Stran 54.
Kmetijstvo.
Vinarska zadruga za Dolenjsko.
V času napredka živimo! Bodi si posameznik, bodi si cela dežela, država, vsakdo hrepeni po zboljšanju sedanjih naprav, v vsakem stanu, v vsaki vedi, povsod se glasi-le eno geslo: napredujmo!
Ako nam bi narava in nje dostikrat nerazumljivi pojavi in delovanje našemu hrepenenju po napredku take ovire ne stavili, bili bi v marsičem veliko na boljšem; tako pa ncoramo v mnogoteri stvari na našo kvar zaostajati.
Pa človeški duh ima to naravo: čim več ovir se mu stavi nasproti, tem jačje deluje, dokler jih ne premaga.
Ta pojav pokazuje se nam na Dolenjskem. Ko bi si bil mogel pred tridesetimi leti misliti, da nam bodetd trtna uš in strupena rosa uničili naš najljubši pridelek: vino! Kdo bi si bil mogel v duhu predstavljati, koliko stroškov nam bode regenerovanje vinogradov provzročilo! Ko bi si bil mogel preračunati, da bode naš „pristni cviček0 zadobil take cene v trgovini!
Ta preobrat se je zvršil med nami v teku zadnjih dvajsetih let! Trtna uš je uničila in uničuje nam naše vinograde. Krepki človeški duh se je postavil in postavlja se jej v bran. Na novo nastajajo vinogradi: več in boljšega vina bodemo pridelovali kakor kdaj poprej.
Naša skrb bodi, da to, kar si s težavo in pridom pridobimo, da si to ohranimo. Med tem časom, odkar nam zmanjkuje našega pridelka, ne le da se k nam do-važa tuje blago, namesto da bi se izvažalo domače, ampak tudi naši odjemalci so se nam odtujili. Raji hodijo na Tirolsko, v Istro, v Dalmacijo vina kupovat, kakor pa k nam, kjer ga nimamo več toliko, kakor popred in tudi ne več po tisti nizki ceni.
Nasledki tega postopanja zamorejo postati za našo vinorodno Dolenjsko jako usodepolni. Dolenjska mora pridelovati vina, to je nje naravni pridelek. Cena vina ne more več ostati tako nizka, kakor je bila popred, ker so stroški pridelovanja mnogo večji postali; glavnica, založena v preosnovitvah vinogradov, se mora obrestovati.
Ako se torej hoče, da ostane sedanji eksport vina, gledati se mora, da se ta nedostatek na umeten način nadomesti, da se naša dolenjska vina na tak način na ceni vzdrže, kakor to posebno Tirolci store. Da nam Ti-rolci svojo tirolsko vodo ali petjot prodajajo, to nikakor ne gre in ne sme biti!
Naše dolenjsko vino ima neko, samo njemu lastno posebnost: njega kiselkasti ukus, njega prebavljivost pro-vzročujoča lastnost daje mu stalno vrednost in opravičuje njega višjo ceno.
Da se torej ohrani pravi značaj našemu dolenjskemu cvičku, da se zopet privabi poprejšnje in dobi nove odjemalce, da se odpre nov vir za odprodajo temu pridelku,
da se mu slednjič ohrani njegov dobri glas, kar se doseže samo fe se bo naravna kapljica prodajala, snu;e se v Novem mestu „vinarska zadruga", ki ima jedino in izključno le ta namen.
Zaradi tega pozdravljamo to občekoristno misel kar najprisrčnejše in jej želimo najlepših uspehov. Potreba ustanovitve vinarske zadruge na taki podlagi je nujna, prava in bode za Dolenjsko največjega pomena.
Stran 55.