovar nova dobra polovica besed. V prvem delu romana je obema slovarjema skupnih 1007 iztočnic (54,6 %), od tega se 145 iztočnic razlikuje le v podrobnostih, npr. v pravopisno različnem zapisu besede ali v zapisu glasov (na kràci : nakràci;22 bèjzati : béižati; po^pič : pokóupw; žUliti : žmliti), v spremembi oblikoslovnih kategorij (gibìce -te (mn.) : gibìca -e ž; frišek -ška -ško : friški -a -o; ščelmek -a m : ščelmka -e ž) ali v besedotvornem obrazilu (fundamèntm : fundamènt; hUdòbnjek: hUdobnjàk). Od 858 iztočnic drugega dela romana jih v Slovarju beltinskega prekmurskega govora najdemo 284, kar predstavlja tretjino oz. 33 odstotkov. Od tega je 62 besed (21,8 %) zapisanih v pisni, glasoslovni, obliko-slovni ali besedotvorni različici, npr. prejkzéti : préik zéti, cüknoti : cùknoti, gulùmbis : golùmbis; ràstveci (mn.) : ràstvec; sprìcar : sprìcer. Besede tudi pomensko niso vedno enako pojasnjene. Pri Ftičarju je ponekod razviden širši pomen oz. večpomenskost (špilaraj / špilaraj 'otroška igra, igranje, igrače' : špilaraj 'igrače'), opazen pa je tudi tip razlage z zapostavljenim prilastkom,
21	Prekrivnost besedja s Slovarjem stare knjižne prekmurščine (2006) je precej nižja.
22	Na prvem mestu je izpis iz Ftičarevega slovarja, za dvopičjem sledi izpis iz Slovarja beltinskega prekmurskega govora.
npr. cùrka -e ž cev (gumirana); gàter -tra m ograja (železna); slédnje mazanje -ega, -a s (star.) maziljenje (bolniško); š0rc -a m predpasnik (moški).
Nekaterih besed v slovarju beltinskega govora ne zasledimo, ker so preveč specifične, povezane z vsebino, ki navadno ni dobro zastopana v splošnih slovarjih, npr. bolševizmuš, fiksavijon, internatuš, ižamen, raspištoliti, sa-mozavejdanje. Pri Ftičarju pogosto najdemo abstraktne samostalnike z besedotvornima obraziloma -nje in -ost, ki v Novakovem slovarju niso navedeni, saj v narečju tudi ni prave potrebe po njihovi rabi: dobročinenje, dopadenje, jufkanje, klumanje, kümtnost, nebogavnost, osvedočenje/osvidočenje, prepo-račanje, spovidavanje ...
Analiza je pokazala, da je Ftičarjevo slovarsko gradivo namenjeno tudi ne-prekmurskim bralcem, saj so pomensko pojasnjene tudi nekatere splošno znane prekmurske besede (gotovo znane vsem generacijam prekmurskih bralcev), npr. bèteg 'bolezen', guč 'govor, govorjenje, pomenek, kramljanje, govoranca'. Odvečne se zdijo razlage splošnoslovenskih besed, npr. hip 'trenutek', prikazen 'prikazen, pojav', v kolikor ne opozarjajo na naglasne posebnosti, npr. dèdek 'ded, stari oče'.
V Ftičarjevem slovarju je veliko leksemov označenih kot starinskih, v slovarju beltinskega govora pa so neoznačeni, npr. dokončetek, dugovanje, grdostija, nakanenje, nevarnošča, preminočnost, zveličiteu, sakačica, spravi-šče, vadlüvati, vekivečnost, vmarjati, zamazek, ali pa imajo pojasnilo o rabi v cerkvenem jeziku, npr. odküpiteu (star.) : odküpiteu (v cerkvenem jeziku); vörovadlüvanje (star.) : vörevadlüvanje (v cerkvenem jeziku), zadostačinenje (star.) : zadostačineinje (v cerkvenem jeziku). Večino starinskih besed najdemo tudi v Slovarju stare knjižne prekmurščine (2006), kar pomeni, da gre v teh primerih za prekmursko besedje z dolgo knjižno tradicijo.
3 Sklep
Jože Ftičar je v romanu Za napršnjek vedrine dokazal, da lahko prekmuršči-na, ki je slovarsko največkrat in najbolje obdelano slovensko narečje, uspešno opravlja vlogo literarnega jezika. Avtor je značilno, manj znano oz. posebno besedje tega romana izpisal in ga prikazal v dodatku k romanu, ki ga lahko štejemo za pomemben slovarski prispevek in dopolnilo obstoječim prekmurskim slovarjem, saj so vanj vključene številne enote, ki pred tem še niso bile evidentirane.23 Gre za poseben narečni slovar, ki je nastal na podlagi pisnega in ne izhodiščno govorjenega jezika, zato se iztočnice v svojem besedilnem
23 Sistematično izpisovanje iz romana z namenom natančne slovarske predstavitve pa bi vsekakor lahko še dodatno obogatilo dosedanje prekmurske slovarje. Ob tem se nam zastavi tudi vprašanje, koliko (nad)narečnega prekmurskega gradiva bo prišlo v novi slovar slovenskega jezika, o katerem so se strokovnjaki posvetovali oktobra 2008 (žal niso dorekli, ali bo zajeto tudi narečno gradivo in ali bo upoštevan govorjeni korpus).
okolju pojavljajo v temeljnem delu romana, le-ta pa predstavlja izhodišče in povod za brskanje po slovarskem delu. Slovar v primerjavi s krajšimi narečnimi aneksnimi slovarčki izstopa po obsegu ter temeljitem navajanju pomembnih slovaropisnih oznak, ki prispevajo k vsestranskemu prikazu besedja.
Glede na Novakov slovar beltinskega govora, ki pripada isti prekmurski podnarečni skupini, je pri Ftičarju nova približno polovica besed, delno zaradi specifične vsebine, ki v splošnem narečnem slovarju ni zastopana, delno zaradi novih besedotvornih potreb pisnega (knjižnega) jezika. Analiza kaže, da Ftičarjev slovarček vsebuje tako sodobno narečno kot tudi arhaično knjižno prekmursko besedje, pri tem pa je slednje opremljeno z ustreznim časovnim označevalnikom.
Ftičarjevo slovarsko gradivo vsekakor presega potrebe prekmurskega naslovnika in je lahko dober pripomoček ne le bralcem romana kot primarno predvidenim uporabnikom, temveč vsem, ki si želijo pomensko razjasniti kakšno prekmursko besedo, bodisi v sodobnih prekmurskih besedilih bodisi v besedilih stare knjižne prekmurščine.
VIRI
Jože FTIČAR, 2004: Za ndpršnjek vedrine I. Murska Sobota.
—, 2006: Za ndpršnjek vedrine II. Murska Sobota.
Ferdo GODINA, 1972, 1980: Bele tulpike. Murska Sobota; Ljubljana.
Feri LAINŠČEK, 2002: Namesto koga roža cveti. 2. izdaja. Murska Sobota.
—, 2003: Ločil bom peno od valov. Ljubljana.
—, 2006: Muriša. Ljubljana.
Francek MUKIČ, 2007: Črnošolec. Porabska legenda. Murska Sobota.
Dušan REŠEK, 1995: Brezglavjeki. Zgodbe s Prekmurja. Glasovi, 9. knjiga. Ljubljana.
LITERATURA
Marija BAJZEK LUKÀCS, 2005: Prekmurščina v slovarjih. Prekmurska narečna slovstvena ustvarjalnost. Murska Sobota. 394-399.
Marija BAJZEK LUKAČ, 2009: Slovar Gornjega Senika A-L. Maribor. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 66).
Jožica ČEH, 2007a: Besedje kot prvina jezikovnega sloga ter metafora in simbol s teoretičnega in literarnozgodovinskega vidika. Besedoslovne spremembe slovenskega jezika skozi čas in prostor. Maribor: Slavistično društvo. (Zora 49.) 665-722.
—, 2007b: Prvi slovenski narečni roman. Jože Ftičar: Za napršnjek vedrine I, II. Murska Sobota: Založba Stopinje. 2004, 2006. Časopis za zgodovino in narodopisje 78/2-3. 224-227.
Jože FTIČAR, 1966: Slovenci na levi in desni strani Mure in njihovi kulturni stiki (do 1919). Panonski zbornik. Murska Sobota. 117-130.
—, 2006: Dramilo Porabskih Slovencev ali njihov labodji spev? Ob prvem slovarju in prvem romanu v porabski slovenščini. Traditiones 35/1. 159-166.
Marc L. GREENBERG, 1988: Slovar beltinskega prekmurskega govora. Slavistična revija 36. 452-456.
- -, 1993: Glasoslovni opis treh prekmurskih govorov in komentar k zgodovinskemu glasoslovju in oblikoglasju prekmurskega narečja. Slavistična revija 41/4. 465-487.
--, 2007: Francek Mukič. Porabsko-knjižnoslovensko-madžarski slovar. Slovene
Studies 29/1-2, 103-106 (dostopno 29. 4. 2010 na: http://www.slovenestudies.com/ misc/book_reviews/MukicGreenberg.pdf ).
Mojca HORVAT, 2008: Narečna podoba Prekmurja (po gradivu za Slovenski lingvistični atlas). Življenje in delo Jožefa Borovnjaka. Maribor. Zora 55. 235-256.
Marko JESENŠEK, 2005: Spremembe slovenskega jezika skozi čas in prostor. Maribor. Zora 33.
Vida JESENŠEK, 2009: Ponazarjalni primer in slovaropisna obravnava frazeologije. Annales 19/2. 1-10.
Franci JUST, 2006: Panonski književni portreti 1. Prekmurje in Porabje A-I. Murska Sobota. 11-19.
Karmen KENDA JEŽ, 2001: Nadnarečne prvine v narečnem slovarju? Slowiansz-czyzna w kontekScie przemian Europy konca XX wieku: jgzyk - tradycja - kultura. Katowice.
Mihaela KOLETNIK, 2008: Panonsko lončarsko in kmetijsko izrazje ter druge dialektološke razprave. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 60).
Francek MUKIČ, 2005: Porabsko-knjižnoslovensko-madžarski slovar. Szombathely: Zveza Slovencev na Madžarskem.
Franc NOVAK, 1996: Slovar beltinskega prekmurskega govora. Drugo, popravljeno in dopolnjeno izdajo priredil in uredil Vilko Novak. Murska Sobota.
Vilko NOVAK, 2006: Slovar stare knjižne prekmurščine. Ljubljana.
Marko SNOJ, 2009: Slovenski etimološki slovar. Druga, pregledana in dopolnjena izdaja. Prvi ponatis. Ljubljana.
Marija STANONIK, 2008: Slovenska narečna književnost. Maribor: Slavistično društvo. Zora 51.
Peter WEISS, 2000: Označevanje v slovenskih narečnih slovarjih. Jezikoslovni zapiski 6. 27-44.
--, 2009: Novejši prekmurski narečni slovarji. Slovenski mikrokozmosi - medet-
nični in medkulturni odnosi. Ur. Irena Novak Popov. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. 52-61.
Zinka ZORKO, 1998: Haloško narečje in druge dialektološke študije. Maribor. Zora 6.
--, 2005: Prekmursko narečje med Muro in Rabo na vseh jezikovnih ravninah
primerjalno z današnjim nadnarečnim prekmurskim knjižnim jezikom. Prekmurska narečna slovstvena ustvarjalnost. Murska Sobota. 47-68.
http://ola.zrc-sazu.si/OLA-VSE/FO_1981_000--026_UVOD.pdf (dostopno 29. 4. 2010).
LEXICOGRAPHICAL MATERIAL IN FTIČAR'S NOVEL ZA NÀPRSNJEK VEDR^NE
Jože Ftičar, dialectologist, translator, screenwriter and writer in the Prekmurje dialect (Just 2006: 184), published his novel Za ndpršnjek vedrine in two parts (the first appeared in 2004 and the second in 2006). The novel, epistolary in form, is the first of its kind to be written in the "Dolinsko" (Dolina) variety of the Prekmurje dialect. However, it can still be considered a continuation and upgrading of old Prekmurje literary production. The period in question (i.e., from the 1930s to the end of World War II) thus represents an important example of the gradual bridging of the linguistic gap between both banks of River Mura.
The author also published a supplement to the novel, namely, the dictionary Slovar narečnih besed in besednih zvez dolinskega Prekmurja, in which he gathered almost 3,000 lexemes he assumed would be unfamiliar to the modern (non)Prekmurje reader. According to Novak's dictionary Slovar beltinskegaprekmurskega govora approximately half of the words in Ftičar are new, partly due to the specific content (of the novel), which is not represented in the general dialect dictionary and partly due to new word-formational requirements of the written (standard) language. The analysis showed that Ftičar's dictionary includes both contemporary dialectal expressions and archaic standard Prekmurje vocabulary furnished with the appropriate temporal qualifiers. Ftičar's lexicographical material undoubtedly exceeds the needs of the Prekmurje addressee, and could thus be recommended not only to the reader of the novel as the primary user, but also to anybody who wishes to understand the meaning of some specific Prekmurje expression, be it from texts written in the old standard Prekmurje variety or from more contemporary Prekmurje literary works.
Le dialecte natal: analyse de l'opinion des intellectuels et des villageois de Lituanie
Genovaité Kačiuškiene
Université de Šiauliai, Faculté des sciences humaines, P. Višinskio 38, LT - 76352 Šiauliai, geno@splius.lt
_ scn iii/2 [2010], 138-146 _
Članek temelji na izsledkih raziskave andragoške fakultete za humanistične študije šiauliajške univerze v Litvi (Faculty of Humanities of the University of Adult Education of Šiauliai), katere namen je bil ugotoviti: (1) kako mestno okolje in družba vplivata na pojmovanje narečja in njegovo rabo, (2) koliko šiauliajških intelektualcev srednjih let, ki so se pred nekaj leti izselili iz rojstne regije, še zmeraj govori v narečju ali celo v knjižni litovščini in (3) kakšen je njihov odnos do različnih narečij.
In the article, based on a research questionnaire conducted in the Faculty of Humanities of the University of Adult Education of Šiauliai, we attempt to ascertain, 1) how the city's environment and social dependence influence the conception of dialect and its usage, 2) how many intellectuals of Šiauliai of a mature age, who moved from their native region several years ago, still speak dialect or even standard Lithuanian and 3) what their attitude is toward different dialects.
Ključne besede: litovščina, narečje, identiteta, raziskovalna vprašal-nica, sociolingvistična analiza
Key words: Lithuanian, dialect, identity, research questionnaire, so-ciolinguistic analysis
1 Introduction
Le lituanien (avec le letton) est l'une des deux seules langues, qui subsiste de la famille balte du groupe des langues indo-européennes.1
1 L'écriture latine a été adoptée au XVIème siècle et l'alphabet contient 32 lettres. Res-semblances avec d'autres langues: verbes perfectifs et imperfectifs comme dans les
Le lituanien comporte deux grands groupes dialectaux : celui de l'ouest, la Basse-Lituanie ou Samogites (Žemaitija), et celui de l'est, la Haute-Lituanie (Aukštaitija), qui a donné naissance à la langue littéraire moderne. Les diffé-rences entre ces deux groupes de dialectes sont importantes, la solution est donc d'utiliser la langue littéraire pour etre bien compris (V. Ambrazas 1997: 5).
Carte 1. Les dialectes lituaniens.2 Préparée par l'Institut de la langue lituanienne (www.lrytas.lt/str_foto_galerija.asp?id=24045).
Il y a deux objectifs de cet article : 1) analyser quelle influence une ville et l'éducation exercent sur le dialecte et son emploi, 2) comment des intellectuels non linguistes considèrent les dialectes du lituanien et ses particularités.
langues slaves ou le grec; absence d'articles définis et indéfinis comme en russe ou en latin par exemple; double déclinaison des adjectifs (définis et indéfinis) comme en islandais, russe, etc. nombreux mots indo-européens ressemblant au vocabulaire slave, latin, germanique, grec; présence d'un datif absolu pour le sujet dans les phrases participiales rappelant l'ablativus absolutus en latin; système de préverbes très complexe comme dans les langues slaves ou germaniques, etc (P.U. Dini 2000: 128-179).
2 La ligne N. Akmenè, Šiauliai, Raseiniai, Tauragè sépare la Basse-Lituanie de la Haute-Lituanie (R. Bacevičiute 2004: 29).
2 Methodologie de l'expérience
Au cours de l'analyse on a présenté un questionnaire anonyme aux auditeurs de l'Université de Troisième Age de Šiauliai,3 originaires de différentes localités dialectales de la Lituanie, mais habitant déjà depuis quelques dizaines d'années une ville de taille moyenne.
Pour cette raison on a proposé 10 questions à répondre:
Est-ce que vous parlez votre dialecte natal?
Qui est ce qui vous a appris à parler le dialecte?
Pourquoi est-ce que vous parlez (ne parlez pas) le dialecte?
Est-ce que vous trouvez votre dialecte natal beau (pas beau)? Pourquoi?
Est-ce que vous aimez (n'aimezpas) parler le dialecte?
Pourquoi est-ce que vous aimez (n'aimezpas) parler le dialecte?
D'après vous, quand convient-il de parler le dialecte.
D'après vous, quand ne convient-il pas de parler le dialecte?
Quand est-ce que vous parlez le dialecte?
Vos enfants (si vous en avez) parlent-ils votre dialecte?
220 personnes interrogées ont rempli les questionnaires, parmi eux il y avait 120 Hauts-Lituaniens et 100 Bas-Lituaniens.
3 Traitement des résultats
Toutes les réponses re?ues peuvent etre classées en 4 groupes selon: 1) la situation linguistique dans la ville de Šiauliai en Lituanie, 2) la motivation de parler le dialecte, 3) la fonction esthétique du dialecte et 4) les localités d'utilisation du dialecte.
3.1 Situation linguistique dans la ville de Šiauliai en Lituanie
Après avoir fait une analyse des réponses aux enquetes, on a découvert (diagramme 1) que 33% des Hauts-Lituaniens et 70% des Bas-Lituaniens consultés habitant Šiauliai depuis plusieurs années parlent encore leur dialecte. 67% de Hauts-Lituaniens ne parlent pas le dialecte, mais 33% d'entre eux l'avaient parlé ou savaient le parler. 30% de Bas-Lituaniens ne parlent pas le dialecte.
Les enquetes montrent que 84% des enfants des Hauts-Lituaniens ne parlent pas le dialecte et 16% parlent encore le dialecte chez eux, dans la vie quotidienne. Tandis que 40% des enfants des Bas-Lituaniens parlent encore samogitien, 30% parlent un patois de Šiauliai, et seulement 30% ne parlent aucun dialecte.
3 C'est l'université publique pour les personnes agées qui fonctionne depuis 1999 à Šiauliai (G. Kačiuškiene 2003: 88-89).
40	-- ■ Ha ut-Lituanien
30--1	Bas-Lituanien
tU
sait
Diagramme 1. Est-ce que vous parlez (ne parlez pas) le dialecte natal?
Les enfants des Bas-Lituaniens parlent leur dialecte dans le village avec les amis, entre eux, ou quand ils sont dans leur région natale.
3.2 Motivation de parler le dialecte
À la question pourquoi est-ce que vous parlez le dialecte les Hauts-Lituaniens interrogés ont donné en réponse: que c'était en raison de leur souvenir d'enfance et de jeunesse; qu'il leur permettait de parler plus expressivement; qu'en parlant le dialecte on représentait son coin où on était né et où avait grandi.
Les Bas-Lituaniens parlent leur dialecte parce que: ils peuvent se souvenir de leur enfance; leur parents parlaient ce dialecte; parler le dialecte est intéressant et facile; le dialecte est plus expressif et il permet de s'exprimer à coeur ouvert. L'autre motivation est le souvenir de leurs proches - parents, personnes de la meme famille, grands-parents ou l'entourage familial - qui ont appris, tout aussi bien Hauts-Lituaniens que Bas-Lituaniens, à parler le dialecte.
À la question pourquoi certains Hauts-Lituaniens n'aiment pas parler le dialecte, on peut trouver des réponses telles que: le dialecte possède beaucoup de mots étrangers; certains ne le trouvent tout simplement pas beau. Une partie des Hauts-Lituaniens consultés estiment qu'une personne cultivée doit parler la langue littéraire moderne, ils signalent que s'ils parlent leur dialecte leur famille ne les comprend pas et ricane. Les représentants de Basse-Lituanie n'aiment pas parler le dialecte à cause du langage irrégulier.
3.3 Fonction esthétique du dialecte
Aux questions est-ce que vous trouvez votre dialecte natal beau (pas beau)? Pourquoi? (diagramme 2) 41% des Hauts-Lituaniens trouvent leur dialecte natal beau, 33% ne le trouvent pas beau, 26% des Hauts-Lituaniens trouvent leur dialecte natal moyen, étrange, assez rude.
Diagramme 2. Est-ce que vous trouvez votre dialecte natal beau (pas beau)?
60% des Bas-Lituaniens interrogés trouvent leur dialecte natal beau, inté-ressant ou l'aiment tout simplement. 40% des Bas-Lituaniens ne trouvent pas que leur dialecte soit beau. Malgré cela, 70% des Bas-Lituaniens et 28% des Hauts-Lituaniens aiment parler leur dialecte.
3.4 Localités de utilisation du dialecte
À la question quand est-ce que vous parlez le dialecte (diagramme 3) 13% des Hauts-Lituaniens et 32% des Bas-Lituaniens ont répondu qu'ils parlaient le dialecte avec les gens de la meme localité dans le village ou le bourg natal. 10% des Hauts-Lituaniens et 28% des Bas-Lituaniens parlent leur dialecte avec les gens de leur localité partout. 10% des Hauts-Lituaniens et des Bas-Lituaniens ne parlent leur dialecte que chez eux.
Suivant l'opinion des Hauts-Lituaniens il ne convientpas de parler le dialecte pendant les conversations et les présentations officielles, dans les institutions, au travail, dans les émissions de télévision, dans les journaux, pendant les cours, les conférences, quand tout le monde s'exprime en langue littéraire moderne. Les Bas-Lituaniens pensent qu'il ne convient pas de parler le dialecte quand on ne se trouve pas dans le village natal, quand il y a beaucoup de gens, quand
on se trouve entre personnes qui ne parlent pas le dialecte Bas-Lituanien ou ne le comprennent pas.
35 30 25 20 15 10 5 0			
	-1	Bas-LT	■ village
	III Haut-LT		partout famille E
Diagramme 3. Quand est-ce que vous parlez le dialecte?
4 Analyse comparative des expériences des Hauts-Lituaniens
Une analyse analogue a été faite en 2003 dans le village de Sidabravas qui se trouve à coté de Šiauliai (à 30 km) dans la région de Radviliškis (G. Kačiuškiene 2004: 107-109). On avait interrogé de la meme manière un nombre pareil de villageois qui n'ont pas fait d'études supérieures.
Comparons par curiosité des résultats de deux analyses (diagramme 4).
120 100 80 eo
40 20 0
i Parlent le dialecte
Dialecte est beau
Les enfants parlent le dialecte
Intell.	Villeg.
Diagramme 4. Analyse comparative des expériences des Hauts-Lituaniens
À la question est-ce que vous parlez le dialecte natal 97 % des habitants de Sidabravas ont répondu positivement. Comme les habitants de Šiauliai, ils ont appris à parler leur dialecte le plus souvent par l'intermédiaire de leurs proches: parents et grands-parents. 95% des villageois aimentparler le dialecte. Ils parlent le dialecte avec les gens de leur localité partout (75%) ou chez eux (25%). D'après les villageois, il ne convient pas de parler le dialecte pendant les conversations officielles ou pendant les réunions, dans les institutions, chez le médecin, avec les personnes qui ne comprennent pas le dialecte, avec les jeunes gens, au travail, à l'école, dans les lieux publics, quand on est invité chez quelqu'un, pendant de grands attroupements. Il y avait par contre quelques personnes interrogées qui ont dit qu'il convenait de parler le dialecte partout. À la question est-ce que les enfants parlent le dialecte 80% des villageois ont répondu positivement. Comme dans les réponses des intellectuels de ville, les habitants de village expliquent que les enfants communiquent en dialecte le plus souvent à la maison, avec des amis, quand ils rentrent dans leur village, à l'école. Il y a des enfants de quelques personnes interrogées qui parlent tou-jours le dialecte.
Pour la plupart des villageois leur dialecte natal est beau. Les particularités dialectales les plus saillantes sont la réduction des terminaisons et la pronon-ciation plutot dure de la consonne l. Le reste des personnes interrogées ne trouvent pas leur dialecte beau: à cause de l'absence de sonorité; car il détruit la langue littéraire moderne; car le dialecte est très paysan; car on coupe les terminaisons; et car il possède beaucoup de barbarismes. D'après une personne interrogée, tous les dialectes sont laids.
5 Conclusions
Sur la base des deux questionnaires (celui des auditeurs intellectuels de la Faculté des sciences humaines de l'Université de Troisième Age de Šiauliai et celui des habitants du village de Sidabravas de la région de Radviliškis sans éducation supérieure), on peut tirer ces conclusions:
1.	Pour les intellectuels de Šiauliai originaires de différentes régions de la Haute-Lituanie (Aukštaitija) et de la Basse-Lituanie (Žemaitija) la conception du dialecte est la meme. C'est un langage des parents et du pays natal qui est assez souvent rude et étrange et que chaque génération hérite et ensuite lègue à la suivante en tant que succession reliant cette génération à une histoire du pays et à ses habitants. C'est une langue avec laquelle on peut parler à coeur ouvert avec ses proches dans son pays natal ou chez soi.
2.	Dans la perception des intellectuels de la Basse-Lituanie, le dialecte est plus important et est plus valorisé que chez les représentants de la Haute-Lituanie. C'est pourquoi on a découvert un pourcentage plus élevé de Bas-Lituaniens qui parlent le dialecte, davantage de leurs enfants ont hérité le dialecte des parents et parlent le dialecte natal. Les intellectuels hauts-lituaniens (peut-etre à cause des ressemblances de leur dialecte avec la langue littéraire
moderne ou à cause des particularités caractérielles) abandonnent plus vite leur dialecte natal. Après avoir quitté la maison des parents, ces intellectuels ainsi que leurs enfants communiquent plutot en langue littéraire.
3.	Dans la perception des villageois hauts-lituaniens qui n'ont pas d'éducation supérieure et qui vivent dans un entourage dialectal, le dialecte occupe une place beaucoup plus considérable et joue un role beaucoup plus important dans la vie que ce n'était le cas dans la perception des intellectuels de la ville. On le parle presque partout et toujours, on admet et on apprécie ses particularités linguistiques.
4.	Les résultats des expériences qu'on a faites permettent d'accepter la conclusion de D. Aliùkaitè (2006: 582) et de R. Urnežmte (1998: 142) que, indépen-damment des facteurs tels que l'äge, le lieu de résidence et la classe sociale, l'éducation exerce une grande influence sur la communication dialectale. Plus le niveau d'éducation dans une communauté linguistique est élevé, moins il y a de locuteurs dans cette communauté qui parlent le dialecte.
BIBLIOGRAPHIE
Daiva ALIÜKAITE, 2006: Tarminio kalbéjimo kultürinis aspektas / L'aspect cul-turel de langage parlé. Acta Baltico-Slavica 30, 567-583.
Vytautas AMBAZAS et al., 1997: Lithuanian Grammar / Grammaire lituanienne. Vilnius: Baltos lankos.
Rima BACEVIČroTE et al., 2004: Lietuviq kalbos tarmiq chrestomatija / Chrestomathie des dialectes lituaniens. Vilnius: Lietuvi^ kalbos instituto leidykla.
Pietro Umberto DINI, 2000: Baltq kalbos. Lyginamoji analizé / Langues baltes. Analyse comparative. Vilnius: Mokslo ir enciklopedija leidybos institutas.
Genovaitè KAČIUŠKIENE, 2003: Trečiojo amžiaus universitetas Šiauliuose: klausytojq požrnris i gimtqjq tarm§ / Université de Troisième Age de Šiauliai: l'attitude des auditeurs vers leur dialecte natal. Pedagogika 69, 88-93.
Genovaitè KAČIUŠKIENE, 2004: Rytq aukštaičiq sidabraviškiq šnektos vertini-mas tarmés atstovq požmriu / Appréciation de dialecte natal par les représentants de Sidabravas de la Haute-Lituanie. Valoda-2004 14. Daugavpils: Daugavpils Universitate. 103-109.
Rita URNEŽroTE, 1998: Kodq kaitajoniškiečiq šnekamojoje kalboje / Changement de code dans le langage parlé de Joniškis. Kalbotyra 47/1, 131-142.
www.lrytas.lt/str_foto_galerija.asp?id=24045 (vu: 15 11 2009).
RODNO NAREČJE: ANALIZA MNENJA INTELEKTUALCEV IN VAŠČANOV V LITVI
Prispevek temelji na raziskavi, opravljeni na šiauliajški andragoški fakulteti za humanistične študije. Avtorica poskuša pokazati, kako sta na pojmovanje narečja in na njegovo rabo vplivala mestno okolje in družba, koliko šiauliajških intelektualcev srednjih let, ki so se pred nekaj desetletji izselili iz Litve, še vedno govori litovsko, koliko v narečju in kakšen je njihov odnos do različnih narečij.
Rezultati raziskave kažejo, da pojmovanje rodnega narečja med intelektualci, ki izhajajo iz različnih področij Aukštaitije in Žemaitije, na splošno sovpada. Gre za materni jezik oz. jezik rodne dežele, ki ga sicer pogosto opredeljujejo kot precej čudnega in robatega, a ga kljub temu ohranjajo in prenašajo iz generacije v generacijo kot dediščino, povezano s predniki, preteklostjo rodne dežele in njenih prebivalcev. V zavesti intelektualcev iz Žemaitije ima narečje pomembno mesto in je vrednoteno višje kot pri intelektualcih iz Aukštaitije.
Aukštaitijci, ki nimajo univerzitetne izobrazbe, pripisujejo narečju veliko večjo vlogo kot šiauliajski intelektualci.
OyHK^HOHHpOBaHHe TOnOHHMOB H ^THOHHMOB B peHH JUTOB^B .aTBuu
PErHHA KBAfflHTE
Siauliy universitetas, Humanitarinis fakultetas, P. Višinskio g. 38, LT - 76352 Siauliai, Lietuva, kvasyte@hu.su.lt
_ scn iii/2 [2010], 147-158 _
Članek obravnava leksiko Litovcev v Latviji. Pozornost je posvečena dvema specifičnima plastema besedišča - toponimom in etnonimom. V raziskavi je bilo ugotovljeno, da spekter toponimov ni širok, saj med posameznimi naselji in njim bližnjimi področji prevladujejo ime -na obeh držav, etnonimi pa razkrivajo zanimive težnje, ki izkazujejo nasprotje domače - tuje.
