—    154    —
Ljubezen in sovraštvo.
(Povest. — PiSc Josip Bekš.) XII.
Otatelji so morda že sami uganili, da je bil novi prišlcc nas znani šegavi Igličar, kateremu je bila po odliodu Tinetovem prva skrb, da ga čuva kot punčico svojega očesa. Z Gričevja je bil izginil teden pozneje, in vaščani so domnevali o njem čudne reči.
Oovorili so, da ni nič boljši kakor Brtoncelj sam in da se je ž tijim le navidezno sovražil, medtem ko s(a si sicer prav tajinstvena prijatelja. Priznati moramo. da je bil lgličar v resnici zelo prikritega značaja, in va-ščani niso vedeli o njegovem pohodu skozi vas ničesar, kar bi se lahko pribilo.
,,Beži no, Igličar, ali ti je treba tako beračili po vaseh za tistc bore krajcarje? Lahko bi si sezidal hišo, pa odprl prodajalno kakor Brtoncclj — jaz vem, da imaš", tako ga je včasih prestregla na poti kaka ženica ali gri-čevski očanec.
^Kakor Brtoncelj — aha — le govorite, ko ne veste, da imate sredi vasi živega rablja, ki prej ali slej iztaknc kar zaporedoma vsem upnikom oči. Slišiš ti, koliko Ijudi jc bogatih, pa ng hodijo tako s Ircbuhom za kruhom, kakor jaz. In koiiko jih hodi — lahko bi rekel, s klobukom ali s slamnikom v roki, pa ne prodajajo šivank pa sukanca in drobiža, ampak za hrbtom kradejo in požigajo, pa niso pošteni.. . Kdaj si čul o lgličarju, da bi bil ka; vze), da bi bi) storiJ kaj ialega kojrni. Hebc, trideset )et ie hodim, pa me ne poznate, njk, ne poztiatc."
„1 no, saj ni tako hudo — samo mislim, da bi lahko bolj mirno pre-živel svoja stara leta, pa da bi sl napravil lasten kot, vidiš------------"
nTako kakor Brtoncelj, kaj ne? — Boste videli, tako debelo boste še zijali, da ne boslc zlepa ust zaprli. Vsak teden se enkrat vidimo ali pa še jje, pa ste tako neprebavljivi. Jaz ne vem, zakaj sa-pa ne brigate za Brtonclja — tega primite, pa ga vprašajte, če razločuje pravičen vinar od kriviCnega, IgHčarja pa puslite!'
Takih-le ovir je imel Igličar pri svoji kupiiji največ. Skoro nevoljen se je zdel, ko je potem koračil ne brigajoč se za levo ali desno, s seboj godrnjajoč skozi vas.
Eden je trdil, da je bogat, pa da stiska, čeprav ne ve za koga; drugi zopet pa je bil mnenja,  da je revež,  ker bi se sicer ne porival od praga
do praga.
»
Brtoncelj je bil ujet. Če bi se bil izdal Gjuru, da pozna novodošlega Igličarja, tedaj bi mu Ojuro nič več ne bil zaupal. Že tako ga je meril ne-zaupno od nog do glavc, medtem ko je naravnost občudoval  Igličarjevo
—    155    —
preprostost in njegov  drzni  nastop.  Molčž  ponudi   prišlecu  vrč z mrzlo vodo in kos pečenke, ki je osta! od snočnje večerje.
Ko se Igličar okrepča in po kranjski navadi zahvali, izpregovori Gjuro:
,Človek,   trdil  si,   da   poznaš   mojega   prijatelja   in da  je   celo  tvoj         ¦ rojak."
nRes je, res — in da bi ne bilo res, bi ne imel ti takega prijatelja, in tudi sam bi ne bil izvržek izmed Cloveštva —. Pri nas imamo pregovor: Povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si —. Oospod, in če me nisi razumel, vprašaj še enkrat tega, ki ne ve, kam bi obrnil glavo."
Ojuro je osupnil; jeza, vznemirjenost, razžaljenje, vse je zavrelo za hip v njem, in skoro ni vedel, kaj naj začne. Mišice na licih so mu vztrcpetavale, oči so se mu debelo izbulile, dlani pa je stiskal v orjaške pesti. Spogledaval se je zdaj z lgličarjem, ki je stal pred njim hladnokrven, kakor je bil, zdaj zopet z Brtoncljcm, ki si je grizel ustnice in natihoma preklinjal.
