14 France Martin Dolinar KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA France Martin Dolinar KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo France Martin Dolinar KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA Ljubljana 2004 BiblioThecaria 14 France M. Dolinar KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA Izdala Filozofska fakulteta Oddelek za bibliotekarstvo Ljubljana 2004 Odgovarja Dr. Jože Urbanija Uredil Dr. Jože Urbanija Za tiskovno komisijo Filozofske fakultete dr. Miran Hladnik Celostno oblikoval Jurij Kocbek Natisnila Tiskarna PLEŠKO, Ljubljana Naklada 300 izvodov CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 02(100)(091) DOLINAR, France M. Knjižnice skozi stoletja / France Martin Dolinar. - Ljubljana : Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, 2004. - (BiblioThecaria ; 14) ISBN 961-237-091-5 214750464 UVOD Znameniti nemški filozof in matematik Gottfried Wilhelm Leibnitz (1646-1716) je knjižnice imenoval »zakladnice človeškega duha«. Vsako pisno sporočilo - od preprostega napisa na nagrobnem spomeniku v Feniciji, obsežnih sporočil na stenah egiptovskih templjev, dragocenih sporočil na babilonskih glinenih ploščicah do literarnih mojstrovin in znanstvenih razprav na pragu tretjega tisočletja - je izraz človekovega duha, njegove vpetosti v okolje, izraz njegovega doživljanja družbe in sveta okoli sebe, izraz njegovega iskanja temeljnih odgovorov na vprašanje o smislu življenja. Pisana beseda, ki nam jo je zapustil človek v preteklosti, je vez, ki sedanjost povezuje s koreninami preteklosti in nas usmerja v prihodnost. Po pisnih pričevanjih se nam predstavi neznanec preteklosti in postane na neki način naš sopotnik v času, ki ga živimo. Življenjske okoliščine so danes drugačne, kot so bile nekoč. Napredek znanosti nam je odprl neslutene možnosti, o katerih naši predniki niso mogli niti sanjati. Temeljna vprašanja o smislu človekovega življenja pa so ostala ista. »Zakladnice človekovega duha« nam ohranjajo poročila ne samo o njihovem iskanju odgo¬ vorov nanje, omogočajo nam tudi vpogled v njihov način življenja, razmišljanja in doživljanja ter odslikavajo njihove medčloveške odnose. Zato gre knjižnici, ki hrani te »zaklade človekovega duha,« izjemno mesto v družbi. Predmet našega proučevanja je torej knjižnica: • njen nastanek; • njen razvoj skozi zgodovino, od prvih poročil o zbiranju in shranjevanju knjig do danes; • njeno mesto v kulturni podobi posameznih narodov. Gre torej za specifičen vidik kulturne zgodovine, ki nam pomaga širiti naše duhovno obzorje. Literatura na to temo v slovenskem jeziku je še vedno razmeroma skromna. Temeljno delo za naš predmet je napisal nekdanji ravnatelj NUK-a gospod Jaro DOLAR z naslovom Spomin človeštva, Ljubljana 1982. Delo je, žal, razprodano, vendar je še vedno vredno branja. Pisano je namreč z zanosom, z veliko ljubeznijo do pisane besede, z velikim občudovanjem pisnih spome¬ nikov naše preteklosti. Napisano je iz velike zakladnice znanja in zato še vedno vredno branja. 6 BIBLIOTHECARIA 14 Obilo dragocenih podatkov vsebujeta tudi nekoliko starejše delo, ki ga je napisal Avgust PIRJEVEC, Knjižnice in knjižničarsko delo, Celje 1940 in Zgodovina knjige, ki jo je napisal zagrebški profesor Zvonimir KULUNDŽIČ. Slovensko izdajo (Ljubljana, DZS, 1967) je bogato dopolnil s podatki o knjižnem bogastvu v slovenskem prostoru. Dolgoletni vodja kartografskega oddelka NUK-a Valter BOHINEC je za svoje študente napisal razmnožena skripta z naslovom Zgodovina knjige, knjižnic in tiska, Ljubljana 1957. Skripta so še vedno uporabna in dobrodošla pri opredelitvi študijske snovi. So pregledna in primerna za študij. Zaradi njihove časovne oddaljenosti pa je potrebno nekatere stvari dopolniti z novimi podatki. Na zadnji strani teh skript je navedena osnovna literatura, ki jo je avtor uporabljal pri sestavi svojih skript. Seveda v tem seznamu manjkajo vsa dela, ki so bila objavljena po letu 1957. Posamezna poglavja bomo dopolnili z gesli v ENCIKLOPEDIJAH: • v Enciklopediji Slovenije predvsem gesla: Knjižnica, 5/1991, 153— 158; Knjižnica Narodnega muzeja, 5/1991, 158; Narodna študijska knjižnica v Trstu, 7/1993, 299-300; Biblioteka SAZU, 1/ 1987, 266; NUK, 7/1993, 300-302. • V Enciklopediji Jugoslavije (Zagreb) geslo Biblioteka, 1/1955, 519-550. To je dolg in pregleden članek, ki najprej podrobno obravnava knjižnice na področju nekdanje Jugoslavije, in sicer po vrstnem redu; Srbija, Vojvodina, Kosovo, Hrvaška, Slovenija, Bosna, Makedonija in Črna gora. Nato sledi poglavje z naslovom Biblioteke Strane, važne za južne Slovene. V tem delu navaja tuje knjižnice po vrstne redu: Avstrija, Češko-slovaška (takrat še ena država), Anglija, Francija, Grčija, Italija, Vatikan, Madžarska, Nemčija, Sovjetska zveza, Švica in ZDA. • Podobna gesla so tudi v tujejezičnih enciklopedijah: Enciclopedia Italiana, 6/1930, 942-971 na primer prinaša dober pregleden članek o razvoju knjižnic, kije zelo izčrpen zlasti, ko govori o renesansi. Pregleden članek z naslovom Libraries prinaša tudi The New Encyclopaedia Britanica, 22. zvezek, Chicago 15 1994, 947-963. Standardno delo za naš predmet, ki še vedno ni preseženo, pa je napisal Richard MUMMENDEY in mu dal naslov Von Biichem und Bibliotheken (O knjigah in knjižnicah), Darmstadt 6 1984,363 str. Mummendey (1900-1978) je deloval v univerzitetnih knjižnicah v Aachnu, Bonnu, Hannovru in Miinchnu in končno v državni knjižnici v Berlinu. Napisal je vrsto knjig o problemih bibliotekarstva in leta 1954 začel izdajati revijo Bonner Beitrage zur Biblio- FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 7 theks- und Biicherkunde (Prispevki iz Bonna o knjigah in knjižničarstvu). Knjiga O knjigah in knjižnicah je razdeljena na dva dela: • v prvem ( Vom Schrift und Buch ) govori avtor o nastanku in razvoju pisave ter o nastanku in razvoju knjige; • v drugem delu (Von Biicherfreunden und Bibliotheken) pa o razvoju knjižnic skozi zgodovino. Dragocena dopolnila o antičnih in srednjeveških knjižnicah nudi Guglielmo CAVALLO, Le biblioteche nel mondo antico e medievale, Roma- Bari, 5 Laterza, 1998, 206 str. Odličen pregled z bogato literaturo (202-224) nudi Uwe JOCHUM, Kleine Bibliotheksgeschichte, Stuttgart, Reclam, 1993. Za knjižnice v antiki je vredno branja delo, ki gaje napisal Lionel CASSON, Libraries in theAncient World, Yale University 2001 (v italijanskem prevodu Biblioteche del mondo antico, Milano, Bonnard, 2003). Kaj razumemo pod besedo knjižnica? Knjižnica nam pomeni zbirko pismenih zapisov znanstvene, poučne in kratkočasne vsebine, ne glede na to, ali so pisane z roko ali reproducirane na mehaničen način. Govorimo o pismenih zapisih, ne glede na snov, na kateri so bili ti zapisi napisani (kamen, glinene ploščice, papirus, pergament, papir, v najnovejšem času različni elektronski zapisi). Knjižnica se torej loči od arhiva, ki zbira in ureja dokumente gospo¬ darske, politične in zgodovinske narave. Res pa je, da na nekaterih področjih, zlasti v preteklosti, stroga ločitev med arhivom in knjižnico ni mogoča. Sporno je namreč že vprašanje hrambe zapuščin pomembnih mož s področja znanosti in kulture. Knjižničarji gledajo na to zapuščino kot izraz literarnega delovanja določene zgodovinske osebe, arhivarji pa kot na izrazito arhivsko gradivo, ki je pomemben vir kasnejših zgodovinskih raziskav nekega naroda. Ta razlika je zabrisana zlasti na začetkih literarnega ustvarjanja. Prenekateri fond, ki so ga knjižničarji uvrstili v svoje zbirke rokopisov, bi morali po skrbni proučitvi gradiva razglasiti za arhivsko gradivo. Pomen besede biblioteka nam najlepše pojasni njen grški izvor: Biblion - knjiga in theke - zaboj, shramba. V tej zvezi je Izidor iz Seville (560-633) v svoji knjigi Originum seu etymologiarum libri XX (knjiga 6,3) zapisal: »Bibliotheca a Graeco nomen accepit, eo quod ibi libri recondantur. Nam biblion librorum, theke repositio 8 BIBLIOTHECARIA 14 interpretatur.« (Biblioteka je svoje ime dobila iz grščine, ker so v njej odložene knjige. Biblion namreč pomeni knjige, theke pa shramba). V pomenu »zaboj« sta izraz biblioteka uporabljala grški komik Kratinos ml. v 4. stol. pred Kr. v svojem delu Hipobolimaios in leksikograf Polydeukes v 2. stol. pred Kr. Izraz biblioteka seje razvijal v dveh smereh: • na eni strani se je skrčil na zbirko določenih del, npr. na knjige Svetega pisma pri teologih zgodnjega srednjega veka ali na literarna dela svetne vsebine, npr. Bibliotheca historica (splošna zgodovina v 40 zvezkih) grškega zgodovinarja Diodorja Sicula (80-20), kije izšla okrog leta 30 pred Kr. Podobne zbirke poznamo tudi danes. V nemškem jezikovnem področju je najbolj znana Reclams Universalbibliothek. • Na drugi strani pa se je razširil na celotno knjižno zbirko oziroma na stavbo , v kateri so bile shranjene knjige. Grki so uporabljali izraz biblion za vsak pisan zvitek ne glede na njegovo vsebino. Tako so vsaj v času grških kraljev uporabljali besedo bibliotheke tudi za arhiv. Latinci pa so od samega začetka za arhiv uporabljali besedo archivium (arhiv) ali scrinium (skrinja, omara). Naloga knjižnice je torej, nekoliko poenostavljeno povedano, zbirati in hraniti knjige ter jih pripraviti za uporabo. • zbirati , to pomeni uporabiti vsa možna sredstva (nakup, zamenjava, darilo), da po najnovejših metodah pridobimo knjižno gradivo v skladu z določenimi nameni knjižnice; • naslednji korak je ohranjanje knjižničnega gradiva, da se to gradivo ne uniči in iz knjižnice na nedovoljen način ne odtuji; • Najpomembnejša naloga knjižničarja pa je, da knjigo pripravi za uporabo . Nemški zgodovinar in luteranski teolog Adolf von Hamack (1851-1930) je slikovito zapisal, daje knjiga, ki ni v uporabi, zgrešila svoj poklic. Knjižnica, ki svojega fonda kot živi vrelec vedno znova ne ponuja bralcem, ni vredna svojega imena. Takšna knjižnica seje spremenila v mrtev kup papirja. Priprava knjige za uporabnika pomeni urediti množico knjig, ki pritekajo v knjižnico, na tak način, da bo uporabnik v najkrajšem možnem času dobil vse potrebne informacije o tej knjigi in jo bo tudi v najkrajšem času dobil v uporabo. Pri tem je potrebna naravnost pikolovska natančnost. Pri množici knjig, ki se danes kopičijo v knjižnicah, se vsaka nepazljivost lahko usodno maščuje. FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 9 Razvoj knjižnic bomo obravnavali z vidika slovstvenih spomenikov in snovi, na katero je človek pisal. Knjiga je vedno izraz kulturnega okolja, v katerem je nastala. Če hočemo razumeti, zakaj jev določenem trenutku človek prijel za pisalo in svojo misel materializiral v pisni snovi, ki jo je imel na voljo, se moramo v to kulturno okolje poglobiti in ga skušati razumeti. To pomeni, da se skušamo vživeti v takratni način razmišljanja in doživljanja človeka, narave in onstranstva, ki je človeka od nekdaj zaposlovalo. Njihovih del ne smemo presojati z našimi današnjimi očmi, z našim današnjim vedenjem, ampak z očmi njihovih sodobnikov in vedenjem, ki so ga imeli in so ga bili sposobni takrat. Pregled snovi bomo razdelili na štiri kulturne kroge: • v prvem bomo obravnavali orientalne knjižnice . V to skupino sodijo egiptovske, babilonske, asirske, hetitske in hebrejske knjižnice. Slovstveni spomeniki teh kultur so vklesani v kamen ali zapisani na papirus (Egipt), pri Babiloncih, Asircih in Hetitih pa so bili vtisnjeni v glinaste ploščice. • V drugi kulturni krog sodijo grške in rimske knjižnice , ki so se ohranile večinoma na papirusovih zvitkih. • Tretji kulturni krog obsega srednjeveške knjižnice . Pisani dokumenti iz tega obdobja so nastajali na pergamentu, od 13. stol. dalje tudi na papirju; • V četrtem kulturnem krogu bomo govorili o knjižnicah noveg a veka . Njihov začetek zaznamuje epohalno odkritje tiska. ANTIKA 1.0 EGIPT SREDOZEMSKO MORJE t* FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 11 Literatura Alberto SILIOTTI, Egipt. Sijaj stare civilizacije, Ljubljana, MK, 1999. Christian JACQ, Ramzes, 5 knjig, Ljubljana, MK, 1998 - 1999 (Sin luči, Tisočletni tempelj, Bitka pri Kadešu, Vladarica Abu Simbela, Pod zahodno akacijo). Stanko PETERLIN-Anton KROŠL, Pregled občne zgodovine, Celje 1934, 11-15. Der grosse Ploetz. Die Daten-Enzyklopadie der Weltgeschichte, Darmstadt 1999. Svetovna zgodovina, Ljubljana, CZ, 1976. Sabatino MOSCATI, Antichi imperi d' Oriente, Roma, Newton, 1997. Proza starega Egipta (Kondor 89), Ljubljana 1967, prevedel Mirko Avsenek (Zgodba o dveh bratih, 58-62. Naomi OZANIEC, Egipčanska modrost, Ljubljana, MK, 1990 Zgodovinski atlas sveta, Ljubljana, MK, 1994, 14. 1.1 ZGODOVINA Egipt je okrog tisoč km dolga in od 10 do 20 km široka oaza med Sredozemskim morjem in Asuanom ter Arabsko puščavo na vzhodu in Libijsko puščavo na zahodu. Ker je Nil vsako leto od junija do oktobra poplavil deželo, je bila ta že v davnini zelo rodovitna. Južni del je bil zaradi ugodnih razmer za poljedelstvo vNilovi delti gospodarsko močnejši. Začetki egiptovske zgodovine sežejo v neolitik - nekako okrog leta 5000 pred Kr. Kulturni razvoj je sprva potekal na severu (to je v Spodnjem Egiptu v Nilovi delti) in na jugu (to je v Zgornjem Egiptu okrog Hierakonpolisa) ločeno. Prvi kralji so bili po rodu iz mesta Tisa v Zgornjem Egiptu, ki ga arheo¬ logi še vedno niso odkrili. Okrog leta 3000 pred Kr. je kralj južnega kraljestva Narmer zavzel Spodnji Egipt in obe kraljestvi združil v enotno državo Egipt. Nasledil ga je Hor Aha, ki si je privzel ime Menes . osnoval prvo dinastijo (trajala je do leta 2715 pred Kr.)., in prestolnico preselil v Menfis v Spodnjem Egiptu, da je laže nadzoroval obe, šele pred kratkim združeni deželi. Kralji obeh dežel se poslej imenujejo faraoni. V bogati in dolgi egiptovski zgodovini razlikujemo več obdobij: Staro kraljestvo (okrog 3000 do 2000 pred Kr.) z glavnim mestom Menfis. Značilnost te kulture so velike piramide. Prvo je v egiptovski zgodovini dal zgraditi faraon Džoser. Faraon je bil absoluten gospodar nad življenjem in smrtjo svojih podanikov. Z zatonom 6. dinastije je začela oblast faraonov slabeti. 12 BIBLIOTHECARIA 14 Vladarji devete in desete dinastije (2150-2100) so se zopet naselili v Hiera- kopolisu v Gornjem Egiptu. Srednje kraljestvo (2000-1750). Z nastopom 11. dinastije seje začelo obdobje velike blaginje. Faraoni so prestolnico prenesli v Tebe. V tem času je Egipt osvojil del Nubije in zgradil velike obrambne trdnjave. Poleg piramid so značilnost te kulture velike, v skalo vklesane grobnice. V času 13. dinastije je oblast faraonov znova opešala. Nubija je postala neodvisna država. Oblast nad severnim delom Egipta so prevzeli Hiksi in ustanovili prestolnico v Avarisu v delti Nila. To vmesno obdobje je trajalo do leta 1750, ko je faraonu Amozisu uspelo pregnati vsiljivce in ustanoviti Novo kraljestvo (1750-11001. Prestolnica so zopet postale Tebe. Začelo seje obdobje največje moči in slave egiptovskega kraljestva. Faraon Tutmozis L iz 18. dinastije je osvojil Zgornjo Nubijo; Tutmozis III. Sirijo in razširil svoj vpliv na ves Bližnji vzhod; Amenofis III. je vzpostavil diplomatske stike z vladarji Babilonije in Sirije. Za to obdobje so značilne veličastne stavbe, plastike in poslikave. Amenofis IV. ie skušal v Egiptu izvesti versko revolucijo. Staro vero je zamenjal s čaščenjem enega samega boga sončne oble in se preimenoval v Ehnaton - Atonov ljubljenec. Novo obdobje je želel označiti tudi z novo prestolnico države, ki jo je prenesel v Tel Amamo. Po njegovi smrti so njegove verske reforme prepovedali. Njegov mlajši brat Tutankhamon je prestolnico države prenesel v Tebe. Bil je izredno nadarjen vladar, vendar je umrl star komaj 18. let. Pomemben vladar 19. dinastije je bil Ramzes II. (1298-1224), sodobnik voditelja Judov, Mojzesa. Ramzes je bil velik politik, velik vojsko¬ vodja in velik diplomat. Po znameniti bitki pri Kadešu leta 1285 pred Kr. je sklenil premirje s Hetiti. Z 21. dinastijo (1070-945) seje egiptovska država zopet razdelila. Pre¬ stolnica Spodnjega Egipta je postalo mesto Taniš v Nilovi delti. Nubija se je osamosvojila. Egipt je izgubil nadzor nad Palestino in končno razpadel na več manjših državic. Oblast nad Zgodnjim Egiptom so si prisvojili nubijski vladar¬ ji iz kraljestva Kuš, ki so zasedli celo Menfis. Po nubijski prevladi je Egipt nekaj časa prišel pod asirski nadzor. Kljub temu je bilo to obdobje napredka. Cvetela je trgovina. Začeli so graditi prekop med Nilom in Rdečim morjem. Leta 525 je perzijski kralj Kambiz pri Peluziju premagal faraona Psametiha III. in si podvrgel Egipt. Poslej Egipčani niso bili več samostojni. Za Perzijci so si jih podvrgli Grki in za njimi Rimljani. FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 13 1.2 KULTURNI PREGLED Verstvo: Vsi spomeniki Egipta in tudi literarne stvaritve govore o veri. V letih 4000 do 3000 pred Kr. so Egipčani častili le eno najvišje bitje, in sicer v Heliopolisu pod imenom Ra, v Menfisu pod imenom Ptah in v Tebah pod ime¬ nom Amon. Različna mesta so imela različna imena za isto božanstvo, ki je večno ter je ustvarilo svet in ljudi. Okrog leta 2000 je začela prvotna vera podlegati magiji in kultu duhov. Prišlo je do vdora totemistične kulture, kije imela za najvišje bitje sonce in matriarhalne kulture, ki je častila pramater luno. V tem času se uveljavita Oziris in Homs kot šolama bogova in Izis kot lunama mati boginja. S tem verskim propadom je povezan kult črnega bika Apisa in svetih živeli (npr. krokodila). Egipčani so verovali v posmrtno življenje in v nesmrtnost duše, toda truplo je moralo ostati ohranjeno (mumije). Človek, ki gre v posmrtno življenje, ohrani oči odprte. Književnost in umetnost: Egipčani so sprva pisali s podobami. To so bili hieroglifi - sveta znamenja. S hieroglifi so mogli pisati le počasi, zato seje razvila enostavnejša pisava, imenovana hieratična (hiereus - duhovnik). Pisali so le duhovniki. A tudi to pisavo so poenostavili. Imenovala seje demotična (ljudska) in je imela 24 črk brez vokalov. Z napisi so krasili spomenike, svetišča in grobove. Poleg zapisov na kamnu so za egiptovsko kulturo značilni zapisi na papirusu. Pisno podlago so pridobivali iz stržena obnilske rastline, imenovane papiros . Stržen papirusovega trsta so najprej razrezali na tanke in ozke trakove. Te so položili na ovlaženo delovno mizo najprej v pokončni legi. Na to prvo lego so nato položili trakove v vodoravni legi, tako da je nastala štirioglata plošča. Tako pripravljeno ploščo so nato obdelovali z lesenimi kladivi, da so se trakovi popolnoma sploščili in se med seboj sprijeli. Pri tem so uporabljali neke vrste klej. Postopek še danes kažejo turistom v Egiptu in tudi v južnih delih Sicilije. Končno so papirusove liste lepili drugega k drugemu, tako daje nastal dolg list, ki ga je bilo mogoče zviti v knjižni zvitek . Vedno so vodoravne trakove priključili k vodorav nim . Na tisti strani, kjer so trakovi tekli v vodoravni smeri, je bilo seveda laže pisati kot na hrbtni z vertikalnimi trakovi. Papirus so navadno popisali na obeh straneh, vendar vedno najprej na vodoravni strani. Širina papirusovih listov se giblje med 15 in 23 cm. Knjižni zvitki so bili lahko zelo dolgi. Najdaljši znani je bil dolg 40 m. Pisali so praviloma od desne proti levi, sprva tako v navpičnih kot v vodoravnih vrstah, pozneje le v vodoravnih. Vrste so združevali v kolumne , t-j. pismene stolpce, ki ustrezajo našim stranem. Širina kolumenje bila različna in je segala od 2 do 13 cm glede na vrsto ali namen besedila. Zvitke so pritrdili na dva lesena valja, ki sta omogočala lažje branje. Na papirus so pisali s črnilom , ki so ga izdelovali iz saj. Pisalo je bilo narejeno iz trsta. 14 BIBLIOTHECARIA 14 Egipčani so zapustili dela verske vsebine, ep, basen in bajko. Veliko so se ukvarjali z astronomijo. Smisel zanjo so budile nilske povodnji. Nil začne rasti, ko je Sotis = Sirius najbliže soncu. 15. junija 4241 pred Kr. so v Spodnjem Egiptu vpeljali koledar , kije imel 365 dni. Leto je bilo razdeljeno na 12 mesecev. Egipčani so bili dobri matematiki , gojili so zlasti geometrijo, ki sojo potrebovali pri delitvi zemlje, regulaciji vodotokov in kopanju kanalov. Veliko skrb so namenjali tudi zdravstvu . Bili so odlični poznavalci zdravilnih rastlin in kačjih strupov, opravljali pa so tudi kirurške posege. Moč in sijaj faraonov sta ustvarila velikanske piramide. Do danes jih je ohranjenih nad 70. Kufujeva piramida je bila visoka 146 m, zanjo so porabili okrog 2,500.000 m3 kamna.Vsak faraon se je hotel ovekovečiti s tem, da je postavil svetišče. Svetišče boga Raja pri Kamaku je bilo tako velikansko kakor tempelj pri Luksorju. Nad 20 m visoki obeliski iz enega kosa kamna so krasili vhod v svetišča. Dostojanstveni in veliki so bili kipi, ki pa niso imeli izraza lepote in miline, tako sfinga, kip boga Hamakisa z levjim trupom in človeško glavo. Socialne in gospodarske razmere: Kralj je neomejeno gospodoval nad življenjem in smrtjo svojih podložnikov. Predstavljal je utelešeno božanstvo na zemlji. Zato je bilo njegovo ime sveto in na spomenikih obdano s krogom. V stari in srednji državi je imelo velik ugled številno plemstvo, vendar je v obdobju Hiksov začelo pešati. Zelo upoštevana je bila duhovščina. Iz njihovih vrst so prihajali faraonovi svetovalci, učitelji in sodniki. Kdor je znal brati in pisati, je postal uradnik. Pomemben je bil vojaški stan, kije dobival od kralja obširna posestva. Ljudstvo je bilo odvisno od gospodarjev, katerim je moralo dajati del pridelkov in delati tlako. Sužnji so bili vojni ujetniki. V mestih so se uveljavili trgovci in obrtniki (kovinski, glinasti izdelki, steklarstvo, tkalstvo). Prekop med Nilom in Rdečim morjem je začel kopati faraon Neho II. (609- 593), končal pa gaje leta 512 perzijski kralj Darij (521^190). 1.3 EGIPTOVSKE KNJIŽNICE Pod vtisom mnogo poznejših helenističnih knjižnic in zaradi podatkov o izjemni kulturi starih Egipčanov je veliki egiptolog Richard Lipsius predvi¬ deval, da bodo v Egiptu našli ostanke velikih in bogatih knjižnic. Na veliko razočaranje raziskovalcev pa se njegova predvidevanja niso uresničila. Na celotnem področju Egipta so našli vsega skupaj pet najdb, pri katerih bi lahko z večjo ali manjšo zanesljivostjo govorili o knjižnici. Razlogov za tako redke najdbe je več. Na prvem mestu naj omenimo krhkost pisne podlage. Papirus se je lahko ohranil le v idelanih razmerah. Teh pa je bilo v dolgi egiptovski zgo¬ dovini bore malo. Če k temu dodamo še vsakoletne poplave Nila, je slika bolj ali manj zaokrožena. FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 15 Na knjižnico faraona Keopsa (živel 2551- 2528) sklepamo iz nagrob¬ nega spomenika, ki ga je odkril in razvozlal egiptolog Lipsius v bližini velikih piramid v Gizi. Na nagrobni plošči sta navedeni dve imeni Šepseskaf - anh in njegov sin Imeri, nato pa sledi napis: » Kraljevi duhovnik, duhovnik Keopsa (egiptovskega kralja), predstojnik velike hiše, pisar v hiši knjig.« Na podlagi tega zapisa je Lipsius Šepseskafa in njegovega sina Imerija razglasil za naj¬ starejša do sedaj znana knjižničarja na svetu. O sami knjižnici, žal, nimamo nobenega drugega podatka. Konkretnejše najdišče predstavlja najdba 358 alabstmih, lončenih in glinenih ploščic v Tel Amarni iz obdobja faranonov Amenofisa III. (1411— 1375) in Amenofisa IV. (1375-1361). Gre večinoma za politično korespon¬ denco v babilonsko-asirskem jeziku in pisavi, torej v prvi vrsti za arhivsko gradivo. Na obstoj knjižnice kaže zapisan tekst na modri fajansi (nepravi porcelan, majolika), ki nosi napis: »Amenofis III. in kraljica Teja, O sikomori in oljki«. Po mnenju egiptologov sta kralj in kraljica lastnika in ne avtorja te knjige in imamo tako opraviti z neke vrste ekslibrisom. Ploščice iz Tel Amame so shranjene v muzejih v Londonu, Oxfordu in Berlinu. Da so se ohranile, se imamo zahvaliti pravzaprav srečnemu naključju. Njegov sin in naslednik Ame¬ nofis IV. ie v Egiptu skušal obnoviti prvotno verovanje v enega boga. Namesto Amona, ki so ga častili v Tebah, je za edino božanstvo določil sonce - po egiptovsko Aton. Da bi tudi simbolično pretrgal vse vezi s staro vero, se je preimenoval v Ehnatona (kar pomeni Atonov ljubljenec) in zgradil povsem novo kraljevo prestolnico v El-Amami, nekako na pol poti med Menfisom in Tebami. Ehnatonov mlajši brat in naslednik Tutankamon (1361-1351) seje nato vrnil v Tebe in obnovil čaščenje Amona. Hkrati se je iz El Amame izselilo celotno prebivalstvo, tako daje opustelo mesto počasi začel prekrivati puščavski pesek. V prvem stoletju pred Kristusom živeči zgodovinar Diodor poroča o nagrobnem spomeniku kralja Osymandyasa v Tebah. Med drugim pravi, da je med tempeljskimi prostori našel prostor z napisom: psihes jatreion, kar pomeni zdravilišče za dušo. Šele sodobni egiptologi so na podlagi dodatka » Usima « pri kraljevem imenu ugotovili, da gre za Ramzesa II. . ki je vladal 1294-1224. Domnevo, da gre za knjižnico, je potrdilo odkritje prostora v tempeljskem kompleksu z reliefom bogov Tota z Ibisovo glavo (Tot je bil bog znanosti in umetnosti) in njegove žene Safet, kije bila zavetnica pisarjev in predstojnica knjižnice. Nedaleč stran so našli grob knjižničarjev, prvi z imenom Neb Nufre s pripisom HeriMeča Ut, kar pomeni »Najvišji knjig« in njegovega sina Nufre Hetep, ki so ga imenovali A a En Meča ut - »Predstojnik knjig«. Te najdbe sicer potrjujejo Diodorjevo poročilo o tempeljski knjižnici v Tebah. Žal pa se nam od nje ni ohranilo nič drugega. Nedvoumno namenski knjižnični prostor se je ohranil tudi v templju boga Hora v Edfuju v Gornjem Egiptu. Današnja oblika templja je iz 3. stoletja 16 BIBLIOTHECARIA 14 pred Kr. Ker gaje v stoletjih zasul Nil s svojimi naplavinami, so ga arheologi odkopali domala nepoškodovanega. V templju je med drugimi majhna dvorana za knjižnico. Na njenih stenah je namreč vklesan katalog knjižne zbirke, ki so jo hranili v tej knjižnici. Vsebuje 37 naslovov in je najstarejši znani knjižni katalog v Egiptu. Katalog navaja dela, ki so jih potrebovali pri bogoslužju v templju, pa tudi dela svetne vsebine, kot npr. Predpisi za stensko slikarstvo, Kanon o telesnih proporcih, Seznam vseh krajev in njihove posebnosti. V steni sta vdolbeni dve polici, ki sta očitno služili za odlaganje knjig. Na začetku kataloga je vklesan napis: » Prihajam k tebi, Horus vHutu, veliki bog, gospodar neba, in k bogovom vHutu. Prinašam vam številne skrinje s knjigami in velikimi zvitki iz blagoslovljenega usnja.« Iz časa, ko so Egiptu gospodovali Rimljani, imamo poročilo o knjižnici na otoku Philae pri Asuanu. Zgrajena je bila v času vladanja cesarja Tiberija (vladal 14—37), torej že v času rimske zasedbe Egipta, in sicer v templju boginje Izide. Na desnem podboju vhoda v knjižnico je viden napis: »To je dvorana knjig vzvišene Šeate, boginje zgodovine, shramba spisov življenje podeljujoče Izide«. Nad nišo, kije služila za odlaganje knjig, je reliefna podoba pavijana, ki riše na papirus. Pavijan je bila v egiptovskem izročilu žival, posvečena bogu modrosti Thotu. Zdravnik cesarja Avrelija Galenos (129-199) govori o zdravniških re¬ ceptih, ki jih je našel v mestu Ptah (grško Hephaistos). To je spodbudilo neka¬ tere raziskovalce, da so govorili o knjižnici v tem mestu. Vendar zanjo, razen omenjenega namiga pri Galenosu, nimamo nobenega drugega potrdila. To pa je praktično tudi vse, kar vemo o egiptovskih knjižnicah. Upra¬ vičeno lahko sklepamo, da so številni templji v Egiptu imeli svoje knjižnice, v katerih niso hranili samo knjig, ki sojih potrebovali za tempeljsko bogoslužje. V templjih so bile tudi šole, v katerih so si pridobivali znanje tudi v drugih vedah. Posebej smo omenili geometrijo, metereologijo, astronomijo, medicino, kirurgijo; poučevali so umetnost pisanja in učili tuje jezike. Narava in številna osvajanja so naredila svoje in vprašanje je, ali bo arheologiji uspelo na področju Egipta še iztrgati kakšno knjižnico pozabi časa. 2.0 MEZOPOTAMIJA Literatura Viktor KOROŠEC, Zakonik mesta Ešnune in Lipit-Ištarjev zakonik, v: Razprave SAZU, Ljubljana 1913, 15-37 Isti, Slovenski prevod določb Hamurabijevega zakonika, v: Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete XXIV., Ljubljana 1954, 53-96 Isti, Hetitica. Prispevek k razvoju hetitskega prava, Ljubljana 1958 2.1 ZGODOVINA Ime Mezopotamija je sestavljenka iz grških besed mesos - sredina in potamos reka. Gre torej za zgodovinsko pokrajino med rekama Tigris in Evfrat, ki jo na jugu zamejuje sotočje obeh rek, na severu pa armensko višavje. Na tem področju so se v neolitiku razvila antična kraljestva in kultura Sumercev, Akadcev, Kasitov, Babiloncev in Asircev. 18 BIBLIOTHECARIA 14 2.1.1 Sumerci So bili starodavno azijsko ljudstvo, ki so v 4. tisočletju pr. Kr. razvili v spodnji Mezopotamiji prvo urbano kulturo. V letih 3500-3000 pr. Kr. je bilo glavno mesto Uruk v spodnjem toku Evfrata. To je bilo obdobje velikega raz¬ cveta sumerske kulture ter demografske in trgovske ekspanzije v sosednje ela- mitske, asirske in anatolske dežele. Sumerci so že poznali jadrnico, tovorne vozove, oboke v gradbeništvu in svojo pisavo. V medicini so bili odlični pozna¬ valci zdravilnih rastlin. Lunarno leto je štelo 365 dni, dan pa je bil razdeljen na 24 ur. Kriza v začetku 3. tisočletja pr. Kr. je nasilno pretrgala naraščanje pre¬ bivalstva in zaton trgovine. Religija in kultura Božanstvo seje pri Sumercih razodevalo v različnih lastnostih manjših bogov: Enil je bil bog vetra in nevihte, Enki bog zemlje, Inanna boginja plod¬ nosti; to sojo Sumerci še posebej častili. Sicer pa je imelo vsako mesto svoje lastno božanstvo, ki jih je ščitilo. Njihova svetišča so imela v tlorisu obliko kvadrata in so se piramidalno dvigala v višino. Na čelu mesta je bil lugal - veliki mož ali ensi - guverner, ki je predstavljal božjo navzočnost na zemlji in je skrbel za varnost in red v deželi. Hkrati pa je bil tudi veliki duhovnik. Družba je bila razdeljena na tri stanove: svobodni - to je bil vladajoči stan, ki so mu pripadali lastniki zemlje, uradniki, duhovniki in vojaški poveljniki; pol svobodni - v to skupino so spadali obdelovalci zemlje, delavci, obrtniki in trgovci, ki so bili sicer svobodni, vendar niso mogli biti lastniki zemlje; v tretjo skupino pa so sodili sužnji. Sumerska ekonomija je temeljila na poljedelstvu, obrtništvu in trgovini. Vrh sumerske kulture Po končani krizi v 3. tisočletju nastopi vrh sumerske kulture. Sumerci na splošno veljajo za ustanovitelje pisave. Okrog leta 3500 pr. Kr. so sumerski duhovniški uradniki razvili t.i. klinopis . Pisava je svoje ime dobila po klinastih vdolbinah, ki sojih vdolbli v mehke glinaste ploščice. Prva pisava je bila sli¬ kovna. Posamezne sličice oziroma znaki so predstavljali besedo ali pojem. Z ustreznim nizanjem slik je bilo mogoče pisno posredovati povezano informacijo. Razvoj je podobe stiliziral in s tem omogočil hitrejše pisanje. Zaradi te poenostavitve je bilo mogoče uporabljati isto znamenje za različne potrebe. Ta prva pisava je imela približno 2000 simbolov. Pozneje so znake uporabili za označitev pojma ali predmeta in njihovo število zmanjšali na približno 600. To je bilo obdobje policentrizma. Nastala je vrsta mestnih državic. Najpomemb- FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 19 nejše so bile na jugu Uruk. Ur in Eridu . na vzhodu Lagaš in Umma ter na severu Nippur . Kiš in Ešnunna . Obdobje med 2750 in 2350 zaznamujejo številne vojne z Akadci in naraščajoča moč kralja mesta Uruk. Leta 2350 je akadski kralj Sargon zasedel ozemlje ob Tigrisu in ustanovil v srednji Mezopotamiji močno državo z glavnim mestom Akad ob Tigrisu, južno od današnjega Bagdada. Vendar seje Sumercem še enkrat posrečilo pridobiti samostojnost. Guverner mesta Ur z imenom Ur- Nammu (2112-2095) je združil sumerska mesta v močno sumersko državo in izdal prvi sumerski zakonik. Vendar je država pod Ibbi-Sinom (2028-2004) podlegla vpadom Amorejcev, Elamitov in Babiloncev. 2.2.1 Babilonci Babilonci so se naselili v srednjem delu Mezopotamije. Ustanovitelj prvega babilonskega kraljestva, ki se je raztezalo do Perzijskega zaliva, je bil Hamurabi (1793-1750). Združil je posamezne dežele razpadlih kraljestev Mezopotamije in zavzel Asirijo. Glavno mesto Babilon je bilo sicer eno naj¬ mlajših mest Mezopotamije, vendar je v Hamurabijevem času postalo matično mesto celotnega Bližnjega vzhoda. Postalo je gospodarsko, politično, kulturno in versko središče dežele, razkošno v svoji arhitekturi in znano po vsem tedanjem svetu po svojih visečih vrtovih. Prebivalci so bili večinoma Amorejci. Hamurabi seje razglasil za kralja Sumercev in Akadcev. Lokalne voditelje je nadomestil z guvernerji in razglasil svoj znameniti zakonik. Ohranil se je na glinenih ploš¬ čicah, predvsem pa na kamniti steli, ki sojo izkopali v Suši. V njem se Hamurabi hvali kot zaščitnik svojega ljudstva in prinašalec miru. V besedilu zakonov so kazni odmerjene po načelu »oko za oko, zob za zob.« Z njim je uravnal sobivanje vseh podložnikov svojega kraljestva. Pospeševal je umetnost, trgovino in obrt. Pod njegovim naslednikom Samsuilunom (1750-1712) je kraljestvo podleglo Kasitom. Ti so v Mezopotamijo vdrli s Kavkaza in vladali Babiloniji 400 let, vendar niso vplivali na vero in kulturo. 20 BIBLIOTHECARIA 14 t8ba/ .Tushpa '(Van) CIPER lamat Arvad <1 Qarq ar Gublu (Biblosj^^ff Bi'ru (Bejrut)^ >N Sidunu (Sidon Sur (T | rirjP??*i Akku (Akory^f e • I (Palmira) rmopola) Ueset/ Od asirske države do novobabilonskega imperija (744-539 pr- n. š.) asirska država ob začetku vladavine Tiglata Pileserja HI. (744-727 pr. n. 5.) ozemlja, ki jih je osvojil ali podjarmil Tiglat Pileser lil. □ ozemlja, ki jih je osvojil ali podjarmil Sargon II. (721-705 pr. n. S.) babilonsko in ciprsko kraljestvo, ki si ju je priključil oziroma podjarmil Sanherib (705—681 pr. n. 5.) □ ozemlje Egipta, podrejeno med letoma 671 in 663 pr. n. 5. Bi elamsko kraljestvo, ki si ga je leta 640 pr. n. š. dokončno priključil Asurbanipal asirska država v času največjega obsega pod Asarhadonom od 671 do 669 pr. n. S. smeri napadov Medijcev in Kaldejcev (Novobabiloncev) ob uničenju asirske države (620-609 pr. n. S.) novobabilonska država v času največjega obsega (626—609 pr. n. S.) napad Kira Velikega (539 pr. n. S.) Vera in kultura Babilonci so večinoma prevzeli božanstva Sumercev, za najvišje bo¬ žanstvo pa so razglasili zaščitnika Babilona Marduka. Prepričani so bili, da dogajanje na zemlji odseva v zvezdah, zato so se zlasti Kaldejci veliko ukvarjali z astrologijo. Darovanje človeških žrtev in čarovništvo je bilo poznejšega izvora. Že pri Sumercih so se razvili lirika, himne, psalmi in epi. V tem času je nastal znameniti ep o Gilgamešu . Strokovnjaki ga datirajo v čas med leti 2000 in FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 21 1600 pr. Kr. in je vrhunsko delo mezopotamske književnosti. Ep je živel v ustnem izročilu vse do 7. stol. pred Kr., ko ga je dal zapisati asirski vladar Assurbanipal. Ep o Gilgamešu poroča o prizadevanjih polbožanskega vladarja mesta Uruk, da bi dosegel nesmrtnost. Gilgameš se odpravi s prijateljem junakom Engidujem zatret zlo. Engidu pobije Humbabo, čuvaja cedrovega gozda. Ištar hoče Gilgameša za moža, vendar jo ta zavrne. Užaljena Ištar pripelje bika, ki ga Gilgameš in Engidu ubijeta. Engidu umre, obupani Gilgameš poišče svojega prednika Utnapiptima, da bi od njega izvedel skrivnost nesmrtnosti. Utnapištim mu pove, kje najde čudežno rožo večno obnavljajoče se mladosti. Preden Gilgamešu uspe odtrgati čudežno rožo, jo požre kača. Sporočilo epa je, daje upor proti usojenosti nesmiseln. Človek mora uravnavati svoja dejanja po etičnih zakonih, da si pridobi posmrtno življenje in slavo med ljudmi. V epu o Gilgamešu je tudi najstarejši do sedaj znani opis vesoljnega potopa. Socialne in gospodarske razmere Kralj je vladal absolutno. Bilje tudi najvišji duhovnik, vendar ni užival božanskih časti kakor v Egiptu. Pokrajine so upravljali namestniki. Kaldejci so bili tudi zelo spoštovani sodniki. Poučevali so bogoslovje, pravo in mate¬ matiko. Bolj kakor Babilonci so bili bojeviti Asirci, a Babilonci so bili boljši poljedelci. Obrtniki so izdelovali volnene in bombažne tkanine, glinasto posodo ter dišeča mazila. Bili so tudi odlični trgovci. Leta 626 seje Kaldejec Nabopolasar razglasil za babilonskega kralja in ustanovil novo babilonsko kraljestvo. Zasedel je zahodno Mezopotamijo, Sirijo in Palestino. Največji razcvet je kraljestvo doživelo v času kralja Nabuko- nodonzorja II. (605-562), kije premagal Egipt, porušil Jeruzalem in odpeljal Izraelce v babilonsko sužnost (ps. 137/136; Verdijeva opera). Proslavil seje z veličastnimi zgradbami, najslavnejša je bila 90 m visoki babilonski stolp. V tem času sta cvetela gospodarstvo in trgovina. Leta 539 je babilonsko državo osvojil perzijski kralj Kir (Cir) in jo kot provinco (satrapijo) priključil svojemu kralj¬ estvu. 2.3 KNJIŽNICE Zaradi obilice pisne dediščine, ki so nam jo zapustili Babilonci, jih je odličen poznavalec babilonske književnosti Robert Koldewey imenoval kar »grafomane antike «. Bogata pisna dediščina Babiloncev, ki danes obsega nekaj nad 200.000 glinastih ploščic, seje ohranila zaradi ugodnih tal v Mezopotamiji in zaradi trajnosti njihove pisne podlage. Leta 1847 je Anglež Austen Henrv Lavard na bregu Tigrisa odkril staro babilonsko prestolnico Ninive. Na mestu današnjega naselja Kujundšik so ar- 22 BIBLIOTHECARIA 14 heologi najprej našli ostanke palače kralja Sanheriba (705-681). Sanherib je bil asirski kralj, kije za prestolnico svoje države namesto Dura izbral Ninive. V njegovem času je v njih živelo približno 170.000 prebivalcev. Mesto je imelo obliko podaljšanega trikotnika in je bilo obdano z dvojnim obzidjem. Kraljeva plača je predstavljala vrh asirske reliefne umetnosti. Kralj Sanherib je znatno razširil območje asirske države. Zavzel je feničanski pomorski mesti Sidon in Jafo, naložil davek Judeji, osvojil Babilon in ga porušil do tal. V Ninivah je Layard odkril prvi del knjižnice Sanheribovega vnuka, kralja Assurbanipala (668-626). Assurbanipal sije v Ninivah postavil novo palačo in začel sistematično zbirati stara sumerska, akadska in babilonska besedila. Bilje velik vojskovodja. Podredil sije Arabce, Elamce in Egipt. Asirci so veljali za izjemno krute vojake. Bil pa je tudi izjemno izobražen človek. Lahko bi ga imenovali kar »velikega humanista« antike. Zanimal seje predvsem za umetnost, literaturo in zgodovino. Ustanovil je prvo veliko zasebno knjiž¬ nico na svetu, v kateri je sistematično zbiral vso dosegljivo literaturo tedanjega časa. Zaradi finančne stiske je Layard mogel dela nadaljevati šele čez nekaj let. V severnem delu Niniv je odkril še drugi del Assurbanipalove knjižnice. Na obeh krajih so arheologi našli skupaj 26.000 večinoma dobro ohranjenih glinastih ploščic. Kljub temu so prepričani, daje to samo del obsežne knjižnice kralja Assurbanipala in daje dobršen del še vedno zakopan pod zemljo. Assurbanipala štejemo za prvega velikega bibliofila antike . Sam seje večkrat pohvalil, da zna brati in pisati in da si je knjižnico uredil za svoje lastne potrebe. Mnoge ohranjene ploščice so opremljene z »ekslibrisom«, na katerem piše: » Assurbanipal, kralj sveta in kralj Asirije«. Posamezna dela v Assurbanipalovi knjižnici obsegajo tudi po sto in več ploščic, ki so opremljene s tekočimi številkami. Niso pa vsa vpisana v katalogih, ki so se ohranili. Vsekakor pričajo ti katalogi o sistematični obdelavi knjig, obenem pa dokazu¬ jejo, da imamo opraviti s pravo knjižnico in ne morda z odlagališčem ploščic, ki niso bile več v uporabi. Vsaka ploščica je imela poleg tekoče številke t.i. » kustos «, to pomeni, da se je zadnja vrstica tablice ponovila kot prva vrstica na naslednji tablici. Tako so preprečili, da bi se med seboj pomešale tekoče številke različnih besedil. Poleg naslova je bila vedno označena tudi serija, v katero je besedilo uvrščeno v knjižnici. Ohranjeni sta dve vrsti katalogov, serijski, ki vsebujejo naslove različnih serij, in tablični . ki navajajo začetke vseh tablic iste serije. Prvi knjižničar Assurbanipalove knjižnice je bil Ištar-Šum-Ereš . ki je svojo knjižnico vključil v kraljevo. Leta 612 pr. Kr. je Medijec Kiaksaros zavzel Ninive in jih tako temeljito porušil, da jih ni bilo mogoče več obnoviti. Rekli smo, da so Babilonci in Asirci zaradi pomanjkanja drugih pisnih podlag pisali večinoma na glinene ploščice . Tablice iz Niniv so bile navadno v obliki pravokotnika, dimenzije od 2,4 x 2 cm do 37 x 32 cm in povprečne FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 23 debeline 2,5 cm. Pomembnejša besedila so včasih pisali tudi na marmorne ali alabastme ploščice. Na glinaste ploščice so pisali s trstom s klinastim prerezom, črto pa so potegnili tako, da so v mehko glino vtisnili napeto vrvico. Popisane tablice so sušili na zraku, pomembnejše pa so žgali in jih tako utrdili. Če tablica še ni bila popisana do kraja, sojo začasno zavili v vlažno krpo, daje glina ostala mehka. Ploščice iz Assurbanipalove knjižnice so bile še posebej lepo obdelane. Zanje so uporabljali najkakovostnejšo glino in jih zelo skrbno žgali. Druga posebnost kraljeve knjižnice pa je, daje pisava na teh ploščicah izjemno lepa, jasna in lahko berljiva. Poleg literarnih del, med katerimi izstopa znameniti Ep o Gilgamešu, so v Assurbanipalovi knjižnici zastopana zlasti pravna dela (npr. zbirka zakonov kralja Hamurabija) ter dela s področja matematike in astronomije. Drugo pomembno knjižnico v Mezopotamiji je francoski arheolog do¬ minikanski pater Vincenc Scheil našel v mestu Sippar na obali Evfrata. Ob današnjem mestu Abu Habbar so arheologi v drugi polovici 19. stol. izkopali prek 60.000 žal večinoma nežganih glinenih ploščic, ki so v stiku z zrakom začele razpadati. Rešili sojih tako, da sojih naknadno žgali. Vsebina teh tablic - abecedniki, seznami mer in uteži, sumerske himne ter razne pogodbe - daje slutiti, daje šlo za knjižnico tempeljske šole iz časa okrog leta 1640 pr. Kr. V letih od 1 898 do 1 900 so ameriški arheologi v mestu Nippur južno od Babilona odkrili 54.000 ploščic iz časa okrog leta 2000 pr. Kr. Ploščice so bile očitne zložene na lesenih policah, ker so pod ležečimi ploščicami na tleh našli lesni pepel. Po vsebini gre za pogodbe, tempeljske sezname, novobabilonske himne, pisma in slovarje. Ploščice so našli v dveh različnih plasteh. V površinskih plasteh, nekako do 6 m globine, so odkrili ploščice, ki sojih strokovnjaki datirali v leta med 700 in 400 pr. Kr. Na veliko presenečenje arheologov pa so v globljih plasteh odkrili bistveno starejše najdišče. Očitno je šlo za ostanke starejše knjižnice, za katero uporabniki nove niso več vedeli. Ta Nippurska knjižnica je bistveno starejša od Assurbanipalove in sega v prvo dobo babilonske zgodovine. Največje najdišče pa so našli francoski arheologi v Lagašu, blizu današnjega mesta Tello. Kljub težavam, ki sojih imeli z roparji - ti so jim od¬ nesli kakih 40.000 ploščic - je francoskim arheologom uspelo rešiti okoli 100.000 ploščin Ploščice, ki sojih našli v skladišču, so bile razporejene tako, kot so bile po vsej verjetnosti odložene pred 4000 leti. Vsebujejo večinoma dokumente poljedeljske narave iz preloma 22. stoletja pr. Kr. Skladišče je bilo pod zemljo. Ob stenah hodnikov so bile vrezane police, na katere so odlagali tablice. Ker niso našli vhoda v nivoju skladišča, arheologi sklepajo, da so bili to kletni prostori hiše, v katere seje prišlo po lesenih stopnicah. Ekspedicij a strokovnj akov oxfordske univerze j e skupaj s stroko vnj aki Chicaškega muzeja leta 1924 izkopala v mestu Kiš stavbo iz časa kralja Ha¬ murabija (okrog leta 1900 pr. Kr.). Oxfordski asirolog Štefan Langdon je 24 BIBLIOTHECARIA 14 prepričan, da gre za prostore knjižnice. V hiši je namreč našel prvi najdeni primer babilonskega pisala. Za njegovo tezo govori še nekaj drugih podrobnosti. V mestu Sippar Arur, danes je tam arabski kraj Der severno od Ba¬ bilona, so izkopavali arabski arheologi na pobudo Angleža Budgea . Našli so kakih 2000 ploščic , ki so jih takoj prodali trgovcem v Bagdadu, kjer jih je odkupil Budge. Po njegovi oceni naj bi najdišče hranilo kakih 15.000 ploščic. Nemimi Srednji vzhod žal že nekaj časa ne dopušča novih izkopavanj. 3.0 H E TI T I Hetiti (2000—približno 1200 pr. n. š.) Hetitsko kraljestvo najveCji obseg Stare driave (17. st. pr. n. 5.) Suplluliumom t. (približno 1370-1542 pr. n. 5.) najveeji obseg Nove driave (1220 pr. n. S.) primer hetitskega kiparstva: par glinastih volov iz 16. stoletja pr. n. š., Muzej v Ankari. Literatura RIEMESCHNEIDER M., Die Welt der Hetiter, Stuttgart 1955. KOROŠEC Viktor, Bel Madgalti (Klinopisne ploščice iz prestolnice Hatušaš), Ljubljana 3.1 ZGODOVINA Hetiti so bili ljudstvo, ki seje okrog leta 1900 iz svoje prvotne domovine preko Kaspijske depresije preselilo v vzhodno Anatolijo na ozemlju današnje 26 BIBLIOTHECARIA 14 Turčije. Na podlagi jezikovnih skupin so se delili na tri politična območja. Po hudih medsebojnih spopadih so se okrog leta 1750 združili v prvo enotno drža¬ vo z glavnim mestom Kusari (Karkemiš) na ozemlju današnjega Libanona. O tej prvi državi so zgodovinski viri zelo skopi. Hetitska zgodovina postane zgodovinsko otipljiva v času kralja La- barna(sa), ustanovitelja starega hetitskega kraljestva (1600-1490). Njegov sin Hatuzili I. je prestavil kraljevo prestolnico v Hattušaš, danes Bogazkoy, približno 150 km vzhodno od Ankare. Pri širjenju svoje oblasti so Hetiti uničili asirske kolonije v Kapadokiji in se zapletli v nenehne vojne z Egipčani. Hatu- zilijev sin Muršili I. (1560-1531) je prodrl po reki Evfrat vse do Babilona in ga leta 1531 razrušil. Po vrnitvi iz Babilona je bil kralj Muršili ubit. Prišlo je do notranjih nemirov in slabitve hetitske države. Oblast je prevzelo plemstvo. Politično krizo v državi je premagal kralj Tudhalija II., kije leta 1440 ustanovil novo hetitsko kraljestvo. Obstajalo je do leta 1200. V tem času so Hetiti upo¬ rabljali t.i. Hetitske hieroglife v dialektu luviša. Najpomembnejši kralj novega hetitskega kraljestvaje bil njegov sin Suppiluliumo I. (1375-1340), kije utrdil svojo državo v Mali Aziji ter od tod pregnal Asirce in Egipčane. Osvojene deže¬ le je večinoma prepustil vladanju domačih knezov, ki so bili pogodbeno vezani s hetitskim kraljestvom. S tem je na neki način utemeljil federativno obliko vladanja. Moč Supiluliumove vojske je bila močna konjenica in utrjene mejne trdnjave. Njegov sin Muršili II. je razširil hetitsko kraljestvo proti vzhodu. Kralj Mutavalisje leta 1285 pr. Kr. v znameniti bitki pri Kadešu premagal egiptovsko vojsko. Faraonu Ramzesu II. seje z velikim osebnim junaštvom posrečilo po¬ poln poraz spremeniti v premirje in se umakniti v Egipt. Mutavalisov mlajši brat Hatuzilij II. je nato leta 1250 sklenil z Egipčani mir in obdržal večji del Azije. Okrog leta 1200 pa so Hetiti podlegli napadom t.i. »morskih ljudstev«, ki so Hetite napadala iz Trakije in Egipta. V teh bojih je hetitska država za vedno propadla. 