The article deals with the research of lexis of Lithuanians in Latvia: attention is paid to two specific layers of vocabulary - toponyms and ethnonyms. During the research of toponyms, it was found out that the spectrum of toponyms was not very wide: the titles of both states dominated and among particular settlements - populated localities and those territorially close to them. Functioning of ethnonyms discloses interesting tendencies manifesting the opposition "native-outlandish".
Ključne besede: jezik Litovcev v Latviji, toponimi, etnonimi, konkurenčni leksemi
Key words: the language of Lithuanians in Latvia, toponyms, eth-nonyms, competitors
ßBOflHbie 3aMenaHMfl
TeHgeH^HH nepecenHTboa h3 pogHbix MecT He oöomna CTOPOHOÖ u jutob^b, KopeHHbix ^urenen .uTBbi - nacTb h3 hhx b pa3Hbie HCToprnecKHe oTpe3KH BpeMeHH cbohm hobmm MecToM npo^HBaHHH Bbiöpanu cocegHee rocygapcTBo .HaTBHK). Bojbme Bcero jihtob^b nepecenanocb b KpynHbie ropoga CTpaHbi - b Pury, .uenaro, EjraBy u gpyrue MecTa .aTBuu b 1880-1914 rr. (Garšva 2005: 20). OcoöeHHo HHTeHCHBHo nogoÖHoe nepeceneHue npoxoguno nocne BTopofi mhpoboh bohhh, nacTo no SKoHoMunecKuM npunuHaM (ypoBeHb npo^uBa-
HHH B ^aTBHH B TO BpeMa 6bin BHme) u nOOTTHHeCKHM MOTHBaM (MHOrHM nuTOB^M He 6bino go3BoneHo BepHyTbca Ha poguHy h3 ccbinKu u nocne ot-6biBaHua cpoKa b narepax b rogbi cTanuHcKux penpeccufi). ^0^T0My cpegu npegcTaBuTenefi OKono 100 Ha^u0HanbH0CTefi, npo^uBaromux b .HaTBuu, Bce BpeMa 6binH nuTOB^i. KaK noKa3MBaroT HoBefimue gaHHbie YnpaBneHua no CTaTHCTHKe, Ha Hanano 2009 roga hx KonrnecTBo cocTaBnano oKono 1,3% Bcex ^HTenefi (2 261 294) - ^TO naToe no BenunuHe Ha^uoHanbHoe MeHbmHHCTBo .HaTBHH (30 415) (CTaTHCTHKa 2009). Hau6onbmee KonrnecTBo nuTOB^B npo -^HBaeT b cTonu^ u gpyrux KpynHbix ropogax .HaTBuu ^to o6tacHaeTca b nepByro onepegb ^KOHOMMecKUMu nprnumMu - Bo3Mo®HocTbro ycTpouTbca Ha pa6oTy u nonynuTb ®unbe), a TaK^e b npurpaHMHbix c Hhtboh pafioHax KaK TeppuTopuanbHo Hau6onee npu6nu®eHHbix k pogHbiM KpaaM.
C HayHHofi tohku 3peHua npo^uBaromue 3a npegenaMu cBoefi cTpaHbi nrogu aBnaroTca uHTepecHbiM o6"beKTOM uccnegoBaHua, a cpegu pa3Hoo-6pa3Hbx uccnegoBaHufi oco6bifi uHTepec npegcTaBnaeT royneHue a3biKa KaK Ba^Hefimero noKa3aTena ^THUHH0CTU. TaKue uccnegoBaHua no3BonaroT bm-acHUTb, HacKonbKo u b KaKoM KanecTBe coxpaHunca pogHofi a3MK (guaneKT) nuTOB^B u KaKoBbi bo3mo®hoctu u ycnoBua ^yH^uoHupoBaHua ux penu. Mame Bcero BHuMaHua nuHrBucToB 3acny®uBaeT ^oHeTuKa KaK noKa3aTenb ycTofinuBocTu a3MKoBofi cucTeMM pogHoro a3biKa. Hrnepec npegcTaBnaeT TaK^e Hau6onee nerKo noggaromufica u3MeHeHuaM ypoBeHb a3MKa - neKcuKa. KpoMe Toro uMeroTca HeKoTopbie ^y6nuKa^uu u o gpyrux ypoBHax pogHoro a3MKa npo^uBaromux b .HaTBuu nuTOB^B (Grinaveckiene 1980; Garšva 2005). CnegyeT TaK^e oTMeTuTb $aKT, hto ^TUMU BonpocaMu uHTepecyroTca b ochobhom nuToBcKue a3MKoBegM, ho uccnegoBaHua ny6nuKyroTca Ha pa3-hmx a3MKax: nuToBcKoM, naTumcKüM, pyccKoM, HeMe^oM. TaK, HanpuMep, neKcuKa nuTOB^B .HaTBuu aHanu3upoBanacb c tohku 3peHua oTpa^eHua a3biKoBbix KoHTaKToB (Kvašyte 1997; Kvašite 2002; Kvašyte 2006; Kvašite 2007) unu KaK cogep^amaa b ce6e 3auMcTBoBaHHbie u3 naTbimcKoro a3MKa cnoBa (Kvašyte 2001). OTgenbHo onucbiBanocb $yH^uoHupoBaHue Ha3BaHufi peanufi o6mecTBeHHofi ®u3hu (KBamuTe 2003b), aHanu3upoBanucb TaK^e co-^uonuH^BucTHHecKufi u nuHrBucTunecKufi acneKTM penu (KBamuTe 2003a), a HoBefimaa ^y6nuKa^ua nocBameHa BonpocaM cuHTaKcuca - ynoTpe6neHuro npegnoroB (Kvašyte 2009).
^^b, MeTOflMKa u MaTepuan Mcc^eflOBaHMA
flaHHaa cTaTba nocBamaeTca neKcunecKoMy ypoBHro a3MKa, ho BHuMaHue cocpegoTOHeHo Ha cBa3aHHbix Me^gy co6ofi c^e^u$MecKux nnacTax cnoBap-Horo cocTaBa - Ha3BaHuax cTpaH, ropogoB u t. n. (totohumuu) u Ha3BaHuax Ha^u0HanbH0CTefi ^thohumuu). ^nb gaHHoro uccnegoBaHua: ycTaHoBuTb, HacKonbKo nonynapHM b pa3roBopHofi penu nuTOB^B .HaTBuu reorpa^une-cKue Ha3BaHua u Ha3BaHua pa3Hbix Ha^u0HanbH0CTefi u b KaKoM KoHTeKcTe ohu ^yH^uoHupyroT. HccnegoBaHue npoBogunocb MeTogoM KanecTBeHHoro,
neKCHKO-ceMaHTHHecKoro aHanraa (He ucnonb3oBanca MeTog KonrnecTBeHHo -ro aHanu3a, TaK KaK He cTaBunocb ^nbro ycTaHOBHTb HacTOTHocTb ynoTpe-6neHua Toro hah gpyroro cnoBa, a nnmb BbiacHuTb ux pa3Hoo6pa3ue; Bce npH onHcaHHH yHuTbiBanocb u pacnpocTpaHeHue gaHHbix chob). MaTepuan gna uccnegoBaHua co6upanca b ochobhom Ha npurpaHHHHbix c .Hutbom Tep-puTopuax (CangyccKus p-H no6nu3ocTu k Ma^eHKaS c hutobckom cTopoHb u floöenbcKHH p-H no6nu3ocTu k čarape), Kyga cooTBeTcTBeHHo b 1993 u 1995 rr. oTnpaBnanucb ^KC^egu^uu cTygeHToB fflaynaficKoro negarorrne-cKoro uHcTuTyTa (c 1997 r. fflaynaficKufi yHuBepcuTeT), a TaK^e oTgenbHbie 3a^uKcupoBaHHbe iHHHrne Ha6nrogeHua 3a peHbro npo^uBaro^ux b ropoge Pure hutob^b b TeHeHuu 1993-2003 rr. TaKuM o6pa3oM HacTb MaTepuana coöpaHo u3 pasoHoB, rge hutob^i npo^uBaroT gocTaTOHHo KoMnaKTHo (npu-rpaHuHbe), a gpyraa HacTb u3 Bpa36poc npo^uBaro^ux b ctohu^ uH^opMaH-tob, bo3mo®hoctu KoTopbx o6maTbca Ha pogHoM a3bKe 6onee orpaHrneHbi. Hcnonb3oBaHue TaKos HeogHopogHos Bb6opKu gaHHbx He gaeT ocHoBaHua genaTb cepbe3Hbe oöoömeHua, ho no3BonaeT B3rnaHyTb Ha TeHgeH^uu $yHK-^uoHupoBaHua gaHHoro nnacTa neKcuKu.
AHanu3upyeMbe ganee npuMepb ycnoBHo o6o3HanaroTca cooTBeTCTByro-^hmh Ha3BaHuaM MecTHocTes Ha naTbmcKoM (u hutobckom) a3bKe 6yKBaMH naTuHcKoro an^aBuTa: B - Bukaiši (ByKaHmu - HaceneHHbH nyHKT b 7 km ot rpaHu^i b čarape), R - Ruba (Py6a - HaceneHHbH nyHKT b 3 km ot rpaHu^i b HaM^yBa) u Rg - Riga (Pura - ctohu^ .HaTBuu). OraTucTuHecKue gaHHbe cBugeTenbcTByroT, hto 6onbmuHcTBo hutob^b .HaTBuu npo^uBaeT uMeHHo b flyo6enbcKoM pasoHe (6,3%), a b nocemeHHoM yHacTHuKaMu ^KC^egu^uH cene ByKaHmu ga^e 13,9% HaceneHua hutob^i (Butkus 1995: 73).
TonOHMMbl U MX KOHKypeHTbl B peHM ^MTOB^eB
TonoHuMuKa KaK coBoKynHocTb reorpa^unecKux Ha3BaHus KaKoH-nu6o MecTHocTu (AxMaHoBa 2004: 477) no BenuHuHe Ha3bBaeMbx o6teKToB pacnagaeT Ha gBa nnacTa: MaKpoTonoHuMb u MuKpoTonoHuMb. MaKpoTo-noHuMb (ot rpeH. makros - «6onbmoH», topos - «MecTo», «MecTHocTb» u onyma - «uMa») - co6cTBeHHbe uMeHa KpynHbx reorpa^unecKux o6"beKTOB, HanpuMep, cTpaH unu ucTopuHecKux o6nacTes. B cbom onepegb MuKpoTonoHuMb (ot rpeH. mikros - «ManbH», topos - «MecTo», «MecraocTb» u onyma - «uMa») - co6cTBeHHbie uMeHa He6onbmux reorpa^unecKux o6t-eKToB, TaKux KaK nyr, nacT6ume, Konoge^ Tonb, BbroH u ToMy nogo6Hbe (OHoMacTuKa). AHanu3 co6paHHoro MaTepuana noKa3an, hto u3 MaKpoTono-humob goMuHupyroT Ha3BaHua o6eux cTpaH, t. e. flameux u flumea, KpoMe Toro HacTo ynoTpe6nanucb Ha3BaHua Cuöupb u Poccux KaK o6o6meHHbie o6o3HaneHua MecT ccbnKu. Bce-TaKu BbacHunocb, hto co6paHHbH MaTepuan He^necoo6pa3Ho paccMaTpuBaTb, pacnpegenuB ero Ha Ha3BaHua KpynHbx u MenKux o6teKToB (cooTBeTcTBeHHo aHanraupoBaTb MaKpo- u MuKpoTonoHuMb), 6onee o6ocHoBaHHos noKa3anacb ux Knaccu$uKa^ua b 3aBucuMocTu ot
TeppuTopuanbHofi npuHagnexHocTu KOHKpeTHoro TonoHHMa. TaKHM 00pa30M gaHHaa c0B0KynH0CTb neKcuKu no pa3HMM KpuTepuaM MOxeT öbiTb pacnpe-geneHa Ha HecKonbKO rpynn. Bo-nepBbix, uH^opMamb HacTO b cBoefi peHH ynoMUHanu Ha3BaHue cTpaHM npoxuBaHua (Latvija) u ee HaceneHHbie nyH-KTM. B0-BT0pbix, BCTpenaroTCH Ha3BaHUa CTpaHbl, OTKyga pOgOM UH^OpMaHTbl (Lietuva) u HaceneHHbie nyHKTM .HuTBbi; u, B-TpeTbHx, ho gocTaTOHHO pegKO, Ha3BaHua MecT ccbinKu unu 3aKnroneHua, a TaKxe gpyrue MecTa npoxuBaHHa 3a npegenaMu .HuTBbi u .HaTBuu.
Ha3BaHue CTpaHbi npoxuBaHua (b oöoux a3MKax gaHHbifi TonoHUM uMeeT 0guHaK0Byro $opMy Latvija) u HaceneHHbie nyHKTb .HaTBuu - npexge Bcero MecTHocTu, rge npoxuBaroT uH^opMamM, unu pacnonoxeHHbie no6nu3ocra MecTa, c kotopmmu TeM unu gpyruM cnocoöoM cBa3aHa xu3Hb, HanpuMep, rge npoxuBaroT unu paHbme npoxuBanu ohu caMu unu ux pogcTBeHHUKu, TaK KaK paccKa3 b ochobhom cTpounca Ha nuHHHx BocnoMUHaHuax u t. n. ^0^T0My b peHu npoxuBaromux b ByKafimu name Bcero BcTpenaroTca Tono-humm flyoöenbcKoro pafioHa, a b Pyöe - CangyccKoro pafioHa. KpoMe Toro, goBonbHO HacTO Bce uH^opMamM ynoTpeönaroT Ha3BaHue cTonu^i .HaTBuu -ropoga Puru (naT. Riga; nuT. Ryga):
Pinigq nemokéjo /Lietuvoje už darbq/, del to ir éjome čia, j L a tv i j q. [fleHer He nnaTunu /b HuTBe 3a pa6oTy/, n03T0My u mnu eroga, b .HaTBuro]1 R; Rygoje mo-kinosi par girininku. [B Pure ynunca Ha necHUHero] B; Pas mus Bukaičiuose sutiksi daug lietuviq. [y Hac b ByKafimax BcTpeTumb MHoro nuTOB^B] B; Sienq visai prie müsq padare, Rub oj e gyvename. [rpaHU^ coBceM pagoM c HaMU cgenanu, b Py6e xuBeM] R; Kas neina j mokyklq čia, mokinasi Augstkalnej [Kto He xoguT b mKony 3gecb, yHUTca b AyrcTKanHe] B; / D u ob e l % ne kasdien gali nuvažiuoti, kai turi kokj gyvulj namuose [B flyo6ene He Kaxgbifi geHb Moxemb noexaTb, ecnu UMeemb goMa KaK0H-nu60 ckot] B.
HeKOTopMe U3 ynoTpeöneHHbix b npuBegeHHbix BMme npegnoxeHuax TonoHUMM ynoTpeöneHM b ^opMe nuTOBcKoro a3MKa, HanpuMep, Bukaičiai UMeeT cBoficTBeHHoe gna nuTOBcKux Ha3BaHufi ^opMbi MH0xecTBeHH0r0 Hucna cy^^uKc -aičiai, b cBoro OHepegb b naTMmcKOM a3MKe ynoTpeönaeTca cBOÖcTBeHHMH cy^^uKc -aisi, xoTa b gaHHOM cnynae b naTMmcKOM Ha3BaHUH cnegoBano numb u3MeHUTb OKOHHaHue Bukaisiai. flpyrue TonoHUMM HacTO uMeroT cBOÖcTBeHHyro gna pa3r0B0pH0fi penu ^opMy c coKpameHHMM okoh-HaHueM MecTHoro nagexa: Augstkalnej BMecTO nonHofi ^opMbi Augstkalneje.
B 3anucax, cgenaHHMx b Pyöe u ByKafimu, noHTu He ynoMUHanucb mu-KpoTonoHUMM. BepoaTHO uH^opMaHTM 3apaHee HacTpauBanu ceöa Ha to, hto cnymaTenu (öepymue uHTepBbro) HegocTaTOHHO xopomo 3HaK0MM c OKpecTHocTaMu, ^0^T0My cTapanucb cTpouTb noBecTBOBaHue TaK, htoöm MeHbme ynoTpeönaTb reorpa^rnecKux Ha3BaHufi - uHorga 3aMeHanu uMeHa
1 üpuBegeHHHe U3 3anucefi BbicKa3biBaHufi UH^opMaHTOB npegnoxeHa Ha nuTOBcKOM a3MKe nepeBegeHM Ha pyccKufi a3biK b ochobhom gocnoBHO, hto6mi 03HaK0MUTb HUTa-Tena c cogepxaHueM BbicKa3biBaHua.
coöcTBeHHbie H0MeHKnaTypHbiMu annenaTuBaMu, HanpuMep, miškas (nec), ežeras (o3epo), upé (peKa). B cBoro oHepegb b xoge HaönrogeHuft 3a peHbro nposuBaromux b Pure nuT0B^B yganocb ycTaHOBHTb cnyHau ynoTpeöneHua MHKpoTonoHHMOB - Ha3BaHuft paft0H0B ropoga (Imanta (HMam-a), Pliavniekai (naT. Plavnieki; nnaBHueKu), Kypsala (naT. Kipsala; Kuncana)) u 0KpecTH0cTeft Puru (Baluožiai (naT. Baloži; Banovu), Kekava (naT. Kekava; KeKaBa), Ramava (naT. Ramava; PaMaBa)), a TaKse Ha3BaHua ynu^
Anksčiau, kai gyvenom Imante, mes dažniau susitikom. [PaHbme, Korga sunu B HMaHTe, MH na^e BcTpenanucb] Rg; Nesulaukiu, kada pagaliau Virgis parduos butq Pliavniekuos. [He gosgycb, Korga Bupruc HaK0He^ npogacT KBapTupy B ünaBHueKu] Rg; Ar tau negaila gyvenimo Ramavoj? [He sanb nu Te6e su3Hu B PaMaBe?] Rg; Kaip Kipsala dabar išsimaine, negali nieko pažinti. [KaK Kuncana Tenepb u3MeHunacb, Hunero y3HaTb Henb3a] Rg; Atsimeni, važiuodavome Apüzes gat v e pas mus. [üoMHumb, e3gunu no ynuu;e Any3ec k HaM] Rg.
H3 npuBegeHHoro Bbime nepBoro npuMepa BugHo, hto roBopamuft Ha nu-tobckom H3bKe uH^opMaHT BMecTo Ha3BaHua, KoTopoe b naTbimcKoM a3HKe seHcKoro poga (Imanta u cooTBeTcTBeHHo $opMa MecTHoro nagesa gonsHa ÖHTb Imantoje) ynoTpeönaeT gaHHbift TonoHuM KaK cymecTBuTenbHoe Mys-cKoro poga, ^0^T0My TaK ero cKnoHaeT (Imantas — Imante). OcTanbHbie MuKpo-tonohumh MoryT BapbupoBaTb b 3aBucuMocTu ot Öonee unu MeHee tohhoh nepeganu ^opMbi naTbimcKoro a3HKa Ha nuT0BcKuft (HanpuMep, BcTpenaroTca gBe ^opMH Ha3BaHua Kipsala - cooTBeTcTBeHHo c gonruM rnacHHM (Kypsala) unu KpaTKuM rnacHHM (Kipsala) b KopHe TonoHuMa).
KpoMe mupoKo pacnpocTpaHeHHbix b paccKa3ax nuT0B^B u HaönrogeHHax 3a ux peHbro TonoHuMoB cTpaHbi (MecTa) nposuBaHua BcTpeHaroTca TaKse Ha3BaHua cTpaHbi npoucxosgeHua (Lietuva) u HaceneHHbix nyHKToB .utbh:
Mums baise švake bova Li e tuv u o. [HaM oneHb xygo ÖHno b ..uTBe] R; Mano tévas buvo iš Li e tuv o s, ir motina - iš Ignalinos ... [Moft 0Te^ ÖHn u3 .utbh, u MaTb -u3 HrHanuHbi...] B; Mes su kojomj Žagar q eidavom. [Mh nemKoM xogunu b čarape] B; Viena atéjo iš toliau, iš A k m e n e s miesto atvažiavo. [OgHa npumna u3 ganeKa, u3 ropoga AKMaHe npuexana] B; ... žmrejom, kaip išveže, išveže j Ma ž e i ki u s, ten tarde ... [. cMoTpenu, KaK yBe3nu, yBe3nu b MaseftKaft, TaM gonpamuBanu...] B.
B 3anucax penu uH$0pMaHT0B goMuHupyroT reorpa^unecKue Ha3BaHua, KoTopHe pacKpHBaroT ux nrnHbift onbiT, t. e. HenocpegcTBeHHo KacaroTca ux unu HneHoB ceMbu. B nepByro oHepegb ^T0 MecTa posgeHua u nposuBaHua unu HaceneHHbie nyHKTbi, Haxogamueca noönu3ocTu k MecTy TenepemHero nposuBaHua. B npuBegeHH0M Bbime npuMepe ynoMuHaeTca Ha3BaHue ropoga Akmene (ÄKMxne), 0cH0BaHH0r0 b Hakane XVI b. CnegyeT 0TMeTuTb, hto TonoHuMoB, uMeromux KopeHb akmen- b .uTBe HacnuTHBaeTca cothhmu. HeT coMHeHuft, hto öonbmuHcTBo ux npoucxogaT u3 cnoBa akmuo («KaMeHb»), ho HacTb ux MoseT ÖHTb u rugpoHuMHoro npoucxosgeHua. Bce-se HeT 0cH0Ba-Huft yTBepsgaTb, hto k hum npuHagnesuT u ynoMuHaeMoe b MaTepuane peHH norpaHuHba nuT0B^B .aTBuu Ha3BaHue ropoga Ha ceBepe .utbh (Vanagas 1996: 15). flpyroft TonoHuM - Ignalina (H^HanuHa) - Ha3HBaeT oguH u3 ho-
BeHmux ropogoB Hhtbw. Ero Ha3BaHue BnepBbie ynoMuHaeTca b 1810 r., a npoucxoguT ot amponoHHMa, BepoaTHo yMeHbmuTenbHoö ^opMbi MyxcKoro HMeHH Ignas - Ignelis (Hsuac - Hsuexuc). ^TO MoxeT 6biTb cBH3aHo c HMeHeM noMe^HKa Hraaca Tu3eHray3a (Ignas Tyzenhauzas) (Vanagas 1996: 77). B CBoro onepegb Ha3BaHue Žagare (Maeape) b ucTopunecKux ucTOHHuKax yno-MHHaeTCH b 1253 unu 1254 rr. flaHHUH TonoHHM, no-BuguMoMy, npou3BogHoe c oKoHHaHHeM -e cnoBo h3 autobckoto annenaTuBa žagaras («xBopocTHHa»). nepBMHoe Ha3BaHHe MoxeT 6uTb «MecTo, rge MHoro xbopoctuhu» (Vanagas 1996: 297-298).
B oTpaxaromeH ^yH^uoHupoBaHue TonoHHMoB Bbi6opKe HHorga BCTpe-
HaroTCH u Ha3BaHHH MeCT CCM^KH HAH 3aKnroHeHuH. HH^opMaHTbl B CBoHX
paccKa3ax b ochobhom ynoMuHanu Ha3BaHua KpynHbix reorpa^unecKux oSteKTOB: Sibiras (Cuóupb) u Rusija (Poccun), pexe - KoHKpeTHue MecTa npoxuBaHua:
Parei iš to S ibi re, kur desies. [BepHynuct u3 Cu6upu, Kyga geHemca] B; Sunku mums Rus i j o j buvo, net prisiminti nesinori. [TpygHo HaM b Poccuu 6bino, gaxe BcnoMHHaTb He xoHeTca] Rg; ... žmrejom, kaip išveže, išveže j Mažeikius, ten tarde, nu ir paskum išveže j Archangel s kq. [... cMoTpenu, KaK yBe3nu, yBe3nu b MaxeHKHH, TaM gonpamuBanu, o noToM yBe3nu b ApxaHrentcK] B; Taip mes ir susipažinome lageryje, Into je . [TaK Mbi u no3HaKoMunucb b narepe, b HHTe] Rg.
B xoge onpoca uH^opMaHToB u Ha6nrogeHua 3a ux cBoöogHoö pa3roBopHoH peHbro BMHBneHo ^yH^uoHupoBaHue cnoB, 3aMeHaromux Ha3BaHHue koh-KpeTHUe TonoHHMM (yMecTHo ucnonb3oBaTb 3auMcTBoBaHHUH u3 oÖnacTH ctuauctuku TepMuH KOHKypenmu (Župerka 1995)). Bce xe oneBugHo, hto KoHKypeHTaM Ha3BaHuH MecTa npoxuBaHua HecBoöcTBeHHa 6onbmaa pa3Hoo-6pa3HocTb. Mame Bcero b nogoÖHofi ^yH^uu BcTpenaroTca o6cToaTenbcTBa MecTa čia («3gecb»), ten («TaM»).
Bet iš direktoriaus gavau tokj raštq, kad mano visi vaikai čia yra pabaigg mokyklas ... [Ho ot gupeKTopa nonynuna TaKoe cBugeTentcTBo, hto Bce mou geTu 3gecb 3aKoHHunu mKonbi...] B; Čia /Latvijoje/ ükininkai pirms kara irgi gyvena geriau ... [3gecb (b .HaTBuu) xo3HeBa go bohhui Toxe xunu nynme...] R; Kaip jüs ten gyvenate dabar -seniai nebuvau. [KaK bu TaM xuBeTe cennac - gaBHo He 6bin] Rg.
Xoth caMu no ce6e gaHHue cnoBa-KoHKypemu He npegcTaBnaroT oco6o-ro uHTepeca, ynoMHHyTofi nape aHToHuMoB Bce xe npucyma onpegeneHHaa c^e^u^uKa: b 3aBucuMocTu ot Toro, KaKaa cTpaHa (cTopoHa) npuHuMaeTca 3a ToHKy oTcneTa, u to, u gpyroe o6cToHTenbcTBo MecTa MoxeT o6o3HanaTb KaK HaTBuro, rge npoxuBaroT uH^opMamu, TaK u .HuTBy, oTKyga ohu pogoM. Eonee ToHHaa ugeHTu^uKa^uH Bo3MoxHa numb npu noMomu KoHTeKcTa.
B Bu6opKe MaTepuana oneBugHo npeo6nagaHue Ha3BaHuH HaceneHHux nyHKToB HaTBuu (name Bcero ynoMuHaroTca MecTHocTu, b kotopux b Ha-cToamee BpeMH npoxuBaroT uH^opMaHTbi), Bce-TaKu He oneHb oTcTaroT ot hux u reorpa^unecKue Ha3BaHua Hutbm - ^yH^uoHupyroT Ha3BaHua MecT, oTKyga pogoM u rge xunu uH^opMamu unu xuByT ux pogcTBeHHuKu. B cbom onepegb TpeTba rpyna TonoHuMoB HeMHoronucneHHa. .Humb b oTgenbHux
cnyHaax uH^opMaHTbi yTOHHanu, K0HKpeTU3up0Banu MecTO npeöbiBaHua, b OCHOBHOM ^TO hm Ka3anocb HeaKTyanbHbiM, TOHHee, OHH He gyManu, hto ^TO BaKHO gna ux paccnpamuBaromux nrogeft. Jumb b Tex cnyHaax, Korga 3anHCb Benacb He3aMeTHO gna HH^opMaHTa, name BcTpeHanocb ynoMHHaHue KOHKpeTHwx reorpa^unecKHx Ha3BaHuft.
^THOHMMbl U MX KOHKypeHTbl B peHM nMTOB^eB
flpyroft nnacT, OTOÖpaHHbift gna uccnegoBaHua - ^TH0HHMHKa, t. e., «pa3-gen amponoHUMUH, H3yHaromuft Ha3BaHua HapogoB» (AxMaHOBa 2004: 529). Ha3BaHua HapogoB ^thohhmm) oömhho cooTHOcaTca c MaKpoTonoHUMaMu, t. e., npou3BogaTca ot Ha3BaHuft CTpaH h «mokho npegnonoKUTb, hto mho-KecTBeHHoe Hucno nepBUHHO gna ^TH0HHM0B» (rpumeHKO, HuKonuHa 2006: 175), ^0^T0My b peHu uH^opMaHTOB pegKO BCTpenaeTca ^opMa eguHCTBeH-Horo Hucna cooTBeTcTByromux cnoB (name Beerò b Tex cnyHaax, Korga peHb ugeT o KOHKpeTHOM HenoBeKe). XoTa oömhho b nuTOBCKOM a3MKe uMeHHO eguHCTBeHHoe Hucno uMeeT 3HaHeHue oöoömeHua u MOKeT öbiTb ucn0nb30-BaHO no OTHomeHuro k rpynne nrogeft, a He TonbKO OTgenbHoro uHguBuga.
B ^yH^uoHupoBaHuu gaHHoro nnacTa neKCUKu aBHO npocneKUBaeTca 0^^03H^Ha «cBoft-HyKoft». C ogHoft cTopoHbi, uH^opMamb paccKa3MBaroT o cBoeft Ha^H0HanbH0CTH - npeuMymecTBeHHO b nonoKUTenbHOM KOHTeKCTe. TaKaa TOHKa 3peHua onupaeTca Ha MHeHue, hto «BceM HapogaM CBOHCTBeHeH ^TH0^eHTpH3M - B03BbmeHue cucTeMb cbohx ^HHOCTeö no OTHomeHuro k gpyruM KynbTypaM. ^T0 ocHOBbBaeTca Ha KpaftHe ynpomeHHbix KaTeropu-HecKux npenonoKeHuax, KOTopbie Ha3biBaeM cTepeoTunaMH» (Anglickiené 2006: 65). Bce-TaKu OHeBugHO u to, hto numb öonee mupoKuft KOHTeKcT gaeT npegcTaBneHue oö OTHomeHuu roBopamero k cogepKaHuro BbicKa3biBaHua u b HacTHocTH, k ynoTpeöneHHOMy ^TH0HHMy.
BböopKa MaTepuana pacKpbiBaeT ^yH^uoHupoBaHue ^TH0HHM0B gna Ha-3BaHua cBoeft Ha^H0HanbH0CTH. XoTa o^H^HanbHoe Ha3BaHue ee - np0U3B0-gHoe ot Ha3BaHua cTpaHbi Lietuva cnoBO lietuviai («nuTOB^i»), uH^opMamM Ha3bBanu ee n0-pa3H0My:
Mes, lietuviai, pilsonybés čia neturim. [Mm, nuTOB^i, rpaxgaHOTBa 3gecb He HMeeM] R; Lietuviai dabar turi savo draugijq - vaikštau ir aš j susirinkimus. [.Hhtob^i ceftHac HMeroT cBoe 06mecTB0 - xoxy u a Ha co6paHua] Rg; Ankstiau če riktingi žemaite gyvena. [PaHbme 3gecb HacToamue xeMaftTbi Kunu] R; Kas tu esi par le iti s. [KaKoft tm nuTOBeu] B.