,,Alah je sicer samo eden, Mohamed je tudi samo eden, Ojurov pa nastane lahko sto — ako me smatrata", pri teh besedah se udari na prsi, ki so votlo zabobnele, ,,otrokom —; nečastno bi bilo, da bi vzdignil roko nad vama, ki je nista vredna."
,Oospod. pomiri se; neumno je, ako se vznemirjaš radi mene. Olej, tam stoji konj, ki komaj čaka, kdaj me zopet ponese naprej, svct je širok in velik. Tudi ti si velik, loda Bog je večji od tebe, ker je ustvaril svet. Le nekaj bi še rad od lebe: kje imaš človeka, ki sta prišla k tebi s tem vinokupcem ? Menim namreč, da Alali prepoveduje piti vino ali ž njim kup-čevati svojim vernikom — tebi seveda ni nič nemogoče, tvojemu prijatelju pa še manj."
lgličar je postal resen, v očeh so se niu kresali plameni; zavest, da namen posvečuje sredstvo, ga je delala močnega.
»Vprašaj tega hajduka, ki nosi človeško glavo, pa pasje ni vreden. Vprašaj neme stene moje koče, po katerih so poprej viseli dragoceni handžari in puške! Ali vprašaj mirni kot mojega ležišča, kjer sta bili zviti dragi perzijski preprogi —. In če srečaš na poti kje tri Ijudi, ki jezdijo konjiče, katerih mati biti bi se ne sramovala sveta Arabija — tudi te vprašaj, odkod prihajajo; in odgovorili ti bodo, da prihajajo z ropa, da so okradli Ojura, pri katerem so pustili za spomin tega ničvredneža, ki jih je hotel prodati, kakor se prodajajo pri nas slive."
Brtoncelj je gledal v tla mirno in tiho, kakor bi čakal, kdaj se zravna vrv nad njegovo glavo in ga potegne kvišku.
,Oospod, ta človek je zanesel v tvojo kočo — če je bil morda po-prej v njej blagoslov — prokletstvo in pogubo. Morda se še kje vidimo."
Igličar se je obrnil, kakor bi hotel oditi, toda Brtoncelj je skočil za njini ter ga zgrabil za vrat.
10*
—    156    -
»Nikamor! Tu pogineš, da ostane maščevanje tukaj."
,Ne boš, Miloše! Ta človek te je razkrinkal in pokazal, da ni dobro imeti s teboj opravka."
Gjuro je ravnal popolnoma hladnokrvno; stisnil je Brtonclja za vrat od strani, tako da je ta nehote izpustil Igličarja, ki je jadrno sedel na konja in odjezdil.
.,Vidiš, pobratimc moj in satanov — da nc boš nosil po svetu krivic in trosil nesreče ljudem, ki te čisto nič ne brigajo, poprosi Alaha, naj ti bo milostljiv, ako zaslužiš usmiljenje. Rad bi, da bi ti pomagal pri izne-bitvi Ijudi, ki bi ti lahko stresli še marsikak goreč utrinek na tvojo nesramno glavo — toda, da ne boš ostril handžarjev, ki bi kdaj nabadali mene, da ne boš nabijal pušk, ki bi čez nekaj časa pokale meni na čast, zadnji nisi, tudi prvi ne boš — moja duša je sicer umazana, a tvoje se ne bo sra-movala.  Alahu  na čast in slavo,  ki si ga molil zato,  da si se laskal meni
Gjuru se je zasvetlil v roki nož, Brtoncelj pa je opotekajoč se telebnil v Iravo----------------—
XIII.
.Marko, moj Marko — zlatec, dragec moj, sinko moj, koliko ur sem posedala pred durmi in z rosnim očesom gledala po poljani, odkoder si mi klical zadnji pozdrav! Marko moj!"
Poljubljala in objemala ga je, kakor bi ga hotela privezati nase, da bi ga ji nikdo vet ne ugrabil.
Po večletnem razstanku ga je zopet gledala, z isto dušo, kakor jo je imcl nekdaj — svojcga sina — plemenita bolgarska žena.