3.2 KULTURA IN RELIGIJA Glavni vir hetitske zgodovine in kulture so glinaste ploščice, ki sojih arheologi odkrili v nekdanji kraljevi prestolnici Hatušaš in so pisane v sedmih jezikih. Hetitsko kraljestvo je bilo volilna monarhija z močnim svetom plemičev. Blaginja Hetitov je temeljila na rudnem bogastvu, predvsem bogatih najdiščih železne rude. Ukvarjali so se tudi s poljedelstvom in živinorejo. Najpomemb¬ nejši živili sta bili kruh in pivo. Med 18. in 17. stol. so prevzeli mezopotamski klinopis , vendar je ob njem ves čas obstajala tudi hetitska hieroglifska pisava, ki sojo pisali tako, da so podobe potekale najprej z desne proti levi in v naslednji vrstici od leve proti desni. t* FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 27 Hetiti so bili odlični gradbeniki . Njihove stavbe ne delujejo orientalsko. Bili so mojstri keramike in male plastike. V religiji je opazen vpliv babilonskega kulta in magije. Poleg zemelj¬ skega pokopa so občasno svoje mrtve tudi zažigali, kar je v tem delu vzhoda bila redkost. Tudi v hetitski literaturi je čutiti močan babilonski vpliv , medtem ko je na umetnost in literaturo vplivala minojska kultura s Krete. Predvsem pa so bili Hetiti znani po svojem pravnem sistemu. Zname¬ niti »Dekret iz Telipina«, s katerim je bil izveden prehod iz volilne monarhije v dedno, velja za prvi konstitucionalni zakon v zgodovini. Hetitsko kazensko pravo je bilo za tisti čas humano. Uporaba smrtne kazni je bila redka. Zakonodaja je ščitila zasebno lastnino vključno z zemljo. Večina prebivalstva so bili kmetje, v večjih mestih pa je cvetela trgovina. Eden izmed velikih poznavalcev hetitskega jezika in hetitskega prav¬ nega reda je bil univ. prof. dr. Viktor Korošec (1899-1985), kije več hetitskih besedil prevedel v slovenščino, nekatere tudi v druge evropske jezike. 3.3 KNJIŽNICE Na ozemlju hetitske države so v letih 1906 in 1907 izkopavali predvsem nemški arheologi pod vodstvom Huga Winklerja, v dvajsetih letih 20. stol. pa arheologi chicaške univerze. Svoje raziskave so osredotočili na predel nekdanje kraljeve prestolnice Hattušaš pri današnjem turškem metu Bogazkoy. Pri svojem delu so imeli srečno roko, saj so na treh različnih krajih nekdanje prestolnice našli skupaj okrog 11.000 glinenih tablic . Prva večja listina, ki so jo našli, je bila mirovna pogodba med egiptovskim faraonom Ramzesom II. in hetitskim kraljem Hatuzilom II. Dotlej je bila znana samo iz egiptovskega izročila. Pogodba je pisana v akadskem klinopisu, večina najdenih tablic pa deloma v babilonskem, kije bil v tem času diplomatski jezik srednje-azijskega prostora, in deloma v hetitskem jeziku. Najdba sumersko-babilonsko-hetitskega slovarja je omogočila hetitologom razvozlati tudi ta, doslej neznani jezik. Med njimi je bil že omenjeni prof. dr. Viktor Korošec z ljubljanske univerze. Najdene tablice so nenavadno velike, povprečno 20 x 30 cm. Vse so iz žgane gline in pisane z lepo enakomerno pisavo. Vsaka tablica je opremljena z neke vrste kolofonom, v katerem je naveden »kustos«, tekoča številka tablice in naslov dela, kateremu pripada. Vedno je naveden avtor dela, kaj je po poklicu in kje stanuje. Za morebitne manjkajoče dele besedila so pustili prostor. Pisani pa so tudi vsi, danes bi temu rekli »restavratorski posegi« v tablico. Naj nave¬ demo primer takšnega kolofona: 28 BIBLIOTHECARIA 14 »2. tablica. Tudhalijaš, veliki kralj. O prisegi. Končano. Ta tablica je bila razbita. Pred obličjem Mahhuzija in Halva-lu-ja sem jo jaz, Dudaš, zopet obnovil .« V kraljevi knjižnici prestolnice Hattušaš so našli tudi kataloge , ki so urejeni po avtorjih. Hetitologi postavljajo to knjižnico v začetek 14. stol pr. Kr. Po tej dataciji je hetitska kraljeva knjižnica 700 let starejša od Assurbanipalove knjižnice, kije dolgo veljala za najstarejšo knjižnico na svetu. V drugih krajih hetitske države so bili arheologi z vidika knjižnice za enkrat še neuspešni. 4.0 I Z R A E L Damask Megicto Sihem ozemlja, ki jih je osvojil In priključil David SREDOZEMSKO MORJE Gaza / iz Egipta' vozovi / Barneja ^ dracMamng js^rtonovin^, čsotične živali Judje: obdobje najveCje razširjenosti (približno 1000-922 pr. n. š.) smer eksodusa po svetopisemskem izročilu smer eksodusa po E. Anatiju smer eksodusa po MenaSe Har-Elu svetopisemska meja združenega kraljestva meja jude in Izraela po razcepitvi (922 pr. n. š.) trgovske smeri kraljestvo juda ob Davidov prihodu na oblast (okrog l« 1000 pr. n. S.) iz Femcije les, gradbeni kamen priključitev Izraela k Davidovemu kraljestvu izArabije zlato, kadila, dišave, začimbe, dragikaroab Literatura Sarach KOCHAV, Izrael, sijaj Svete dežele, Ljubljana, MK, 2000 Svet biblije, Stara zaveza (uredil Jacques Musset), Ljubljana, MK, 1991. Hershel SHANKS, Skrivnost in pomen kumranskih rokopisov, Ljubljana, Učila, 2002. 4.1 ZGODOVINA Izraelsko zgodovino lahko zasledujemo nekako od obdobja polnomad- skih selitev narodov med letoma 2000 in 1700 pred Kr., ko so se začela iz sirsko-arabske puščave in Mezopotamije posamezna semitska plemena pomikati proti Siriji in Kanaanu. Okrog leta 1850 pred Kr. seje tudi Abraham s svojo rodbino odločil zapustiti svojo domovino v Ura na Kaldejskem. Ob reki Evfrat je potoval proti severa do nekdanje hetitske prestolnice Karkemiš (Kusari), 30 BIBLIOTHECARIA14 nato pa seje preko Ugarita in Sirije usmeril proti kannanski deželi na ozemlju kasnejše Palestine, kjer seje ustalil. Glavni vir tega obdobja izraelske zgodovine je Sveto pismo. Njegovo pripoved pa potrjujejo tudi posamezni zapisi narodov, ki so se srečevali z Izraelci. Ko je v Kanaanu nastala lakota, je Abrahamov vnuk Jakob Izraelce okrog leta 1700 odpeljal v Egipt (svetopisemska zgodba o egiptovskem Jožefu). Naselili so se v deželi Gosem v rodovitni delti Nila. Zakaj je po nekaj stoletjih prišlo do preobrata v medsebojnih odnosih med Egipčani in Izraelci, še ni do kraja pojasnjeno. Vsekakor je Mojzes v drama¬ tičnih okoliščinah v času Ramzesa II. (1301-1234) Izraelce odpeljal iz Egipta. Po daljšem obdobju bivanja v Sinajski puščavi, kjer je Mojzes sklenil zavezo med Bogom in izvoljenim ljudstvom, so se končno naselili v Kanaanu (Pales¬ tina). Deželo so si z žrebom razdelili po rodovnem principu med potomce dva¬ najsterih Jakobovih sinov. Izjema je bil Jožefov rod, kjer so dedovali potomci njegovih sinov Efraima in Manaseja, ter Levijev rod, ki mu ni bil dodeljen noben del »obljubljene dežele«, kot so Izraelci imenovali Palestino. Po določilih Mojzesove postave je bil Levijev »delež Gospodovo duhovništvo«. Nova državna skupnost seje imenovala Izrael, po praočetu izraelskih rodov. Očak Jakob seje namreč po simboličnem nočnem bojevanju z angelom, preden seje zopet spravil s svojim bratom Ezavom, preimenoval v Izrael (Gen 35, 10). Sinajska zaveza med Bogom in izraelskim ljudstvom je med izvoljenim ljudstvom uveljavila izrazito teokratično obliko vladanja in utrdila med njimi zavest »božje izvoljenosti« med vsemi narodi sveta. Bistvo izvoljenosti je predstavljala božja obljuba, da bo iz izraelskega ljudstva izšel Odrešenik sveta. Po tej sinajski zavezi je bil dejanski vladar Izraelcev Bog sam, Mojzes in po njegovi smrti sodniki so bili le vidni izvrševalci božje volje, neke vrste čuvarji natančnega izpolnjevanja božjih zapovedi. Najpomembnejši sodniki so bili Debora, Gideon, Samson in Samuel. Zato je tudi Samuel željo Izraelcev, da si po zgledu drugih narodov oblikujejo lastno kraljestvo, razumel kot temeljno kršitev Sinajske zaveze. Leta 1030 so Izraelci kljub temu ustanovili kraljevino. Prvi kralj je postal Savel (1030-1010), ki si je za prestolnico izbral svoje rojstno mesto Gibea, približno 5 km severno od Jeruzalema. Vrhunec politične moči je Izrael doživel v času njegovega naslednika Davida (1010-970), ki je prestolnico prenesel v Jeruzalem ter državo vojaško in politično utrdil. David je bil velik vojskovodja, velik državnik in hkrati izrazito lirična duša. Ljudsko izročilo, ki ga potrjujejo analize strokovnjakov za hebrejski jezik in poznavalcev izraelske zgodovine, mu pripisuje vrsto svetopisemskih pesnitev in psalmov. Kljub vsem človeškim slabostim je veljal za natančnega izpolnjevalca božjih zapovedi in je zato šel v izraelsko zgodovino kot idealen vladar. V času njegovega sina Salomona (970-931), ki je slovel po izjemni modrosti, je izraelska država FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 31 doživela največji sijaj. Salomon je med drugim v Jeruzalemu zgradil znameniti tempelj, ki so ga hodili občudovat z vseh koncev sveta. Finančno breme, ki ga je zaradi razkošja dvora in gradnje jeruzalemskega templja občutilo ljudstvo, je vsaj posredno privedlo do upora severnih rodov po Salomonovi smrti. Zaradi arogance in mladostne vihravosti Salomonovega naslednika Roboama seje dotlej enotno izraelsko kraljestvo razdelilo na številčno moč¬ nejše Severno kraljestvo z glavnim mestom najprej Tirca in nato Samarija, kjer je severnim rodovom vladal uporni Jeroboam I. Pridružila se mu je večina Izraelovih rodov; in Južno kraljestvo z glavnim mestom Jeruzalem, kjer je vladal Salomonov sin Roboam. Po razdelitvi se je južno kraljestvo imenovalo tudi Judeja, ker je bil njihov najslavnejši vladar David iz Judovega rodu. Tako oslabljeni državi pa nista mogli uspešno kljubovati pritiskom sosednjih močnejših držav: 721 je asirski kralj Sargon II. osvojil severno kraljestvo in prebivalce odpeljal v asirsko sužnost. V Samarijo je naselil tuje priseljence. 587 je babilonski kralj Nabukodonozor (Nebukadnezar) zavzel južno kraljestvo, porušil Jeruzalem in v dveh valovih odvedel Jude v babilonsko suž¬ nost. 538 je perzijski kralj Kir dovolil ljudem, da se smejo vrniti na svoje domove. Vrnil jim je bogoslužne predmete iz porušenega jeruzalemskega templja in jim dovolil da obnovijo Jeruzalem in na novo pozidajo tempelj. 350 je bila obnovljena judovska država. 319 so morali Judje priznati premoč egiptovskih Ptolomejecev. 201 so prišli pod oblast asirskega kralja Antioha Velikega (velika verska preganjanja). 63 po Kr. je Pompej osvojil Jeruzalem in Palestino podredil Rimu. 66 je prišlo do vstaje Judov proti Rimu, ki jo je vodil Simon Bar Jona in je zajela vso Palestino. 70 je po strahotnem obleganju Vespazijanov sin Tit zavzel Jeruzalem in ga porušil do tal. Kot zadnja trdnjava je v tej vojni padla Masada ob Mrtvem morju. 130 je Hadrijan obnovil Jeruzalem kot rimsko mesto z imenom Aelia Capitolina 132-135 je prišlo do druge vstaje Judov proti Rimljanom, ki jo je vodil Ben Koseba. Končala seje s popolnim porazom Judov. Leta 134 so Rimljani ho tal porušili Jeruzalem, ga preorali in posuli s soljo. Judom je bilo pod smrtno kaznijo prepovedano stopiti na mesto nekdanjega Jeruzalema. 32 BIBLIOTHECARIA 14 4.2 VERSTVO IN KULTURA Izraelci so edino ljudstvo starega veka, kije ohranilo strogo monoteis- tično vero. Bog je prebival med njimi v svetem šotoru in pozneje v templju. Čuvarji prave vere so bili predvsem preroki, ki so strogo pazili, da se med izvoljeno ljudstvo ni vtihotapilo malikovalstvo. Znanost se v splošnem ni razvila. Cvetelo je stavbarstvo, ne pa tudi kiparstvo in slikarstvo, ker Judje v skladu s svojimi verskimi predpisi niso smeli napravljati podob.Tempelj je po arhitekturni zasnovi spominjal na egip¬ tovska svetišča. Pravi vladar Izraelcev je bil Bog (Jahve). Poglavarji rodov so imeli sodno oblast in upravo. Kazni so bile stroge, kakor pri vseh Semitih. Rabini in leviti so bili najbolj spoštovani in duhovniška čast je bila dedna. Izraelci so bili poljedelci in živinorejci, pozneje pa jim je bil glavni vir dohodka trgovina. Njihovo glavno literarno delo je Sveto pismo, pisano v starohebrejskem jeziku. Gre za zbirko 39 knjig, ki so nastajale v letih 1000-50 pred Kr. Konec 1. stol. po Kr. so Judje v Palestini dokončno določili seznam knjig (kanon), ki ga v judovstvu na splošno priznavajo še danes. Od 2. stol pr. Kr. pa je obstajal v Egiptu grški prevod Svetega pisma (Septuaginta), ki je vseboval še sedem dodatnih knjig, ki jih danes poznamo pod imenom devterokanonične knjige. Ker so pisane v grščini, jih Judje in za njimi protestanti niso sprejeli v svoj kanon, so jih pa katoličani. Ko govorimo o zgodovini Izraelcev, govorimo seveda samo o knjigah Stare zaveze. Delimo jih v tri skupine: Tora ali Postava - sem uvrščamo Mojzesove knjige; Preroki -med pomembnejšimi Izaija, Jeremija, Ezekijel, Amos in Ozej. Spisi - to skupino delimo na zgodovinske knjige (Samuelovi knjigi, Knjigi kraljev, Jozue, Sodniki, Kroniški knjigi), modrostno literaturo (Job, Pre¬ govori, Pridigar) in pesniško literaturo (Psalmi, Visoka pesem). Največje hebrejsko knjižno delo po Svetem pismu je Talmud. Nastajal je od 1. do 13. stoletja po Kr. Poleg pravnih in socialnih norm vsebuje tudi po¬ datke o medicini, astronomiji, potopise, pisma in filozofska razmišljanja. Deli se na Mišno - besedilo in Gemaro - razlago. 4.3 KNJIŽNICE Bogoslužni prostor v strogem pomenu besede je bil samo jeruzalemski tempelj, kjer je bil po njihovem prepričanju Bog osebno navzoč. Zato je bil vsak Jud dolžan enkrat na leto obiskati jeruzalemski tempelj in tam opraviti ustrezna bogoslužna opravila. Sobotno bogoslužje so opravili v domači družini. To je bila »molilnica« v pravem pomenu besede. Shodnica , v kateri so se shajali, FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 33 pa je bila namenjena pouku in razlagi Mojzesove postave. Knjižnice so tako nastajale pri jeruzalemskem templju in v shodnicah. Zaradi burne izraelske zgodovine in predvsem zaradi obeh zgoraj omenjenih uporov Judov, ko so Rimljani vse, kar je bilo judovskega, zravnali z zemljo in celo posekali vsa drevesa v Judeji, da bi Judom onemogočili bivanje v njihovi domovini, se nam je ohranilo malo arheoloških ostankov, pri katerih lahko zanesljivo rečemo, ta prostorje bil namenjen knjižnici. To velja celo za arheološke ostanke nekaterih sinagog, ki sojih odkrili v Palestini. Najbogatejše najdišče, kjer pa vendar z gotovostjo določimo navzočnost knjižnice, je v Qumranu ob Mrtvem morju. Tuje leta 1947 nekako tri km od obale Mrtvega morja ob robu Judovske puščave našel neki pastir v votlini stare zavitke Svetega pisma. Arheološke odprave po letu 1952 so nato na tem mestu odkrile naselbino neke vrste starojudovske meniške skupnosti, imenovane eseni, ki so si prizadevali za osebno posvečenje. Živeli so v osebnem uboštvu, neporočenosti in pokorščini izvoljenemu predstojniku. Preživljali so se z obdelo¬ vanjem polja in ročnim delom, velik del časa pa so namenili premišljevanju, molitvi in študiju. Sistematična arheološka izkopavanja so na področju naselbine in v njeni neposredni okolici odkrila bogato zbirko rokopisov svetopisemskih besedil in komentarjev k njim, našli so pravila esenske skupnosti, literarna dela (razne hvalnice), pisma, uradne dokumente in podobno. Besedila so pisana v hebrejskem, aramejskem in grškem jeziku. Qumran je nedvomno najpomembnejša ohranjena knjižnica palestinsko- sirskega prostora . Skoraj po čudežu je preživela judovsko vojno, ki jo je tako pretresljivo opisal Jožef Flavij, sam udeleženec te vojne, v svoji znameniti knji¬ gi Judovska vojna. Jožef Flavij seje rodil v Jeruzalemu v plemiški duhovniški družini. Po prepričanju je bil farizej. Leta 64 je vodil v Rimu pogajanja o izpustitvi judovskih duhovnikov. S pomočjo Neronove druge žene Pompeje Sabine je poslanstvo uspešno končal. Navduševal seje nad rimsko kulturo, vendar je v protirimski vstaji leta 66 postal judovski poveljnik v Galileji. Spomladi leta 67 so ga Rimljani ujeli in privedli pred Vespazijana. Prerokoval mu je, da bo naslednji rimski cesar. Ko seje to leta 69 res zgodilo, je bil izpuščen. Privzel sije cesarsko rodbinsko ime Flavij. Leta 70 je spremljal rimsko vojsko pri obleganju Jeru¬ zalema, nato pa živel v Rimu. V svojih delih je posredoval pomembne doku¬ mente o tedanjem življenju in o povezavi med judovstvom in rimsko kulturo. Njegovi glavni deli sta Bellum Judaicum (Judovska vojna, v sedmih knjigah) in Antiquitates Judaicae (Judovske starožitnosti, v dvajsetih knjigah). Tudi Qumran je bil žrtev rimskega maščevanja. Leži namreč v nepo¬ sredni bližini trdnjave Massade, ki sojo Rimljani oblegali dve leti. Prebivalcem Qumarana se je očitno posrečilo še pravočasno skriti večino »knjižnega« bogastva in ga v lončenih posodah zakopati v pesek. Ohranjeni rokopisi so 34 BIBLIOTHECARIA14 nastali v časovnem razponu od leta 200 pred Kr. do leta 73 po Kr. ko je bila esenska skupnost uničena in so izjemen dokument judovske kulture. 5.0 F E N I Č A N I TRAKUA AnfiunaS« IBERCi NUMIOIJCI SREDOZEMSKO MORJE GRŠKE IN FENlCANSKE NASELBINE V SHEOOZEMLJU 75OM0 pr.n.A. - SftMkSia I Ortila hruška mesta in trgovske poti grška mesta tn trgovske poti K flarca podnebje v sredozemskih deželah, primemo za gojenje ojjk in pšenice MORJE Literatura I Fenici (Katalog razstave v Benetkah), Venezia, Bompiani, 1988, 763 str. Michel GRAS - Pierre ROUILLARD - Javier TEIXIDOR, L' universo fenicio, Torino, Einaudi, 2000 (Pariš 1995) Gerhard HERM, Feničani. Škrlatni amperij antike, Ljubljana 1977 Feničanov ne omenjamo zaradi pomembnosti njihove literature, ki se nam žal ni ohranila. Tudi nimamo direktnih podatkov o njihovih knjižnicah. Svoje mesto v pregledu razvoja knjižnic si zaslužijo preprosto zato, ker so nam posredovali pisavo, ki so jo od njih prevzeli in prilagodili svojim potrebam drugi evropski narodi. 5.1 ZGODOVINA Feničani so staro semitsko ljudstvo, ki seje okrog leta 3000 naselilo ob sirijski in libanonski obali nekako do gore Karmel na jugu. Bili so deloma amorejskega in deloma kanaanskega izvora. Sebe so imenovali Kanaan d, Grki so jih imenovali Feničani . Homer in Sveto pismo pa jih imenujeta Sidonc i- Sprva so se v dolinah rek v razmeroma ozkem obalnem pasu ukvarjali s polje¬ delstvom, vendar so se kmalu preusmerili na ribolov in pomorsko trgovino. Zaradi hribovitega terena so ustanovili več manjših mestnih državic. Najpo- 36 BIBLIOTHECARIA14 membnejše so bile Biblos. ki je že v 3. tisočletju trgoval z Egiptom, Sidon , ki je veljal za prvo večje feničansko mesto in je kot pomembno trgovsko središče omenjen v znamenitih egiptovskih tablicah iz El Amame, Sarepta . kjer so našli prvi feničanski tempelj iz prve polovice 1. tisočletja, in Tir, ki ga prav tako omenjajo tablice iz El Amame. Iz svetopisemskih poročil razberemo, da so vsa ta mesta odigrala pomembno vlogo tudi v judovski zgodovini. Rimski zgodovinar judovskega rodu Jožef Flavij pravi, daje podatke o odnosih med Izraelci in Feničani preveril v arhivih in kronikah mesta Tir. Obsežno pa nam o Feničanih poročajo tudi grški pisci. Kot odlični pomorščaki in največji trgovci svojega časa so Feničani prodrli vse do juga Španije. Nekateri celo domnevajo, da so morda okrog leta 600 pred Kr. obpluli Afriko. Okoli leta 900 pred Kr. so bili Feničani že dobro znani v celotnem sredozemskem prostoru, kjer so ustanovili številne majhne trgovske naselbine. Izjema je bila Kartagina, ki seje razvila v veliko mesto. Spor z Asirijo je oslabil mesta v Feniciji, ki so sčasoma prišla pod oblast drugih velesil: v 8. stol. pod Asirce, leta 538 pod Perzijce in leta 64 pod Rimljane. Politična ureditev in gospodarske razmere Dežela je bila razdeljena v majhna kraljestva. Kraljeva oblast je bila v večini primerov dedna, včasih tudi volilna. Kralj je bil absolutni vladar, vendar je razmeroma pogosto prihajalo do uporov preprostega ljudstva. Feničani so bili odlični ladjarji, lončarji, imeli so razvito kovinarstvo, izdelovanje stekla, barvanje na škrlat ter izdelovanje zlatega in srebrnega nakita. Kot trgovci so zanesli na zahod rastline in živali, katerih domovina je bila Azija. Zaradi svoje prekanjenosti in lakomnosti Feničani pri sosedih niso bili priljubljeni. 5.2 VERSTVO Feničani so svojo religijo vezali na naravne pojave. Glavno feničansko božanstvo je bil sončni bog Bal , ki je bil tudi bog dežja in nevihte. Njegova žena je bila Bajat. Melkart je bil čuvar naselbin in trgovine, Adonis bog pomladi, Istar (Astarte) boginja rodovitnosti (njen kult je bil povezan s tempeljsko prostitucijo), Moloh pa bog uničevanja, ki so mu ob nevarnosti žrtvovali tudi otroke. 5.3 KNJIŽEVNOST IN UMETNOST Najpozneje v 14. stol. pred Kr. so Feničani razvili posebno pisavo , ki je imela 22 črk brez vokalov in je postala podlaga vseh zahodnosemitskih, evropskih in indijskih pisav. Zapustili so nam številne nagrobne zapise in po- FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 37 svetila v svetiščih, vklesane v kamen. O njihovi zgodovini, kulturi, verovanju nam poročajo zapisi grških pisateljev, svetopisemska poročila in zlasti Jožef Flavij. Žal pa se nam ni ohranilo nobeno njihovo literarno delo, na podlagi katerega bi lahko sklepali o njihovi literaturi. Prav tako nimamo poročil o nji¬ hovih knjižnicah. Posredno lahko sklepamo, da so bile, podobno kot pri drugih narodih, pri njihovih templjih. Flavijevo poročilo govori o feničanskih kronikah in arhivu v mestu Tir. Ob živahnih trgovskih stikih z Babilonci, Asirci, Grki in Egipčani in dejstvu, da so prav Feničani v tolikšni meri poenostavili pisavo, da sojo od njih prevzeli tudi drugi evropski in azijski narodi, si skorajda ni mogoče misliti, da bi bili povsem imuni za literarna dela. To dajejo slutiti tudi ohranjeni zapisi v njihovih svetiščih, ki imajo določeno literarno sporočilnost. 6.0 G R KI Literatura Furio DURANDO, Antična Grčija. Zarja zahoda, Ljubljana, MK, 1999 Rajko BRATOŽ, Grška zgodovina, Ljubljana 1997 Stanko PETERLIN - Anton KROŠL, Pregled občne zgodovine, 1. del, Celje, MD, 1934, 28-61 6.1 ZGODOVINA Poleg skandinavske obale je najbolj razčlenjena grška. Gorski grebem delijo Grčijo v nešteto dolin in kotlin, zato je nastalo tu največ držav in državic, FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 39 ki so srdito branile svojo neodvisnost. Omikani Grki niso osnovali svetovne države in niso bili združeni v enotni državi, ampak so pozneje tvorili kulturno jedro svetovne Aleksandrove in še pozneje rimske države. Vendar so složno nastopili v obrambi proti svetovni perzijski velesili, kateri se ni posrečilo zavo¬ jevati Evrope. Grška zgodovina je izredno razgibana in jo je težko podati strnjeno. Zaradi izjemno bogate kulturne dediščine, ki jo je Grčija zapustila Evropi, na tem mestu z vidika kulturne zgodovine opozorimo le na nekaj ključnih obdobij grške zgodovine. 6.1.1 Čas pred Aleksandrom Velikim (336-323 pred Kr.) delimo na pet obdobij: Obdobje kretsko — mikenske kulture (2600-1100). Njeno prvo središče je bila od leta 2600 do 1600 Kreta . Značilnost te kulture so veličastni nagrobni spomeniki, poslikana keramika in zlat nakit. Največja znamenitost pa je Knossosov tempelj, znan tudi kot grški labirint. Okrog leta 1600 so na mesto Krete stopile Mikene (1600-1200). Znamenitost tega obdobja so velike stenske poslikave v Mikenah, Tirintu, Pilosu in Orhomenosu. Politični položaj tega obdobja je opisal Homer v svojih epskih pesnitvah Iliada in Odiseja. Mikensko kulturo so uničila preseljevanja Dorijcev okrog leta 1100. Obdobje dorijske kulture je trajalo od 1100 do 900 pred Kr. V tem času so Grki kolonizirali Malo Azijo, Sicilijo in Južno Italijo. Grško izročilo je ohranjala grška saga , in sicer v Mikenah o Atridi, v Tiriusu o Persusu, v Tebah o Ojdipu in v Amiklai pri Šparti o Heleni in Menelaju. V tem času so nastala znamenita svetišča: Apolonov tempelj v Delosu in v Delfih, Posejdonov v Kalaurei in Korintu ter nacionalno kultno čaščenje Zevsa na Olimpu pri Nemeji. V to dobo segajo tudi znamenita Pitijina prerokovanja (orakli) v Delfih (Ibis redibis numquam peribis in bello). Arhaično obdobje (900-510). V tem času je nastala vrsta pomembnih držav. Med njimi omenjamo dve. Okrog leta 900 je nastala Šparta, ki sta ji vzporedno vladala dva kralja. V zgodovino je šla zaradi trde vzgoje otrok, ki so s sedmim letom postali državna lastnina. V tem obdobju je nastala monu¬ mentalna grška plastika (umetniki iz Samosa) in velikih mislecev, kot so bili Pitagora, Heraklit, Anaksimander in drugi. Večni tekmec Šparte so bile Ate ne, ki so okrog leta 560 dosegle vrhunec svoje moči. Znamenite so bile zaradi svojih gimnazij, kjer je bil poleg učenja poudarek predvsem na telesni vzgoji. Leta 508 je Klisten uvedel demokracijo. Atene so ostale zibelka pesništva in znamenitih grških črnih vaz. Sledilo je obdobje razcveta grške kulture, ki je dobilo ime klasična Grčija (510—323).Ta razcvet je bil presenetljivo povezan z vrsto vojn. vojne 40 BIBLIOTHECARIA14 proti Perzijcem so povezale vse Grke v skupni obrambi proti zunanjemu so¬ vražniku, žal pa je antagonizem med Šparto in Atenami z vojno vihro opustošil velik del Grčije, zlasti Peleponez. V tem času je nastala grška tragedija (Sofoklej 496-406), komedija (Aristofan 427), drama (Evripid) in filozofija (Sokrat 470- 399, Platon, Aristotel). 6.1.2 Obdobje po Aleksandru Velikem se ujema z obdobjem helenistične Grčije To obdobje je omogočilo vladanje makedonskega kralja Filipa II. (359- 336), ki seje polastil grških mest ob Egejskem morju. Proti njemu je zaman nastopal znameniti atenski politik in govornik Demosten (384-322). Filipov sin in naslednik Aleksander Veliki (336-323) je nato zavzel vse dežele od Egipta do Indije in ustanovil drugo svetovno državo starega veka. Oče mu je za učitelja izbral filozofa Aristotela, ki gaje navdušil za grško kulturo. Alek¬ sander si je postavil za cilj povezati vse osvojene države na podlagi grške kulture. Vendar je po vrnitvi iz Indije leta 323 še zelo mlad nenadoma umrl. Neurejeno nasledstvo ter raznolikost pokrajin v gospodarskem in kulturnem pogledu sta povzročila razpad njegove svetovne države. Nastala je nova kultura. ki ni bila več klasično grška. Ker je vase vsrkala primesi vzhodnih kultur, sojo imenovali helenistična . Po Aleksandrovi smrti so med vojaškimi poveljniki izbruhnili boji za njegovo nasledstvo. Po Aleksandrovih vojskovodjih, ki so si lastili njegovo dediščino, imenujemo nastale države diodoška kraljestva po grški besedi dio- doh (naslednik). Ker sta v bojih padla tudi Aleksandrov državni namestnik Perdikas (322) in namestnik makedonskega kraljestva Krater (321), je nastalo pet diadoških kraljestev: Antipater in njegov sin Kasander sta vladala Grčiji in Makedoniji. Bila sta ustanovitelja dinastije Antigonidov; Lizimah je vladal v Trakiji in delu Male Azije; Antigon I. Enooki in njegov sin Demetrij I. sta vla¬ dala v Frigiji in Likiji: SelevkL Zmagovalec, ustanovitelj dinastije Selevkidov, je vladal državi, kije segala od Male Azije do Perzije; Ptolomej Soter (Rešitelj), ustanovitelj dinastije Ptolomejcev, pa je vladal v Egiptu in na Egejskih otokih. FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 41 6.2 VERSTVO IN KULTURA Verstvo Grkov je nastalo iz verskih prvin dveh različnih kultur: polje¬ delske mikenske in nomadske grške. Pred Grki so bivali na grškem ozemlju predarijski Pelazgi, ki so imeli lasten jezik in visoko razvito stavbno kulturo. V tej kulturi je prevladovalo žensko božanstvo, lunama pramati. Luno so častili zato, ker je imela po mišljenju primitivnih narodov odločilen vpliv na vegetacijo. Vse ozemlje okrog Sredo¬ zemskega morja je pod različnimi imeni častilo to lunarno pramater: na Kreti kot Rejo, v Atiki kot Ateno in Demetro, v Tesaliji kot Hero, v Trakiji kot Semelo, na Cipra kot Afrodito. Ko so Grki kot trden nomadski narod zavzeli deželo, so poleg polje- deljstva in tehnične kulture sprejeli tudi magične verske prvine domačinov. Zevs kot stari nomadski bog nebesnih višin je postal pri Grkih vsevidni, vse¬ mogočni, nesmrtni bog in kralj kraljev. Zevs je bil oče boginje Atene in mož Demetre. Demetra je bila mati rodovitne zemlje. Med grškimi bogovi izstopajo še Ares, bog vojske; Hefajst, nebeški kovač; Dioniz, bog vinske trte in kulta žensk; Hermes božji sel; Apolo, bog preročišča v Delfih; Artemida, boginja gozdov in lova; Hestija, boginja ognja; Hora, boginja letnih časov; Pan, bog pastirjev itd. 42 BIBLIOTHECARIA14 Književnost Grčija je prva od velikih kultur, kjer se srečamo z razvejeno literarno dejavnostjo, ki se nam je veliki meri ohranila do danes. Ep so razvili Jonci. Prvi epik je bil že bajeslovni Orfej. Homerje nekako v 8. stol. spesnil Iliado in Odisejo. Lirska pesem seje začela razvijati okrog leta 700. Med liriki izstopajo Alkaios, Sapfo, Tiraios, Mimnermos in seveda Pindar, s katero je lirika okrog leta 500 dosegla vrhunec. Drama je najbolj cvetela v Periklejevi dobi (444^104). Najslavnejši dramatiki so bili Ajshil, Sofoklej, Evripid in Aristofan. Filozofija je nastala pod vplivom Orienta. Prvi filozofi so bili Tales, Bias, Pitak, Solon, Hilon, Kleobul, Periander, Pitagora, Heraklit, Sokrat (+ 399), Ksenofon, Platon (+348), Diogen, Aristotel (+322), Epikur. Zgodovina : Herodot (+424) je popisal perzijske vojne in Tukidid (+400) peleponeško vojno, njegovo delo je nadaljeval Ksenofon (+354), Polibij je opisal punske vojne. Zemljepis : za utemeljitelja zemljepisa velja Eratosten, kije določil tudi obseg Zemlje, Aristarh, kije okoli 260 utemeljil heliocentrični sistem, in Hiparh, kije izračunal Sončeve in Lunine mrke. Matematika : Evklid, Arhimed in Heron. Slednja dva sta bila tudi fizika. Medicina : predvsem Hipokrat s Kosa (okrog 400). Umetnost Stavbarstvo : Med veličastnimi templji, ki se nam jih je veliko ohranilo tudi zumaj današnje Grčije, omenimo veličastno Akropolo v Atenah. Kiparstvo : Fridija, Miron, Poliklet, Prakistel Tanagre, Skopaš in Lizip. Slikarstvo : Polignot (Atene, Delfi) in Apel (Afrodita) Socialne in gospodarske razmere Grki so bili prvotno nomadi. Po ustalitvi na ozemlju današnje Grčije so se ukvarjali s poljedelstvom, z živinorejo, obrtjo in ribištvom. Izdelovali so volnene, lanene in svilene tkanine, kožnato, kovinsko in keramično blago. Soci¬ alni in politični boji so vplivali na preseljevanje in ustanavljanje kolonij , kijih je bilo kakih 300. Najpomembnejše so bile Bizanc, Halkedon, Milet, Sirakuze, Kume in Marsilija. Večje države so imele kralje, ki jih je podpiral vojaški stan, iz njega so se počasi razvili plemiči. Po peleponeški vojni (431—404) seje gos¬ podarsko življenje poslabšalo. Helenističnim državam so vladali absolutistični FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 43 kralji, ki so zase zahtevali božje čaščenje. Mesta so imela avtonomijo, kjer je kralj imenoval upravnike in poveljnike vojske. V 2. stoletju so z grško kulturo prišli v stik Rimljani in jo tudi prevzeli. 6.3 KNJIŽNICE V stari Grčiji imamo v 6 . stoletju pr. Kr. izpričanih vrsto osebnosti, ki so zbirale knjige v svojih privatnih knjižnicah . Grški pisatelj s konca 1. stoletja po Kr. Athenaios iz Naukratisa je v svojem delu z naslovom Modri na banketu posebej izpostavil PoIykratesa (540-522), tirana na otoku Samos, kije na svojem dvoru gostil številne pesnike in umetnike. Omenja tudi prvega atenskega tirana Peisi- stratosa (560-527) in njegova sinova Hipiasa in Hiparkosa. Peisistratos se je 7 ?inimal zlasti za znanost in literaturo. V Atene je povabil lirika Anakreona in Simonidesa ter tragika Thesisa. Na njegovo pobudo jev Atenah nastala knjižnica, ki jo je po zavzetju mesta leta 480 pred Kr. perzijski kralj Kserkses prenesel v Perzijo. Atencem jo je vrnil v Mali Aziji vladajoči naslednik Aleksandra Velikega Seleukos Nikator (321-281). Žal o knjižnici nimamo drugih podatkov. Po končanih perzijskih vojnah (500-448) so pobudo na kulturnem in znanstvenem področju prevzele Atene. Razcvet grške kulture je omogočila rastoča blaginja. Poleg umetnikov upodabljajoče umetnosti, kot so bili arhitekti Iktin, Kalikrat in Mnezikles ter kiparji Pheidias, Alkamenes, Kresilas in Polykleitos, so se uveljavili mojstri besede, veliki pisci tragedije Ajshil, Sofoklej, Evripid, komika Aristofan in Kratin, zgodovinarja Herodot in Tukydides in filozofi Anaxagoras, Protagoras, Sokrates, Platon in njegov veliki učenec Aristotel. Obsežno literaturo na različnih področjih so kopirali, da bi potešili željo tistih bralcev, ki so si želeli ta dela tudi nabaviti. Tako so nastale številne privatne knjižnice, o katerih se je ohranilo kar nekaj podatkov. Že omenjeni Athenaios poroča, daje imel Evripid (485—406) v svoji knjižnici 90 knjig, od katerih poznamo 63 naslovov, 19 knjig pa se je ohranilo do danes. Evripidovo knjižnico omenja tudi pisec komedij Aristofan. Velik ljubitelj knjige je bil Sokratov učenec Platon (427-374). Bilje sin bogate plemiške družine iz Aten. Osem let je bil Sokratov učenec in nam je tudi ohranil njegov nauk. Po Sokratovi smrti (399) se je najprej umaknil v Megaro, nato veliko potoval po Egiptu, Italiji in Siciliji; nato se je vrnil v Atene, kjer je leta 387 na svojem vrtu odprl slavno Akademiio, v kateri je brezplačno poučeval učence v filozofiji. Platon je svoj nauk podal v obliki dvogovorov, ki sojih nato objavili v petnajstih zvezkih. Središče njegove filozofije je resničnost večne ideje, kije edina prava resničnost. Uresničuje se v kreposti, modrosti, razsodnosti in po¬ gumu. V svojem filozofskem deluje Platon povzel vso dotedanjo grško filo- zofijo in jo hkrati tudi presegel. Platonova veličina je v vseobsežnosti njegove- 44 BIBLIOTHECARIA M ga duha. Njegove filozofske misli so dale zahodni kulturi in njeni duhovni podobi neizbrisen pečat. Njegovo izjemno znanje in še posebej poučevanje na Akademiji seveda predpostavlja primemo knjižnico, iz katere je Platon črpal znanje. Čeprav nam o obstoju knjižnice ne poroča noben vir, imamo vendarle vrsto poročil o Platono¬ vih nakupih knjig, ki so sestavljale jedro njegove knjižnice. O njih poroča rimski pisatelj Aulus Gellius (+ 150 po Kr.) v svojem delu Atiške noči, predvsem pa njegova učenca tirana Klearchos iz Herakleje v Pontu in Nikokles iz Cipra. Eden najpomembnejših Platonovih učencev je bil Aristotel (384-322). Rodil seje v Stagiri zdravniku makedonskega kralja. Leta 367 seje preselil v Atene, kjer je obiskoval Platonovo akademijo. Po Platonovi smrti seje preselil najprej v Asso blizu Troje in nato na otok Lesbos. Pri sošolcu na Platonovi akademiji Teofrastu seje posvetil študiju zoologije. Makedonski kralj Filip II. gaje leta 342 poklical na dvor in mu zaupal vzgojo in poučevanje sina Alek¬ sandra (Velikega). Svojo službo je opravljal do leta 335, nato pa seje vrnil v Atene in tam osnoval licej . Po Aleksandrovi smrti (323) seje umaknil v Halkido na Evbiji, kjer je umrl. Aristotel je bil eden naj večjih antičnih filozofov in raziskovalcev narave. V filozofiji seje sprva tesno naslanjal na Platonov nauk o idejah, ki da so vir in smisel vsega bivanja. Pozneje je dal prednost spoznanjem izkustva terna snovi in obliki temelječemu realizmu. Svoje spise je razdelil v dve skupini: prvo je imenoval ezoterični (skrivni) spisi - to so bili njegovi osebni spisi, namenjeni predavanjem; drugo skupino je imenoval eksiterični (poljudni) spisi, ki so bili namenjeni objavi. Slednje so zgodovinarji filozofije razvrstili v šest skupin: • logika , ki jo je utemeljil Aristotel in jo razdelil na področja: opredelitev pojmov, oblikovanje mnenja, sklep, govorništvo in slovnica; • metafizika , napisal je 14 zvezkov, v katerih raziskuje vsa načela biti z upoštevanjem Boga; • filozofija narave , gre za raziskave o posameznih znanstvenih zvrsteh; • etika , v kateri predstavlja razumno ravnanje človeka kot naj višjo vrlino; » p olitika .v tej skupini so razprave o različnih državnih oblikah; • poetika , v ohranjenih odlomkih opredeljuje pojma tragedija in ep. Kljub velikemu pomenu njegovega dela so Aristotela obtožili brezboštva. Zato je ponovno zapustil Atene. S svojo filozofijo je imel velik vpliv na zahodno filozofijo. Med drugim je celotna srednjeveška sholastika temeljila na Aristotelu, ki so ga zahodni Evropi posredovali Arabci. Grški zgodovinar Strabon (63 pred Kr.' 23 po Kr.) iz Ponta poroča v svojih Zgodovinskih spominih, daje bil Aristotel prvi, ki je načrtno zbiral knjige v znanstvene namene . Obstoju njegove knjižnice nato lahko sledimo več stoletij. Po Aristotelovi smrti je njegova knjižnica prešla v posest nje- FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 45 govega prijatelja in naslednika, filozofa Teofrasta (372-287) iz Eresa. Teofrast je bil nekaj časa Aristotelov sošolec v Platonovi Akademiji v Atenah in nato sodeloval z Aristotelom v liceju. Ko je leta 323 Aristotel zapustil Atene, je Teofrast prevzel vodstvo liceja. Pod njegovim vodstvom je šola dosegla naj večji razvoj in razširitev. Teofrast sicer ni bil tako globok in vsestranski mislec kot Aristotel, vendar je njegova velika zasluga, daje medil in sistematiziral Aristotelov nauk. Teofrast je knjižnico zapustil nekemu Neleju iz okolice Troje v prepri¬ čanju, da ga bodo po njegovi smrti izvolili za vodjo liceja. Ker se to ni zgodilo - za vodjo šole je bil izbran materialistični filozof Straton (+270) - se je užaljeni Nelej vrnil v rodno Trojo in vzel s seboj tudi Aristotelovo knjižnico. Zdi se, da je pri selitvi s seboj vzel le Aristotelova in Teofrastova dela, druge knjige pa odstopil knjižnici v Aleksandriji. Nelejevi dediči niso imel pravega odnosa do njegove knjižnice. Pred pergamskim kraljem, ki je po vsem tedanjem svetu iskal knjige za svojo knjižnico, so jih skrili v vlažno klet, kjer so jih zelo poškodovali vlaga in insekti. Končno so knjige prodali bogatemu bibliofilu Apolikonu iz Aten, ki jih je dal očistiti, najbolj poškodovane pa tudi prepisati. Žal so prepisovalci pri svojem delu naredili več napak, na nekaterih mestih pa so tudi čisto samovoljno interpretirali poškodovana mesta. Leta 84 pred Kr. je knjižnico kot vojni plen odnesel v Rim rimski diktator L. Cornelius Sulla (138-78). Tu se je z Aristotelovo knjižnico seznanil filozof Andronik z Rodosa in jo veliko uporabljal pri svojih delih. Andronik nam je zapustil tudi največ vsebinskih podatkov o takrat še ohranjeni Aristotelovi knjižnici. 7.0 H E L E N I S T I Z razdelitvijo svetovne države po smrti Aleksandra Velikega (336-323) na t.i. diodoška kraljestva seje začelo obdobje razcveta helenistične kulture. 7.1 ALEKSANDRIJA V tem obdobju so nastajale knjižnice z izrecnim namenom pospeševanja znanosti in umetnosti. Najodličnejši primer takšne knjižnice sta znameniti knjiž¬ nici Ptolomejcev v Aleksandriji v Egiptu, imenovani po lokaciji, kjer sta stali. Večja in odličnejša je bila priključena Museionu in je v zlati dobi svojega obstoja vsebovala približno 700.000 dragocenih knjižnih zvitkov. Knjižnico je kot znanstveno ustanovo po vzoru Aristotelove šole v Atenah ustanovil egip¬ tovski kralj Ptolomej I. Soter (323-280). Njeni člani so se posvečali znanst¬ venim raziskavam in pouku. Njegov naslednik Ptolomej II. Filadelf (280- 247) je dediščino svojega očeta znatno povečal. V tem času si je knjižnica ustvarila sloves, ki je vse do novega veka odločilno vplival na duhovno in kulturno dediščino celotnega zahoda. Čeprav je knjižni fond Aleksandrijske knjižnice pozneje postal žrtev vrste nesrečnih naključij, je njen vzor ostal živ in njeni dejavnosti se moramo zahvaliti, da se nam je ohranil pomemben del grške in rimske literature. Filadelf je pod vplivom svojih grških učiteljev, Aristotelovih učencev, želel zbrati v Aleksandriji celotno grško slovstvo. P° vsem Sredozemlju je poslal svoje odposlance z naročilom, da pokupijo vse FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 47 knjige, ki se jim bodo zdele vredne in primerne za kraljevo knjižnico v Alek¬ sandriji. Pri nakupu so pazili predvsem na kakovost knjig. Med kupljenimi dragocenostmi je bil tudi del Aristotelove knjižnice, ki sojo kraljevim odpo¬ slancem prodali dediči fdozofa Neleja. Filadelfovo delo je nadaljeval Ptolomej III. Everget (247-221). Svojo odločitev, da bo v Aleksandrijski knjižnici zbral vse dosegljive rokopise, je Everget zasledoval brez slehernih zadržkov. Znameniti zdravnik cesarja Marka Avrelija Claudius Galenos (129-201) iz Pergama poroča, daje za drame treh velikih piscev tragedij, Ajshila, Sofokleja in Evripida, atenski državi položil varščino v višini 15 talentov (vsota, ki ustreza vrednosti 70.000 zlatih mark) z izgovorom, da bodo rokopise v Aleksandriji prepisali. Ko so rokopisi prišli v Aleksandrijo, jih je dal Ptolomej Everget preprosto uvrstiti v knjižnico in se je odpovedal varščini. Po njegovem naročilu so kraljevi uslužbenci v aleksan¬ drijskem pristanišču preiskali vse ladje, ki so tam pristale. Vse rokopise, ki so jih našli na ladjah, so zasegli, na hitro naredili prepise, original uvrstili v kraljevo knjižnico, prepis pa vrnili lastnikom. V Ptolomejevem času v Aleksandrijski knjižnici že lahko prepoznamo temeljne naloge knjižnice: te so zbirati, ohraniti in pripraviti knjigo za uporab¬ nika. Kot vemo iz sočasnih poročil, so to nalogo zaupali strokovnjakom, veči¬ noma priznanim učenjakom, ki so jim bili kot tehnična pomoč dodeljeni pisanja usposobljeni sužnji. Že omenjeni latinski pisatelj iz 2. stol. po Kr. Aulus Gellius poroča, da je število knjižnih zvitkov v Museionu do leta 47 pred Kr. naraslo na okrog ŽQ0-00Q. Knjižni zvitki so bili smiselno in sistematično urejeni in popisani v katalogih. Znotraj velikih literarnih glavnih skupin so strokovnjaki rokopise razdelili na podskupine, podobne stvarnim katalogom v modemih knjižnicah. Bizantinski zgodovinar in leksikograf Janez Tzetzes (1110-1185) navaja v svojem delu Biblos historike in sicer v odlomku o komediji, imena strokovnih delavcev aleksandrijske knjižnice za leposlovje. Področje tragedije, komedije in epa so obdelovali Lvkophron iz Halkisa, Aleksander iz Aitolosa in Zenodotos iz Efeza. Seznam, pisan na papirus, ki so ga našli v Oxvrhvnchosu , navaja med vodji knjižnice tudi, danes bi mu rekli literarnega kritika Aristofana iz Bizanca, kije uvedel akcente in interpunkcijo v grško pisavo, njegovega učenca Aristaha ' z Samotrakije, ki je dal današnjo podobo Homerjevim tekstom in geografa Eratostena iz Kirene, kije med dragim izračunal obseg zemlje in izdal katalog zvezd. Najpopolnejši podatek o aleksandrijskih knjižnicah pa nam je posre- oval eden največjih znanstvenikov svojega časa, pesnik in aleksandrijski knjiž¬ ničar Kalimah iz Kirene (310-240). V svojem delu Pinakes (Seznami) je siste¬ matično predstavil celotno grško slovstvo na način, ki predpostavlja temeljito 48 BIBLIOTHECARIA14 poznanje katalogov aleksandrijskega Museiona. Kalimah je dela v aleksandrijski knjižnici razvrstil v šest glavnih skupin za poetična in pet skupin za prozna dela. Poetične skupine so bile ep, elegija, jamb, melos, tragedija in komedija, prozna pa zgodovina, govorništvo, filozofija, medicina in pravo. Na koncu vsa¬ ke skupine je bila še rubrika Varia (razno). V posameznih skupinah so bili avtorji urejeni po abecednem redu. Pri vsakem avtorju je bil naveden kratek življenjepis in seznam spisov. Tudi ti spisi so bili urejeni po abecedi, in sicer po črki najpomembnejše besede v naslovu. Podrobnosti o ureditvi Museiona nam je zapustil tudi grški zgodovinar in geograf Strabon, ki je v knjižnici delal v času svojega bivanja v Egiptu med letoma 25 in 20 pred Kr. Strukturo Museiona je opisal v XVII. knjigi svoje Geografije (17, 1,8). V 19. stoletju se je razširila legenda, daje Museion v Aleksandriji v celoti postal žrtev požara, ko je dal Gaius Julius Caesar (100^44) leta 47 pred Kr. zažgati ladje v aleksandrijskem pristanišču, da bi zavaroval mesto pred četami Kleopatrinega mlajšega brata Ptolomeja XIV., veter pa je ogenj zanesel tudi na kopno (G. Parthey, Das alexandrinischen Museum, Berlin 1838; Realencyclopadie, 3/1, Stuttgart 1897, col. 415). Vendar nam sodobni viri tega ne potrjujejo. Latinski pisatelj Livij poroča, daje v požaru zgorelo približno 40.000 knjižnjih zvitkov. Njegovo pričevanje potrjuje Seneka, nečak Gaia Galeria, kije bil prefekt v Egiptu od leta 16do31 po Kr. Seneka j e bil v Egiptu pred letom 31 po Kr., torej precej po požaru. In takrat je knjižnica še delovala. Ko je za časa cesarja Domiciiana (81-96) v Rimu zgorela večja zbirka grških knjig, je dal Domicijan prepise napraviti v Aleksandriji. V prvih dveh stoletjih po Kr. so učenjaki iz vseh delov rimske države hodili študirat rokopise v Alek¬ sandrijo. Med njimi so bili tudi veliki učenjaki slavne krščanske aleksandrijske šole, ki je nastala proti koncu drugega stoletja, kot sta bila Klemen in Origen, o katerih bomo govorili nekoliko pozneje. Museion je bil uničen v času vojaškega spopada med cesarjem Aure; liianom (270-275) in sirsko kraljico Zenobio iz Palmire za prevlado v Egiptu, do katerega je prišlo prav v Aleksandriji. Vse do tega časa pa je knjižnica v Aleksandriji uživala ugled, da ima največ in najboljše knjižne zaklade v ta¬ kratnem svetu. V Serapisovem templju pa je delovala manjša knjižnica, ki je imela približno 42.000 knjižnih zvitkov in se je je prijelo ime Serapion. Tudi to knjižnico je ustanovil Ptolomej Soter in jo razširil njegov sin Filadelf. Knjižnica je bila namenjena krogom izven Museiona, Grkom in izobraženim Egipčanom, ki so se želeli seznaniti z grško kulturo. Zaton knjižnice seje začel, ko je cesar Teodozij Veliki (379-395 cesar) leta 380 krščanstvo razglasil za državno vero in leta 392 prepovedal sleherni poganski kult. Z zaprtjem templja je knjižnica izgubila skrbnike. Dokončno pa je Aleksandrija izgubila svojo bogato knjižno dediščino, ko so Arabci 22. decembra 640 zavzeli mesto. FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 49 Pomen Aleksandrijske knjižnice za nadaljnji razvoj knjižničarstva je predvsem v tem, da so s svojim velikopoteznim zbiranjem celotnega grškega slovstva vsaj za nekaj stoletij rešili grške tekste. Mnogi so sledili zgledu egip¬ tovskih Ptolomejcev in v zavesti poznohelenističnih izobražencev seje vzbudila zavest, daje treba poskrbeti za čim popolnejšo ohranitev pisnih spomenikov preteklosti. Ker so učenjaki, ki jim je bilo zaupano delo v Aleksandrijski knjižnici, zato knjižnico izbirali vedno najboljše tekste, ter so s podrobno analizo rokopisa in medsebojnim primerjanjem različnih zapisov skušali priti do prvotnega, nepotvorjenega besedila, so položili temelje novi vedi tekstne kritike . Mnogi rokopisi, ki sojih prejeli, so bili seveda že v zelo slabem stanju, spomnimo se samo usode Aristotelove knjižnice. Zato so v Aleksandriji uredili tudi obsežen skriptorij, v katerem so poškodovane rokopise prepisovali. To prepisovanje je kmalu preraslo potrebe knjižnice. Zaradi vedno večjega zani¬ manja strokovne javnosti so začeli prepise tudi prodajati. Tako se je v Alek¬ sandriji razvilo knjigotrštvo, kije omogočilo širjenje rokopisov po vsem hele¬ nističnem svetu. 