B onpegeneHHòM cMbicne cnoBa ecTb noBog paccMaTpuBaTb ucn0nb30BaH-HMe b npuBegeHHbix Bbime npuMepax cnoBa žemaičiai («KeMaftTbi») u leiši (ynoTpeöneHa $opMa eguHcTBeHHoro Hucna leitis; Ha pyccKuft a3MK uHaHe HeM jumoeeif HeB03M0KKH0 nepeBecTu) b KaHecTBe KOHKypeHTOB. B nepBOM cny-Hae ^TH0HHM npou3BegeH ot Ha3BaHua KUTeneft ^TH0^pa$HHecK0^0 peruoHa ^eMafiTua (nuT. Žemaitija) u HocuTeneft KeMaftTcKoro guaneKTa. CnegyeT ot-
MeTHTb $aKT, hto HacTb ^uTeneft gaHHoro peruoHa cnuTaroT ce6a OTgenbHbiM HapogoM, B pa3Hbie nepuogbi ucTopuu .utbh uMenu MecTO nonbiTKu co3gaTb caMocToaTenbHoe rocygapcTBO, guaneKT Ha3biBaeTca h3hkom u HMeeT nucb-MeHHyro $opMy u t. n. Bce-TaKu KOHTeKCT no3BonaeT yTBep^gaTb, hto gaHHoe cnoBO uH^opMaHTOM yn0Tpe6neH0 o6o6meHHO - b 3HaneHuu «nuTOBe^x
CnoBO leiši c KynbTypHoft u num-BucTmecKoft TOHeK 3peHua, KaK yTBep®-gaeT naTbimcKuft ^onbKnopucT .Shuc Po3eH6eprc - «cTapeftmuft ^TH0HUM gna o6o3HaneHua Hamux msh^ix cocegeft» (Rozenbergs 2005: 21). Oho MO^eT ynoTpe6naTbca b KanecTBe Ha3BaHua npo^uBaromero b .uTBe Hapoga BMe-cto coBpeMeHHoro cnoBa lietuvieši. npegnaraeTca He paccMaTpuBaTb gaHHoe cnoBO ^neMeHTOM «pa3roBopHoro a3biKa, uMero^uM npeHe6pe®uTenbHbifi OTTeHOK», a Hao6opoT, BO3BpaTuTb <OTOMy KpacuBOMy cnoBy Leiši ero 6binyro go6pyro cnaBy, KOTopaa Ha BeKu BeKOB 3aKpenneHa u gocTOftHO yTBep^geHa b naTbmcKux HapogHbix necHax. EygeM ynoTpe6naTb cnoBO Leiši 6e3 npegpac-cygKOB He TonbKO b noBcegHeBHoft ®u3hu, ho u b a3biKe HayHHbix TpygoB!» (Rozenbergs 2005: 21). Bce-TaKu gaHHbift ^TH0HUM BocnpuHuMaeTca MHoruMu nuTOB^Mu, npo^uBaro^uMu Ha TeppuTopuu .aTBuu u / unu BnageromuMH naTbmcKuM h3mkom KaK yHunu^uTenbHoe u HeyBa^uTenbHoe. ^0^T0My 3a^uKcupoBaHHMe cnynau ynoTpe6neHua uH^opMamaMu cnoBa leiši MoryT uMeTb u nono^uTenbHyK», u OTpu^TenbHyro, KaK b npuBegeHHOM npuMepe, K0HH0Ta^uro.
C gpyroft cTopoHbi, aKTyanroupyeTca Ha3BaHue Hapoga cTpaHbi npo^u-BaHua - npou3BogHbe ot Ha3BaHua cTpaHbi Latvija («.aTBua») ^TH0HUMbi latvietis («naTbim») unu bo MHO^ecTBeHHOM Hucne latvieši («naTbimu»). Kpo-Me Toro b pa3r0B0pH0Ö penu (^yH^uoHupyeT Ha ocHOBe HeMe^oro Ha3BaHua naTbimeft Letten (Ha3BaHue cTpaHbi cooTBeTcTBeHHo Lettland) 06pa30BaHH0e cnoBO letinš (^opMa MHO^ecTBeHHoro Hucna letini). Ha Bbi6op gaHHoro cnoBa noBnuano to, hto TaK no pa3HbiM noBogaM u c pa3nrnHbiMu HaMepeHuaMH Ha3bBaroT ce6a nammu (hu b nuTOBcKOM, hu b pyccKOM a3biKe HeT tohhhx cooTBeTcTBuö, KaK nepeBecTu gaHHoe cnoBO, ^0^T0My mo^ho ero numb TpaHcnuTepupoBaTb - «neTuHu»).
Jonai pas latvius riktinga švente. [HßaHOB geHb y naTbimeft HacToa^uft npa3gHuK] R; Latviai yr laba lepni žmones. [.aTbimu oHeHb ropgbie nrogu] R; Toks la tv i s mus prieme, kai čia atvažiavome. [TaKoft naTbim Hac npuHan, Korga croga npuexanu] B; Sedasi letiniai prie stalo ir alaus bokalus kilnoja, dainas dainuoja. [CagaTca naTbimu 3a cTon u 6oKanbi nuBa nogHuMaroT, necHu noroT] R.
flaHHaa Bbi6opKa gaeT B03M0®H0cTb bhhchutb, KaK Hepe3 cpaBHeHue nuTOB^B u nammeft npoaBnaeTca nonbiTKa Bbipa3uTb 0^^03u^uro «cBoft-Hy^oft». BcTpenaeTca u nono^uTenbHaa, u OTpu^TenbHaa o^HKa cBoero Hapoga, a TaK^e ocHOBaHHbift Ha co6cTBeHHOM onbrre B3rnag Ha npegcTaBu-Teneft gpyroro Hapoga. «MneHbi o6mecTBa MoryT ucnoBegoBaTb MHoro pa3Hbix ycTaHOBOK no OTHomeHuro k pa3HbiM rpynnaM, ohu HaxogaT npoaBneHue b noBcegHeBHoft ®u3hu, BnuaroT Ha noBegeHue u nocTynKu, 0c06eHH0 OHyTuB-mucb b cMemaHHoft c tohku 3peHua Ha^u0HanbH0CTeft cpege. Bce ®e ohh
MoryT He öbiTb peanraoBaHbi b noBcegHeBHoä ®u3hu ... MacTO BbcKa3bBaHua Tex ®e caMbix nrogeö norunecKu npoTuBopenaT oguH gpyroMy, TaK KaK ohu b ochobhom ÖMBaroT oöycnoBneHM KOHKpeTHbiMu cHTya^HaMH, KoHTeKcToM, b kotopom öbino Bbipa^eHO to uju gpyroe MHeHue.» (Anglickiené 2006: 68). TaKue cnynau uMenu MecTo u b uccnegyeMOM MaTepuane, Korga b ogHoM cnynae cboh Hapog BO3Bbimanca, b gpyroM - noKa3biBanca KaK 3acny®uBaro-quä MeHbme yBa^eHua (oö 3tom cBugeTejbcTByeT npuBegeHHoe b KanecTBe H^^rocTa^HH nepBoe npegno^eHue):
Su la tv i ai s gali geriau sutarti nei su li e tuv i ai s. [C naTbimaMu moxho nynme HaHTu oöquä a3biK HeM c jutob^mu] B; L a tv i ai, kaip ir l i e tuv i ai,} dievq tiki. [.aTbimu, KaK u jjutob^i, B 6ora BepaT] B; Par Kalèdas latviai taip pat eglutq turi. [Ha PoxgecTBo naTbimu TaKxe enKy uMeroT] Rg.
CpaBHeHue MO^eT öbiTb HM^JH^HTHO, t. e., He uMeTb ^opManbHoro bm-pa^eHua unu 3to Bbipa^eHue öygeT Hepe3 ynoTpeöneHue gpyrux cjob, KaK b nocnegHeM u3 npuBegeHHbix Bbime npegno^eHuö.
flpyrue 3thohumm, BcTpenaroqueca b penu jutob^b, cBa3aHbi Heno-cpegcTBeHHO c HapogaMu, npegcTaBurenu KOTopbix npo^uBaroT BMecTe c jutob^mu, a TaK^e TaKue, KOTopbie uMeroT ycTofinuBbie TpagH^HH npo^u-BaHua b onpegeneHHOM peruoHe b onpegeneHHyro ucTopunecKyro anoxy unu TecHMe KOHTaKTM c jutob^mu (uHorga u c naTbimaMu). B gaHHOM cnynae peHb ugeT o gByx Hapogax u cooTBeTcTBeHHO Ha3MBaroqux ux 3THOHuMax -rusai («pyccKue») u žydai («eBpeu»):
Pradèjau girdèt, kad su ru s^ pasu nebeleis nuo pirmos /per sienq j Lietuvq - nuo rugpjučio 1 d./. [CTana cnbimaTb, hto c pyccKuM nacnopTOM He öygyT nponycKaTb Hepe3 rpaHu^ c nepBoro /Hepe3 rpaHu^ b .uTBy - c 1-oro aBrycTa/] B; Žydai važimjo su arkliu odas supirkdami. [EBpeu e3gunu Ha nomagax u cKynanu koxu] B.
B npuBegeHHbix BMme npegno^eHuax ^yH^uoHupyroT uMeroque Heä-TpanbHyro OKpacKy 3thohumm. CnegyeT OTMeTuTb, hto Ha3BaHue žydas (MHO^ecTBeHHoe hucjo žydai) b jutobckom a3MKe He uMeeT npucyqeö gna gpyrux a3MKOB, HanpuMep, pyccKoro, HeraraBHOÖ KOHHOTa^HH u HeyBa^u-TejbHoro, Bpa^geÖHoro OTHomeHua k gaHHOMy Hapogy. «OgHoä u3 npuMeT a3MKa Bpa^gM cny^aT yHuHu^uTenbHbie HauMeHOBaHua npegcTaBurenefi gpyroro 3THoca, pacnpocTpaHeHHbiö b ^aproHax, apro, npocTopenuu, pa3-roBopHoä penu. ... YHuHu^uTenbHwe HOMHHa^HH ^H^ gpyroä Ha^HOHa^b-hoctu OTpa^aroT HeTepnuMocTb roBopaqux, TaroTeroqyro Hag humu BjacTb npegpaccygKOB, cyeBepuä, 3THOKynbTypHbix cTepeoTunoB.» (rpuqeHKO,
HuKonuHa 2006: 175).
CKopee TaKuM npuMepoM yHuHu^uTenbHofi HOMHHa^HH mo^ho paccMa-TpuBaTb BcTpenaroqyroca b penu jutob^b .aTBuu (KaK, b nacraocra, u jutob^b, npo^uBaroqux b .uTBe) $opMy gna Ha3BaHua pyccKux - npou3-BogHyro c cy^uKcoM -k- $opMy ruskis (ruskiai). flaHHaa $opMa no cBoefi cTpyKType 6nu3Ka k pyccKOMy araoHuMy, ho b jutobckom a3MKe uMeeT MecTO b pa3roBopHoä penu u cHuTaeTca HenpueMneMofi gna HopMupoBaHHoro nu-
tobckoto a3MKa. ^0^T0My ecTb noBog TaKoe cnoBo paccMaTpuBaTb b KaHe-cTBe KoHKypeHTa [gna] HefiTpanbHoro ^THOHUMa, uMeromero ^nbro npugarb TeKcTy onpegeneHHyro ^KC^peccuBHOCTb. «Bo3HuKHoBeHue ^KC^peccuBHOCTH y ^THOHUMOB HeBo3Mo®Ho 6e3 cy6^eKTUBH0-^M0^u0HanbH0^0 oTHomeHua k ^TUM ^THOcaM, a cy6^eKTUBH0-^M0^u0HanbH0e oTHomeHue 3aBucuT ot co-^uanbHO-^onuTUHecKofi ucTopuu» (rpumeHKo, HuKonuHa 2006: 177). KaK yTBep^garoT yHeHbie, «b ocHoBy ^KC^peccuBH0^0 ^THOHUMa MoryT 6biTb no-no^eHM pa3nHHHMe MoTuBupoBoHHbie npu3HaKu, CBa3aHHbie c a3MKoBMMu CTepeoTunaMu, goMuHupyromuMu b tot unu uHofi ucTopuHecKufi nepuog. Oco6eHHocTu HOMUHa^uu npegcTaBuTenefi HapogoB o6ycnoBneHM o6me-KynbTypHofi 0^^03u^uefi «CBofi - Hy^ofi» u o6mhho oTpa^aroT KoH^nuKTbi, cymecTByromue Me^gy ^THUHecKUMu rpynnaMu.» (rpumeHKo, HuKonuHa 2006: 184).
Eonee oTganeHHbie, t. e., He ocHoBaHHbix Ha ynoTpe6neHuu pa3Hbix no CTpyKType cnoB Toro ®e KopHa KoHKypeHTM ^THOHUMOB BbiaBnaroT 3anucu, b kotopmx BCTpenaeTca cnoBo vietiniai («MecTHbie») b noBecTBoBaHuu o npo-®HBaromnx Ha Tofi ®e TeppuTopuu nrogefi.
Vi e tini ai jau čia nieko blogo pret mus neturi kq pasakyti. [MecTHbie 3gecb HuHero
nnoxoro o Hac He uMeroT, hto cKa3aTi>] B.
npaBga, gaHHoe cnoBo Henb3a 6e3oroBopoHHo BocnpuHuMaTb b KaHecTBe KoHKypeHTa KoHKpeTHoro ^THOHUMa, TaK KaK b ochobhom Ha onpegeneHHofi TeppuTopuu npo^uBaroT npegcTaBuTenu pa3Hbix Ha^u0HanbH0CTefi. Oho Mo^eT 6bTb Bb6paHo uH^opMarnaMu co3HaTenbHo - hto6m He o6tacHaTb, o nrogax KaKofi Ha^u0HanbH0CTu ugeT peHb, unu Heoco3HaHHo, He 3agyMM-Baacb, hto TaKoe cnoBo HeuH^opMaruBHo.
3aK^WHMTe^bHue 3aMenaHMfl
B xoge uccnegoBaHua totohumob ycTaHoBneHo, hto cneKTp totohumob He oHeHb mupoK, goMuHupyroT Ha3BaHua o6eux rocygapcTB (Latvija «.aTBua» u Lietuva «.uTBa»), a u3 KoHKpeTHbix HaceneHHbix nyHKToB - MecTa npo^u-BaHua u TeppuTopuanbHo 6nu3Kue k hum. flocTaTOHHo pegKo ynoMuHaroTca KoHKpeTHbie Ha3BaHua MecT ccbinKu unu 3aKnroHeHua, a TaK^e gpyrue MecTa, TaK unu uHaHe CBa3aHHbie c jhhhhm oü^itom uH^opMaHTOB.
OyH^uoHupoBaHue ^THOHUMOB BbiaBnaeT uHTepecHbie TeHgeH^uu npo-aBneHua 0^^03u^uu «CBofi - Hy^ofi». HH^opMamb npeuMymecTBeHHo b nono^uTenbHoM KoHTeKCTe paccKa3MBaroT o CBoefi Ha^u0HanbH0CTu, t. e., nuTOB^x (lietuviai). Bce-TaKu oHeBugHo, hto numb 6onee mupoKufi KoHTeKCT gaeT npegcTaBneHue o6 oTHomeHuu roBopamero k Ha3BaHHoMy ^THOHUMOM Hapogy. MacTo ynoMuHaroTca KopeHHbie ^uTenu .aTBuu, cocegu no MecTy ^uTenbCTBa naramu (latviai). Bbi6opKa Marepuana gaeT Bo3Mo®HocTb bm-acHuTb, KaK nyTeM cpaBHeHua onucMBaroTca nuTOB^i u naTbimu. KpoMe Toro, b peHu nuTOB^B BCTpeHaroTca Ha3BaHua Tex HapogoB, npegcTaBuTenu
KoTopbx npo^uBaroT BMecTe c hutob^mh, a TaK^e Te, c KoTopbMu uMeroTca ycTosHuBbe Tpagu^uu o6meHua. B gaHHoM cnyHae peHb ugeT o gByx ^THO-HuMax - rusai («pyccKue») u žydai («eBpeu»).
B KaHecTBe KOHKypeHTOB, KonuHecTBO KoTopbx HeMHoroHucneHHoe, $yHK-^uoHupyroT b ochobhom yHuBepcanbHbe neKceMb, nogxogamue gna o6o-3HaHeHua nro6oro Hapoga unu MecTa ^uTenbcTBa (MecTouMeHue jie «ohh», cymecTBuTenbHoe vietiniai «MecTHbe», aHTOHuMuHecKue o6cToaTenbcTBa MecTa čia «3gecb» u ten «TaM»).
BHBHHOrPÄOH^
Onbra AXMAHOBA, 2004: Cjoeapb numeucmuHecKux mepMunoe. MocKBa: EguTopuan yPCC.
A. H. rPH^EHKO, H. A. HHKO.HHA, 2006: ^Kc^pecc^BHbe sTHOHHMb KaK npuMeTb a3bKa Bpaxgb. H3uk epawdbi u x3mk co^Jacux e coquoKynbmypnoM KonmeKcme coepeMennocmu: KonneKTHBHaa MOHorpa^na. Otb. peg. H. T. BenpeBa, H. A. KynuHa, O. A. MuxasnoBa. Tpygb ypanbcKoro MHOHa. Ban. 20. EKaTepnH6ypr: H3g-Bo ypan. yH-Ta. 175-187.
PernHa KBAOHTE, 2003a: .htob^i b .aTBHu: co^^on^H^B^CT^HecK^^ h nHHrBHcTHHecKHH acneKTb. Proceedings of the Third International Congress of Dialectologists and Geolinguists. Lublin, 24-29 July, 2000. Edited by Stefan War-chol. Vol. 1. Lublin: Marie Curie-Sklodowska University Press. 395-405.
--, 2003b: Ha3BaHua peanuH o6mecTBeHHOH xh3hh b peHu hhtob^b .aTBuu.
J§zyki mniejszošci i j§zyki regionalne. [Serija: J^zyk na pograniczah. 24.] Red. E. Wroclawska, J. Zieniukowa. Warszawa: Slawistyczny Osrodek Wydawiczny. 429-439.
CTATHCTHKA - Centrala statistikas parvalde: http://data.csb.gov.lv/Dialog/Save-show.asp (2009 11 29).
OHOMACTHKA - family-history.ru/material/onomastics/spravka/ (2009 11 29).
Laima ANGLICKIENÉ, 2006: Kitataučiq fvaizdis lietuviq folklore. Vilnius: Versus aureus.
Alvydas BUTKUS, 1995: Latviai. Kaunas: Aesti.
Kazimieras GARŠVA, 2005: Lietuviq kalbos paribio šnektos (fonologija). Vilnius: Lietuvi^ kalbos instituto leidykla.
Elena GRINAVECKIENÉ, 1980: Daugpilio apylinki^ lietuvi^ šnektos fonetika. Lietuviq kalbotyros klausimai XX. Vilnius. 223-238.
Regina KVASYTÉ, 1997: Latvijos lietuvi^ šnekamosios kalbos ypatumai. Acta Baltica'94. Kaunas: Aesti. 33-37.
—, 2001: Apie kai kurias latvybes Latvijos lietuvi^ kalboje. Paribio tarmiq ir kalbq problemos. Tarptautinés mokslinés konferencijos, skirtos Europos kalbtj metams, pranešimai. Šiauliai. 84-96.
--, 2002: Latvijas lietuviešu leksikas ìpatnibas. Valoda-2002: Valoda dažadu
kultüru kontekstä. Humanitäräs fakultätes XII zinätniskie lasijumi. 1. dala. Valodas lingvistiskie aspekti. Atb. red. S. Muräne. Daugavpils: Saule. 47-53.
--, 2006: Die Lexik der Litauer Lettlands: Erscheinungen von Sprachkontakten.
Proceedings of the 4th International Congress of Dialectologists and Geolinguists. Riga: LU LVI. 313-318.
--, 2007: Zemgales lietuvieši un to valodas specifika. Raksti III. Starptautiskäs
zinätniskäs konferences Lielupes upes baseins: kultürvesturiskä nozime un geogräfiskais faktors, kopigais un atškirigais referäti. Jelgava: G. Eliasa Jelgavas vestures un mäkslas muzejs. 41-45.
--, 2009: Besonderheiten der Umgangssprache der Litauer Lettlands: Gebrauch
der Präpositionen. Dialectologia and Geolinguistica. Volume 17, Issue 1. 38-51.
Jänis ROZENBERGS, 2005: Aizdaugavas leiši latviešu tautasdziesmäs un vinu etniskä piederiba. Tautas un zemes latviešu tautasdziesmäs. Riga: Zinätne. 9-21.
Aleksandras VANAGAS, 1996: Lietuvos miestq vardai. Vilnius: Mokslo ir enciklopedija leidykla.
Kazimieras ŽUPERKA, 1995: Kalbos priemoniq konkurencija kaip lietuviq kalbos stilistikos objektas: habilitacinis darbas. Šiauliai.
TOPONIMI IN ETNONIMI V LEKSIKI LITOVCEV V LATVIJI
Članek predstavlja rezultate raziskave leksike Litovcev v Latviji, zlasti toponimov in etnonimov. Cilj raziskave je bil pokazati, v kolikšni meri se pojavljajo geografska imena in imena narodnosti, ter ugotoviti, katere besede jih v govoru lahko nadomeščajo. Gradivo je bilo zbrano na obmejnem področju z Litvo (v okrajih Saldus in Dobele), pridobljeno pa tudi od Litovcev, živečih v Rigi.
Izsledki raziskave kažejo, da spekter toponimov ni širok, saj med posameznimi naselji in njim bližnjimi področji prevladujejo imena obeh držav (Latvija in Litva). Redko so bila omenjena imena krajev izgnanstva ali krajev prestajanja zaporne kazni, prav tako imena krajev, povezanih z informatorjevimi osebnimi izkušnjami. Etnonimi razkrivajo zanimive težnje, ki izkazujejo nasprotje domače - tuje. Večina informatorjev goji pozitiven odnos do svoje, tj. litovske narodnosti, vendar je očitno, da stališče govorca do naroda, imenovanega z etnonimom, predstavlja širši kontekst. Pogosto so omenjeni Latvijci in njihovi sosedje.
Zbrano gradivo omogoča primerjavo karakterizacije Litovcev in Latvijcev. V govoru Litovcev najdemo imena tistih narodnosti, katerih predstavniki živijo z njimi in ohranjajo nespremenljivo tradicijo komunikacije, na kar kažeta dva etnonima, Rusi in Judje. Med konkurenčnimi leksemi, ki ustrezajo poimenovanju katerega koli naroda ali naseljenega področja, velja omeniti zaimek oni, samostalnik domačini in protipomenska krajevna prislova tu ter tam.
Kako natančna je lahko transkripcija1
Mira Krajnc Ivič
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, SI - 2000 Maribor, mira.krajnc@uni-mb.si
_ scn iii/2 [2010], 159-173 _
Prispevek skuša pokazati na moč sporočenega kot posledico prepletenosti jezikovnega in nejezikovnega zlasti v neposrednih govorjenih dvogovorih in na pri transkribiranju teh dvogovorov nastale razisko-valčeve težave kot posledice težnje po popolnosti zapisa, saj naj bi popolna, teoretično nenevtralna transkripcija omogočila uporabo deloma analiziranega gradiva za namene različnih opazovanj istega gradiva.
The article attempts to show how a message of a direct dialogue gets its (illocutionary) force as the result of the interplay of linguistic, semi-linguistic and non-linguistic activities of the participant. It is also trying to show that researchers' difficulties are the consequences of his or her wish to transcribe a dialogue perfectly, because only a perfect and theoretically non-neutral transcription can be used for several different purposes.
Ključne besede: diskurz, dvogovor, neposredni dvogovor, transkrip -cija, prozodija
Keywords: discourse, conversation, direct dialogue, transcription, prosody
1 Z vidika konverzacijske analize se na naslovno vprašanje - kako natančna je lahko transkripcija - pričakuje odgovor, ki bi potrdil, da je transkripcija natančna. To se pravzaprav pričakuje tudi s strani jezikoslovcev, prepričanih, da z jezikom lahko povemo vse, o čemer pa dvomi že npr. Ducrot (1988: 134). Če pomislimo na umetnostna besedila, potem se nemara zdi, da lahko ubesedimo, zapišemo vse. Vendar si tudi pri umetnostnih besedilih s pomočjo zapisanega
1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega projekta J6-2238 z naslovom Slovenski jezik v stiku evropskega podonavskega in alpskega prostora, ki ga financira Agencija za raziskovalno dejavnost RS; odgovorni nosilec projekta je red. prof. dr. Marko Jesenšek.
in svojih izkušenj ustvarjamo svoje predstave. K besedilnemu tipu informacij dodajamo okoliščinske, kot si jih predstavljamo, da naj bi bile podane glede na socialne, kulturne in tudi naše individualne izkušnje, ki bi bile po naši presoji skladne z našimi modeli ali vzorci, značilnimi za določen komunikacijski stik. Prav tu se lahko izrazi dvom o resnični natančnosti transkripcije.
2 »Kako govorimo - in potem takem tudi, kako to zapišemo (dodala MKI) -, ni toliko odvisno od družbenega položaja samega, ampak od naše individualne interpretacije ali našega vzorca tega položaja.« (van Dijk 2002: 214). Zapis, tj. reprodukcijo/poustvaritev, prej posnetega govorjenega komunikacijskega stika imenujemo transkripcija. »Transkripcija je neprecenljiva pridobitev v analizi dvogovora, vendar ni nikoli teoretsko nevtralna.« (Edwards 2001: 344). Tako so npr. narečni dvogovori transkribirani fonetično. Ta način transkripcije se uporablja pri zapisovanju neknjižnih zvrsteh jezika. To bi za slovenščino pomenilo, da je tako rekoč vse ožjeinteresne in tiste širšeinteresne dvogovore, v katerih se približevanje neknjižnim zvrstem zdi potrebni pogoj za pritegnitev naslovnika, smiselno zapisovati fonetično. Kaj pa berljivost, dosegljivost, primerljivost tako zbranega gradiva?2 Npr. M. Stubbs (1983: 228-229) se zavzema, da transkripcija naj ne bi vsebovala preveč podatkov, saj je po njegovem razumevanje proces izbiranja vzorcev, v katerem nekatere fonetične podrobnosti niso bistvenega pomena, po drugi strani pa trdi, da ne obstaja ena sama pravilna transkripcija danega izreka, zaradi česar se je pomembno naučiti opazovati vedenja, ki jih med samim pogovarjanjem večinoma vzamemo kot dana (Stubbs 1983: 240). Lahko bi rekli, da se Stubbs zavzema za način zapisovanje dvogovorov, kot sicer zapisujemo zapisana sporočila. Za O. Müllerovo (1979: 16) se tako stališče o interpunkciji in rabi ločil pri transkripciji, ne zdi utemeljeno, saj interpunkcija
2 Glej tudi Zemljarič Miklavčič 2008: 92-141. Avtorico v poglavjih Označevanje in transkribiranje govorjenih besedil in Predlog priporočil za transkribiranje besedil v govorni korpus problem transkribiranja zanima zlasti z vidika gradnje korpusa govorjenega jezika. Kot temeljno enoto razume izjavo, ki je omejena s premorom in/ali menjavo govorcev (Zemljarič Miklavčič 2008: 132). Poimenovanje izjava nadomešča poimenovanje vloga, kot jo razume S. Kranjc (Kranjc 1997: 314), in je ne gre zamenjati s terminom izrek kot povedjo v okoliščinah konkretnega komunikacijskega stika. Izrek (angl. utterance) je neločljivo kontekstualizirana enota jezika v rabi, kamor sodijo torej tudi soudeleženčevi signali, npr. členki, medmeti in kratki izreki (ja, mhm, drži, točno, saj vem, ja prav, ravno to, no ja, ne vem itd.), med nejezikovnimi sredstvi pa se v tej funkciji pogosto uporabljajo geste: prikimavanje, odkimavanje, zmajevanje z glavo. Prav tem v prispevku namenjam več pozornosti, saj želim izpostaviti, da je transkribiranje govorjenega pravzaprav že njegova interpretacija, torej delna analiza. Smiselno pa se mi zdi tudi členjenje pogovarjanj na dveh ravneh: na prvi ravni upoštevamo zvokovno členjenje, to je glede na intonacijski potek, smiselnost in skladnjo posameznega odseka, imenovanega izrek, členjenje na drugi ravni je posledica menjavanja udeležencev v udeleženskih vlogah. Tako dobljeno enoto imenujemo replika (angl. turn) in ne izjava. Replika je lahko motivacijska ali odzivna, obe skupaj pa tvorita temeljno gradbeno enoto pogovarjanja, to je sekvenco.
v zapisanem besedilu ne ustreza povsem zvokovnemu poteku govorjenega besedila. Govorjeni jezik tvorijo z intonacijskega in semantičnega vidika zaključene enote, ki niso nujno tudi skladenjsko zaključene. Povedano drugače: intonacijski premori ne sovpadajo vedno s skladenjskimi mejami. Ker raba transkribcijskega sistema, tvorjenega na osnovi grafičnih simbolov za ločila, ne zajame načina, kako se besede in izrazi dejansko kopičijo v govorjenem jeziku, se pri transkripciji opuščajo velika začetnica, končna ločila, vejica itd. S premikom težišča raziskovanja na skladnjo in analizo dvogovora je tako postala vse popularnejša ortografska transkripcija, v kateri pa so izbrani deli še vedno prikazani tudi fonetično (Pusch 2006: 227). Ortografska transkripcija je lahko dopolnjena z metapodatki, dodanimi kot opombe ali kot podatki o ozadju (backgroundinformation) (isto: 226). Ti podatki pomenijo pretvorbo okoliščin-skega (nebesedilnega) tipa informacije v besedilni tip informacij. Udeleženci in druge sporočanjske okoliščine, zlasti prostor in čas, imajo obvestilno vrednost, saj npr. udeleženci s svojimi kretnjami, mimiko obraza sporočajo, npr. z roko je pokazala na stol in dejala: (Kar naprej), prosim. Tako je pretvorba konkretnega komunikacijskega stika v zapisano obliko interpretacija sporočenega, ki je v prvi vrsti odvisna od izhodiščnih (teoretičnih) hipotez.
2.1 Izhodiščno kot nujni minimum pri transkripciji pa npr. J. Zeman (Hoffmannova idr. 1999: 166) razume vključitev prozodičnih značilnosti, ki so del celotne zvokovne podobe govorjenega komunikacijskega stika. V prozodiji tako ločuje tri skupine pojavov: a) dinamična sredstva: intenzivnost glasu, poudarek in naglas, b) melodična/tonska sredstva: melodija/intonacija in glasovni razpon in c) kvantitativna/časovna sredstva: kvantiteta, tempo (hitrost govora), premori in ritem. V dvogovorih so prozodične značilnosti lahko hkratne, se dopolnjujejo, vzajemno stopnjujejo itd.