Blaženemu Tinetu, ki je stal s Kovačkom par korakov za Markom, so se orosile oči. Tudi on se je spomnil svoje skrbne mamice, ki bolna težko pričakuje njegovega povratka in pomoči
Ljudje so hiteli po selu in radostno pozdravljali dobrega Marka, ki je porastel v krepkega mladeniča.
.,Kako da si prišel? Vsi smo mislili, da si že mrtev ali da robujcš kakemu grozovitemu Turčinu", so ga izpraševali sosedje in se prerivali okrog njega, pa ga objemali in poljubljali.
»Molitev in zaupanje v Boga sta me rešila! Ah majka, da bi vedela, kako grozoviti Ijudje so po svetu. Kako je ravnal z menoj hudobni Ojuro! Kako me je mučil in tni vsiljcval krivo vero; a ostal sem trden. Pred očmi mi je bila tvoja Ijubezen, tvoji nauki, ki si mi jih zasajala v srce, ostal sem stanovitenl O da bi vedela, kak boj bije tam zunaj med hudobnimi Ijudmi Ijubezen s sovraštvom!"
In zopct sta se poljubljala ....
Prcbivalci skoro celega sela so se gnetli za Markom, njegovo ma-terjo in našima znancema v hišo. po selu pa je odmeval kakor bojni krik — glas:
_ „ _
I                .Marko se je vrnil, pridite, Marko je tu!"
F                In sedaj se je pričelo  pripovedovanje  brez konca in kraja, in ko je
|       končal, tedaj je moral začeti iznova.   Pripovedoval  je  tudi  o  Kovačku in ¦       Tinetu, ki ju je rešil iz brloga, in ki sta bila istotako ujeta kakor on sam.
Ta dva pa sta sedcla na klopi pri ognjišču ter nemo premišljala o begu in poti, ki jo imala nastopiti v domovino.
Markova mati jima je prinesla po stari slovanski šegi kruha in soli ter jima postregla tudi s pijačo.
Vaščani pa so posedli okrog ognjišča, drugi pa so se gnetli v veži in pred hišo. Seve, da tudi ni nedostajalo otrok, ki so moleli kodraste glavice skozi trojc nizkili in majhnih oken.
Tine je moral pripovedovati — kolikor je bil namrcč vešč bolgar-skega jezika, ki si ga je priučil deloma od Marka, prevesno pa mešal s slo-venščino — o svoji domovini. nje prebivalcih in kar je sploh doživel. Ko pa so seljani izvedeli, da irna doma na smrt bolno mater, ki ga čaka in kateri je bil takorekoč uplenjen, so ga vsi pomilovali in nazivljali: ,,Slo-venski Marko — tudi ti se boš vrnil svoji majki v naročje."
Kovaček pa se je obračal po radovednih poslušalcih in skoro čudil se je, da so bili vsi Bolgari oboroženi. Da ni poznal velikodušnosti Mar-kove, ki ga je rešil iz Brtoncljevih in Gjurovih krempljev, gotovo bi si bil mislil: kaj če nisem zopet med kakimi razbojniki. Ves čas, odkar so poto-vali — in to je trajalo dva dni — ni verjcl niti samemu sebi, ali je prost ali še ujet. Čuvstva so mu takorekoč otopela in udal se je popolnoma v voljo božjo. A ne tako Tine. Prepričan je bil, da se gotovo vrne domov, le tega ni mogel revež vedeti, ali dobi še mater živo, ali morda baš na mrtvaškem odru, ali pa so mu jo že pred nekaj dnevi pokopali? Marsi-katero noč, ko so drugi spali, je prebiral jagode na molku, ki mu ga je izročila Ijubeča mati na pot, in marsikatera solza mu je kanila na njeno sliko, ki jo je liranil kot najdražji biser.
nMajka, ali ne veš, da je Ognjin, tisti pošteni junak, o katerem so slepci zlagali pesmi in jih popevali po selih, tudi zaveznik Ojurov.»"
.Marko!"
n,Ognjin? Ni mogoče"" je bilo slišati par glasov izmed možakov, ki so se začudeno zavzeli.
..Natančno sicer ne vem, pa Cul sem tako po strani od Gjura in Miloša — da ima ž njimi nekaj zvcze in da so tnu celo na sledu.1
.Čudno — včeraj se je privlekel smrtnonevarno ranjen s konjem domov in se zaprl v svojo kočo. Baje ne pusfi nikogar k sebi", je odgo-varjala mati ter se čudila sinovi povesti.