7.2 PERGAMON Po zgledu helenistične knjižnice v Aleksandriji je nastala knjižnica v Pergamonu v zahodni Mali Aziji. Pergamon je bil glavno mesto pergamskega kraljestva, ki gaje ustanovil Atalos I. Soter (241-197 pred Kr.). Politično je bil zaveznik Rimljanov, sicer pa izredno izobražen človek in tudi sam pisatelj. Na svoj dvor je poklical številne znanstvenike, pesnike in likovne umetnike ter položil temelje pozneje slavni pergamonski knjižnici. Njegov naslednik Eumen- es II. (197-159) je knjižnico še povečal in zanjo zgradil namensko stavbo. Pri ustanovitvi knjižnice seje Atalos I. zgledoval po ureditvi knjižnice v Aleksan¬ driji. Na podlagi ohranjenih opisov pergamonskih katalogov sklepamo, daje bila ureditev knjižnice v Pergamonu identična s tisto v Aleksandriji. Leta 30 pred Kr. je knjižnica v Pergamonu imela že nekaj nad 200.000 knjižnih zvitkov. Ker so si tudi pergamonski kralji prizadevali priti do čim več in čim boljših rokopisov in zaposliti čim uglednejše učenjake, so Aleksandrijci kmalu postali ljubosumni. Mamljive ponudbe so premotile celo prenekaterega učenjaka v Aleksandriji, da se je odločil iti v Pergamon. Da bi otežili rast knjižnice v Pergamonu, so aleksandrijski Ptolomejci prepovedali izvoz papirusa v Perga¬ mon. To je prisililo Pergamonce, da so segli po drugih pisnih podlagah. Izpo- polnili so pisanje na živalsko kožo, ki so jo obdelali na poseben način, in tej pisni podlagi, kije bila odslej v Pergamonu bolj v uporabi, dali tudi ime perga - ffisnt- O knjižničarjih pergamonske knjižnice, žal, ne vemo ve 1 iko. Po imenu Poznamo samo nekega Athenodorosa iz Kordylliona, kije deloval v Pergamonu 50 BIBLIOTHECARIA14 okrog leta 50 pred Kr. in je bil vnet zagovornik stoične filozofije. Pri arheoloških izkopavanjih v Pergamonu so odkrili stavbo, za katero arheologi upravičeno domnevajo, daje bila v njej pergamonska kraljeva knjižnica. 7.3 DRUGE KNJIŽNICE Nekoliko manj smo poučeni o drugih helenističnah knjižnicah na ozemlju nekdanje svetovne države Aleksandra Velikega. V Pelli, glavnem mestu Makedonije, je kralj Antigonos (277-239) zbral na svojem dvoru vrsto kulturnih delavcev. Žal imamo prvo vest o tej knjižnici šele iz leta 168, ko je po porazu Makedoncev pri Pydni knjižnica postala plen rimskega vojskovodje L. Aemilia Paula. Ta jo je prenesel v Italijo in jo poklonil svojim sinovom. Še manj podatkov imamo o knjižnici sirskih kraljev v Antiohiji v Siriji. Pomembno knjižno zbirko je zbral Mithrades, kralj v Pontu ob Črnem morju. Vsebino knjižnih zakladov te knjižnice so nam ohranili latinski pisci. Mithrades je bil zagrizen nasprotnik Rimljanov. Leta 66 pred Kr. gaje premagal rimski vojskovodja Lucius Licinius Lucullus in njegovo knjižnico kot vojni plen odpeljal v Rim. Številne helenistične šole so nastale ob t.i. gimnazijah. Gimnazije so bile neke vrste kombinacija pouka filozofije, gramatike, govorništva in glasbe ter telesnih in vojaških spretnosti. O šoli v Atenah vemo, da je po sklepu ljudske skupščine vsako leto dobila 100 novih knjižnih zvitkov. Gimnazijske šole so bile tudi na otokih Kos in Rodos ter v Pergamonu. Smirni. Delfih. Halikama su in Korintu . Iz zdravniške šole na otoku Kos so ohranjeni znameniti zapisi zdravnika Hipokrata (460-380). Njegov nauk, daje medicina biološka veda, je vse do renesanse odločilno vplival na celotno medicinsko znanost. Pomembno knjižnico je imela tudi medicinska visoka šola v Pergamonu. Tuje deloval že omenjeni drugi veliki zdravnik helenističnega obdobja, Claudius Galenos (130- 201 po Kr.), ki je bil nekaj časa osebni zdravnik cesarja Marka Avrelija. V Atenah je cesar Hadrijan po zgledu aleksandrijskega Museiona ustanovil v letu 131 - 132 po Kr. šolo, imenovano Stoa. Prostore te šole z dvema predaval¬ nicama in prostore knjižnice so arheologi odkrili pri izkopavanjih leta 1885. Privatno knjižnico pa so avstrijski arheologi v letih 1903 do 1905 našli v Efezu v Mali Aziji. Zgradil jo je neki Julius Aguilas Polemaeanus v spomin na svojega očeta Celsa, kije bil okrog leta 106 prokonzul v Aziji. 8.0 RIM L J A N I Razvoj in utrditev ozemelj, ki ji!j je Rim osvojil v 1. hi 2. stoletju našega štetja v Evropi, Afriki in na Bližnjem vzhodu; cesarsko obdobje od Avgusta do Trajam. Oesno »trpat, M(d „ fUMMvHIol.Pn* "•ati (Mm* pena), /ATLANTSKI OCEANI Vrhunec rimskega cesarstva OCEANUS ATLANTICUS Anna Maria LIBERATI - Fabio BOURBON, tAntični Rim. Zgodovina civilizacije, ki je vladala svetu, Ljubljana, M , Barry CULIFFE, Rimljani, Ljubljana, CZ, 1982. 8.1 ZGODOVINA Rimsko zgodovino delimo na tri velika obdobja: obdobje kraljev, je republike in obdobje cesarstva. ,• so i 0 gledano od Prebivalstvo Mije v antiki ni bilo enotno. Posede val b . juga proti severn, Grki, ltali, Etruščani in Um. Navedena so samo JP 52 BIBLIOTHECARIA 14 nejša ljudstva, ki so se med seboj delila na različne podskupine. Pred ustanovitvijo Rima poznamo na ozemlju današnje Italije naslednje državne tvorbe : • na severu: Ligurija, Cisalpinska Galija in Venetia, • v srednji Italiji: Etrurija, Lacij, Kampanja, Umbrija, Picenum in Samnium, • na jugu: Apulija, Kalabrija, Lukanija in dežela Brutijev. Obdobje kraljev (753-509) Po legendi naj bi Rim kot mesto - državo na sedmih gričih 21. aprila 753 pred Kr. ustanovil Romul in mu dal prvo ustavo. Rimu so vladali kralji, v pomoč pa jim je bil senat, ki je štel sto članov. Jedro države je bilo na sedmih rimskih gričih : Kapitol, Palatin, Aventin, Celij, Eskvilin, Viminal in Kvirinal. Rimu je vladalo sedem kraljev , ki so bili očitno etruščanskega rodu: Romul, Numa Pompilij, Tul Hostilij, Ank Marcij, Tarkvinij Starejši, Servij Tul in Tarkvinij Ošabni. Zaradi krutosti slednjega so se Etruščani uprli in napadli mesto. Rešila ga je junaška obramba Horacija Koklesa. Tarkvinija Ošabnega so pregnali iz mesta in ustanovili republiko. Republika (509-27 pred Kr.) Republiko sta vodila dva konzula . V primeru vojne je senat oblast za šest mesecev prepustil diktatorju , navadno enemu od nekdanjih konzulov. Senat je štel 300 članov in je bil vrhovna državna oblast. Bil je jedro uprave in je navzven zastopal rimski narod (SPQR). Njegovi sklepi so veljali kot zakon. Patriciji in plebejci so na ljudskih zborih, imenovnih centurialni komiciii . volih konzule, sprejemali zakonske predloge, odločali o miru in vojni, o prizivih zoper smrtno kazen in podobno. To je bilo obdobje počasnega, a nezadržnega širjenja rimske oblasti, najprej na Apeninski polotok, nato pa v Sredozemlje: 480-396 450 390 343-290 282-275 264-261 229-219 218-202 vojne proti sosedom, v Zakoniku dvanajstih plošč kodificirano rimsko pravo, Kelti oplenijo Rim, vojne proti Samnitom. Rim zavlada Srednji Italiji, Rim zavlada južni Italiji, prva punska vojna proti Kartagini, Rim postane pomorska sila; v dveh ilirskih vojnah Rim zavlada vzhodni jadranski obali, druga punska vojna, Hanibal prekorači Alpe, vendar Ri® končno slavi zmago; FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 53 200- 146 149-146 133 -122 112-96 91-79 60 58-51 45 49-30 35-33 27 Rimljani pokore Makedonce in Korint, tretja punska vojna, Rimljani uničijo Kartagino in razširijo svojo oblast v Sredozemlju; sta brata Grahka izvedla agrarno reformo, zavzela Numancijo v Španiji in kraljestvo Pergamon v Mali Aziji; je konzul Mario izvedel reformo vojske, diktator Sula ne izpusti oblasti iz rok, prvi triumvirat: Pompej, Cezar, Kras; Cezar osvoji Galijo, prevzame Cezar oblast, politični nasprotniki ga leta 49 umorijo; državni aparat ni dorasel upravljanju tako velikega ozemlja; vojaški poveljniki si prisvojijo prevelike pristojnosti; državljanska vojna, drugi triumvirat: Oktavijan, Antonij Lepid; Oktavijan premaga Japode in prodre do Save pri Sisciji, se Oktavijan proglasi za cesarja in si privzame ime Avgust . Cesarstvo (27 pred Kr. - 476 po Kr.) Obdobje cesarstva delimo na dve podobdobii : a. od Avgusta, leta 27 pred Kr. do Dioklecijanove reforme države leta 305; b. od Dioklecianove reforme do propada zahodnorimskega cesarstva leta 476. Pomembnejši cesarji v tem obdobju so bili: Avansi (27 pred Kr. -14 po Kr.) je prevzel vrhovno vojaško poveljstvo v državi. Za odmero davkov je dal popisati celotno pre 1 ' cesarstva (Kristusovo rojstvo). S trdo roko je vzpostavi re unora Neron (54-68) je dal leta 64 zažgati Run. Zarad. nevamosPupora meščanov je požiga obtožil kristjane in jih začel preganja t ■ at0 Vesnaziian (69-79) je bil najprej vojaški pove jntk v Genna".jnn nato v Judeji. Bil je strog in trezen vladar. Državi je zagotovi p Wd af“Sovci P° -ji dobrotljivosti, zlasti ob izbruhu Vezuva leta 79. Traian (98-117) je bil velik vojskovodja in velik vladar. Posebno skrb je posvečal poljedelstvu, prepovedal je izseljevanje ljudi iz Italije (od iv e ovne Slle ) in zmanjšal davke. Poskrbel je za primemo vzdrževanje revnejših slojev 54 BIBLIOTHECARIA14 prebivalstva. Utrdil je meje cesarstva. Obdobje njegovega vladanja je obdobje trdnosti rimske države in rastoče blaginje. Hadrijan (117-138) velja za izredno poštenega vladarja. Uredil je vo¬ jaški in civilni upravni aparat v državi. Leta 129 je vse pravne določbe strnil v en sam zakonik. Imel je izreden čut za organizacijo, za pravo mero in trezno ravnanje. Bilje velik ljubitelj grške kulture, strokovnjak za arhitekturo, pozna¬ valec znanosti, slovstva in umetnosti. Preizkusil pa se je tudi v pesništvu in glasbi. Mark Avrelii (161-180) se je odlikoval zlasti v boju proti Partom. Študiral je pravo, govorništvo in filozofijo. V času njegovega vladanja seje začela gospodarska kriza. Septimij Sever (193-211) je izvedel daljnosežne pravne reforme v korist revnejšim slojem prebivalstva. Med drugim je vrnil senatu njegovo vlogo v politiki in odvzel vojski prevelike pristojnosti. Karakala (211-217) je bil izjemno krut vladar. V zgodovino seje zapisal tudi s tem, daje razširil rimsko državljanstvo na vse svobodne prebivalce rimskih provinc. Dioklecijan (284-305) je bil izjemen organizator. Ker je želel urediti nasledstvo in zagotoviti učinkovitejše vladanje zelo razširjenemu cesarstvu, gaje leta 305 razdelil na vzhodni del s prestolnico v Nikomediji in zahodni del s prestolnico v Milanu. Na čelu obeh delov cesarstva sta bila cesarja - avgusta, ki sta si bila enakovredna. Dioklecijan sije izbral vzhodni del cesarstva, zahod¬ nemu delu pa je vladal Maksimilijan. Cesarjema sta bila v pomoč cezarja, za vzhodni del Galerij s sedežem v Sirmiumu (danes Sremska Mitroviča), za za¬ hodni del cesarstva pa Konstancij Klor s sedežem v Trierju. Leta 305 je cesar Dioklecijan odstopil in se preselil v Salono (Split). V državi je prišlo do notranjih nemirov in do bojev za oblast. Leta 308 je obsežnemu cesarstvu vladalo kar osem »avgustov«. Zadeve so se umirile do leta 313, ko sta državi zopet vladala samo dva cesarja, Licinij na vzhodu in Konstanin na zahodu. Konstantin ie leta 306 postal cezar v Trierju. Legije v Britaniji so ga nato oklicale za cesarja. Leta 312 je prišlo do znamenite bitke pri Milvijskem mostu pred Rimom, kjer je premagal samodržca Maksencija in kot cesar zavladal zahodnemu delu rimskega cesarstva. Leta 313 je z Milanskim ediktom krščanstvo izenačil z drugimi verami v cesarstvu. Leta 324 je združil cesarstvo v enotno državo in se leta 330 preselil v novo prestolnico, kije dobila ime po njem - Konstantinopolis. Med Slovenci se je v preteklosti zanjo uveljavilo ime Carigrad. O cesarjih, ki so vladali iz Carigrada, bomo govorili v poglavju o knjižnicah v vzhodnem delu rimskega cesarstva. Leta 375 se je začelo veliko preseljevanje narodov , ki je posredno povzročilo ponovno delitev rimskega cesarstva. Cesar Valentini) an. kije zavla¬ dal leta 364, je leta 375 vzhodni del cesarstva prepustil svojemu bratu ValensU- FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 55 Pritiski Gotov, Vandalov in Hunov so bili vedno močnejši. Ta pritisk je bil še posebej močan na zahodni del rimskega cesarstva. Leta 410 in 455 so Rim oplenila in opustošila germanska plemena. Leta 476 pa je germanski vojsko¬ vodja Odoaker odstavil zadnjega zahodnorimskega cesarja Romulusa Augusta . S tem je zahodno rimsko cesarstvo s sedežem v Rimu dokončno propadlo. Vzhodni del cesarstva pa je Rim preživel za 578 let. 8.2 VERSTVO IN KULTURA Verstvo so Rimljani v veliki meri povzeli po Grkih. Njihova posebnost v cesarski dobi je bil kult cesarja kot povezovalnega elementa vseh državljanov rimskega imperija. Na podlagi najstarejših virov, ki govore o rimskih božanstvih, sklepamo, da je bil glavni rimski bog Jupiter. Bil je bog dnevne in nočne svetlobe. Njegov duhovnik je bil član rimskega senata. Pod etruščanskim vpli¬ vom so Rimljani prevzeli Junono in Minervo, od Grkov Apola, Diano (Artemi¬ da), Cerera (Demeter), Bakha (Dioniz), Merkurja (Hermes), Neptuna (Pozej¬ don), Venero (Afrodita), Amorja (Eros) in Vulkana (Hefajst). V času republike je bil Pontifex mcucimus vrhovni duhovnik države. S svojimi tovarišije odločal o vseh verskih zadevah. Vestalke so morale obljubiti čistost in skrbeti za sveti ogenj. Pri Rimljanih so abstraktnim pojmom odgovarjala posebna božanstva: Fides (zvestoba), Pietas (pobožnost), Libertas (svoboda), Špes (upanje) itd. Domove so varovali Lari in Penati, ljudi Geniji, duše umrlih Mani. Po državljan¬ skih vojnah seje razširilo čaščenje cesarjev, ki so mu dajali božanske atribute. Nekako sredi prvega stoletja po Kr. se je v rimskem cesarstvu začelo širiti krščanstvo. Književnost Rimska književnost seje začela razvijati v času punskih vojn in dosegla vrh v zadnjem stoletju pred Kr. Najpomembnejša pesnika te dobe sta znameniti llr ski pesnik Katul (+87) iz Verone in utemeljitelj didaktične pesmi Lukrecij. Zlata doba rimske književnosti je nastopila v času cesarja Avgusta. Iz te dobe so Vergilij Maro (70-19), pesnik epa Eneide; Ovidij Nazo (43-17) pesnik Meta¬ morfoz, in največji lirik Horacij Flak (35-8). Med govorniki sta se proslavila predvsem Cicero (106-M3) in stoični filozof Seneka. Na področju zgodovine so delovali Porcij Kato (234-149), Tit Livij (59-17), Plinij mlajši, Kornelij Tacit in Svetonij. Med geografi sta pomembna Klavdij Ptolomej iz Aleksandrije m Strabon iz Ponta ( okrog 60 pred Kr. 20 po Kr., popis zemlje in narodov). Znameniti pravniki so bili Salvij Julijan, Papinijan, Ulpijan in Gaj (130-180), m je sistematiziral civilno in procesno pravo ( Institutiones ). 56 BIBLIOTHECARIA 14 Umetnost Stavbarstvo je bilo v začetku pod vplivom Etruščanov. Med pomemb¬ nejšimi projekti omenimo veliki kanal (cloaca maxima), s katerim so izzušili dolino med Kapitalom in Kvirinalom, Apijev vodovod, Pompejevo gledališče, Panteon ter seveda številne templje in terme. Kiparstvo je cvetelo zlasti od Avgusta do Hadrijana. Kiparji so bili večinoma Grki, ki so posnemali grška dela. Socialne in gospodarske razmere Rimska država je bila prvotno poljedeljska. Gojili so zlasti pšenico in sadje. Rimljan v splošnem ni bil trgovec. Pobudo na tem področju so imeli Grki in Judje. Rimljana je do 17. leta doma učil oče ali suženj, in sicer branja, pisanja in telesnih spretnosti, od druge punske vojne (218-202) tudi grškega jezika. Nato seje izpopolnjeval v retorski šoli. Rim, središče državne uprave, je postal svetovno mesto z milijon do milijon in pol prebivalci. Največje razkošje je v mestu vladalo v času cesarja Nerona. V provincah so Rimljani gospodarili smotrno (vodovodi, vodnjaki, reguliranje). Bili so odlični gradbeniki cest (glav¬ nih je bilo okrog 80.000 km). Označene so bile z miljniki in opremljene s po¬ stajališči. Državno pošto je osnoval že Avgust. 8.3 KNJIŽNICE Med rimskimi knjižnicami razlikujemo tri vrste knjižnic: zasebne, javne in krščanske. 8.3.1 Zasebne knjižnice Prve knjižnice so prihajale v Rim kot plen rimskih vojskovodij na vzhodu in so bile po svoji vsebini večinoma grške. Prvi, ki je prinesel v Rim knjižnico kot vojni plen, je bil rimski vojskovodja in politik Paulus Emilius Lucius (228-160 pr. Kr.). Paulus je bil zelo izobražen Rimljan. Leta 190 je kot pretor upravljal Španijo, 182 je postal konzul, leta 168 pa je prevzel poveljstvo v vojni proti makedonskemu vojskovodji Perzeju in ga premagal pri Pidni. Po tej zmagi je Makedonijo razdelil na štiri republike, ki so morale plačevati davek. Pospeševal je širjenje helenistične kulture v Italiji. Zato tudi ni čudno, daje njegov glavni vojni plen postala prav knjižnica makedonskih kraljev v Pelli. Njegovega sina je posinovil znameniti vojskovodja Scipio Africanus in je po očimu dobil ime Scipius Emilianus Publius Comelius (185-129)- FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 57 Imenovali so ga tudi Scipius Africanus mlajši. Bilje rimski tribun v Španiji, nato sodeloval v vojni proti Kartagini. Ko je leta 146 prevzel poveljstvo, je Kartagino tudi zavzel. Bilje predstavnik aristokratskega konzervativizma. Že oče mu je omogočil solidno izobrazbo in mu privzgojil veliko ljubezen do grške kulture. Po zgledu svojega očeta je tudi on po padcu Kartagine s seboj kot vojni plen prinesel knjige, med njimi slavni spis Kartažana Maga o kme¬ tijstvu, kije obsegal 28 knjižnih zvitkov. Rimski diktator Lucius Comelius Sulla (138-781 je leta 107 premagal in ujel numidijskega kralja Jugurta, leta 84 zavzel Atene, si v državljanski vojni v letih 88-82 podredil Rim ter reformiral državno upravo. V Atenah sije pridobil Appelikonovo knjižnico, ki je vsebovala velik del Aristotelovih in Teofrastovih spisov iz Nelejeve zapuščine. Sulla je to knjižnico prenesel na svoje posestvo v Kumah (Cumae) blizu Neaplja, kjer je preživel zadnja leta življenja. Njegovo knjižnico je pozneje uporabljal Cicero in ko je prišla na dražbo, iz nje kupil tudi prenekateri knjižni zvitek. Prav preko Sullove knjižnice so prišli zahodni učenjaki v stik z Aristotelovimi deli. Velik oboževalec helenistične kulture je bil Lucullus Lucius Licinius (106-57), ki je tudi na zunaj posnemal njihov način življenja. Kot rimski vojskovodja je premagal pontskega kralja Mitrada VI. (74-64), bil nato pro- konzul v Ciliciji, leta 66 pa zapustil aktivno politiko in se umaknil v zasebnost. Iz Ponta je kot vojni plen prinesel s seboj knjižnico pontskega kralja in jo namestil v svoji vili pri Tusculu jugovzhodno od Rima. Pozneje jo je dopolnjeval z nakupi. Pomembno pa je, daje omogočil uporabo svoje knjižnice vsem, ki jih je zanimala grška kultura. Po Ciceronovem pričevanju so bila v Lucullussovi knjižnici predvsem pravna dela. Po Lucullusovi smrti je knjižnico podedoval njegov, takrat še mladoletni sin, ki seje leta 44 pridružil Cezarjevim morilcem ter kmalu zatem tudi sam umrl. Po njegovi smrti se je sled za Lucullusovo knjižnico izgubila. Pomembno knjižnico si je ustvaril veliki rimski državnik, pisatelj in govornik Marcus Tullius Cicero (106^13). Cicero je izobrazbo prejel v Grčiji. V politiki si je prizadeval za ravnovesje med sprtimi političnimi skupinami. Leta 63 je postal konzul, po umoru Cezarja leta 44 seje proti Antoniju boril za svobodo republike, zato gaje dal ta leta 43 pred Kr. umoriti. S svojimi držav¬ niškimi in filozofskimi govori in spisi je pomembno oblikoval latinski knjižni jezik. Cicero je bil velik mislec (Omejitve dobrega in zla), politik (O republiki) in govornik (Spis o govorništvu). Knjižnico si je ustvaril z nakupi. Svojega Prijatelja, rimskega založnika in knjigarnarja Pomponiia Attica (109-32), ki se je proslavil kot izdajatelj knjig v latinščini in grščini, je prosil, da je zanj nabavljal knjige. Če kakšne knjige ni bilo mogoče kupiti, je Atticus za svojega Prijatelja oskrbel prepis, in kadar je bil Cicero v finančni stiski, tudi počakal s plačilom. Kako zelo je Atticus cenil Ciceronovo prijateljstvo, dokazuje tudi 58 BIBLIOTHECARIA14 to, daje Ciceru posvetil kar dve svoji knjigi, De amicitia (O prijateljstvu) in De senectute (O starosti). Papirius Paestus . prav tako velik Cicerov prijatelj, pa je Ciceru daroval knjižno zbirko svojega pokojnega brata. Cicero je svojo knjižnico hranil v svoji palači na Palatinu, del knjig pa tudi v svojih letnih rezidencah na deželi. Leta 58 je bil Cicero izgnan iz Rima in njegovo premoženje zaplenjeno. Njegovi prijatelji so mu skušali rešiti kar največ knjig. Ko seje naslednje leto vrnil iz izgnanstva, je večinoma bival v Anciju ob morju južno od Rima, kjer sije na novo uredil knjižnico. Del svoje knjižnice pa je prenesel v obnovljeno vilo na Tusculu. Zasebne knjižnice so imeli tudi nekateri drugi Ciceronovi bogati so¬ dobniki, med njimi že omenjeni Ciceronov prijatelj Pomponius Atticus, kije svoj priimek Atticus prejel prav zaradi oboževanja grške kulture in grške literature. Ciceronov brat Ouintus Cicero . ki je bil poročen z Attikovo sestro Pomponijo, je imel toliko knjig, daje imel zaposlenega knjižničaija, ki mu jih je urejal. Največji znanstvenik in najplodovitejši pisatelj antičnega Rima je bil Marcus Terencius Varron (116-27). Odlikoval se je predvsem kot poligraf in zgodovinar. Bilje tribun in legat v Španiji. Po vrnitvi iz Španije mu je Cezar zaupal organizacijo javnih knjižnic. Veljal je za enega najbolj izobraženih Rim¬ ljanov. Pisal je satire, tragedije, lingvistična dela, dela s področja geografije in celo astronomije. Nastajala so na podlagi njegove bogate knjižnice. Zgled Cicera in njegovih prijateljev je vspodbujal tudi druge bogate izobražence tega časa, da so si doma uredili knjižnice. Med njimi so se seveda našli tudi taki, ki so sijih uredili zaradi »mode«. Iz takih seje leta 60 norčeval znani rimski filozof in vzgojitelj cesarja Nerona Seneka mlajši (4 pr.Kr.-65 po Kr.) češ da v svojem življenju niso prebrali niti naslovov knjig, kijih hranijo v svojih knjižnicah. Nekaj dragocenih napotkov, kako si urediti knjižnico, je napisal znani stavbenik in inženir Vitruvius Pollio . kije leta 25 pred Kr. posvetil svoje veliko delo o arhitekturi cesarju Avgustu. To njegovo delo so zelo upošte¬ vali še v srednjem veku. Poročila o zasebnih knjižnicah imamo tudi za rimskega pisatelja Aula Persiusa (34 - 62 po Kr.). Njegovo naj znamenitejše delo so Satire, v katerih je bičal moralo svojega časa. Bilje rektor gramatične šole, kateri je zapustil svojo knjižnico. Knjižnico je imel tudi rimski pesnik Silius Italicus (26-101), kije bil velik oboževalec rimske klasike, po svoji filozofski usmerjenosti pa stoik. Njegova najbolj znana epska pesnitev je Punica, dolga 12.000 verzov; v njej je opisal punske vojne. Prostor za knjižnico so arheologi našli tudi v znameniti Neronovi zlati hiši na rimskem griču Celiju, ter v raznih hišah na Eskvilinu, v Ostiji in v Anciju. FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 59 8.3.2 Javne knjižnice Prvi, ki je načrtoval ustanovitev javne knjižnice v Rimu, je bil Julius Gams Caesar (100-44 pred Kr.). Bilje izjemno ambiciozen, vendar tudi človek izrednih vojaških sposobnosti. Vojaško kariero je začel kot pretor v Španiji, nato je postal rimski konzul. V Egiptu je pomagal na prestol Kleopatri. Izvedel je reformo rimske države, bil je odličen pisatelj (De bello Galico, De bello civile ) in velik mislec (De analogia). Kot rimski konzul je načrtoval usta¬ novitev javnih knjižnic, da bi tako vsem Rimljanom omogočil dostop do izo¬ brazbe in za to nalogo izbral že omenjenega priznanega rimskega učenjaka Marka Terenciia Varrona . Varron je svoje načrte objavil v knjigi De biblio- thecis v treh zvezkih. Zaradi prezgodnje smrti Cezar tega svojega načrta ni mogel uresničiti. Njegovo zamisel je začel uresničevati njegov prijatelj Caius Asinius Pollio (76 pred Kr. - 5 po Kr.). Tudi on je začel svojo kariero kot protektor v Španiji in v celoti podpiral Cezaijevo politiko. Ob nastopu Avgusta seje umaknil iz politike. Ko si je s plenom iz ilirske vojne leta 39 zagotovil potrebna sredstva, je poleg rimskega foruma uredil knjižnico , kije imela dva oddelka, grškega in latinskega. Knjižnico je polepšal s slikami najslavnejših pisateljev in pesnikov, med njimi tudi s sliko takrat še živečega Terencija Varrona. Drugi veliki ustanovitelj javnih knjižnic v Rimu je bil cesar Avgust (63 pred Kr., cesar 27 pred Kr - 14 po Kr.) s polnim imenom Caius Julius Octavius. Bilje Cezarjev posinovljenec. Izvedel je reformo uprave in davčne politike, vodil načrtno demografsko politiko, obnovil senat ter zagotovil Rimu daljše obdobje miru. Z njim se začenja obdobje rimskih cesarjev. Avgust je leta 28 pred Kr. v neposredni bližini svoje palače postavil razkošen Apolonov tempel, ki mu je pridružil knjižnico. Knjižnica je po vzoru Pollijeve imela dva oddelka, latinskega in grškega. Ker je bila na Palatinu, se je je prijelo ime Palatina in je bila skoraj 400 let ena pomembnejših knjižnic v starem Rimu. Zdi se, daje Avgust želel nadaljevati aleksandrijsko tradicijo Serapiona, kije bil priključen Serapisovemu templju. Prvi vodja knjižnice je bil gramatik Popeo Macro, ki je po vzoru aleksandrijskega Museiona zbiral za palatinsko knjižnico staro latinsko in grško slovstvo. Njegov naslednik Caius Julius Igino pa se je preusmeril na zbiranje pravne literature. Knjižnica je po vsej verjetnosti zgorela v požaru, ki ga je leta 64 zanetil cesar Neron (54-69). Obnovil jo je cesar Domicijan. Veliko škodo je utrpela tudi v požarih leta 191 in 363, zatem pa je zanjo izginila sleherna sled. Nekaj let za Palatinsko je Avgust poleg Marcellovega gledališča usta¬ novil knjižnico pri templju Jupitra in Junone in jo poimenoval po svoji sestri Oktavij i Bibliotheca Octaviae. Tudi ta knjižnica je bila dvojna, latinska in grška. Leta 80 v času cesarja Tita (79-81) jo je uničil požar, vendar jo je Titov brat in 60 BIBLIOTHECARIA 14 naslednik Domicijan (81-96) obnovil. Domicijan je poslal svoje pisarje celo v Aleksandrijo, da so prepisovali manjkajoče rokopise za rimsko knjižnico. Avgustov posinovljenec Tiberij (14-37) je obranil severne meje cesar¬ stva pred Gemiani. Veljal je za strogega in odločnega, vendar modrega vladarja. Saniral je finance rimskih provinc. Na Palatinu je skupaj s svojo ženo Livijo dal postaviti tempelj v čast očimu Avgustu in mu pridružil dvojno knjižnico. Nekateri zgodovinarji menijo, daje imel Tiberij knjižnico tudi v svoji palači na Palatinu, vendar so pričevanja premalo jasna, da bi jo mogli zanesljivo opredeliti. Cesar Vespazijan (69-79) je kot izjemen vojskovodja služboval v Galiji, Britaniji in Judeji, kjer so ga rimske legije leta 69 oklicale za cesarja. Preuredil je finančno politiko v državi in obnovil sodelovanje s senatom. Za sovladarja je pritegnil sina Tita. V Rimu je dal leta 75 po Kr. zgraditi tempelj v čast boginji miru - Templumpaci.s inji pridružil knjižnico. Pisatelj Plinij prišteva ta tempelj s knjižnico med tri najlepše zgradbe Rima. Še sto let pozneje poroča latinski pisatelj afriškega rodu Aulis Gellius (2. stol. po Kr.) v svoji knjigi Noctes Atticae - Atiške noči, daje v Knjižnici ob templju miru našel redke spise starih rimskih pisateljev. Cesar Trajan (98-117) seje proslavil kot odličen vojskovodja (utrdil je vzhodne meje rimskega cesarstva) in vladar. Poskrbel je predvsem za vzdrže¬ vanje revnih in nižjih slojev prebivalstva injim zmanjšal davke. Razširil je rim¬ ski forum, ki nosi tudi njegovo ime ( Forum Traianum). Na njem je med dra¬ gim zgradil knjižnico, ki seje v času njegovega naslednika Hadrijana (117-138) preimenovala v Bibliotheca Ulpia. Ob njej je dal Hadrijan zgraditi tempelj, posvečen svojemu predniku. Ta knjižnica je hranila redkosti iz antične dobe in je vse do 5. stol. veljala za najpomembnejšo rimsko knjižnico. Zadnjo znano javno knjižnico je pri Panteonu ustanovil cesar Septimii Sever (193-211). Zanimivo je, daje za knjižničarja nastavil krščanskega učen¬ jaka Julija Afričana. Septimij Severje bil doma iz Edese ob Zgornjem Evfratu. Kot cesarje vrnil senatu njegovo vlogo v politiki in odvzel prevelike pristojnosti vojski. Prenovil je sodišča in izboljšal upravo provinc. Bilje pravi predstavnik sinkretizma. Knjižnica pri Panteonu je tako postala prva rimska javna knjižnica, ki je v svoje zbirke sprejela tudi vzhodno, predvsem krščansko in judovsko versko literaturo. Iz dobe cesarja Konstantina (306-337) seje ohranil opis rimskih mestnih četrti, ki v Rimu našteva 28 javnih knjižnic . Te so bile večinoma ob templjih, ob kopališčih (Trajanove, Karakalove, Dioklecijanove »terme«) in deloma v cesarskih palačah (Neronova zlata hiša na Celiju, Hadrijanova vila v Tivoliju). Vse so imele dva oddelka, latinskega in grškega. Vendar je v tem času že začelo pojemati zanimanje zanje. Rimski zgodovinar Ammianus Marcellinus iz Anti¬ ohije (4. stol. po Kr.) namreč v svojem znamenitem delu Rerum gestarum libri XXXI. toži, da so rimske knjižnice zaprte kot grobovi. FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 61 Rimske javne knjižnice so služile za zgled podobnim ustanovam tudi drugod po cesarstvu. V Italiji : Iz korespondence med Plinijem mlajšim in Pom- peom Satuminom poznamo nekatere podrobnosti o knjižnici, ki jo je Plinij daroval svojemu rodnemu mestu Como . Plinij mlajši je bil skupaj s Trajanom konzul. Ko je Trajan leta 98 postal cesarje poslal svojega prijatelja za prefekta v Bitinijo. Med njima seje ohranila bogata koresponenca (10 zvezkov), posebej dragocena pa so njegova pisma o kristjanih, ki med drugim na svojevrsten način razkrivajo rimsko sodno prakso. Svojo knjižnico je Plinij daroval Comu pred odhodom v Bitinijo. V Italiji so izpričane knjižnice še v Milanu, Sasa Aumnchi, Bolseni, Tortoni, Tivoliju in Pompejih. V Mali Azili poznamo knjiž¬ nice iz cesarske dobe v mestih Halikamas, Efez, Milasa, Prusa, Smirna in Per- gamo, v Afriki pa v Kartagini in Timgadiju. V rimski koloniji Nova Kartagina so francoski arheologi odkrili arheo¬ loške ostanke mesta Thamugadi (današnji Timgad). Nastalo je v času cesarja Trajana kot kolonija rimskih veteranov. Razvilo se je v pomembno kulturno središče. Med ruševinami so arheologi našli tudi poslopje knjižnice. Domnevo je potrdila že sama arhitektura poslopja, dokončno pa najdeni napis, v katerem je rečeno, da je neki M. Julius Rogatianus svojemu rojstnemu mestu volil 400.000 sestercev, s katerimi so postavili to knjižnico. V nasprotju z drugimi rimskimi javnimi knjižnicami je bila ta samo latinska . 62 BIBLIOTHECARIA14 Na podlagi zapisov, ki so nam jih ohranili latinski pisatelji cesarske dobe, je razvidno, da so rimske javne knjižnice in zelo verjetno tudi privatne imele svoje kataloge. Katalogi so bili urejeni po vzoru Aleksandrijske knjižnice, v kateri so bili avtorji razdeljeni po vsebini in znotraj vsake skupine po abeced¬ nem redu. Zaton rimskih javnih knjižnic sovpada z zatonom zahodnorimskega cesarstva. 8.3.3 Krščanske knjižnice Krščanstvo se je v rimskem cesarstvu začelo širiti kmalu po letu 30 (datum Jezusovega križanja naj bi bil po izračunih večine strokovnjakov 7. aprila leta 30, po izračunih nekaterih drugih strokovnjakov pa leta 33). Širilo seje najprej v sredozemskem bazenu. V Rimu je bila krščanska skupnost usta¬ novljena leta 50. Do prvih napetosti med Judi in kristjani je prišlo že v Jeru¬ zalemu kmalu po Jezusovi smrti. Neron pa je ob nevarnosti upora, ko je dal leta 64 zažgati Rim, za ta požig obtožil kristjane in s tem sprožil 250 let trajajoče obdobje preganjanj, v katerem so bili kristjani v rimskem cesarstvu pravno nezaščiteni in vedno znova izpostavljeni krvavemu nasilju. V zgodovini rimskega cesarstva razlikujemo v odnosu do kristjanov dve obdobji. Prvo obdobje je obdobje preganjanja kristjanov, ki gaje začel Neron leta 64 in je s presledki trajalo do velikega preganjanja cesarja Dioklecijana (303-305, oziroma do 313). Najbolj krvava preganjanja v tem obdobju so bila: Neronovo leta 64, Domicijanovo v letih 81-96, Trajanovo 98-117, Decijevo 250-251, Valerijanovo 257-258 in Dioklecijanovo 303-313. Drugo obdobje seje začelo s Konstantinom Velikim (306-337) in je trajalo do propada zahodnorimskega cesarstva leta 476. Leta 311 je Galerij izdal tolerančni patent, leta 313 pa je Konstantin z Milanskim ediktom pravno izenačil krščanstvo z drugimi veroizpovedmi v rimskem cesarstvu. Od leta 325 je bila Cerkev vedno tesneje pritegnjena v Konstantinovo državno politiko. Cesar Teodozij je leta 380 priznal krščanstvo za edino religijo v cesarstvu, leta 391 prepovedal poganske kulte. Pri posameznih krščanskih občinah so od samega začetka nastajale knjižnice. V njih so hranili bogoslužne in svetopisemske knjige, sklepe ško¬ fijskih sinod, dejanja mučencev, sezname škofov, sezname revežev in sčasoma tudi teološke razprave. Te prve krščanske knjižnice so bile v veliki meri uničene v času preganjanja cesarja Dioklecijana. Kot politik in državnik je bil Diokle : ciian (284-305) izjemen organizator. Sam ni nasprotoval krščanstvu, saj sta bili celo njegova žena in hči kristjanki. Za preganjanje kristjanov gaje z zvijačo in vrsto podtikanj pregovoril njegov cezar Hierakles Galerij, državni namestnik v Bitiniji, kije bil dejanski idejni vodja preganjanj. Galerij sije postavil za cilj FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 63 popolno uničenje krščanstva. Dal je podreti vse krščanske cerkve in sežgati vse krščanske knjige. V tem času je bila uničena večina krščanskega slovstva. Le izjemoma seje nekaterim škofom posrečilo rešiti posamezne knjige. Iz prve dobe krščanstva so nam ohranjeni podatki predvsem za štiri pomembna krščanska središča, Aleksandrijo, Cezarejo, Jeruzalem in Rim. Aleksandrija (Egipt); V Aleksandriji seje v zadnjih desetletjih 2. stol. razvila znamenita katehetska šola, imenovana Didascaleion. Izhajala je iz stare aleksandrijske tradicije, le da je namesto grške gojila krščansko filozofijo. Največja predstavnika te šole sta bila Klemen in Origen. Klemen (okrog 150 do okrog 215 ), po rodu iz Aten, je izhajal iz pre¬ pričanja, daje krščanski nauk dopolnitev grške filozofije. Bilje izjemen pe¬ dagog. Bil je prvi krščanski teolog, ki je položil temelje krščanski kulturi in krščanskemu humanizmu. Origen ( 185 - 254 ) pa velja za največjega učenjaka in najplodovitejšega pisca zgodnje Cerkve. Rodil seje v krščanski družini v Aleksandriji. Postal je učitelj in nato vodja katehetske šole v rojstnem mestu, vendar se je moral zaradi spora s škofom Demetrijem preseliti v Cezarejo v Palestini. Šola v Aleksandriji je imela po pričevanju cerkvenega zgodovinarja Evzebija bogato knjižnico, ki seje zgledovala po helenističnem Museionu. Cezareja (Mala Azija); Pomen Cesareje seje dvignil, ko seje tja preselil Origen. Na prigovarjanje svojega učenca Ambroža je v Cezareji ustanovil šolo, skriptorij in knjižnico. Ambrož je Origenovo delo finančno podprl in mu omo¬ gočil, daje zaposlil sedem pisarjev, ki so pisali po njegovem nareku. Origen je bil izredno ploden duhovni pisatelj, kritik in biblicist. Njegovo delo O principih je prvi poskus teološke sistematike. Na filozofskem področju je skušal spraviti Platonovo grško filozofijo s krščansko. Preoblikoval je študij Svetega pisma in veliko pozornost namenil njegovi razlagi. Ta je po njegovem alegorična, moralna in literarna. Njegovo naj večje delo s področja tekstne kritike je izdaja Svetega pisma stare zaveze, imenovana Hexapla . Ime je dobila zato, ker je Origen v šestih stolpcih med seboj primerjal hebrejsko besedilo Stare zaveze, njen grški prepis, grške prevode Aquile,‘ Symachusa 2 in Theodotiona 3 ter Septu- aginto. 4 Obsežno znanje, ki ga je pokazal Origen pri pisanju svojih del, in različne teme, ki se jih je loteval, predpostavljajo izjemno knjižnico, ki jo je imela šola v Cezareji. Največ podatkov o njej nam je ohranil Evzebii iz Cezareje (260-339), tudi sam velik učenjak, razlagalec svetega pisma, apologet, cerkveni Jud iz Ponta, bival v Rimu, sodobnik apostola Pavla. Postal kristjan. Samarijan, v drugi polovici 2. stol. prevedel Staro zavezo v grščino. Svobodnejši prevod. Judovski prozelit iz Efeza. V 2. stol. revidiral Septuaginto na podlagi hebrejskega izvirnika. luie po legendi, da je 72 Judov v 72 dneh prevedlo Staro zavezo v grščino. Prevod je nastal v Aleksandiriji okrog leta 150 pred Kristusom. 64 BIBLIOTHECARIA14 zgodovinar in od leta 313 škof v Cezareji. Bil je tesno povezan s cesarjem Konstantinom. Med njegovimi zgodovinskimi spisi sta pomembni predvem Kronike , kije poskus kronologije zgodovine najpomembnejših narodov antike in Zgodovina Cerkve . Slednja je dragocena predvsem zaradi tega, ker je poleg zgodovinskega orisa Cerkve v svoj tekst vnesel obsežne odlome iz del starokrš¬ čanskih pisateljev, ki v originalu danes veljajo za izgubljene. Iz Evzebijeve zgodovine Cerkve zvemo, daje Origenovo delo v Cezareji nadaljeval Panfilij . po rodu iz Bejruta, ki seje najprej šolal pri Origenu v Aleksandriji in potem z njim prišel v Cezarejo. Umrl je mučeniške smrti v času preganjanja cesarja Maksimina Daj a leta 309. Pamfilij je Origenovo delo nadaljeval na dveh ravneh. Eno njegovih prvih dejanj je bilo obnoviti teološko in filozofsko šolo svojega učitelja. Nato pa je zbral in uredil obsežno Origenovo literarno delo. Po zgledu Ptolomejcev iz helenistične Aleksandrije je iskal »po vsem svetu večne spomenike duha«, da bi obogatil knjižnico v Cezareji. Izidor Seviljski navaja, da je knjižnica štela 30.000 zvezkov. Nedvomno je veliko rokopisov nastalo tudi v cezarejskem skriptoriju, ki gaje Panfilij prav tako reorganiziral. Iz Evzebijevega življenjepisa Panfilija zvemo, da so bili v knjižnici zastopani krščanski, grški in judovski avtorji ter grški in latinski klasiki. Panfilijev življenjepis spominja na Pinakes, ki jih je za aleksandrijsko knjižnico napisal Kalimah, le da po svoji strukturi bolj spominja na biobibliografski katalog. Leta 212 j e j eruzalemski škof Aleksander ustanovil krščansko študij sko knjižnico v Jeruzalemu . Pobudo zanjo je verjetno dobil v pri znameniti aleksan¬ drijski katehetski šoli. Knjižnica je ena redkih, ki je ušla Dioklecijanovemu preganjanju. Škof Evzebij namreč poroča, da jo je uporabljal, ko je pisal svojo cerkveno zgodovino. Iz številnih Evzebijevih navedkov v njej lahko sklepamo na izjemno knjižno bogastvo te knjižnice. Podobna knjižnica je izpričana tudi v Rimu, čeprav zanjo nimamo tako podrobnih podatkov, kot za knjižnice na vzhodu. Poleg šolskih knjižnic so imeli zasebne knjižnice predvsem veliki teologi in teološki pisatelji tedanjega časa. Vseh seveda ni mogoče našteti. Med njimi po svojem knjižnem opusu in po svoji življenjski usodi nedvomno izstopa Quintus Septimus Flores Terturlijan (160-225), prvi pomembnejši avtor, kije pisal v latinščini. Večino življenja je preživel v Kartagini, prestolnici rimske province v Afriki. Deležen je bil značilne izobrazbe poznega drugega stoletja, dela, ki so ohranjena, pa je napisal v letih 196 in 212. V svojih spisih seje ukvarjal s tremi poglavitnimi vprašanji: z odnosom krščanstva do rimske države in družbe, z obrambo pravega nauka pred krivo vero in z moralnim vedenjem kristjanov. Spričo svojih strogih moralnih nazorov seje okoli leta 207 pridružil montanistom. Montanisti so vse kristjane pozivali k strogi askezi. V prid telesne čistosti naj bi opustili zakonske zveze, se večkrat postili in uživali presno hrano. FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 65 Bili so sicer fanatiki, ne pa tudi krivoverci. Tertulijanova največja mojstrovina je Apologija , v kateri je predstavil temeljne prvine krščanstva in njegovo vzvišenost nad poganstvom. V času notranjih sporov, ki so pretresali Cerkev v severni Afriki, je napisal delo Izločitev krivovercev , v katerem poudarja, daje pravilen nauk tisti, ki temelji na Svetem pismu. V tem delu je med drugim zapisal tisti, tolikokrat navedeni stavek Čredo quia absurdum. Novo obdobje v zgodovini krščanstva seje začelo z Milanskim ediktom , s katerim je Konstantin Veliki leta 313 krščanstvo pravno izenačil z drugimi veroizpovedmi v rimskem cesarstvu. To je pomenilo, da biti kristjan na ozemlju cesarstva ni bilo več kaznivo. Kristjani so smeli svobodno nastopati v javnosti in graditi svoje bogoslužne prostore. Ena velikih skrbi krščanskih skupnosti po Milanskem ediktu je bila obnoviti knjige , ki sojih izgubili v času preganjanj. V tem prizadevanju so našli pomembno oporo pri cesarju Konstantinu Velikem (274, cesar 324-337). Ko se je leta 330 preselil v Carigrad, je vsem cerkvam nove prestolnice daroval 50 dragoceno opremljenih biblij, ki so jih izdelali pod Evzebijevim vodstvom in nadzorom. Konstantinov sin Konstans, ki je po delitvi države leta 337 vladal zahodnemu delu cesarstva, pa je za potrebe rimskih cerkva biblije kupoval v Aleksandriji. O obnovi cerkvenih knjižnic v 4. stol. imamo ohranjenih veliko priče¬ vanj. V Rimu je papež Damaz I. (366-384) obnovil knjižnico pri cerkvi sv. Lovrenca. Poročilo pravi, da je papež svetišču priključil posebno stavbo, imenovano Archivum. Z besedo archivum so v tem času Rimljani označevali tako arhiv kot knjižnico. Papež Damaz je nedvomno ena velikih osebnosti antičnega krščanstva. Zelo sije prizadeval za edinost med vzhodno in zahodno Cerkvijo. Bil je v tesnih stikih z velikimi teologi, misleci in škofi vzhodne Cerkve: sv. Bazilijem (329-379), sv. Gregorjem Nacijanškim (329-390) in sv. Gregorjem Niškim (335-394). Za vse štiri krščanske učenjake 4. stol. so izpričane tudi zasebne knjižnice. Je pa prav v času papeža Damaza prišlo do napetosti med vzhodom in zahodom. Vzhodnorimski cesar Teodozij I. (346- 395, cesar 379) je v soglasju z zahodnorimskim cesarjem Gracijanom (375— 383) 28. februarja 380 izdal odlok, s katerimje krščanstvo razglasil za državno vero. Se več, v zakonu je izrecno rečeno, daje katoličan tisti, ki se drži cesar¬ jevega zakona, vsi drugi ljudje pa veljajo za »krivoverce in neumne«. Papež Damaz se je takšnemu nasilnemu vključevanju vere v državnopravne norme uprl. Do danes pa seje ohranil knjižni fond papeške knjižnice pri sv. Lovrencu zunaj mestnega obzidja iz časa papeža Hilarija (461-468). Liber pontificalis Piše o njem, da si je po vandalskem ropanju leta 455 veliko prizadeval za obnovo mesta in njenih kulturnih zakladov. Med številnimi krščanskimi učenjaki antične Cerkve, ki so svoje življen¬ je posvetili knjigi in si tudi ustvarili pomembno zasebno knjižnico, velja posebno mesto cerkvenemu učitelju Hieronimu (340-419). Sam o sebi pravi, daje »Dal- 66 BIBLIOTHECARIA 14 matinec« iz Stridona. Strokovnjaki skušajo že stoletja ugotoviti, kje leži Stridon. So si pa vedno bolj edini, da ni bil rojen v današnji Dalmaciji, ampak na ozemlju oglejskega patriarhata. Različne teorije posameznih avtorjev o tej temi je zbral profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani Rafko Valenčič. Ob natančnem branju Hieronimovih pisem redovni skupnosti v Emoni je bil npr. naš klasični fdolog Otmar Čmilogar (1931-99) prepričan, da se Hieronimov opis njegovega rojst¬ nega kraja v celoti ujema s položajem mesta Starod pri Podgradu. Danes je v tem kraju starodavna cerkev sv. Hieronima. Hieronim je bil vodilni svetopisemski strokovnjak svojega časa. V Rimu je študiral klasične predmete, nato je potoval po Galiji in se končno pridružil asketski skupnosti v Ogleju. Po krajšem bivanju v Antiohiji se je umaknil v sirsko puščavo jugovzhodno od Antiohije, kjer seje naučil hebrejščine in začel prepisovati Sveto pismo. Leta 380 ga srečamo v Carigradu, kjer je študiral teologijo. Po vrnitvi v Rim, mu je papež Damaz naročil, naj Sveto pismo na novo prevede v latinščino. Po papeževi smrti je Hieronim zopet obiskal Anti¬ ohijo in Egipt ter se končno ustalil v Betlehemu. Hieronim je najprej Sveto pismo prevedel iz grškega teksta Septuaginte. Ko je prišel do spoznanja, da bi moral za podlago svojega prevoda vzeti hebrejski izvirnik, gaje predelal na podlagi izvirnika. Tako je nastala znamenita Vulgata (ljudska izdaja), kije bila v Katoliški cerkvi uradno svetopisemsko besedilo praktično vse do drugega vatikanskega koncila (1962-65). Hieronimov knjižni opus je izreden. Knjižnica bi bila spoštovanja vredna že, če bi imela samo tista dela, ki jih je Hieronim prevedel v grščino. Za knjižnico samostana v Betlehemu, kjer je bival, je Hieronim nabavil prepis Origenove Hexaple, prizadeval pa si je zbrati tudi vsa druga Origenova dela. Velik del knjižnice je bil uničen, ko so leta 416 pelagijanci (krščanska krivoverska ločina) napadli samostan in ga zažgali. Med velikimi učenjaki antične Cerkve moramo omeniti tudi sv. Avguš¬ tina (354-430). Bilje sin poganskega očeta in krščanske matere Monike, ki ga je želela krščansko vzgojiti. Vendar je bil vpliv očeta in okolice premočan. Cas njegovega študija v Kartagini in pozneje v Milanu, kjer je nato postal učitelj retorike, je bil čas razdvojenosti in iskanja resnice. Ob poslušanju govorov mi¬ lanskega nadškofa Ambroža seje leta 387 spreobrnil in bil leta 395 še kot laik izvoljen za škofa v mestu Hippo. Avguštin je bil eden najpomembnejših mislecev svojega časa neoplatonske smeri. Pod vtisom dogodkov, ko so zahodni Goti leta 410 zavzeli Rim, j e nastalo nj egovo znamenito delo De civitate Dei, kije odločilno vplivalo na srednjeveško pojmovanje države. Napisal je vrsto teoloških del, v katerih seje dotaknil vseh pomembnih vprašanj krščanskega verovanja. Njegov spis z naslovom Izpovedi je svojevrstno literarno delo, kije vse do danes ohranilo svoje občečloveško vrednost (Jakob Šolar). Velja za eno naj večjih in najbolj svojevrstnih literarnih umetnin pozne rimske književnosti. FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 67 Izpovedi sestavlja trinajst knjig - mi bi danes rekli trinajst poglavij: prvih deset je avtobiografskih, v zadnjih treh knjigah pa Avguštin razlaga zgo¬ dovino stvarjenja v obliki mogočnega slavospeva Bogu. Ta del je najbolj filo¬ zofsko poglobljen. V njem se pisatelj pokaže kot kritičen duh, ki je vedno iskreno iskal resnico. Avguštin nenehno poudarja, da »človek nima drugega namena, kakor da išče resnico do kar največje popolnosti.« V antični dobi krščanstva so poleg zasebnih knjižnic večje knjižnice nastajale predvsem pri samostanih in škofijskih cerkvah. Na vzhodu so nekateri samostani del teh prvotnih knjižnih zakladov ohranili vse do današnjega dne, npr. koptski Beli samostan v Egiptu. V tem pogledu so odločilno vlogo odigrala redovna pravila, ki jih je v prvi polovici 4. stol. napisal sv. Pahomij (290-346) za puščavniške skupnosti v puščavi blizu Teb v Egiptu. Zaradi tega velja Pahomij za začetnika krščanskega redovništva. V pravilih je posebej izpostavil skrb za samostansko knjižnico. Sv. Hieronim pa je svojim redovnikom naložil dolžnost »pisati knjige in z delom svojih rok pripravljati hrano za duše.