2.1.1 Večinoma se raziskovalci ukvarjajo z intonacijo in premori, manj z ritmom, intenzivnostjo in barvo glasu. Intonacija je pomembna vsaj zaradi treh funkcij, ki jih opravlja: govor členi na stavčne odseke,3 izraža sporočanjsko funkcijo izreka in izraža čustveno obarvanost izreka.
2.1.1.1 Razumevanje intonacije se je precej spreminjalo. Danes intonacija ni le razlika med zapisano povedjo in to isto povedjo, prebrano na glas (Couper-Kuhler 2001: 14),4 ampak soobstajajo vsaj tri pojmovanja intonacije: a) intonacija je del slovnice, b) intonacija je del informacijskega poteka in c) intonacija oziroma prozodija je kontekstualizacijski namig (isto: 14-18).
3	Izreke lahko delimo v tonske enote, ki se nagibajo k temu, da sovpadejo s slovničnimi enotami, npr. s stavki (Komar 2002: 66).
4	Tudi J. Toporišič (2000: 533-554) svoje razlage podaja na primerih branja literarnih besedil, kar naj bi predstavljalo idealno podobo stavčne intonacije slovenskega jezika. Zato, npr. S. Komer (1996) meni, da njegov opis ni opis dejanskega stanja v govorjeni slovenščini.
2.1.1.1.1	Pojmovanje intonacije kot dela slovnice je tradicionalno.5 Najzgodnejša dela o intonaciji so iskala ujemanja med pripovedno, vprašalno in vzklično povedjo ter končno padajočo ali rastočo intonacijo. Tako naj bi se pripovedna poved v slovenščini končevala s padajočo, pripovedno intonacijo (kadenco), odločevalna vprašalna poved z rastočo, vprašalno intonacijo (antikadenco), dopolnjevalna vprašalna poved s padajočo intonacijo, vzklična poved pa z vzklično intonacijo, ki ima drugačno intonacijsko ogrodje kot pripovedna ali vprašalna in je lahko rastoča ali padajoča (Toporišič 2000: 550).
Pod vplivom teorije govornih dejanj je intonacija postala sredstvo kazanja ilo-kucijske moči izreka, zato npr. D. Schiffrin (1995: 63-70) meni, da je intonacija včasih edini namig, da gre pri izrekih za vprašanje, vendar pa včasih niti skladnja niti intonacija nista nujno niti zadostno merilo za identifikacijo vprašanja. Navedeno avtorica ponazori z zgledom Hočeš bonbon s končno rastočo intonacijo. Tu intonacija nakazuje ilokucijsko moč izrečenega, saj jo lahko povežemo s pogoji za posrečenost dvogovornega dejanja vprašanja. Končna rastoča intonacija namreč sporoča a) nepopolnost (pripravljalni pogoj), b) nezanesljivost na področjih, ki se ne nanašajo na propozicijo, npr. glede naslovnikovega razumevanja izrečenega ali glede ustreznosti prispevanega k dvogovoru (iskrenostni pogoj), in c) zahtevo po naslovnikovem odzivu (bistveni pogoj). Kadar tvorec sprašuje po naslovnikovih željah, potrebah, je na naslovniku, da potrdi ali zanika prisotnost teh želja, potreb, kar lahko razumemo kot prehod od razprave o tvorčevi nezanesljivosti do načinov odpravljanja te nezanesljivosti. Ko začnemo govoriti o naslovnikovi odgovornosti, da zagotovi, priskrbi tvorcu informacijo, smo od pripravljalnih pogojev prešli k bistvenemu pogoju: Hočeš bonbon? pomeni tvorčev poskus izvabiti informacijo od naslovnika. Ker je od naslovnika odvisno, da potrdi izrečeno, gre za pripravljalni in bistveni pogoj, ki sta značilna za dvogovorno dejanje vprašanje.
D. Schiffrin (Schiffrin 1994: ix) opozori tudi na pomen intonacije pri dis-kurznih usmerjevalcih in začetnikih. Vpliv, ki ga lahko ima posamezen izraz, je lahko odvisen od načina, kako je izrečen. Npr. aha izgovorjen s padajočo intonacijo izraža sprejem informacije, izgovorjen z rastočo intonacijo, je lahko zahteva za potrditev. Rastoča intonacija je univerzalni znak, da govorec še ni do konca dopolnil propozicije: da mu manjka njen del, naslovnikova potrditev, strinjanjem, razumevanje, naslovnikovo védenje (Schiffrin 1994: 270).6
2.1.1.1.2	Intonacija kot del informacijskega poteka je povezana z gibanjem idej v stanje aktivne, deloma aktivne in neaktivne zavesti in iz teh stanj zavesti (Couper-Kuhler 2001: 15). Intonacija naj bi nudila okno v zavest z osnovanjem dveh različnih tipov enot: intonacijske in poudarjene enote. Intonacijska enota vsebuje informacije, ki jih ima govorec trenutno v mislih; poudarjena enota pa omogoča aktiviranje novega ter aktiviranje možne in/ali dane informacije.
5	Značilno je umeščanje intonacije med parajezikovna sredstva, npr. Korošec 1998, Za-dravec Pešec 2000.
6	Glej dalje zgled mh mh mh.
Tak je na primer Hallidayev pristop (Halliday 1998: 292-308) k pojmovanju intonacije oz. tonskega poteka, ki je predmet avtorjevih raziskav poleg ritma in tona. Za Hallidaya je tonska, intonacijska enota realizacija informacijske enote v dvogovoru. Ta enota ne sovpade natančno s katero koli drugo slovnično enoto, npr. s stavkom, saj je lahko stavek deljen v dve ali več informacijskih enot; ali ena sama informacijska enota v dva stavka ali več stavkov. Informacijska enota je del informacijskega sistema in pomeni napetost med znanim ali napovedljivim in novim ali nenapovedljivim. Tako je informacijska enota sestavljena iz dveh delov: danega in novega. Ker je dano pogosto redudantno, je to fakultativni del informacijske enote, novo pa obvezni. Element tonske enote, ki nosi glavni poudarek, je informacijsko žarišče. Če se informacijsko žarišče pojavi pred danim, govorimo o zaznamovanem informacijskem žarišču. Intonacijski vzorci izražajo informacijsko strukturiranje izrečenega, saj je velik del informacijske strukture jezikovno izražen z intonacijo. Tako leksikalni pomen besed in njihova skladenjska zgradba uvezeta običajni pomen povedi, medtem ko intonacija zagotavlja različne funkcije, ki so predstavljene na ločenih nivojih (izrek). Z drugimi besedami: intonacija je nad skladnjo, informacija je nad semantiko (Heusinger 1999: 3-4).
Za določanje smisla izrečenega je pomemben tudi ton. Tonski sistem je po Hallidayju (Halliday 1994: 292-308) osnovan na opoziciji rastoče-padajoče. Padajoči ton izraža zanesljivost, rastoči pa nepopolnost, negotovost. Toni imajo dominantno in recesivno sporočilno vrednost, ki je veljavna za vse položaje, v katerih se ton lahko pojavi. Tako tudi v slovenščini velja, da padajoči toni informirajo, rastoči pa sklicujejo. Tvorec informacijam, ki so že del skupnega védenja, dodeli rastoči ton, če pa se mu zdi, da bi jih bilo treba zaradi jasnosti sporočila posebej poudariti, jim dodeli informativni ton. Rastoči ton ima poleg sklicevalne funkcije tudi pojasnjevalno. Rastoče-padajoči ton je poudarjena oblika (dominantna) padajočega tona. Ne izraža presenečenja, ampak nasprotno mnenje, včasih tudi kljubovalnosti. Kot navaja S. Komar (1996: 42-52, 134-163), ta ton rabimo za poudarjanje nemogočega ali težko spremenljivega splošnega dejstva, za poudarjanje informacij, ki so v nasprotju s pričakovanji, ali pa so del skupnega védenja, a so zaradi želje po izogibanju nesporazumov izpostavljene.
2.1.1.1.3 Pojmovanje intonacije kot kontekstualizacijskega namiga za prikli-cevanje določenega interpretativnega okvira izrečenega dopolnjuje spoznanja o intonaciji kot delu informacijskega poteka (Couper-Kuhler 2001: 16-17). Intonacijo je kot vse druge jezikovne znake treba vključiti v konkretne sporo-čanjske okoliščine, da bi izrečeno lahko interpretirali v celoti.7 Sporočanjske okoliščine so torej priklicane s pomočjo konteksualizacijskih namigov oziroma konteksualizacijski namigi naredijo okoliščine relevantne za interpretacijo v določnem okviru. Intonacija kot konteksualizacijski namig redko nastopa sama, saj isti interpretativni okvir lahko prikličemo tudi s tempom ali intenzivnostjo
7 V tem smislu so vsi jezikovni znaki deiktiki (Couper-Kuhler 2001: 16).
glasu, torej z več načini hkrati. Te načine običajno imenujemo prozodija. Tako ne gre pravzaprav le za pojmovanje intonacije, ampak prozodije kot kontekstua-lizacijskega namiga. Prozodični fenomeni niso slučajni ali naključni, niti niso razumljeni kot samodejni odziv spoznavnih in čustvenih stanj, ampak naj bi imeli svojo sistemskost, dostopno le v konkretnih komunikacijskih stikih. S tega vidika lahko prozodične fenomene razumemo kot oporo npr. pri vzorcih prevzemanja replik. Ti vzorci pomagajo udeležencem pri srečevanju z dvema glavnima vrstama zahtev: sistemskih in ritualnih. Sistemske zahteve so zahteve, ki jih interakcija mora imeti, saj imata udeleženca določene anatomske, fizikalne in tvorbene sposobnosti. Ritualne zahteve pa vključujejo pravila, ki vladajo interakciji, izhajajoč iz tega, da sta udeleženca osebi, ki jima vladajo norme dobrega ali primernega vodenja postopka. Tako prozodični kontekstualizacijski namigi pomagajo prirazumljati udeležencem po eni strani o možnih prevzemih replik, o urejanju tega, kdo bo govoril, po drugi strani pa o tem, katera dejanja so bila izvedena in katere dejavnosti so bile izvedene, kako se bodo nadaljevale in kako lahko njihov razvoj vpliva na potek komunikacijskega stika.
2.1.1.2 Čeprav so intonacija in drugi prozodični fenomeni zelo pomembni, je njihov popis nejasen, nenatančen (Hoffmannova idr. 1999: 166-167). Brez prave metodologije ne moremo pričakovati pravih rezultatov, po drugi strani pa različni nameni raziskav zahtevajo različne transkripcije.
6,2 Dngovorjcnn oinacevanjc 11 .tn'.ki :pr||C
Zaradi zahrevnosti transkripcija m pravilna branje izbranega segmenta govorne izmenjave nujne naslednje oznake:
# - potek ene izjave je prekinjen z drugo, glasova obeh govorcev se začneta prekrivati;
## - konec prekrivanja glasov:
f t - premor, trajanje premora v .Htotinkah sekunde je označeno znotraj zavitih oklepajev;
H - prekinitev skladenjske enote;
:: - podaljšano trajanje glasu; bolj, koje glas podaljšan, več je znakov • : ,*'
VEL - jakostno poudarjen zlog ali beseda; > - rekategorìiacija reme v preambulo za naslednjo remo; § - označuje govorjeni odstavek.
Transkripcija
AL	te ti recimo {11} mislim li ne smeš {16} ti gleda£ kol {16} v tvojem primeru si jaz
Ai fi,	tko predstavljam da {34} sestavil nek {16} fes// ne vem progrtfamM festivalski al pa
A, G,	ne vem sesravii #nek## festival in Ti stojiš kot {60} ime za tc:m {21} nek trcjdmark
f» C,	#lo si ti: ;:#* {35} mislim 'IX) je tvoj uspeh {55 } #to ie fu:l ja## ia
Slika 1: Vir: Vitez 2004: 14.
Neenotnost pri transkribiranju govorjenih komunikacijskih stikov ponazarjajo načini transkribiranja, kot jih predlagajo npr. P. in A. Vitez (slika 1) in S. Komar (slika 2) ter mednarodno uveljavljen pristop k analizi diskurza, konverzacijska analiza (v nadaljevanju CA).
i I %jiBolj bistveno vprašanje je, I lika'ko oce^njujete razširjenost teh pojavov (t I ko mp ci| c, UI k o Erupcij skega ravnanja V i U 'prej ste govorili tudi o revizijskih hišah I ! (D/4/17-19)
Legenda:
|| - označuje konec povedi, | - označuje konec tonske enote znotraj povedi. I - padajoči ton, \ - rastoči ton, ^ - visoki oz. nizki tonski zaključek.
Slika 2: Vir: Komar 1996: 149.
2.1.1.2.1 Raziskovanje v okviru konverzacijske analize8 se začne z zvočnim in/ali video snemanjem naravno pojavljajočih se pogovarjanj.9
Angleško
Slovensko
■ 0.(5
1 T
' word • wor:d
•	sto-
•	> faster <
1 <slowtr> LO ud °sofrJ
h lih
(guess i
The length of silences between and within turns is measured in tenths of seconds.
A dot between brackets (,} indicates a short silence of less than 0.2 seconds. In the case of simultaneous talk, the onset ol the overlapping turn is located by a left square bracket in the overlapped turn,
A period indicates a falling final pitch contour a cowwj a slightly rising pitch contour, and a question mark a strongly rising one. Vertical arrows provide information about local pitch movements within syllables or at the level of a single syllable, A downward arrow signals a falling tone movement, an upward arrow a rising one. Underlining signals salient stress, A colon renders a noticeable sound stretch.
'l'he hyphen is used as a cut-off marker. This utterance part is produced with higher pace than rhe ral k surrounding it.
The pace is relatively slower. Capitals indicate relative loudness. The degree sign signals that an utterance part is produced more softly than the surrounding talk, Hearable inbreafh. Hearable aspiration. The transcriber is uncertain about the utterance part between parentheses.
•	Trajanje tišine med replikami in znotraj replik, merjeno v desetinkah sekunde.
•	Pika v oklepajih označuje tišino, krajšo od 0,2 sekundi.
•	[] - označuje govorjenje hkrati v prekrivajoči repliki.
•	. , ? - pika označuje padajoči končni ton (torej končno padajočo intonacijo), vejica rahlo rastočo linijo (intonacijo), vprašaj pa močno rastočo.
•	Navpična puščic označuje informacijo o trenutnim tonskim potekom znotraj zloga ali na ravni posameznega zloga (splošna lastnost simbola, puščice). Puščica navzdol padajoči tonski potek, puščica navzgor pa rastočega.
•	Podčrtano označuje očiten poudarek.
•	Dvopičje prikazuje opazno glaovno napetost.
•	Vezaj označuje prekinitev.
•	Del izreka je izgovorjen hitreje kot obdajajoči deli (tempo).
•	Del izreka je izgovorjen počasneje kot obdajajoči deli.
•	Velike črke označujejo relativno glasnost.
•	Del izreka je izgovorjen bolj nežno kot obdajajoči deli.
•	Slišen vdih.
•	Slišen izdih.
•	Zapisovalec dvomi o delu izreka med oklepajema.
Slika 3: Legenda, kot jo predlaga konverzacijska analiza. Vir: Mazeland 2006: 154.
8	Povzeto po Mazeland 2006: 153-154.
9	P. in A. Vitez (2004) v svojem prispevku analizirata spodbujen ožjeinteresni dvogovor, S. Komar (1996) pa analizira širšeinteresnega.
Ti posnetki so transkribirani tako, da prikazujejo podrobnosti, ki prispevajo k organizaciji in razumljivosti pogovarjanja. Zapisujejo se podatki o prozodiji in razporeditvi replik. Zaradi dodatnih posnetkov imajo raziskovalci možnost analizirati jezikovno rabo v okoliščinah, kot so jih imeli na voljo udeleženci pogovarjanj.10
CA-transkripcija je berljiva brez posebnega predznanja (slika 3). Zapis ne predstavlja produkcije govora na ravni mehanične poustvaritve, saj naj bi transkripcija kot rezultat prepletanja skrbnega poslušanja, kje in kako so bili izreki tvorjeni, in interpretativnega dela zapisovalca kot kompetentnega člana opazovane kulture nudila empirično zanesljive približke dogajanj, s katerimi so razpolagali tudi udeleženci komunikacijskega stika.
2.1.1.2.2 Kako torej transkribirati npr. zgled 1, da bo zapis kar natančneje odražal smisel sporočenega? V pomoč so lahko računalniški programi, kot sta Cool Edit in Praat (slika 4).
Zgled 1
mh mh mh če ni to to pol ni to to ampak je to to
III 11 il II ill
Iliri I
_'"*" — """ ___i™
Slika 4: mh mh mh če ni to to pol ni to to ampak je to to.
2.1.1.2.2.1 Kako zapisati, kar računalniški program prikaže grafično (sliki 5 in 6)? Obstajata dva temeljna tipa zapisa: linearni in notni. Pri prvem so replike
10 Zgoščenka s posnetki dvogovorov je zato pogost dodatek knjigam.
posameznih govorec zapisane kot v scenariju za (gledališko) igro. Ta zapis je manj zapleten in zato primeren za uporabo v korpusne namene.
V Mh, mh, mh. Ce ni to to, pol ni to to, ampak je to to.								
	Tiff				il l'i,	I1 1 til % fi i	li 1 ill 5 fi!	
Ka| je creba označiti pri transkripciji? Poudari«il llog Zìo j. ki oznadtije mjiiter, jedrni /log. Iqer se uresniči eden od coro v Ion tki aključf k Premor jakost						Jakost		
Slika 5: Računalniški program Praat prikazuje jakost izrečenega v izbranem analiziranem segmentu.
-»mh mh mh t|j če t ni to to | f pol nI to to i || ampak je to to il j											
						t	i II	S II 1 1 i ' M il ■	ft	v '1	
								Tonski potek (intonacija).			
Slika 6: Računalniški progam Praat prikazuje intonacijo izrečenega v izbranem analiziranem segmentu.
Pri drugem, notnem zapisu so replike različnih udeležencev komunikacijskega stika razporejene vertikalno glede na čas. Ta zapis omogoča učinkovito predstavitev tistih delov pogovarjanj, ki kažejo na borbo za besedo, prekrivanje in govorjenje hkrati. Poleg navedenih tipov zapisa naj omenim še t. i. medlinearno tonično transkripcijo. To je transkripcija v dveh ali treh vrsticah, rabljena za predstavitev vrha in dna govorčeve naravne tonske višine. R. de Beaugrande (Beaugrande 2006) pa meni, da je najnatančnejši vendarle grafični prikaz (slika 7).
Slika 7: Grafični prikaz po de Beaugrandu (2006); pitch - ton, stress - poudarek, volume - jakost, pace - ritem, tempo.
2.1.1.3 A branje zapisa ne more pojasniti storjenega z izrekanjem zapisanega, saj bi to pomenilo, da je lahko s preprostim nizom besed nek dvogovor zvesto prikazan (Ducrot 1988: 134).11 Analizo in popis prozodije dvogovora je treba delati v razmerju z drugimi jezikovnimi, s parajezikovnimi in z nejezikovnimi sredstvi. Tu bi se ustavili le ob analizi prozodičnih značilnosti dvogovora v razmerju s parajezikovnimi in z nejezikovnimi sredstvi, saj ta pomensko sodelujejo pri oblikovanju smisla izrečenega, torej tvorijo sporočilo v smislu, da imata udeleženca, postavljena v konkreten sporočanjski prostor in čas, določeno obvestilno vrednost. Parajezikovna in nejezikovna sredstva, npr. smeh, hrup, geste (gibi rok), mimika (gibi čela, nosu, oči, obrvi), položaj telesa in njihovo medsebojno razmerje pri posameznem človeku (male relacije) in med ljudmi (velike relacije), je nujno treba vključiti v zapis, ne le kot sprotne ali končne opombe (Pusch 2006: 228).12 Na pomen očesnega stika v svoji razpravi »Reč
11	Ducrot (1988: 134) za ponazoritev navaja zgled Dovolim ti, da greš v kino, ki lahko pomeni Ne bom te kaznoval / ne bom ti štel kot napačno, če dejanje izvršiš ali Omogočil ti bom / ne bom te oviral, da dejanje izvršiš, saj meni, da ne obstaja filološki argument, ki bi utemeljil odločitev, kateri smisel je verjetnejši od drugega. V takih primerih je verjetno smiselno govoriti o večfunkcijskosti izreka, ki omogoča različne odzive na izrečeno (Schiffirn 1995: 62).
12	Ko se pogovarjanje konča, udeleženca seboj ne odneseta transkripcije. Predvidevamo pa, da se spremenita: naučila sta se stvari o soudeležencu, svetu na sploh, lahko sta se dogovorila in dosegla cilje itd. Četudi je vsaka izgovorjena beseda pozabljena, je bilo nekaj doseženo, ampak ta dosežek ni izdelava predmeta: večina transkripcij pogovarjanj, kot jih preučujejo jezikoslovci ali npr. sociologi, se udeležencem zdi bizarna. To dejstvo je treba upoštevati pri proučevanju transkripcije (Owen 1990: 253).
oči« v konverzačni analyze a interakčni sociolingvistice opozori J. Hoffmanno-va (1999: 84-90). Avtorica povezuje pomen pogleda v odvisnosti od udeležen-čevega (ne)prizadevanja pri prevzemanju replike. Če si udeleženec repliko želi pridobiti, v trenutnega govorečega upira pogled s pomenom Hočem govoriti. Če nagovarja soudeležence, potem vanje upira pogled s pomenom Poslušajte me, Sledite mi. Če želi repliko dodeliti dalje, potem izbere naslednjega govorca tako, da nanj pokaže ali ga ogovori in vanj upira pogled s pomenom Prevzemi repliko. Če želi repliko obdržati, potem svoj pogled s pomenom Hočem govoriti dalje usmerja v nedoločenega, neizbranega naslovnika. Če udeleženec ne želi prevzeti replike, potem gleda proč, v tla, trenutnemu govorečemu pa izmika pogled v pomenu Ne želim govoriti. Če udeleženec ne želi biti ogovorjen, lahko izmika pogled v pomenu Ne želim te poslušati (Hoffmannova 1999: 89-90). Tudi smeh kot zvočni pojav človekovih čustev, s katerim artikuliramo izrek in ga modificiramo, komentiramo vsebino izrečenega, omilimo izrečeno ali skušamo prekriti ost ali pa komentiramo soudeleženčevo sporočilo (Krajnc Ivič 2009: 39), kaže na součinkovanje jezikovne in nejezikovne dejavnosti. To součinkovanje se pojavlja na dva načina: a) nejezikovna dejavnost podpira jezikovno dejavnost k določeni možni interpretaciji in b) nejezikovna dejavnost prisoja jezikovni različne smisle (Hoffmannova idr. 1999: 169-170). Za zgled vzemimo gostiteljev sprejem gosta. Kot 'vesel sprejem' razumemo prozodične značilnosti in leksikalno-skladenjsko zgradbo, ki ju lahko povežemo z nejezi-kovnimi dejavnostmi: gostitelj A gleda gosta B v oči, se mu nasmeje, da gostu prednost pri vratih, s kretnjo mu pokaže, kam naj sede itd. Tako jezikovna kot nejezikovna dejavnost potekata počasi. Lahko pa začetni sprejem [2], ki na ravni leksikalno-skladenjske zgradbe kaže na vesel, prijazen sprejem, prav na ravni nejezikovne dejavnosti in prozodičnih značilnosti najprej nakaže, da sta prijaznost, veselost udeležencev komunikacijskega stika ob sprejemu le navidezna. Pri neprijaznem sprejemu se gostitelj A ne nasmehne, če pogleda gosta v oči, je njegov pogled drugačen, kot če gre za prijazen sprejem. Tudi tu je torej nejezikovna dejavnost skladna z jezikovno, a je ta hitrejša kot pri prijaznem sprejemu (Hoffmannova idr. 1999: 178).
Zgled 2
R3: Kako si?
J5: Odlično! Odlično. Evo.
R4: Lepo slišat.
J ' Ja.
6
RJ: Sn te povabu, da slišim, kako, kaj, zakaj - mislim, če kaj trpiš res tolk, ne, ker men
pač za pet milijonov tožeš zarad [psi]hičnih bolečin in to in sn prišo pogledat, kako si,
ne. Sem
J7:	[Ja.]
RJ: vesel, k rečeš, da si v redu, ne.
J8: Jah. Trpel sm. Seveda sem trpel. Moji so trpel.
2.1.1.3.1 Smisel sporočenega je v neposrednih komunikacijskih stikih dosežen ne le s prepletanjem jezikovne in nejezikovne dejavnosti [3], ampak s smiselno pritegnitvijo zunanjih sporočanjskih okoliščin, ko npr. govorec svoje misli ne izreče do konca - govorimo o zamolku kot nedokončani skladenjski zgradbi (Krajnc Ivič 2005: 62) - smisel sporočenega pa nakaže nejezikovno [4], zato so pomembne vse informacije o sporočanjskih okoliščinah konkretnega komunikacijskega stika. Vrednotenje izbranega dela dvogovora zaradi nedokončane skladenjske zgradbe kot nesoveznega ni ustrezno in ne prinaša realnih ugotovitev.
Zgled 3
I5: A saharco ješ?
J6: Mh, ne, z dvojno čokolado.
I6: Aha.
6
J7: Boš ti | tudi?
I7: Nans.
J8: Hujšaš (z roko se nežno dotakne sogovorkinega nosečniškega trebuha).
I8: Ha ha ha! Nesramen.
Za zgled [4] je tako treba vedeti, da je analizirana pasaža del pogovora med Zmagom Jelinčičem Plemenitim in Vitom Rožejem,13da je bil pogovor posnet in predvajan v nekdanji stalni rubriki Klepet ob kavi oddaje Dobro jutro na nacionalni televizijski postaji,14 da je scenarij za to rubriko predvideval, da se zaprosi znano osebo, da na klepet povabi drugo kar najširši javnosti znano osebo. Če povabljenec s pomočjo sedmih vprašanj ugotovi identiteto gostitelja, gostitelj plača zapitek, sicer povabljenec. Tako je Vito Rožej povabil Zmaga Jelinčiča, ki pa identitete gostitelja ni ugotovil, zato na določeni točki Jelinčič zaključi pogovor s pozivom natakarju, da želi poravnati zapitek.15
Zgled 4
J20: A hm, ne vem. Gospod Peče je ... Če mogoče mediji ne razumete tega, ampak
gospod Peče je drug človsk.
R20: Ja?
J21: To nisem jest. No, torej vsak ima pravico do svojega razmisleka, ne?
R21: Ta podobnost je, ne.
J22: A lahko plačam, prosm^.
R22: Hvala za kavo.
J23: Prosim. Namreč s ... (Proti kameri pokaže listek z imenom osebe, za katero je
govorec napačno predvideval, da ga je povabila na kavo.)
13	Tudi zgled 2 je pasaža tega pogovora.
14	Tudi zgled 3 je transkripcija Klepeta ob kavi.
15	Korpusi govorjenega jezika običajno predstavljajo javne, torej širši publiki namenjene monologe, dialoge, posredovane preko radijskih postaj. Tako dobljeni podatki ne predstavljajo povsem spontanih komunikacijskih stikov, ampak so do določene mere simulirani, igrani, spodbujeni (Pusch 2006: 227). Učinek tega na samo komuniciranje je odvisen od veščosti govornega nastopanja udeležencev.
3 Natančnost transkripcije dvogovora v zapisano obliko kot pretvorbo tudi oko -liščinskega (nebesedilnega) tipa informacije v besedilni tip informacij je v prvi vrsti odvisna od teoretičnih izhodišč in od ciljev, ki naj bi jih prikazovalo tran-skribirano in interpretirano gradivo. Mini diski, digitalni snemalniki, telefoni in drugi pripomočki za snemanje sicer omogočajo diskretno, neopazno snemanje spontanih, neigranih vrst neposrednih ožjeinteresnih komunikacijskih stikov in s tem preprečujejo vpliv Labovega opazovalnega paradoksa, a je tako zbrano gradivo zaradi etičnih pomislekov in zakonskih omejitev neuporabno. Zato je seveda toliko večja želja in potreba po popolni transkripciji z ustreznimi dovoljenji pridobljenih (avdio-video) posnetkov. Taka transkripcija bi bila verjetno težko zapisljiva in berljiva, a bi omogočila večkratno uporabo že zbranega gradiva. S tega vidika se kot zelo zanimiva možnost ponujajo telefonski dvogovori, saj praviloma sodelujeta le dva udeleženca, ki lahko neposredne sporočanjske okoliščine izkoriščata v manjši meri, zato je v takih dvogovorih manj govorjenja hkrati, ostenzivnih deiktikov in nedokončanih skladenjskih zgradb kot posledic nejezikovne realizacije sicer verjetnejše jezikovne dejavnosti.
LITERATURA
Elizabeth COUPER-KUHLER, 2001: Intonation and discourse: Current views from within. The handbook of discourse analysis. Ur. Deborah Schiffrin, Deborah Tannen, Heidi E. Hamilton. Oxford: Blackwell. 13-34.
Teun A. Van DIJK, 2002: Political discourse and political cognition. Politics as Text and Talk. Analytical approaches to political discourse. Ur. Paul A. CHILTON, Christina SCHÄFFNER. Amsterdam: Benjamins. 203-237.
Oswald DUCROT, 1988: Izrekanje in izrečeno. Ljubljana.
Jane A. EDWARDS, 2001: The Transcription of discourse. The handbook of discourse analysis. Ur. Deborah Schiffrin, Deborah Tannen, Heidi E. Hamilton. Oxford: Blackwell. 321-348.
Michael Alexander Kirkwood HALLIDAY, 1998: An Introduction To Functional Grammar. 6th impression. London. 292-308.
Klaus von HEUSINGER, 1999: Intonation andInformaction structure. Habilitations-schirft. Facultiy of Philosophy. University of Konstanz.
Jana HOFFMANNOVÀ, 1999: »Reč oči« v konverzačm analyze a interakčm socio-lingvistice. V J. Hoffmannovà, O. Müllerova: Dialog v češtine. München. 84-90.
Jana HOFFMANNOVÀ, Olga MULLEROVÀ, Jin ZEMAN, 1999: Konverzace v češtinš. Pri rodinnych a pfäteskych navštšvdch. 1. vyd., Praga: Trizonia.
Smiljana KOMAR, 1996: Funkcija intonacije v diskurzivni analizi intervjuja v angleščini in slovenščini. Doktorska disertacija. Ljubljana.
