Pri divjem možu.
•                  (Pravljica. — Zapisal Slavko Slavič.)
^^(fekoč je živel oče, ki je imel tri sinove. Živeli |^ji)!t so daleč v samotnem gozdu in so ogljarili. ^s/V Toda to delo jim ni dalo toliko zaslužka, da bf imeli za vsakdanje potrebe. Zato reče oče nekega dne sinovom: BZrastli ste, otroci moji! Pojdite po svetu iskat sreče. Doma, kakor viditc, ne morete več živetL Kadar se naučite, kako se lažje živi, pa pridite nazaj na dom. Posebno vidva, starejša, glejta, da se bosta naučila kaj novega." In bratje so odšli v svet. Oče je
4               .           .          •                                                                                           .
— 188 —
navezal vsem trem v potne torbice enako mero hrane, da bi imeli za nekaj dni. Starejša brata pa sta se prve dni gostila, da je bilo veselje! Kar jima je pa ostalo, sta vrgla v stran, namesto da bi prihranila za pri hodnje dni. Najmlajši pa je pobiral ostanke in se dva dni z njimi preživil. Starejša brata sta se mu posme-hovala, toda mlajši je modro molčal.
Tretji dan pridejo v prostran gozd. Dva dni že niso srečali žive duše. Sedaj se niso več nadejali. da pridejo do živih ljudi. Gotovo bi bili že tretji dan onemogli, da ni imel najmlajši brat v torbici še vse hrane, ki jo je prinesel z doma. Prijazno da vsakemu bratu svoj delež. Starejša dva sta uvidela, da mlajši ni lako kratke pameti, kot sta mislila.
Ko použijejo zadnjo hrano, začno premišljevati, kaj naj store. Najstarejši nasvetuje, naj bi eden splezal na najvišje drevo in pogledal okrog, če bi bilo videtf kje kako kočo, da bi vsaj prenočili v nji. Najstarejši zleze na drevo in ugleda v dalji luč. nTam morajo biti ljudje. Jaz grem proti luči, vidva pa me počakajta, dokler ne pridem nazaj."  Pa gre iskat luči.
Dolgo časa je hodil po grmovju, a našel ni nič. Slednjič vendar zagleda v dolinici ogenj, pri njem pa velikanskega moža, ki je pekel na vilah polovico vola. Mladenič gre bliže in bliže. Ko ga velikan zagleda, : mladenič izpregovori: ,,Daj mi malo jesti in piti, dobri mož! Hvaležen ti bom in pomagal tl bom, če mi bo Je mogoče!"
BNe potrebujem tvoje pomoči", odgovori velikan, ki je bil divji mož. »Dobiš pa karkoli želiš, če mi rešiš to uganko: Nikdar rvi bilo, nikoli ne bo, pa tudi biti ne more." Mladenič premišlja, a ne more odgovoriti.
nSedaj si v mojih rokah", reče divji mož, ga pograbi, zvije v klopčič, nese k ognju in sedc nanj. Mladenič ga prosi, naj ga izpusti, da grc k bratoma, ki Sa gotovo že težko čakata. Toda divji mož se zasmeje in ne reče nič.
Ostala brata sta žc težko čakala najstarejšega. Mislila sta, da se je izgubil v gozdu. Zato gre drugi brat v isto smer, kamor je odšel prvi. najmlajši pa počaka pn drevesu, kjer so se zmenili, da se snidejo.
— 189 —
Ko tudi druzcga ni bilo naza, začne najtniajšega skrbeti. Nekaj časa šc čaka, potem pa jo pogumncy udari za njima. Tudi on pride do divjega moža, ki je še vedno pekcl vola. Divji mož mu reče: BAha! Go-tovo sta ta dva tvoja bratca! Ako mi tudi ti ne rešiš uganke, te doleti ista kazen " Divji mož mu pove uganko, ki je spravila njego*a brata v nesrečo.
Najmlajši brat pa ne pomišlja dolgo, ampak reče: BMoj oče ima čebele. Lansko leto so bile tako pridne, da so nam nanosile do jcseni toliko medu, kot še nikdar. Med smo nalagali s senenimi vilami na vozove-za seno in v vsak voz smo napregli po štiri pare konj in štiri pare volov, pa šc ni šlo nikamor. Potem smo napregli pred vsak voz enega debelega komarja in suho muho, pa je šlo."
»Ti si pameten človek", reče divji mož. MS to* uganko si rešil sebe. A če mi poveš še eno takor izpustim še tvoja brata."
Mladenič malo premišlja in reče: nBil sem pri. vojakih Nekoč smo hodili po prostranem polju. Bilo je strašno vroče, a vode nismo mogli najti. Pridemo do studenca, ki je tekel ves čas v tako globoki zajedi,. da nibmo mogli do vode. Posod nismo imeli. Vsi pre-mišljujemo, kaj naj slorimo. Tedaj pade meni v glavo, da imam na glavi črepinjo, s katero bi lahko zajel vodo. Hitro jo vzamem z glave in pijem. Vsi tovariši pohvalijo mojo bistroumnost in store isto. Nenadoma pa pride povelje, da moramo hitro naprej. Ko pri-dcmo že precej daleč od studenca, se nenadoma spomnim, da sem pozabil tam črepinjo. Hitro dobim dovoljenjc, da jo gretn iskat. A kako se začudim, ko jo dobim in vidim, da ima že  sraka v njej mladiče."
Divjemu možu je bila ta rešitev všeč in izpolnil je mladeniču obljubo. Izpustil je oba ujetnika, dal vsem trem jesti in pili, ter jim dal   še  nekaj   na poL
Nato so šli naprej za srečo — bogvedi kam.