« SREDNJI VEK Literatura Zgodnjekrščanska latinska poezija (Zbirka svetovni klasiki, 46), Ljubljana, Mihelač, 1997 (prevedel Miran Špelič OFM). Srednjeveški cvetnik. Latinska lirika srednjega veka, Ljubljana, SM, 2000 (izbral in prevedel Primož Simoniti). Opredelitev obdobja Zgodovinarji si niso povsem edini, kdaj se je začel srednji vek. Za nobeno obdobje v zgodovini ne moremo navesti natančnega datuma, kdaj seje začelo novo obdobje. Gre za prehod, ki je vedno trajal daljše »prehodno ob¬ dobje«. Odvisno od namena, ki ga imamo pri opredelitvi tega prehoda, navad¬ no navajamo za začetek novega obdobja različne datume: 330 prenos sedeža rimskega cesarstva v Carigrad (Konstantinopolis), 375 začetek preseljevanja narodov, 395 trajna delitev rimskega imperija na vzhodno in zahodno rimsko cesarstvo, 476 propad zahodnorimskega cesarstva. Splošno pa iz pedagoških razlogov štejemo srednji vek za obdobje, ki traja od preseljevanja narodov v 4. stol. do Kolumbovega odkritja Amerike leta 1492. Seveda velja tudi za konec srednjega veka prehodno obdobje, ki ga zazamujejo različni dogodki. Na področju kulturne zgodovine metodično delimo srednji vek na tri obdobja. Zgodnji srednji vek: od propada zahodnorimskega cesarstva leta 47 6 do maziljenja frankovskega kralja Karla Velikega za zahodnorimskega cesarja leta 800 . Visoki srednji vek: od kronanja Karla Velikega za cesarja do zatona univerzalne monarhije s smrtjo cesarja Friderika II. leta 1250 . Pozni srednji vek: od zatona univerzalne monarhije do izuma umetnosti tiska s premičnimi črkami (Gutenbergova Biblija leta 1455 ). Na način srednjeveškega življenja je seveda vplivala krščanska an tika, zato smo njej tudi posvetili nekoliko več pozornosti. Vplivi antike se v srednjem FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 69 veku začenjajo mešati z vplivi germanskega načina razmišljanja in življenja. Odločilnega pomena za izoblikovanje zahodnega srednjeveškega sveta je bila frankovska država. Pod Karlom Velikim (768-814) je obsegala vse krščansko ozemlje zahodne in srednje Evrope, vključno z ozemljem današnje Republike Slovenije. Izjema so bili Britanski otoki. Zavezništvo s papeštvom je prineslo Karolingom, ki so segli po frankovski kraljevi kroni, cerkveno oporo. Hkrati seje povečal vpliv rimskega škofa, ki gaje zahodno krščansko občestvo priznalo za vrhovno duhovno oblast. Seveda je bilo cesarstvo preveliko in preredko naseljeno, da bi se lahko ubranilo zunanjih napadalcev. Zato seje frankovska država kmalu razdelila na zahodno (Francija) in vzhodnofrankovsko državo (nemško kraljestvo). Vzhodnofrankovski oziroma nemški vladarji so z nemškim kraljem Otonom I. Velikim (912-973) obnovili zavezništvo s papeštvom in leta 962 od papeža dosegli priznanje cesarskega naslova. Glavne značilnosti srednjega veka 1. Izredna sugestivna moč veroizpovedno enotne rimskokatoliške Cerkve. Zato vidijo nekateri šele v reformaciji, ki je to enotnost razbila, pravi konec srednjega veka. 2. Zgodni srednji vek je v znamenju meništva. Na zahodu so v srednjem veku nastale mogočne benediktinske opatije, ki so bile žarišča verskega, kulturnega, gospodarskega in socialnega življenja. V visokem srednjem veku pa je prišlo do bistvenega premika tako v družbenem (širitev mest) kot redovnem življenju (nastanek t.i. uboštvenih redov, ki se selijo z dežele v mesto). 3. S to spremembo je bil povezan tudi dominanten položaj Cerkve in papeštva v srednjeveški družbi. V visokem srednjem veku je nastala teorija, daje duhovna oblast nad svetno, daje papež nad cesarjem (teorija o dveh mečih). 4- Osrednja točka miselnosti srednjeveškega človeka je bila misel na onstranstvo, na posmrtno življenje. Potrjevale sojo velike naravne ne¬ sreče, kužne bolezni in vojne, pred katerimi je človek nemočen. Nemoč srednjeveškega človeka je prihajala do izraza v dveh nasprotujočih si skrajnostih : na eni strani v pretiranem uživaštvu brez zavor (Boccacio), na drugi pa v pretirani pobožnosti, askezi in trpinčenju samega sebe (bičarji). ^ • Obnovitev in nadalj evanj e borbe med vzhodnim in zahodnim kulturnim krogom, kije dosegla vrh v križarskih vojnah. 6- Vstop novih narodov (Germani, Slovani) v zahodni kulturni krog. ^ Nastanek in razvoj specifičnega srednjeveškega gospodarskega reda, ki ga označujemo s pojmom fevdalni sistem. 70 BIBLIOTHECARIA14 8. V visokem srednjem veku so se v večjem obsegu razvila mesta, ki so privedla do nove diferenciacije družbe. 9. Vzporedno z nastankom in razvojem mest je prišlo do oblikovanja intelektualne elite, ki jo je omogočil nastanek univerz. 10. Pozni srednji vek pa je že v znamenju humanizma in renesanse, ki vedno močneje izžarevata v novi vek. t* 9.0 ZGODNJI SREDNJI VEK (475-800) Značilno za to obdobje je prepričanje, da obstaja samo ena oblast, ki izhaja iz vseobsegajoče vesoljne Cerkve. Ta oblast prihaja do izraza v obliki svetne in duhovne oblasti, ki se med seboj podpirata in imata skupni »politično religiozni cilj«. Po tej miselnosti papež kot vrhovni nosilec duhovne oblasti lahko posega na svetno področje. Enako ima svetni vladar pravico in celo dolž- 72 BIBLIOTHECARIA 14 nost delati za blagor vesoljne Cerkve. To dvojnost svetnega vladarja so izrazili z obredom maziljenja kralja. Maziljenje, ki so ga enačili s cerkvenim zakra¬ mentom, je kralja povezalo s Kristusom kot glavo Cerkve. Postal je Kristusov namestnik, vladar po božji milosti, branitelj Cerkve. Zato sije cesar tako priza¬ deval, da bi ga papež mazilil. 9.1 ITALIJA IN ZAČETKI SAMOSTANSKIH KNJIŽNIC S propadom zahodnorimskega cesarstva seveda rimsko kulturno izročilo ni izumrlo. Nov razcvet je doživelo na dvoru vzhodnogotskega kralja Teoderika Velikega (493-526), ki je od leta 493 vladal Italiji iz Ravene in z doslednim spoštovanjem zakonov vzpostavil red v državi. Čeprav je bil po svojem verskem prepričanju arijanec (ti so zanikali Kristusovo božanstvo), je uveljavil strpen odnos do katoliške Cerkve. Teoderik sije prizadeval zbližati Vzhodne Gote z Rimljani in njihovo kulturo. Pri teh načrtih mu je pomagala vrsta odličnih svetovalcev, za kulturno področje predvsem rimski papež Simah (498-514), doma s Sardinije, ki gaje Teoderik podprl proti isti dan izvoljenemu protipapežu Lovrencu. Teoderikov svetovalec je bil tudi rimski politik ter filozof Anicius Boetij (480-524). Boetij je bil za časa Teoderika Velikega konzul in nato Teoderikov dvomi minister, vendar je bil pozneje obtožen veleizdaje in usmrčen. V ječi je napisal delo Uteha filozofije. Njegovi prevodi in komentarji nekaterih Aristotelovih in Porfirjevih spisov so bili do visoke sholastike glavni vir poznanja Aristotela v srednjem veku. Nekoliko manj podatkov imamo o vlogi poveljnika kraljeve telesne straže konzula Fausta. Viri nam poročajo, da so vsi trije imeli velike zasebne knjižnice, poskrbeli pa so tudi za prepise starejših, slabo ohranjenih rokopisov, ki sojih nato osebno pregledovali. V tem času je v Raveni nastal pisni spomenik gotskega slovstva, t.i. Wulfilova Biblija . Wulfila (511-585) je bil zahodnogotski misijonar in od leta 541 misijonski škof med Zahodnimi Goti na Balkanu, ki je prevedel Sveto pismo v gotski jezik. Ta izjemni rokopis, imenovan codex argenteus, danes hranijo v univerzitetni knjižnici v Uppsali na Švedskem. Tja so ga prinesli Švedi ob koncu tridesetletne vojne (1648) iz Prage. Rokopis je pisan s srebrnimi črkami (od tod ime) na škrlatno obarvan pergament. Teoderikova smrt je zavrla nadaljnji kulturni razvoj. Začela seje kriza duhovnega življenja. Javno mnenje je postalo ravnodušno do knjige in s tem tudi do knjižnic, zato so začele propadati. Krogi, ki sojih knjige še zanimale, jih niso več presojali po njihovi literarni vrednosti, ampak po stopnji uporabnosti za krščanski nauk in za njihovo raziskovalno dejavnost. Tako je počasi krščanski kler prevzemal vlogo v gojenju znanosti. Nemški bibliotekar Carl Christ je v Handbuch der Bibliothekswissenschaft (1940) opozoril na simbolični pomen dejstva, daje Rimljan Cassiodor (490-583) leta 540 odložil državniške službe FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 73 in postal menih. Cassiodor je bil po rodu iz vzhodnega dela rimskega cesarstva. Bil je minister gotskega kralja Teoderika in njegovih naslednikov v Italiji. Njegova glavna zasluga je bila, daje Gotom posredoval rimsko, Rimljanom pa bizantinsko kulturo. Po uničenju gotskega kraljestva leta 553 seje umaknil na svoje posestvo Vivarium na Kalabriji, kjer je ustanovil samostan , namenjen proučevanju duhovnega in svetnega slovstva. Bilje prvi na zahodu, kije podob¬ no kot sv. Pahomij na vzhodu svojim menihom določil prepisovanje literarnih del za predpogoj študija. Napisal je dve pomembni deli: Variae . zbirka 12 knjig kraljevih pisem, ki predstavljajo kompletno dokumentacijo njegovega političnega delovanja in so zaradi tega izjemen zgodovinski vir. Njegovo glavno delo pa so Institutiones (pouk, navodila). Gre za neke vrste zadnjo antično slovstveno zgodovino, ki nam daje enciklopedičen pregled meniške izobrazbe, kakor si jo je zamišljal Cassiodor. Institutiones so neke vrste kažipot k virom. Knjiga ima dva dela, prvi -Litterae divinae -je posvečen cerkvenemu slovstvu, drugi -Litterae saeculares - pa posvetnemu. Obsežno je obdelana predvsem teološka literatura, sledijo ji filozofija, zgodovinopisje, kozmografija, medicina in poljedelstvo. Cassiodor na več mestih poroča, kako je iskal posamezne rokopise, kako je dal prepisati različna dela, kako je zbiral rokopise iz vseh delov Sredozemlja, dokler ni imel v Vivariumu knjižnice, kije bila med prvimi svoje dobe. V knjižnici Laurenziana v Firencah hranijo znameniti CodexAmiatinus, kije nastal v Jarrowu v Angliji na podlagi kodeksa, ki ga.Institutiones označujejo kot Codex Grandior. Na naslovnici je upodobljen menih pri delu v skriptoriju. Mnogi so prepričani, daje na naslovnici upodobljen Cassiodor. Bolj pa je slika zanimiva zato, ker nam daje vpogled, kako so v tem času hranili knjige. Tukaj nimamo več opraviti s knjižnimi zvitki, ampak že s pergamentimi kodeksi. Knjige na sliki so zložene v omari. Vsaka omara je vsebovala po eno znanstveno skupino. Knjige in rokopisi so bili urejeni po vsebini. Cassiodor je pazil, da so imeli v knjižnici tekstno kritično prečiščene izvode, ki so služili pisarjem in korektorjem pri prepisovanju in izdelavi novih besedil. Cassiodor je izdelal celo posebno oljno svetilko, kije omogočila pisanje in branje tekstov tudi zvečer m ponoči. Iznašel je novo vodno uro, ki je kazala ure neodvisno od sončne svetlobe. Platnice knjig so bile okrašene z linearnimi okraski, ki so že na zunaj poudarjali pomen vsebine. Institutiones so menihom naročale ne samo prepiso¬ vanje in primerjanje tekstov, ampak izrecno tudi okrasitev napisanega z micialkami in ornamenti ter opremo izdelanih rokopisov z okusno vezavo po vzorčni predlogi. Ta navodila so nato postala ideal meniške izobrazbe v srednjem veku. Čeprav je vivarijska knjižnica le za kratek čas preživela svojega ustano¬ vitelja, je Cassiodorjevo ime in njegovo zbiranje knjig bilo slavno ne le med njegovimi sodobniki, ampak ves srednji vek. Zato ga upravičeno imenujemo Q£gta_s rednieveškega bibliotekarstva . 74 BIBLIOTHECARIA14 Cassiodor pa seje proslavil tudi na področju šolstva . Učne predmete je namreč razdelil na sedem svobodnih umetnosti, in sicer tri za nižjo stopnjo, t.i. trivium : gramatiko, dialektiko in retoriko, ter štiri za višjo stopnjo, t.i. guadri- vium : glasba, aritmetika, geometrija in astronomija. Podobno ustanovo kot Cassiodor je ustanovil tudi njegov prijatelj Eugipp . in sicer samostan Luculanum v današnjem Castello deli' Ovo v Neaplju. Tudi o tej knjižnici in njenem skriptoriju imamo številne podatke skozi več stoletij. Na razvoj srednjeveškega knjižničarstva pa je pomembno vplival sv. Benedikt iz Nursije (480-547). Rodil seje okoli leta 480 v umbrijskem mestu Nursia (danes Norcia). Starši so ga poslali na študij prava v Rim. Po končanem študiju seje na presenečenje vseh umaknil v tišino soteske Anion blizu mesta Subiaco, kjer je v samoti preživel tri leta. Ko so ga odkrili menihi iz bližnjega samostana v Vicovaru, so ga prosili, naj prevzame vodenje njihovega samostana. Ker se jim je zdel prestrog, so ga poskušali zastrupiti. Benedikt je nato v Subiacu ustanovil lastno redovno skupnost. Po šestih letih (514-520) seje odpravil proti jugu Italije in leta 529 ustanovil znameniti samostan Montecassino . nekako na pol poti med Rimom in Neapljem. Tu so nastala njegova znamenita redovna pravila, ki so jih kmalu začele prevzemati tudi druge redovne skupnosti po Evropi. Tako je postal oče zahodnega meništva. Temeljna novost benediktinskega reda na področju meniškega življenja je bila: 1. Stalnost kraja. Menih vstopi v samostan po opravljeni enoletni preizkušnji (noviciat) in navadno ostane v samostanu do smrti. 2. Stalnost vodstva. Opatje oče družine. Ko ga menihi izvolijo, ostane opat do smrti. 3. Družinska pripadnost. Vsak ima svoje dolžnosti in naloge, vendar dovolj možnosti, da razvije osebnost in osebne sposobnosti. Dan je Benedikt enakomerno razdelil med molitev in delo, tako da so pozneje njegova pravila povzeli v geslo: Moli in delaj (ora et labora). Delati je moral vsak, kije bil zdrav. Menihi so obdelovali polja, prepisovali knjige, bili aktivni na področju umetnosti in misijonske dejavnosti. Benedikt si prvotno ni zamislil samostana kot izobraževano znanstvene ustanove po vzoru Vicovara. Njegov samostan je bil kraj posvečevanja v odmaknjenosti od vsakdanjega življenja v svetu. V njegovih pravilih ni ničesar zapisanega o študiju in literaturi, kot smo to videli pri Institutiones. Pač pa Benediktova pravila obvezujejo menihe k rednemu vsakdanjemu branju . Branje je ena izmed zelo pomembnih vaj duhovnega življenja. Ta zahteva pa je seveda imela za posledico, da so si menihi morali preskrbeti ustrezno literaturo. Zato je v njej posredno že vključena tudi potreba po skriptoriju. Po ocenah poznavalcev je v srednjeveških bene¬ diktinskih samostanih živelo po sto do sto petdeset menihov. Skriptoriji so sprva prepisovali predvsem duhovno literaturo, ki so jo menihi potrebovali za dnevno branje. Sčasoma seje tudi v samostanih prebudilo zanimanje za an- FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 75 tiko, tako da se moramo zahvaliti predvsem benediktinskim redovnikom, da so nam ohranili velik del antičnega slovstva. Po petdesetih letih delovanja so leta 581 samostan Montecassino porušili Langobardi. Menihi so pred njimi zbežali v Rim. Samostan je bil leta 717 obnovljen. Njegova slava seje širila, obiskovali so ga učenjaki iz vse Evrope. Med drugimi je Montecassino obiskal tudi frankovski kralj in od leta 800 cesar Karel Veliki, ki je ob svojem obisku povabil enega najpomembnejših učenjakov med menihi Pavla Diakona na svoj dvor v Aachen. Leta 883 so samostan porušili Arabci. Menihi so se umaknili v Teano in Capuo. Naj večji razcvet je samostan doživel v času od 949 do 1349. Na pobudo opata Desiderija (1058-1087), kasnejšega papeža Viktorja III., so v samostanski knjižnici poleg teoloških del zbirali tudi dela grških in arabskih zdravnikov, rimskih klasikov, pa tudi sodobnikov, npr. Widukindovo Saško kroniko. Leta 1349 je samostan prizadel močan potres, kije zelo poškodoval tudi knjižnico. Pomembno kulturno središče je obstajalo seveda tudi v Rimu. Knjižni¬ co, ki jo je pri cerkvi sv. Lovrenca uredil papež Damaz (366-384), smo že omenili. V Lateranu . ki gaje cesar Konstantin Veliki daroval papežu Silvestru I. (314-335), je začel nastajati najprej arhiv, papež Gregor Veliki (590-604) pa je začetnik knjižnice v lateranski palači. Gregor Veliki je izhajal iz rimske plemiške družine. V Rimu je prejel odlično pravno izobrazbo in po končanem študiju postal prefekt mesta. Že po nekaj letih seje tej službi odpovedal in na svojem domu na Celiju ustanovil benediktinski samostan. Papež Pelagij II. (579-590) gaje poslal kot svojega legata v Carigrad, kjer je ostal šest let. Kot papež je bil izrazito socialen in je imel velik posluh za kulturo. Izvedel je delitev knjižnice in arhiva. Vendar so podrobnejši podatki o lateranski knjižnici šele iz sredine 7. stoletja, ko je v Rimu zasedala lateranska sinoda. So pa arheologi pri arheoloških izkopavanjih pri kapeli, imenovani Sancta santorum, nasproti cerkve sv. Janeza v Lateranu leta 1900 našli dvorano, v kateri je bila lateranska knjižnica. Na steni te dvorane so našli fresko, ki predstavlja učitelja, strokovnjaki so mnenja, da sv. Avguština, sedečega pred velikim odprtim kodek¬ som. To je edina ohranjena slika, ki nam prikazuje, kako so v 6. stol. okraševali prostore knjižnice. Tretje kulturno središče v Rimu pa je bilo v Vatikanu ob grobu sv. P e tra. Tu so hranili najpomembnejše dokumente in darove, ki sojih vladarji darovali papežem. Iz darovnice, s katero sta Pipin in Karel Veliki darovala Papežu dragocene rokopise, zvemo za bogato knjižnico pri cerkvi sv. Petra v Rimu. O knjižnici nam poroča tudi opat Taius iz Zaragoze, ki je leta 646 po nar °čilu zahodnogotskega kralja Chindswinda (642-653) v Rimu iskal spise Papeža Gregorja Velikega, kijih v Španiji še niso imeli, in jih dobil v knjižnici Pri sv. Petru. 76 BIRLIOTHECARIA14 Knjižnice so bile tudi v številnih drugih samostanih v mestu. S svojimi skriptoriji so ti samostani pokrivali želje romarjev, ki so v samostane v svoji domovini želeli prinesti knjige iz Rima. Rim je bil namreč v tem času knjigotrško središče krščanstva , saj sta celo Patrik in Benedict Biscop prišla z daljnega severa, da bi si v večnem mestu priskrbela rokopise za svoje knjižnice. V tem času so v severni Italiji nastali številni samostani, ki so posredo¬ vali rimsko izobrazbo svojim langobarskim vladarjem, ti pa so nato pod njiho¬ vim vplivom pospeševali znanost in umetnost. V severnoitalijanskih samosta¬ nih so delovali slavni skriptoriji in se oblikovale znamenite knjižnice, ki so postale znane po vsem tedanjem svetu. Med njimi velja posebej omeniti opatije Civate. Nonantula. Monte Amiata in Bobbio . Bobbio je, kot bomo videli kasneje, ustanovil irski menih Kolumban leta 614. Njegova knjižnica je postala v tem stoletju najpomembnejša v Italiji. 9.2 ŠPANIJA Pirenejski polotok je eno najzanimivejših in verjetno najplodnejših po¬ dročij zahodne Evrope, čeprav je zaradi svoje odmaknjenosti najmanj raziskano in najmanj navzoče v zavesti evropskega človeka. Izjemno v zgodovini Pire¬ nejskega polotoka v srednjem veku je mimo sožitje in medsebojno oplajanje treh velikih kultur, ki so neločljivo povezane s tremi veliki svetovnimi religijami: judovstvo, krščanstvo in islam. Zgodovina V 8. stol. pred Kr. je bil Iberijski polotok naseljen z Iberi, v 7. stol. pred Kr. so na Pirenejski polotok prodrli Kelti, leta 479 pred Kr. so ga zasedli Kar- tažani, leta 206 pred Kr. je prišel pod nadzor Rimljanov. Krščanstvo je prodrlo v Španijo že v prvem stoletju po Kr. Cesar Dioklecijan (243-313) je Španijo razdelil na šest provinc. V začetku leta 408 so vdrli v Španijo Svevi, Vandali in Alani. Na prehodu iz antike v srednji vek moramo najprej opozoriti na močno zahodno gotsko kraljestvo (507-711). Večji del Zahodnih Gotov, ki so na Pirenejeski polotok prodrli z ozemlja današnje Francije, seje naselil v Kastilji in se počasi odtegnil bizantinskemu vplivu. Po veroizpovedi so bili Goti arijanci. Svoje ime so dobili po aleksandrijskem duhovniku Ariju (+336), kije učil, da Kristus ni bil pravi Bog (da ni enak Bogu Očetu). Njegov nauk je bil obsojen na koncilu v Niceji leta 325. Iz političnih razlogov je arijanizem podpiral vzhodnorimski cesar Valens (+378). To obliko krščanstva so nato sprejeli Vzhodni in Zahodni Goti, Vandali, Langobardi in Burgundijci. Arijanizem je izumrl v 6. stoletju. FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 77 Kralj Almarih je leta 53 1 uveljavil volilno monarhijo, vendar je v državi vedno znova prihajalo do napetosti za nasledstvo. Kralj Leowigil (567-586) si je za glavno mesto izbral Toledo. Ukinil je prepoved, da se med seboj ne smejo poročati Goti in Rimljani. Bizantincem je iztrgal Cordobo in svojemu kraljestvu priključil kraljestvo Svevov. Njegov sin kralj Rekkared je 587 prestopil v 78 BIBLIOTHECARIA14 katoliško vero. Na sinodi v Toledu leta 633 je vzhodno gotsko kraljestvo tudi ustavno postalo volilna monarhija. Kralj Rekkerwind (649-672) je z razgla¬ sitvijo t.i. Lex Visigothorum uvedel pravno enakopravnost obeh ljudstev (Gotov in Rimljanov), kar je vodilo k njunemu zlitju. Po njegovi smrti je začela kraljeva moč upadati. Kralja Rodericha so leta 711 premagali Arabci in uničili zahodno gotsko kraljestvo. Mavrska Španija je dosegla vrhunec pod omajadsko dinastijo Al An- dalus (736-1031). Glavna arabska središča so bila Cordoba, Sevilla, Granada, Toledo, Zaragoza in Valencia. Ponovno osvojitev Španije (rekonkvista) je začel že Karel Veliki in leta 795 zahodno od Pirenejev ustanovil špansko marko, ki seje do leta 795 osamosvojila v kraljestvo Navarra. 914-924 seje osamosvojilo kraljestvo Leon. 1035 je bilo ustanovljeno kraljestvo Aragon, ki si je leta 1132 pridružilo Katalonijo. 1157 seje Kastilija ločila od Leona kot samostojno kraljestvo. 1479 sta se poročila aragonski kralj Ferdinand II. in kastilska kraljica Izabela in tako položila temelje španskemu kraljestvu. Na prehodu iz srednjega v novi vek je Španija postala evropska in svetovna velesila. 1492 je propadel še zadnji arabski kalifat v Granadi. Knjižnice Izobrazbena struktura v Španiji v zgodnjem srednjem veku je bila še vsa pod vplivom krščanske antike. Podobno kot Vzhodni Goti pod Teoderikom Velikim, so tudi Zahodni Goti pod Rekaredom in Rekemvindom prevzeli latinsko kulturo. V tem času je na Pirenejskem polotoku nastala pomembna knjižničarska dejavnost, ki jo je v glavnem gojila Cerkev. Spor z arijanizmom in njegovo popolno zatrtje je, žal, privedlo do popolnega uničenja tudi zahodno- gotske pisne kulture. Iz tega sklepamo, daje bila ta literatura pretežno teološke narave. Najpomembnejši predstavnik tega časa je bil Izidor Seviljski (560-636), ki so ga imenovali kar polihistor srednjega veka. O njegovi mladosti vemo malo. Leta 600 je postal nadškof v Sevilli. Poleg izjemnega teološkega in organiza¬ cijskega delaje glavno skrb namenjal vzgoji in izobrazbi duhovščine. Teološka šola v Sevilli je postala najpomembnejše znanstveno središče v Španiji. Izidorje bil izredno razgledan in ploden pisatelj. Med njegova najpomembnejša dela sodijo: • Zbirka zakonov, imenovana Hispania, • Zgodovina Langobardov, Vandalov in Svevov; • De viribus illustribus in • De etymologiarum libri XX. FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 79 V tej zadnji knjigi je strnil vse znanje antike. Etimologije so pravi kon- verzacijski leksikon in za cela stoletja neizčrpna zakladnica znanja. Kakšno težo so imela Izidorjeva dela, morda najbolj zgovorno pove podatek, da so v srednjem veku za Svetim pismom največ brali in najpogosteje navajali prav dela Izidorja Seviljskega. V Etimologijah je Izidor obdelal vsa področja človeš¬ kega znanja oziroma njegove znanstvene dejavnosti, in sicer po skupinah: gra¬ matika, retorika, dialektika, matematika, geometrija, glasba (s poglavji o člo¬ vekovem glasu in raznih glasbilih), astronomija, medicina, modroslovje, pravo, kmetijstvo, živalstvo, arhitektura, gledališče, umetnost vojskovanja in vsa po¬ dročja teologije (bogoslovja). V srednjem veku praktično ni bilo knjižnice, ki ne bi imela Etimologij Izidorja iz Seville. Za nas je pomembna predvsem šesta knjiga z naslovom De libris et officiis ecclesiasticis. V njej je izčrpno opisal knjižno in knjižničarsko bogastvo antike. Dragocene so zlasti izčrpne navedbe in citati iz del antičnih avtorjev, katerih izvirna dela so danes izgubljena. Med drugim je razložil izraz biblioteka. Nato sledi kratka zgodovina knjižnic od judovskega pismouka Ezdre, kije v istoimenski knjigi opisal vrnitev Judov iz babilonske sužnosti, do prvih krščan¬ skih knjižnic. Izidor opiše material, na katerega so pisali, razloži pojme, kot so volumen, kodeks, liber, govori o pisarjih in pisnih pripomočkih. To je naj starejši znani opis knjižnic in knjižničarstva , dragocen predvsem zato, ker Izidor navaja tudi tisti del antične literature, kije sicer propadel. Navedene podatke je Izidor črpal iz svoje knjižnice v škofijski palači v Sevilli. Po njegovih poročilih so bile stene njegove knjižnice po antičnem vzorcu okrašene s slikami slavnih avtorjev. Napisi so razlagali vsako sliko, primerni naslovi pa so opozarjali obiskovalca na knjige, ki sojih hranile posamezne oma¬ re. Izidor navaja 15 naslovov omar. To so bili svetopisemski kodeksi in rokopisi, dela cerkvenih očetov, pesniki, zgodovinami, dela Izidorjevih sodobnikov papeža Gregorja Velikega (540-604) in Leandra, ki je pospeševal prestop arijancev v katoliško vero, ter juridična dela. Od poganske antike so bili zastopani pretežno juristi. Poleg Izidorja Seviljskega so knjižnice izpričane za škofa Martina iz Brage (+580), kije ustanovil samostan Dumio v Galiciji in ga opremil s knjiž¬ nico. Podobna poročila imamo za škofe Quiricusa iz Barcelone, Ildefonsa (+667) in Julijana (+690) iz Toleda ter Braulia iz Zaragoze (651). Manj poročil imamo o samostanskih knjižnicah, čeprav jih lahko predpostavljamo. Njihova pravila so namreč zahtevala od menihov vsakdanje branje, kar brez ustrezne knjižnice ne bi bilo mogoče. Arabska zasedba Pirenejskega polotoka je velikodušno dopuščala krš¬ čanska kulturna središča. V tem pogledu moramo posebej omeniti Cordobo, Sevillo in Toledo. Toledo je tudi po vnovični osvojitvi s strani katoliških kraljev leta 1085 ostal pomemben most med arabsko in zahodnoevropsko znanostjo. 80 BIBLIOTHECARIA 14 V knjižnici v Toledu seje razvilo intenzivno prevajanje in prepisovanje obsežnih zakladov arabske literature. Na španskem severu so se knjižnice razvile v števil¬ nih škofijskih mestih in samostanih. V Liebani v Asturiji je deloval znamentiti razlagalec Apokalipse, Blaženi iz Valcavada (okrog 785), ki nam je v svojih delih zapustil eno redkih kart sveta v srednjem veku. Po ohranjenih katalogih so pomembnejše španske knjižnice izpričane tudi v Oviedu. Silosu in Ripollu . 9.3 INSULARNA KNJIŽNA KULTURA Zgodovina nastanka samostanov na Irskem je nejasna in polna legend, podobno kot začetki njihovega krščanstva. Na kulturnem področju se tu pre¬ pletajo vplivi keltske, latinske in vzhodne kulture. Začetki samostanskega živ¬ ljenja na Irskem so neločljivo povezani z življenjem in delom sv. Patrika (385— 461), ki so mu dali častni naslov apostol Irske. Patrikov oče je bil premožen državni uradnik v tistem delu Britanije, ki je bila pod rimsko oblastjo. Doma je dobil površno latinsko izobrazbo. Leta 401 so ga ugrabili morski roparji in ga prodali na Irsko. Po šestih letih suženjstva je pobegnil in se prek Galije vrnil k staršem v Britanijo. Tu se je odločil za duhovniški poklic. Teologijo je študiral v samostanih Tours in Lerins v Galiji; leta 432 gaje papež Celestin I. poslal za misijonarja na Irsko in ga posvetil za škofa. Patrik je Irce dobro poznal še iz časa suženjstva. Kot misijonar seje skušal približati njihovi miselnosti in njihovemu načinu življenja, zato je bil tudi njegov misijon tako uspešen. Središče njegovega misijona je postal Sveti otok (Saint Island). V literaturi Irsko pogosto imenujejo otok samostanov in otok svetnikov. Irska meniška kultura je prispevala odločilen delež k razvoju srednjeveškega knjižničarstva. Poznavalci ocenjujejo, daje bilo na otoku v zgodnjem srednjem veku okrog 300 samostanov. Irski menihi se niso omejili samo na teologijo, ampak so v svoje knjižnice sprejemali tudi svetno literaturo. Še posebej jih je zanimalo ljudsko izročilo in nacionalni pisni dokumenti. Irska meniška kultura je bila izrazito knjižna kultura . Prvo večje versko in kulturno središče je bil samostan Armagh, ki gaje ustanovil sv. Patrik okrog leta 444. Patrikovo delo je nadaljeval opat Finnian (+ za kugo 549), apostol severnoirske province Ulster z glavnim mestom Armagh. Finnian je siste¬ matično uvajal meništvo. Med številnimi samostani, ki jih je ustanovil, je najpo¬ membnejši Clonard . ki gaje ustanovil okrog leta 515. Finnian je tudi najverjet¬ nejši avtor najstarejše ohranjene irske spokorne knjige. Eden najpomembnejših Finnianovih učencev sv. Kolumba (521-597) pa si je prislužil naslov očeta in ustanovitelja samostanov (monasteriorumpater et fundator). Kolumba je hodil v šolo znamenitega prevajalca Svetega pisma, FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 81 škofa Finniana (495-579), v Movillu na severnem Irskem in nato nadaljeval študije kot menih v samostanu Clonard, kjer je bil tudi posvečen za duhovnika. Leta 563 je odšel kot misijonar na Škotsko. Izhodišče njegovega misijona je postal skalnat otok Jona na zahodni obali Škotske, na katerem je zgradil samo¬ stan, znamenit po svojem skriptoriju. Kolumba je bil neutruden delavec. Izročilo pravi, daje sam prepisal okrog 300 rokopisov. Naj starejši ohranjeni irski psalter je po vsej verjetnosti njegovo delo. Kolumbi gre zasluga, da seje pisava razvila v eno najpomembnejših pričevanj meniškega ustvarjanja tega obdobja. Po njegovi zaslugi je postal otok Jona eno velikih verskih in kulturnih središč Evrope. Ideal irskega meniškega izobraževanja je veda o knjigi in bibliofilija. Izrazita bibliofila sta sv. Patrik in sv. Kolumban. Sama sta napisala številne bogoslužne knjige in življenjepise svetnikov in tako postala vzor slehernemu redovniku. Naslov scriba - pisarje bil eden najbolj častnih naslovov v samo¬ stanu. Meniha so v službo bibliotekarja uvedli z besedami: Esto custos librorum et senior scribarum - bodi čuvar knjig in predstojnik pisarjev. V skriptorijih irskih samostanov niso nastajali rokopisi samo za potrebe lastne knjižnice. Ko so irski misijonarji odhajali na svoja misijonska potovanja, so s seboj vedno odnesli tudi knjige za nastajajoče misijonsko, meniško in kulturno središče. Delo v skriptorijih je bilo specializirano. Delo pisarja je bilo ločeno od dela miniatoija, kije rokopis okrasil z inicialkami in ornamenti. Pergament in barve so izdelovali doma. Irski pergament je bil bolj hrapav kot tisti, ki so ga uporabljali na evropski celini. Seveda je bilo prepisovanje rokopisov svojevrstno težaško delo, zlasti še pozimi, ko so delali v mrzlih ali slabo ogrevanih prostorih. Neko irsko poročilo toži: Tres digiti scribunt et totum corpus laborat (trije prsti pišejo, a dela celo telo). Irsko črnilo je bilo popolnoma črno in je, podobno kot barve, ki sojih uporabljali miniatorji, vse do danes ostalo nespremenjeno. Ob samostanski knjižnici so imeli Irci še posebno skladišče, v katerem so hranili knjige, ki so jih misijonarji vzeli s seboj na misijonska pota. Nosili sojih v posebnih knjižnih torbah, ki sojih z usnjenimi jermeni namestili prek ramen in jih nato v samostanski celici obesili na steno. Vsak irski samostan, hidi najmanjši, je imel svojo knjižnico. Večji, kot je bil samostan, večjo knjižnico je imel. Nekateri samostani so bili izredno veliki. V samostanu Clonard naj bi v 6. stol. bivalo celo 3.000 menihov. Pomembna značilnost irske kulture in misijonske dejavnosti je bila skrb za narodni jezik. Misijonarji, ki so se odpravljali na pot k tujim ljudstvom, so se pred odhodom naučili jezika ljudstva, ki so mu želeli oznanjati evangelij. Narodni jezik je odigral odločilno vlogo pri poučevanju in v bogoslužju. Od 6. st °l- dalje je postala Irska magnet za vse tiste, ki so želeli poglobili svoje znanje. Bogata irska knjižna kultura je propadla v 9. in 10. stol., ko so po Irski ln Britanskem otočju pustošili Vikingi ter požigali in rušili samostane. Mnogi 82 BIBLIOTHECARIA 14 menihi so se pred njimi rešili na celino in s seboj kot največjo dragocenost odnesli del dragocenih rokopisov iz samostanskih knjižnic. Ti irski menihi- begunci so postali misijonarji v zahodni in srednji Evropi in prvi nosilci irske kulturne dediščine in irskega kulturnega izročila v tem delu Evrope. FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 83 Eden prvih velikih irskih misijonarjev na evropski celini je bil Kolum- ban (543-615), doma iz južne Irske. Vzgojen in izšolan je bil v samostanu Bangor, kjer je nato postal profesor na tamkajšnji šoli. Leta 591 seje z dvanajs¬ timi tovariši odpravil v Galijo. Tuje ustanovil samostane Anegray, Fontaines inLuxeuil. Slednji je postal nato središče njegove misijonske in kulturne dejav¬ nosti ter najmočnejše središče kulturne dejavnosti v Burgundiji. Ko seje sprl s kraljem Theuderihom (Kolumban je obsodil njegov konkubinat), so ga izgnali iz Burgundije. Kolumban seje odpravil proti jugu, deloval nekaj časa skupaj s svojim učencem Galom (550-620) ob Bodenskem jezeru, nameraval menda najprej med naše prednike na Koroško, vendar seje nato odpravil v Italijo in se naselil v samostanu Bobbio v langobardski državi, kjer je tudi umrl. Gal pa je zaradi slabega zdravja ostal ob Bodenskem jezeru. Nekaj čas je bival pri prijatelju v mestu Arbor, nato pa sije ob jugozahodnem obrežju jezera postavil celico, kije počasi prerasla v samostan. To so bili prvi začetki slavnega samo¬ stana, mesta in kantona v današnji Švici, ki nosi po tem irskem misijonarju svoje ime. Galije odklonil mesto opata v Luxeuilu in škofovsko dostojanstvo in do smrti ostal opat v St. Gallnu, kjer je nastala pomembna knjižnica. Do danes ohranjeni katalogi in nabavne liste knjig nam omogočajo vpogled v bogastvo te knjižnice, v kateri so bila zastopana vsa pomembna dela takratne znanosti. Kolumban velja za najodličnejšega in najbolj izobraženega irskega misi¬ jonarja na evropski celini. Bilje odličen poznavalec latinske klasične literature. Oba samostana, v katerih je deloval, Luxeuil in Bobbio, sta slovela po po¬ membnem skriptoriju in izjemni knjižnici. V luxeuilškem skriptoriju seje razvila posebna merovinška pisava, scriptura luxoviensis, ki se je osvobodila irskih vplivov. Rokopisi iz tega samostana se odlikujejo po izredni harmoniji pisave in ornamentike. Iz obdobja med letom 669 in sredino 8. stol se nam je ohranilo 12 dragocenih rokopisov. Podobno, kot je postal Luxeuil žarišče irske kulture v francoskem proštom, je to kulturo izžareval samostan Bobbio v severnoitalijanski prostor. Kolumbanova učenost in njegova zahteva po dnevnem branju menihov je imela za Posledico, da seje samostan moral oskrbeti s primernimi knjigami. Vendar 12 Kolumbanovega časa nimamo poročil o knjižnici. Viri jo omenjajo šele v času njegovega naslednika opata Athala (615-627), po rodu iz odlične lyonske družine. Athala seje šolal v Lyonu in samostanu Lerins. V poročilu samostana Bobbio je med drugim zapisano, daje dal opat Athala vezati obstoječe knjige ! sa mostanu. Na podlagi tega poročila lahko sklepamo na obstoj knjižnice že v casu Kolumbana. Zdi se, da so za knjižnico samostana Bobbio nabavljali knjige Gdi iz drugih skriptorijev po Evropi, tisti, ki so nastali med prvimi v skriptoriju sa m°stana Bobbio, pa so še pisani s težko berljivo irsko pisavo. Šele pozneje J e tudi v Bobbio prevladala merovinška pisava. 84 BIBLIOTHECARIA14 Iz samostanske knjižnice seje ohranilo 22 rokopisov, kijih hranijo danes knjižnice v Torinu, Milanu in Rimu. Gre za t.i. palimpseste . Ko je pergament postal predrag in ko ga je bilo vedno težje dobiti, so menihi stara besedila, ki niso bila več v uporabi, radirali z nožem in nato na radirane strani napisali nova. Zaradi lastnosti starega črnila je mogoče z infrardečo lučjo radirane tekste še vedno brati. Na ta način so nam menihi nehote ohranili nekaj izredno dragocenih antičnih tekstov, med njimi Ciceronov spis De re puhlica , ki ga sedaj hrani Vatikanska knj ižnica, in Wulfilove fragmente, ki j ih hrani milanska Ambrosiana. Pomembno prelomnico v kulturni podobi Evrope pomeni tudi delovanje irskega misijonarja Winfrieda, ki gaje papež Gregor II. leta 719 preimenoval v Bonifacij (572-754). Po rodu je bil iz Wessexa; najprej je postal vodja samo¬ stanske šole v Nurslingu, leta 716 pa je odšel kot misijonar k Frizom. Papež Gregor II. mu je leta 719 zaupal misijonsko delo med Germani. S svojim misijonskim in kulturnim delom sije pridobil častni naslov »apostol Nemčije«. V letih 719-721 je deloval med Frizi, od leta 722 kot misijonski škof v Hessnu, od 735 v Thiiringenu. V tem času je ustanovil več moških samostanov: Amone- burg, Ohrdruf, Fritzlar in Tauberbischofsheim ter dva ženska, Kitzingen in Ochsenfurt. Leta 732 je postal nadškof v Mainzu in začel urejati cerkveno organizacijo v nemškem jezikovnem prostoru. V letih 738-739 je ustanovil škofije v Regensburgu, Salzburgu, Freisingu in Passau, po letu 741 v Wiirz- burgu, Biiraburgu, Erfurtu in Eichstattu, leta 744 pa še znameniti samostan v Fuldi. Bonifacij je bil velik misijonar, organizator in kulturni delavec. Vsi samostani in vsi škofijski sedeži, ki jih je ustanovil, so postali močna žarišča verskega in kulturnega življenja na nemškem jezikovnem področju. Povsod so izpričane šole, skriptoriji in knjižnice. Bonifacij je bil velik ljubitelj knjige. V svojih pismih sobratom in znancem v Angliji in Rimu največkrat prosi za knjige, ki jih je potreboval bodisi sam bodisi za knjižnice samostanov in škofij, kijih je ustanavljal. Knjige so bile njegove najzvestejše spremljevalke tudi na vseh misijonskih poteh. Leta 754 seje odpovedal nadškofiji v Mainzu in odšel kot navaden misijonar k Frizom. Sočasni vir nam poroča, daje za popotnico vzel s seboj mrliški prt, v katerega naj bi ga zavili po smrti, in knjige. Ko so ga Frizi napadli in umorili, so namesto zlata, ki so ga iskali, našli knjige. V samostanu v Fuldi hranijo kot največjo dragocenost tri kodekse, ki jih je Bonifacij v ob smrti imel pri sebi: evangeliar, ki gaje dal okoli leta 546 prepisati kapuanski škof Viktor; t.i. Ragyndrudisov kodeks, s katerim seje Bonifacij želel zaščititi pred udarcem meča; na kodeksu so še danes vidni sledovi svetnikove krvi; m Cadmugov evangeliar, imenovan po irskem menihu, ki ga je prepisal. Vse tri kodekse hranijo v Deželni knjižnici v Fuldi. FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 85 9.4 ANGLOSAŠKI MISIJONARJI O kulturnih stikih rimske kolonije Britanije s središčem cesarstva imamo premalo poročil, da bi si o njih lahko ustvarili jasnejšo podobo. Pomenljivo pa je, daje krščanstvo na Britansko otočje prišlo z Irske. Središče prve misijonske dejavnosti med Britanci je postal otok Jona na zahodni obale današnje Škotske, ki ga je leta 563 ustanovil že imenovani irski misijonar sv. Kolumba. V samo¬ stanu je izpričana pomembna knjižnica in odličen skriptorij, v katerem je med drugim nastal tudi znameniti evangeliar Book of Kells . Njegov učenec sv. Aidan (+ 651) pa je leta 635 ustanovil podoben samostan na otoku Lindisfarne na vzhodni obali Britanskega otočja ob obali Northumbrije. Aidan je še isto leto postal škof. Po zgledu svojega učitelja je v samostanu ustanovil knjižnico in znameniti skriptorij. Najslavnejši ohranjen rokopis iz tega samostana je t.i. Lindisfarne Gospels (Lindisfamski evangeliar). Irski misijon z odličnimi šolami je bil sprva usmerjen predvsem na severni del Britanskega otočja. Mnogi Britanci so se v tem času hodili šolat tudi na Irsko in deloma v Rim. Na ozemlju anglosaškega kraljestva pa je pobudo za misijonsko dejavnost prevzel papež Gregor Veliki (590-604), ki je bil pred izvolitvijo za papeža najprej prefekt mesta Rima, nato benediktinski redovnik in papežev diplomat v Carigradu. Bilje izredno razgledan in izobražen verski pisatelj. Njegovi najpomembnejši deli, ki v srednjem veku nista manjkali v nobeni pomembnejši knjižnici, sta Libri morales . neke vrste priročnik moralke, ascetike in mistike, ter Pastoralno vodilo , ki je prevedeno tudi v slovenščino. Leta 596 j e papež poslal priorja svojega benediktinskega samostana Avguština skupaj s 40 menihi kot misijonarja v Anglijo. Avguštin sije za središče misijon¬ ske dejavnosti izbral Canterbury v pokrajini Kent na jugovzhodu Britanskega otočja in tu ustanovil benediktinski samostan s knjižnico in skriptorijem. Papež je Avguština že naslednje leto imenoval za canterburyjskega nadškofa. K hitremu širjenju krščanstva v anglosaškem kraljestvu je prispevala Avguštinova sposobnost, da se je takoj prilagodil angleškim krajevnim navadam. Papež Gregorje njegovo metodo prilagoditve pohvalil in mu v pismu leta 604 pisal: »Ce najdeš v rimski ali galski ali katerikoli Cerkvi kaj takega, kar bi utegnilo biti Bogu všeč, sem pri volji, da skrbno izbereš in uvedeš v angleško Cerkev, bije še novinka, najboljše, kar si mogel nabrati v mnogih Cerkvah.« Uspeh ni izostal. Kralj Etelbert seje dal krstiti že leta 597. Tako sta se v Angliji srečala lr ski in rimski vpliv in se med seboj dopolnjevala. Irski vpliv je prihajal do 'zraza predvsem v angleški pisavi in miniaturi, italijanski pa v kopiranju pozno- a ntičnih tekstov. Velik razcvet je canterburyijski samostan doživel, ko je leta 668 opat Teodor postal canterburyjski nadškof. Teodorje v samostanu ustanovil bloš ko visoko šolo na kateri so poleg teoloških predmetov poučevali tudi Metriko, astronomijo, matematiko in glasbo. Poleg samostanske knjižnice sv. 86 BIBLIOTHECARIA14 Avguština je Teodor utemeljil knjižnico tudi pri svojem nadškofijskem sedežu, kije dobila ime po stolnici (Christ Church). Obe knjižnici sta se razvili v najpo¬ membnejši knjižnici na Britanskem otočju vse do Henrika VIII., kije leta 1536 samostane ukinil. Takrat je imela knjižnica nad 3000 dragocenih starih rokopisov. Za razvoj knjižnic na Angleškem je pomembno vlogo odigral opat Benedikt Biscop Baducing (628-690). Izhajal je iz nortumbrijske plemiške družine. Kot mladenič je vstopil v službo na kraljevem dvoru. Leta 653 je prvič potoval v Rim in se tam seznanil z rimsko kulturo in krščanstvom. Ko je drugič obiskal Rim, je na poti v domovino leta 666 vstopil v samostan Lerins. Papež Vitalijan (657-672) gaje leta 669 prosil, naj spremlja na angleško novega canterburyjskega nadškofa Teodorja. Benedikt se je naselil v samostanu sv. Petra in Pavla v predmestju Canterburyja. Po dveh letih je zopet odpotoval v Rim in sistematično proučeval način in organizacijo benediktinskih samostanov v Italiji in Franciji. Spoznanja in izkušnje je nato prenesel na Angleško, kjer je leta 674 ustanovil samostana Wearmouth in osem let pozneje še samostan Jarrow (682). Zaradi prizadevanja, da bi poenotil angleške samostane v duhu benediktinskih pravil, sije prislužil častni naslov začetnik meniške kulture na Angleškem. Oba samostana na vzhodni obali Northumbrije sta izstopala že po svoji arhitekturi in opremi (gradili soju francoski stavbeniki). Največjo skrb pa je Benedikt posvetil samostanskima knjižnicama. Vsakokrat, ko je obiskal Rim (skupaj je bil v večnem mestu kar šestkrat), seje domov vračal obložen s knjigami. Še umirajoč je svojim menihom priporočal dragoceno samostansko knjižnico z besedami: »Pazite nanjo, da ne utrpi škode in da se ne porazgubi«. Benediktov naslednik opat Ceolfrid je knjižnico močno povečal s tem, daje v samostanu razvil živahno dejavnost skriptorija. Iz tega skriptorija izvira tudi znameniti rokopis Vulgate, ki ga danes hrani knjižnica Laurenziana v Firencah. V 8. stoletju pa izstopa samostan v Yorku v osrednjem delu anglo¬ saškega kraljestva. Samostan je doživel največji razcvet pod opatoma Egbertom in Aelberthom. V tem času je yorška samostanska šola uživala največji ugled v anglosaškem kraljestvu. Med učenci opata Aelbertha je bil tudi Alkuin (735- 804), ki je bil nekaj let knjižničar samostanske knjižnice, leta 781 pa seje od¬ zval vabilu Karla Velikega in odpotoval v Aachen, kjer je postal duša t.i. Karo¬ linške renesanse. Knjižnico v Yorku je opisal v neki svoji pesnitvi, v kateri jo zanosno imenuje »nobilissima bibliotheca« in nadaljuje: »Tu najdeš spise cerk¬ venih očetov, vse, kar je Lacij daroval Rimljanu, vse, kar je bleščeča Grčija izročila Latincem, vse, kar so Hebrejci črpali iz nebeškega toka razodetja, vse, kar je afriška učenost razširila s svetlimi žarki.« Na podlagi te njegove pesnitve sklepamo, daje bila yorška knjižnica med najbogatejšimi v takratni Evropi- Zbrano bogastvo irskih in anglosaških knjižnic je večinoma propadlo v času vikinških roparskih pohodov v 8. in 9. stol., ko so bili požgana velika FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 87 središča anglosaške kulture. Uničeno kulturo si je prizadeval obnoviti kralj Alfred Veliki (848-900). Drugi sin kralja Ethelwulfa seje šolal v Rimu. Leta 871 je nasledil svojega pokojnega brata na kraljevem prestolu. Njegovo vladanje so nenehno ogrožali Danci, zato je reorganiziral vojsko, zgradil vrsto obrambnih trdnjav in trdno mornarico. Naslov veliki pa sije pridobil na kulturnem področju. Po vzoru frankovskega kralja Karla Velikega je v svojem kraljestvu sistematično ustanavljal šole in samostane in povabil na svoj dvor najvidnejše frankovske in anglosaške učenjake. Izvedel je preureditev anglosaške zakonodaje, zbiral in je dal prepisati vsa pomembnejša teološka in zgodovinska dela ter po en izvod poklonil vsakemu škofu svojega kraljestva. Do razcveta cerkvenega in monastičnega življenja pa je prišlo v 10. stol. pod vplivom t.i. clunyjevske reforme. Osrednja osebnost te prenove je bil canter- buryjski nadškof Dunstan (909-988). Podrobnosti iz njegove mladosti niso znane. Leta 945 je postal opat samostana Glastonburv . ki gaje preoblikoval v versko in znanstveno središče v zahodnem Wessexu, ter s tem v središče prenove meniškega življenja v Angliji. Ni znano, zakaj gaje kralj Edwin leta 955 izgnal iz Anglije. Dunstan seje zatekel v samostan Flerv (Galija), kjer seje seznanil z reformnimi prizadevanji benediktinskih samostanov, ki jih je začel opat Odo v burgundskem samostanu Cluny (ust. 908). Leta 957 seje Dunstan vrnil v Anglijo in bil posvečen za škofa v Worcestru. Že naslednje leto je bil prestavljen za škofa v London, leta 960 pa je postal canterburyjski nadškof. Takoj po svoji vrnitvi v Anglijo je Dunstan začel sistematično prenovo angleških samostanov v duhu Clunyja. V tem času je v angleške skriptorije prodrla karolinška pisava in miniatura. V enega najpomembnejših skriptorijev se je razvil skriptorij v samostanu Winchester . Menihi so se v tem času že zanimali za narodni j ezik. Za opata Aelfrika (+1020) v Winchestru je znano, daje pisal odlično angleško prozo. 