--, 2002: The communicative values of key and termination in slovene. Govor
XIX 1, 65-77.
Mira KRAJNC IVIČ, 2005: Besedilne značilnosti javne govorjene besede. Maribor: Slavistično društvo Maribor. (Zora 35.)
—, 2009: Razgovor kot vrsta komunikacijskega stika. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 63.)
H. MAZELAND, 2006: Conversation Analysis. Encyclopedia of Language & Lin-gustics. Second edition. Vol 3. Amsterdam [etc.]: Elsevier. 153-163.
Olga MÜLLEROVA, 1979: Komunikativm složky vystavby dialogichého textu. Praga.
Marion OWEN, 1990: Language as a spoken medium: conversation and interaction. An Encyclopeadia of Language. Ur. N. E. Collinge. Routledge, London New York. 244-253.
C. D. PUSCH, 2006: Corpora of Spoken discourse. Encyclopedia of Language & Lingustics. Second edition Vol. 3. Amsterdam [etc.]: Elsevier. 226-230.
Deborah SCHIFFRIN, 1994: Discourse markers. Cambridge, New York, Oakleigh: Cambridge University Press.
—, 1995: Approaches to discourse. Oxford (UK), Cambridge (USA): Blackwell.
Michael STUBBS, 1983: Discourse Analysis. The Sociolinguistic Analysis of Natural Languarge. Oxford.
Jože TOPORIŠIČ, 2000: Slovenska slovnica. Založba Obzorja, Maribor. 533-554.
Primož VITEZ, Ana ZWITTER VITEZ, 2004: Problem prozodične analize spontanega govora. Jezik in slovstvo 49/6. 3-24.
Jana ZEMLJARIČ MIKLAVČIČ 2008: Govorni korpusi. Ljubljana. Znanstvena založba Filozofske fakultete, Oddelek za prevodoslovje. Zbirka Prevodoslovje in uporabno jezikoslovje.
Renata ZADRAVEC PEŠEC 2000: Besedilotvorni vidiki navezovanja v slovenskih neumetnostnih besedilih. Doktorska disertacija. Ljubljana.
SPLETNI VIR
Robert A. de BEAUGRANDE, 2006: Prosody in the Study of Text and Discourse. http://www.beaugrande.com/UPLOADGRAMMAR%20SIX%20NUMBER%20 ONE%20NEWER.htm
HOW PRECISE CAN A TRANSCRIPTION BE?
The transcription of a dialogue or spoken discourse into written form means transforming contextual (non-linguistic type) of information into textual. Participants and context, particularly space and time, have important influence on meaning of the concrete utterance. So transcription is actually an interpretation of a concrete discourse. Taking sensibility and usefulness of an absolute transcription into account it shows that conversational complexity caused by false starts, hesitations, self-corrections and so on is not evident to the participants themselves, but it is evident only in written form, in transcription. Evaluating discourse from coherence and cohesion point of view because of conversational complexity as incoherent and/or non-cohesive is neither appropriate nor it gives real conclusion. So the transcription should not include too much date, because the understanding is a process of selecting patterns, in which a lot of phonetic details are not important. But we should learn to observe behaviour, which during the conversation we take for granted. The transcription is never theory-neutral, so there is more than one correct transcription of an utterance.
Narek - izgubljen slovenski folklorni žanr
Marija Stanonik
Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Novi trg 5, SI - 1000 Ljubljana, stanonik@zrc-sazu.si
_ scn iii/2 [2010], 174-190 _
Narek in narekanje sta se začela opuščati sredi 19. stoletja. Na srečo je dovolj dokumentirano v zapisih besedil in opisih šeg. Besedila razkrivajo izjemno poetično moč, ki črpa iz izkušenj in čustvovanja. Obredna besedila ohranjajo stare mitične poteze (Bela krajina), način izvajanja (Istra) in kažejo na usihanje izvirnih funkcij (Rezija) in so izreden dokument preteklega načina življenja (Prekmurje, Porabje). Sodobni življenjski stili in ideje so zakrile izvirni pomen in smisel žalovanja. Oropani svojega duhovnega pomena so se nekaj časa ohranjali kot družbeni korektiv (revne ženske so bile za narekanje plačane). Danes narekanje nadomeščajo pogrebni govori.
Laments and lamentation began to dwindle in the mid 19th century. Fortunately, they have been documented in the form of recorded texts and descriptions of the custom. The texts reveal surprising poetic intensity, driven by powerful experiences and emotions. The preserved ritual texts with ancient mythological features (Bela krajina), with data on their performance (Istria), and with indications of the deterioration of their original function (Resia) are outstanding documents of a past lifestyle (Prekmurje - Porabje). Modern lifestyles and ideas obscured the original meaning and sense of lamentation. Robbed of its spiritual significance, lamentation was for some time preserved as a social corrective (poor women were paid for it). Nowadays, lamentation is replaced by funeral speeches.
Ključne besede: narek, narekanje, žanr, stilemi, šega
Key words: genre, literary folklore, custom, corpse, lamentation
0 Uvod
Narek, kar je ime žanra, in narekanje, narekovanje, naricanje kot ime za njegovo uporabo, sta se začela opuščati že sredi 19. stoletja. Na srečo so nekateri pohiteli in ga vsaj deloma dokumentirali z zapisom besedil in opisom šege.
1 Razne oblike slovesa od mrliča
Pri slovesu mrliča od doma v grob so včasih obstajale številne šege, ki so se do danes močno osiromašile in prenovile. Članek se omejuje samo na tiste, ki so povezane z ubesedovanjem.
Nekdaj so povsod imeli mrliča doma na parah. Le najbolj zavrženi in zapuščeni so ležali v »mrtvašnici«, kot so dejali prostoru, kjer so hranili orodje za kopanje jam in oskrbovanje pokopališča.1
Včasih se je na Gorenjskem2 in Dolenjskem pogrebni sprevod proti pokopališču ustavil kje na meji domače vasi, najraje pri kakem vaškem znamenju, imenovanem»kerlejž«; po dogovoru se je eden izmed pogrebcev v mrličevem imenu poslovil od sorodnikov in znancev. Navadno je z močnim glasom zavpil nekako tako:
Če je kdo na rajnkega hud, naj mu oprosti (Orel 1944: 310).
V Slovenskih goricah so nekdaj rakev z mrličem položili na hišni prag ali pred vrata. Najstarejši med pogrebci se je vstopil k mrličevem zglavju in poslovil v njegovem imenu:
Srečno, draga moja deca! Vse mi odpustite, če sem vas kdaj razžalil. Tudi jaz vam odpuščam, kar je bilo nepravega med nami. Molite zame in bodite pridni, da se bomo nekoč videli nad zvezdami (Orel 1944: 310).
Ali se tak način poslavljanja v novi obliki vrača na naša pokopališča?3 Z začetka 20. stoletja je ohranjeno nad petdeset objavljenih pesmi z motiviko poslavljanja s tega sveta in smrti, in to v prvi osebi, kar se oblikovno navezuje na zgornje besedilo. To pomeni, da se je vloga slovesa rajnega začela seliti iz neposredne situacije pogreba v območje estetskega. Nastajale so pesmi - vlož-nice (Stanonik 1995: 218-226), v katerih nastopa že zagrobni lirski osebek oz. upovedena oseba. Take pesmi niso omejene le na eno pokrajino. Naslednje besedilo je iz Hudajužne v Baški grapi:
1	Spomnimo se zadevnih motivov iz starejše slovenske literature.
2	Mače pri Preddvoru vse dotlej, dokler niso zgradili mrliške vežice pred nekaj leti. Avtopsija.
3	Vincenc Gotthardt, Poseben govor na pogrebu, Nedelja 79, 13. sept. 2009, 3: Neka žena iz Podjune je v svoji oporoki zapisala, naj na njenem pogrebu ne bo govora. Namesto tega naj se prebere besedilo, ki ga je priložila oporoki. V njem se je še zadnjič obrnila na farane, s katerimi se je srečevala nedeljo za nedeljo in tudi med tednom. Zapisala je nekaj iz svojega življenja, še bolj pa je v besedilu zbranim povedala nekaj besed v slovo. Ali se ne bi mogli učiti od te žene? [.] Starejši se radi pritožujejo, da otroci nimajo časa, da bi jih poslušali, ko jim pripovedujejo iz svojega življenja. Morda se z napisanim da kaj rešiti. »Kaj ko bi, čeprav je to na začetku težko, kar je najbolj pomembno, zapisovali. Če drugače ne, samo z nekaj besedami. Potomci bodo gotovo hvaležni, najbrž pa tudi žalostni, da si niso vzeli časa za poslušanje.«
Smo na vertu rožce brali, Vedno smo se ž njimi igrali, Zdaj se pa ne bomo več, Moja leta so že preč.
Snoč okol enajste ure Slišal se je glas Gospoda, Smrt na duri potrklja: »Mlada Lenka, si doma?« Vsi ljudje so m ' pripovedovali, Dohtarji so m ' trošt dajali, Trošt pa ne pomaga nič, Moja leta so že preč.
Po spovednika so mi poslali, Svečo so mi v roke dali, Smert odloga nič ne da, Hitro, hitro vse konča.
Mamka so strašno zavpili, Ker so me serčno ljubili; »O spreljuba moja hči, Večna luč naj ti gori!«
Vsi purgarski in ti drugi,
Jest ležim v mertvaški trugi,
Jest vam podam merzlo roko,
Preden grem v črno zemljo (Štrekelj 1904-1907: 621).
Iz Prekmurja je ohranjen spomin na različico takega slovesa. Na dan pogreba pride učitelj, poje in v pesmi jemlje v imenu mrliča slovo od vseh sorodnikov, prijateljev in znancev ter imenuje vsakega po imenu (Trstenjak 1884: 341). Take poslovilne pesmi so bile še sredi 20. stoletja razširjene na Dolenjskem. Pri Sv. Juriju pod Kumom so med drugim takole govorili umrlemu oz. pogrebcem:
Dober večer vam voščim vsem! Pa kaj je to, ki je zdaj mrtvo? Da, vaša mamica umrli so.
Nocoj to noč sem še pri vas,
a jutri rajžam proč od vas.
Pa jemljem slovo prav žalostno
od svojih staršev prav lepo ... (Orel 1944: 310-311).
V večjem delu Štajerske so še v prvi polovici 20. stoletja zlagali tako imenovana slovesa (Kumer 1968: 111-118; Klobčar 2002), pesmi v spomin umrlemu, še posebno če ga je doletela nesreča. Prav zaradi netipičnih okoliščin smrti se te pesmi niso sfolklorizirale v celoti, temveč le posamezni deli, ki so dobili posrečeno ime »potujoči verzi« (Kumer 1965).
2 Obredno objokovanje umrlih
Na drugi strani so se domači poslavljali in ločevali od mrtvega s posebnim glasnim tarnanjem ali jadikovanjem, žalovanjem, imenovanim narek, nare-kanje, narekovanje, naricanje: »Te besede sklada vsaka žena po svoje, po hipnih vtisih, kakor ji narekuje razžaloščeno srce« (Rutar 1899), predvsem za možem in otrokom; z njimi izraža svojo žalost, slavi dobre lastnosti pokojnega in mu daje ljubkovalna imena. Po vsebini je narekovanje glasna, z jokom in stokom združena tožba za mrličem, objokovanje z izbranimi vznesenimi besedami; po obliki je nekakšno recitiranje, ki včasih preide v otožno pesem.
Narekanje je »pradavna ostalina indoevropskega mrtvaškega obredja«.4 Njegova naloga je s čim večjim hrupom odganjati zle sile, ki se želijo polastiti pokojnikove duše. Polagoma je tak pomen te šege zbledel in se prenesel na čustveno polje obsmrtnega dogajanja. Začel je zgubljati svojo vlogo, saj marsikdaj ni bilo pravega sorazmerja med čustvenim stališčem do pokojnega in silnostjo joka na pogrebu. Po prvotnem vzorcu je bilo jadikovanja toliko več, kolikor večja je bila nevarnost, da si pokojnika zle sile podvržejo; kar pomeni, da je bil za življenja za svojo okolico lahko zelo naporen in ni užival čustvene naklonjenosti. Po drugem vzorcu naj bi jokali le za ljubljeno osebo (Orel 1944: 310-311).
Narékali so domači, predvsem žene, ali nalašč za to najete jokavke, narékavi-ce, naricalke. Narekuje predvsem žena za možem, hčerka za materjo ali bratom, ali več najetih žena skupaj. V tožbi ali narekanju sprašujejo mrtvega, zakaj da jih je tako nenadoma zapustil, opisujejo veliko žalost zaradi njegovega odhoda s tega sveta, nadevajo mu najlepša in najnežnejša imena, naštevajo njegove lepe lastnosti ter ga na dolgo in široko hvalijo. To se je dogajalo ob pogrebu pri hiši ali na pokopališču, ponekod pa tudi še po pogrebu več dni pred hišo.
Svoje dni je bila šega na Slovenskem splošna. Najdlje se je ohranila v obmejnih pokrajinah slovenskega etničnega ozemlja: v Reziji, Beneški Sloveniji, Trenti, Istri, Beli krajini in v Prekmurju. V Porabju je bila ponekod navada, da sta na pokopališču najeti ženski hvalili rajnega z narekanjem in se je nova vdova s petjem zahvalila na pokopališču pogrebcem. Posebnost Slovenskega Porabja je, da je tudi mož jokal za rajno ženo (Novak 1960: 190).
3 Predstavitev gradiva
Vsa predstavljena besedila so iz časopisnih objav sredi 19. stoletja. Tu so prvič kronološko zbrana na enem mestu, kar omogoča njihovo vsebinsko in stilno primerjavo. Če pokrajine njihovega pojavljanja (Prekmurje, Bela Krajina, Istra, Trenta, Beneška Slovenija, Rezija) med seboj povežemo, objemajo slovensko
4 V bližnjem kulturnem okolju (Južni Slovani) se je praksa narekanja najdlje ohranila. Slovenski vojaki so imeli še priložnost sami doživeti ta obred (ustni vir, Žiri).
etnično ozemlje v obliki podkve. Le Koroška na severu ostaja doslej brez kakršnih koli podatkov o narekanju.
3.1 Bela krajina
Najzgodnejše poročilo o narekanju je iz Bele krajine. Po ugotovitvi Karla Štrek-lja (1904-1907: 610) je o njem pisal že Janez J. Valvazor:5
Za žalovanje služi stara žena, ki mora objokovati smrt. Poje skoraj monotono, toda popolnoma žalostno in pripoveduje o vsem, kar je on v svojem življenju dobrega ali slavnega storil, in enako, kar bi v prihodnje še lepega mogel storiti. Sprašuje tudi naravnost, zakaj smrt: »Zakaj si umrl? Kaj se ti zdi? Zakaj le? Imel si vendar dobro, lepo, prijazno, zvesto itn. ženo. Dragi, povej mi vendar, zakaj si umrl? Kakšna nesreča / škoda, da si umrl!« In podobno norih vprašanj na tak razvlečen način je še več; vendar vse enako pojoče z žalostnim tonom. Čim sposobnejša je tako lamentirati in tarnati, tem pogosteje je k temu naročena. Posebno je to pri Vinici, kakor tudi nad Kolpo in njenim območjem enak način, ki se ujema z žalovanjem krščanskih narodov v Turčiji, posebno pa z grškim in ruskim: čeprav različne okoliščine pri tem drugače potekajo in se z iz dežele v deželo spreminjajo.6
Zadnji del v navedenem odlomku nakazuje, da je Valvazor do narekanja zadržan in ga povezuje predvsem s pravoslavnimi kristjani.7 V slovenščini je po dosedanjem vedenju prvi pisal o tem Jurij Kobe iz Poljan, še zmeraj v Beli krajini, leta 1847 v Kmetijskih in rokodelskih Novicah (Štrekelj 1904-1907: 610-611).
Cela vas se večkrat zbere na sprevod mrtvega, ako je bil v življenji v časti. Ne najet, ampak radovoljno gre ženski spol za takim mrličem in narekuje za njim, to je: na glas jokaje vse njegove dobre dela prešteje. Tù se ne poje nobena pesmica, ampak kar ktera
5	Janez V. Valvazor, Die Ehre des Herzogtuhums Krain II, 305: »Bey ihren Leychen scheinet dieses schreibwürdig, dass sie ein altes Weib dingen, welches den Todten beweinen muss. Dieselbe singt nur gleichsam, doch ganz kläglich und erzehlt. Alles, was er in seinem Leben Gutes oder Rühmliches gethan, imgleichen, was er künfftig noch für schöne Thaten hätte thun können. Sie fragt auch den Todten ungefähr also: 'Warum bist du gestorben? Was hast du vermeynet? Warum doch? Hast du doch ein gutes, schönes, freundliches, getreutes etc. Weib gehabt? Liber, so sag mir doch dann, warum bist du gestorben? Ach du hast übel gethan, dass du bist gestorben! ' Und dergleichen närrische Fragen thut sie an solchen ausgestreckten Tacitum noch mehr, doch alle gleichsam Gesang-weise mit einem traurigen Thon. Je besser ein solchen kann lamen-tiren und wehklagen, je öffer wird sie dazu bestellt. Sonderlich ist dieses bei Weinitz, wie auch über der Culp und selbiger Gegend da umher eine gemeine Weise, welche sie mit christlichen Nationen in der Türkey, sonderlich aber mit den Griechen und Russen gemein haben: wiewol manche Umstände dabey anders lauffen und mit den Ländern sich verwechseln.«
6	Prevedla Marija Stanonik. Upam, da je vsaj smiselno načelno sprejemljivo.
7	Čeprav ga, po Štrekljevi navedbi, omenja tudi pri čakavcih okrog Reke (Štrekelj 19041907: 611; Janez V. Valvazor, Die Ehre des Herzogtuhums Krain II, 624).
vé od njega, to tako sostavlja in na take besede vdark deva, da se vezano izgovarja, včasi tudi ne. De bo vendar bravec zapopadek od tega imel, naznanim upitje zakonske žene za svojim možem:
»Prelepi moj mili mož! komu si me izročil?
Zlato moje dobro! zakaj si me zapustil?« (Štrekelj 1904-1907: 610-611).
Primerjava navedkov iz obeh stoletij kaže, da je stilem retoričnih vprašanj, ob katera se spotika J. V. Valvazor, ostal v Beli Krajini veljaven še čez dvesto let.
Karel Štrekelj je prepričan, da se je narekanje za mrtvimi ohranilo samo še v Beli Krajini (Štrekelj 1904-1907: 526), pri čemer mu je v oporo Janko Barlè, ki je leta 1890 našel tak primer v Drašičih:
Narekovale so navadno starejše žene, katere so za to dobile neko nagrado. Ko sem l. 1890 nabiral v Drašičih (župniji metliški) narodno blago, povedala mi je tedaj 73 let stara Ana Kozjan, kako so pred leti v Drašičih narekovali za materjo: 'Jojli mama, mila majčice, kam grete od mene na dalke pote, na dalke pote nespovratljive. Iz črne gori v ravno pole, saj čete tam najt' tri hladne zdence. Kada pridete k prvemu zdenci, ne pite mi vi une vodi, od une vodice glavica boli. Kada pridete k drugemu zdenci, ne pite mi vi une vodi, od une vodice srdašce boli. Kada pridete k tretjemu zdenci, ne pite mi vi une vodi, una vodica je nespovratljiva. Jojli mama, mila majčice, saj čete tam najt' tri kola ljudi, oni vas bodo iz dalek poznali. V prvem koli so mila majčica in dragi čačko. Oni vas vodo iz dalek poznali in vas bodo tam maj [= med] se zvali: 'Hod'te vi, hod'te k nam kola igrat! Nute jim se lipo pričajte: 'Ne grem ja, ne grem k vam kola igrat, zakaj sem jako trudna i nevoljna. Duma sem pustila drobno dečico, oni so za me tužni i žalostni!' - Hitite maj njih kito bärovo [= borovo]. Dokle se bodo za njo jagmili, saj čete ta čas dalek dojti. V drugem koli so ti srednji ljudi [= prijatelji in znanci]. Oni vas bodo maj se zvali: Hod'te vi, hod'te k nam kola igrat!' Pokle jim se lipo odrečte: 'Ne grem ja, ne grem k vam kola igrat, zakaj sem jako tužna i žalostna! ' Tretje kolo je teh mladih ljudi, v njem čete najt dečico svojo. Saj vas bojo lipo prašali: 'Hod 'te vi, hod 'te k nam kola igrat! ' nute jim se vi lipo zahvalite: 'Ne grem ja, ne grem k vam kola igrat, zakaj sem jako tužna i žalostna! ' - Kada zamažete to belo ruho, pošljite vi to belo ruho po drobni tici lastavičici, saj vam ga ne bomo oprali v hladni vodici, neg vam ga bomo sušili na hladnem veterci, neg' vam ga bomo sušli na srci svojem. Jojli mama, näredno (= lepo, spretno) ime, koga bom ja rada imela? Druge čerkice bodo imele majčice, ja vas pa ne bom nikir videla. Jojli mama, mila majčice, joj mama joj! (Štrekelj 1904-1907: 611-612)
Kadar so narekale, so večkrat pristavile »joj mama joj« in podobne pristavke in izraze žalosti. Tedaj bi se prvi stavek tako-le glasil:
Jojli mama, mila majčice, kam grete od mene, joj mama joj, na dalke pote nepovratljive, joj mama joj, oj na da dalke pote, joj mama joj! (Barlè 1899: 256).
Janko Barlè upravičeno piše o zelo starem narekanju z mnogo bajeslovnimi motivi in močnim pesniškim izrazom. Njegova želja, da bi se kdo poglobil vanj (Barlè 1899: 256), se do danes še ni uresničila.
Število tri in motiv treh studencev spominjata na pravljice, v katerih mora junak uspešno premagati ovire, da pride do cilja ali reši uganko. Toda tu ne gre za pravljico. Motiv vode spominja na mitično reko Stiks, čez katero Haron prevaža duše umrlih in bogovi pri njej izrekajo najsvetejše prisege (Verbinc
1968: 677). Ljubkovanje je izraženo s številnimi manjšalnicami, ki so stalnica vseh narečnih besedil v tem žanru.
Za primerjavo, kakšno je utegnilo biti tudi v Beli krajini narekanje za možem, Karel Štrekelj objavlja primer iz Stupnika pri Zagrebu. Po nekaj korakih pogrebnega sprevoda sta se starejši ženi prijeli za roke in začeli peti pokojnemu.8
3.2 Istra
Leta 1853 je Jakob Volčič objavil nekaj člankov o narekanju v Istri. Poleg besedil je njegov opis šege najbolj celosten, saj ji sledi vse od umiranja do vrnitve domov po pokopu, in to glede na to, ali je pokojni/-a poročen/a ali samski/-a.
Sledi njegov poknjižen in delno prirejen opis: Ob bolniku plačejo* (*plakati - weinen), kar je drugo kakor jokati* (*wehklagen). Kakor hitro se duša loči od telesa, vse ženske v hiši, od najmanjše naprej, poljubujoč mrtvega na ves glas narekujejo; pomagat pridejo tudi sosede od najbližjega sorodstva in se ne dajo od njega ločiti, dokler jih druge ženske ne odvlečejo proč, da pokojnega preoblečejo in položijo na pare. Dokler je mrtvi v hiši, vzdigne enkrat ena ali druga svoje narekovanje. Ko ga »v trugo devajo« za pokop, »padejo vse z rokami in obrazi nanj, ter včasih glavo nekoliko vzdigovaje in z rokami ploskajoč narekujejo, katera to bolje zna.« Poročenega mrliča takoj doma pokrijejo »in v trugo zabijejo«, neporočenega pa, »kjer se je še stara navada ohranila«, nosijo v odprti »trugi« in ga pokrijejo, preden ga dajo v jamo. Kjer v sprevodu z njim počivajo, se narekovavke brž zgrnejo okoli »truge«, ter padejo s sklenjenimi rokami in obrazi na nanjo in narekujejo, kakor tudi po vsej poti, tako tudi v cerkvi. Molčijo le »med merlicami (biljami = viglia = vigilia) in med s. mašo«. Ko pa duhovnik zapoje: reši me gospod (libera), spet začnejo narekovati, kolikor močneje katera more, padajoč z obrazi in rokami na »trugo«, dokler je nosači ne odnesejo do groba. Ko nosila pri grobu položijo na tla, pri priči zbežijo, kakor da nikakor ne bi mogle gledati, kako telo njihovega ljubljenega v grob polagajo in s črno zemljo pokrivajo, ter domov gredé stalno narekujejo in plačejo, kar še doma včasih ponavljajo (Volčič 1853b: 247).
Volčiču sta besedila narekovali dve stari ženi, kakor sta mu jih povedali vsaka zase, češ: s pogrebov si jih ni mogoče zapomniti, ker poje vsaka po svoje. Narekajo za sinom, hčerjo, možem, očetom, materjo in sestro (Volčič 1853a: 180). Najbridkejše je za sinom:
Sine moj! Ran moja! sinko moj!
Rožice moja! diko moja! sine moj!
Kito moja! ranjena je majka, sine moj!
Rano moja! ranjena je majka tvoja, sine moj,
8 S Bogom, s Bogo parec ipajdašec, / Gda bu sada kajpreskrbel / Dečici i mene? / Nismo mi tak dokončali, / Da se bumo mi rastali. / Mi smo lepo dokončali, / Da si bumo dečicu hranili. / Parec, parec i pajdašec, / Zakaj si meti prevaril, / Samu s decom sad ostavil? (Štrekelj 1904-1907: 612).
Ja sam mislila, da češ ti mane, grančice moja« Va mojoj starosti merzlom vodicom napajati, sine moj! Lepi naš oženja brez nevestice, sinko moj! Sine moj, serdačna grančice moja, sinko moj! Ka se je mene od serdašca odkinula, sine moj! Sinko moj! ranjena je majka tvoja, sine moj! Guboka rano moja! serdačni sinko moj! Nikdar nezagojena rano moja, sine moj, Ki bi bil to meni rekal, rožice moja! Da češ ti tako berzo oleteti, grančice moja, Okrunjena grančice moja! sinko moj! Ranjena je, majka tvoja! Rano moja sine moj! Guboko nezagojena rano moja! sinko moj! Nikdar nepozabljeni sine moj! Sinko moj! ja sam mislila, rožice moja! Da češ ti mene v starosti nastati, sine moj! Da češ me k grobu sprovadjat, grančice moja! Pa sprovadjam jaz tebe, serdačni sine moj! Ja te sve zazivam, predragi sine moj! Pa se nečeš name obazreti, rožice moja! Sinko moj! rano moja! sine moj! Vela moja nadajo! Serdačni sinko moj! Ča puta si ti tvoju majku zazval, sine moj! sada ti vela nuja serce oklopila, rožice moja! Da nemoreš ti tvoje mile majke zazvat sinec moj! Lepa okrunjena grančice moja, sinko moj! Po malo mi tamo rožice deli, sine moj! Aš le ti ih nestati, serdačna rožice moja! Aš je tamo čuda rodbine i bratje, sinko moj! Podeli mi ovih rožic, lepa grančice moja, Ke su okolo tebe, serdačna kitice moja! I sveh mi tamo pozdravi, sinko moj, I mojga otca i milu majku, grančice moja,
I svih naših prijateli, serdačni sinko moj! Itd. (Volčič 1853a: 180).
Nagovori, ponavljanje celih vrstic ali besednih zvez, vsekakor pa epifora, tj. ponavljanje svojilnega zaimka na koncu vrstice, manjšalnice in motiv rožice / grančice (veje) kot metafori za presekano rodbinsko kontinuiteto, so glavni stilemi prvega istrskega besedila.
V nareku za hčerjo obstajajo enaka formalna jezikovna sredstva: nagovor, ponavljanje, manjšalnice, celo motiv rožice in grančice se ponovi, na novo pa se pojavi motiv jelvice (jelke):
Hči moja! tanka jelvice moja, hči moja! Lepa i serdačna rožice moja! ran moja! Ranjena je majka tvoja, hčerko moja! Ka sam se jako va te ufala, rožice moja! Da češ mi bit'pomoć u nemoć, hći moja! Lepa naša nevestica brez oženje, hći moja! Ku sam imala za zercalo, grančice moja! Rano moja, nikdar nezagojena rano moja!
Vela nadajo moja, ljubeznjiva hći moja!
Lepo te prosim, serdačna grančice moja!
Da ni tamo svih lepo pozdraviš, hči moja!
I svu našu rodbinu i prijatelje, hći moja!
Podeli mi teh svojih rožic hći moja!
Ma ih po malo deli, lepa rožice moja!
Aš je tamo čuda šlo naših prijatel, hći moja!
Pak su mi te k sebi pritegnuli, jelvice moja!
Hči moja! Serdačna ranice moja!
Nikdar nezagojena rano moja! hći moja!
Ranjena je majka tvoja, hči moja!
Lepa moja grančice, hći moja!
Ka se je meni od serca odčihnula, hći moja!
Ki bi bil meni to rekla, rožice moja!
Da češ timeni tako berzo oletet', hći moja!
Letuća ptičica moja, serdačna hći moja!
Serdačna i uboga rano moja, hći moja!
Nikdar nezagojena ranice moja, hći moja!
Ja sam se nadjala, tanka jelvice mojal
Da češ ti meni laginu delat', hćerko moja!
Ja sam se nadjala, plemenita rožice moja!
Da češ mi bit' vela pomoćnica, hći moja!
Da češ me premagat u veloj potrebe, hći moja!
I va nujnojposteli* [*= ], serdačna grančice moja!
Hćerko moja! ranjena je majka tvoja, hći moja!
Ki bi bil meni to rekal, lepa rožice moja!
Da češ ja tebe do grobića sprovadjat', hći moja!
I tvoja merzla lica obuševat** [** = kuševati, poljubljati] hći moja!
Serdačna moja grančice hći moja, Itd. (Volčič 1853a: 184).
Narekanje za otrokom (sinom in hčerko) je bolj neposredno, lirično, medtem ko se v nareku za možem čuti spoštljiva zadržanost, ki jo povzroča dosledno vikanje in izmenjavanje vokativa s samostalnikom drug / druže in mož (mužu). Ponovijo se motivi iz rastlinskega sveta in se v skladu s težo izgube nadgradijo z motivom posekanega drevesa.
Ah druže moj! ljubeznjivi druže moj! Ah druže! Nemila je vaša sirota, druže moj! Z ovemi malemi grančicami ograjena, druže moj! Kemu ste ih vi naručili, druže moj! A nemila je vaša sirota, mužu moj! Ah kruta ja sirota, mužu moj! druže moj! Ah kruta i ranjena mili druže moj! Z ovim malim sfroticam ograjena, mužu moj! Kemu ste ih vi naručili? Mane! druže moj! A sam z njimi kruta i ranjena, druže moj! Kako i drevo odsečeno, mili druže moj! Ah nemila ja vaša sirota, mužu moj! Ah kruta i ranjena ja vaša sirota, druže moj! Ah sinki moji mili, umerši sinci moji!
