838 Kronika MARKO KRAVOS, TRETJE OKO vrednot in funkcij ubesedenega lirske- ga subjekta, v preverjanju vrednosti in Književnost Cankarjeva založba je lani med skrb- trdnosti medija izrekanja razmerij med no izbranimi knjižnimi novitetami uvr- pesniško resnico in njenim izkustvenim stila v svoj program in izdala dvoje temeljem. Kajpada vsebuje Kravosova opaznih pesniških zbirk zamejskih av- poezija vsaj še dvoje opaznih sestavin torjev z že utrjenim imenom in kajpa- — polemično politično aktualnost, spri- da pesniškim delom: Tretje oko Marka čo posebnih družbenih okoliščin njene- Kravosa* in Kamen molka Andreja ga nastajanja in recepcije življenjskih Kokota. Da sta zbirki izšli pri ljubljan- navdihov iz najbližjega konkretnega ski založbi, je morda zgolj naključje, sveta, pa tudi ironično-parodične in sa- vendar pa implicira to dejanje tudi sir- moparodične, s čimer presega navidez- ši, kulturno-političnd aspekt povezova- no hierarhizaoijo in družbeno slojevi- nja zamejske kulture in literature z tost na eni strani, na drugi pa terja matično in združevanje v enoten kul- (tudi od samega sebe) osebnostno in na- turno-jezikovni prostor. Ta vse bolj di- rodnostno identiteto in subjektiviteto. damičen pretok pesniških informacij se Kravosova ironija (Jaz o tem, Leva des- zdi v zadnjem času, ko »centralne« pes- na, Zamejska žalost, Ja ali ne, Reflek- niške pobude niso tako izrazite kot sija, Cunja, Klobuk in glava, O snagi) pred leti (že evidentiran zaton avant- ni le element kritike konkretne družbe garde), se zdi celo aktivnejši »od zu- in človekove nebogljenosti v njej, mar- naj«; iz zamejstva prihajajo v zadnjih več ima širše, obče človeške kritične na- mesecih v Slovenijo knjige, ki bi se jih mere. Kravosu je opazovana družba tu- tudi tu razveselili spričo mnogih ino- di možnost posplošitve in že kar uza- vacij in tehtnih informacij, ki jih prina- konjanja, zato je tudi ne lokalizira, če- šajo (Lojze Spacal, Marjan in Marko prav je lokalna pogojenost izvir ironič- Kravos, Edvard Zajec, Avgust Černi- nih pristopov v izoblikovanju pesniških goj, Robert Hlavaty, če omenimo sa- vizij. In naposled je Kravosova ironija mo nekaj avtorjev). Žal pa nekateri bi- čist0 osebnostna; kritika malomeščan- rokratski zadržki preprečujejo tem de- ske razvajenosti, malodušnosti in brez- lom, da bi po kar najkrajši poti prišli brižnosti. Njen vrh je samoironija (To- v roke bralcem v Sloveniji. lažba); kot nadomestek deklarativnosti? Poezija Marka Kravosa je iz teh knji- Marko Kravos se v kompozicijah gotrških zagat izločena že zaradi njene tekstov v dobršni meri zateka k znanjm osrednosti, kol. temu radi pravimo. S pesemskim oblikam _ tri> štiri in pet. tem pa sta ji že per positionem žago- vrstičmcam> ciklu desetih kratkih pes. tovljena določena vrednost m pomen. ^ (Tretje ^ ^ pesmi (Variaci. Tretje oko s tremi cikli: Jaz o tem, Q m dyeh fa (Nesrečna Biografija s kredo m Tretje oko ohra- ;. , , ,. ..., ,,«,JLfc.un . 6 '.. v.. . ' ,. . ljubezen, vendar se zdi oblika tekstov nja temeljne značilnosti tradicionalne , ,. ... . ...__„„ / , * .. bolj naključna in ne pogojuje teme, neslovenske povojne poezije; antropocen- .... . ' ,. . , . t .v • _, . . * iv.., koliko pa je povezana s tradicionalm-tncne, izpovedne, v iskanju polozajnih .... mi pesemskimi značilnostmi, npr. rimo, vendar zelo redko, pa tudi drugimi (* Marko Kravos, Tretje oko, Cankar- , . • . r. , ^. ... jeva založba, Ljubljana 1979, spremna be- besednin» figurami, zlasti geminizaci- seda Taras Kermauner, opremil Klavdij J°> anaforo, epiforo (Prazno, Vrata), Palčič, str. 102) besedno igro (Variacije o pikah). 839 Marko Kravos, Tretje oko V ciklu Biografija s kredo je tematika zožena na osebno doživljajsko in izpovedno, izkustveno preverjanje lastnih dimenzij v konfrontaciji z okoljem, trenutkom, časom, dogajanjem, zunanjimi mehanizmi, ali pa iskanje notranjih identitetnih ravnovesij (Moje telo, Pravzaprav, Nočni obisk). V ciklu Tretje oko, najbolj »čisto« poetičnem, liričnem v zbirki, je Marko Kravos še zožil svoje intimno popotovanje v krog ljubezenskih refleksij; kratkih, lapidar-nih, brez presunljivih pretresov, kot da bi ljubezen ne bila ena izmed eksisten-cialij v človekovem življenju. A pesnik si ne dela več iluzij, s čimer je tudi njena transcendenčna magija odpravljena. »Zmagala« je resnica; resnica ironije in ironična resnica, brez trakta-toloških poseganj v zapleteni svet — s tako bornim orožjem, kot so besede, čeprav se ne odreka možnosti njenih socialno in družbeno-kritičnih dimenzij, sicer bi te poezije sploh ne bilo. Skozi avtorefleksijo se pesniški subjekt vendarle odziva na svet kot njegov pre-finjen opazovalec in raziskovalec.