9 5 KNJIŽNICE NA BIZANTINSKEM VZHODU Rimsko cesarstvo je prvi upravno razdelil cesar Dioklecijan leta 305, in sicer med dva avgusta (socesarja) in dva cezarja (cesarjeva namestnika). Oioklgci jan si je za prestolnico izbral Nikomedijo v Mali Aziji in je vladal Mali Aziji, Egiptu, Palestini, Siriji in Kapadokiji. Njegov cezar Galerij s sede¬ žem v Sirmiju (Sremska Mitroviča) je vladal Iliriji, Trakiji, Makedoniji, Ahaji, Epiru, Grčiji, Panoniji in Noriku. Na zahodu je postal avgust Maksimiliian , ki s M e z a prestolnico izbral Milano in je vladal Italiji, Aziji in Afriki. Njegov Rezarje bil Konstancij s sedežem v Trierju. Vladal je Španiji, Galiji, Veliki ntaniji in delu Mavretanije. Ne glede na štiri vladarje je rimsko cesarstvo kot duhovna vrednota ostajalo enotno. Konstantin Veliki (274-337) se je kot zahodni rimski cesar 88 BTBLIOTHECARIA 14 zopet naselil v Rimu in leta 324 razdeljeno cesarstvo združil pod svojo oblastjo. Uradni naslov rimsko cesarstvo je država ohranila tudi, ko je 11. maja 330 prestolnico prenesel na vzhod. Na ozemlju nekdanje grške kolonije Bizanc ob Bosporju (ust. 657 pred Kr.) je dal simbolično na sedmih gričih zgraditi novo mesto. S tem je želel poudariti, da je zgradil novi Rim. Novo cesarsko mesto (Carigrad) je imenoval po sebi Konstantinopolis - Konstantinovo mesto. Postalo je središče nove kulture, kije izhajala iz grške in se nenehno oplajala s krščan¬ stvom. Po antičnem Bizancu to grško-krščansko kulturo imenujemo bizantinska. Kljub različnim pretresom, delitvi oblasti in vnovičnemu združevanju cesarstva, vse do konca 4. stol. še vedno govorimo o enotnem rimskem cesar¬ stvu. V svoji oporoki gaje Konstantin razdelil med svoje sinove: Konstancij (337-361) je dobil Ilirik, Dalmacijo in vzhodni del cesarstva, Konstansu (+ 350), je dodelil Italijo in Konstantinu II. (+340) Galijo. Leta 364 sta si cesarstvo razdelila tudi brata Valens (+ 378) na vzhodu in Valentinian I. (+ 375) na zahodu in po smrti slednjega Valens in Gracijan (+ 383) ter nato še Gracijan in Teodozij I. (379- 395). Teodozij, kije vladal na vzhodu, je leta 380 razglasil krščanstvo za državno vero in leta 391 prepovedal poganske kulte v državi. Po Teodozijevi smrti je njegov mlajši sin Honorij (395-^423) zavladal na zahodu, starejši sin Arkadij (395^108) pa na vzhodu. Po njegovi smrti se pravzaprav začne ločena zgodovina bizantinskega cesarstva . Leta 410 so namreč Alarikovi Goti zavzeli Rim. S tem je bila potegnjena jasna ločnica med vzhodnim in zahodnim delom rimskega cesarstva. Odslej gresta na duhovnem, kulturnem in političnem področju vsako svojo pot. Med cesarji, ki so odigrali pomembno vlogo v kulturnem in političnem razvoju bizantinskega cesarstva, moramo posebej omeniti Teodozija II. (408- 450), ki je leta 438 izdal zbirko cesarskih konstitucij in zakonov z naslovom Codex Theodisianus in odločilno posegel v kristološki spor na koncilu v Efezu leta 431. Cesar Justinijan I. (527-565) je zopet osvojil severno Afriko, del Italije in Španije ter osvojena ozemlja podredil svojemu namestniku (eksarhu) v Raveni. Z njim seje začela zlata doba bizantinskega cesarstva. Prenovil je pravo in leta 534 izdal Corpus juriš civili, v katerem je uzakonil 4652 cesarskih odlokov. Podpirala gaje cesarica Teodora, izredno izobražena žena. Razmere v cesarstvu v tem času so našle odmev tudi v zgodovinskem romanu našega pisatelja Franca Šaleškega Finžgarja, Pod svobodnim soncem. Med gradbenimi podvigi omenimo cerkev Hagija Sofija. Veliko pozornost je Justinijan namenil šolstvu. Prepovedal je sicer poučevati stare grške filozofe, je pa zelo pospeševal razvoj krščanske filozofije in teologije. Iz teh šol je izšla vrsta izobražencev, ki v svojih mislih morda niso bili tako izvirni kot njihovi vrstniki na zahodu, bili pa so marljivi zbiralci, neke vrste srednjeveški enciklopedisti. S prepisovanjem starih del so nam ohranili velik del klasične literature. V času Justinijana I. se začne velika misijonska dejavnost bizantinske Cerkve, še zlasti med Slovani- FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 89 Iz tega kroga sta pozneje izšla tudi solunska brata Konstanin (kot menih Ciril, + 869 v Rimu) in Metod (+885), ki ju je na prošnjo moravskega kneza Rastislava na Moravsko in v Panonijo poslal cesar Mihael III. (842-867). Za bizantinske misijonarje je značilno, da so bili nosilci tako verskega kot kulturnega izročila, ki so ga posredovali v jeziku ljudstva, ki so mu oznanjali evangelij. V 7. stol. so začeli cesarstvo ogrožati Arabci, ki so postajali vse bolj napadalni. S cesarjem Mihaelom III. se prične nov vzpon bizantinske države, neke vrste renesansa bizantinske kulture. Taje bila tesno povezana s Cerkvijo (cezaropapizem) ki seje vedno bolj oddaljevala od Rima. Odtujenost na cerk¬ venem področju je vidno zaznamoval Fotijev razkol leta 867. Fotij (820-891) je bil profesor na carigrajski visoki šoli in vodja cesarske pisarne. V sporu glede svetih podob (ikonoklazem) so leta 858 odstavili carigrajskega patriarha Ignacija in na njegovo mesto izvolili Fotija. Bilje zmeren in ugleden učenjak, verjetno najodličnejši med patriarhi tega obdobja. Toda Ignacijevi privrženci so napačno obvestili rimskega papeža o sporu, zato Rim ni hotel priznati Fotija za pravega carigrajskega patriarha. To je prizadelo bizantinske oblasti, ki so Rimu očitale nedovoljeno vmešavanje v notranje zadeve bizantinske Cerkve. Severno morje 5*0 7+' Hibernij, ANGU ATLANTSKI Aadakct jezero'. OCEAN LANGOBARDI <* 80 Tcoiou« . , 'AASKONI V* l » 9<>T $ K O Geni ptjdo/ MatseMI« j^STVO^ Barcelona "KORZIKA ' JUioJ? ZAHODNORIMSKO GEPIDI jererO. M 6'fi je ""° p ‘ f ° .fto Meja ' 'HO 6 N OSIMSKO CES Afi w .*e> vpCemojn VANDALSKO KRAIIESIVO C °Nah»v»nd . “Esfsftin -_SiCILIJA Wesir!a o 'Sirekur*' 6 1 MALTA Numidija S ‘p Jmfc '■ A KRETA . Perzijski ; Vdori v Evropo od 4. do 7. stoletja n. i. in rimsko-barharske države Stlltve IN »DORI BARBARSKIH UUOStEV (4. Huni Unjcibsrdi Ang« 7. h. Sr.) Keltski Sto« M P*ti BomtnsKe odt«w VUigtRl Blodni Got/) 90 B.BLIOTHECARIA 14 Zaradi tega je prišlo do razkola z Rimom, ki gaje še dodatno zaostrila teološka polemika glede papeževega prvenstva in vprašanja filioque. Leta 877 je Ignacij umrl in papež Janez VIII. je Fotija priznal za zakonitega patriarha. Konstantin VIII. Porfirogenet (945-951) je za svojega sina in nasledni¬ ka napisal poučno razpravo De administrando imperio, v kateri so zelo drago¬ ceni podatki o zgodovini Slovanov od naselitve do 10. stol. Bizantinsko cesar¬ stvo je doseglo vrhunec svoje moči v času cesarja Basileosa II. (976-1025). Po njegovi smrti je prihajalo do notranjih nemirov in slabljenja politične moči cesarstva. Leta 1054 pa seje dokončno razdelila tudi Cerkev. Papež LeonIV. je leta 1054 namreč izobčil carigrajskega patriarha Kerularija in s tem potrdil dokončen razkol med obema Cerkvama, ki traja še danes. Notranje oslabljeno cesarstvo se ni moglo več učinkovito upirati pro¬ diranju Turkov. Leta 1099 je padel v turške roke Jeruzalem. Cesar Aleksij I. Komnenos (1091-1118) je že pred tem poslal na zahod dramatičen apel za pomoč. Na papeževo pobudo so se zahodni vladarji vendarle zganili in organizirali t.i. križarske vojne. Bilo j ih j e osem (1096-1270). Zamisel jebila hvalevredna. Šlo naj bi za vojaško pomoč ogroženim kristjanom na vzhodu. Izvedba teh vojn pa je eden velikih madežev zahodnega krščanstva. Napaka je bila storjena v samem začetku. Da bi gibanje postalo čim bolj množično in s tem pomoč učinkovitejša, je papež vsem udeležencem križarske vojne obljubil splošno amnestijo. Tako so se v vrstah križarjev zbrali »lumpi« iz vse Evrope. Med vladarji, ki so te vojske vodili na vzhod, je bilo sicer nekaj častnih izjem, sicer pa so tako z moralnega kot vojaškega vidika doživele popoln polom. V četrti križarski vojni (1202-1204) so križarji celo zavzeli Carigrad in po hudem pokolu v mestu ustanovili t.i. Latinsko kraljestvo . Ta dogodek je povzročil nepomirljivo sovraštvo med vzhodom in zahodom vse do danes. Bizantinski cesarji so se umaknili v nekdanjo prestolnico Nikozijo v Mali Aziji. V Carigrad seje vrnil cesar Mihael VIII. Paleologus (1259-1282), vendar nek¬ danje moči in slave cesarskega mesta ni mogel več obnoviti. Pred prodirajočimi Turki in Arabci so se z vzhoda umikali tudi križarji in 29. maja 1453 je sultan Mohamed II. (1451.81) z naskokom zavzel Carigrad ter ga spremenil v prestol¬ nico svojega cesarstva (Istambul). To je konec bizantinskega cesarstva. Kulturno zgodovino bizantinskega cesarstva delimo na tri obdobja: zgod¬ nje, srednje in zadnje. Zgodnje obdobje, 330 -641: od prenosa sedeža cesarstva v Carigrad do smrti cesarja Heraklija. Za to obdobje je značilna borba rimsko-grškega duha z bizantinsko krščanskim. V tem obdobju seje oblikovala nova bizantinska miselnost in kultura. Srednje obdobje, 641-842: od smrti cesarja Heraklija do nastopa ce¬ sarja Mihaela III. (842-867). V teh dveh stoletjih je prišlo na zahodu do kultur¬ nega zastoja, ki je bil posledica negotovih političnih razmer v državi. Državo FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 91 so pretresali notranji spori in boj za oblast. Nekateri cesarji so vladali vsega nekaj mesecev. Izrazito negativen odmev na kulturnem področju je bil odlok cesarja Leona III. Izavrijca, v nekaterih leksikonih imenovan tudi Sirijec (za cesarja se je oklical leta 716, kronan je bil 717, vladal do 741) leta 730, s katerim j e prepovedal čaščenje svetih podob. Odlok je imel za posledico razsež- no uničevanje svetih podob, ki ga poznamo pod imenom ikonoklazem. Zagovor¬ niki ikonoklazma so uničili velik del likovnega bogastva na vzhodu, prizanesli pa niso niti knjigam, v katerih so bile naslikane svete podobe ali so zagovarjale njihovo čaščenje. Ikonoklazem je zbudil srdit odpor menihov. Spor seje vlekel več desetletij in je močno oslabil državo. Zadnje obdobje bizantinske zgodovine (842-1453) se je začelo z nastopom cesarja Mihaela III. (842-867). Rojen Carigrajčan je bil za cesarja razglašen po smrti očeta Teofila, ko je imel komaj štiri leta. Regentstvo sta prevzela njegova mati Teodora in minister Teoktist. V tem času je bil v Bizancu rešen spor okrog svetih podob in sojih smeli zopet uradno častiti. S cesarjem Mihaelom se začenja tudi obnova kulturne dejavnosti v bizantinskem cesarstvu, kije dosela vrh v 12. stol. K njemu je moravski knez Rastislav poslal odposlance s prošnjo, naj mu pošlje misijonarjev, ki bodo vešči slovanskega jezika. Za to poslanstvo sta bila izbrana Konstantin in Metod. V tem času seje zopet poživila dejavnost skriptorijev, v katerih so poleg teoloških del prepisovali tudi dela grških klasikov. Pri bizantinskih mislecih sicer pogrešamo inovantivnost la¬ tinskih mislecev tega časa, pač pa so nastajala na vzhodu pomembna enciklo¬ pedična dela, v katerih so vzhodni misleci zbrali vse pomembno znanje antike. Knjižnice Najpomembnejše knjižnice na vzhodu so nastale v cesarskem mestu Carigradu. Cesarska knjižnica V slavnostnem govoru, ki gaje imel neki Temistius v čast cesarju Kon- stancu II. leta 357, je med drugim rečeno, da ima cesar v svoji palači dragocene ^jige, ki bodo pritegnile pozornost mnogih, kijih bodo želeli konzultirati. To J e prvo konkretno poročilo o cesarski knjižnici v Carigradu. Podrobnosti o njej nam ’ žal, niso znane. V 12. stol. imamo poročilo že večkrat omenjenega bizan¬ tinskega pisatelja iz 12. stol. Tzetzeja, daje v mnogih knjižnicah iskal Dexippo- v° knjigo Scythica, ki je danes izgubljena, in jo je končno našel v cesarski Knjižnici v Carigradu. Španec Pedro Tafur, kije obiskal Carigrad leta 1437, pa ' la,ri j e opisal zunanjo podobo knjižnice, ki hrani, kot pravi, »številne stare n jige«, žal pa ne navaja njihovega števila in niti naslovov. Knjižnica je napre- 92 BIBLIOTHECARIA 14 dovala pod cesarjema Julijanom (361-363) in Valensom (364-378), ki ji je leta 372 oskrbel štiri grške in tri latinske pisarje. Iz poročila ni jasno, ali jebila enotna ali pa se je po vzoru rimskih delila na grško in latinsko. Teodozij II. (408^-50) je zanjo zbral večje število teoloških knjig, ki jih je zbiral po vsem tedaj znanem svetu. Velik del knjižničnega gradiva je uničil požar leta 475, vendar je bila knjižnica kmalu obnovljena. Večjo škodo je utrpela tudi v času vladanj a Leona III. Izavrij ca (717-741), toliko večj o pozornost pa j i j e namenil Leon VI. Modri (866-912). Cesar Leon je bil učenec patriarha Fotija ter zelo izobražen pisec in zakonodajalec. Sistematiziral je pravo, pisal teološke in vojaške razprave, liturgične in posvetne pesmi, hvalnice, pridige in govore in ustrezno obogatil cesarsko knjižnico. Njegov sin Konstantin VIL Porfiro- genet (905, cesar 913-959) je dobil vzdevek Porfirogenet (Škrlatni) ker seje rodil v škrlatni sobi cesarske palače. Bilje pomembnen pisec. V delu De admi- nistrando imperio (O državni upravi) je med drugim opisal narode balkanskih držav. V najobsežnejšem delu De ceremoniis aulae Bvzantinae (O dvornem redu in ceremonialu) je opisal veličastne in zapletene dvome obrede tedanjega Bizanca. Pisal je tudi o naravi in o vojaških veščinah, svoje znanje pa je črpal iz cesarske knjižnice v Carigradu. Podobno skrb je knjižnici namenjal cesar Konstantin IX. Monomach (1042-55). V času njegovega vladanja je doseglo bizantinsko cesarstvo največji obseg po arabski ekspanziji. Za časa njegovega vladanja sta bili v Carigradu ustanovljeni filozofska in pravna visoka šola, ki sta kazali veliko zanimanje za antiko. Na njej so med drugimi delovali filozof in zgodovinar Mihael Psellos FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 93 (1018-1078), humanist, retorik in zgodovinar Janez Xiphilinos ter Konstantin Leichudes. Obe šoli sta imeli knjižnici, v katerih so zbirali staro klasično lite¬ raturo. Marljiva uporabnica cesarske knjižnice je bila bizantinska zgodovinarka Ana Komnena (1083-1150). Bila je hči cesarja Alekseja 1.(1048-1118), usta¬ novitelja dinanstije Komnenov. Poročila seje z vojskovodjo in zgodovinarjem Nikoforjem Brienijem. Po neuspeli zaroti proti bratu seje morala umakniti iz političnega življenja. Začela seje ukvarjati z zgodovinopisjem. Na njeno pisanje je vplival Psellos. Napisala je pomembno delo Aleksiada, zgodovino vladarske hiše Komnenov od 1069 do 1118 v 15 knjigah. V tem delu je med drugim veliko podatkov o prvi križarski vojni. Bila je odlična poznavalka grške klasike in umetnosti. Cesar Teodor I. Laskaris (1174-1221) si je prizadeval za poživitev šolskega sistema in posebej podpiral ustanavljanje knjižnic pri šolah. Nobenega konkretnega poročila nimamo, kaj seje s cesarsko knjižnico zgodilo med 4. križarsko vojno, ko so leta 1204 križarji zavzeli Carigrad in ustanovili Latinsko cesarstvo (1204-1261). V vojni vihri knjižnici gotovo ni bilo prizaneseno. Država je nato razpadla še na tri grška kraljestva. Bizantinsko cesarstvo je obnovil šele cesar Mihael Vlil. Paleolog (1259-82). Po dolgo¬ trajnih pogajanjih je na 2. lyonskem koncilu leta 1274, kljub odporu Grkov, sklenil zvezo med vzhodno in zahodno Cerkvijo. Posebno pozornost je namenil cesarski knjižnici in povečal njen knjižnični fond. Največ podarkov o bizan¬ tinskih knjižnicah vključno s cesarsko, nam je zapustil bizantinski zgodovinar Janez Tzetze v 12. stol. Za cesarsko je posebej rečeno, daje poleg teoloških del imela tudi bogato zbirko klasičnih pisateljev, med drugim tudi dela latinskega pisatelja Diodorja iz Agyriona (začetek 1. stoletja po Kr.), pisca Svetovne zgodovine. Knjižnico so nato uničili Turki, ko so 29. maja 1453 zavzeli Carigrad. Izguba kulturnega bogastva, ki se je v Carigradu zbiralo celo tisočletje, je nenadomestljiva. Znani humanist Enej Silvij Piccolomini je istega leta poročal papežu Nikolaju V. o tej kastastrofi Carigrada: »Kaj naj rečem o knjigah, kijih je tam nebroj in še mnogo takih, kijih latinci nismo poznali. Žal so bila uničena dela mnogih mož. Homerje tu drugič umrl, Platon nas je v drugič zapustil. Kje bomo sedaj stikali za geniji filozofov in pesnikov? Vir muz je sedaj zasut.« Kijevski nadškof kardinal Izidor, ki je bil pred imenovanjem za kijevskega nadškofa menih v Carigradu, pa je zapisal, da so Turki v Carigradu uničili '20.000 knjig. Patriarhova knjižnica Poleg cesarske je pomembna knjižnica nastala tudi v patriarhovem dv °rcu, ki je bil v neposredni bližini cesarske palače. Med patriarhi so bile ^aoge izredne in zelo izobražene osebnosti. Vseh ni mogoče naštevati. Orne- 94 BIBLIOTHBCARIA14 nimo le nekaj osebnosti, pri katerih je posebej izpostavljen interes do knjige. Za patriarha Sergija (610-638) je izrecno rečeno, daje imel v svoji knjižnici (po vsej verjetnosti je mišljena patriarhova knjižnica) poleg teološke literature tudi dela klasičnih piscev (Sofokles, Pindar). Med velike osebnosti na patriarhovem sedežu v Carigradu vsekakor sodi že omenjeni veliki mislec Fotij (820-891). Patriarhovo knjižnico j e po¬ membno obogatil s svojimi knjigami, med katerimi pa po ohranjenih poročilih ni bilo poetičnih del. V patriarhovi knjižnici je pred odhodom na Moravsko in v Panonijo kot knjižničar deloval Konstantin, bolj znan pod redovnim imenom Ciril (827-869), ki si gaje prevzel ob vstopu v samostan v Rimu. Obsežno znanje, ki sta si ga z bratom Metodom (820-885) pridobila v Carigradu, daje slutiti tudi na razsežnost knjižničnega bogastva v carigajskih knjižnicah. Meniške knjižnice Pomembna samostanska knjižnica je bila v samostanu Studios v Cari¬ gradu, kamor so se proti koncu 8. stoletja zatekli menihi pred Saraceni. Njihov opat Teodor Studit (759-826) je bil velik teološki pisatelj in reformator vzhod¬ nega meništva, pa tudi velik ljubitelj knjig. V navodilih, s katerimi je prenovil pravila sv. Bazilija, ustanovitelja reda bazilijancev, govori tudi o samostanskem skriptoriju in o knjižnici. Podrobno določa kazni za napake, ki bi jih menih naredil med prepisovanjem. Nekaj knjig iz tega samostana se je ohranilo do danes in jih hranijo knjižnice v Leningradu, Munchnu in Benetkah. Meniške skupnosti, ki so na vzhodu živele po redovnih pravilih Teodorja Studita, so se izrecno posvečale prepisovanju starih rokopisov. Studit pa je svo¬ je menihe navajal tudi k branju. V pravilih je namreč izrecno rečeno: »V dneh, ko nismo obremenjeni s fizičnim delom, se menihi zberejo na znak gonga v knjižnici. Knjižničar vsakemu izroči po eno knjigo, ki jo bere do večerne molit¬ ve. Preden zazvoni cerkveni zvon k molitvi, da knjižničar znak z gongom in vsi prineso knjige nazaj po narejenem seznamu. Če kdo knjige ni prebral, bo kaznovan« (Cavallo, 90). Meniške knjižnice so imele seveda pretežno versko literaturo, vendar so med njimi tudi izjeme. Celo na sveti gori Atos imamo izpričana dela klasičnih pisateljev v njihovih knjižnicah. So pa na vzhodu neredki primeri, ko so se ljudje za redovniški poklic odločali šele v zrelih letih. Večje knjižnice so izpričane še v samostanih Hadegoi, sv. Janeza na skali, Chori v katerem sta delovala zgodovinar Maksim Planude in politik Teodor Metochit, Mihael Attaliata pa je ustanovil samostan Kristusa Panoiktir- mona in ob tej priložnosti daroval samostanu 45 knjig. FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 95 Bizantinske knjižnice v cesarstvu Med pomembnejše štejeta vsekakor knjižnici v Aleksandriji in Solunu. Solunsko je ustanovil nadškof Evstazij, kije bil pred imenovanjem za nadškofa učitelj na patriarhovi šoli v Carigradu. Veljal je za človeka izjemne kulture in velikega ljubitelja knjige. Isti nadškof je ustanovil tudi samostan Attalina blizu Ankare. Pomembno kulturno središče je ob koncu 10. stoletja postala sveta gora Atos. Samostanje sicer starejši, v 10. stoletju paje tu nastala cela naselbina samostanov različnih narodnosti. Menihi so se ukvarjali z zbiranjem in s prepisovanjem starih tekstov. Najlepši rokopisi so nastali med 10. in 15. sto¬ letjem. V bojih z Grki so Turki leta 1820 uničili precejšen del knjižnega bogastva Atosa, kljub temu ocenjujejo strokovnjaki, daje v različnih knjižnicah na Atosu danes še okrog 12.000 dragocenih rokopisov od tega v Veliki Lavri nekaj nad 2.000. Žal katalogi knjižnic na Atosu niso ohranjeni (ali vsaj niso dostopni), kljub temu je znano, daje v teh knjižnicah poleg verske in teološke literature tudi pomembna zbirka starih klasičnih tekstov posvetne vsebine. Samostan sv. Janeza na otoku Patmosu je bil ustanovljen leta 1088. Inventar iz leta 1201 navaja v knjižnici samostana 330 del, od tega 267 perga¬ mentnih in 63 papirusovih rokopisov. Ohranjena pa sta še inventarja iz leta 1382 in iz leta 1580. Danes je iz te knjižnice ohranjenih še 114 rokopisov. Leta 1083 je Gregor Pacuriano ustanovil samostan Petristos pri Filipih. Knjižnico v Cezareji v Kapadokiji je okrog leta 800 opisal zgodovinar Jurij Sincello. Dragocene knjižnice pa so izpričane še v samostanih na gori Sinaj, v Jeruzalemu in Tesagli. Cesarja Aleksij (1048-118) in Manuell. Komnen(1143- 1180) sta zelo podpirala ustanavljanje samostanskih knjižnic tudi na jugu Italije •n na Siciliji. V tem času je nastalo več knjižnic bizantinskih samostanov na Kalabriji in v Apuliji, med pomembnejšimi v samostanih Rossano, Messina, Scalario-Saba, Casale in Brindisi. 10.0 VISOKI SREDNJI VEK Visoki srednji vek smo v kulturni zgodovini zamejili od kronanja Karla Velikega za cesarja leta 800 do zatona univerzalne monarhije s smrtjo Friderika II. leta 1250. To je bilo obdobje, ko se je srednjeveška družba čutila del t.i. universitas christianae - vesoljne krščanske družbe, kiji stojita na čelu papež in cesar. To je bilo obdobje oblikovanja t.i. imperium christianum - krščanskega imperija. Pojem ima izvira iz bogoslužja. Po zatonu zahodnega rimskega cesarstva (476) je stvarnost rimskega imperija nadomestila ideja krščanskega cesarstva z namenom, pod enim vladarjem združiti vse krščanske dežele. Ce¬ sarstvo naj bi prevzelo vlogo velikega kraljestva, ki bi združevalo različne evropske države. To idejo krščanskega imperija je začel uresničevati Karel Veliki, ko gaje leta 800 papež Leon III. v baziliki sv. Petra v Rimu okronal za cesarja. DANSKO Armaghj, KRALJESTVO ANGLOSAŠKA IRSKA OBODRITl^k ? \^LINONI / KRALJESTVA MAZOVUp- POLJAKt Torifigija MORAVA NI en. Bretanja Salzburg Bavarska Aiemanija panonska marka ATLANTSKI Burgundija ? c £*fH*va * L OCEAN Akvitanija KRALJESTVO ASTUKIJA -v-' KORZIKA: Betgvemo. kordobski RAZOtUIEV nuUiKOVSM BP1A\ I VERDUKSKO R0600SO (843) SARDINIJA | emirat (Omajadi) BALEARI SICILIJA FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 97 10.1 POLITIČNE RAZMERE Karel Veliki (* 742 v Aachnu, frankovski kralj 768, zahodnorimski cesar v letih 800-814) je v bojih z Arabci, Langobardi, Bavarci, Sasi, Avari in Slovani postavil meje frankovskega kraljestva od Rena, Elbe in Drave na vzhodu, do Španske marke na drugi strani Pirenejev. Na božič leta 800 gaje papež Leon III. v Rimu okronal za rimskega cesarja. S svojo močno osebnostjo je utrdil politične razmere v državi, na kulturnem področju pa omogočil nov razcvet šolstva in znanosti. Karel Veliki je v svoji državi vzpostavil teokratično tradicijo. Imel se je za varuha vere in gospodarja Cerkve; papež mu je bil popolnoma podrejen. Sebe je imel za duhovnika za zunanje zadeve Cerkve, skliceval je sinode škofov in dajal njihovim sklepom veljavnost državnega zakona. Karlovo tradicijo je nadaljeval Oton Veliki (936-973), kije za dosego svojih ciljev prav tako iskal oporo v Cerkvi. Sam je imenoval škofe in jih nagrajeval z državnimi posestvi. V tem času se je Cerkev fevdalizirala. Za cerkvene službe so uvedli dvojno investituro (podelitev službe), papež je kandidatu (npr. škofu) podelil pravico do opravljanja duhovne službe (duhovna investitura), cesar pa je imenovanemu podelil pravico do uživanja dohodkov, ki so bili povezani z določeno službo (laična investitura). To dvojnost je Cerkev vedno bolj občutila kot breme, ki se gaje želela znebiti. Poskus prenove seje začel v benediktinskem samostanu Cluny najprej s prenovo redovnega življenja benediktinskega reda. Prenovitveno gibanje je nato v znamenju boja za svobodo Cerkve od politične oblasti zajelo celotno Cerkev. Vrh je doseglo, ko je papeški prestol zasedel benediktinski redovnik Hildebrant, ki sije kot papež prevzel ime Gregor VIL (1073-1085). Gregorje zahteval popolno podreditev politične oblasti cerkveni. Njegova zahteva je dobila svoj najvidnejši in obenem svoj najbolj dramatični izraz v boju za investituro, ki je dosegel svoj vrhunec v času papežev Inocenca III. (1198- 12 16), Inocenca IV. (1243-1254) in Bonifacija VIII. (1294-1303). 10 - 2 KNJIŽNICE Razcvet samostanskih knjižnic v tem času je omogočila izredna naklonjenost znanosti in kulturi predstavnikov dveh cesarskih hiš, Karolingov ' n CHoncev. Samostanske knjižnice so doživele največji razcvet takrat, ko je da cesarjeva moč na vrhuncu, zaton pa je imel za posledico tudi zaton samo- atanskih knjižnic. Samostani so izgubili monopol na področju znanosti in ga na prelomu v 12. stoletje prepustili nastajajočim univerzam. Izjemna osebnost tega časa je bil že omenjeni Karel Veliki, ki je poli- ^čno obnovil cesarstvo, s programom šolstva in znanosti pa tudi duhovno 98 BIBLIOTHECARIAH enotnost zahoda. Z njegovim imenom povezujemo združitev nacionalnih pisav v karolinško pisavo ter razcvet kulture knjige in knjižnic, ki je nastala pod njegovim pokroviteljstvom. Nemški bibliotekar Carl Christ imenuje Karla Velikega prvi kronani bibliofil srednjega veka , njegova knjižnica pa je bila prva dvoma in državna knjižnica, ki jo poznamo. Knjige zanjo so pritekale z vseh strani. Papeža Hadrijan I. in Leon III. npr. sta mu darovala veliko rokopisov. Svoje knjige so kraljevi knjižnici darovali tudi številni učenjaki, ki so smeli delati v njej. V knjižnici so bili prepisi pomembnih literarnih del, ki si jih je cesar izprosil od njihovih lastnikov. Iz prepisa Vodila sv. Benedikta, ki so ga čuvali v dvomi knjižnici, zvemo za ta najpomembnejši srednjeveški tekst, katerega original je bil izgubljen v času begunstva menihov z Montecassina leta 896. Karlov dvor je postal središče kulturnega življenja v frankovskem kra¬ ljestvu. Na njem je zbral najvidnejše učenjake tedanjega časa. Najvidnejša osebnost tega kroga je bil angleški menih Alkuin (735-804). Po rodu je bil iz plemiške družine; študiral je na škofijski šoli v Yorku in jo po končanem šolanju tudi sam vodil. Ko je leta 781 obiskal Italijo, ga je Karel Veliki povabil v Aachen. Tam je ustanovil dvorno (palatinsko) šolo, kije po zaslugi Alkuinove genialnosti, znanja in vztrajnosti postala žarišče t.i. karolinške renesanse . Leta 796 seje umaknil v samostan Tours v Franciji, postal opat in ustanovil znamenito samostansko šolo, kije bila vzor tudi drugim tovrstnim šolam po Evropi. Alkuin je bil izjemen organizator, neutruden delavec, ves predan poučevanju, človek bogate kulture, avtor številnih del s področja gramatike, matematike in astronomije, ob vsem tem pa izrazit lirični pesnik. Do smrti je ostal svetovalec Karla Velikega in bil v pisnih stikih z učenjaki tedanjega časa. Prijateljsko je bil povezan s salzburškim nadškofom Arnom in oglejskim patriarhom Pavlinom, ki sta pomembno vplivala na duhovno in kulturno podobo naših prednikov. Ob svojem obisku Montecassina leta 800 je Karel Veliki na svoj dvor povabil tamkajšnjega meniha Pavla Diakona (720-799). Tudi Pavel Diakon je bil plemiškega rodu. Študiral je rimske klasike, predvsem Plinija in Servia, ter srednjeveško krščansko literaturo, Izidorja Seviljskega, Gregorja Velikega in Beda Častitljivega. Bil je najpomembnejši predstavnik rimskokrščanske kulture v karolinškem obdobju in eden najpomebnejših srednjeveskm zgodovinarjev. Napisal je več zgodovinskih del, pomembnejša so: Historia Romana (pred 774), Gesta episcoporum Metensium (Metz) in Historia Lango bardorum (787-799), ki je temeljno delo za to obdobje in dragocen vir tudi za zgodovino naših prednikov. Aachenskemu kulturnemu krogu so pripadali še Peter iz Piše in Španec Theodulf. Knjižnica je rasla z darovi, ki jih je prejemal Karel Veliki, naj drag 0 cenejše so mu darovali rimski papeži. Veliko del pa je nastalo tudi v dvorim 111 skriptoriju. Za svojo knjižnico je dal Karel poiskati najboljše tekste, Alkuin P a FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 99 jih je tekstnokritično pregledal. Med drugim je Alkuin revidiral tudi Vulgato (Alkuinova Vulgata). Pavel Diakon je po Karlovem naročilu zbral pridige cerk¬ venih očetov (znameniti homiliar v dveh zvezkih). V svoji oporoki je Karel Veliki določil, naj po njegovi smrti knjižnico prodajo in denar namenijo ubogim. To določilo pa se po vsej verjetnosti ne nanaša na kraljevo državno knjižnico v Aachnu, ampak na knjige, ki jih je Ka¬ rel hranil pri sebi kot svojo osebno lastnino. Kraljeva knjižnica je namreč omenjena še v poznejših virih. Res pa je, daje samostan Corbie pridobil nekaj dragocenih rokopisov in te knjižnice. Nenehno Karlovo skrb za druge knjižnice frankovskega kraljestva dokazujejo številni darovi dragocenih rokopisov raz donim samostanom, ki jih je dal izdelati v dvornem skriptoriju in tekstnokritično preveriti usposobljenim strokovnjakom v palatinski knjižnici. Dragocenih darov so bili deležni zlasti samostani v Lorschu, Benediktbeurenu in Munstru. Prehodna slabitev cesarske moči v času zadnjih Karolingov je izpo¬ stavila cesarstvo nevarnim grožnjam roparskih sosedov. Na severu so v ržavo vpadali Normani, ki so prodrli vse do Trierja. Na jugu so Arabci ropali po Ita- ,’j’i na vzhodu so Madžari skozi južno in srednjo Nemčije prodrli vse o^ u^ e ' n San Gallna. Pri teh roparskih pohodih je težke izgube utrpelo tudi knjižnično b °gastvo. Le redkim je uspelo še pravočasno spraviti knjige na varno, iz San Gallna npr. na takrat še otok Reichenau in iz Montecassina v Capuo, drugod so de izgube velike in so morali začeti znova. 100 tSIBLIOTHECARIA 14 Severno morje ANGLEŠKO KRALJESTVO DANSKO schlesvvig kraljestvo Baltsko morje * Schleswia _._,>nUravaJ ; ' VomIre* * 1227 Dansko ozemlje od 1185 do 1227 \T HOLS7£IN *Lufaeck KNEŽEVINA POMORJANSKA Hamburg'"'-*. ‘Schwerin /Szcecin \ M6mrt225 /vatla ; _. ... Nemški G dansk /viteški red ALTMARK -''\LgosJpn Temza- KNEŽEVINA SAŠKA •Utrecht /"mejna grofija ^BRANDENBURG Poznan« 'Gniezno Canterbury Brugge > Arras V} Amiens (f Cambrat Rouen 1 Pariz Origgn 'c trs FRANCOSKI Bourges KRALJESTVO MeuseVpS, 5 VOJVODINA \ NEMŠKO ZGORNJA \ TURINGIJA LOTARINŽUA \ K «n Aachen \ CESARSTVO ,iŠPK Frankfurt MainzL Vai POLJSKO KRALJESTVO L/egt/iu* — 1241 KNEŽEVINA ŠLE (neodvisna knaž Nevers Trier/ frankovska vojvodina Wurzburg Metz. ,*Speyer Tf...i /VOJVODINA ,a ° U,f SPODNJA / ' ' LOTARiNGuVstrasbcurg ' VOJVODINA ŠVABSKA Basel * Konstanz * •St. Gailen Praga ČEŠKO KRALJESTVO (kraljevina od 1158 naprej) MEJNA GROFIJ^' Regensburg moravska BAVARSKA V. / - ^jfechteld 1276 'Augsburg ’ , • Salzbourg .- a o^63) s j '"‘VKrakov ' Dunai ‘Bern •Lausanne •Albi ■•Toulouse Montpellier/ Narbonne« Br enneiski prelaz MEJN * GROFIJA KOROŠKA Ženeva Pro( ,,„ > Bernarda Qm .Berga™,' BURGUNDSKO LB S"‘no 1176 *. ,,S KRALJESTVO t °™ Ullana .^ Varana .Benetke ; t\2 , ITALIJANSKO LV LOMBARDIJA ^ogn^’ bhnsSka hrvaška Genova KRALJESTVO - • ajve " a Btl ’ u BLiKA /trcn PjALI ARLESKO) -f. ^•gnon GR0FUA L , , PROVANSA \Aries . Marseille KRALJESTVO ARAGON ''bo. .Firence P.sa V*. neona • Siena papeška I Jadransko DRŽAVA ■■HkhL n .Sc: • Barcelona * Tarragona Balearski o. Korzika Sardinija Tirensko morje ^Tagllacozzo 1268 m A -f Capua Benevento Neapelj *\ Taren , . SICILSKO KRALJESTVO (od 1130 normansko kraljestvo, od 1194 naprej staufovska posest) BOSNA .... SRBSKO KRALJESTVO (neodvisno od 1217 naprej) .Dubrovnik bizantinsko Drač* CESARSTVO Palermo MeSSlfl ? .Reggio di Calabna 73. HEGEMONIJA HOHENSTAUFOV V EVROPI .. meje Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti ob smrti Friderika!, leta 1250 SREDOZEMSKO Sicilija AgngentJ .S/tacusa MORJE Saški cesarje z obnovitvijo cesarske moči omogočil nov razcvet knjižni' čarstva. Dragoceni novi vplivi so prihajali iz Italije. Od tam so škofje in učenjaki prinesli številne rokopise, med njimi tudi tekste klasične antike: Platona, Livija in druge. Cesarji iz dinastije Otoncev so darovali številne, bogato okrašene knjige samostanskim in škofijskim knjižnicam. Cesarsko radodarnost kaže npn evangeliar iz Echtemacha. Na naslovnici sta v zlatih ploščicah, upodobljena FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 101 Oton III. (983-1002) in njegova mati Theophana. Rokopis so iz cesarjeve zapušine poklonili bamberški stolnici. Znana so številna naročila za rokopise, ki jih je dobival samostan v Reichenauu, ki je v tem času slovel po slovečem skriptoriju. Odločilen vpliv na Otona III. je imel njegov učeni prijatelj opat Gerbert iz samostana Bobbio, ki je bil leta 999 izvoljen za papeža z imenom Silvester II. (+ 1003). Cesarju je pisal: »Ti veš, s kakšno zavzetostjo sem po vseh deželah iskal knjige, koliko pisarjev je povsod po Italiji! Daj /jih/ na svoje stroške ... prepisati zame, vse stroške ti bom povrnil« (Carl Christ, 180). Ni prosil samo za denar, ampak tudi za knjige, ki jih je imel vedno pri roki za zamenjavo. V svojem pismu ponuja Boetijevo Astronomijo v zamenjavo za Cezarja ter neko svetniško legendo za Svetonija ali Symacha. V tem času je bila visoka tudi izobrazbena stopnja žena: Hrosvita iz Gandersheima je bila pomembna pisateljica dram in se v družbi dvomih dam in cesarice poglabljala v znanost in pesništvo. Podobno velja za švabsko voj¬ vodinjo Hadwigo v Hohentwielu. V 11. in 12. stoletju so številni ženski samo¬ stani živahno sodelovali pri znanstvenem življenju tedanjega časa. Učena opatin- ja samostana Odilienberg v Elsasu, Herrard iz Landberga, je npr. napisala in ilustrirala znameniti rokopis Hortus deliciarum. Z Otonci seje končalo drugo obdobje za knjižnično dejavnost zavzetih nemških cesarjev. O odnosu poznejših vladarjev do knjige vemo zelo malo. To velja tudi za tako veliko zgodovinsko osebnost, kot je bil cesar Friderik I. Barbarosa (1123-1190). Friderik je bil nedvomno razgledan in moder vladar. V njegovem času se je začela razvijati nemška srednjeveška kultura. Friderikov kaplan Gottffried iz Viterba govori resda o številnih pesniških zbirkah, zgodo¬ vinskih delih, o delih Aristotela, Hipokrata in Galna, kijih hranijo v cesarjevi knjižni skrinji, vendar ima človek občutek, da jih je Firderik prejemal v dar, sam P a jih ni kupoval. Prav tako nimamo poročil, da bi spodbujal razvoj knjižnic po cesarstvu. Njegov ponos pa je bila nedvomno velika kraljeva knjižnica v Palermu. Za uničenjem, ki so ga povzročili madžarski vdori, je sledilo obdobje obnove. Na ruševinah starih samostanov so nastali številni novi. Na ozemlju cesarstva so se mesta Augsburg, Freising, Tegemsee, Regensburg, Passau in Salzburg razvila v nova monastična središča, v katerih so skrbeli za lepo knjigo ' n kjer so v skriptorijih nastajali dragoceni rokopisi. Poleg Reichenaua se je Predvsem Tegemsee razvil v enega najpomembneiših skriptorijev v Evropi. Iz n i e gove bogate korespondence zvemo, da sije izmenjaval rokopise s številnimi samostani. Na prelomu v osmo stoletje je v Salzburgu deloval Alkuinov prijatelj škof Arno (785-804), znan po svoji učenosti in ljubezni do knjige. Njegovi P°budi prištevajo 150 rokopisov, ki so nastali v Salzburgu. V Freisingu so nastali dragoceni rokopisi v čudovitih vezavah iz 10. stoletja, kijih hianijo anes v Munchenski državni knjižnici. V Avstriji so v tem času izpričane samo¬ stanske knjižnice v Melku, Gottweigu, Klostemeuburgu, Admontu, na Krki in 102 BiBLIOTHECARIA 14 v Millstattu. Vse naštete knjižnice so svoje dragoceno knjižnično bogastvo v veliki meri ohranile do danes. Na severu Nemčije so pomembne knjižne zbirke nastale v samostanih Wenden, Minden, Corwey, Hildesheim in Erfurt. V Corweyu je med drugim nastala znamenita Saška kronika, delo slavnih opatov Widukinda in Wibalda, občudovalca rimskih klasikov in prizadevnega zbiralca Ciceronovih del (1146- 1158). V Švici pripada osrednje mesto samostanu San Gallen. Sredi 9. stoletja je knjižnico vodil Alkuinov učenec Grimaldus. Knjižnica je imela lepe prostore. Priključen ji je bil velik skriptorij. Viri pravijo, da so menihi za prepisovanje knjig žrtvovali celo del svojih obveznih skupnih molitev. Iz tega skriptorij a se nam je ohranilo nekaj edinstvenih rokopisov. Tim. Evangelium longum je napisal menih Sintram, inicialke je izdelal opat Salomo, s slonovo kostjo okrašene platnice pa menih Tutilo. Služba knjižničarja je bila med najodličnejšimi službami v samostanu. O vsebini knjižnice nam poroča ohranjeni katalog, kije nastal v drugi polovici 9. stoletja in navaja 400 knjig. San Gallen je imel takrat eno naj večjih knjižnic na zahodu. Katalog navaja dela v klasični meniški razpo¬ reditvi: Sveto pismo, cerkveni očetje in teologi, življenjepisi svetnikov, zbirke pisem, zbirke zakonov, slovarji, zvezdoslovje, matematična dela, slovnice, retorični, geografski in medicinski kodeksi. Leta 934 je v Švici nastal še en znamenit samostan, in sicer v kraju Einsiedeln, kije kmalu zaslovel po svoji lepi knjižnici. V njen še danes hranijo okrog 70.000 knjig in 1.200 rokopisov. V Italiji je slovel samostan Montecassino. V njegovem skriptoriju se je izoblikoval poseben tip pisave, imenovan beneventana. Samostanski skriptorij je v 12. stoletju slovel po izjemni iluminatorski šoli. Med pomembnejšimi knjižnicami v Italiji je bila tudi papeška knjižnica v Rimu. Francoski samostan Clunyje bil že omenjen. V 10. stoletju je knjižnica štela 600 zvezkov. Vrhunec je delo skriptorija doživelo za vladanja opata Petra Častitljivega (1092-1156). Peter je bil zadnji veliki opat Clunyja. V tem času je samostan doživel naj večji gospodarski in duhovni razcvet. Opat Peter seje v boju za investituro odločno postavil na stran papeža Inocenca II. Slovel je kot dober in razumen človek. K njemu so hodili po nasvete mnogi velikasi tedanje Evrope. V nekem svojem pismu je Peter zapisal: »Bolj zaslužno je, da držiš v roki pero kakor plug, bolj zaslužno je, da razporejaš božje besede v vrste na pergamentu, kakor da poteguješ brazde čez polja.« Knjižnica je se' 16. stoletju imela nad 2.000 rokopisov. Leta 1562 so jo Hugenoti požga 1 Ohranili pa so se katalogi , ki nam omogočajo vpogled v knjižnico. Katalog ,z leta 1152 navaja naravnost neverjetno število del starih klasičnih latinskih pi scev V Angliji sta v 11. in 12. stoletju uživala velik ugled predvsem samost 3 na St. Albans, severozahodno od Londona, in Durham v severni Angliji, °^ lZ bogatimi knjižnicami, ter škofijska knjižnica v Canterburyju. FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 103 Rokopisi so bili v tem času še zelo cenjeni. V nekem poročilu iz leta 1074 je rečeno, daje menih Ulrik iz samostana Benediktbeuren na Bavarskem dobil od grofa Ulrika Bolzanskega celo vinsko gorico za lepo spisan in ilumi- niran misal. 10.3 KRIZA SAMOSTANSKIH KNJIŽNIC V 11. STOLETJU Času, ko je bil nemški cesar v središču kulturnega življenja, njegov pospeševatelj in zaščitnik, je sledilo obdobje politične napetosti med duhovno in svetno oblastjo. V tem obdobju je clunyjevska reforma benediktinskega reda začela odklanjati svetu odprto in mnogovrstno literarno dejavnost. Zanimanje za doganjanje na področju svetnih znanosti je zamenjalo zanimanje za teološka vprašanja. Pripravljal seje svetovnonazorski obračun. Bogato okrašeni rokopisi, razkošne vezave in dragocene miniature so bile v nasprotju z asketskimi pogledi reformatorjev. Odklanjali so jih kot nasprotne redovnemu življenju. Izraz te askeze, ki si je prizadevala za poglobljeno utemeljitev verskih skrivnosti, je bila sholastika, kije kot nov filozofski nauk obvladovala celotno duhovno živ¬ ljenje tedanjega časa. Središče samostanske prenove je bil leta 910 ustanovljeni samostan Cluny v Burgundiji. V tem samostanu so se pod učenim opatom Odom (927- 942) odločili za strožjo razlago Benediktovih pravil in jo razširili po vseh samo¬ stanih v Evropi. Do 12. stol. jih je bilo okrog dva tisoč. Še strožjo smer prenove so zastopali cistercijani, ki so sicer izhajali iz reformnega gibanja Clunyja, so Pav 12. stol. v Citeauxju pri Dijonu ustanovili lasten red. Odklanjali so vsako znanstveno udejstvovanje in bili prepričani, da se bodo zveličali z napornim fizičnim delom. Njihov predstavnik sv. Bernard (1090-1153) iz Clairvauxja je napadel razkošje cerkva, ki da nasprotuje meniški askezi. O luksuzno opremljenih rokopish je zapisal: »Katero delo je bolj nekoristno in neumno kot mleti zlato, da bi z njim okrasili inicialke? Zlate črke služijo samo ugodju oči!« nicialke so morale biti enobarvne, brez okrasja in brez uporabe dragocenih °vin. To ne pomeni, da so začele samostanske knjižnice in skriptoriji propadati, udi v tem času je bilo dnevno branje duhovne literature sestavni del menihovih nevnih vaj. Potrebna literatura je nastajala v samostanih Cluny, Citeaux in a >rvaux. Slednjega je leta 1115 ustanovil sv. Bernard. Ti samostani so imeli na Prehodu iz 14. v 15. stoletje velike knjižnice. Knjižnica v Clunyju je imela mhzno 2000 rokopisov, ki so bili uničeni v času hugenotskih vojn. , Za naj strožjo razlago redovnih predpisov se je odločil ustanovitelj mrtuzijanov sv. Bruno iz Ko lna (1032-1101), kije svojim menihom v Grande a rtreuse zapovedal molk in delo v skriptoriju kot vrhunec redovnih pravil. ' kor k^jig napišemo, toliko junakov resnice pošljemo v svet«. Knjižnice kartu: Zl Janskih samostanov so se kmalu razvile v najpomembnejše knjižnice 104 BIBLIOTHECARIA14 tedanjega časa. Knjižnica Grande Chartreuse je danes v Grenoblu. Prepisova- teljski dejavnosti so se posvečali tudi avguštinski korarji, ki so živeli po pra¬ vilih sv. Avguština in so uživali velik znanstveni ugled. Podobno poslanstvo so opravljali premonstratenci, ki jih je leta 1120 ustanovil magdeburški nadškof Norbert iz Gennepa v Premontre. Knjižnice njihovih samostanov so postale pomembne šele v 15. stoletju. 11.0 POZNI SREDNJI VEK 11.1 POLITIČNE IN DRUŽBENE RAZMERE Obdobje od zatona univerzalne monarhije s smrtjo Friderika II. leta 1250 do iznajdbe tiska s premičnimi črkami (Gutenbergova Biblija leta 1455) je bilo izjemnega pomena za nadaljni razvoj Evrope tako na duhovnem kot na kulturnem področju. Za poznosrednjeveško Evropo je bila značilna naraščajoča raznovrstnost državnega, gospodarskega, duhovnega in kulturnega življenja, ki pa je še vedno temeljila na skupnem izročilu. V zavesti ljudi so dodatne globoke spremembe povzročili valovi kužnih bolezni, ki so se širile po letu 1347 z Orienta. Velika epidemija kuge je v letih 1347 do 1357 prizadela vso Evropo, ki jo je že pestila lakota. Do sredine 15. stoletja je kuga pobrala več kot tretjino prebivalstva, izpraznila vasi in spremenila rodovitna polja v pustoto. Zaradi zastale prodaje in padca cen je kmetijstvo zašlo v veliko stisko. Mnogo kmetov se ji je izognilo z begom v mesta. Tu pa sta pomanjkanje in preobljudenost netila nova nasprotja. Kriza poznega srednjega veka je porodila negotovost, na katero so se nekateri odzvali s pretirano slo po uživanju prekratkega življenja, drugi pa z globoko, včasih naravnost noro pobožnostjo (sprevodi bičarjev). Kriza seje polastila tudi cerkvenih ustanov in je sprožila vrsto heretičnih verskih gibanj (katari, albižani, husiti). To je bilo torej obdobje velikih nasprotij: na eni strani poudarek na trpinčenju na zemlji, da bi dosegli večno zveličanje v onstranstvu, na drugi sla po uživanju, kije vodila v razvrat; na eni strani obdobje hude gospo¬ darske krize, na drugi razcvet znanosti, književnosti in upodabljajoče umetnosti, ki so doživele svoj vrh v humanizmu in renesansi. To je bil čas razvoja mest, ki so v marsičem spremenila dotedanji način življenja. Filozofija je bila sicer še vedno tesno povezana s teologijo. Bila je na neki način v njeni službi, saj so teologi skušali racionalno (razumsko) utemeljiti krščanski nauk. Vendar se z oblikovanjem dialektične metode od 12. stoletja dalje filozofija začenja vedno bolj uveljavljati tudi kot samostojna veda. Na področju teologije je v tem času zaživela nova smer, t.i. mistika. Njen najvidnejši predstavnik je bil dominikanski filozof Johannes Eckhart, imenovan mojster Eckhart (1260-1327). V svojih pridigah in spisih je v nasprotju s suhoparno sholastiko skušal počlovečiti človekov odnos do Boga. Zanj Bog ni odmaknjen v nedosegljivo onstranstvo, temveč prebiva v človekovi duši. Človek je po svoji obliki odsev božjega bistva. Za našo kulturno zgodovino je pomembno, da veliki samostani meniških redov na deželi počasi izgubljajo pomen. Z razvojem mest sta se poleg knežjih dvorov pojavila dva nova nosilca kulturnega razvoja, t.i. uboštveni (ne beraški) redovi in univerze. 106 BIBLIOTHECARIA14 11.2 UBOŠTVENI REDOVI Ob koncu 12. in v začetku 13. stoletja so Evropo pretresala t.i. ubošt- venega gibanja. Bila so izrazito laična gibanja, ki so v radikalni kritiki bogate fevdalne Cerkve zahtevala dosledno meniško uboštvo. Ena od zahtev je bila tudi, da se mora redovnik preživljati z delom svojih rok (to je veljalo tudi za meniške redove), vendar ne sme imeti privatne lastnine ne posamezni redovnik ne redovna skupnost (to je novost). Če se z delom svojih rok ne more preživjati, lahko prosi tudi za miloščino. Iz množice teh gibanj sta se izoblikovali dve novi obliki redovnega življenja, ki sta pomembno vplivali na nadaljnji kulturni razvoj Evrope, Frančiškovi manjši bratje in dominikanci. :"8a,v '•Km,, ! 