Zvonovi strahovi V skednju živo se nocoj razlega, K stari tepki stopi duh za mejo, kaj se gostov zbralo je nocoj! tam pa vleče, vleče iz vseh sil Hu, koruze kup visoko sega, zvonjo vrv, privezano na vejo, urno liči, lušči mladi roj. kot vsem živim zadnjo bi zvonil. Vme-i pa starci, starke, slavni gosti, Dragi moji, mnogokdaj mrhča kratkočasno predejo in tko srečala v prikazni sem poprej, mladim zlatopredno nit modrosti, ali take groze — Bog je priča! — domišljije šareno blago. nisem vam uzila še doslej." »Pozno sla sinoči sem iz mlina Molk zavlada, in od groze same in brzela splašena domov," vsem zastane sapa in oko, za besedo pritne stara Mina, ¦ dokler črednik Tine ne prevzatne vbližala se nra je duhov! strahopredne niti za slovo: Tja dospem do vrta cerkvenika »Čudno ni, od žalosti umreti, — večni mir in dobro Bog mu daj!— kdor pojočih spomni se zvonov, škoda bila je zares velika, saj sloveli daleč so po sveti, ko pred tednom vzel ga nam je raj. lepših slisalo se ni glasov. Govorica zdaj o njem se širi, Ko na sveti so večer ubrano da umrl je zalosti samo, klenkali čez sneg in strehe koč, ker zvonove možu so vse štiri kakor stirje fantje čez poljano vzeli za topove, za vojskd. bi hiteli vriskajoč, pojoč. Kotnaj verovati je besedam, E, kaj fantje! Kakor zaigrala plahe se ozro na vrt oči . . . godba angelcev bi iz nebes . ... Groza! Cerkvenika tam zagledam, Pravijo, da še potem ostala sivi starec sključeno stoji. nerazdružna je nfih sloge vez, • 137 da preliti moral jih v enahe Pa mrtvaški pride list: ob Soči štiri tope isti je kalup, mož je padel, oče treh otrok, da v bobneči ogenj kot junake oh, kako se v temni, gluhi noči morali so jih poslati vkup ... s stolpa trgal je četuerni jok! Molk, tišina zdaj po svetu vlada, Zadnjic spet mi proti strani laški zdaj po svetu tiha zalost gre, žalostno strmelo je oko, kakor nehalo bi iznenada kar se štirje ptiči tam orjaški biti času-stoarniku srce. dvignejo visoko pod nebo. Kakor štirje dobrovoljni starci Bliže, bliže vidim ptiče gnati, zvoni kratkočasili so nas, i b že njih glas razločim — znani glas! ko vso noč so trkali s kozarci JJ "^ fi To so zvoni naši; joj, krilati na četrt, na pol, na celi čas. vračajo nocoj se v rodno vas. Ah, kako prijazno njih kramljanje Ko zazro domačo vas tam doli, o sen zazibalo me je sladak! klenkajoč pod nebom zaplešo, Puste, prazne so noči sedanje, klenkati tako lepo nikoli spanje, sen beži čez trudni prag. moje ni se slišalo uho! K oknu hodim stat noči nespečne, Zadnjikrat zuonovi naši radi mesečine gledam tihi soj, zbrali bi pod streho se Ijubo, gledam, v misli zatopljen nesrečne, kakor drobne lastovke spomladi iihi stolp na vasi pod seboj. srečni krog zvonika se gneto. Hujše ni na svetu bolečine, Ko duhov se pozni čas pribtiža, če molčati mora, kdor ni slepf pa vsi štirje se postavijo Zdaj skovika čuk iz prazne line, kot vojaki v vrsto poleg križa, kakor zmaj reži zobati zleb. da poslednjikrat pozdravijo. V prazni stolp dečad je nagajiva In tantin in bam in bom udari, psa zaprla gladnega nekoč. usak se zvon po vrsti oglasi, Bogme, kakor lakota je živa zadnjič glas miru po šegi stari tulila žival vso dolgo noč. uro mi odbije polnoči. Na zvonik prišla potem sirota Plamen šine tam čez stran večerno, je begunka, mati treh sirot, gromko zabobni v tisino pok, s tremi otročički najti kota kot bi zrelo puhnilo četverno: varnega ni mogla več drugod. fronta, čuvaj te dobrotni Bog.'" Groza, strah trepeče v duši vsaki, stara Mina huda posvari: „ Vi junaki, saj duhovi taki nam pomenijo le boljše dnif" Sava Radič-Mirt 138 •