Pridite vi na prot, mili sinei moji!
Ovemu vašemu oteu, mile grančice moj!
Aš je on jako nujan i nemoćan, sinki moji!
A lepo ja vasi ljubeznjivo prosim, sinki moji!
Da mu vi pridete sprotu, sinki moji!
Aš ste vi tamo spoznali pute i staze, sinki moji!
Lepo mi ga k sebi pritegnete, mili sinki moji!
Nemila ja njegova sirota, druže moj!
Ah serdačni druže moj!
Ah dobri moj prijatelju, druže moj!
Ah serdačni moj prijatelju, druže moj!
Nemila ja vaša sirota, druže moj!
Druže moj! kamo ću se ja uteći, mužu moj!
V	svojih velih potrebah; druže moj! Ako ne tuju tujieu, krepki boru moj! A tujiea je nemiliea, mili druže moj! Sirotiea jaz brez vas, dragi i mili druže moj! Lepi moj pogovoru i razgovoru, druže moj! Ljubeznjivi i prijaznivi druže moj!
Kako ću ja brez vas živeti, boru moj!
Teško i žuhko življenje brez vas, mužu moj!
Ah razsuta kuća i imenje, druže moj!
A brez dobrega gospodara svojega, druže moj!
Kaka ču ja živet brez vas druže moj!
Ah razsuta kuća vaša, druže moj! Itd. (Volčič 1853a: 188).
V	Istri je to izrecno za ženske rezervirana šega. Moškemu, ki bi začel za kom »narekovati«, bi se posmehovali; ženski, ki za svojim bližnjim in sorodniki ne bi narekala, pa bi zelo zamerili (Volčič 1853b: 247). Poleg samih besedil, to je ravnine teksta, Jakob Volčič največ pove o ravnini teksture, t j. načinu izvajanja narekanja:
Posebnih narekovavskih pesem nimajoč jih skladajo kakor jim jih ožalosteno seree tisti čas navdaja, po nekih vendar stalnih oblikah, ki jih pojejo z otožnim in žalostnim nape-vom, ko dvigajo glas in ga natezajo, kamor stavljajo imena žlahte in druge ljubeznjive in mile priloge rajnemu, ter jih skoz eelo pesem na koneu verste med sabo menjajoč ponavljajo, na priliko:
Za sinom: Sine moj, sinko moj! grančiee moja! hči moja!
Za hčerko: Hčerčiee moja, rožiee moja, lepa kitiee moja! Tanka jelviee moja! rano moja! Za očetom: Čaćo moj, dobri čaćko moj! velo dobro moje! Za materjo: mila majko moja, mila i draga majčiee moja! Za bratom: Bratae moj, brajne moj!
Za sestro: Sestriee moja, mila sestro moja! dobra prijateliea moja!
Za možem: Druže moj! mužu moj! rano moja! / Seree moje! Veliko dobro moje, boru
moj! (Volčič 1853b: 247).
Besedila nastajajo sproti, toda iz navedenih primerov se vidi, da tudi tu obstaja institucija »potujočih verzov«. Narekajoč - milo opevajo tugo in žalost, da so rajnega izgubile, kako težko in mučno bodo brez nje/njega živele, prosijo
prej umrle iz njene/njegove rodbine, naj mu pridejo naproti, prosijo umrlega, da jih lepo pozdravi in jim pove, kako zelo žalujejo za njim (Volčič 1853b: 247).
Če je pokopališče blizu cerkve, kamor hodijo k maši, začnejo blizu groba spet narekati in stojé tako plakajoč nekaj časa. Po maši poškropijo grob z blagoslovljeno vodo (kar radi počno na svojih grobovih tudi drugi) in narekajo, dokler jih druge žene ne odpeljejo. Volčič pravi, da je prav tako ob grobu pevajoče narekanje najlepše poslušati. Mrliča spremljajoče ženske ne narekajo samo za zdaj umrlim, temveč tudi za drugimi, vsaka svoje, za katerimi jih srce bolj boli. Včasih se starim ubogim ženam kaj daruje, da gredó narekovat (Volčič 1853b: 247).
Volčič si ne more kaj, da ne bi poudaril svoje narodne pripadnosti: najbolj gane Slovana, ko jim kateri dragih umré, sliši narekati v njegovem jeziku gospé in gospodične iz bogatih hiš, kjer se kakih petdeset let sem ilirska beseda že redko sliši:
Kadar ranjeno serce vse drugo preoblada, lepo milo ter milo čisto ilirski narekovati
začnejo in s tem kažejo, da jim bog je slovansko kri v serce vstvaril (Volčič 1853b: 247).
Glede na današnjo zamegljeno slovensko narodno zavest v Istri je omeniti, da so sredi 19. stoletja območje, od koder je poročal Jakob Volčič, in je danes hrvaško, imeli za slovensko. Obakrat je obravnavana snov uvrščena v rubriko: Šege narodske po Slovenskem (Volčič 1853a: 180, 184, 188); šege slovenske (Volčič 1853b: 247). Ali je to odločitev avtorja ali uredništva?
3.3 Rezija
Vilko Novak navaja narekanje tudi v Beneški Sloveniji, toda ni znano, na podlagi katerih virov, verjetno Simona Rutarja, ki ga omenja Boris Orel (Rutar 1899). V novejšem gradivu (Merku 1976) o narekanju ni sledu.9 Pač pa se je zelo nazorno sporočilo o obrednem žalovanju ohranilo iz Rezije:
Kadar vzdignejo merliča, da bi ga iz hiše nesli, začnejo na ves glas jokati in žalovati vsi njegovi sorodniki in znanci, da je joj, in to terpi celo pot noter do cerkve; v cerkvi se ta jok en malo utolaži med svetim opravilom začne pa zopet po tem in še z večim krikom, kadar merliča v jamo spuščajo. Ni je pogrebščine na Rezianskem, pri kteri bi se ne slišal tak glasen jok in stok, in sicer je to žalovanje mnogokrat prisiljeno, ker je taka navada. (Slovenski prijatel 1856: 90).
9 Pač pa obstaja o tem posredni terenski vir. Na pogreb Cirila Bogataja iz Osojnice leta 1952 so prišli v Žiri (Dobračeva) sorodniki iz Beneške Slovenije in so na pogrebu zganjali velik kraval, tj. strašno naglas jokali in »vpili«. To je bil čas, ko je bila meja težko prestopna, zato so pogreb snemali, da bi bili pri ogledu posnetka lahko simbolično zraven tudi tisti, ki niso bili na pogrebu. O tem je pisala k vojakom nečaku Alfonzu Zajcu z Dobračeve teta Mica. Terenski vir, sept. 2009.
Po opisu sodeč je ta tip narekanja precej podoben tistemu v Istri, saj poteka vse od slovesa od doma in so v njem udeleženi vsi navzoči domači. Drugih podatkov zaenkrat o njem ni.
3.4 Prekmurje
Sredi druge polovice 19. stoletja Madžar Balint Bellosits (1867-1916) v več spisih poudarja, da »so naši Prekmurci sorodniki Slovencev v avstrijskih kronovinah in pravzaprav ustvarjajo polotok velikega slovenstva, segajoč na madžarsko ozemlje« (Novak 1977: 168). Med folklornimi pesmimi objavlja balado »Sinek Martinek« s stranskim motivom naricalke (Novak 1977: 170). Ali je to spodbudilo Antona Trstenjaka, da je leta 1884 v Slovanu objavil članek, v katerem piše tudi o naricanju. V nasprotju z Belotinci [Beltinci], kjer da je manj izrazito in nekako bolj »moderno«,10 za veliko pieteto do pokojnega hvali prebivalce »Senika blizu sv. Gotharda na reki Rabi, na skrajni severni meji slovenskega življa na zahodnem Ogrskem«, Samo na Seniku in v njegovi okolici da »se žene jočejo in pojo pri pogrebu« (Trstenjak 1884: 341). Tega srčnega jokanja si človek še predstavljati ne more (Trstenjak 1884: 341).
Sledi obredno besedilo, s katerim se ob grobu žena poslavlja za možem:
Dragi moj t^riš, zdaj si me tü odstävo, ka bom ja zdaj čmila; nindik nikoga nejmam. Dragi moj golobec, lübleni moj tivariš, kedvešni moj tMriš, slatki moj oča, ka bom ja činila; što de mi vejčice (otroke) räno [hranil], na koga se naslono; lübleni moj oča, što de mojo gazdijo gospodarstvo) odpravo [opravljal], što de na me na zrankoma gore góno [= zjutraj zgodaj zbujal], da nindik nikoga nejmam ... Kak si zdaj začnemo, kak mo zdaj živéli? Što de nam krüj priprävlo, što de nam njive oräo, što de nam sejo, što de nam senožete kosio, što de lepe lačen óso; hodliške lače sprävlo; što de rano gor stanjüvo, držino gono; što de roso dol klačo; što de m drva sprävlo, spičlinje (smrekove iglice) domou vozo; što de naše svinje v rede jemo pa kipüvo; što de našo märo, krave česo pa krmo; što de mlajše (otroke) gor rano, nje gvänao; što de méne rano; što de makove reteše gjo; što de nam zrezanice sprävlo. Lübleni moj tivariš, ti si me v dovinstvi odstävo; kak grlica na vejčici sama sam ostanola .
Što 'de nam kaj zapovédo, ka 'mo zdaj mi čmili, ka smo velike sirote austale. Sama si ležem, sama si stanem; v noči na postele si premišlavam o tebe, ka mi nikdar več nazaj k mene ne prideš; na veke si me odstävo, ka te veče nigder nazaj ne fčakam. Što 'de nam porcije [davek] sprävlo, što 'de nam obütev spravlo; nejmamo soli, što nam je küpi, nejmamo zäbela, što nam perpravi; nejmamo krüja; deca nam menov joče, velikou žalost si na tem obrrno, ka smo ednok veliki siromacje ostali. Dragi moj ftič, lübleni moj golob, zlati moj angeo, na veke si nas tünjao [zapustil], ka smo veliki siromacje ostali. Säkši siromäk mä svojega stäriša, mi ga pa nejmamo; sakši [vsak] na nas km; sakši na nas kaže, ka smo velki siromacje ostali od tistij mäo, ka si ti nas tünjao. Dragi moji, dobri lagovi, si nafküp lepo zahvalim, ka ste mojega slatkoga tivariša sprevodili; sejm vam zahvalim, ki koli ste tü; mali, veliki, stari, mladi, dobri moji pojte z menov na
10 »/../a na jugu že ne poznajo te navade. Na dan pogreba pride učitelj, poje in v pesmi jemlje v imenu mrliča slovo od vseh sorodnikov, prijateljev in znancev ter imenuje vsakega po imenu« (Trstenjak 1884: 341).
slednjo njegovo trobmo, ka nikdar več nemoga vidli, pa nemo gučali ž njim; eto je vse našo slednjo na etom svejte zdaj fküp bilo ž njim. Dragi tivariš, jezerokrat z Bogom, več te nemo vidla! Bog daj, ka 'ma se pred božim licom vidla! Sunce, mejsec i zvezde tebi večno svetijo! Lübleni tivariš, jezerokrat z Bogom! Bog daj, ka 'mo se na dr'ugom svejte vsi fküp veselili! Amen. (Trstenjak 1884: 341)
Objokovanje gospodarja, ki je skrbel za živino, gre tako daleč, da je med jokom celo slišati: »sto de naše svinje v rede jemo pa kipüvo, što de našo märo, krave čèso pa krmo.« (Ložar - Podlogar 1989: 163).
Zapis tega narekanja je prvovrsten dokument za študij, za kaj vse je moral gospodar skrbeti na posestvu in v družini (Mukič, Kozar 1982: 106). Kljub temu ni brez poetičnih sredstev, saj moža primerja s pticami (ptič, golob, orel). Morda so perutnice tisti vezni člen, ki jih povezuje z onstranskim(i bitji), saj imajo angeli v folklorni ikonografiji tudi perutnice. Ponavljanje je manj razkošno, saj je le »lübleni tivariš« stalna besedna zveza, ki izstopa v sicer zelo stvarnem besedilu.
Vdova z otroki še pristavi:
Deca moja draga, spomente se s pokojnega oč^ ino vörno za njega Bogä mólte.11
Na gomili se proti koncu svojega narekanja vdova lepo zahvali vsem, da so spremili pokojnega k večnemu počitku in povabi vse na zadnjo 'trobüno' [?], tj. pojedino, ki jo priredi še isti dan in jedo vse, kar imajo. Dostikrat se na njej pogovarjajo, kako se je ta ali ona bridko jokala po svojem možu. Hčere za umrlo materjo utegnejo pristaviti:
Što 'de nam len [= lan] spravlo, što 'de nam gvont pa sükne spravlo, vankiše? Póstele, mi odslovlene sirote brezi matere; na nas nišče ne 'de gledo. Što nas k možej da, da smo mater zgübile. Bog nas dünok pod svojo obrambo vzeme. Dragi bratre, Jože, Miško, Zdaj smo mater zgübili, nejmamo več vüpanja, kom se naslovimo - na Bogä. (Trstenjak 1884: 342).
Kadar komu umre žena, se možje samo jočejo, toda ne narekajo (Trstenjak 1884: 342).
Že zaradi primerjalnega študija je vsekakor prav, da Trstenjak ne spregleduje sosedov: pri Madžarih da se ženske jočejo pri pogrebu za denar; človek si tako lahko najame. Več ji plača, bolj se joče. Omenjeno ravnanje že nakazuje propadanje narekanja. Prav tako njena šaljiva obravnava:
Rado se primeri, da kdo od znancev potolaži vdovo ter jo vpraša, zakaj se je tako močno jokala, »saj«, pravi on, »vzamem te lahko jaz za ženo, če si z menoj zadovoljna.« »Oh, ko bi to prej znala,« odgovori mlada vdova, »ko bi vedela, da ti misliš na me, pa se ne bi tako močno jokala.« Tako je človeško življenje; človek se lahko razjoče, še lažje razveseli. (Trstenjak 1884: 342).
11 Kozar - Mukič (1988: 135) ima namesto »očz« »očé ...«
3.5 Poljanska dolina
»Tu in tam slišimo še danes, da preide jokajoča žena ob pogrebu v glasno po-slavljanje od rajnkega« (Novak 1960: 190), končuje (moj) profesor etnologije, Vilko Novak, svoj zapis o narekanju. Šele čez leta sem se ovedela, da sem bila takim žalnim klicem priča v otroštvu na pogrebih tudi v Poljanski dolini na Gorenjskem. Presunljiv jok s prav tako presunljivimi klici se je razlegel najprej na domu, ko je pokrov krste zagrnil pokojnikovo obličje in so ga zabijali z žeblji, in predvsem tedaj, ko so pogrebci spuščali »trugo« / krsto v jamo, ter potem, ko je duhovnik zapustil prizorišče.
Predvsem nanje se je nanašalo vprašanje, ko so navzoče na pogrebih tisti, ki niso bili zraven, spraševali: »Ali so kaj jokali?« Še slišim presunljive klice, toda kaj, tega se žal ne spominjam več. Nisem vedela, da bo to kdaj predmet moje razprave. Ni mogoče reči, ali to še sodi k narekanju. Ali pač?
To in nekatera druga znamenja kažejo, da je do pred nekaj desetletji neke vrste narekanje obstajalo tudi v osrednji Sloveniji.
M. M. je takoj po smrti svojega moža, ko še niti preoblečen ni bil, jokala okrog hiše: »Zdaj bom pa sama. Zdaj pa ne boš več jamral. Zdaj pa ne boš več jamral.« V bolezni mu je bilo zelo hudo.
Obnašanje I. P., ene od žena v Žirovskem Vrhu nad Gorenjo vasjo, na pogrebih so njeni bližnji odklanjali, ker da preveč »udeluje«, »zeva«, »vpije«. Posmehovali so se ji, da pretirava, »se (preveč) žene«. Govorili so, da je bila zato »naštimana«, naprošena.
Za ženo, ki je v isti soseski v Žirovskem Vrhu na pogrebih »svetila«, tj. skrbela za sveče, se zahvaljevala kropilcem, tj. tistim, ki so se prišli od rajnega poslovit, prav tako pravijo, da se je »tudi gnala, na glas jokala in kaj pokomenti-rala za takim, ki »so ga radi dali«: »Ker ni bilo drugega, sem pa jaz povekala.« Včasih je bila za to tudi naprošena.
V Žireh sta bila sestra in brat Lipče in Franče, ki sta se preživljala iz rok v usta. Včasih sama od sebe, včasih pa naprošena, sta jokala za kom, za katerega drugim ni bilo mar. V zahvalo so ju povabili na sedmino ali pa sta se kar sama.
4 Sklep
Skrajni čas je za temeljito poetološko analizo narékov, saj navedeni redki, a dragoceni primeri izpričujejo neverjetno pesniško intenzivnost, ki jo spodbujata izjemno močno doživljanje in čustvovanje. Iz zbranega gradiva se vidi, da
a)	obredna besedila ohranjajo pradavne mitološke poteze (Bela krajina),
b)	podatke o njihovem izvajanju (Istra),
c)	znamenja propadanja njihove prvotne vloge (Rezija),
č) zato so izjemen dokument nekdanjega življenjskega stila (Prekmurje in Porabje).
Kakor ugotavljajo dialektologi za jezikovne pojave, da se njihove arhaične oblike ohranjajo na robovih jezikovnih (narečnih) območij, se da podobna zakonitost potrditi za folklorna dejstva. Proces spreminjanja je od središčna proti obrobjem vse manj dinamičen, dokler skoraj ne izzveni, kar je povezano z zakonitostjo, da središča praviloma spodbujajo spremembe, robovi pa imajo nalogo ohranjati mejo s sosednjim, kulturno-jezikovnim, folklornim območjem.
Boris Orel ni dvomil, da je narekanje živelo tudi na Dolenjskem. Še leta 1940 je vaščanka iz Žigmaric pri Sodražici narekovala za svojim bratom na pogrebu v Ljubljani:
Prelepi moj brat, komu si ti mene zapustil! Sonce ne bo nikoli več tako lepo sijalo, kadar
tebe več ne bo med nami ... (Orel 1944: 310-311).
Nov življenjski stil in miselni vzorci so prekrili prvotni pomen in smisel narekanja. Duhovno izpraznjen je še ohranjal pomen socialnega korektiva (narekale so uboge, revne žene tudi za plačilo).
Pozneje so narekanje nadomestili pogrebni govori. Ali so osmrtnice z verzi sodobna zamenjava za nareke?
Ali je beseda ica, -icati se, ki v žireh pomeni jeza, jeziti se, ihta, biti ihtav kaj v sorodu z glagolom nar-icati?
LITERATURA
Janko BARLÈ, 1899, Narodno blago. Narekovanje za umrlo materjo. Dom in svet 12: 256.
Marija KLOBČAR, 2002: Štajerska slovesa - odsev družbene razslojenosti ali enakosti med ljudmi. Traditiones 31/2, 7-22.
Marija KOZAR - MUKIČ, 1988: Felsöszölnök- Gornji Senik. Szombathely-Ljublja-na: Muzej Savaria, Znanstven inštitut Filozofske fakultete.
Zmaga KUMER, 1965: Potujoči verzi. Narodno stvaralaštvo - Folklor 4. Ur. Dušan Nedeljković. Beograd: Savez udruženja folklorista Jugoslavije.
—, 1968: Štajerska slovesa in njih mesto v evropski ljudski poeziji. Svet med Muro in Dravo. Ur. Viktor Vrbnjak. Maribor: Obzorja. 111-118.
Helena LOŽAR - PODLOGAR, 1989: Anton Trstenjak o ljudskem življenju v Prek-murju. Traditiones 18. Ur. Tone Cevc. Ljubljana: Inštitut za slovensko narodopisje Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. 147-166.
Pavle MERKU, 1976: Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji / Le tradizioni popolari degli Sloveni in Italia. Trst: Založništvo tržaškega tiska.
Franček MUKIČ, Marija KOZAR, 1982: Slovensko Porabje. Celje: Mohorjeva družba.
Vilko NOVAK, 1960: Slovenska ljudska kultura. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
--, 1977: Madžarski spisi o ljudskem življenju v Prekmurju. Traditiones 4. Ljubljana: Inštitut za slovensko narodopisje, SAZU. 155-174.
Boris OREL, 1944: Slovenski ljudski običaji. Narodopisje Slovencev 1. Klas. 263-349.
Simon RUTAR, 1899: Beneška Slovenija. Ljubljana: Matica Slovenska.
Marija STANONIK, 1995: Iz kaosa kozmos. Kontekstualnost in žanrski sistem slovenskega odporniškega pesništva 1941-1945. Ljubljana: Društvo za preučevanje zgodovine, literature in antropologije. 218-226.
Karel ŠTREKELJ, 1904-1907: Slovenske narodne pesmi III. Ljubljana: Slovenska matica. 610-611.
Anton TRSTENJAK, 1884: Navade v Prekmurcih. Slovan. Političen in leposloven list I. Ljubljana. 341.
Janez V. VALVASOR, 1689: Die Ehre des Herzogtuhums Krain II.
France VERBINC, 1968, Slovar tujk, Ljubljana: Cankarjeva založba.
Jakob VOLČIČ, 1853a: Narekovanje v Liburnii (Istri). Šege narodske po Slovenskem. Novice kmetijskih, obertnijskih in narodskih reči. Ur. Janez Bleiweiss. Tečaj 11, list 46, 180, 184, 188.
—, 1853b: Za merliči narekovanje v Istri. Šege slovenske, Novice kmetijskih, obertnijskih in narodskih reči. Ur. Janez Bleiweiss. Tečaj 11, list 46, 247.
—, 1856: Reziani! Slovenski prijatel. Ur. Andrej Einspieler. Celovec. 90.
LAMENT - A LOST SLOVENIAN FOLKLORE GENRE
Laments and lamentation started to dwindle in the mid 19th century. Ritual lamentation of the deceased is a residue of Indo-European funeral rites. Its aim was to make as much noise as possible to chase away the evil forces who wanted to take possession of the deceased's soul. In the course of time this meaning of the custom faded and it moved to the field of the emotions accompanying dead. It started to lose its original function because there often was no genuine correspondence between the emotional attitude to the deceased and the intensity of the lamentation at the funeral. According to the first pattern, the higher the danger was of evil forces taking possession of the deceased, the stronger the lamentations had to be; this means that during his lifetime the deceased had been a very difficult person and that he was not liked very much. According to the second pattern, only loved persons were lamented.
The custom used to be common in Slovenia in the past. It was preserved longest in the border areas of the Slovene ethnic territory: Resia, Venetian Slovenia, Trenta, Istria, Bela krajina, and Prekmurje. A feature specific of Slovene Porabje was that a husband, too, lamented his deceased wife. To date no data have been found that would indicate a custom of lamenting in Carinthia. There are some indications that some kind of lamentation existed in central Slovenia until a couple of decades ago.
The presented texts were published in newspapers in the mid 19th century. They are here published together and in chronological order for the first time, making it possible to compare their contents and style.
It is high time for a profound poetological analysis of lamentations because the cited, rare but precious, examples reveal an incredible poetic intensity driven by very powerful experiences and emotions
a)	The preserved ritual texts with ancient mythological features (Bela krajina)
b)	with data on their performance (Istria)
c)	and with indications of the deterioration of their original function (Resia)
d)	are outstanding documents of a past lifestyle (Prekmurje - Porabje).
REGIONALNA LINGVISTIČNA ATLASA: ISTRIOTSKI LINGVISTIČNI ATLAS (ILA), ISTRO-ROMUNSKI LINGVISTIČNI ATLAS (IRLA)
Na povabilo organizatorja simpozija predstavljam dva svoja regionalna atlasa: prvi, istriotski (v sodelovanju z Barbaro Buršić Giudici), je izšel leta 1998, drugi, istroromunski, pa leta 2002 (čez dve leti, 2004, v posebnem zvezku tudi kazala k slednjemu). Obe knjigi je izdala Znanstvena udruga MEDITERAN iz Pulja. Atlasa sta del projekta Istrski lingvistični atlas,1 ki je trenutno v zaključni fazi zbiranja gradiva. Za delno objavo sem se odločil, ker gre za dva idioma z zelo majhnim številom govorcev, ki praktično že izginjata, in je bilo potrebno čim prej objaviti zbrano gradivo, da bi ga v pregledni obliki lahko v roke dobili tudi najstarejši govorci in prispevali k njegovemu dopolnjevanju in popravljanju napak. Danes lahko rečem, da je bila taka odločitev smotrna; na mizi imam lep kupček dopolnitev in popravkov, ki jih bom uvrstil v dokončno izdajo.2
V prvem delu članka bodo predstavljeni vprašalnica obeh atlasov in osnovni podatki o istriotščini in istro-romunščini. Sledijo izbrani deli iz peres uveljavljenih jezikoslovcev, ki so pisali o ILA in IrLA. Vsi povzeti deli so v jeziku izvirnika, brez prevoda.
Vprašalnica
Vprašalnica je za oba atlasa enaka. V ILA je dvojezična (v hrvaščini in italijanščini), v IrLA pa trijezična (v hrvaščini, romunščini in italijanščini). Vprašalnico sva izdelala s prof. Fran-com Crevatinom s tržaške univerze s sodelavci: iz Pulja dr. Barbara Buršić Giudici in mag. Srđa Orbanić; iz Trsta prof. dr. Rada Cossutta, dr. Luciano Rocchi in dr. Marcello Marinucci. Osnova za našo vprašalnico so bili v celoti ali delno objavljeni atlasi romanskih in slovanskih jezikov (ASLEF, SLA, OLA, ALI ...). Osnovna vprašalnica vsebuje 1898 vprašanj, razporejenih v štirinajst semantičnih skupin: 1. Vremenske razmere; 2. Geomorfologija; 3. Običaji in institucije; 4. Telo in občutki; 5. Števniki in opisni pridevniki; 6. Čas in koledar; 7. Življenje, poroka in družina; 8. Hiša in posestvo; 9. Garderoba in dodatki; 10. Hrana in pijača; 11. Živalstvo; 12. Poljedelstvo; 13. Samorasle rastline; 14. Gobe. Če je vas ob morju, je dodanih še 435 vprašanj (1899-2334) s področja pomorstva in ribištva.
Istriotščina in istroromunščina Istriotščina3
Istriotski govori so predbenečanski, avtohtoni romanski govori na istrskem
1	Projekt je bil zasnovan kot mednarodni: z ene strani raziskovalci s tedanje Filozofske fakultete v Pulju, z druge pa raziskovalci z Visoke šole za prevajalce in tolmače v Trstu. Glavna nosilca sva bila jaz in prof. Franco Crevatin. Obe ekipi sta skupno izdelali vprašalnico in določili način zapisovanja. Določene so bile tudi točke, ki naj bi jih vsaka ekipa pripravila za objavo. Po izidu Istriotskega lingvističnega atlasa, iz razlogov, ki jih tu ne bi navajal, je sodelovanje ugasnilo. Projekt od tedaj nadaljujem sam s svojimi sodelavci. Spremenil sem tudi način zapisovanja, ki sem ga uporabil v Istroromunskem lingvističnem atlasu.
2	Seveda te podatke že upoštevam pri svojih člankih in knjigah.
3	Nemški prevod v Filipi 2002: 87-89.
polotoku. Danes tvorijo jezikovni otok 1. stopnje na jugu istrskega polotoka. Ohranili so se samo v šestih krajih: Rovinj (it. Rovigno), Vodnjan (it. Digna-no), Bale (it. Valle), Fažana (it. Fasana), Galižana (it. Gallesano) in Šišan (it. Sissano). Istriotščina je danes v hudi krizi. živi predvsem v ustih starej ših prebivalcev omenjenih šestih krajev. Mladi jo v glavnem poznajo, a je ne uporabljajo pri medsebojni komunikaciji in niti, ko se pogovarjajo s starejšimi, ki so vsi po vrsti najmanj dvojezični. Uporabljajo ali istrobeneščino (z italofoni) ali hrvaščino (s kroatofoni). Hrvatje iz teh vasi poznajo istriotščino izjemno slabo. Jezik je najbolj ogrožen v Fažani (zdi se, da jo danes v Fažani nihče več aktivno ne uporablja, obstaja pa še vedno več ljudi, ki bi bili sposobni govoriti v tem izumirajočem narečju). Najbolj trdno se drži v Balah. Tudi v Rovinju je težko najti istriotofona, vendar imamo tam nekaj dokaj plodnih pisateljev (npr. Ligio Zanini, Giusto Curto), ki so pisali v domačem narečju in je s tem položaj tega govora v Rovinju bistveno ojačan.
V	vodnjanščini piše pesnica Loredana Bogliun Debeljuh, v balščini pa pesnica Romina Flores.
Jezikovno so istriotski govori močno ogroženi. Vplivi sosednjih govorov (istrobeneških in hrvaških) so vidni na vseh jezikovnih ravneh (fonetski, morfološki, leksikološki in celo prozodični).
V	bližnji prihodnosti bodo najbrž posto -poma zamenjani z istrobeneščino, ker se ne bodo imeli moči obdržati, predvsem zato, ker se imajo istriotofoni za Italijane in ne benečanščine ne italijanščine nimajo za tuja govora, zato ne čutijo potrebe, da bi lastno identiteto branili z domačim govorom. Mnogi istriotofoni se niti ne zavedajo, da istriotščina ne sodi v italijanski diasistem, mislijo, da je to le ena od različic istrobeneščine.
Istriotščina, danes močno venecija-nizirana, je vendar ohranila nekatere značilnosti, ki jo bistveno razlikujejo od istrobeneščine in od furlanščine: npr. končnico -o za benečansko -e (la lato »mleko«, la karno »meso«, sempro »ve-dno«); enotno obliko za 1. in 2. osebo prihodnjika in pogojnika (cantarè »pel bom; pel boš«; kantaràvi »jaz bi pel; ti bi pel«).
Položaj istriotščine v romanski jezikovni družini še vedno ni določen. Pomembna hrvaška romanista Petar Skok in Pavao Tekavčić menita, da je istriotščina v svoji najstarejši fazi sorodna dalmatščini, večina italijanskih jezikoslovcev (Bartoli, Tagliavini, Pellegrini, Battisti in drugi) pa trdi, da gre le za arhaične benečanske dialekte. Domneva A. Ivea in C. Merla o furlanščini kot izhodiščni točki za istriotščino je opuščena. M. Deanović je menil, da so istriotski govori popolnoma samostojni v romanskem jezikovnem okolju.