4*» «•***„- mmk . isS3§§iSi5 .i FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 107 Frančišek Asiški (1182-1226), po rodu iz bogate meščanske družine v Assisiju, je dobil doma odlično izobrazbo. V želji, da bi postal vitez, se je udeležil vojne med Assisijem in Perugio, v kateri je bil ujet, ter vojne v Apuliji v južni Italiji. Ni do kraja pojasnjeno, kaj ga je nagnilo, da se je leta 1206 odpovedal dediščini in se posvetil službi bolnim in revežem. Njegov zgled in njegova vedra narava sta postala pravi magnet za ljudi. Nastalo je gibanje, ki gaje leta 1209 najprej ustno potrdil papež Inocenc III., leta 1223 pa je papež Honorij III. potrdil nova pravila, ki so gibanje spremenila v cerkveni red. Leta 1212 j e pod vodstvom Klare (1 193-125 3 ) nastala tudi ženska vej a tega gibanj a. Kot cerkveni red so se manjši bratje posvečali pridigi, pozneje tudi izobraževalni dejavnosti. Iz njihovih vrst je izšlo nekaj pomembnih mislecev srednjega veka, kot so bili sv. Bonaventura (1218-1274), kije dal redu manjših bratov pravno podlago. Teologijo je študiral v Parizu, kjer je od leta 1255 tudi poučeval. Leta 1273 je postal vrhovni predstojnik reda. Poleg dominikanca Tomaža Akvinskega velja za enega naj večjih srednjeveških teologov. Iz reda manjših bratov sta bila tudi prodorni filozof Duns Scotus (1270-1308), prof. v Oxfordu, Camb- ridgu, Parizu in Kolnu, znamenit po svojem filozofskem delu Sentence Petra Lombarda in utemeljitelj nominalizma Wiljem Ockham (1300-1349). Če seje Frančiškovo gibanje preoblikovalo v red manjših bratov šele na izrecno papeževo željo, pa je Dominik (1170-1221) od samega začetka želel ustanoviti cerkveni red. Po rodu iz bogate družine iz Caleruege v Španiji, seje odločil postati duhovnik. V času hude lakote v Španiji je prodal svoje premoženje in ga razdelil med reveže. Na poti v Rim seje srečal z Valdežani in jih skušal pridobiti za katoliško obliko krščanstva. Iz teh pogovorov seje rodila želja, da bi ustanovil red pridigarjev. Njegovo zamisel je leta 1218 potrdil papež Honorij III. Dominikanci so v središče svojega delovanja postavili študij in pridigarsko dejavnost. Oboje pa predpostavlja knjižnico. Tudi iz vrst domini¬ kancev je izšla vrsta pomembnih mislecev. Največji med njimi je bil nedvomno utemeljitelj sholastične filozofije sv. Tomaž Akvinski (1224-1274). Svojo študijsko pot je začel na Montecassinu, nato nadaljeval študij v Parizu in Kolnu. Leta 1243 je vstopil v dominikanski red in leta 1252 postal profesor v Parizu. Po papeževem naročilu je v letih 1261 do 1264 preoblikoval teološki študij. Značilnost te prenove je bila, daje teološki premislek utemeljil na racionalnih temeljih Aristotelove filozofije in s tem položil temelje sholastični filozofiji. Razumljivo, da so bili predvsem pri manjših bratih začetki oblikovanja knjižnic težki, zlasti še zaradi zahteve po prepovedi privatne lastnine. Z oblikovanjem reda pa so se začele razmere spreminjati. Potrebo po knjigi je terjala že pridigarska dejavnost, še bolj, ko so se začeli tudi manjši bratje zanimati za šolstvo. Pomembni knjižnici sta nastali v Assisiju in Bologni. Zaradi zahteve po uboštvu so bile knjige reda manjših bratov večinoma pisane na Poceni papirju in slabo opremljene. Večinoma gre za prepise, za katere so zna- 108 bibliothecariam čilne mnoge okrajšave, da so na papir spravili čim več besedila. Od sredine 14. stoletja dalje pa so frančiškani na Angleškem vodili generalni katalog knjig 186 angleških samostanov, ki so pripadali redu manjših bratov, z naslovom Registrum librorum Angliae. Seznam navaja dela 85 avtorjev in velja za prvi splošni katalog na svetu. Dominikanci so se v večji meri posvečali znanstvenemu delu in temu primemo skrbeli tudi za knjige in knjižnice. Za to skrb so našli dovolj podlage v svojih redovnih pravilih. Samostani so sicer navadno imeli svoj lasten skrip- torij, vendar niso namenjali prevelike pozornosti zunanji podobi knjige. Okrasje ni bilo zaželeno. Ko je bil tekst prepisan, niso zgubljali časa z dodatno opremo, ki bi knjigo podražila. Študij je pomembnejši od prepisovanja, je bilo načelo dominikancev. Vsebina njihovih knjižnic je teološka, s posebnim poudarkom na praktični pastoralni dejavnosti in polemiki s krivoverci. Kljub temu so pri dominikancih nastale dragocene knjižnice, najpomembnejši sta bili na Dunaju in v Piši. Za preoblikovanje verskega življenja so si prizadevali avguštinski korarji na Nizozemskem. Nosilec tega reformnega gibanja je bil Gerrit Groote (Gerardus Magnus, 1340-1384), kije tudi od laikov zahteval poduhovljenje duhovnega življenja s pomočjo pisane besede namesto pridige. Njegova prizadevanja so uresničevali t.i. bratje skupnega življenja , skupnosti škofijskih duhovnikov, ki so se združevali brez redovnih zaobljub določenim redovnim pravilom. Prizadevali so si za prenovo nravnega življenja s pomočjo knjige. Kar so potrebovali za življenje, so si prislužili s prepisovanjem knjig duhovne in bogoslužne vsebine. Z njimi pa so seveda zadovoljevali tudi potrebe svojih knjižnic. Prva skupnost je bila ustanovljena v nizozemskem Deventerju, nato pa so se hitro razširili zlasti po rimskem cesarstvu nemške narodnosti. Sami so se večkrat imenovali fratelli dellapenna - bratje pisala. Sloveli so po pravilnosti prepisanih besedil in lepi obliki rokopisov. V njihovih skriptorijih so nastali čudoviti rokopisi. Z uveljavitvijo tiska so svoje poslanstvo nadaljevali in ustano¬ vili številne tiskarne. Posebej se je v prepisovateljski dejavnosti odlikovala skupnost bratov skupnega življenja v Windesheimu pri Zwollu. Ti niso prepiso¬ vali toliko za svoje življenjske potrebe, ampak predvsem za potrebe svoje knjižnice. Najslavnejši član te skupnosti Tomaž Kempčan (1380-1471) je zapisal, daje »samostan brez knjižnice kot miza brez hrane in vodnjak brez vode«. Holandske knjižnice se večinoma niso ohranile, knjižnice iz kroga Windesheimske kongregacije v nemškem proštom pa je še danes mogoče identi¬ ficirati v modemih knjižnicah, leipziška npr. v tamkajšnji univerzitetni knjižnici. V sevemonemškem proštom je nastalo podobno gibanje v benediktin¬ skem samostanu Bursfeld. Opat Johann Rode (1358-1439) iz Trierja je bil pre¬ pričan o pomembnosti skrbnega prepisovanja rokopisov in knjižnic. V približno 180 sevemonemških samostanih so bile v tem času knjižnice na novo urejene FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 109 in katalogizirane, poškodovane knjige na novo prevezane, če pa jih ni bilo mogoče rešiti pred propadom, so jih prepisali. V južnonemškem proštom v skrbi za knjižnice prednjačijo samostani, ki so pripadali tako imenovanemu gibanju opatije Melk. To so bili samostani St. Emeran v Regensburgu, Tegem- see ter sv. Ulrih in Afra v Augsburgu. V slednjem je bila leta 1466 ustanovljena prva samostanska tiskarna v nemškem proštom. Pomembno kulturno središče je v 14. stoletju nastalo tudi v samostanu Vadstena ob Venemskem ježem na Švedskem. 11.3 UNIVERZE Za srednjeveško knjižničarstvo je značilen monopolni položaj duhovnih ustanov na vseh področjih raziskovanja in poučevanja. Edini posredniki znanosti so bili duhovni učitelji svojim duhovnim učencem. Samostanske in škofijske knjižnice so bile edina zbirališča svetnih in duhovnih pisateljev, klasične in sodobne literature. Načelo splošne dostopnosti do knjižnice v rimski antiki je bilo v srednjem veku pozabljeno. Laikov v tem času, z redkimi izjemami, pro¬ blemi znanstvenega življenja niso zanimali. Z obnovljenim zanimanjem za an¬ tiko, z naraščajočim zanimanjem za umetnost in literaturo antike v času renesan¬ se in humanizma se je oblikoval nov stan svetnih učenjakov, ki se je ločil od duhovščine in od odmaknjenosti redovnega življenja. Za te ljudi je bilo ukvar¬ janje z antičnimi spisi poleg znanstvenih interesov tudi asketska potreba. V tem času seje spočela modema bibliofilu a . V rokah laikov, ki jih je zanimala literatura in umetnost, so nastajale številne zbirke. Pomembnejše pa so seveda knežje in univerzitetne knjižnice, ki so imele več možnosti za obstoj in so položile temelje modernim znanstvenim knjižnicam. Oblikovanje kolegijev in korporacij je ob koncu 12. stoletja pomenilo E 5 Shod k svetnim izobraževalnim ustanovam, ki so bile splošno dostopne in na katerih so poleg teologije enakovredno namenjali pozornost tudi svetnim znanostim. Na njih so se združevali učitelji in študentje nekega znanstvenega področja pri skupnem delu. Universitas magistrorum et scholarium, skupnost učiteljev in učencev je bila produkt združevanja fakultet, ki so nastale iz teh kolegijev. To so bile teološka, pravna, medicinska in filozofska (artistična) fakulteta. Universitas pomeni v srednjem veku pravno priznano korporacijo, n Pr. društvo, ceh, v našem primem universitas magistrorum (učiteljev) in univer- Sltas scholarium (študentov). Srednjeveško ime za »univerzo« je bilo studium generale in je pomenilo, da so študentje prihajali iz različnih (vseh) dežel, in ne števila predmetov. Universitas litterarum postane šele mnogo pozneje. Naj¬ starejša univerza je nastala že leta 1089 v Bologni s poudarkom na študiju Prava. Leta 1150 je nastala univerza v Salernu s poudarkom na medicini in leta 11 80 v Parizu s poudarkom na študiju sholastične filozofije, teologije in retorike. 110 B1BLIOTHECARIA14 Poleg laičnih učiteljev so bili v velikem številu zastopani zlasti učitelji iz vrst uboštvenih redov. Najpomembnejši osebnosti sta bila nedvomno dominikanca Albert Veliki (1193-1280) in njegov učenec Tomaž Akvinski (1225-1274). FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 111 Z akademskim poukom je bilo povezano tudi obsežno vprašanje učnih tekstov. Za te je skrbelo združenje trgovcev z rokopisi, t.i. stationarii. Neopo¬ rečnost tekstov njihovih prepisov je nadzirala komisija univerzitetnih učiteljev, t.i. petiarii, ki so čuvali normalne tekste in jih nato v polah (petiatim ) posojali za izposojevalnino. Dejavnosti prepisovalcev in trgovcev s teksti ni določal samo notranji učni program, celotna znanost je nabavljala medicinska dela pri stationarjih v Salernu, juridična v Bologni ter teološko filozofska dela v Parizu. Korporacije so bile podvržene strogim pravilom. Ta so bila v vsem romanskem svetu enaka in so se ravnala po bolognskih. Nekaj naravnega je bilo, da so se na univerzah oblikovale zbirke litera¬ ture kot delovni pripomočki za študente in učitelje. V začetku univeze niso imele knjižnic v pomenu naših univezitetnih knjižnic, ki vsebujejo knjige z vseh znanstvenih področij. V srednjem veku so te zbirke vsebovala le specifična dela za potrebe posameznega kolegija ali fakultete. Najpomembnejša in naj¬ slavnejša je bila knjižnica, ki jo je okrog leta 1250 ustanovil Robert iz Sor- bone na kolegiju v Parizu in je služila za vzor mnogim univerzitetnim knjižni¬ cam. Robert iz Sorbone (1201-1274) je bil kaplan na dvoru francoskega kralja Ludvika IX. Svetega in od leta 1258 kanonik v Parizu. Že leta 1245 j e načrtoval ustanovitev kolegija, ki bi dajal bivališče in oskrbo revnim študentom teologije. V študijskem letu 1252/1253 je tako ustanovil začasen hospic, ki ga je leta 1257 Ludvik IX. preoblikoval v kolegij. Pozneje je po svojem ustanovitelju Petru iz Sorbone dobil ime Sorbona. Začetni fond kolegijske knjižnice so sestavljali darovi, v naslednjih letih tudi darovi del nekdanjih učencev in učiteljev na kolegiju. Knjižnica je vodila natančne kataloge , na podlagi katerih si moremo danes ustvariti podobo vsebine, obsega in urejenosti knjižnice. Knjižnica je bila razdeljena na dva dela, t.i. libraria magna, katere delaje bilo možno uporabljati samo v čitalnici knjižnice, in librariaparva, v kateri so bile shranjene dublete in manj uporabljana dela. Iz te knjižnice sije bilo mogoče knjige sposoditi tudi na dom. Libraria magna je bila t.i. prezenčna knjižnica, v kateri so bile knjige na pult priklenjene z verigo. Na ta način so preprečili nered v knjižnici in predvsem odtujitev knjig. Podatek za leto 1338 govori o 330 knjigah, priklenjenih k pultu, in o 1090 knjigah, ki so bile bralcem na voljo v libraria parva. Knjige v kolegijih so bile odložene na pultih. V pariški librarii magnije hilo takih pultov 26, za vsako stroko eden. Ko je število knjig naraslo, puhni sistem ni bil več primeren, zato so ga od druge polovice 16. stoletja začeli opuščati m knjige odlagati na police ob steni (stenski sistem). Poleg sorbonske so bile knjižnice tudi v drugih kolegijih in predvsem po redovnih hišah. Ob občudovanju Pariške knjižne ponudbe je Petrarca zapisal, daje Pariš altera mundi caput et ll >'bium regina, nutrix altera nostri temporis studiorum (dmga prestolnica sveta ~~ za Rimom - in druga kraljica mest, druga mati današnjih znanosti). 112 BIBLIOTHECARIA 14 V Angliji je prišlo na podoben način do kolegijskih knjižnic, ki so se kmalu razvile v splošne univerzitetne knjižnice, prva v Oxfordu leta 1320. V Italiji in Španiji (tuje bila najstarejša univerza ustanovljena leta 1239 v Sala- manki) takšnih knjižnic ni bilo. Zaradi velikega pomena, ki gaje imela v teh deželah ustanova stationarijev, in zavzetosti, s katero so skrbno nadzorovali njihovo delo, ni bilo potrebe po oblikovanju visokošolskih študijskih knjižnic. V Nemčiji so prve univerze po vzoru pariške nastale v 14. stoletju. Leta 1348 je češki kralj in od leta 1355 nemški cesar Karel IV. (1316-1378) ustanovil v Pragi Karlovo univerzo in knjižnici ob njeni ustanovitvi poklonil 114 rokopisov. Seznam praške univerzitetne knjižnice iz začetka 15. stoletja navaja 1866 rokopisov. Na Dunaju je bila univerza ustanovljena leta 1365, vendar imamo podatke o knjižnici zanjo šele dobro stoletje pozneje. Univerza v Heidelbergu je bila ustanovljena leta 1386. Pfalški volilni knez Ludvik III. (1410-3 6) j e univerzi namenil knj ižnico, ki so j o nj ego vi nasledniki še povečali. To palatinsko knjižnico so poimenovali »mati vseh nemških knjižnic«. Leta 1388 je bila ustanovljena univerza še v Kolnu. Na ozemlju nemškega cesarstva se sistem stationarijev ni nikoli razvil. Študentje so bili odvisni od lastnih zapis¬ kov s predavanj. Tako so si oskrbeli potrebno študijsko literaturo. Da nastali rokopisi niso bili zanesljivi, ni treba posebej poudarjati. Naraščajoče povpraševanje so zadovoljevale univezitetne knjižnice, ki so vsebovale knjige z vseh znanstvenih področij ter so prerasle knjižne zbirke kolegijev in posameznih fakultet. Na nemškem jezikovnem področju seveda še zdaleč niso dosegle pariškega vzora. 11.4 KNEŽJE KNJIŽNICE Vladarje je k zbiranju knjig vspodbujala že njihova naloga skrbeti tudi za kulturno življenje dežele, ki soji vladali. V vseh časih srečujemo vladarje, ki so z večjimi ali manjšimi darovi oskrbovali knjižnice v svoji deželi. Zbiranje knjig za lastne potrebe v starejših obdobjih ni tako pogosto in takšne privatne knjižnice navadno niso za dolgo preživele svojih lastnikov. V poznem srednjem veku je tudi na tem področju prišlo do premika. Širjenje znanosti v laične kroge, je povečevalo zanimanje za knjigo in prebudilo nastajanje knjižnic tudi v knežjih dvorcih. Ta premik se je začel s cesarjem Svetega rimskega cesarstva Frideri¬ kom II. Staufovcem (1194-1250). Njegova največja želja je bila obnoviti univerzalno monarhijo rimskega cesarstva. Leta 1208 je postal kralj Sicilije, 1215 nemški kralj in 1220 rimski cesar. Bival je večinoma v južni Italiji in na Siciliji. Uredil je upravo in gospodarstvo sicilijanskega kraljestva. Leta 1231 je izdal znamenito zbirko z naslovom Konstitucije iz Melfiia . Bilje zelo izobra¬ žen človek, velik ljubitelj literature in umetnosti. Njegov dvor v Palermu je FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 113 postal eno največjih kulturnih središč tedanjega sveta. V njegovi bogati knjižnici so se zbirali pomembni pisatelji in učenjaki tedanjega časa. Tudi sam se je znanstveno udejstvoval. Med drugim je napisal delo Ar s venandi cum avibus (Umetnost lova s sokoli). Kot mecen je leta 1224 ustanovil univerzo v Neaplju. Ker ni kazal prevelike volje, da bi vodil križarsko vojsko v Palestino, gaje papež Gregor IX. izobčil iz Cerkve. V Palestini, kamor se je v letih 1228 do 1229 končno odpravil s križarsko vojsko, seje izkazal predvsem kot izjemen diplomat in s pogajanji dosegel osvoboditev Jeruzalema. Po vrnitvi v domovino je hotel vzpostaviti cesarsko oblast nad celotno Italijo. Leta 1237 je premagal Lombardsko legijo, kije njegovi oblasti nasprotovala. Zaradi svojih političnih ciljev je prišel v spor s papežem Gregorjem IX., ki gaje še drugič izobčil. Najvplivnejša in najpomembnejša osebnost na dvoru Friderika II. je bil Mihael Scottus (1177-1235), po rodu iz škotske plemiške družine. V Oxfordu in Parizu je študiral filozofijo in matematiko, nato je bil do leta 1220 član znamenite prevajalske šole v Toledu, kjer je prevedel vrsto del iz arabščine v latinščino. Njegovi prevodi so pomembno vplivali na naravoslovno mišljenje zahoda. Scottus je med drugim prevedel Aristotelova dela in komentiral filozofska dela Mohameda Ibn Rushda, bolj znanega pod latinskim imenom Averoes (1126-1198). Leta 1227 je cesar povzdignil Scotta v svojega dvornega filozofa in dvornega astrologa. Napisal je več filozofskih del, v katerih je razvijal aristotelsko-arabsko filozofijo, zanimala pa gaje tudi alkimija in astronomija. Dante gaje v svoji Božanski komediji uvrstil med pogubljene (20. pesnitev Pekla). 11.4.1 Francija Neprekinjeno vrsto kraljevih bibliofilov je začel francoski kralj Ludvik IX. Sveti (1215-1270). Ludvik je postal francoski kralj leta 1226 in je sprva vladal pod regentstvom svoje matere Blanke iz Kastilje. Za Francijo je pridobil pokrajine Languedoc, Toulous, Provanso, Normandijo in Anžu. V sporu med papežem in Friderikom II. Staufovcem je bil nevtralen in je poskušal posredovati Med sprtima stranema. Leta 1248 je vodil križarsko vojsko, v kateri je bil ujet. Kljub temu seje po osvoboditvi leta 1270 s križarji še enkrat odpravil v Tunis, kjer je njegovo vojsko zdesetkala kuga, njena žrtev pa je postal tudi sam. Veljal je za pravičnega in sposobnega vladarja. Reorganiziral je državno upravo (1254— 1269). Leta 1297 so ga razglasili za svetnika. Njegov življenjepisec Geoffroy de Beaulieu poroča, daje med križarsko vojno zvedel za dragoceno knjižnico ne kega sultana, kar je tudi pri njem vzbudilo zanimanje za knjigo. Po zgledu turškega vzornika je dal za svojo knjižnico prepisati vsa dela, ki so bila na ozemlju njegovega kraljestva, zlasti tista s teološko vsebino, in jih shranil v Sv °ji knjižnici pri Ste. Chapelle v Parizu. Prednost je dal prepisovanju pred 114 BIBLIOTHECARIA14 kupovanjem, da bi tako povečal knjižni fond v svojem kraljestvu. Prepise Svetega pisma in psalterja odlikuje visoka kvaliteta in pomeni začetek vodstva Francije na področju kulture knjige. Zbiranje knjig je nato bilo strast francoske kraljeve hiše vse do novega veka. Ne samo vladarji, tudi člani kraljeve hiše so imeli dragocene knjižne zbirke, v katerih so imeli tako zabavno literaturo kot tudi molitvenike. Prvovrstni bibliofili so bili že kraljevi bratje, neapeljski kralj Louis d’Anjou, Jean de Berry in Filip Pogumni Burgundski. Velik zbiralec knjige med francoskimi vladarji je bil Karel V. Modri (1338-1380). Francoski kralj j e postal leta 1364. Reorganiziral j e državne finan¬ ce in vojsko, za Francijo je osvojil še zadnje trdnjave na francoski obali. V času zahodnega razkola (1378-1417) je skušal zadržati papeže v Avignonu in je zato leta 1378 tudi podprl protipapeža Klemena VI. Svojo knjižnico je postavil v Louvru . Zbiral je naj lepša dela poučne literature v francoskem jeziku. Antična dela in dela drugih narodov je dal za kraljevo knjižnico prevesti v francoščino. Pri tem so pazili na lepo vezavo, kije bila okrašena z dragimi kamni in zlatim okrasjem. Vse knjige so bile označene z znakom kraljevega lastništva - ekslibri- som, jelenom, ki skače. Ohranjeni inventarni popisi knjig nam omogočajo natančen vpogled v vsebino knjižnice in zunanjo podobo knjig. V inventarju iz leta 1412 je npr. navedena starost rokopisa in od kod je prišel, velikost, način pisave in jezika, okrasje z inicialkami in iluminacijami, vezava in podobno. Ker pa nam ti inventarji ne nudijo vpogleda v notranjo ureditev knjižnice, v tem primeru ne moremo govoriti o katalogih. Karlova louvrska knjižnica se nam ni ohranila. Po smrti njenega ustano¬ vitelja je postala žrtev bibliofilskih nagnjen kraljevih sorodnikov. Njeno usodo je zapečatila angleška zasedba Pariza. Angleški vladni namestnik vojvoda Betfordski je ostanek knjižnice leta 1429 odpeljal s sabo na Angleško. Po njegovi smrti leta 1435 sojo razgrabili. Danes je iz te, nekdaj bogate knjižnice (v inven¬ tarju je navedenih 1239 rokopisov) ohranjenih le še nekaj več kot sto knjig. V gradu Blois sta vojvoda Ludvik (1372-1407) in njegov sin Karl (1391-1465) iz rodbine Orleans uredila čudovito knjižnico. Na vojnih pohodih po Italiji sta si prisvojila bogati knjižnici Sforza in Visconti, knjižnico pa sta povečala tudi z nakupi, med drugim znamenite zbirke Ludvika iz Briiggeja, gospoda iz Grutuysena. Ludvikov nečak Franc I. Valois (1494-1547) je leta 1515 postal francoski kralj. Na njegovem razkošnem dvoru so se zbirali slikarji, pesniki m pisatelji. Oboževal je zlasti italijansko kulturo in umetnost. Zaradi razgledanosti, strpnosti in mecenstva je prišel v zgodovino kot veliki viteški kralj Francije. Franc I. je knjižnico iz Bloisa preselil v Fontainebleau in ji pridružil 1900 zvezkov kraljeve zbirke. Tako je nastala znamenita Bibliotheque du roi, ki j° je Franc I. še znatno povečal. V knjižnici je bilo, času primemo, tudi že veliko FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 115 tiskanih del. Kraljevi dekret iz leta 1536 je knjižnici določil obvezni izvod vsake knjige, ki se je pojavila na francoskem trgu. Skladno s svojimi huma¬ nističnimi nazori je bila knjižnica javna in splošno dostopna. IRSKA (pod angleške — nacMado) Dublin,, • Wexford ŠKOTSKA otdk Man VOJVODINA 1360: CHESTER Edgecote*. Towton • York 1461* ivakefield :R 1461 Blore Heath 1459 Hull 78. ANGLIJA IN FRANCIJA MED STOLETNO VOJNO Črni princ, 1356 Ivan Dobri, 1356 pohodi Edvarda III., 1359/60 meje angleških kraljevih fevdov ***$► vojaški pohod Henrika V., 1415 n ’ n "*‘ ježa Jeanne d'Arc proti Reimsu poleti 1429 1429: Severno 1429 ^223 francoski fevdi 1 ■ I fevdi pod angleško i __ oblastjo L—I burgundski fevdi meja francoskega kraljestva VVALES Cardiff. Bosmorth*. . Leicester 1485 Northampton 1460 * NORFOLK SUFFOLK ? . Cambridge ESS£X ^ St. Al ban s 4 ^ 1455 in 1461 London SOMERSET Southampton, OORSET VVindsor* KENT SUSSEX Portsmouth H * astings morje Sluys 1340 k rngfe X GROFIJA . Amsterdam HOLANDIJA • Utrecht Jgpff Rokav Guernsey Jersey ‘vSJj E J* lubumai ŽROFUA y Kainault VOJVODINA • Antvverpen BRABANT Liege« Aachen ,K6ln Gjisselš- GR0RJA 1828 ARTOIS 1 Ažlncourt ' • V VOJVODINA j-^ppg * Amiens Guise Rocroi^ Luksemburg Formigny *Caen 1450 VOJVODINA NORMANDIJA PIKARDUA i .Rouon C,mp We ■ Crepy. grofija % .Reim k'Verdun .St. Denis Panz‘ 4S i» H— 1 VOJVODINA BRETANJA VOJVODINA me Urban VI. (1378-1389). Takoj po izvolitvi seje pokazal kot gospodovalen despot, začel pa je kazati tudi znake duševne bolezni. Zato so se kardinali ob Prihodu francoskih kolegov zopet zbrali, odstavili pred kratkim izvoljenega Papeža Urbana VI. in namesto njega izbrali za papeža kardinala Roberta iz Ženeve. Nadel si je ime Klemen VIL (1378-1394). Ker se Urban VI. ni bil Popravljen odreči papeškemu naslovu, seje Klemen VIL umaknil v Avignon. Evropska Cerkev seje razdelila (t.i. veliki razkol 1377-1417 1: rimskega papeža so priznali cesar, Ogrska, Češka, Flandrija, Nizozemska, Anglija, Kastilja in 118 BIBLIOTHECARIA 14 del Italije, avignonskega pa Francija, Škotska, Savoja, Avstrija in Navarra. Po več poskusih združitve so kardinali na koncilu v Piši leta 1409 od obeh papežev zahtevali odstop, nato pa izvolili papeža Aleksandra V. Po njegovi izvolitvi pa sta se oba prejšnja papeža, rimski in avignonski, premislila in Cerkvi so vladali kar trije papeži. Red je napravil cesar Sigismund, ki je dal leta 1414 sklicati koncil v Konstanci. Tam so odstavili vse tri vladajoče papeže in leta 1417 izvo¬ lili Martina V. (1417-1431), ki so ga vsi priznali za legitimnega papeža. Knjižnico v Avignonu je ustanovil papež Janez XXII. (1316-1334), za njen razvoj pa imata velike zasluge Benedikt XII. (1334-1342) in Klemen VI. Inventar, ki so ga naredili pred vrnitvijo papežev v Rim, našteva v avignonski knjižnici 1677 zvezkov. Knjižnica je ostala v Avignonu tudi po vrnitvi papežev v Rim, ker pa ni imela več pravega skrbnika, je počasi propadala. Danes je iz knjižnice avignonskih papežev znanih le še kakih 400 rokopisov. 11.4.3 Anglija Omenili smo že angleškega državnega namestnika v Parizu v času stoletne vojne vojvodo Johna Bedfordskega, tretjega sina angleškega kralja Henrika IV. (1366-1413). On in njegov brat Humphrey, vojvoda Gloucesterski, sta bili redki osebnosti v takratni Angliji, ki soju zanimale knjige in knjižnice. O usodi knjižnice Bedfordskega vojvode po njegovi smrti ne vemo ničesar, dragocena knjižnica njegovega brata pa je prišla v oxfordsko univerzitetno knjižnico. Žal sojo sto let po Humphrejevi smrti uničili nestrpni protestanti. 11.4.4 Cesarstvo Prvi, ki je po Frideriku II. Staufovcu v nemškem prostoru namenjal večjo pozornost znanosti in kulturi, je bil sin češkega kralja Ivana Luksemburškega cesar Karel IV. (1316, cesar 1355-1378). Bilje zelo sposoben vladar. Leta 1356 je izdal zlato bulo, s katero je določil način volitev nemškega kralja. Skrbel je za vsestranski razvoj Češke. Dalje zgraditi stolnico sv. Vida, praško Novo mesto m Karlov most. Podpiral je umetnike in učenjake. Leta 1348 je ustanovil Karlovo univerzo v Pragi, ki jo je bogato obdaril s knjigami. Njegovo naklonjenost pa so občutile tudi številne samostanske knjižnice. Poseben vpliv nanj in njegovo okolico so imeli živahni stiki s Francijo in ideje humanizma, ki mu jih je posredoval Petrarka. Žal pa o njegovi privatni knjižnici ne vemo nič določnega- Bibliofilski interes francoskega dvora seje le počasi uveljavljal nanem- ških dvorih, z izjemo pfalškega volilnega kneza Ludvika III. (1410—1436). Na svojem dvoru v Heidelbergu je uredil najpomembnejšo knjižnico tedanjega časa v nemškem prostoru. Uveljavilo se je prepričanje, da je Bibliotheca Palatina »mati vseh knjižnic v Nemčiji«. Knjižnica je doživela največji razcvet FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 119 v času volilnega kneza Ottheinricha (1502-1559), ki je zavzeto zbiral vso domačo in tujo literaturo. Da bi prišel do dragocenih rokopisov, ni izbiral sredstev, med drugim sije nasilno prisvojil tudi knjižnico samostana Lorsch. V knjižnici so bila sprva pretežno teološka, vendar tudi pravna in medicinska dela. Pod vplivom humanističnih idej pa je začel načrtno zbirati tudi antična klasična dela in srednjeveško nemško literaturo. Posebna skrb pa je veljala protestantskemu slovstvu. V svoji oporoki je določil, naj bo njegova knjižnica na voljo znanstvenim potrebam Heidelberške univerze, zato so jo priključili univerzitetni knjižnici. Ko pa je cesarski vojskovodja Johann Tserclaes Tilly (1559-1632) v tridesetletni vojni zavzel Heidelberg, je palatinsko knjižnico odpeljal s seboj v Munchen. Bavarski vojvoda Maksimilijan (1573-1651) jo je nato poklonil papežu, ki jo je vključil v Vatikansko knjižnico. Napoleon jo je dal prepeljati v Pariz. Po zaslugi nemškega germanista Jakoba Grimma so nato nemške rokopise vrnili v Heidelberg. Veliki bibliofil na cesarskem dvoru je bil cesar Maksimilijan I. (1459- 1519). Imenovali so ga »zadnji vitez«. Bilje značilen renesančni vladar, hu¬ manist in podpornik umetnikov, med drugimi Diirerja. Tudi sam je pisal prozo in stihe, med drugim alegorični ep Theuerdank in roman Weifikunig. Njegov vpliv na pisavo nam odkriva njegovo zanimanje za knjigo. Prek svoje žene Marije, hčere burgundskega vojvode Karla Drznega (1433-77), je podedoval njegovo dragoceno knjižnico, katere vrednost sočasni inventar ocenjuje na 100.000 guldnov. Od očeta cesarja Friderika III. (1415-1493) je na Dunaju podedoval bibliotheco regio. Njeno vodenje je zaupal pomembnemu učenjaku in velikemu poznavalcu knjig Konradu Celtesu, kije v njej med drugim odkril tudi literarno delo Hrosvite iz Gandersheima. Celtes je za cesarsko knjižnico pridobil številna dela klasikov, zemljepisnih kart in globusov. Velike knjižne dragocenosti pa je hranila tudi Maksimilijanova privatna knjižnica v Innsbrucku, ki jo je kasneje podedoval njegov vnuk cesar Ferdinand I. (1503-64). Knjižnica je bila nameščena v prvem nadstropju dvorca Ambras in jo hranijo v umetnostno zgodovinskem muzeju na Dunaju kot Ambraško zbirko. Novi del te zbirke, bibliotheca regia in ostalo knjižno bogastvo Habsburžanov pa so vključili v Dunajsko dvorno knjižnico. Saški volilni knez Friderik III. Modri (1463-1525), velik zagovornik reformacije, je na svojem dvoru v Wittenbergu ustanovil javno knjižnico, kije bila namenjena »zu allgemeiner Nutzen aller, der Lehrer wie der Schiller der Universitat, der spateren wie der jetzigen« (v splošno korist vseh, sedanjih in bodočih učiteljev in učencev na univerzi). Prva konkretna poročila o tej knjižnici 'matuo iz leta 1512, in sicer o velikih nakupih knjig pri nemških in inozemskih knj igarnarjih. Za knjižnico je skrbel knezov osebni kaplan Jurij Spalatin. Kljub velikopoteznim načrtom ustanovitelja pa seje knjižnica znašla v velikih težavah, bot so bile premajhen prostor, prekratek čas odprtosti, pomanjkljivi katalogi in 120 BIBLIOTHECARIA 14 preskromna finančna sredstva. Drugi naslednik Friderika Modrega, knez Jo¬ hann Friderik Velikodušni (1532-1547) je knjižnici namenil redno letno dotacijo v višini 100 goldinarjev. Po porazu saškega volilnega kneza v bitki pri Muhlbergu leta 1547 so knjižnico prenesli v njihovo novo rezidenco v Weimar, leta 1558 pa sojo poklonili novi univerzi v Jeni. 11.4.5 Italija Kot domovina humanizma in renesanse zavzema Italija posebno mesto na področju kulture knjige. Humanizem je bil filozofsko in kulturno gibanje. Humanisti so bili sprva krščanski učenjaki, ki so proučevali in poučevali humanistiko (slovnico, retoriko, zgodovino, poezijo, moralno teologijo in filo¬ zofijo), odkrivali in objavljali klasične latinske tekste, pozneje pa tudi grške in hebrejske. Začeli so odklanjati srednjeveško sholastiko in so za vzor evropskega izobraževalnega sistema ter kulture jemali klasično antiko. Humanisti niso ustvarili konzistentne filozofije, vendar so se skupaj navduševali nad veličino človeških vrednot, ki sojih postavljali pred verske dogme in abstraktno mišljenje. Izum tiska je omogočil, da so se humanistične ideje razširile iz Italije po vsej zahodni Evropi. Med vodilnimi italijanskimi humanisti so bili pesnik Francesco Petrarka (1304-1374), državnik in zgodovinar Francesco Guicciardini (1483-1540) ter politični teoretik Niccolo di Bernardo dei Machiavelli (1469-1527), ki velja tudi za eno najbolj izstopajočih osebnosti italijanskega humanizma. K evropski humanistični tradiciji pa sta odločilno prispevala tudi angleški lord, kancler, državnik in mislec Tomaž More (1478-1535) ter nizozemski humanistični učenjak Erazem Rotterdamski (1467-1536), kije bil prvi pomembni Evropejec, ki sije slavo in vpliv pridobil s tiskano besedo. Renesansa pa je bila obdobje evropske civilizacije, za katero je značilno zanimanje za antično preteklost, pa tudi za razcvet književnosti, kiparstva, slikarstva in arhitekture. Renesansa seje začela v Italiji kot literarno gibanje, ki so ga vodili humanistični učenjaki, še posebno Petrarka (1304- 1374). Poezijo in prozo so pisali v narodnem jeziku namesto v latinščini, iznajdba tiska pa je prispevala k širitvi njihovih zamisli, kar je še posebej veljalo za humanistični pristop Erazma Rotterdamskega k proučevanju Svetega pisma. V 15. in 16. stoletju so bila glavna središča gibanja Firence, Benetke in Rim ter vojvodski dvori v Mantovi, Urbinu in Ferrari. V arhitekturi so Bramante, Palladio in Alberti iskali navdih pri antičnih vzorih, slikarji Michellangelo, Leonardo, Rafaelo in Tizian pa so orali ledino z uvajanjem naturalističnega načina slikanja človeka. Pri realističnem prikazovanju narave je slikarjem pomagalo tudi odkritje perspektive. Pomembno spodbudo umetnosti je pomenilo pokroviteljstvo florentinske dinastije Medici in vrste papežev. FRANCEM. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 121 Nov znanstveni duh seje razširil tudi na spoznavanje narave in vesolja. Želja po spoznavanju sveta je privedla do odkritij novih celin 6 in s tem do razvoja zemljepisa in kartografije. Astronomi Nikolaj Kopernik (1475-1545), Johann Kepler (1571-1630) in Galileo Galilei (1564-1642) so postavili nove teorije o gibanju planetov, napredek pa je bil občuten tudi na področju biologije, kemije, fizike in matematike. Flamski anatom Vesalius je napisal vplivno razpravo iz anatomije De humani corporis fabrica (1543). Renesansa je imela daljnosežne posledice za razvoj knjižne kulture ter za konceptualni in tehnični napredek šolstva in umetnosti v Evropi. V razkošje zaljubljeni italijanski knezi so si v svojih dvorcih urejali dragocene knjižnice, čeprav ne vedno iz prave ljubezni do knjige, ampak bolj pod vplivom mode. Eno najpomebnejših knjižnih zbirk v Italiji so zbrali milanski vojvode Visconti in Sforza v Pavii. Viscontiji so bili stara milanska, gibelinsko (procesarsko) usmerjena rodbina. Oblast v Milanu so prevzeli leta 1277, ko so postali gospodje in leta 1395 vojvode. Leta 1447 je družina izumrla. Vojvodski naslov je prešel na družino Sforza. Francesco Sforza seje namreč poročil z zadnjo iz družine Visconti, Bianco Mario. Rodbina Sforza je bila po rodu iz Romanje, vojvodski naslov pa so ohranili do leta 1504. Njihovo knjižnico, kije leta 1426 obsegala tisoč rokopisov, je kot vojni plen odnesel francoski kralj Ludvik XII. in jo vključil v svojo knjižnico v dvorcu Blois ob Loari. Če milanski knežji rodbini Visconti in Sforza ne slovita ravno kot naklonjeni znanosti in literaturi, pa to ne velja za knežjo družino d' Este v Ferrari. Svoje ime so dobili po kraju Este (med Padovo in Ferraro). Leta 1240 so postali gospodje Ferrare in leta 1288 še Modene inReggia. Leta 1598 so Ferraro izgubili, družina pa je izumrla leta 1803. Njihov dvor v Ferrari je postal prvovrstno kulturno središče, kjer sta delovala tudi pesnika Ludovico Ariosto (1474—1533, njegovo življenjsko delo je ep Orlando furioso) in Torquato Tasso (1544-1595, avtor junaškega epa Gerusalemme liberata). Njihova sicer nekoliko manjša knjižnica je vsebovala izbrane tekste latinske ter sodobne francoske in italijanske literature, ki so bili skrbno popisani v abecedne katalogu avtorjev. Po ukinitvi kneževine so knežjo knjižnico prenesli v Modeno. Dragocene knjižnice sta imeli tudi rodbini Gonzaga 7 v Mantovi in Mala- testa Novelo v Ceseni ter knez Federigo da Montefeltro v Urbinu. Malatestovi Dvanajstega oktobra 1492 seje genovski pomorščak Krištof Kolumb izkrcal na otočku Šamana Cay v Bahamih in ga prekrstil v San Salvador, 27. oktobra je pristal na Kubi in 6. decembra na Haitiju. V novoodkrite dežele seje vrnil še trikrat. V letih 1487/88 je portugalski pomorščak Bartholomeo Diaz (1450-1500) obplul Afriko. Njegov rojak Vasco da Gama (1468-1524) je odkril morsko pot v Indijo. Portugalec Femando Magellan (1480-1521) je v letih •519-1522 prvi objadral svet. •me so dobili po mestecu v Lombardiji (med Mantovo in Modeno). V 13. stol. so se naselili v Mantovi, kjer so leta •528 postali gospodje, 1433 mejni grofje (marchese) in 1530 vojvode. Mantovo so ohranili do 1709. 122 BIBLIOTHECARIA 14 so knjižnico uredili v frančiškanskem samostanu v Ceseni in je še danes ohranjena taka, kot je bila ob nastanku. Knjige so odložene na pultu, na katerega so priklenjene z verigami. Lastniki soji namenili letno 300 zlatih goldinarjev za nakup knjig in vzdrževanje osebja. Poleg knjižnice v Pavii pa je nedvomno najbolj znana knjižnica vojvod iz Urbina. Njen ustanovitelj Federigo je za njeno opremo namenil 30.000 duka¬ tov, ne sicer zaradi izrednega razumevanja za znanost ali izjemne ljubezni do knjige. Razlog za njegovo zbirateljsko dejavnost je bil, da bi imel z vsakega področja znanosti v svoji knjižnici najpomembnejša dela, in to, če le mogoče, v dragoceni vezavi. Po izumrtju rodbine leta 1631 je z dedovanjem Urbino prešel v papeško državo, knežja knjižnica pa je bila vključena v Vatikansko knjižnico. Omeniti moramo tudi knjižnico prvega neapeljskega kralja iz španske družine Aragoncev, Alfonza (1435-1458) in njegovega nezakonskega sina Femanda. Tudi njuna knjižnica je postala vojni plen francoskega kralja Ludvika XII. 11.4.6 Vatikanska knjižnica Od 4. stoletja dalje je bila rezidenca rimskih papežev v Lateranu. Po vrnitvi papežev iz Avignona leta 1377 pa je bila papeška palača v Lateranu v tako slaben stanju, da so se papeži naselili v Vatikanu. Tuje že papež Simah (498-514) v začetku 6. stoletja zgradil palačo, ki jo je papež Nikolaj V. (1447— 1455) nadomestil z novo. Nova palača predstavlja jedro današnjega stavbnega kompleksa v Vatikanu, ki velja za eno največjih in najmogočnejših palač na svetu. Knjižna zbirka, ki sojo skupaj z arhivom čuvali v Lateranu, je propadla v času bivanja papežev v Avignonu (1309-1377). Pomembna knjižnica, kije v času bivanja papežev nastala v Avignonu, je po njihovi vrnitvi v Rim ostala v Franciji. Nova knjižnica v Vatikanu je imela skromne začetke. Ko je leta 1447 umrl papež Evgen IV., je svojemu nasledniku zapustil v knjižnici 250 rokopisov. Z Nikolajem V. (1447-1455) pa je papeški prestol zasedel humanist, ki sije pridobil velike zasluge za razvoj znanosti in umetnosti in še posebej za obnovo knjižnice Svetega sedeža. Tommaso Parentucelli, kot seje imenoval pred izvolitvijo za papeža, je bil sin revnih staršev. Med študijem v Firencah seje pridružil skupini huma¬ nistov, ki so se zbirali okrog visoko izobraženega in za umetnost zainteresiranega Cosima de Medici in tu odkril svojo ljubezen do knjig in znanosti. Njegov prijatelj iz tega časa knjigarnar Vespasiano da Bisticci poroča o njegovem iz¬ rednem strokovnem znanju in izbranem okusu na področju literature ter o strasti do knjige, ki ga je vodila v izdatke, ki so večinoma presegali njegove, takrat se FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 123 zelo skromne dohodke. Ko je v letih od 1444 do 1447 v zelo kratkem času postal škof, kardinal in nato še papež, seje njegovi strasti do knjige ponudila velika naloga obnoviti vatikansko knjižnico. Njej je priključil svojo privatno knjižnico in vatikanski knjižnici namenil tudi izdatna sredstva, ki so v letu 1450 znašala 100.000 guldnov. Posebno so ga zanimali grški teksti, ki so jih njegovi agenti prinesli z Vzhoda, posebej iz Carigrada. V duhu tedanjega časa je veliko pozornost namenjal vezavi in iluminaciji tekstov. Smrt pa ga je prehitela, da bi knjižnici zgradil tudi namenske prostore in jih primemo okrasil. Njegov naslednik Kalist III. (1455-58) se za knjižnico ni veliko zanimal. Pravijo celo, da jo je bil pripravljen skupaj s svojo papeško krono prodati, da bi dobil potrebna sredstva za obrambo pred Turki. Veliki humanist Eneja Silvij Piccolomini, kije posebej povezan z našim ozemljem (kot cesarjev tajnik je več mesecev bival v Ljubljani, leta 1447 pa je postal tržaški škof), je bil za papeža izvoljen leta 1458 in si je privzel ime Pij II. (do 1464). Velja za enega najboljših renesančnih papežev. Imel je temeljito izobrazbo na več področjih, bilje blesteč stilist v pisani in govorjeni besedi. Pavel II. (1464-1471) ni imel smisla za humanistično kulturo in je celo ukinil rimsko akademijo. To je povzročilo hud revolt rimskih humanistov. Sikst IV. (1471-1484) je bil človek izredne znanstvene in kulturne izobrazbe. V njegovem času je Rim postal osrednje kulturno središče. S številnimi novimi pridobitvami in z določitvijo redne dotacije je bil knjižnici zagotovljen blesteč razvoj, ki ji je omogočil, da je v kratkem času postala ena najslavnejših knjižnic na svetu. Ob njegovi smrti je knjižnica desetkratno povečala število rokopisov, ki jih je zapustil Nikolaj V. Knjižnica je bila izjemno širokosrčna do uporabnikov, saj so smeli knjige uporabljati tudi zunaj njenih prostorov. Pomen knjižnice so poudarili še prostori v današnji floreria, ki so jih okrasili slikarji Domenico in David Ghirlandaio ter Melozzo da Forli. Ko je v naslednjih letih fond knjižnice znatno narastel, je leta 1587 Domenico Fontana za knjižnico zgradil veličastno dvorano, ki je obiskovalcem danes dostopna v Vatikanskih muzejih. Seveda pa se današnja Vatikanska knjižnica, ki šteje blizu 2 milijona knjig, preko 60.000 rokopisov in okrog 7.000 inkunabul ne nahaja več v teh, ampak v novih, moderno oprem¬ ljenih prostorih. Vatikanska knjižnica je bila v času svojega nastanka knjižnica humanis¬ tično izobraženega renesančnega kneza, ki je bil velik ljubitelj knjige in je knjižnici vtisnil svoj osebni pečat. V nadaljnjem razvoju pa je kot toliko drugih tajižnic prevzela funkcijo strogo specializirane znanstvene knjižnice, ki s svo¬ jimi knjižnimi zakladi danes daleč presega potrebe rimske kurije. 124 BIBLIOTHECARIA14 11.4.7 Madžarska Zanimiva osebnost med knežjimi bibliofili tega časa je bil madžarski kralj Matija Korvin (1441-1490). Bilje velik občudovalec italijanske umet¬ nosti in kulture, vzdrževal tesne stike z Italijo in se tudi poročil s hčerko neapelj¬ skega kralja Beatrice. Pod vplivom svojega kanclerja Janeza Viteza, kije študiral v Italiji in vzdrževal tesne stike s številnimi italijanskimi učenjaki, je Matija Korvin načrtoval ustanovitev univerze v svoji rezidenci Budim; opremiti jo je nameraval s sijajno knjižnico. V neverjetno kratkem času so bili zanj idelani številni rokopisi v skriptorijih v Firencah, Rimu in Neaplju. Knjižnica, o kateri sodobniki pripovedujejo naravnost pravljične zgodbe, je po previdnih ocenah strokovnjakov imela okrog 3.000 rokopisov (nekatera nekritična poročila navajajo celo 50.000 rokopisov) in je za Vatikansko knjižnico veljala za najpo¬ membnejšo knjižno zbirko tedanjega časa. V času Matije Korvina je bil Budim pomembno izobraževalno, kulturno in umetniško središče tega dela Evrope. Po Korvinovi smrti pa je knjižnica prav tako hitro propadla, kot je nastala. Korvinova vdova se je vrnila v domovino in s seboj odnesla del knjižnega bo¬ gastva. Korvinovi nasledniki so knjižnico v celoti zanemarjali, del knjižnice pa je padel v roke turškim osvajalcem. Danes je po številnih evropskih knjiž¬ nicah mogoče z gotovostjo identificirati 122 knjig, ki izvirajo iz Korvinove knjižnice. 11.5 ZASEBNE KNJIŽNICE Prehod znanstvenega proučevanja in pouka iz samostanske celice v sfero svetnega življenja je imel za posledico oblikovanje novega stanu izobra¬ ženih laikov. Razume se, da so ti krogi težili k posesti knjig, deloma kot nujnemu pripomočku njihove poklicne dejavnosti, deloma zaradi osebnega literarnega in bibliofilskega nagnjenj a. Ob iztekajočem se srednjem veku imamo vrsto poročil o osebnostih, ki so zbirale knjige, čeprav se nam njihove zasebne knjižnice večinoma niso ohranile. Često sojih po lastnikovi smrti raznesli zaradi nezainte¬ resiranosti dedičev, včasih so bile vključene v knjižnice drugih ali so prešle v javne knjižnice. Prepoznati jih je mogoče po nekaterih zunanjih značilnostih, kot je vezava, in predvsem po ekslibrisih. 11.5.1 Predhodniki bibliofilov Na razvoj bibliofilije sta v tem času vplivali deli Biblionomia Richarda de Foumivala (1201-1260) in Philobiblion Richarda de Buryja (1287-1345). Richard de Fournival je bil kancer cerkve v Amiensu. V svojem delu Biblio¬ nomia je svojo knjižnico primerjal z vrtom. V njem zorijo na treh gredicah FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 125 sadovi znanosti: na prvi zvrsti filozofije, na drugi zvrsti dobičkonosnosti, kot sta pravo in medicina, ter na tretji zvrsti teologije. Po teh smiselnih skupinah je uredil knjige v svoji knjižnici. Njegova ureditev je prva urejena sistematika po znanstvenih vidikih tedanjega časa. Knjižnico Richarda de Foumivala so po¬ zneje uvrstili v knjižnico Sorbone v Parizu. Philobiblion pa je znamenito delo enega naj večjih prijateljev knjige poznega srednjega veka, škofa v Durhamu in nato kanclerja in čuvarja pečata Richarda de Buryja. Medtem ko se nam je od Biblionomiae ohranil en sam izvod, seje Philobiblon v naslednjih dveh stoletjih ohranil v številnih rokopisih in inkunabulah. Carl Christ imenuje to delo »visoka pesem ljubezni do knjige vseh časov«. V njej je med drugim zapisal, da nas knjige »razveselijo, kadar se nam smehlja sreča, nas tolažijo, kadar nas tarejo nezgode, nas učijo brez šibe in palice, brez opominov in jeze«. Richard de Bury je bil v osebnih stikih s Petrarko, naj večjim zagovornikom novega humanističnega izobraževalnega ideala. De Buryjeva knjižnica je po ocenah strokovnjakov štela okrog 50.000 zvezkov. Svojo strast do knjige je de Bury opravičil s pojasnilom v nekem spisu, kjer pravi, da mu je kot pobožnemu katoličanu in cerkvenemu dosto¬ janstveniku strast do teh zemeljskih stvari često povzročala duševne konflikte. Njegov načrt, da bi s svojo knjižnico opremil enega od kolegijev na oxfordski univerzi, je preprečila zgodnja smrt. Njegovo knjižnico so raznesli. Iz nje lahko danes z gotovostjo prepoznamo samo dve deli, eno v Bodleiana v Oxfordu in drago v knjižnici Britanskega muzeja v Londonu. Predhodnik bibliofilov in nekaj časa edini zasebni bibliofil v Nemčiji je bil avtor satirično moralističnega dela Renner , magister in rektor kolegiatnega kapitlja v Bambergu Hugo von Trimberg (1235-1313). V navedenem delu Renner omenja svojo knjižnico; pravi, da šteje 200 zvezkov in mu bo v starosti omogočala sredstva za preživetje s posojanjem knjig in pripravo prepisov. V tem delu izrazil tudi razočaranje, češ da šole in učenci niso nič vredni. Leta 1462 je bavarski vitez Piiterich von Reichertshausen (1400- 1469) napisal slavospev v 148 verzih pfalški grofici Mechtildi v Rothenburgu naNeckari. Njen oče, pfalški grof Ludvik II., velik prijatelj umetnosti in knji¬ ge v Heidelbergu, jo je vzgojil v široko literarno razgledano ženo, kije imela z a tisti čas veliko osebno knjižnico. Kot pospeševatelj znanosti in prijatelj knjige sije pridobil ugled tudi njen sin grof Eberhard. Mechthildis je nato Ponudila seznam 94 knjig iz svoje knjižnice vitezu Piiterichu, da sijih lahko Prepiše, ona pa bi si iz njegove knjižnice sposodila dela, ki jih nima, in si oskrbela prepise za svojo knjižnico. Na to ponudbo je odgovoril Piiterih z omenjenim pismom. Dvainšestdesetletni mož v njem sicer občuduje osem¬ najstletno grofico, vendar, pravi, mu gre v resnici samo za knjige. Iz seznama l e zanj novih samo 23, ob tem pa se pohvali, da lahko grofici ponudi 164 knjig, kijih še ni v njeni knjižnici. Iz Piiterichove hvalnice pa zvemo tudi to, 126 BIBLIOTHECARIA 14 kako je na viteških poteh po Evropi zbiral knjige za svojo knjižnico: »Zusamb seind sie geraffelt, mit stellen, rauben, auch darzue mit lehen, geschenkht, geschribn, khauft und darzuefunden« (Skupaj zbral s krajo, tatvino, izposojo, darovi, prepisovanjem in kupovanjem). Zvemo pa seveda tudi, kakšne knjige je imel v svoji knjižnici. Ponosno jih našteva: Parsifala Wolframa iz Eschen- bacha, Tristana Gottfrieda iz StraBburga, dela Elartmanna iz Aue, Johanna iz Wiirzburga, Rudolfa iz Emsa in Ulricha iz Lichtensteina in druge. Piiterich se je zanimal predvsem za viteški ep. Omenja dvorno knjižnico v Heidelbergu, kije nanj naredila velik vtis. Na podoben način so v tem času zbirale knjige številne plemiške družine v Nemčiji: grofi Manderscheid-Blankenheim, Nassau-Dillenburg, Bentheim, Zimmem, Vintler na Runkelsteinu pri Boznu in mnogi drugi. Zanimali so se predvsem za poučno, duhovno in zabavno literaturo. Sredi 15. stoletja je opazen vpliv francoskega romana in italijanske novele. Povpraševanju so zadostili poklicni pisarji, ki so delali često kar v hiši naročnika, v posameznih primerih pa tudi v trgovsko organiziranih družbah. Lastnik takšne prepisovateljske delavnice, v kateri je zaposloval veliko prepisovalcev, je bil Diebold Lauber iz Hagenaua v Elsafiu. Delali so po posebnem programu produkcije, ki se nam je ohranil, imeli pa so tudi skladišče, v katerem so bila na voljo duhovna in zabavna dela. Njegovi izdelki pa so povprečne kakovosti. V takrat nastalih tiskarnah so dobili uspešno konkurenco, kije tem prepisovalcem kmalu onemogočila eksistenco. 