„AH leži še v koči? Ulomimo, morda poizvemo kaj natančnejšega", se je odzvalo par mož.
nSkoro bi bilo nevariio! S seboj je imel tistega velikega črnega psa, ki nam je pred šlirimi leti zadušil dve ovci. Če kdo stopi pred vrata, tedaj renči in grize po vratih, da jc groza. Pes njegov je hujši od volka."
—    158   —
nMene pozna dobro in mi je prijazen; jazodprem", odgovori Marko, ki bi bil rad prodrl stvari do dna.
Marko je namignil našima znancema, ki sta se dvignila, za njima pa vsi seljani, ki so tiho govoreč počasi odkorakali.
Ni jim bilo treba daleč hoditi. Peta koča od Markove je stala ob po-toku, prav tam, kjer so vaški pastirji napajali goved in konje. Bila je krita s siamo, kakor vse drugo, ter zatvorjena s težkim zapahom.
Pes je začutil bližajoče se ter priiel renčati in se vzpenjati po zapahu.
,,Marko, ne hddi!" ga je svarila mati, toda sin je že potrkal po za-pahu in pričel miriti psa.
,,Na — Vuk!") Psss—ss!"
Pes je izpoznal Marka; začel je udanejše cviliti, in slišalo se je, kako je otepal z repom po zapahu.
Marko je poskušal odriniti zapah ter zasadil v podnožje težak železen klin — toda bil je preslab.
Uprlo se je obenj na prošnjo Markovo še par možakov in zapah je treščil z ropotom in hruščem na tla. Pes je planil na prosto, (oda Marko ga je prestregel in dobrodušno pogladil. Žival je postala hipoma krotka ter se vzpenjala po njem, potem pa zopet izginila v koči.
Marko je vedel, da je Ognjin zelo pri koncu, ker ni bilo slišati no-benega glasu. Vstopil je v zaduhlo izbo.
Pred njim se je odprl ganljiv prizor.
Konj, ki ga je prijezdil Ognjin domov, je sklanjal glavo nad ranjencem, ki je ležal na otepu slame — in nepremično zrl v hropečega Ognjina.
Vuk pa je skakal brez prestanka zdaj okrog Marka, zdaj zopet okrog konja in njegovega gospodarja.
,,Marko —! Čemu prihajaš, pusti me, da umrem, kakor sem — puščal
— jaz — druge, da so umirali-------.   Pes moj  je boljši od svojega go-
spodarja, Marko!" Počasi in v presledkih je govoril ter iiščal roko na levo prsno stran, iz katere je vrela potasi kri, kaplja za kapljo.
,,Ognjin, ali se kesaš — glej, Ojuro te pričakuje na Plani, pričakovati bi te imel tudi jaz, a šel sem — da bi ne bil prisoten--------"
,,Marko! Gjuro ima na vesti marsikatero žrtev, tudi — tisti ČJovek, ki je moral doiti z dvema žrtvama — tudi tisti človek —ti
Nadaijevati ni moge!, iz ust mu je bruhala kri, Marko pa se je sklonil, ga na lahno privzdignil in mu brisal s čela mrzli pot.
Blažev Tine in Kovaček pa sta stala kakor ukopana. Še-le zdaj sta videla, pred seboj gledala, kako sladko je Ijubiti svoje sovražnike.
«
Prst božji se je oCividno pokazal.
Ognjin, ki so ga imeli na selu za junaka, ki brani svoj rod, je po-niagal Ojuru, da je kupčeval z Ijudmi, da je ropal in požigal, kakor so to delali po okolici njegovi verni bratje, krvoloki Turčini.
*) vuk = volk; ime psa.
—    159    —
Pokopavali so ga drugi dan, in  marsikateri  sivolasi  starec je  mignil žalostno z glavo:
,,Žalostna mu majka, žalostna mu rodna Bolgarska!" Na njegovi gomili   so zasadili seljani lesen križ,  a Vuk  je  baje  križ zopet izruval, ga nesel pred Markovo kočo, se zopct vrnil na mesto, kjer je počival njegov gospodar — ter lakote poginil.   Tako  so  pravili seljani še teden dni pozneje zvečer pod vaško lipo.                     (Dalje priiiodnjiL.)