Ena od možnih hipotez o položaju istriotščine v romanski jezikovni družini, ki jo predlaga avtor tega članka, bi bila, da se je iz nekoč enotne vulgarne latinščine najprej oblikovalo nekaj sorodnih jezikovnih skupin, iz katerih so se začeli oblikovati romanski jeziki. Pri nekaterih skupinah pa se je razvoj v romanske jezike pretrgal, in so le-te ponovno razpadle na več sorodnih jezikovnih skupin, ki so, neodvisno druga od druge, nadaljevale z razvojem v določene romanske jezike. Menimo, da je tako usodo doživel postlatinski romanski jezik v Furlaniji, Istri in Dalmaciji, ki naj bi po razpadu vulgarne latinščine bil ostal enoten. Domnevamo, da je jezik v teh pokrajinah bil enoten do prihoda Slovanov (VI. ali VII. stoletje) na območja vzhodnojadranskih obal ali pa v njihovo neposredno bližino. Slovani so prihajali v valovih in niso povsod
dospeli do obale; tam, kjer so, so se zapičili kot klin in ločili romansko prebivalstvo med seboj. Domnevamo, da je prvi klin treba iskati južno od Milj in Trsta, drugi pa okoli Senja (Vinodol). Ti slovanski klini so vzrok, da so iz enotne romanščine naših treh pokrajin začele svoj neodvisni razvoj tri nove skupine romanskih jezikov: furlanski govori na severu, dalmatski na jugu in istriotski v Istri. Od X. stoletja postaja vpliv Benetk (torej beneščine) v Istri in Dalmaciji bistveno večji. Dokončni udarec vsem govorom, ki so nastali iz enotne romanščine Furlanije, Istre in Dalmacije v Istri in Dalmaciji, je zadala beneščina, ki je popolnoma nadomestila večino dalmatskih govorov že med XI. in XV. stoletjem, le na otoku Krku šele proti koncu prejšnjega stoletja, furlanske govore v Miljah in Trstu tudi v XIX. stoletju, istriotske govore (ki so se le delno ohranili do danes) pa najbrž že zelo zgodaj (najbrž zaradi tega nimamo pisanih dokumentov), morda že v X. ali XI. stoletju.4 V slovenskih govorih Istre imamo vrsto romanskih izposojenk, ki vsebujejo predbenečanske oziroma predneolatinske jezikovne prvine (npr. flónda »frača«, Dekani; Flum »reka Dragonja«, Krkavče itd.), ki jih bo treba, če sprejmemo zgornjo predpostavko, imeti za relikte iz predneolatinskih jezikovnih plasti, ki so skupni furlanščini, dalmatščini in istriotščini, in ne za bolj ali manj recentne furlanizme.
Kakorkoli že, bo položaj istriotšči-ne v okviru romanskih jezikov še precej časa ostal odprt problem, ki ga bo mogoče razvozlati šele tedaj, ko bomo imeli popolno sliko istriotskih govorov
in bo moč natančneje rekonstruirati najstarejša stanja. Nič manj pomembne v ta namen niso predvsem leksikološke raziskave hrvaških in slovenskih istrskih govorov, saj bi v njih zagotovo bilo moč najti okamenele predbenečanske jezikovne plasti, prej kot v istrobene-ških govorih seveda.
Istroromunščina5
Istrorumunji su po svoj prilici potomci balkanskih Vlaha koje kao Vlahe ili pak Morlake spominju mnogobrojni srednjovjekovni dokumenti iz Hrvatske i Bosne i Hercegovine (valja imati na umu da su u povijesnim dokumentima to nazivi i za neke druge etničke skupine - npr. pravoslavno žiteljstvo Dalmatinske zagore - tako da se ne može i ne smije svaki zapis koji govori o Vlasima ili Morlaci-ma odmah povezati s rumunjskim etni-kumom). Prvi se put vlaški stočari u Istri spominju u XII. stoljeću, no današnji su istrorumunjofoni vjerojatno potomci Vlaha koji su koncem XV. i početkom XVI. stoljeća iz unutrašnjosti Dalmacije, s područja oko Dinare i južnog Velebita, dovedeni najprije na otok Krk, a zatim i u Istru, na područja opustošena opetovanim kugama i malarijama - većina tih doseljenika bili su Hrvati. Ima i teorija o autohtonosti istarskih rumunjofona (Covaz, Maiorescu, Onciul), no te su teze danas uglavnom odbačene. O tomu, da su pristigli upravo iz navedenih područja, svjedoči i znatan broj čakavskih elemenata u istrorumunjskim govorima kojih u istarskim autohtonim čakavskim idiomima nema, a koje mnogi, pretežito rumunjski, autori često, bez dublje
4	Več o tem v: Bartoli 1906; Cernecca 1986; Dalla Zonca 1978; Dante, De Vulgari elo-quentia, I: 11; Deanović 1955; Decarli 1976; Filipi 1987, 2002; Ive 1975; Muljačić 1991; Tagliavini 1972; Tekavčić 1971, 1976.
5	Nemški prevod v Filipi 2002: 91-96.
provjere, olako pripisuju posuđenicama iz okolnih slovenskih dijalekata - kao što doduše često čine i s čakavizmi-ma koji postoje u istarskim autohtonim čakavskim govorima a poklapaju se sa slovenskim riječima (npr. varbq »vrba«, verugq »lanac«, skutq »skuta« itd. itd.). Još u XIX. soljeću rumunjofoni su obitavali područje Dubašnice i Poljica na otoku Krku (1819. na tom je govoru svećenik Ivan Feretić zabilježio Očenaš i Zdravomariju, što je S. Pu§cariu objavio 1929.). Danas se na Krku više ne govori rumunjskim idiomom srodnim istrorumunjskome, on se ugasio negdje u prvoj polovici XIX. stoljeća: ostali su nam samo tragovi u toponimiji (npr. Vrhure = Vrh + -ure »rumunjski mno-žinski nastavak za imenice srednjega roda«, Sekara »raž«) i nekoliko apelativa (npr. puljić »ptica« (< krčkorum. *pulu (potvrđeno za ir.) < lat. *püllius »mlado životinje«, REW 6826 - u standardnom rum. pui znači »pilić«, a za pticu se kaže pasäre), čura, čuralo »sito«). Što se Istre tiče, istrorumunjski se prostirao šire nego danas. O tomu nam svjedoče brojni toponimi (npr. Katun, Kature, Fečori = mn. od fečor »dijete, dječak, dečko«), prezimena (npr. Katunarić, Licul, Fa-raguna < rum. färä gunä = »bez« + »pastirska kabanica«, Poropat = poro < rum. färä, ir. far(a) »bez«, do hrvatskih usta došlo prije XV. st. dok Slaveni još nisu poznavali fonem /f/ pa se on prenosio ili kao /p/ ili kao /v/, + pat »krevet«) i apelativi (npr. strpla »ovca koja se još nije ojanjila« = poimeničen rum. pridjev sterp, stearpä »neplodan, -a«, usp. rum. oaie stearpä »neplodna ovca«.
Istrorumunjskim, po broju govornika najmanjim od četiriju povijesnih rumunjskih dijalekata, danas se govori samo u desetak sela i zaselaka u Istri. Osnovna podjela istrorumunjskih govora dijeli ih na sjeverne i južne. Govor-
nici prve skupine žive u mjestu Žejane (ir. Žej3n) koje se nalazi na sjevernoj padini Učke, sjeverozapadno od Rijeke, a govornici druge skupine na sjevernome i zapadnome rubu Čepićkoga polja u nekoliko mjesta općine Kršan. Selo Žejane ima 102 kuće (mnoge u jako lošem stanju, dosta ih je i zaključanih, tj. napuštenih) i 146 stanovnika, mlađih od 20 godina dvadeset. Svi oni u najgorem slučaju razumiju istrorumunjski, a velika se većina može bez problema služiti tim idiomom (odlično se njime služi i nekoliko žena koje su se udale iz okolnih neistrorumunjskih krajeva). Valja imati na umu da većina od navedenoga broja žitelja ne živi stalno u Žejanama nego u okolnim mjestima i gradovima (Opatija, Lovran, Matulji, ...) i u rodno mjesto dolazi uglavnom vikendom - u mjestu je organizirano kulturno-umjet-ničko društvo, imaju obnovljenu crkvu ali već dosta dugo nemaju ni jedne jedine gostionice. Bilo kako bilo, Žejanci su kompaktni, trude se njegovati vlastite tradicije i da nema nezadrživa iseljavanja stanovništva, istrorumunjski bi u Žejanama imao lijepu budućnost: prema procjenama A. Kovačeca u Žejanama je još s početka šezdesetih godina bilo između 450 i 500 istrorumunjofona, a prema popisu pučanstva iz 1991. godine tamo je živjelo samo 189 ljudi što manje-više odgovara i broju govornika. Na jugu su istrorumunjofoni raštrkani po omanjim selima i sveukupno ih ima još manje nego u Žejanama. Oni nisu kompaktni i nemaju nikakvih kulturnih ili umjetničkih udruga - u Šušnjevici doduše postoji gostionica koja je uglavnom prazna i sve je češće zatvorena. Prema našoj prosudbi (moglo bi se reći i brojenjima) danas se u južnim selima istrorumunjskim služi samo devedesetak ljudi - djece gotovo da i nema (prema Kovačecovim procjenama s početka
šezdesetih bilo je između 800 i 1000 govornika, a prema popisu pučanstva iz 1991. u mjestima gdje se tada još uvijek govorilo istrorumunjskim ukupan broj stanovnika bio je 338 što, za razliku od Žejana, ne znači i broj govornika do kojega se, prema našim prosudbama, može doći ako od navedenoga broja oduzmemo nešto više od polovice popisanih. Najviše istrorumunjofona ima u Novoj Vasi (ir. Noselo ili Nosela), četrdesetak, zatim u Šušnjevici (ir. Susnevicg ili Šušnevicg), tridesetak, u Jesenoviku (s pripadajućim zaselcima) (ir. Sukodru) desetak. U ostalim ih se mjestima može doslovce, osim u jednom slučaju, pobrojati na prste jedne ruke. U Letaju troje: jedan muškarac koji je tamo i rođen (on dobro razumije ali loše govori) i dvije žene, jedna koja je idiom donijela iz rodnih Trkovaca (danas prazan zaselak koji spada pod Brdo) i druga koja ga je naučila u osnovnoj školi u Šušnjevici. U selu Brdo (ir. Barda ili Bardo) danas živi dvoje ljudi, oboje istrorumunjofoni, u Kostrčanima (ir. Kostarcän) od 18 žitelja šestoro govori istrorumunjski (ovamo ubrajamo i jednog čovjeka iz Labina koji je odrastao u Novoj Vasi i tamo u djetinstvu naučio istrorumunjski), u Zankovcima (ir. Zankovci) ima šestoro žitelja, pet govornika (jedan se nedavno doselio iz Dolinšćine, zaselka koji je njegovim odlaskom ostao prazan). Zaselak Miheli ima troje stanovnika koji govore istrorumunjskim (dva muškarca koja su tamo i rođena i jedna žena koja se udala iz Dražine - u Dražini živi još šest ljudi od kojih je samo jedan istrorumunjofon). U zaselku Draga od četiri stanovnika dvojica se služe istrorumunjskim, a u zaselku Jelavići od troje jedan. Istro -rumunjski se do nedavna govorio u još nekoliko zaselaka: Trkovci, Perasi (ir. Peräsi), Grobnik (ir. Gromnik - posljednji govornik umro 1998.), Gradinje.
Ukupan broj istrorumunjofona ne prelazi dakle 250. Tom broju valja pridodati i Istrorumunje koji su se odselili u istarska i kvarnerska gradska središta a i one koji su emigrirali u Ameriku, Australiju i zemlje zapadne Europe -prema nekim istraživanjima prvi naraštaj raseljenih istorumunjofona dobro čuva rodni idiom. Radi preciznosti, broju govornika valja pridodati i manji broj govornika istrorumunjkoga koji potječu iz obitelji u kojima se govori čakavski i raznih doseljenika (među istrorumunjo -fone spada i jedan Albanac).
Nazivi istrorumunjski i Istrorumu-nji učenog su podrijetla i koriste se u romanistici već više od sto godina. Sami stanovnici sebe ne nazivaju tako. U svojoj Historia di Trieste izišloj 1698. talijanski povjesničar Ireneo della Croce pedesetak redaka posvećuje, kako ih sam naziva, Ćićima (u izvorniku Chichi). Ireneo della Croce prvi navodi 23 istrorumunjske riječi i sintagme s prijevodom na talijanski ili latinski i veli da ti stanovnici sebe nazivaju Rumerima. Ako je navod točan, Istrorumunji su u XVII. stoljeću sebe nazivali imenom Rumar što prema zakonitostima istroru-munjskoga u potpunosti odgovara etniku Rumđn i arumunjskome Armđn koji se prema lat. Romanus učenim putom preoblikovao u Roman. Nije jasno kako su u dvjestotinjak godina Istrorumunji mogli izgubiti vlastito ime i kako se to ime nije sačuvalo ni u jednom drugom istarskom idiomu. Prema svim popisima pučanstva nakon II. svjetskoga rata Istrorumunji se izjašnjavaju jednako kao i okolno pučanstvo u Istri. Oni ne osjećaju jedinstvo s rumunjskim nacionalnim korpusom i sebe nazivaju onako kako se i izjašnjavaju u popisima, a užu pripadnost izražavaju prema mjestu u kojem žive: Zejänci »Žejanci«, Susnevci ili Šušnevci »Šušnjevci«, Kostarcänci
»Kostrčanci«, Novošani »Novovašani, čak. Novošani«, Brijäni »čak. Brijank itd. Osobito u žejanama, izjašnjavaju se kao Hrvati. Okolno stanovništvo Istro -rumunje naziva Vlasima ili Ćićima, no oni sami sebe tako ne zovu. Svoj idiom pak Istrorumunji nazivaju pridjevom od mjesta stanovanja: žejanski, susnevski ili šušnevski, novošanski, brijanski itd. ili sintagmama (cuvinta) po žejansku, (ganej) po susnevsku ili po šušnevsku, po novošansku, po brijansku itd. U južnim selima svoj jezik nazivaju i vlaški »vlaški« odnosno vlaškg limbe »vlaški jezik« ili po vlašku »po vlašku«. U literaturi se navodi da za »govoriti istroru-munjski« Istrorumunji rabe i sintagme tipa po naški, po našu, po naše. Prema našim istraživanjima sintagme toga tipa u istrorumunjskome uvijek, barem danas, znače »čakavski«, a pretpostavljamo da je, barem u južnim selima za što imamo podatke, tako bilo i prije jer na isti način sintagmu rabe i Istrorumunji koji su emigrirali u Ameriku prije ili poslije II. svjetskog rata.
U odnosu na druge rumunjske dijalekte istrorumunjski je najsličniji dač-korumunjskome, a podosta se od svih dijalekata rumunjskoga jezika razlikuje nadasve zbog različitih adstrata: u istrorumunjskom nema turcizama, osim preuzetih iz čakavskih govora (npr. žepu »džep«), nema neogrecizama, a nisu poznate ni pojave uvjetovane tzv. balkanskim jezičnim savezom (objekt se ne ponavlja osobnom zamjenicom, funkciju infinitiva nema sintagma da + prezent nego se infinitiv, koji je uvijek bez a, rabi kao u čakavskom). Višestoljetna prožimanja s čakavskim idiomima uzrokom su sve češćih kalkiranja i hrvatskih slovničnih i leksičkih modela, pa se tako red riječi u istrorumunjskom tijekom stoljeća izjednačio s čakavskim, a razvile su se i dvije nove slovnične
kategorije: srednji rod slavenskoga tipa (koji se oblikuje s pomoću morfema -o), koji potiskuje srednji rod rumunjskoga tipa (dvorod), i glagolski vid (istrorumunjski je tako postao jedini romanski idiom koji razlikuje svršene, trajne i učestale glagole koji se tvore s pomoću čakavskih morfema). Pod utjecajem čakavskoga u svim se mjestima gjde se govori istrorumunjski, osim u Šušnjevi-ci i Novoj Vasi, gubi opozicija određeni vs. neodređeni član za mnoge imenice ž. r. na promjenom tog neekonomič-nog glasa u -a što izjednačuje oblike za određeni i neodređeni član (npr. o käprf »jedna koza« - käpra »koza« ^ o käpra - kapra). Dakako, ima i elemenata koji su zajednički istrorumunjskome i drugim rumunjskim dijalektima. Stari se leksik poklapa u svim rumunjskim dijalektima, u istrorumunjskom kao i u svim ostalim rumunjskim dijalektima oblik za dativ jednak je obliku za genitiv, određeni je član postponiran, naglasak nikada ne pada na član i ne mijenja se u izvedenim oblicima ako nema glasovnih promjena. I istrorumunjski poznaje rotacizam intervokalnoga l koje prelazi u r, no rotacizam n > r (npr. bur »dobar« - rum. bun, mire »meni« - rum. mine, pare »kruh« - rum. päine) na sinkronijskoj ga razini razlikuje od ostalih rumunjskih dijalekata, dok ga na dijakronijskoj dovodi u svezu s govorima u Maramurešu, pa neki rumunjski lingvisti (Popovici, Caragiu-Mariotea-nu) drže da se istrorumunjski formirao sjeverno od Dunava, a za Popovicia istrorumunjski je dačkorumunjski dija-lekat prenesen u Istru.
Kako je već rečeno osnovna je podjela istrorumunjskih govora na sjeverne i južne. Između ovih dviju skupina već dugo dugo vremena ne postoje nikakve veze (a prema konfiguraciji terena sudeći nije ih bilo ni u doba doseljenja),
tako da se razvijaju potpuno neovisno jedna od druge.
Žejanski je konzervativniji od južnih govora: čuva više starih rumunjskih riječi (npr. cuvinü »govoriti« u Žejanama vs. gansj na jugu, anceleže »razumjeti« vs. razumi ili kapi, oste »rat« vs. vojsks ili gvers), dvopadež-na sintetična deklinacija sačuvana je puno bolje nego na jugu. Ipak, u južnim su se selima sačuvali imperfekt (jo lukrajam »ja sam običavao raditi«) i dvorod (npr. ur hrušt »hrušt (Melo-lontha melolontha)« - doj hrušture u Žejanama vs. ur hrušt - do hrušture u južnim selima) pa su po tomu južni govori konzervativniji.
Južna su sela otvorenija inovacijama od Žejana. Razlika u posuđenom leksiku znatna je zbog različitih tipova govora na žejanskom i čepićkom području (npr. tisuć »tisuću« u Žejanama vs. mi^är na jugu).
I sami se južni govori međusobno razlikuju, i to na leksičkom (npr. äze u Brdu vs. ästeze u Šušnjevici) i na glasovnom planu (npr. mutärq u Šušnjevici vs. mutare u Brdu). Ne tako davno Šuš-njevica se, i manji dio Nove Vasi, do nedavna od ostalih mjesta razlikovala po tomu što nije razlikovala glasove c, z, s od č, ž, š (realizirali su se pretežno piskavi glasovi): danas samo jedan govornik, i to izuzetno rijetko, ostvaruje svoje izričaje rabeći samo piskave fo-neme i uglavnom realizira opozicuju s nešto umekšanim šuštavim glasovima, osim č vs. c, dakle č, ž, š vs. c, z, s, nekolicina te foneme realizira upravo navedenom opozicijom, dok ostali Šuš-njevci danas dosljedno razlikuju šuštave od piskavih fonema.
Danas je u svim mjestima, osim u Šušnjevici i Novoj Vasi gdje se dosljedno čuva, uočljiva tendencija da finalno otvoreno -s u imenica ž. r. prelazi u -a što još uvijek omogućuje opoziciju jd. vs. mn. i u imenica koje tvore množinu na -e, ali, kako je već rečeno, potire opoziciju između članova: o cäsq »jedna kuća« - do cäse »dvije kuće« u Šuš-njevici i Novoj Vasi; o käsa - do käse u ostalim mjestima. U većine starijih imenica, koje se bitno razlikuju od istro -mletačkih i talijanskih oblika, otvoreno s prelazi u obično e, no opozicija jednine i množine još je uvijek zadržana jer takve imenice nemaju mn. na -e (npr. u Žejanama o mu^äre »jedna žena« - do muter »dvije žene«). U svim istroru-munjskim govorima jasno je uočljiva i težnja da se oblici za jd. i mn. imenica m. r. izjednače (npr. ur škakovac »jedan skakavac« - doj škakovac »dva skakavca«), ali u većine se starih imenica čuva manje-više originalni tip množine (npr. ur pork »jedan prasac« - doj porč »dva prasca«).
Istrorumunjski se govori još od vremena doseljenja razvijaju izvan bilo kakvih institucija i to je, uz stoljetnu istrorumunjsko-hrvatsku dvojezičnost, nedostatak izvornoga folklora te bilo kakva osjećaja pripadnosti rumunjskom etnikumu, kao i konstantno smanjivanje broja govornika, uzrokom da se jezična slika istrorumunjskih govora bitnije mijenjala već nakon dva ili tri desetljeća, a kako danas stvari stoje, interval će se mijene sve više i više smanjivati sve dok istrorumunjski potpuno ne nestane iz uporabe. Za pretpostaviti je da će duže trajati u prekomorskim zemljama nego doma.6
6 Več o tem v: Caragiu Mario^eanu 1975; Caragiu-Mario^eanuet al. 1997; Filipi 1995, 2000; Kovačec 1971, 1998; Maiorescu 1900; Popovici 1909, 1914; Pu^cariu 1926, 1929; Särbu, Franila 1998.
Atlasa
V naslednjih dveh poglavjih povzemam nekaj mnenj iz objav priznanih jezikoslovcev. Vsi citirani deli so v jeziku izvirnika.
ILA
Iz uvodne besede akademika Augusta
Kovačca1 (...)
Molti atlanti linguistici, in particolar modo quelli trattanti le lingue romanze, pubblicati in questo secolo, come pure vari studi fatti sulla base di questi scritti e atlanti, hanno dimostrato chiaramente quanto uno studio cartografico approfondito di vari idiomi presenti in un certo territorio, possa risolvere molti dubbi sul loro sviluppo interiore e sui loro legami e influenze comuni.
Il prof. P. Tekavčić, uno dei massimi conoscitori della situazione e storia linguistica in Istria, già negli anni settanta propose la stesura di un atlante linguistico dell'Istria per poter dipanare la matassa delle molteplici connessioni romanzo-slave/slavo-romanze (come pure quelle intraslave e intraromanze). Quale punto di partenza propose i principi organizzativi di un questionario, di scelta di punti e informatori, volendo in tal modo far risaltare la ricchezza delle informazioni linguistiche che un atlante siffatto potrebbe porgere. Purtroppo, quando il prof. Tekavčić espose i propri progetti non ci fu abbastanza interesse, ne uomini ne mezzi, per portare avanti un tale progetto. Del resto da un centro all'infuori dell'Istria un progetto simile è difficile da portare a termine senza sforzi e mezzi enormi.
7 ILA, str. 11-12.
Quasi vent'anni dopo il progetto è stato ripreso ed è iniziata la sua realizzazione, partita questa volta dall'Istria stessa. Il prof. Goran Filipi, docente di lingua italiana presso la Facoltà di Pedagogia di Pola, parlante trilingue croato-sloveno-italiano, è riuscito dopo anni di pazienti preparativi in collaborazione con il prof. Franco Crevatin di Trieste a iniziare i lavori sulla stesura dell'Atlante linguistico dell'Istria. Sulla base delle conoscenze linguistiche odierne è stato stilato un questionario, determinati i punti che danno il quadro più completo della situazione e dei rapporti linguistici del luogo, sono stati previsti i possibili profili degli informatori, dopodiché si è passato alla realizzazione del progetto con le prime interviste. Dato che per la raccolta del materiale in tutti i punti previsti ci vuole un lungo lasso di tempo (anche per la mancanza di intervistatori qualificati), il Filipi ha avuto la felice idea di dare la precedenza a quegli idiomi che sono in fase di estinzione e per i quali una dilazione delle interviste comporterebbe danni irreparabili per quel che riguarda la raccolta dei dati. Non ha voluto attendere cioè la stesura dell'Atlante per intero, basato sulla raccolta dei dati di tutti i punti predeterminati. Due degli idiomi che sono destinati a scomparire entro breve tempo sono l'istrioto (o istroromanzo; localmente detto anche bumbaro, latino) e l'istrorumeno (anche valacco, ma quest'ultimo ha vari significati). L'istrioto è oggi quasi completamente venezianizzato, tutti i suoi parlanti sono bilingui (oltre all'istrioto parlano l'istroveneto, di nazionalità sono italiani), ed una buona parte di loro sono anche trilingui (parlano pure il croato). Senza istituzioni proprie, re-
legato in pochissime enclavi alquanto chiuse in se stesse, l'istrioto sta mano
a mano scomparendo.
(...)
Questo primo libro dell'Atlante linguistico istriano riporta un esame sinottico dei costrutti linguistici delle parlate istriote in tutti quei punti nei quali questo idioma si è conservato fino al giorno d'oggi. In questo testo sono state poste 2334 domande (ed ottenute relative risposte) agli abitanti di Dignano, Gallesano, Rovigno, Sissano e Valle (le domande poste erano pertinenti in base al luogo dove si facevano). Per poter situare le risposte ottenute nella realtà linguistica e comunicativa del luogo, sono stati trattati anche altri centri abitati non istrioti quali Pola (istroveneto), Sanvincenti, Zabroni, Altura e Lisigna-no (croati). Sebbene questa sia un'area piuttosto delimitata in essa troviamo una grande diversità linguistica nella quale si rispecchia gran parte della storia culturale e linguistica dell'Istria e nello stesso tempo è un'occassione più unica che rara per permettere ai linguisti di poter osservare "dal vivo" lo sviluppo dei contatti linguistici nelle situazioni comunicative reali.
Iz ocene Žarka Muljačića8
Questo libro rappresenta il primo volume del "sottoprogetto" Atlas Linguarum Histriae (Lingvistički atlas Istre i Kvarnera) (...) Sebbene sia una cosa piuttosto insolita che un atlante sia dato alle stampe parzialmente, la redazione ha deciso di presentare i due primi volumi (...) prima della realizzazione dell'opera intera. Ad agire in questo modo essa è stata costretta dall'agonia in cui si trovano oggi l'istrioto e l'istrorumeno,
8 Muljačić 2005a.
i quali "sempre più velocemente stanno segnando il passo, cedendo il loro posto all'istroveneto ed al ciacavo, ciè, rispettivamente, all'italiano ed al croato nei livelli superiori di comunicazione" [17].
Questo volume si basa su un questionario con 2334 domande (che riguardano lessemi, sintagmi e qualche volta brevi proposizioni). La sua costituzione è stata agevolata dai numerosi lavori del prof. Pavao Tekavčić (...), ossia da uno dei massimi conoscitori della situazione e della storia linguistica in Istria {opomba 5: Cfr. P. Tekavčić, Per un atlante linguistieo istriano (eon speciale riguardo ai dialetti istroromanzi), Studia Romanica et Anglica Zagabren-sia, 41-42 (1976), 227-240, e molti altri lavori dello stesso autore (...)}. (...) Si è tenuto conto soprattutto delle note sei località nelle quali l'istrioto si è conservato fino al giorno d'oggi: Dignano (Vodnjan), Gallesano (Galižana), Ro-vigno (Rovinj), Sissano (Šišan) e Valle (Bale), Fasana (Fažana). (...) Per poter situare le risposte ottenute nella realtà linguistica e comunicativa del luogo sono stati trattati (...) altri centri abitati vicini non istrioti (...) Le domande poste erano pertinenti in base al luogo dove si facevano. Siccome solo quattro delle undici località si trovano sul mare (Rovigno, Fasana, Pola Lisignano), le domande del 15° gruppo "Marineria" (...) non sono state poste agli abitanti delle rimanenti sette località (in qualche caso non è stato possibile trovare in tutte le località costiere una risposta soddisfacente (...)). Mutatis mutandis cose analoghe sono avvenute nei gruppi 1°-14° in ambienti "dissadatti": alludo a nomi di molte piante campestri (...), funghi (...) e uccelli {Opomba 8: G. Filippi ha esordito con una serie di studi
sull'ornitonimia di studi sull'ornitoni-mia di tutte le lingue che si parlano in Istria e nella isola di Veglia (Krk). Cfr. la monografia Istarska ornitonimija. Etimologijski rječnik pučkog nazivlja, Rijeka, Izdavački centar Rijeka, 1994, 298 p., contenente una cartina con i nomi di 135 località (di cui nove si trovano sull'isola di Veglia).} per cui alcuni degli (...) informatori non hanno potuto offrire il dato richiesto.
(...) questo volume rappresenta una messe enorme di informazioni interessanti per i romanisti (e non solo per gli studiosi dell'istrioto ma anche per quelli
dell'istroveneto) e per i croatisti. (...)
Iz ocene Pavla Tekavčića9
1. Poznata komplicirana jezična stratifikacija u Istri i, naročito, sociolingvistič-ki inferiorni položaj dvaju minornih (i geografski dijametralnih) idioma, istri-otskoga (mi radije govorimo o istro-romanskom) u jugozapadnoj Istri i istrorumunjskoga (sjeverno i južno od Učke), nalažu da se ti idiomi što prije ispitaju i zabilježe, jer svakim danom sve više uzmiču pred brojnijim i pre-stižnijim jezicima, hrvatskim i istro-venetskim odnosno danas standardnim talijanskim. Zato je dobrodošlo djelo dvoje profesora Pedagoškoga fakulteta u Puli (...).
3. Odgovori na ta 2334 pitanja vrlo su bogat i vrijedan materijal, koji će poslužiti kao osnova za niz lingvističkih studija. Tu se dakako radi prije svega o međusobnim sličnostima i razlikama, koje su toliko raznovrsne, da u to ovdje ne možemo potanje ulaziti, pa ćemo samo upozoriti na vrlo velik broj (vi-
9	Tekavčić 1998.
10	IrLA, str. 7-10.
še od 80) odgovora koji su potpuno ili gotovo podudarni na cijelom ispitanom području (npr. br. 58: »kamenolom«: kava (dipietre); br. 998: »kramp, pijuk«: pikon, pikun; br. 1667: »špinat«: spinasi i var., itd.), što dokazuje homogenost aree a ujedno i opravdanost uključenja istrovenetskih i hrvatskih točaka. Nasuprot navedenim odgovorima stoje slučajevi u kojima se pojedini odgovori znatno razlikuju (samo jedan primjer, nasumce izabran: br. 1657 »neplodna biljka«: u 9 ispitanih točaka dobiveno je čak 8 različitih naziva). Između tih krajnosti nalazimo cio niz gradacija. S obzirom na to da su u zadnjem poglavlju ispitane samo 4 luke, jasno je da su tamo slučajevi potpune podudarnosti češći, pa ih ne treba posebno obrazlagati ni ilustrirati.(.)