11.5.2 Italija Začetnik humanistične izobraževalne ideje je bil Francesco Petrarka (1304-1374). Zanj je bila knjiga nosilka človeškega duha in ima kot taka neizmeren pomen za razvoj sleherne kulture. Takšno pojmovanje, povezano s strastno ljubeznijo do antične literature, gaje naredilo za naravnost obsedenega bibliofila in zbiralca. Kot duhovnik in jurist je bil v tesnih stikih s papeškim dvorom v Avignonu. Veliko sije prizadeval za vrnitev papežev v Rim. Njegova diplomatska dejavnost ter njegov sloves pesnika in učenjaka sta mu omogočila tesne stike z najvplivnejšimi osebnostmi tedanjega časa. Omenili smo že njegovo povezavo z dvorom cesarja Karla IV. v Pragi. Vse te povezave je Petrarka izkoristil za zadovoljitev svoje zbirateljske strasti. V tem pogleduje naletel na darežljivo razumevanje, zlasti še, ker so darovalci upali, da si bodo tako zagotoviti naklonjenost najplivnejšega moža. Med številnimi knjigam 1 ’ ki jih je na ta način zbral, je bil tudi prepis takrat odkritih Ciceronovih piše® Quintu, Brutu in Atticu. V njegovi knjižnici je bil tudi dragocen rokopis Virgil^ ki gaje poleg Cicera Petrarka najbolj cenil. Rokopis hrani danes Ambrosiana v Milanu. Petrarka je zasnoval javno knjižnico v Benetkah, ki ji je po svoji smrti nameraval voliti svojo knjižnico. Ni znano, zakaj tega načrta ni izpel) 31 K FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 127 in kakšna je bila usoda njegove bogate knjižnice. Petindvajset knjig iz Petrar- kove knjižnice hrani danes nacionalna knjižnica v Parizu, ki si jih je verjetno pridobila prek knjižnice Viscontijevih v Pavii in zbirke Ludvika XII. Posamezna dela hrani še Vatikanska knjižnica, državna knjižnica v Berlinu in še nekatere druge. Velika Petrarkova zasluga je zamisel javne knjižnice. Čeprav je sam ni mogel uresničiti, je zamisel ostala živa. Kmalu so se namreč našli možje, ki so bili obsedeni z enako idejo in jo pomagali uresničiti. Enako strasten zbiralec je bil tudi Giovanni Boccaccio (1313-1375). Bil je nezakonski sin premožnega trgovca iz Firenc. Otroštvo je preživel v domačem mestu, mladost pa v Neaplju, kjer so nastali njegovi literarni prvenci. Leta 1340 seje vrnil v rojstni kraj. Zaradi očetovega slabega gmotnega položaj a je v naslednjih letih opravljal različne službe po italijanskih mestih. V času kuge leta 1348 je začel pisati znamenito zbirko novel z naslovom Dekameron, po grški besedi deka - deset in hemeron - dni. Novele naj bi mu deset dni pripovedovalo sedem mladenk in trije mladeniči, ki so pred kugo zbežali iz okuženih Firenc v gore pri Fiesoli. Delo je končal leta 1353. V teh novelah je opisal način življenja v tedanjem času ter doživljanje smisla oziroma nesmisla v tedanji družbi. Čeprav ni imel na voljo tolikšnih sredstev kot Petrarka, ni nič manj strastno zbiral stare rokopise. Med največjimi dragocenostmi v njegovi knjižnici sta bili Tacitovi Annalaes in njegove Historiae. V svoji oporoki je Boccaccio svojo knjižnico zapustil samostanu Svetega Duha v Firencah, kjer pa sojo zanemarili in so knjige počasi izginile. Ena naj zanimivejših osebnosti med renesančnimi bibliofili je bil dolgoletni vatikanski tajnik Poggio Bracciolini (1380-1459). Bracciolinijev lov za rokopisi v nemških knjižnicah v času koncila v Konstanci (1414— 1418) je nazorno opisal Konrad Ferdinand Meyer v svoji noveli Plautus v nunskem samostanu. Bracciolini seje imel za predstavnika razsvetljene kul¬ ture, ki mu je bila zaupana naloga, da reši latinske klasike iz temnih ječ ger¬ manskega barbarstva in jih vrne latinskim muzam. Njegovo obsežno poznanje starih rokopisov in latinske literature mu je olajšalo odkritje številnih roko¬ pisov, ki so takrat že utonili v pozabo. Pri udeležencih koncila je kot izvedenec zanje vedno našel dovolj povpraševanja. Med številnimi rokopisi, ki jih je odnesel v Italijo, so bile tudi Quintilianove Institutiones, zgodovinsko delo Ammianusa Marcellinusa in ep o drugi punski vojni, ki gaje napisal Silius Italicus. Ko je padel v nemilost pri Svetem sedežu, je nekaj časa preživel v Augliji. Po svoji vrnitvi v Vatikan je svoje bogato knjižno znanje posvetil Vatikanski knjižnici, ki se ima za prenekateri rokopis zahvaliti njegovim pove¬ zavam in njegovemu pogajalskemu talentu. Njegova osebna knjižnica pa je mla majhna, ker je svoje bogato znanje na področju knjigarstva postavil v službo svojih prijateljev. Njegova oporoka namreč omenja le 95 del, ki jih je zapustil dedičem. 128 BIBLIOTHECARIA 14 Niccolo Niccoli (1363-1437), sin uglednega in bogatega firenškega trgovca, je zgled humanistično izobraženega in literarno zainteresiranega zasebnika tedanjega časa. Po zgodnji očetovi smrti je podedoval obsežno premoženje, ki mu je omogočilo, da seje v celoti posvetil svojim bibliofilskim nagnjenjem. Z veliko ljubeznijo je v svoji knjižnici zbral okrog 800 rokopisov. Svoje bogato znanje je darežljivo delil s širokim krogom prijateljev, med katerimi je bil tudi Cosimo de Medici, markantna osebnost firenške državnosti. V svojem spisu Commentarius in peregrinationem Germaniae je za potrebe svojih prijateljev opisal svojo pot po Nemčiji in knjižno bogastvo v nemških knjižnicah. Po Niccolojevi smrti je Cosimo de Medici njegovo knjižnico nabavil za novoustanovljeno knjižnico Marciana v Firencah. V dosedaj omenjenih zbirkah je bilo grške literature komajda za vzorec. Petrarka jo je izrecno zapostavljal na račun latinskih avtorjev. Edina izjema so bila Homerjeva in Platonova dela. Prijatelj knjige, kije svoj interes prednostno posvečal grškim pisateljem, je bil nicejski nadškof ter poznejši kardinal in protektor bazilijanskega reda v Italiji Basilios Bessarion (1403-1472). Študiral je v Tropezusu in Carigradu, leta 1423 je postal bazilijanski redovnik, 1431 duhovnik, 1437 opat v Carigradu, na koncilu v Ferrari in Firencah 1438-1442 je bil najodločnejši zagovornik vnovične združitve vzhodne Cerkve z Rimom. Kot nadškof v Niceji je bil leta 1439 imenovan za kardinala in se 1443 preselil v Rim. Kot papeški legat je pridobil evropske vladarje za križarsko vojno proti Turkom. Sodi med vodilne humaniste in pospeševalce znanosti v svojem času. Znanstvenike v Rimu je zbral v Akademijo. Bil je priznan filozofski in teološki pisatelj. Kot filozof se je zavzel za Platonovo filozofijo, v latinščino pa je prevedel tudi Aristotelovo Metafiziko. Za posebno nalogo si je zadal nalogo rešiti ostanke grške literature pred prodirajočim se osmanskim cesarstvom po padcu Carigrada. V ta namen je za svojo knjižnico nabavil ali dal prepisati vse dosegljive grške rokopise. Leta 1468 je Bessarion svojo dragoceno knjižnico, kije štela 764 zvezkov, od tega 482 grških rokopisov, poklonil Beneški republiki z naročilom, da ustanovijo javno knjižnico. Njegova knjižnica je danes dejansko temeljni del beneške Marciane. 11.5.3 Francija Sloves največjega biliofila svojega časa pa je užival Jean Grolier de Servin, Vicomte d'Aguisy (1479-1565), francoski vladni namestnik v Italiji m nato zakladničar francoskega kralja, ki je imel daljnosežen vpliv na razvoj knjižne kulture v Franciji. Bilje strasten zbiralec knjig. Med njegovimi prijatelj 1 je bil tudi beneški tiskar Aldus Manutius. Knjige v Grolierjevi knjižnici so bik opremljene z napisom Io. Grolierii et amicorum - Jeana Grolierja in prijateljev. Štejejo jih med naj dragocenejše knjige, kar jih je ohranjenih iz tistega časa. P° FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 129 njegovi smrti je njegovo knjižnico podedoval njegov zet, francoski finančni minister Mery de Vic, Seigneur d'Ermenonville in nato njegov sin, nadškof v mestu Auch. Leta 1676 so Grolierjevo knjižnico prodali na dražbi. Danes je znanih še 91 knjig iz te knjižnice, ki nosijo napis To. Maioli et amicorum. Grolierjevo delovanje lahko zasledujemo v letih od 1550 do 1565. Dolgo so strokovnjaki menili, daje bil Italijan. Dve knjigi iz njegove posesti, od teh ena iz Grolierjeve zbirke, nosita ime Mahieu. Poznavalci menijo, daje bil to Thomas Maiolus, prvi tajnik Katarine Medičejske in Grolierjev naslednik v službi francoskega zakladničarja. 11.5.4 Nemčija Žarišče humanizma v Nemčiji sta bila koncila v Konstanci (1414—1418) in v Baslu (1431-1445). Tu so se oblikovale nove izobraževalne ideje v krogih zbranih učenjakov. V začetku še osamljena, izstopata v tem pogledu kneza iz Heidelberga in Wittenberga. Širši krog udeležencev pa je imel v posesti privatno knjižnico, čeprav v večini primerov te niso preživele svojih ustanoviteljev. V času verskih razhajanj v reformaciji sojih zamenjale večje zbirke v mestih, na univerzah in v knežjih dvorcih. Te knjižnice so v povezavi s tiskano knjigo dale knjižničarstvu svojo značilno podobo in usmerile razvoj k modemi znan¬ stveni knjižnici. Brixenski škof in kasnejši kardinal Nikolaj Kuzanski (1401-1461) sicer še ni bil humanist, so ga pa humanistične ideje zelo zanimale, predvsem pa je bil velik prijatelj knjige. Njegova knjižnica se je v glavnem ohranila do danes. Po rodu je bil iz majhnega mesta Cues ob reki Mozeli v kantonu Bem. Udeležil se je koncila v Baslu in bil v prijateljskih stikih z mnogimi zanimivimi osebnostmi tedanjega časa. Poleg teoloških del sholastičnih avtorjev je zbiral v svoji knjiž¬ nici tudi dela antičnih klasikov in dela s področja prirodoznanstva. Po njegovi smrti je prišla njegova dediščina skupaj s knjižnico v posest bolnišnice, ki jo je ustanovil v Cuesu. Tam hranijo knjižnico vse do danes, čeprav so bila posamezna dela odtujena in so danes v drugih knjižnicah (London, Bruselj). Prva središča humanističnega duhovnega življenja v Nemčiji so bila v Augsburgu, Niirnbergu in Heildelbergu. V teh krajih so se oblikovale skupine znanstveno in literarno zainteresiranih vodilnih učenjakov. V njihovih vrstah so uustale najpomembnejše privatne knjižnice tega časa. V Augsburgu omenja¬ jo zdravnika Hermanna Schedla (1410-1485), ki seje pozneje preselil v Niirnberg, in njegovega bratranca Hartmanna Schedla (1440-1514) prav tako zdravnika v Niirnbergu. Slednji seje uveljavil tudi kot zgodovinar in med drugim na Pisal znamenito Svetovno kroniko. Hermann je svojo knjižnico zapustil bra- trancu Hartmannu. Zanimiva pa je zato, ker je ohranjen katalog, ki gaje sam ^stavil. Knjižnica je obsegala 632 del, uredil pa jih je po sistemu, ki gaje v 130 BIBLIOTHECARIA14 svoji Biblionomiji opisal Richard de Foumival. Poleg številnih rokopisov z vseh znanstvenih področjih so bila v knjižnici zastopana vsa pomembna dela sodobne literature v tisku. V oporoki je svojo knjižnico zapustil nasledniku. Zadnji iz družine Schedel, Melchior, je leta 1552 knjižnico prodal za 500 guld¬ nov augsburškemu trgovcu Hansu Jakobu Fuggerju. Pomembna predstavnika augsburškega in numberškega humanističnega kroga sta bila tudi mestni svetnik Willibald Pirckheimer v Niimbergu in župan Konrad Peutinger v Augsburgu, zelo izobražena človeka in bibliofila. Njune knjižne zbirke sodijo k najpomembnejšim zbirkam tedanjega časa. Willibald Pirckheimer (1470-1530) je študiral v Padovi in Bologni. Po vrnitvi iz Italije si je prizadeval za razširitev šolstva. Posvečal se je zlasti geografiji in astro¬ nomiji. V začetku je bil naklonjen reformaciji, pozneje pa je do nje kritičen. Proučeval je antiko in njen odnos do človeka. Bilje prijatelj enega največjih nemških slikarjev Alberta Diirerja (1471-1528). Pirckheimerjevi humanistični pogledi so prišli jasno do izraza v njegovem ekslibrisu šibi et amicis. Njegova knjižnica je bila na stežaj odprta širokemu krogu njegovih prijateljev. Posebej seje zanimal za tiske grške literature, zanimala pa ga je tudi tako protestantska kot katoliška polemična literatura. Ostanki Pirckheimerjeve knjižnice so prišli v 17. stoletju v Anglijo. Tiskane knjige hrani danes Royal Society, rokopise pa British Museum v Londonu. Tudi Konrad Peutinger (1465-1547) je študiral v Padovi, Bologni in Rimu, kjer seje seznanil z italijanskimi humanisti. Leta 1504 je postal svetovalec cesarja Maksimilijana I. Bilje kritičen do razmer v Cerkvi in še zlasti v Rimu, zato je v začetku podprl Luthrova reformna prizadevanja na državnem zboru v Augsburgu. Leta 1521 je skušal najti srednjo pot med katoličani in reformatorji. Po neuspehu seje umaknil izjavnega življenja. Z njegovim imenom je povezano odkritje kopije svetovne karte, kije bila na podlagi določenih znamenj datirana v leto 340 po Kr. Po njem so jo imenovali Tabula Peutingeriana in je danes shranjena v dunajski nacionalni knjižnici. Peutinger je imel v svoji knjižnici 2100 zvezkov, ki so popisani v katalogu, ki ga je sam sestavil. Po izumrtju družine Peutinger je njegovo knjižnico podedoval jezuitski kolegij v Augsburgu. V času sekularizacije 1803 so knjižnico razdelili, del je danes hrani državna knjižnica v Munchnu, del pa Okrožna in mestna knjižnica v Augsburgu. Za uveljavitev humanističnih idej v Heidelbergu je najbolj zasluzen wormski škof in kancler pfalškega volilnega kneza Johann von Dalberg (1455- 1503). Bil je goreč zagovornik humanističnih idej, za katere je pridobil tudi volilnega kneza Filipa in jih kljub številnim težavam uveljavil tudi na univerzi. Na njegovo pobudo sta na augsburški univerzi poučevala Rudolf Agricola (1443-1485) in Johann Reuchlin (1455-1522). Oba sta bila, podobno kot Dalberg, znana bibliofila in lastnika velike knjižnice. Dalbergova knjižnica J e po njegovi smrti postala last wormskih škofov, vendar so nanjo premalo skrbno FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 131 pazili in se nam je od nje do danes ohranilo le malo knjig. Prav tako se ni ohra¬ nila Agricolova knjižnica. Reuchlin je bil poleg Erazma Rotterdamskega najpo¬ membnejši humanist severno od Alp, izjemen strokovnjak za hebrejski in grški jezik. Bilje nasprotnik protestantov in nauka svojega nečaka Melanchtona. Ko gaje inkvizicija obtožila krivoverstva, je po protestu mnogih evropskih svobo¬ domislecev papež Leon X. obtožbo proti njemu umaknil. Kot odgovor na ob¬ tožbe je Reuchlin napisal znamenito satiro Epistolae obscurorum virorum (Pisma mračnjakov, 1515). Leta 1499 gaje Dalberg povabil v Heidelberg. Ko je leta 1522 umrl kot profesor grškega jezika na univerzi v Tiibingenu, je svojo dragoceno knjižnico, v kateri so prednjačila hebrejska in grška dela zapustil dvomi cerkvi svojega rojstnega mesta v Pforzheimu. Od tam so jo najprej prenesli v knjižnico mejnega grofa v Baden-Durlach, nato pa v badensko deželno knjižnico v Karlsruhe. Krogu heidelberških humanistov je pripadal tudi Jakob VVimpfeling (1450-1528) iz Schlettstaadta. O njegovi knjižnici, žal, ne vemo veliko, o njegovem zanimanju za knjigo pa zgovorno priča njegov spis De arte impressoria. Največjega med humanisti Desiderija Erazma Rotterdamskega (1466-1536) ne moremo označiti kot bibliofila. Zanj je bila knjiga le nujni delovni pripomoček in ko je opravila svoje poslanstvo, je bila zanj nezanimiva. Erazem si je izobrazbo pridobil v skupnosti bratov skupnega življenja v Deventerju na Nizozemskem. Leta 1492 je postal duhovnik in nato v letih 1495-1499 študiral teologijo v Parizu. Svoje znanje je izpopolnjeval še v Angliji in Italiji in se končno ustalil v Baslu. Kot vsestranski izobraženec in humanist je ves čas ohranil samostojnost in skeptično-kritično razmerje do posvetnih in cerkvenih ustanov. Prekinil je tradicijo sholastike in dogmatike in zagovarjal strpnost v duhu pravega krščanstva. Bil je avtor številnih zgodovinskih, filozofskih, filoloških in literamokritičnih del, urednik in prevajalec. Mojstrsko je obvladal latinski jezik in izoblikoval duhovit satirični slog. Leta 1511 je izdal znamenito satiro Hvalnica norosti, leta 1516 pa kritično izdajo Nove zaveze, kije Luthru služila kot osnova za njegov prevod Svetega pisma. Ker je bil veliko na poti, je imel pri sebi le tiste knjige, ki jih je nujno potreboval za svoje delo, vse drugo pa je kot nepotreben balast razdal. Šele v zadnjih letih življenja sije ustvaril knjižnico, ki pa jo je prodal za 400 zlatih guldnov svojemu prijatelju stolnemu proštu iz Gnesena, Johannu Laskiju. Izgovoril si je le pravico, dajo sme uporabljati do smrti. Ko je Laski prestopil v protestantizem >n veliko potoval po severni Nemčiji, Angliji in Danski, je Erazmovo knjižnico razprodal. Danes je v različnih knjižnicah znanih le 15 knjig iz Erazmove knjižnice. 132 BIBLIOTHECARIA14 11.6 NASTANEK JAVNE KNJIŽNICE Javne knjižnice, kot jih je poznalo rimsko cesarstvo, so v srednjem veku utonile v pozabo. Šele v 15. stol. se je začela zopet uveljavljati misel splošne dostopnosti knjižnih zakladov. Skupnost bratov skupnega življenjaje pospeševala pisano besedo kot dejavnik duhovne vzgoje tudi za laike. V posameznih primerih so uredili cerkvene knjižnice za splošno uporabo. Mainški vikar Johann von Kirchdorf je leta 1399 ustanovil pri kapeli sv. Nikolaja v Alzeyu knjižnico, kije štela 73 knjig. Župnik v ulmški stolnici Heinrich Neit- hart je v oporoki leta 1439 zapustil svojo knjižnico, imela je 300 zvezkov, za splošno uporabo. Podobne ustanove najdemo tudi v Braunschvveigu, Danzingu in v drugih krajih. V Italiji je dobil humanistični izobraževalni ideal o splošni dostopnosti literarnih zakladov široko podporo. Ta podpora je omogočila nastanek prvih javnih knjižnic v času renesanse. Poročali smo o knjižnici velikega florentinca Niccoloja Niccoli. Po njegovi smrti je njegove knjige odkupil Cosimo de Medici za ustanovitev javne knjižnice, kot je to načrtoval že Niccoli. Da bi ohranil knjižnico nedotaknjeno, je Medičejec poravnal tudi vse Niccolojeve dolgove. V novem samostanu sv. Marka so na pobudo Medičejcev uredili prekrasno dvorano za knjižnico, v kateri so bila na pultih odložena Niccolojeva dela. Cosimo Medici je tej javni knjižnici, ki so jo po samostanu sv. Marka imenovali Marciana, namenil zadostno finančno podporo za njeno širjenje. Knjižno dvorano, dolgo 45 m in široko 10 m, je uredil Michelozzo. Imela je 32 pultov. Javna je postala tudi privatna knjižnica Medičejcev, ki so jo zaradi neposredne bližine cerkve sv. Lovrenca imenovali Laurenziana . Tudi ta knjiž¬ nica, ki je bila po svoji naravi sicer zasebna, je bila dostopna znanstvenikom, ki so se zbirali na dvoru Medičejcev za njihovo znanstveno delo. V naslednjih, za Medičejce nesrečnih letih, so njihovi nasprotniki zasegli obe knjižnici. Giovanni Medici, najmlajši sin Lovrenca Veličastnega, je kot papež Leon X. obe knjižnici odpeljal v Rim in ju namestil v svoji palači, danes Palazzo Madama. Njegov nečak Giulio, firenški nadškof in poznejši papež Klemen VIL, je dosegel, da sta se obe knjižnici vrnili v Firence. Združeni knjižnici so leta 1571 namestili v stavbi, ki jo je zgradil Michelangelo in velja za naj lepšo renesančno knjižnico. Dolga je 47,5 m, široka 11 m in ima 44 pultov. Kardinal Basilios Bessarion je svojo bogato privatno knjižnico v oporoki zapustil Beneški republiki pod pogojem, da postane javna knjižnica. Bessarion je leta 1472 umrl, vendar v Benetkah še desetletja niso našli prostora, ki bi odgovarjal namenom javne knjižnice in omogočal njen uspešen razvoj- Marciana . kot sojo imenovali po zavetniku mesta sv. Marku, ni bila deležna posebne skrbi vladajočih krogov. Po začasni namestitvi v dožovi palači sojo FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 133 večkrat premeščali, nekaj časa pa je bila sploh zapakirana v zabojih. Benečani so bili sicer izjemni trgovci, niso pa kazali posebnega razumevanja za potrebe razvijajočega se knjižničarstva. Samo tako lahko razumemo odlok mestnih oblasti iz leta 1492, daje za izposojo iz knjižnice potrebno soglasje 3 A vseh članov senata. Šele v letih 1536-1553 je Jacopo Sansovino zgradil za Marciano novo knjižnico, ki jo je Jakob Burckhardt označil za najlepšo posvetno stavbo v Italiji. 12.0 SAMOSTANI NA SLOVENSKEM V SREDNJEM VEKU ŠT. PAVEL{SUkttl) MELJE V #ptedl217 MARIBOR MARENBERC PODKLOŠTER(A VSI NOVI 1238 GORNJI KLOŠTER VELE3OV0 MEKINJE GRAD KAMNIK* ^ XI | - ! V 1493 s Pre dl296 J %# - LJUBI JAN A [»<•(11211 GORlCA(i , KOSTANJEVICA 0 # * II PLETERJE 123/1 W III \ 1403 pred7.*toL. ok.Uta.Um III iv vn v® IX fiENEOIKTINCI CISTERCIJANI KARTOZUANI KRIŽNIKI MALTEZARJl DOMINIKANCI MINORITI DOMINIKANKE Avcufinsa KLARISE FRANČIŠKANI Iliie, *» tale« hranijo arhivsko gradivo sloveniti Literatura Anton KOŠIR, Okvirni pregled zgodovine redovništva na Slovenskem, v: »Za bolje svjedočenje Evandelja« (Zbornik radova Prvog redovničkog tjedna, Zagreb, 4-6. IX. 1973), Zagreb 1974, 101-130 Metod BENEDIK, Redovništvo v Cerkvi na Slovenskem, v: Tvoja in moja Cerkev, Ljubljana 1982, 38^47. 12.1 MENIŠKI REDOVI Podobno kot drugod po Evropi so se tudi naši predniki srečali z latinsko kulturo prek samostanov. Izhodišči za misijonsko dejavnost med našimi predniki sta bili predvsem v benediktinskih samostanih v Štivanu pri Devinu in v Salz¬ burgu. Štivan je nastal na vplivnem področju oglejskega patriarhata. Začetki FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 135 samostana segajo v 6. stol. in velja za najstarejšo benediktinsko ustanovo v širšem slovenskem proštom. Samostan je bil večkrat požgan, vendar so ga vedno znova obnovili. Ker je bil ukinjen že v 13. stoletju, je v literaturi slabo obdelan. Dragoceno pričevanje njegovega vpliva v slovenskem proštom pa nam daje znameniti Stivanski oziroma Cedadski evangeliar . v katerem so vpisana imena številnih slovenskih romarjev iz 9. in 10. stoletja. Samostan je ukinil papež Nikolaj IV. 4. julija 1289. Dmgo središče misijonske dejavnosti med Slovenci je bilo v benedikt¬ inskem samostanu sv. Petra v Salzburgu. Samostan je okrog leta 700 ustanovil irski menih sv. Rupert (+ 717), kije nato postal tudi prvi salzburški škof. Menihi so na Koroško prišli na vabilo karantanskega kneza Bomta t+ 749) . Njihov vodja sv. Modest (+ 7631 je za izhodišče svojega misijona izbral Gospo Sveto na Gosposvetskem polju. Irska misijonska metoda je temeljila na metodi pri¬ lagajanja ljudstvu, ki mu oznanjajo evangelij. Zato so se morali misijonarji pred odhodom na novo misijonsko področje naučiti jezika ljudi, h katerim so odhajali. Za misijonarje, ki so odhajali med naše prednike na Koroško, je bila takšna šola na otoku Auua, danes Herreninsel na Chimskem jezeru. Na tem otoku sta se šolala tudi slovenska kneza Gorazd in Hotimir, ki sta bila neke vrste Borutova »veleposlanika« pri zavezniških Bavarcih, in ne talca, kot mno¬ gokrat beremo v naši literaturi. Že v 8. stol. je na Koroškem nastal benediktinski samostan v Molzbiichlu pri Spittalu, vendar je v literaturi še premalo obdelan, da bi lahko povedali kaj več o njegovi vlogi v slovenskem prostoru. Dejstvo je, da so benediktinski menihi poleg svojega izrazito verskega poslanstva učili prebivalstvo v svoji okolici času primernega umnega gospodarstva, da so svojim podložnikom zagotavljali minimalno socialno in zdravstveno varstvo in da so vsaj tistim, ki so se odločali za redovno življenje, omogočili osnovno izobrazbo. Na kulturnem področju so benediktinski samostani opravljali dvojno poslanstvo, z bogoslužnim petjem so širili glasbeno kulturo, zahteva menihom po rednem branju pa je tudi v slovenskem prostoru vspodbudila nastajanje prvih knjižnic. Prve trajne samostanske ustanove so nastale v 11. stoletju ob robu slovenskega narodnostnega prostora: Osoje (1028), Rožac (1035), Možač 0 H5), Millstatt (1091), Št. Pavel (1091). Slednji je imel veliko posest na južnem Štajerskem. Pomembno kulturno poslanstvo sta opravljala ženska samostana sv. Jurija ob Jezeru (St. Georgen am Langsee, 1003) in Krka (1043), ustanova sv. Eme Krške. Samostani ženskih redov so v naši literaturi marsikdaj pred¬ stavljeni v izrazito negativni luči, češ da so bili le pribežališča za plemiška dekleta, ki se niso mogla poročiti. Vendar to ni res. Na Slovenskem preprosto n >smo imeli toliko plemiških deklet, da bi lahko napolnila vse ženske samostane v našem prostoru. V samostane so vstopala tudi meščanska dekleta in dekleta Premožnejših kmetov. Ženski samostani so bili prve izobraževalne ustanove Za žensko mladino, in to ne samo za tiste, ki so se odločile za redovno življenje. 136 BIBLI0THECAR1A14 V njih so se šolale tudi tiste, ki so od samega začetka želele ostati v svetu. Učile so se gospodinjstva in ročnih spretnosti, brati in pisati, sposobnejše tudi latinskega jezika, kije bil jezik izobražencev srednjega veka. Akademik Mlina¬ rič je v svoji študiji o Marenberških dominikankah ugotovil, da si je prednica samostana s svojimi predstojniki dopisovala v odlični latinščini. Latinščino pa so redovnice potrebovale tudi za vsakdanjo molitev. Na današnjem slovenskem ozemlju so trajne samostanske ustanove kasnile glede na zahodno Evropo. Nastajati so začele šele od 12, stoletja dalje, vendar takrat presenetljivo številčne glede na tako majhen prostor, kot je slovenski. Benediktinci so se naselili v Podkloštru na Koroškem (Amoldstein 1106) in v Gornjem Gradu (1140); cistercijani v Stični (1136), Vetrinju (1142) in Kostanjevici (1234); kartuzijani v Žičah (1164), Jurkloštru (1124), Bistri (1260) in v Pleterjah (1403); kolegiatni kapitlji so izpričani v Drobrli vasi (1149), pri Gospe Sveti (1116) in na Otoku na Vrbskem jezeru (1141); premonstratenci v Grebinju (1236); med viteškimi redovi je malteški viteški red deloval v Melju pri Mariboru (1217), v Komendi (1223) in Polzeli (1452); nemški viteški red pa v Veliki Nedelji (1217), Metliki (1216) in Ljubljani (1228). Ti samostani so bili seveda najprej verska in cerkvena, vendar hkrati tudi najpomembnejša gospodarska, cerkvena in kulturna središča v slovenskem prostoru. Večinoma so bili ukinjeni v času cerkvenih reform Jožefa II. v letih 1784 do 1786. Ker pri ukinitvi pristojne oblasti niso dovolj poskrbele za ohra¬ nitev dragocene kulturne dediščine teh samostanov, so tej kulturni dediščini v slovenskem prostoru napravili nepopravljivo škodo. Stična je imela že v 12. stoletju priznano teološko šolo in skriptorij, ki seje s svojimi rokopisi lahko kosal s slehernim skriptorijem v Evropi. V 17. stoletju si je za povečanje knjižnice zlasti opat Maksimilijan Mottoch. Ob ukinitvi samostana leta 1784 se je bogata stiška knjižnica ponašala z 2.663 rokopisi, ki sojih po ukinitvi, žal, raznesli. Ohranjene stiške rokopise je prof. dr. Nataša Golob leta 1994 predstavila v Narodni galeriji v Ljubljani (katalog). Med najlepšimi je nedvomno De civitate Dei sv. Avguština, ki ga danes hrani Avstrijska nacionalna knjižnica na Dunaju (kod. 650). Obsežni monografiji o Stični (1995) in Kostanjevici (1987) pa je napisal Jože Mlinarič. To, kar je bila Stična za Dolenjsko, je bil Vetrinj za Koroško in del Gorenjske, kjer je imel veliko posesti (predvsem Preddvor z okolico), vodil pa je tudi hospica na Ljubelju in v Špitaliču. Za slovensko zgodovino je pomemben zlasti opat Janez, imenovan vetrinjski (1312-1345), ki je avtor knjige Liber certarum historicarum (Knjiga resničnih zgodb). Knjiga je eden pomembnejših virov za slovensko zgodovino 13. in 14. stoletja. V njej je opat Janez opisal tedanje verske, politične in kulturne razmere in način razmišljanja takratnih ljudi. Pomembno kulturno poslanstvo v slovenskem proštom je Vetrinj opravlja* tudi pozneje. V samostanu je npr. deloval opat p. Lenart Pachemecker, ki J e FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 137 leta 1574 izdal katoliški katekizem v slovenskem jeziku (Compendium cate- chismi catholici in slavonica linguia ). Žiče. Pravzaprav še vedno ni nihče zadovoljivo pojasnil, zakaj so na tako majhnem prostoru, kot je današnja Slovenija, nastali kar štirje samostani naj strožjega reda katoliške Cerkve, to je kartuzij ano v. Vse štiri kartuzije na Slovenskem je v svojih monografijah opisal Jože Mlinarič (Pleterje 1982, Žiče in Jurklošter 1991, Bistra 2001). Najstarejša kartuzija je nastala leta 1160 v Žičah. Bila je prva kartuzija na ozemlju Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti. Prvi menihi so prišli v Žiče iz velike kartuzije pri Grenoblu. Kartuzija je postala eden najpomebnejših samostanov v srednji Evropi in od 1391 do 1410 tudi sedež velikega priorja kartuzijanskega reda. Bila je znamenita po arhitekturi (gotska cerkev), po skriptoriju in po bogati knjižnici, ki jo opisuje tudi Paolo Santonino v svojem popotnem dnevniku 1485-1487. V kartuziji je delovala vrsta pomembnih srednjeveških duhovnih pisateljev: Štefan Makarone ( Libro della divina dottrina . 1378), Konrad Heimberški (Lectiones de Maria , 14. stol.), Matija Maselhart ( Sermones de tempore et de sanctis . 15. stol.), Filip Žički ( Vita Mariae metrica. 1300). Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani hrani danes 44 dragocenih žičkih rokopisov. Jurklošter. Kartuzija je bila ustanovljena le nekaj let za žičko (med 1164 in 1174). Živahna kulturna dejavnost v samostanu je izpričana zlasti za 14. stoletje. Tudi tuje delovala vrsta znamenitih pisateljev: Sifried (pesem o vojvodi Leopoldu VI. Babenberžanu, drugem ustanovitelju kartuzije. Rokopis hrani danes NUK), Odon iz Navare (Govori za vse nedelje in praznike v letu, 1401), Mihael iz Prage (Tožba odstavljenega pridigarja), Nikolaj Kempf (Bibliotheca ascetica, 1447). Kartuzija Bistra je bila ustanovljena leta 1260 blizu Vrhnike. Iz knjižnice bistriške kartuzije hrani NUK danes 11 rokopisov in 58 inkunabul, najlepši rokopis je nedvomno Avguštinov De civitate Dei iz leta 1347, ki gaje ilustriral p. Nikolaj. Zadnjo kartuzijo v slovenskem prostoru je leta 1407 ustanovil Herman Celjski v Pleterjah. V dobi protestantizma je doživela hudo notranjo krizo, zato sojo leta 1596 ukinili in celotno posest namenili ustanovitvi jezuitskega kolegija v Ljubljani. Pisno dediščino, arhiv in nekaj dragocenih pleterskih rokopisov hrani danes Arhiv Republike Slovenije. V vseh samostanih križnikov (nemški viteški red) na slovenskem ozem¬ lju imamo poleg bolnišnic (to je bila poleg obrambe meje njihova primarna dejavnost) izpričane šole. Križniki so pri nas imeli svoje samostane v Brežah na Koroškem (1203), v Veliki Nedelji (po 1200), v Črnomlju (1200), Metliki (1200) in od leta 1228 tudi v Ljubljani. Izrazito študijski red so bili avguštinci, ki so imeli svoje samostane v Velikovcu (Volkermarkt 1250), Ljubljani (pred 13 14) in na Muti (pred 1329). Žal so ti samostani v naši literaturi še premalo 138 BIBLIOTHECARIA14 obdelani, zato nimamo dovolj podatkov o njihovi kulturni dejavnosti na področ¬ ju knjige in knjižnice. Od ženskih redov so na ozemlju današnje Republike Slovenije v srednjem veku nastali samostani klaris in dominikank. Klarise so imele svoje samostane v Kopru (1299), Mekinjah (1301) in Škofji Loki (1358), v širšem slovenskem prostoru tudi samostan v Šentvidu na Glini (1321). Leta 2000 je Damjan Hančič objavil pregledno študijo z naslovom Sedemsto let klaris na Slovenskem in leta 2001 Konstitucije klaris v Mekinjah in Škofji Loki. Dominikanke so imele svoje samostane v Studenicah (1237), Veleso- vem (1239, o njih je na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani napisal diplomsko delo Jure Voljčak iz Arhiva Republike Slovenije v Ljubljani) in Radljah ob Dravi (1251, monografijo o njih je leta 1997 izdal Jože Mlinarič). Že dosedanje študije dokazujejo visoko izobrazbeno stopnjo redovnic v teh samostanih. Redovnice so opravljale pomembno socialno in kulturno poslanstvo in skrbele za bogato kulturno dediščino tudi na področju knjige in knjižnice. 12.2 UBOŠTVENI REDOVI Težišče delovanja meniških redov v srednjem veku je bilo skladno s fevdno ureditvijo tedanje družbe na deželi. Z nastankom in razvojem mest pa seje središče gospodarskega in kulturnega življenja premaknilo s podeželja v nova trgovska in znanstvena središča (šole) v mestih. Do večjega razvoja mest jev našem prostoru prišlo v 13. stoletju. Ta razvoj j e spremljala želja po pridobi¬ vanju bogastva z vsemi mogočimi sredstvi. V danih razmerah dotedanje oblike krščanskega oznanjevanja niso bile več učinkovite. Krščanska družba seje tudi na Slovenskem začela razkrajati spričo hitro rastočega denarnega gospodar¬ stva v mestih. Odgovor na take razmere so bili redovi, ki jim je bil glavni namen življenje po apostolskem uboštvu in nenavezanost na gmotne dobrine. Vodilno vlogo na Slovenskem so za nekaj stoletij prevzeli manjši bratje sv. Frančiška Asiškega in dominikanci. Manjši bratje so kot gibanje s svojim načinom življenja in s svojo besedo tudi v slovenskem prostoru zbudili velik odziv med prebivalstvom, kot redovna skupnost pa se zaradi različne razlage Frančiškove zahteve po popol¬ nem uboštvu tudi pri nas niso mogli izogniti notranjim trenjem, ki so leta 1517 privedla tudi do uradne delitve reda na observante, za katere seje pri nas uvelja¬ vilo ime frančiškani, in konventualce, ki jim pravimo minoriti, ter leta 1525 se na kapucine. Manjši bratje so imeli pri nas samostane v Gorici (1225), Trstu (1229), Ljubljani (1242), Portorožu (približno v istem času), na Ptuju (1239), v Celju (1241), Beljaku (1246), Mariboru (1250), Metliki (1469), Novem mestu (1470), Kamniku (1493) in Ormožu (1495). Od 16. stoletja dalje seje tudi pri nas do- FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 139 končno ustalila jasna razlika med frančiškani, minoriti in kapucini. Zlasti slednji so s svojimi samostani naravnost prepredli ozemlje današnje Republike Slovenije. Dominikanci so imeli svoje samostane v Brežah (1227), na Ptuju (1230) v Kopru (1453) in v Novem Kloštru pri Polzeli (1453). Pri uboštvenih redovih ni bilo več poudarka na skriptoriju, torej na prepisovanju starih rokopisov. Za središče svoje dejavnosti so ti redovi postavili pouk (verski in šolski) in pridigo. Obe dejavnosti predpostavljata knjižnico. Pri nas samostanske knjižnice še niso v celoti obdelane. Na to temo je bilo napisanih nekaj diplomskih nalog na Oddelku za bibliotekarstvo Filozofske fakultete v Ljubljani, deloma tudi na Oddelkih za zgodovino v Ljubljani in Mariboru, nimamo pa še celostne študije o njih, ki bi ovrednotila njihovo dejavnost na kulturnem področju. Med pomembnimi knjižnicami manjših bratov pri nas omenimo deloma obnovljene knjižnice frančiškanov v Ljubljani, Novem mestu in Kamniku, kapucinske v Škofji Loki, Vipavskem Križu in Krškem, minoritsko na Ptuju in v Piranu ter dominikansko na Ptuju. NOVI VEK 13.0 OPREDELITEV OBDOBJA 13.1 REFORMACIJA Poleg iznajdbe tiska pomeni reformacija pomembno prelomnico v odnosu človeka do knjige in s tem pomembno prelomnico tudi na področju razvoja knjižnic. Prva reakcija verskih reformatorjev je bila izrazito negativna: mnogo samostanov je postalo žrtev verskega fanatizma. Skupaj z njimi so bile uničene tudi njihove dragocene knjižnice. V Nemčiji sta poleg sekularizacije na ozemljih, kjer so zavladali evangeličani, največjo škodo povzročila kmečka vojna (1524-1525) in gibanje prekrščevalcev v Vestfaliji (1534-35). V številnih samostanih, v katere so vdrli uporni kmetje, so poleg opreme razbili in požgali tudi knjižnice. Samo v Turingiji je bilo v nekaj več kot sedemdesetih samostanih uničenih na tisoče dragocenih rokopisov. V Miinstru so fanatični privrženci »sionskega kralja« v enem dnevu zažgali vse knjige iz mestnih knjižnic, razen Svetega pisma. Tako so bile uničene tudi pomembne privatne knjižnice vodij humanizma v Nemčiji, z izjemo posameznih ostankov v javnih knjižnicah. Martin Luther (1483-1546) seje dobro zavedal pomena knjige. Razvoj knjige in s tem povezan razvoj knjižnic je v deželah, v katere je segla reforma¬ cija, z Luthrovim imenom tesno povezan predvsem pod dvema vidikoma: Luther sam je bil izreden pisec. Naklade njegovih spisov so šle v desettisoče izvodov. Njegov Mali katekizem so v letih od 1529 do 1563 natisnili v več kot 100.000 izvodov, njegov prevod Svetega pisarna pa v 120.000 izvodih. Pri tem je bila odločilna Luthrova zahteva, da se mora vsak človek osebno srečati z božjo besedo v Svetem pismu, brez posrednika. To je sprožilo drugo pomembno odločitev znotraj reformacijskega gibanja, namreč široko razvejeno mrežo šolstva, ki naj bi človeku približala umetnost branja. S šolami je povezana se ena daljnosežna Luthrova odločitev. V spisu Občinskim svetnikom vseh mggl nemške dežele je leta 1524 predlagal ustanovitev mestnih knjižnic. V njem je med drugim zapisal, »naj oblastem ne bo žal truda in stroškov, da posebno v velikih mestih, ki to zmorejo, ustanovijo dobre knjižnice ... Namen take hiše m samo, da v njej čitajo in študirajo, ampak, da se dobre knjige ohranijo in ne izgubijo z umetnostjo in jeziki vred, kijih imamo po božji milosti«. To Luthrovo navodilo pomeni zametek javnih knjižnic v deželah, ki so prišle pod vph v reformacije: leta 1528 sta nastali knjižnici v Magdeburgu in Hamburgu, l eta 1531 v Strasbourgu, leta 1541 Konigsbergu, 1563 v Celovcu, 1569 v Ljubljani, FRANCEM. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 141 1574 v Linzu itd. V današnji Nemčiji je vsaj 40 mestnih knjižnic, katerih začetki segajo v to obdobje. 81. RAZŠIRJENOST REFORME 1550 L. dežele, ki so že 1550 sprejele reformo dežele s katoliško večino, kjer pa se '■ že razvija protestantizem dežele, kjer katoliška hegemonija ni ogrožena univerze ali ustanove, kjer predavajo osnove protestantizma 1S3? datumi, ko protestantizem postane uradna veroizpoved Meje so iz leta 1589 (glej tudi zemljevid št. 69). ŠKOTSKA ^Aberdeen ■ ^At. Andrevvs Glasgow^y Anglija Severno morje RUSIJA •Dublin.... , 1531 rrN c^3Gretfswald PRUSIJA 1525 Franpkef 1535 Oxfoitf CŽS Vaucelles „ Cambridge cCzleyden NIZOZEMSKA bremen 1532 1527- 1539 Frankfurt na Odri Pariz Orleans FRANCIJA La Rochelle ... Nantes. -v. (Nantski ediktjamči f -— J Sapmui t£jWitlemberg Erfprt EC3^ )ana wzomtSeM^ N M^rgOSJB. \ Schmalkalden (liga protestantskih knezov, 1530) * rra 9 a cCbSedan 4/Vorms (Luthra izobčijo 1521) ^Heidelberg _ SVETO RIMSKO CESARSTVO Strasbourg tp /"'Augsburg , .. P.!^ Tubinsen' • (Augsbi/f&mir priak r^.JJešta enake pravice protestantom ? ■Varšava POLJSKA 4 ci3Die Montauban ^ Nimes ^Orange ■9 rth .. ^Avignon = enake pravice protestantom Konstanz • in katolikom) 1528 l Husa sežgejo kiot —"" krivoverca leta 1415) 1539 r' x S# -Trento. ' BENEŠKA Ženeva •-( (konci 1543/63) Milano .‘v 1 -• _/♦ - ~ .Benetke i OGRSKA " u TRANSILVANIJA Bukarešta Zaragoza . Španija Trthes ARAGON PAPEŠKA DRŽAVA , JRiiti Neapelj ’ NEAPELJ ♦Valencia SARDINIJA 8eograd ‘ VLAŠI C / SAŠKA ' \ ' Cateau-Oambf // Sr/ I \ , -4 i. LaCoi ian Sebastian Braganza * ,•5 F™'...-.... J I ' j ■'h 7 PORTUGALSKO (KRALJESTVO ^Lizbona 1 ^ŠPANSKO Escoriat -a (palača r, f^ilipa II.) 'Madrid NORMANDIJA Vendogie Orleans •Nantes - . ANJOU Amb0iSe Leric^ ■RAGONSKO -.iPerpignan ROUSSILLON KATALONIJA Barcelona *' - Firence , r * r , % TOSKANA PAPEŠKA', Piombtno.?^ država \ NEAPELJSKO Balearski otoki Korzika Sardinija V. KRALJESTVO Cordoba* Andaluzija .Granda Cadiz GRANADA Tange/*- *Ceuta Melilla z »Valencia " Cartagena Oran .. (Spari f od 1496) Sredozemsko morje Alžir (Špan. 1510-19) Bpugie (Špan. 510-55) Bone (Špan. od 1535) Bizerta JŠpan. 1535-74) Tunis,/ (Špa(i. 1535*7.4) .Pontecorvo • Benevento •Neapelj KRALJ. Palermo SICILSKO KRALJ. '*(Špan,od 149 S® javnih knjižnic. V ta namen je ustanovil Carnegie Corporation, kije razpolagala z 65 milijoni dolarjev. Iz tega denarja je bilo v letih od 1896 do 1923 v 1408 kraj ih ustanovljeno 1677 knjižnic. Carnegie je ustanovitev knjižnice povezoval s tern, daje morala mestna uprava sodelovati pri ustanovitvi knjižnice z 10 % stroškov. Poleg tega je podpiral vse veje knjižničarstva, kot poklicno izobraže- 158 BIBLIOTHECARIA14 vanje, izdajo knjižničarske znanstvene literature ter delo osrednje ameriške knjižničarske organizacije Library Association. 14.6 ŠPANIJA V Španiji je knjižna kultura dosegla vrhunec v času kralja Filipa II. (1556-1597). Filip II. je dal sredi samotne pokrajine 48 km severno od Madrida v letih 1563-1584 po načrtih arhitektov Juana de Toledo in Juana de Herrera zgraditi mogočen stavbni kompleks, ki je bil hkrati kraljeva reprezentančna rezidenca, samostan in kulturno središče. Srce tega veličastnega stavbnega kom¬ pleksa, imenovanega Escorial, je postala mogočna baročna dvorana knjižnice. Dolga je 65 m, široka 11 m in visoka 12 m in leži nad glavnim vhodom v Escorial. Obokani strop je bogato okrašen z alegoričnimi figurami svobodnih umetnosti. Knjige so shranjevali v odprtih omarah ob stenah. Knjižnica Escoriala je postala zgled in vzorec mnogim baročnim knjižnicam po Evropi. Filip II. je v tej knjižnici načrtno zbiral dela vseh strok od najstarejših časov do svoje dobe. Zelo bogata je bila zbirka orientalskih, zlasti perzijskih in arabskih roko¬ pisov. Posebno strast pa je Filip čutil do grških rokopisov, katalog jih navaja več kot 500. V Filipovem času je knjižnica štela okrog 18.000 knjig. Vendar je bil Filip zelo nezaupljiv in ni dovolil javne uporabe knjig. Neki škof mu je zato v pismu očital, da knjižnica, ki ni nikomur dostopna, bolj škodi kot koristi. Po Filipovi smrti so se razmere izboljšale. Leta 1671 je v knjižnico udarila strela in uničila približno 4.000 rokopisov. Veliko škode soji prizadele tudi Napoleo¬ nove vojne in notranji nemiri ter vojne v 19. in 20. stoletju. Danes je v Escorialu knjižnica odprtega tipa, ki ima kakih 50.000 knjig in 4.600 rokopisov, med njimi besedilo sv. Avguština iz 5. stoletja, »Cantigas des Santa Maria« (Marijina pesem), pesnitev kralja Alfonza X. (1221, kralj 1252-1284) v bogato okrašenem rokopisu, spise Terezije Avilske in rokopis, imenovan »Batus«, iz 11. stoletja. Španske knjižnice so se pomembno obogatile ob razpustitvi jezuitskega redav 18. stoletju in sekularizaciji drugih redovnih skupnosti v letih 1835-1837. Najpomembnejša knjižnica v Španiji je danes nacionalna knjižnica v Madridu, ki jo je leta 1712 ustanovil kralj Filip V. in ima 1,5 milijona knjig in 30.100 rokopisov, ter pravico do obveznega izvoda vseh španskih tiskov. V deželi je se 10 univerz, vendar njihove knjižnice nimajo pomembnejših knjižnih fondov. 14.7 AVSTRIJA Med habsburškimi vladarji smo kot velikega bibliofila že omenili cesarja Maksimilijana I. Vendar naj dragocenejših knjižnih zakladov niso hranili v dunajski dvomi knjižnici, ampak v dvorcu Ambras v Innsbrucku. Večjo pozor¬ nost dunajski dvomi knjižnici je namenil šele Rudolf II. (1576-1612). V času FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 159 njegovega vladanja je v knjižnici deloval nizozemski knjižničar Hugo Blotius, kije znatno povečal knjižni fond knjižnice in izpeljal pomembne organizacijske ukrepe. Dvoma knjižnica seje obogatila z dragocenimi pridobitvami iz starih avstrijskih samostanov, iz privatnih knjižnic in z obveznim izvodom vseh novih tiskov. Znanstveno delo v knjižnici je omogočila nova katalogizacija knjižnega fonda in nov uporabniški red. Ker pa so Habsburžani na knjižnico še vedno gledali kot na svojo privatno posest, je bilo za izposojo potrebno cesarjevo pisno dovoljenje. Leta 1656 je knjižnica za 15.000 goldinarjev kupila znamenito knjižno zbirko augsburškega trgovca Philipa Eduarda Fuggerja, ki je štela 13.000 zvezkov, leta 1720 številne manjše knjižne zbirke, med njimi zapuščino cesarja Leopolda (+1705) ter leta 1737 razkošno privatno knjižnico princa Eu- gena, kije štela 15.000 zvezkov in 7.000 zvezkov njegovega pribočnika barona Hohendorfa. V času cesarja Karla VI. (1711-1740) sta Johann Bemhard Fischer in njegov sin Joseph Emanuel iz Erlaha v letih 1722 do 1726 za knjižnico zgradila razkošno baročno dvorano, kije bila po ocenah sodobnikov edinstvena na svetu. Potrebo po takšni reprezantanci sta poudarila tudi cesarica Marija Terezija (1740-1780), kije leta 1765 namenila knjižnici 4.700 goldinarjev, in Jožefih (1780-1790), kije to vsoto leta 1785 povečal na 17.400 goldinarjev. Ta sredstva so knjižnici omogočila tudi dragocenejše nakupe, ki smo jih že omenili. Dra¬ goceni rokopisi in inkunabule, ki jih je iz Dvome knjižnice na Dunaju odpeljal Napoleon, so po drugem pariškem miru z redkimi izjemami vrnili na staro mesto. Ob koncu 17. stoletja je v knjižnici deloval Peter Lambeck. Preuredil je inventar knjižnice, kije takrat obsegala okrog 80.000 zvezkov, in začel tiskati knjižnične kataloge. Načrtoval je 25 katalogov, vendar jih je mogel izdati samo 8. V njih je opisal zgodovino knjižnice in obdelal grške rokopise. Njegovo delo je nadaljeval Johann Benedikt Centilotti, kije v nadaljnjih sedmih katalogih obdelal latinske rokopise. Njegovi katalogi so ostali v rokopisu. Leta 1919 j e dunaj ska Dvoma knj ižnica dobila status nacionalne knj iž- nice. Po statističnih podatkih, ki jih je objavil Jahrbuch der Deutschen Bibliothe- ken leta 1943 (Leipzig), je imela dunajska Dvoma in nacionalna knjižnica leta 1942 1.460.000 zvezkov tiskanih knjig, 34.000 rokopisov, 53.865 tiskanih muzikalij, 117.000 geografskih kart, 108.000 papimsov in pergamentov, 320.000 Portretov, veliko število ekslibrisov, letakov, avtogramov, fotogramov in 122.913 zvezkov gledaliških del. Danes ima dunajska Dvoma in nacionalna knjižnica ne kaj nad 2,6 milijona tiskanih knjig ter poleg navedenih zbirk še 3,4 milijona Periodike, 18.000 tekoče periodike in 7.939 inkunabul. Z dunajsko Dvorno in nacionalno knjižnico smo na poseben način Povezani tudi Slovenci, saj hrani edini znani originalni izvod Trubarjevega katekizma iz leta 1550. V njej pa so delovali tudi pomembni slovenski knjižni- 160 BIBLIOTHECARIA14 carji: Jožef Šober (1807-1809), Jernej Kopitar (1810-1844), Franc Miklošič (1844-1862), Josip Mantuani (1893-1910), Ivan Prijatelj (1905-1919) in Franc Kidrič (1907-1920). Pomembnejše univerzitetne knjižnice so na Dunaju (1,5 milijona), v Innsbrucku (760.000) in Gradcu (560.000 knjig). 