Dušan Ludvik | Večerna samota
\ okolje prosojno,
čez polje pokojno
se lije zvon avemarije.
Jekleno nihalo
je leno obstalo.
Iz mraka se tožnost pretaka.
Poljubi, sinoči
v obljubi še vroči,
iz žali obroč so skovali,
ki veže vse sanje in reže se vanje ostreje kot veter med veje.
Stopinja zavzdiha.
Utrinja se tiha
rosica in zdrkne čez lica.
Kot soji so bledi vsi moji pogledi. Tihotni, nocoj so samotni
kot zali galebi obstali pri tebi v tišini — boleči spomini.
In nisem ti venčal
več pisem. Zasenčal
sem rane — zaman darovane...
Otožna vijola (Haj-kaji*)
Cveti rožmarin. Ob tožnem vonju bridko se zgošča spomin.
Rosa je pala. Zaman koprne boš na vrtu čakala.
* V načinu japonskih narodnih trivrstičnic.
LVa sever žerjavi tvoja ljubezen, toneča v daljavi.
Epilog
Villonska balada o žalostni ljubezni.
Je žalostna usoda vseh deklet,
katerim ni življenje na steza j
odprlo srečnih vrat v sleparski svet,
da mislijo zaman na zlat sijaj
in sanjajo zvečer, da zdaj pa zdaj
jih princ odpelje v beli vpregi.
Ti tudi si izsanjala svoj raj,
za fantom koprneč po stari šegi.
Prišel je, z žarki sončnimi prežet,
ne princ! Ni vprašal ne kako ne kaj,
je sanje odpoljubil brez besed
in presenečeno ti v naročaj
natrosil jasnih barv in zdrav smehljaj.
Poljubila si v sladki ga zadregi,
v opoju, ko se večeril je kraj,
bila njegova si po stari šegi.
A ker le potepuških prstov pet
je znal spreminjati v svilen božljaj
in ni bil doktor, ki ima dekret,
je budna mamica v tvoj položaj
(za njo brezupen — in za vsaj slučaj)
posegla z diplomatskimi posegi;
brez čuta za solze in tvoj vzdihljaj
ti zbrala ženina po stari šegi.
Poslanica:
Ubogala si — to je običaj — a s strtim srcem v moževi boš negi rodila hčerke, da jim bo nekdaj kot tebi v žalost svet po stari šegi!
Gre veter čez poljano? Za tabo joče srce razklano ...
296