8. Ovdje prikazani Istriotski lingvistički atlas popunjava veliku prazninu, daje obilan materijal i tako predstavlja vrlo vrijedan znanstveni materijal, pa njegovi autori zaslužuju puno priznanje za uloženi trud i postignuti rezultat. Zato s pouzdanjem očekujemo njihove naredne publikacije.
IrLA
Iz ocene Augusta Kovačca10
S Istriotskim lingvističkim atlasom što su ga 1998. objavili prof. dr. Goran Filipi i doc. dr. Barbara Buršić Giudici započelo je ostvarivanje značajnoga jezikoslovnoga projekta, Jezičnoga atlasa Istre, što ga je još 1970-ih godina sugerirao prof. dr. Pavao Tekavčić, nedvojbeno jedan od najboljih poznavatelja jezičnih odnosa u Istri i istarske jezične povijesti. Četiri godine nakon objavlji-
vanja prvoga sveska izlazi i drugi svezak atlasa, Istrorumunjski jezični atlas, za koji je građa na terenu prikupljena prema istome upitniku i prema identičnoj metodologiji kao i za istriotski atlas. Tako se cjelovita sinoptička jezična slika Istre počinje sastavljati od onih njezinih idioma koji su danas najugroženiji.
(...)
Otkako od polovice devetnaestoga stoljeća o Istrorumunjima i njihovu jeziku imamo manje ili više stalne vijesti, prvo se uočava da se broj govornika istrorumunjskoga neprestano smanjivao, a smanjivao se i prostor na kojem se istrorumunjski govorio. Još u drugoj polovici XIX. st. istrorumunjski se prestao govoriti u Skitači (početkom XIX. st. idiom blizak istrorumunjskom ugasio se i na otoku Krku, u Poljicima), do drugoga svjetskog rata u Grobniku i Gradinju, a u drugoj polovici XX. st. također praktično i u Letaju i još nekim zaselcima. Dovoljno je podsjetiti da je još početkom šezdesetih godina XX. st. u istrorumunjskim selima i zaselcima živjelo oko 1500 stanovnika (od toga samo u Žejanama oko 500), i gotovo su svi govorili istrorumunjski. Danas je broj stanovnika tih sela pao ispod jedne trećine tadašnjega, pa se u Žejanama jedva može nabrojiti oko 100 stanovnika (koji svi još govore istrorumunjski), a i u južnim naseljima ima ih ukupno jedva 100 (od kojih neki istrorumunjski govore rijetko ili vrlo neredovito). Također se odmah zamjećuje da u istro -rumunjskim naseljima gotovo i nema djece (ona su s roditeljima u gradu gdje se mogu školovati), među stanovnicima prevladavaju oni koji su dobrano zakoračili u »treću dob«, a bez djece ni jezik
nema budućnosti.
(...)
Već 1960-tih su i hrvatski, i rumunjski, i njemački dijalektolozi upozorili
na opasnost da istrorumunjski uskoro nestane, a tada se još mnogo moglo učiniti da se taj idiom spasi. No upozorenja ili poticaji koji su u to doba dolazili iz Hrvatske nisu se u saveznoj državi razmatrali, osobito kada su dolazili od filologa. Socijalistička Rumunjska odbijala je i spominjati svoje manjine (Istrorumunje, Arumunje, Meglenoru-munje, Vlahe) u tadašnjoj Jugoslaviji - ne želeći se miješati u unutarnje stvari dobroga susjeda. Kada su pale totalitarne ideologije i mnoge barijere među državama, i kada je fetiš proleterske diktature zamijenjen fetišem divljeg kapitalizma i bacanja radnika na ulice, okolnosti nisu postale mnogo povoljnije (osobito ne u Hrvatskoj kojoj je bio nametnut rat i koja se našla u teškoj gospodarskoj recesiji), a mnogo toga na istrorumunj skom prostoru već je bilo uništeno. (...)
Čemu znanstveni i kulturni interes za očuvanje takva sićušnog idioma? Taj idiom kondenzira u sebi barem pet stoljeća jezične i kulturne povijesti Istre i još nekoliko stoljeća jezične i etničke povijesti drugih hrvatskih krajeva, pa je podjednako dio identiteta Istre i cijele Hrvatske. U njemu se ogleda i povijest rumunjskoga jezika, koji se kontinuirano piše istom od početka XVI. st., pa je postojanje istrorumunjskoga jednako dragocjeno kao kada bi se pronašao kodeks na rumunjskom jeziku iz XIII. ili XIV. st. Kada je predmetom čisto lingvističkoga znanstvenog istraživanja, jednaku vrijednost u načelu imaju idiomi kojima se služe stotine milijuna ljudi i kojima govori nekoliko desetaka osoba. Što se istrorumunjskoga tiče, on pak je dragocjen za proučavanje jezika u kontaktu i jezičnih interferencija. Kao idiom bez vlastitih »obrambenih« institucija, primao je lako u svim razdjelima strane elemente (ponajprije hrvatske, ali
i druge), ugradio ih u svoj sustav i tako korjenito izmijenio svoju tipologiju. Kada su početkom 1950-ih sustavno popisani i opisani glavni tipovi jezičnoga kontakta i jezične interferencije, za što je trebalo pabirčiti iz svih europskih jezika i mnogih jezika drugdje u svijetu, desetak godina poslije moglo se utvrditi da se gotovo svi bitni tipovi kontakta i interferencije mogu posvjedočiti u istro-rumunjskom. Kontinuirana istraživanja toga idioma u posljednjih četrdeset godina pokazuju kako se on, upravo zato što ne posjeduje vlastite institucije, mijenjao daleko brže i korjenitije nego drugi idiomi koji posjeduju razvijene obrambene mehanizme. Atlas prof. Fi-lipija ima dvostruku vrijednost: on sustavno donosi građu iz svih punktova gdje se istrorumunjski danas govori i najbogatiji je sinoptički repertoar rječnika na ukupnom prostoru; zbog takve potpunosti sustavno se može usporediti gotovo sve što je zabilježeno u ranijim razdobljima s današnjim stanjem, pa bi se mogla napisati interna povijest istro-rumunjskoga u posljednjih četrdesetak godina.
Profesor Filipi je svojim Istrorumunj-skim jezičnim atlasom podigao prekrasan spomenik tomu zapostavljenomu idiomu, učinimo nešto da to ne bude epitaf istrorumunjskomu.
Iz ocene Žarka Muljačića11
Questo libro, prefazionato da August Kovačec (...) costituisce il secondo volume dell ALIS (v. la recensione prece-dente12). Gli altri testi introduttivi (...) sono trilingui (...). Gli undici villaggi in cui vivono gli ultimi istrorumenofo-
11	Muljačić 2005b.
12	Muljačić 2005a.
13	IrLA, str. 11-12.
ni (...) e i due villaggi croatofoni (cia-cavi) loro vicini, analizzati qui in base allo stesso Questionario usato nell'Atlante Linguistico Istrioto, si trovano sulle pendici del Monte Maggiore (...), dunque abbastanza lontano dal mare. Per tale ragione ili Filipi ha deciso (...) di omettere la parte finale del Questionario, ossia le domande riguardanti la "Marineria" (...) Gli utenti consulteranno innanzi tutto le "Note introduttive" [25-29] e la "Mappa" [31], accompagnata dalle "Abbreviazioni" e i nomi degli "Informatori" [32-33], in tutto 45, di cui 33 vivono in situ (il più vecchio è nato nel 1914) e 12 a Rudna Glava. (...)
Questo volume sarà utile non solo ai romanisti ma anche ai croatisti (darà anche dei dati interessanti sulla fortuna fonetica e semantica di molti germanismi croati, diventati croatismi dell'istro-rumeno). Cfr. per es. Nr. 230 [230-231] fràjer 'fidanzato', fräjerica 'fidanzata' (con molte variazioni fonetiche), ossia l'unico modo per esprimere tale concetto in 13 località studiate (...). Vedi anche Nr. 728 "I vari pasti durante il giorno"; per "la prima colazione" forme di tipo fruštik sono note quasi dappertutto e occupano quasi sempre il primo posto; il tipo marenda, se esiste, indica per lo più "pranzo". Fruštik manca soltanto nel villaggio croato Brgud (...).
Aggiungiamo infine che il volume sotto disamina contiene una densa "Bibliografia". (...)
Iz ocene Petrua Neiescua13
Cunoscuti deci de cateva secole, istro-romanii §i graiurile lor au ìnceput a fi
studiate temeinic abia in a doua jumä-tate a secolului al XIX-lea §i mai ales, in secolul trecut, cand au apärut studii, culegeri de texte insorte de glosare §i monografii ale unor invätati ca Iosif Po-povici, Sextil Pu§cariu, Leca Morariu, Traian Cantemir, Emil Petrovici (dintre romanii care nu mai sunt printre noi), Gustav Weigand, Arthur Byhan, Mateo Bartoli, Petar Skok (dintre sträini). Munca lor a fost continuatä de alti cer-cetätori ca Richard Sarbu, Vasile Frä-tilä §i cel ce semneazä aceste randuri (dintre romani) §i de August Kovačec §i de Goran Filipi (dintre croati). in mod deosebit trebuie sä mentionäm aici monumentalele monografii dedicate di-alectului istroroman semnate de Iosif Popovici, Sextil Pu§cariu §i August Kovačec.
in prima jumätate a secolului trecut, ca urmare a aparitiei geografiei ling-vistice ca o nouä metodä de cercetare in dialectologie, au fost efectuate cate trei anchete dialectale in sate istroromane, pentru Atlasul lingvistic italian §i pentru Atlasul lingvistic romän, ma-terialul cules atunci aflandu-se in curs de publicare. Alte anchete dialectale au fost efectuate apoi, aproape paralel de cätre Emil Petrovici §i Petru Neiescu, cu chestionar de 2000 de intrebäri, pus in 4 sate istroromane, pe de o parte, §i de cätre August Kovačec, pe de altä parte. Materialul cules de A. Kovačec a fost publicat in monografia aminti-tä, Descrierea istroromänei actuale, Bucure§ti, 1971 §i in Istrorumunjsko-hrvatski rječnik (s gramatikom i teksto-vima), Pula, 1998. Materialul cules de noi, fructificat partial in studii §i articole, este in curs de publicare, cu precädere sub forma unui Dicfionar al dialectul istroromän in care vor figura toate cuvintele istroromäne atestate pänä in prezent. in acest dictionar o
pondere insemnatä o va avea materia-lul oferit de prezentul Atlas lingvistic istroromän.
Specialist de marcä in slavisticä §i deopotrivä in romanisticä, cunoscätor al limbilor italianä §i romanä, Goran Filipi este deschizätor de drumuri in dialectologia sud-slavä, el fiind primul cercetätor de pe teritoriul fostei Iugos-lavii care aplicä metoda geografiei ling-vistice in studiul graiurilor. Astfel el a intocmit, impreunä cu Barbara Buršić Giudici, Istriotski lingvistički atlas / Atlante linguistico istrioto, Pula, 1998. Dupä experienta reu§itä dobanditä la acest atlas, Goran Filipi ne oferä in lu-crarea de fatä cel mai complet material comparabil asupra dialectului istroro-man, prezentandu-ne räspunsurile inregistrate in 11 localitäti de istroromani, räspunsuri obtinute cu un chestionar de 1898 intrebäri (la care se adaugä circa 200 de fraze complete, redate in note). Incluzand in atlas §i douä sate in care se vorbesc graiuri croate ceacaviene §i unul romanesc (din Serbia Orientalä), se pot urmäri relatiile lingvistice cro-ato-istroromane §i se pot compara gra-iurile istroromane cu graiul unei zone din care se presupune cä au pornit in migratia lor spre vest strämo§ii istro -romanilor, sau a unei zone invecinate cu aceasta.
Folosind un sistem de transcriere nu prea complicat, bazat pe grafia croatä, prezentul atlas este accesibil nu numai specialiijtilor, ci §i istroromanilor §i cro-atilor mai putin initiati in probleme de lingvisticä.
Prin publicarea atlasului dialectologia romaneascä §i cea croatä, precum §i lingvistica generalä, se imbogätesc cu date noi, teoretice §i practice, notate §i prezentate cu deosebitä competentä de cätre autorul lui.
Iz ocene Nicolaea Saramandua14
Another Istro-Romanian atlas is Atla-sul lingvistic istroroman, two volumes, Pola, 2002, 2004 (Index), elaborated by Goran Filipi. It ofers a complete and comparable material of the present Istro-Romanian dialects.
The survey network includes 11 places: Žejane (in north), Šušnjevica, Nova Vas, Jesenovik, Letaj, Brdo, Škabići, Trkovci, Zankovci, Miheli, Kostrčan (in south), a Daco-Romanian place: Rudna Glava (Serbia) and two Croatian places in Istria: Brgud, Čepić (čakavjan Dialect). The last two places were questioned in order to compare the lexic and to observe the situation of isolated words. Rudna Glava has 25000 speakers of Daco-Romanian and it has been included in the survey network in order to compare the Istro-Romanian with the Daco-Romanian and the Croatian lexic.
The questionnaire includes 1898 questions from 14 semantic spheres (atmospheric phenomena, the land configuration, traditions and institution, the body and senses, the quality and the quantity of perception, time span, life, marriage and family, etc.). Goran Filipi used in his surveys the questionnaire
edited for Atlante linguistico istriano (...).
The research began in 1995 and finished in 2001. On the basis of the surveyed material, the researcher underlines that, although the Istro-Romanian dialects fall into meridional dialects and the dialect of Žejane, each place presents its own features. We notice that meridional dialects are more open to innovation (for example there was noticed the tendency of unification for the singular
14	Saramandu 2008: 191-192.
15	Drpić 2004: 253-304.
and the plural of male nouns, as well as the tendency of losing the final [i] at he female nouns: mul 'er, while the dialect from Žejane is more conservative. The same conservationism is manifested at the lexical level. The same dialect from Žejane conserves an important number of old forms replaced with borrowings in the southern dialects: cuvinta (lat. conventare) "to speak" (Žejane) comparative with ganej in south.
Iz ocene Irene Drpić15 (...)
U Istrorumunjskome lingvističkom atlasu istrorumunjski su govori razgraničeni na sjeverne, danas zastupljene samo u selu Žejane, i južne, tj. na one u selima Čepićkoga polja. U Atlas je uvršteno jedanaest istrorumunjskih punktova: Že-jane, Šušnjevica, Nova Vas, Jesenovik, Letaj, Brdo, Škabići, Trkovci, Zankovci, Miheli i Kostrčan. Uz njih je autor uvrstio i dva čakavska govora mjesta Brgud i Čepić te govor rumunjske enklave u Rudnoj Glavi kod Majdanpeka u Srbiji. Obrada je dvaju čakavskih govora u Atlasu važna ponajprije radi usporedbe čakavskoga i istrorumunjskoga leksika, tj »smjerova posuđivanja pojedinih riječi«, a Rudna je Glava uvrštena radi usporedbe istrorumunjskoga leksika s leksikom jedne druge rumunjske zajednice.
Građa je Atlasa šest godina priku-pljivana metodom ispitivanja i tonskoga snimanja govornika, na temelju trojezičnoga upitnika s 1898 pitanja (na hrvatskom, rumunjskom i talijanskom jeziku). Temelj su upitnika objavljeni (ili djelomice objavljeni) jezični atlasi romanskih i slavenskih govora. (...)
Posebnost je istrorumunjskih govora među istarskima neupitna, baš kao i činjenica kojom se uvijek iznova potvrđuje koliko je vrijedno bilježiti govore što nestaju zajedno sa svojim govornicima. Atlas je rezultat dugo-
godišnjega istraživanja tih govora, ali i života i običaja njihovih govornika; leksičko bogatsvo u njemu pridonosi rječničkom slaganju mozaika na cjelokupnu prostoru istrorumunjskih idioma. (...)
VIRI
G. FILIPI, B. BURŠIĆ GIUDICI, 1998: Istriotski lingvistički atlas / Atlante linguistico istrioto. Pula: Znanstvena udruga Mediteran. (ILA)
G. FILIPI, 2002: Istrorumunjski lingvistički atlas / AtlasulLingvistic Istroroman / Atlante Linguistico Istro-rumeno. Pula: Znanstvena udruga Mediteran. (IrLA)
--, 2004: Istrorumunjski lingvistički atlas / Atlasul Lingvistic Istroroman / Atlante
Linguistico Istro-rumeno. Kazala / Indice / Indici. Pula: Znanstvena udruga Mediteran. (IrLAindex)
BIBLIOGRAFIJA
M. BARTOLI, 1906: Das Dalmatische. Dunaj.
M. CARAGIU-MARIOJEANU, 1975: Compendiu de dialectologie romana (nord-sud-dunäreanä). Bucure^ti: Editura §tii^ificä §i enciclopedica.
M. CARAGIU-MARIOJEANU, §. GIOSU, L. IONESCU-RUXÄNDOIU, R. TUDO-RAN, 1997: Dialectologie romanä. Bucure^ti: Editura didactica §i pedagocica.
D. CERNECCA, 1986: Dizionario del dialetto di Valle d'Istria. Rovinj: Centro di Ricerche Storiche Rovigno.
G. A. DALLA ZONCA, 1978: Vocabolario dignanese-italiano. Padova: U.I.I.F.-U.P.T. DANTE: De vulgari eloquentia I, 11.
M. DEANOVIĆ, 1955: Istroromanske studije. Rad Jazu 303. Zagreb: JAZU.
L. DECARLI, 1976: Origine del dialetto veneto istriano. Padova: Edizioni Il Canto del Cigno.
I. DRPIĆ, 2004: Obogaćivanje istarskoga jezičnog mozaika. Rasprave Instituta za hrvatski jezik i jezikoslovlje, 30. 253-304.
G. FILIPI, 1987: Di alcune parole prevenete del dialetto sloveno di Decani presso Ca-podistria. Atti del 24 Convegno dell' A.I.M.A.V. »Isole linguistiche e culturali all'interno di culture minoritarie: problemi psicolinguistici, socio-linguistici, educativi« (a cura di Nereo Perini). Udine 13 - 16 maggio 1987. Videm. 203-208.
—, 2000: Entomonimi nell'istrorumeno moderno. Processi di convergenza e differenziazione nelle lingue dell'Europa medievale e moderna. Udine. 207-232.
--, 2002: Istriotisch. Wieser Enzyklopädie des europäischen Ostens. Bd. 10. Lexikon
der Sprachen des europäischen Ostens. Ur. Miloš Okuka, Gerald Krenn. Klagenfurt/ Celovec: Wieser. 87-89.
—, 1995: Istrska ornitonimija: ptičja imena v istroromunskih govorih. Annales 6/95. Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko. 77-78.
A. IVE, 1975: I dialetti ladino-veneti dell'Istria. Bologna: Arnaldo Forni Editore.
A. KOVAČEC, 1971: Descrierea istroromänei actuale. Bucure^ti: Editura Academiei Republici Socialiste Romania.
—, 1998: Istrorumunjsko-hrvatski rječnik s gramatikom i tekstovima. Pula: Znanstvena udruga mediteran.
I. MAIORESCU, 1900: Itinerar in Istria §i Vocabular istriano-romän. Bucure^ti: Editura Librariei socecu & Co.
Ž. MULJAČIĆ, 1991: Sullo status linguistico dell'istrioto medievale. Linguistica XXXI. Ljubljana. 155-169.
--, 2005a: Istriotski lingvistički atlas / Atlante linguistico istrioto. Ur. Goran Filipi,
Barbara Buršić Giudici. Pula: Znanstvena udruga Mediteran / Societas studiorum Me-diterraneum. 1998. Zeitschrift für romanische Philologie. Band 121, Heft 2. 375-377.
--, 2005b: Istrorumunjski lingvistički atlas / Atlasul Lingvistic Istroromän / Atlante
Linguistico Istrorumeno. Ur. Goran Filipi. Pula: Znanstvena udruga Mediteran / Societas studiorum Mediterraneum, 2002. Zeitschrift für romanische Philologie. Band 121, Heft 2. 378-379.
J. POPOVICI, 1909: Dialecte romäne (Rumänische Dialekte) IX. Dialectele romäne din Istria, Partea a 1A: Texte §i glosar. Halle a. d. S., Editura Autorului.
--, 1914: Dialecte romäne (Rumänische Dialekte) IX. Dialectele romäne din Istria.
Partea a 2A: Referinjele sociale, gramaticä. Halle a. d. S., Editura Autorului.
S. PU^CARIU, 1926: Studii istroromäne, in colaborare cu M. Bartoli, A. Belulovici §i A. Byhan, vol II: Introducere, gramaticä, caracterizarea dialectului istroromän. Bucure^ti: Academia Romana.
—, 1929: Studii istroromäne, in colaborare cu M. Bartoli, A. Belulovici §i A. Byhan, vol III: Bibliografie criticä, listele lui Bartoli, texte inedite, note, glosar. Bucure^ti: Academia Romana.
N. SARAMANDU, 2008: La romanité orientale Bucure^ti - Tübigen, Editura Academiei Romane - Gunter-Narr Verlag. 191-192.
R. SÀRBU, V. FRÄJILÄ, 1998: Dialectul istroromän. Timi^oara: Editura Amarcord.
C. TAGLIAVINI, 1972: Le origini delle lingue neolatine. Bologna: Pàtron.
P. TEKAVČIĆ, 1971: Il dignanese di Ive ed il dignanese di oggi. Revue Roumaine de Linguistique. Bucure^ti: Editions de l'Académie de la Republique Socialiste de Rou-manie. 215-240.
—, 1976: Per un atlante linguistico istriano (con speciale riguardo ai dialetti istroromanzi). SRAZ 41-42. Zagreb. 227-240.
—, 1998: Goran Filipi - Barbara Buršić Giudici, Istriotski lingvistički atlas /Atlante lngu-istico istrioto. Suvremena lingvistika, 45-46. Zagreb. 97-111.
Goran Filipi
Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Inštitut za jezikoslovne študije, Garibaldijeva 18, SI - 6000 Koper,
gfilipi@zrs.upr. si
Navodila avtorjem
Slavia Centralis (SCN) je revija, ki objavlja jezikoslovne, literarnoteoretične in literarno-zgodovinske izvirne znanstvene prispevke s področja slavistike, odprta pa je tudi za take primerjalne interdisciplinarne raziskave. Revija objavlja prispevke v slovenščini, lahko tudi v drugih slovanskih jezikih, madžarščini, nemščini ali angleščini.
Recenzijski postopek
Vsak prispevek za SCN pregledata in ocenita dva neodvisna recenzenta ter ga predlagata za objavo.
Glavni urednik o tem pisno obvesti avtorja in mu posreduje morebitne pripombe, ki jih je potrebno upoštevati, da bo članek objavljiv; končno uredniško besedo ima glavni urednik. Zavrnjenih rokopisov ne vračamo - glavni urednik o tem pisno obvesti avtorja. Uredniki lahko prispevke lektorirajo in jih (nevsebinsko) popravijo brez soglasja avtorjev.
Članki morajo vsebinsko in po tehnični pripravi besedila ustrezati naslednjim standardom:
-	gre za še neobjavljene prispevke;
-	oddati jih je potrebno v (1) elektronski obliki, združljivi z urejevalniki za okensko okolje, tehnični urednici na naslov: natalija.ulcnik@uni-mb.si in (2) rokopisu v dveh natisnjenih izvodih na naslov: Oddelek za slovanske jezike in književnosti - Slavia Centralis, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru, Koroška cesta 160, SI - 2000 Maribor ali (3) po e-pošti v obliki pdf na naslov tehnične urednice.
-	razprave naj obsegajo 25.000 do 35.000 znakov, ocene 14.000 do 18.000 znakov, poročila 6.000 do 8.000 znakov;
-	sinopsis v slovenskem in angleškem jeziku naj obsega 5 do 8 vrstic; dodanih naj ima 4 do 6 ključnih besed;
-	povzetek naj obsega 20 do 30 vrstic - razprave, ki so napisane v slovenščini, imajo povzetek v angleščini, neslovensko napisane razprave pa v slovenščini;
-	pisava je Times New Roman, velikost črk 12 pik (izvleček in povzetek 10 pik), razmik med vrsticami naj bo 1,5;
-	format papirja naj bo A 4, robovi naj bodo 25 mm zgoraj, spodaj, levo in desno (severnoameriški format papirja z robovi širine enega inča);
-	opombe naj bodo sprotne, vezaji, pomišljaji in narekovaji naj bodo v skladu s slovenskim pravopisom (oz. pravopisnimi normami jezikov, v katerih so razprave napisane);
-	literatura naj bo navedena v besedilu in opombah v krajši obliki v oklepaju (Jesenšek 2005: 279), v daljši obliki pa na koncu razprave v seznamu literature in navedenk;
-	če je v seznamu literature več del enega avtorja, naj pri vseh neprvih navedbah ime in priimek avtorja nadomeščata dva pomišljaja;
-	če je v seznamu literature pri enem avtorju več navedenk istega leta, jih ločimo z malimi tiskanimi črkami stično ob letnici (2007, 2007a, 2007b);
-	v seznamu literature navajamo: ■ monografija:
Marko JESENŠEK, 2005: The Slovene Language in the Alpine and Pannonian Language Area. Kraków: Towarzystwo Autorów i Wydawców Prac Naukowych Universitas. Mihaela KOLETNIK, 2008: Panonsko lončarsko in kmetijsko izrazje ter druge dia-lektološke razprave. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 60).
■	članek v reviji:
Martina OROŽEN, 1993: Kontinuiteta starocerkvenoslovanskega besedišča v slovenskem jeziku. Slavistična revija 41/1, 143-160.
■	članek v monografiji ali zborniku:
Zinka ZORKO, 2004: Izbrano besedje v narečjih severovzhodne Slovenije. Besedo-slovne lastnosti slovenskega knjižnega jezika in narečij. Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Slavistično društvo Maribor. (Zora 28). 170-228.
Miran ŠTUHEC, 2003: Esejistika narodnih tem in njen pomen danes. Perspektive slo-venistike ob vključevanju v Evropsko zvezo. Ur. Marko Jesenšek. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. (Zbornik Slavističnega društva Slovenije, 14). 63-80.
-	slikovno gradivo, razpredelnice ipd. (izdelano v MS Excel) naj bo priloženo na posebnih listih, v tekočem besedilu pa naj bo označeno, kam sodi (podnapisi slik naj bodo v tipkopisu); za oštevilčenje se uporabljajo samo arabske številke;
-	mednaslovi so v polkrepkem tisku;
-	ponazarjalni zgledi in daljši navedki (brez narekovajev, stopnja 10 pik, odstavčno ločeni) so v ležečem tisku;
-	natančne informacije glede označevanja nestandardnih znamenj (označeni naj bodo z rdečo barvo in dodatno izrisani na robu besedila), ležečega in polkrepkega tiska dobi avtor pri tehnični urednici;
-	naslovna stran tipkopisa naj vsebuje: naslov članka, ime in priimek avtorja, naslov ustanove, na kateri dela, njegov elektronski naslov in naslov, na katerega bodo poslane korekture;
-	korekture je potrebno opraviti v desetih dneh.
Guidelines for contributors
The journal Slavia Centralis (SCN) publishes articles presenting original research in Slavic linguistics and literary scholarship; it is also open to interdisciplinary approaches. Papers may be published in Slovene and other Slavic languages, as well as Hungarian, German, and English.
Refereeing process
SCN is a double-blind refereed journal. Two independent reviewers referee each paper. If an article is accepted, the editor-in-chief informs the author in writing and conveys the requested emendations, if any, that must be made before the article is accepted for publication. Rejected manuscripts are not returned; however, the editor-in-chief informs the author in writing. Final editorial authority rests with the editor-in-chief. The editors reserve the right to make formal (non-substantive) changes to the paper without consulting the author.
The content and format of the articles must conform to the following criteria:
-	The work must not have been published previously.
-	Each article must be submitted in (1) electronic Windows-compatible format to the technical editor natalija.ulcnik@uni-mb.si and either (2) two printed copies on paper to Oddelek za slovanske jezike in književnosti - Slavia Centralis / Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru, Koroška cesta 160 / SI - 2000 Maribor or (3) by e-mail in PDF format to the technical editor.
-	Articles should contain between 25,000 and 35,000 characters; reviews 14,000 to 18,000 characters, and reports from 6,000 to 8,000 characters.
-	The English abstract should be 5 to 8 lines; it should include 4 to 6 keywords.
-	The summary should contain 20 to 30 lines; articles written in Slovene will have an English summary; articles not in Slovene will have Slovene summaries.
-	Articles should be written in 12-point Times New Roman font; the abstract should be in 10-point, line spacing should be 1.5.
-	Paper format is A 4, margins should be 25 mm on all sides or on North America letter-size paper with one-inch margins on all sides.
-	Footnotes should be at the bottom of the page. Hyphens, n-dashes and m-dashes should be used as appropriate, according to the norms in the language in which the article is written.
-	Bibliographical citations should be noted in the literature using in-text citations in parentheses, e.g., (Jesenšek 2005: 279), followed by full citations in a listing of references at the end of the article.
-	If the bibliographical item has multiple works by the same author, subsequent citations of the author must replace the author's name with two m-dashes.
-	If several items by the same author have the same year, subsequent articles should have a lower-case letter after the year, e.g., (2007, 2007a, 2007b).
-	Citation format: ■ Monograph:
Marko JESENŠEK, 2005: The Slovene Language in the Alpine and Pannonian Language Area. Kraków: Towarzystwo Autorów i Wydawców Prac Naukowych Universitas. Mihaela KOLETNIK, 2008: Panonsko lončarsko in kmetijsko izrazje ter druge dialektološke razprave. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 60).
■	Journal article:
Martina OROŽEN, 1993: Kontinuiteta starocerkvenoslovanskega besedišča v slovenskem jeziku. Slavistična revija 41/1, 143-160.
■	Article in a book or anthology:
Zinka ZORKO, 2004: Izbrano besedje v narečjih severovzhodne Slovenije. Besedo-slovne lastnosti slovenskega knjižnega jezika in narečij. Ed. Marko Jesenšek. Maribor: Slavistično društvo Maribor. (Zora 28). 170-228.
Miran ŠTUHEC, 2003: Esejistika narodnih tem in njen pomen danes. Perspektive slov-enistike ob vključevanju v Evropsko zvezo. Ed. Marko Jesenšek. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. (Zbornik Slavističnega društva Slovenije, 14). 63-80.
-	Graphics, tables, etc. (produced in MS Excel) should be given on separate sheets and their placement should be indicated in the text (captions of pictures should be in the manuscript); use only Arabic numerals for numbering.
-	Subtitles should be in boldface.
-	Examples and longer quotations (without quotations, 10 point, with paragraph breaks) should be in italics.
-	Precise descriptions of non-standard signs (marked in red and noted in the margin), italics, and boldface, will be given to the author by the technical editor.
-	The title page should contain: the title of the article, the name and surname of the author, the title of his or her place of employment, the author's e-mail (for the receipt of proofs).
-	Proofs must be corrected and returned in ten days.