14.8 NEMČIJA Intenziven razvoj knjižnic na ozemlju današnje Nemčije seje začel v času reformacije, ko je nastala vrsta univerzitetnih in mestnih knjižnic. Ta razvoj jev veliki meri zavrla tridesetletna vojna (1618-1648), kije zelo prizadela knjiž¬ nice na celotnem ozemlju Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti. V tem času je npr. palatinska knjižnica pfalškega volilnega kneza iz Heidelberga prišla v Vatikan, znameniti codex argenteus - Wulfilova biblija pa iz Prage v univerzitetno knjižnico v Uppsalo na Švedskem. Bavarska državna knjižnica v Miinchnu Začetki današnje državne knjižnice v Miinchnu so povezani z bavarskim vojvodo Albrechtom V. (1528-1579), ki seje povezal z augsburškim trgovcem in enim največjih bibliofilov 16. stoletja Hansom Jakobom Fuggerjem. Na njegovo pobudo je začel kupovati knjige in leta 1558 ustanovil knežjo knjižnico v Miinchnu. Med drugim je zanjo odkupil tudi knjižnico avstrijskega kanclerja Johanna Albrechta Widmannstetterja, kije štela 10.000 zvezkov. To, kar je bila heidelberška knjižnica za protestante, je bila miinchenska za nemške katoličane. Posebno skrb ji je namenil Albrechtov naslednik, vojvoda Maksimilijana I. (1573-1651), kije celo sam napisal navodila, kako naj knjiž¬ ničar ureja in vodi knjižnico. Volilni knez Ferdinand Maria (1636-1679) je knjižnici dodelil pravico do obveznega izvoda, hkrati pa je otežil in nekaj časa celo prepovedal uporabo knjižnice. Knjižnica se je zelo obogatila leta 1803, ko je bilo s sekularizacijo ukinjenih več samostanov na Bavarskem. Od leta 1811 je bila podrejena kraljevi Akademiji znanosti, v letih 1832 do 1844 pa so zanjo sezidali sedanjo mogočno stavbo. Leta 1919 je dobila status Bavarske državne knjižnice. Takrat je imela 2.173.000 knjig. Med drugo svetovno vojno je izgubila približno 30 % svojega knjižničnega fonda. Danes ima nekaj nad 3 milijona knjig. Državna knjižnica v Berlinu Seje razvila iz privatne knjižnice volilnega kneza Friedricha Wilhelm a (1620-1688), kije leta 1659 skrb za knežjo knjižnico zaupal gimnazijskemu FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 161 profesorju Johannu Raueju. Dve leti pozneje je knez kot knjižničarja nastavil še Johanna Vortiusa in Christiana Heimbacha ter za nakup knjig določil letno dotacijo v višini 320 talerjev. Čitalnica knjižnice je bila odprta za javnosti in pozimi ogrevana. Katalogizacijo knjižnice je izvedel frankfurtski pravnik Christoph Hendereich, knez pa je dal zanjo zgraditi novo stavbo poleg svojega dvorca ob reki Spree. Njegov sin Friedrich I. (1657,1688 volilni knez, 1701— 1713 kralj) je leta 1699 knjižnici določil pravico do obveznega izvoda vseh novih tiskov in nabavil Kopenickerjevo dvorno knjižnico ter knjižnico ministra Ezechiela von Spanheima, kije štela 9.000 zvezkov. Vojaški kralj Friedrich VVilhelm I. (1688, kralj 1713-1740) je letno dotacijo knjižnice, kije znašala že 1000 talerjev, zvišal na 1100 talerjev. Ko pa je ugotovil, da knjižničarji niso porabili vsega denarja za nakup knjig in povrh še nepravilnosti pri katalogizaciji, jim je preprosto ukinil plačo. Ob kraljevi smrti leta 1749 je knjižnica štela 72.000 zvezkov. Pruski kralj Friderik II. Veliki (1712, kralj 1740-1786) je v času svojega vladanja za knjižnico porabil 80.000 talerjev in dal zanjo sezidati novo poslopje. Na pobudo ministra za kulturo Wilhelma Humbolta (1767— 1835) so za knjižnico izdelali nove abecedne in stvarne kataloge. V 19. stoletju seje obogatila z dragocenimi privatnimi zbirkami: Hartwiga iz Meusebacha (36.000 knjig), svetnika Dietza (17.000), grofa Mejana (14.000 knjig). Leta 1942 je knjižnica imela 3.030.000 knjig, 34.000 rokopisov, 6.415 inkunabul, 402.000 muzikalij, 298.000 geografskih kart, 126.000 portretov in vrsto drugih muzikalij. Večina teh dragocenosti je postala žrtev bombardiranja ob koncu druge svetovne vojne. Po drugi svetovni vojni sta v Berlinu nastali dve državni knjižnici, v zahodnem Berlinu je leta 1984 štela 2,5 milijona in v vzhodnem Berlinu 2,9 milijona zvezkov. Podobno usodo kot berlinska so med drugo svetovno vojno doživele knjižnice v Dresdenu, Stuttgartu in Darmstadtu. Med knežjimi knjižnicami je svojevrsten razvoj doživela knjižnica vojvod iz Braunschvveiga v Wolfenbiittelu. Ustanovil jo je zelo izobraženi bibliofil vojvoda Avgust mlajši (1579—1666), kije na svojem dvoru zbral po¬ membno knjižno zbirko, jo sam uredil in sestavil stvarni katalog. Kot knjižničar je v Wolfenbiittelu v letih 1779 do 1781 deloval nemški pisatelj in kritik Gotthold Ephraim Lessing (1729-1781). Ko so vojvode prenesli svoj sedež v Braun- schweig, je knjižnica ostala v nepomebnem podeželskem mestecu. Zaradi izred¬ no nizkega proračuna (200 talerjev letno) in pomanjkljivega zanimanja zanjo jo počasi stagnirala. Drugo pomembno knjižnico je ustanovil vojvoda Johann Friedrich von Calenberg-Grubenhagen (1625-1679) v Hannovru. V njej je kot knjižničar deloval historiograf vojvodske družine, nemški filozof Gottfried Wilhelm Leibnitz (1646-1716). Pod njegovim vodstvom se je knjižnica razvila v po¬ membno kulturno in znanstveno ustanovo v Nemčiji. Leibnitz je kot knjižničar obiskal med drugim Bibliotheque du Roi v Parizu in s tamkajšnjimi knjižničarji 162 bibliothecaria 14 navezal osebne stike. Hkrati pa je Leibnitz prevzel nadzor tudi nad knjižnico v Wollfenbiittelu in oba vojvoda opozoril, naj skrbita za rast knjižnice. V Wolfen- btittelu ni bilo razumevanja, v Hannovru pa so na njegovo pobudo izdelali abecedni in stvarni katalog, napisal pa je tudi priročnik, kako urediti knjižnico z naslovom Consilium de ordinanda bibliotheca (Nasveti, kako urediti knjiž¬ nico). V njem je knjige razdelil na deset skupin, in sicer: teologija, pravo, medi¬ cina, filozofija, matematika, fizika, filologija, zgodovina, slovstvena zgodovina in knjižničarstvo ter razno. S tem je postal na neki način predhodnik decimalne klasifikacije. Pri tem je izrecno poudaril, da vrednost kake knjižnice ni v številu, temveč v kakovosti njenih knjig. Njegov naslednik Lorenz Hertel je nadaljeval katalogizacijo knjig v Hannovru in pri tem zapisal, daje vseeno, kje kaka knjiga stoji. Glavno je, da jo je mogoče hitro in zanesljivo najti. Na nadaljnji razvoj knjižnice v Hannovru sta pomembno vplivala vojvodinja Sophia, žena Ernesta Avgusta in njegov naslednik Johann Friedrich. Knjižnica danes šteje okrog 250.000 knjig in 4.200 rokopisov. Med univerzitetnimi knjižnicami v Nemčiji zavzema prvo mesto knjiž¬ nica v Gottingenu. Ustanovili sojo skupaj z univerzo leta 1737. Pokrovitelj univerze Joachim Henrick von Biillow je knjižnici daroval 12.000 zvezkov svoje knjižnice, 3.000 zvezkov pa so ji namenili iz gottingenske gimnazije. Leta 1763 je postal knjižničar Christian Gottlob Heyne (1729-1812), kije knjižnico uredil po sodobnih knjižničarskih načelih. S tem je gottingenska univerzitetna knjižnica postala ena izmed vodilnih znanstvenih knjižnic v Evropi. Pridobil je tudi dragocene zbirke raznih darovalcev. Sicer pa je knjižnica nabavljala knjige iz vpisnine uporabnikov. Povezava z angleškim dvorom je omogočila dotok dragocenih knjig tudi iz tujine. Heyne je izjemno skrbno dopolnjeval manjkajoče izvode iz zapuščin učenjakov in privatnih oseb tedan¬ jega časa. Do konca 18. stoletja je tako knjižnica narasla že na 150.000 izvodov, ki so bili skrbno in pregledno katalogizirani. Velika Heynejeva zasluga je, daje premostil pomanjkljivosti dotedanjih katalogov, ki niso vodili povezave med vpisom knjige v katalog in njenim mestom v skladišču. Tako je bila najdba knjige, ki jo je naročil uporabnik, odvisna od knjižničarjevega spomina. Pri rastočem številu knjig je knjižnica tako počasi postajala neuporabna. V Gottingenu pa so izdelali sistematiče n]^ talog z navedbo mesta knjige v skladišču . Tako je po stvarnem katalogu vsaka knjiga dobila svoje točno določeno mesto v skladišču, kamor so jo po uporabi vrnili. Tako so zelo olajšali iskanje knjig in njihovo vračanje na njeno mesto v skladišču. V Gottingenu so najlepše potrdili misel pruskega ministra za kulturo Wilhelma von Humbolta, daje knjižnica najpomembnejša univerzitetna ustano¬ va, ki seji ima univerza zahvaliti za vse in kateri moramo med vsemi znanstve¬ nimi ustanovami nameniti največ pozornosti. Danes ima Državna in univerzitet¬ na knjižnica v Gottingenu 1,5 milijona knjig. FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 163 ISLANDIJA Reykjavik EFTA 1970 FERSKI OTOKI EFTA do 1972 FINSKA pridružena čknk EFTA do 1961 ' ŠVEDSK A EFTA Helsinki Aland * Tallinp £STQNUA LETONUA , LITVA 'f Stockholm Moskva DANSKA EFTA 1960-72 EGSi973 / . IRSKA Dublin VELIKA * BRITANIJA EGS 1973 ■ ■ EFTA 1960-72 EGS 1973 NIZOZE London« Amsterdatrrt. BELGIJA EC Kobenhavn Vilnius BELORUSIJA POLJSKA Varšava' UKRAJINA EGS \ ,/ vlr^OVAŠKA fMDunajTN -X—AVSTRUA 1956 ^drTm; EFTA _^MADŽARSKA FRANCIJA EGS JUGOSLAVIJA GRUZIJA PORTUGAL9KA f EFTA EGS 1986 lENUA pridružena članica SEV (po j964) in s posebnim status* pri OECD Tiranž \ y ALBANIJA? članica SEV 1949*2, uradno do-1968 . Madrid ŠPANIJA EGŠ1986 BOLGARIJA ’ Sofia Ankara, GRČUA > EGS 1949-60. 1974; 1981 TURČIJA ‘Atene SIRIJA CIPER ALŽIRIJA MAROKO TUNIZIJA Nemška državna knjižnica v Leipzigu Združitev Nemčije leta 1871 je omogočila uresničitev ideje, da bi na enem kraju zbirali vse nemško slovstvo. Ustanovitvi nemške državne knjižnice, ki bi simbolizirala duhovno enotnost nove države, je nasprotoval Bismark. Reprezentančna Kraljeva in pozneje Pruska državna knjižnica (PreuBische Staatsbibliothek) v Berlinu te naloge ni mogla izpolniti, ker od založnikov zunaj pruske države niso mogli zahtevati, da bi knjižnici poslali brezplačen izvod vseh nemških tiskov. Leta 1909 je založnik Erich Ehlermann iz Dresdena objavil spomenico z naslovom Eine Reichsbibliothek in Leipzig (Državna knjižnica v Leipzigu), ki soji pod vodstvom berlinskega založnika Karla Siegismunda pritrdili vsi nemški knjigotržci. Leta 1912 je borzno združenje nemških knjigotržcev s sodelovanjem saške države in mesta Leipziga ustanovilo Nemško državno knjiž¬ nico z nalogo, da od 1. januarja 1913 zbira celotno v nemščini pisano slovstvo. ^0 druge svetovne vojne je knjižnica zbrala približno 2,8 milijona knjig in 164 BIBLIOTHECARIA14 okrog 85.200 časopisov in revij, izdajala pa je tudi nemško nacionalno biblio¬ grafijo. Kljub izgubam med drugo svetovno vojno in dejstvu, daje po vojni vlogo nemške nacionalne knjižnice v Zvezni republiki Nemčiji prevzela Nemška knjižnica (Deutsche Bibliothek) v Frankfurtu na Maini, ima danes knjižnica v Leipzigu 3,5 milijona knjig, medtem ko jih je v Frankfurtu zbrala 1,2 milijona. 14.9 NIZOZEMSKA Mesto centralne knjižnice je pripadlo kraljevi knjižnici v Den Haagu. Ustanovljena je bila leta 1798 iz privatne zbirke državnega namestnika Viljema V. Batavusa. Pred drugo svetovno vojno je imela nekaj nad milijon knjig. Od leta 1922 vodi Nizozemski centralni katalog, v katerem objavljajo nove pri¬ dobitve kakih 40 nizozemskih knjižnic. Med univerzitetnimi knjižnicami jih velja omeniti v mestih Leiden (blizu 2 milijona), Amsterdam (nad 2 milijona), Utrecht (blizu milijon), Nimwegen (pol milijona) in Groningen (600.000). 14.10 BELGIJA Leta 1837 so v Bruslju ustanovili Kraljevo knjižnico kot osrednjo knjiž¬ nico Belgije; danes ima nekaj nad 2.5 milijona knjig. Zanimivo je, da so leta 1886 preklicali obvezo dolžnostnega izvoda. Poleg knjižnice v Bruslju je nastala tudi knjižnica Bibliografskega inštituta. Srednjevelike knjižnice imajo še univerze v Gentu, Liegeu in Leuvnu. Vse knjižnice so zelo trpele v času druge svetovne vojne. 14.11 ŠVICA V Švici je bibliotekarska služba močno decentralizirana. Leta 1900 je bila ustanovljena Deželna knjižnica v Bernu. Podobno kot v Belgiji tudi tu ne poznajo dolžnostnega izvoda. Danes ima knjižnica več kot milijon knjig m 1.100 rokopisov. Od leta 1928 izdajajo centralni katalog švicarskih knjižnic. Leta 1933 so izdali seznam švicarskih literarnih priročnikov. Iz tega seznama zvemo, daje bilo v Švici 636 knjižnic, od tega 15 kantonskih, ki so skupaj hranile 11,1 milijona knjig, 13.500 inkunabul in 60.000 rokopisov. Največja knjižnica je v Državna in univerzitetna knjižnica v Baslu (1,9 milijona), kije bila ustanovljena leta 1460, večje knjižnice pa so še Landesbibliothek v Bernu (1,2 milijona), univerzitetni knjižnici v Ženevi (1,1 milijona) in Ziirichu (L- milijona) ter Knjižnica tehnične visoke šole v Ziirichu (1,5). FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 165 14.12 DANSKA Kraljevo knjižnico v Kobenhavnuje leta 1665 ustanovil kralj Friderik III., kije bil velik bibliofil. Danes je najpomembnejša knjižnica na Danskem in ima 1,3 milijona knjig. Pravico do dolžnostnega izvoda ima od leta 1697. Prirodoznanstveno in medicinsko literaturo zbirajo predvsem univerzitetne knjižnice. Najpomembnejšaje v mestu Aarhus. Ustanovljena je bila leta 1897 in ima 85.000 knjig. Naloge knjižnice je opredelil univerzitetni knjižničar Th. Bartholin v delu De libris legendis (1676). 14.13 ISLANDIJA Deželna knjižnica v Reykjaviku prejema šest dolžnostnih izvodov, od katerih enega pošilja Kraljevi knjižnici v Kobenhavn. Danes ima približno 215.000 knjig. 14.14 NORVEŠKA Tesna povezanost Norveške z Dansko je slabo vplivala na razvoj knjiž¬ ničarstva na Norveškem. Znanstveno literaturo je zbirala Norveška znanstvena družba v Trondheimu. Leta 1811 je bila ustanovljena univerzitetna knjižnica v Oslu, kije prejemala dvojnike iz kraljeve knjižnice v Kobemhavnu. Knjižnica ima danes blizu 1,8 milijona knjig. V 20.stoletju je nastala velika medicinska knjižnica v mestu Bergen (420.000 knjig). 14.15 ŠVEDSKA Omenili smo že, da so v 17. stoletju Švedi kot vojni plen prepeljali domov vrsto nemških knjižnic. Velikega dela tega knjižnega bogastva sta bili deležni Kraljeva knjižnica v Stockholmu (ustanovljena v 16. stoletju) in uni¬ verzitetna knjižnica v Uppsali (ustanovljena 1477). Knjižnico v Uppsali je bo¬ gato obdaril zlasti kralj Gustav Adolf in ji leta 1621 namenil knjige ukinjenih samostanov. V tem času je univerzitetna knjižnica v Uppsali pridobila dragoceno Wulfilovo Biblio iz Prage. Kraljeva knjižnica v Stockholmu ima danes 900.000 knjig in 12.000 rokopisov, Univerzitetni knjižnici v Uppsali pa 1,2 milijona in v Lundu 900.000 knjig. Bogate so tudi mestne knjižnice v Stockholmu, Gotteborgu in Malmoju. 166 BIBLIOTHECARIA 14 14.16 FINSKA Leta 1640 je bila ustanovljena univerzitetna knjižnica v Helsinkih, ki ima danes 1,2 milijona knjig, v mestu Albo pa sta kar dve univerzitetni knjižnici, finska (650.000) in švedska. 14.17 PORTUGALSKA Portugalska je na bibliotekarskem področju slabo razvita. Največji knjižnici sta Nacionalna knjižnica v Lisboni (1,1 milijona) in univerzitetna knjižnica v Portu (1,2 milijona), vendar zlasti slednja hrani le novejšo literaturo. 14.18 LITVA Zgodovina Litve je od zgodnjega novega veka tesno povezana z zgo¬ dovino Poljske, zato niti ni čudno, da je v Vilni nastala pomembna poljska FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 167 knjižnica. Državna knjižnica ima danes 4 milijone knjig. Leta 1570 so ustanovili gimnazijsko knjižnico, kije prerasla v univerzitetno (2,5 milijona). V Kaunasu pa so nastale Državna knjižnica, Univerzitetna knjižnica, knjižnica Akademije znanosti in knjižnica Visoke tehnične šole (993.000 knjig). 14.19 LATVIJA Latvija je svojo politično neodvisnost dosegla šele leta 1918 oziroma 1921, ko je bila tudi mednarodnopravno priznana kot samostojna država. V glavnem mestu Rigi delujejo tri knjižnice: državna (3,4 milijone), knjižnica akademije znanosti (2 milijona) in Tehnične visoke šole (763.000). 14.20 ESTONIJA Tudi Estonijaje samostojnost dosegla šele leta 1918. Državna knjižnica v Talinu ima 2,4 milijona in knjižnica Estonske akademije znanosti milijon knjig. Pomembno znanstveno in kulturno središče je v mestu Tartu, kjer je bila univerza ustanovljena leta 1632. Univerzitetna knjižnica (2,8 milijona) velja za eno najpomembnejših knjižnic v državah ob Baltiškem morju. Pomembno knjižnico ima tudi nacionalni muzej v Tartuju. 14.21 MADŽARSKA Madžarska nima osrednje nacionalne knjižnice. Njeno vlogo si delita Knjižnica nacionalnega muzeja, ki jo je leta 1802 v Budimpešti ustanovil grof Franz Szecheny (1,2 milijona) in Univerzitetna knjižnica prav tako v Budimpešti (1,2 milijona). 14.22 ROMUNIJA Naj večja romunska knjižnica je Knjižnica romunske akademije znanosti v Bukarešti (3 milijona). Eden velikih kulturnih problemov Romunije je bila nasilna romunizacija države v 20. stoletju in s tem zanikanje slovanske dediščine. 14.23 GRČIJA Najpomembnejša grška knjižnica je Nacionalna knjižnica v Atenah (650.000). 168 BIBLIOTHECARIA 14 14.24 TURČIJA Seje začela modernizirati po prvi svetovni vojni. V tem času sta nastali dve visokošolski knjižnici, urejeni po sodobnih knjižničarskih načelih, in sicer knjižnica novoustanovljene univerze v Carigradu (Istanbul) ter Kmetijske šole v Ankari. Turška nacionalna knjižnica v Ankari ima 581.000 knjig. 14.25 KANADA Knjižnice v Kanadi so tesno povezane s knjižnicami v Združenih državah Amerike pri njihovih bibliografskih projektih, npr. izdelavi celotnega seznama revij. Vlogo nacionalne knjižnice ima Library ofParliament v Ottam (520.000 knjig), v Torontu pa je pomembna Public Library (590.000 knjig). 15.0 SLOVANSKE KNJIŽNICE Razvoj knjižne kulture je bil tudi pri slovanskih narodih podoben tistemu pri drugih evropskih narodih. Prve pomembnejše zbirke knjig so se oblikovale v samostanih in pri škofijskih središčih, v manjši meri tudi na knežjih dvorih. Pojav javne knjižnice pa med slovanskimi narodi nekoliko zamuja za prakso na zahodu. 15.1 RUSIJA Z oziroma na rusko zgodovino, razlikujemo tudi na področju razvoja knjižnic v Rusiji tri značilna obdobja: obdobje carske Rusije (1462-1917), obdobje Sovjetske zveze (1917-1990) in obdobje po razpadu Sovjetske zveze leta 1990. Baltsko morje Sankt Petersbufg,: | Barentsovo ~ morje j Nova zemlja arhipelag - Nižne Koltmsk Nova Sibirija * SredneKolimsk dingovo morje • Tiksi . Katanga Varšava Dunaj POLJSKA Arhangelsk Obdonsk . Harkov Astrahan v - 0 sga • Samara . Moskva RUSKO CARSTVO « Nižni-Novgorod • Kazan Zahodna Sibirija Vzhodna Sibirija .Tobolsk ‘ Orno morje ’ . Caricin Astrahan . Orenburg Gutjev .Aralsk AralSte | ' j .j morje Tomsk* ^Jenisejsk . Bratsk f^rasnojarsk /emo • Irkutsk Teheraiy .Taškent l Samarkand . Semipafatinsk Glede evropskega dela Rusije glej zemljevida št. 101 in 120. . Verhojansk Ohotsk. * Jakutsk Bfnur Kamčatka Petropavlovsk Ohotsko morje TIHI tjCEAN Mandžurija Vladivostok 126. SIRJENJE RUSKEGA CARSTVA 1689-1860) rusko ozemlje 1689 (na vzhodu Rusija 2 v resnici nadzira samo majhna območja) Priključitve 1699-1725 1725-1800 j 1800-1815 1815-1860 Če odmislimo številne samostane in njihove knjižnice, ki so v dobi carske Rusije dobesedno prepredli deželo, sta v razvoju ruskih knjižnic po¬ membno vlogo odigrali predvsem dve kulturni središči, Moskva in Sankt Peter¬ burg. Moskva: Prva pomembnejša knjižnica v Moskvi je nastala pri zakono¬ dajnem organu ruske pravoslavne Cerkve, sedežu sv. sinoda. Njen veliki do¬ brotnik car Aleksej I. (1626-1676) iz dinastije Romanov je knjižnici daroval 500 rokopisov in ga zato imenujejo kar ustanovitelja knjižnice. Še bolj je bil 170 BIBLIOTHECARIA14 knjižnici sv. sinoda naklonjen njegov sin Peter Veliki (1672-1725), kije celo odstavil ruskega patriarha in ga nadomestil s sv. sinodom ter si na ta način zagotovil večji nadzor nad rusko pravoslavno Cerkvijo. Leta 1828 je bila v muzeju Rumjancova ustanovljena knjižnica, kije zbirala ruske in staroslovanske prvotiske in inkunabule. Po zmagi revolucije so knjižnico preimenovali v Knjiž¬ nico Vladimirja Iliča Lenina Zveze sovjetskih socialističnih republik. Tudi ta knjižnica se je znatno obogatila z zaplenjenimi knjižnicami in je imela leta 1933 nekaj nad 4,8 milijona knjig in 41.000 rokopisov. Leninovi knjižnici so kot samostojno vojaško sekcijo priključili knjižnico nekdanjega generalštaba, kije štela 344.000 zvezkov. Knjižnica je v času Sovjetske zveze prejemala 45 obveznih izvodov vseh knjig, ki so izhajale v Sovjetski zvezi, in to kar v 180 jezikih. Knjižnica je vodila centralno bibliografijo vseh tiskov, priključeni pa so ji bibliotekarska šola, bibliotekarski znanstveni inštitut in bibliotekarski muzej. Po drugi svetovni vojni so zanjo zgradili naj večjo namensko stavbo na svetu s kapaciteto devet milijonov knjig. Danes ocenjujejo, da ima knjižnica 25 milijonov knjig, vendar to ni po zahodnoevropskih knjižničarskih merilih. Sankt Peterburg: Zgodovina mskega knjižničarstva se začne leta 1714, ko je z vojnim plenom iz »Kurlandije« Peter Veliki uredil svojo carsko knjižnico v Sankt Peterburgu. Resnično pomembna je knjižnica postala, ko si je leta 1794 pridobila knjižnico poljskih grofov Zaluskih, eno najpomembnejših knjižnih zbirk tedanjega časa. Knjižnico, kije štela okrog 300.000 zvezkov, je kot vojni plen v Sankt Peterburg prepeljal general Suvorov, ko je leta 1794 zavzel Varšavo. Pri tem prevozu je bilo uničenih kakih 40.000 zvezkov. Leta 1810 je cesarska knjižnica dobila pravico do dolžnostnega izvoda in bila leta 1814 odprta javnosti. Za razvoj knjižnice je posebej zaslužen baron Korff, ki je v času svojega delovanja v knjižnici (1849-1861) izvedel v njej temeljito reorganizacijo. Pred začetkom prve svetovne vojne je knjižnica imela okrog 2,8 milijona knjig in 45.300 rokopisov. V času ruske revolucije seje zelo obogatila s knjigami zaplenjenih cerkvenih in privatnih knjižnic, po neugodnem razpletu vojne s Poljsko paje morala Rusija leta 1921 Poljski vrniti rokopise iz knjižnice grofov Zaluskih. Leta 1930 so jo poimenovali po ruskem satiriku Mihailu Saltikovu Ščedrinu (1826-1889) v Državno knjižnico Saltikova Ščedrina, ki je imela 15 milijonov knjig in 331.000 rokopisov. Poleg te obstaja danes v Sankt Peterburgu še 20 knjižnic, ki imajo nad 100.000 zvezkov, med njimi knjižnica Tehnološkega inštituta (440.000 zvezkov), knjižnic leta 1819 ustanov¬ ljene univerze (1,1 milijon) in knjižnica Akademije znanosti, ki jo je leta 1725 ustanovil Peter Veliki (nad 4 milijone zvezkov). Po razpadu Sovjetske zveze čuti tudi bibliotekarska stroka hude posledi¬ ce gospodarske krize v državi. FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 171 15.2 POLJSKA Sosedstvo s srednjeevropskim prostorom je Poljski omogočilo zgodnejši razvoj knjižničarstva kot v Rusiji. V 14. stoletju je poleg številnih še starejših srednjeveških samostanskih knjižnic nastala znamenita Jagelonska knjižnica krakovske univerze, ki hrani najpomembnejšo poljsko zbirko in šteje danes 1.2 milijona zvezkov.V knjižnici knezov Czartorvskih. ki je bila ustanovljena v 18. stoletju, so načrtno zbirali predvsem stare poljske tiske. Pomemben predstavnik rodbine je bil knez Adam Jerzy (1770-1861), politik in književnik, ki se boril proti delitvi Poljske in nato v Parizu deloval za njeno obnovitev. Stara ustanova je tudi knjižnica gimanzije, ki seje leta 1570 preoblikovala v univerzo v Vilni . Knjižnica grofov Zaluskih v Varšavi je bila leta 1747 odprta javnosti. Leta 1761 sojo prevzeli jezuiti, po ukinitvi reda leta 1773 pajepostala last poljske države. Ko jo je leta 1794 ruski general Suvorov odpeljal v Sankt Peterburg, je štela 300.000 knjig. Pomembni knjižnici sta bili tudi knjižnica Jana Zamovskega (1542-1605), velikega kanclerja kralja Sigismunda III., ustanovljena leta 1570. V njej hranijo znameniti kodeks iz 11. stoletja. V času ruske okupacije je prišlo do popolnega kulturnega zatiranja Poljakov. Poljsko literaturo so zavestno zanemarjali in je niso uvrščali npr. v varšavsko univerzitetno knjižnico. Leta 1857 so ukinili dolžnost obveznega izvoda. Poljsko nacionalno literaturo so zbirali predvsem privatniki, ki so obli¬ kovali pomembne privatne knjižnice. Leta 1829 je svojo knjižnico ustanovil grof Edvard Raczynski v Poznanju (134.00 zvezkov) in grof Vincenc Krasinski v Varšavi (300.000 zvezkov), ki sta pozneje postali javni. Nov razcvet so poljske knjižnice doživele šele po vnovični pridobitvi neodvisnosti leta 1918. Najprej so se okrepile univerzitetne knjižnice v Vilni (Litva), Varšavi, Poznanju in Lvovu (danes Ukrajina). Leta 1928 je bila v Varšavi ustanovljena nacionalna knjižnica. Nemci so med drugo svetovno vojno združili nacionalno in univer¬ zitetno knjižnico, ki sta skupaj šteli 2,1 milijona zvezkov in 53.100 rokopisov. Po vojni soju zopet razdelili, nacionalna šteje 1,5 milijona in univerzitetna 1,6 milijona zvezkov. Jagelonska knjižnica ima 1,4 milijona, univerzitetna knjižnica v Krakovu 1,8 milijona, v Poznanu 1,1 milijona in v Vroclavu 1 milijon zvezkov. 15.3 UKRAJINA Ukrajinci so v 9. stoletju ustanovili močno slovansko državo ob Črnem morju s središčem v Kijevu. V 13. stoletju sojih zasedli Mongoli, v 14. stoletju so prišli pod oblast Litve, leta 1569 pod Poljsko in leta 1795 pod Rusijo. Vendar so ves čas ohranjali svojo nacionalno zavest. Leta 1918 je Ukrajina razglasila neodvisnost, vendar sojo že leta 1922 zopet zasedli Rusi in jo priključili Sov¬ jetski zvezi. Neodvisnost je razglasila leta 1991. Na področju knjižničarstva 172 BIBLI0THECAR1A14 sta se razvili dve pomembni središči, Kijev z bogato nacionalno knjižnim (ustanovljena 1918), ki šteje2,6 milijona knjig in 118.000 rokopisov, Knjižnica Akademije znanosti ima 2 milijona knjig in Univerzitetna kniižnica 1,5 milijona. Lvov pa se je v času, ko je bila Ukrajina priključena Poljski, razvil v poljsko kulturno središče s knjižnicama Osolinski zavod in Univerzitetna knjižnica Pomembni univerzitetni knjižnici pa sta tudi v Harakovu in Odesi ob Črnem morju. 15.4 BELORUSIJA Celinska država v vzhodni Evropi. Od 9. do 12. stoletja je bila del Kijevske Rusije, 1386-1793 pod Litvo in Poljsko. Ob delitvah Poljske je do 1795 postopoma pripadla Rusiji. Leta 1919 so razglasili Belorusko SSR, ki se je 1922 vključila v Sovjetsko zvezo. Neodvisnost je razglasila 25. marca 1991 in 9. decembra istega leta skupaj z Rusijo in Ukrajino ustanovila Skupnost neodvisnih držav. Prvi pisni spomeniki so iz 13. stoletja. Poljaki so leta 1697 prepovedali izdajanje knjig v beloruščini, negativen odnos do beloruskega jezika pa seje nadaljeval tudi pod rusko okupacijo. Najpomembnejše knjižnice so nastale v glavnem mestu Minsk, in sicer Državna knjižnica (2 milijona knjiga), Knjižnica akademije znanosti (milijon), Univerzitetna knjižnica in Knjižnica Tehnične visoke šole. 15.5 ČEŠKA Čehi so v 9. stoletju ustanovili svojo državo pod dinastijo Premislidov. Leta 1310 so jih nasledili Luksemburžani, ki so Češko dvignili gospodarsko in kulturno na prvo mesto med deželami cesarstva. Leta 1348 je Karel IV. (1346— 1437) ustanovil univerzo v Pragi, ki je bila prva univerza vzhodno od Rena. Leta 1526 so prišli Čehi pod Habsburžane. Po prvi svetovni vojni je nastala Češko-slovaška republika, po drugi svetovni vojni pa so oblast na Češkem prevzeli komunisti. Prvega januarja 1993 sta se Češka in Slovaška sporazumno razšli in ustanovili dve neodvisni republiki. Staročeško slovstvo se začenja vil. stoletju, v 14. stoletju pa je Jan Hus utemeljil nacionalno reformatorsko slovstvo, ki gaje nadaljevalo gibanje čeških bratov na čelu z reformatorjem, filozofom, pedagogom in književnikom Janom Amosom Komenskym (1592-1670) Najpomembnejša češka knjižnica je Narodna in univerzitetna knjižnica v Pragi. Je sicer naslednica srednjeveškega Karolinškega zavoda, vendar je status univerzitetne knjižnice dobila šele leta 1773. Nastanjena je v baročni stavbi nekdanjega jezuitskega kolegija, od katerega je tudi podedovala njihovo FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 173 bogato knjižnico. Leta 1935 se je preimenovala v Narodno in univerzitetno knjižnico. Danes ima skoraj 4 milijone knjig. Večje knjižnice v Pragi so še Knjiž¬ nica narodnega muzeja (1,7 milijona), Knjižnica poljedeljske šole (700.000), Knjižnica akademije znanosti (635.000) in ena naj lepših baročnih knjižnic na svetu v samostanu Strahov (samostan je bil ustanovljen v 12. stoletju, danes nekaj nad 100.000 knjig in rokopisov). Pomembnejše državne knjižnice so še v Olomucu (840.000) in Plznu ((635.000). 15.6 SLOVAŠKA V prvi polovici 9. stoletja je velikomoravski knez Moj mir premagal slovaškega kneza Pribino in jo priključil velikomoravski državi. V letih od 955 do 1300 je bila v okviru poljske države, nato pa so si jo podvrgli Madžari, ki so Slovake nasilno pomadžarili. To je v začetku 19. stoletja vzbudilo slovaško nacionalno zavest. »Neodvisna« država je postala marca 1939 v okviru Hitler¬ jevih političnih in vojaških načrtov. Po drugi svetovni vojni je bila vključena v Češkoslovaško republiko, po sporazumni ločitvi s Češko pa je od 1. januarja 1993 samostojna država. Razvoj slovaškega jezika je zavirala predvsem mad¬ žarska nadvlada. Začetki slovaške književnosti segajo v dobo sv. bratov Cirila in Metoda v 9. stoletju. Najpomembnejši univerzitetni knjižnici sta v Brnu (1,6 milijona knjig) in Bratislavi (1,2 milijona). Slovaška nacionalna knjižnica (1,9 milijona) je v mestu Valtin ob Vahu, kije bil v 19. stoletju središče slovaškega kulturnega in političnega življenja. Tu so med drugim tudi 30. oktobra 1918 razglasili vključitev Slovaške v Češkoslovaško. 15.7 HRVAŠKA Pod kulturnim vidikom delimo Hrvaško na Dalmacijo (vpliv Monte- cassina), Istro (bizantinski in beneški vpliv) in kontinentalno Hrvaško (madžar¬ ski vpliv). Istra in kontinentalni del Hrvaške sta prevzeli rimsko obliko krščan¬ stva v 9. stoletju, Dalmacija že nekoliko prej. Leta 928 je kralj Tomislav osnoval lastno državo (kraljestvo), kije prišla 1089 pod Madžare, leta 1699 v okviru ogrskega kraljestva pod Habsburžane in leta 1918 v Kraljevino Jugoslavijo. Leta 1991 je razglasila neodvisnost. Kakor drugod po Evropi so tudi na širšem območju današnje Hrvaške nastale prve knjižnice pri samostanih in škofijskih cerkvah. Od 10 stol. dalje so samostani različnih redov naravnost prepredli Hrvaško. Najpomembnejše redovne skupnosti na Hrvaške so bile: benediktinci, ki so imeli kar 15 samostanov (Zadar, Split, Bar in zlasti na otokih), premon- stratenci (Čazma, Ivanič), cistericijani (Osijek, Topusko, Zagreb, Petrovaradin), templarji (Senj, Modruš), ivanovci (Korenica), avguštinci (Ilok, Borovo), pav- 174 B1BLI0THECAR1A14 linči (Dubica, Lepoglav), dominikanci (Dubrovnik, Zadar, Knin, Bihač, Zagreb, Trogir, Kotor), od 14. stoletja dalje frančiškani in od 17. stoletja tudi jezuiti (Zagreb, Reka, Varaždin). O knjižnicah v teh samostanih imamo več pričevanj, eno prvih, daje leta 1043 ban Stjepan daroval samostanu sv. Krizogona v Zadru med drugim tudi 17 knjig. Posamezni redovi so se tudi poklicno ukvarjali s šolstvom in tako omogočili nastanek šolskih knjižnic. Iz inventarja knjižnice pri zagrebški stolnici, nastal je okrog leta 1370, zvemo, daje knjižnica hranila 168 rokopisov liturgične, teološke, pravne in medicinske vsebine. Iznajdba tiska je tudi na Hrvaškem pospešila razvoj knjižnic. Poročila iz 16. stoletja govore o številnih zasebnih knjižnicah uglednih pisateljev in cerkvenih dostojanstvenikov v Dalmaciji. Iz oporoke splitskega pesnika Marka Maruliča (1450-1524), avtorja znamenitega latinskega epa Judita, je razvidno, da je imel 148 različnih del. Dubrovniški dominikanec in nato stonsko- korčulanski škoflvan Krusič (1300-1303) naj bi imel nad 2000 zvezkov. Krusič je te knjige zapustil dvema samostanoma pod pogojem, da postanejo dostopne javnosti. Vse do 18. stoletja so bile lepo urejene predvsem samostanske knjiž¬ nice. Med knežjimi knjižnicami je najpomembnejša knjižnica grofov Zrinskih v Čakovcu, kije imela nad 500 del in 26 rokopisov. V tem času se je iz zapuščin zagrebških škofov zelo obogatila metropolitanska knjižnica pri zagrebški stolnici. Leta 1690j e škof Aleksander Mikulič (1688-1694) za metropolitansko knjižnico za 3000 forinov odkupil knji ž no zbirko Janeza Vajkarda Valvasorja (1641-1693), kije štela okrog 10.000 zvezkov in 10.500 grafik. 18. stoletje je bilo usodno za nekatere samostanske knjižnice. Leta 1773 je papež ukinil jezuitski red, leta 1786 pa so bili razpuščeni pavlinci. Najlepša knjižnica pavlinskega reda je bila v Lepoglavi z razkošno knjižno dvorano iz leta 1711. Knjige so razgrabili. V Varaždinu hranijo le nekaj ostankov. Podobno je izginila pavlinska knjižnica v Crikvenici in v Remetah pri Zagrebu. Od slednje seje ohranil katalog, po katerem je imela 2.500 zvezkov, med njimi skoraj vso kajkavsko literaturo iz 17. in 18. stoletja. Podobno so propadle jezuitske knjiž¬ nice v Zagrebu, Varaždinu in Požegi. Le iz knjižnice zagrebškega jezuitskega kolegija seje rešilo 3.000 zvezkov, ki so postali začetni fond zagrebške univerzi¬ tetne knjižnice. Današnje samostanske knjižnice na Hrvaškem večinoma niso velike. Največja med njimi je knjižnica Male brače v Dubrovniku z več kot 40.000 zvezki in 1300 rokopisi. So pa ohranile malodane vso domačo tiskano literarno produkcijo in mnogo rokopisnih del. Največja današnja hrvaška knjižnica je Univerzitetna knjižnica v Za¬ grebu (Sveučilišna biblioteka). Svoje začetke ima v knjižnici jezuitskega kolegija, kije bil ustanovljen leta 1606. Po ukinitvi reda leta 1773 je knjižnica leta 1776 prešla v last tedanje zagrebške Akademije znanosti. Leto dni pozneje je zagrebški kanonik Krčelič daroval Akademiji svojo zasebno knjižnico poa pogojem, da postane javna. Njegovo voljo so uresničili šele leta 1819 inknjiz- FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 175 nico iz Bibliotheca Academica preimovali v Publico-Nationalis Bibliotheca (Javna narodna knjižnica). Od leta 1816 je knjižnica prejemala obvezni izvod iz univerzitetne tiskarne v Budimpešti, od leta 1837 pa tudi iz tiskam v Hrvatski in Slavoniji. Leta 1850 so Akademijo znanosti ukinili in jo nadomestili s Pravoslavno akademijo ter ustrezno preimenovali tudi knjižnico v Knjižnico pravoslavne akademije. Ko je bila leta 1874 ustanovljena zagrebška univerza, je knjižnica postala Univerzitetna knjižnica (Sveučilišna biblioteka). Profesor Matija Smo- dek, kije knjižnico vodil v letih 1841-1875, jo je strokovno uredil in izdelal zanjo abecedni listkovni ter vezani strokovni in inventarni katalog. Njegov naslednik Ivan Kostrenčič (1875-1910) je za knjižnico nabavil okrog 85.000 zvezkov. Leta 1910 je imela knjižnica okrog 125.000 zvezkov. Kostreničič si je zelo prizadeval za gradnjo novega poslopja. Njegovo željo je uresničil njegov naslednik Velimir Deželic. Knjižnica seje preselila v nove prostore leta 1913. Ob tej priložnosti so ves knjižni fond presignirali na numerus currens in zanjo izdelali nove kartotečne kataloge. Leta 1916 j e sprejela v varstvo Metropolitan¬ sko knjižnico skupaj z Valvasorjevo zbirko. Valvasorjeve grafike so omogočile ustanovitev novega grafičnega kabineta. Leta 1995 so zgradili ambiciozno zastavljeno novo stavbo zagrebške Univerzitetne knjižnice, vendar se knjižni¬ čarji v njej ne počutijo najbolje. Po podatkih na internetu ima knjižnica danes nekaj nad 1,8 milijona zvezkov, 27.000 revij in 603.032 drugih tiskov, ki podrobneje niso opredeljeni. Med zagrebškimi knjižnicami je pomembna tudi Knjižnica Jugoslo¬ vanske akademije, ki jo je leta 1868 ustanovil djakovski škof Josip Juraj Strossmayer (1848-1905) in zanjo kupil knjižnico pisatelja, zgodovinarja in politika Ivana Kukuljeviča - Sakcinskega (1816-1889). Knjižnica je rasla z nakupi, darovi in predvsem z zamenjavo publikacij Akademije z akademijami iz inozemstva. Danes ima okrog 120.000 zvezkov. Leta 1907 je bila ustanovljena še zagrebška mestna knjižnica (Gradska biblioteka), ki ima nad 90.000 zvezkov. Med knjižnicami v ostali Hrvaški je najpomembnejša znanstvena knjiž¬ nica (Naučna biblioteka) v Zadru, kije nastala sredi 19. stoletja in ima okrog 141.000 zvezkov. Hrani dragoceno gradivo za zgodovino Dalmacije. Na Reki so leta 1949 nekdanjo Mestno knjižnico preuredili v Naučno bilbioteko. Danes hrani nekaj nad 120.000 zvezkov v italijanskem, nemškem, madžarskem in hrvaškem jeziku. V Pulju so leta 1030 združili nekdanjo Istrsko deželno knjiž¬ nico, mestno knjižnico in knjižnico Arheološkega dmštva. Danes ima nekaj nad 55.000 zvezkov. 176 BIBLIOTHECARIA 14 15.8 SRBIJA Srbija seje leta 1180 osamosvojila izpod bizantinskeg cesarstva in usta¬ novila neodvisno državo. Štefanu Prvovenčanemu je kraljevsko krono poslal rimski papež Aleksander 111.(115 9-1181), Štefanov brat Sava pa j e organiziral srbsko pravoslavno Cerkev. Leta 1344 se je kralj Dušan razglasil za carja. V bitki na Kosovu so Turki leta 1389 premagali Srbe in državo vključili v osman¬ sko državo. Na berlinskem kongresu leta 1878 so zopet priznali neodvisnost Srbije, kije leta 1882 postala kraljevina, 1918 Kraljevina SHS, 1928 Jugoslavija. Jugoslavija je razpadla leta 1991. Po obdobju negotovosti in razhajanj sta Srbija in Čma Gora leta 2003 ustanovili skupno državo z imenom Srbija in Čma Gora. Preko bizantinskih misijonarjev seje Srbija vključila v bizantinski kulturni krog, ki ga odločilno zaznamuje pravoslavje. Srbski samostani so nadaljevali tradicijo vzhodnega meništva. Prve knjižnice so nastale v številnih samostanih. Najpomembnejši so Žiče (1219), Gradac (1276), Lipovac (1399) in v 15. stoletju Kalenič, Manasija, Mileševa, Ravanica, Rujan in Gračanica. Posebnost teh samostanov je, da so po iznajdbi tiska tudi prve tiskarne nastale prav v samostanih. Prvi srbski tiskar je bil menih Makarij, kije v letih od 1493 do 1495 tiskal na Cetinju štiri cerkvene knjige, V času turške okupacije je tiskarsko delo v Srbiji zastalo in so ga prenesli v Be¬ netke. Do novega razcveta knjižne kulture je prišlo šele z osvobotitvijo Srbije v 19. stoletju. Ideja po ustanovitvi Narodne knjižnice (Narodna biblioteka) je zaživela leta 1832. Knjižnica je bila nameščena kar v stanovanju knjigarnarja Gligora Vozaroviča in je štela okrog 800 zvezkov. Z darovi, nakupi nekaterih zasebnih knjižnic (Lukijan Mušicki, Josip Šlezinger) in prevzemom knjig posa¬ meznih ministrstev, seje knjižnica hitro večala. Prvi katalog po jezikih avtorjev je v letih 1844-1845 sestavil Milovan Spasič. Leta 1853 je bil za knjižničarja imenovan Filip Nikolič, kije sestavil prve kataloge doslej neurejenih knjižnih zbirk in napisal prva pravila knjižnice. Njegov naslednik Djuro Daničič (1856— 1859) je predlagal, da naj knjižnica zbere vse srbske tiske in vse tiste tuje tiske, ki se nanašajo na srbski narod. Njegov predlog je postal vodilni program beograjske Narodne biblioteke. Janko Šafarik (1861-1869) je omogočil knjiž¬ nici boljše prostore, organiziral načrtno zbiranje starih srbskih rokopisov m tiskanih knjig. Uvedel je sodobno skladiščenje knjig po formatu in tekoči števil¬ ki. Stojan Novakovič (1869-1874) je dosegel, daje knjižnica prejemala po tri obvezne izvode vsakega dela, ki je izšlo v Srbiji. Leta 1871 se je knjižnica izločila iz prosvetnega ministrstva in postala samostojna ustanova znotraj Na¬ rodnega muzeja. Istega leta je Novakovič izdal prvi zvezek tiskanega kataloga knjižnice in sestavil Srbsko bibliografijo. Knjižnica je bila dolgo del Narodnega muzeja in nato Srbske akademije znanosti. Leta 1901 je postala samostojna. Leta 1919 j e postala centrala državna knjižnica in dobila pravico do obveznega FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 177 izvoda iz vse Jugoslavije. Leta 1922 seje vselila v lastne, čeprav neprimerne prostore in leta 1928 začela voditi tekočo bibliografijo Jugoslavije. 6. aprila 1941 jo je med bombardiranjem Beograda zadela nemška zažigalna bomba in je pogorela do tal. Poleg celotnega knjižnega fonda (okrog 300.000 zvezkov) je zgorelo še okrog 1.422 rokopisov iz 12. do 15. stoletja in okrog 1.800 srbskih tiskov od 15. do 18. stoletja. Knjižnico so začeli obnavljati takoj po drugi svetovni vojni, leta 1977 pa so zanjo zgradili tudi novo stavbo. Po podatkih na internetu naj bi Narodna knjižnica v Beogradu imela 4,5 milijona knjig, vendar gre očitno za ruski način navajanja del. Strokovna literatura navaja, da ima Narodna biblioteka v Beogradu danes nekaj nad pol milijona knjig. Druga velika beograjska knjižnica je Univerzitetna knjižnica »Svetozar Markovič«, ki je bila ustanovljena leta 1921 in ima okrog 600.000 zvezkov. Mestna knjižnica (Gradska bilbioteka) je bila ustanovljena leta 1931 in ima okrog 60.000 zvezkov. Zbira predvsem slovstvo, dokumente in slike za zgodovi¬ no Beograda. Centralna biblioteka Srbske akademije znanosti je bila ustanovlje¬ na leta 1951 in ima okrog 300.000 zvezkov. Zunaj Beograda so pomembnejše knjižnice še Biblioteka Matice srbske v Novem Sadu (300.000 zvezkov), Knjižnica srbskega patriarhata v Sremskih Karlovcih (60.000 zvezkov) ter Narodni biblioteki v Kragujevu in Nišu. 15.9 BOLGARIJA Bolgarija seje v 9. stoletju cerkveno in kulturno vključila v bizantinski kulturni krog. Leta 925 seje kralj Simeon razglasil za carja, vendar je že leta 1019 prišla pod bizantinske cesarje in leta 1398 pod Turke. Samostojen principat pod protektoratom Turčije je postala leta 1878, leta 1908 pa je razglasila neodvisnost. Leta 1946 so oblast v državi prevzeli komunisti, 13. oktobra 1991 pa je na volitvah zmagala Zveza demokratskih sil. Bolgarija sije zelo prizadevala dvigniti svoje knjižničarstvo. V zadnjih desetletjih pod turško oblastjo so po vsej deželi nastale čitalnice. Po priznanju avtonomije leta 1787 so ustanovili Osrednjo bolgarsko znanstveno knjižnico v Sofiji, ki šteje danes nad 1,2 milijona zvezkov in okog 1100 starih bolgarskih rokopisov. Začetke svoje književnosti povezujejo z delovanjem svetih bratov Cirila in Metoda, ki naj bi bila po njihovem prepričanju celo Bolgara. Knjižnica že od leta 1897 izdaja bolgarsko bibliografijo. Že naslednje leto je nastala tudi Univerzitetna knjižnica v Sofiji, ki ima okrog 770.000 knjig. Istega leta je nastala Narodna knjižnica v Plovdivu, po prvi svetovni vojni pa še v Tmjavni (Trnovo) in Šumenu. 178 BIBLIOTHECARIA14 15. 10 MAKEDONIJA Bizantinskemu kulturnemu in pravoslavnemu cerkvenemu krogu pripada tudi Makedonija, ki sojo v 6. stoletju poselili Slovani. V 9. stoletju so si jo podredili Bolgari, leta 1018 bizantinski cesarji, leta 1230 zopet Bolgari in leta 1371 Turki. Po balkanskih vojnah so si Makedonijo razdelile Srbija (Vardarska), Grčija (Epirska) in Bolgarija (Pirinska Makedonija), leta 1918 je postala del Kraljevine SHS oziroma Jugoslavije, 19. septembra 1991 pa je razglasila neodvisnost. Makedonci začetke svoje pismenosti in kulture povezujejo z delovanjem učenca svetih bratov sv. Klemena Ohridskega. Knjižno kulturo so gojili predvsem po samostanih, ki so bili glavna žarišča nacionalne zavesti. Danes je najpomembnejša Narodna in univezitetna knjižnica sv. Klemena Ohridskega v Skopju. Ustanovljena je bila leta 1922 kot knjižnica Filozofske fakultete, leta 1944 je postala nacionalna in leta 1945 Narodna in univerzitetna knjižnica. Ima okrog 720.000 knjig, 1,3 milijona zvezkov periodike, 11.382 orientalnih in 260 staroslovanskih rokopisov. 15.11 BOSNA Bosna je prvič omenjena v 10 stol. kot del srbske države Raška, 1167 so jo zasedli Bizantinci, pod banom Kulinom (1180-1204) pa je doživela gospodarski napredek in ozemeljsko razširitev. V tem času so se v Bosni zelo razširili bogomili. Največji vzpon je doživela pod banom Tvrdkom I., kije 1365 postal ban in leta 1377 kralj. Leta 1463 so prišli pod Turke, ki so močno islamizirali prebivalstvo. Leta 1878 je Bosno okupirala Avstroogrska, po prvi svetovni vojni pa je postala del Kraljevine SHS in leta 1945 ena od republik SFRJ. 1. marca 1992 je razglasila neodvisnost. Vojna, kije tej razglasitvi sledila, je povzročila hude človeške izgube in nepopravljivo škodo na kulturnem bogastvu. Najstarejša knjižnica v Bosni je Gazi Husrevbegova knjižnica v Sarajevu iz leta 1537. Hrani okrog 15.000 zvezkov, 4.000 rokopisov in 3.000 dokumentov. Najpomembnejša knjižnica v Bosni je bila dolgo Knjižnica zemaljskog muzeja v Sarajevu, ki sojo ustanovili leta 1888. Hrani okrog 50.000 zvezkov predvsem zgodovinskih in prirodoslovnih strok. Dragoceni so zlasti odlomki hebrejskega Svetega pisma iz 14. stoletja in turška pisma. Leta 1945 so ustanovili Narodno knjižnico Bosne in Hercegovine, kije imela značaj osrednje knjižnice. Nameš¬ čena je bila v mestni hiši v Sarajevu, po kateri je dobila ime Viječnica. Pred osamosvojitvijo Bosne in Hercegovine je imela 225.000 zvezkov. Leta 1996 sojo Srbi zadeli z zažigalnimi bombami in je pogorela. 16.0 SLOVENSKE KNJIŽNICE Slovencem v preteklosti vse do najnovejšega časa (1991) ni uspelo us¬ tanoviti lastne države. Vso svojo zgodovino do najnovejšega časa smo bili vključeni v različne politične in kulturne skupnosti, žal nikoli kot celoten narod, kar se še danes pozna v našem narodnem značaju. Na področju kulture knjige razlikujemo več značilnih obdobij. 16.1 SAMOSTANSKE KNJIŽNICE Samostani so bili prvi dokumentirani prinašalci srednjeveške kulture na ozemlje, ki so ga v 7. stoletju poselili naši predniki. O tem smo podrobneje govorili pri srednjeveških knjižnicah. Pregleden članek o razširjenosti samo¬ stanov v slovenskem proštom je objavljen v petem zvezku Enciklopedije Slove¬ nije (1991, 153-158). 16.2 KNJIŽNICA LJUBLJANSKIH ŠKOFOV Z ukinitvijo benediktinske opatije v Gornjem Gradu bi morali ljubljanski škofje prevzeti v svojo last celotno posest samostana skupaj z njihovo knjižnico. Zal so se menihi temu upirali in prav knjižnico v veliki meri razgrabili. Mnogi ljubljanski škofje so bili veliki ljubitelji knjige. Škof Krištof Ravbar (1488— 1536) je velik del svojega življenja preživel na Dunaju, kjer je imel tesne stike s tamkajšnjim humanističnim krogom. Škof Franc Kacijanar (1536-543) je svoje knjige zapustil svojemu spovedniku Primožu Tmbarju. Veliki ljubitelji knjige so bili tudi Peter Seebach (1558-1568), Baltazar Radlič (1579), Janez Tavčar (1580-1597), Tomaž Hren (1597-1630), Sigmund Krištof Herberstein (1683-1701), Janez Karel Herberstein (1772-1787), Mihael Brigido (1788— 1806), in Janez Zlatoust Pogačar (1875-1884); knjižnica Jerneja Vidmarja (1860-1875), ki seje ohranila do danes, je celo razglašena za kulturni spomenik. Sicer pa lahko knjižnici ljubljanskih škofov vse od škofa Tomaža Hrena dalje kontinuirano sledimo na podlagi »zapuščinskega« inventarja po umrlem ali prestavljenem škofu. Škof Hren je bil celo naročen na katalog frankfurtskega »knjižnega sejma« in si v njem označil knjige, ki jih je naročil za svojo knjižnico. 16.3 REFORMACIJA Na Tmbarjevo pobudo je bila leta 1569 ustanovljena Knjižnica kranjskih deželnih stanov. Kot začetni fond je zanjo daroval Trubar svoje knjige. Knjižnica 180 BIBLIOTHECARIA14 je bila namenjena učiteljem protestantske stanovske šole in pridigarjem, ter tako postala prva javna knjižnica na Slovenskem. Njen fond so dopolnili pred¬ vsem darovi protestantskih pridigarjev, šolnikov, plemičev in meščanov (Jurij Dalmatin -128 del, Jernej Simplicij, Felicijan Trubar-274 del, Jurij Klement, Adam Bohorič-500 del, Lenart Budina, Sebastijan Krelj, Matija Vlačič). Štela je več kot 1.500 zvezkov in je bila najbogatejša knjižnica sočasne verske in humanistične posvetne literature v latinskem, nemškem, italijanskem, francos¬ kem in slovenskem jeziku. Leta 1604 sojo izročili ljubljanskim jezuitom in nato leta 1617 ljubljanskim škofom, leta 1784joje škof Sigmund Krištof Flerber- stein izročil licejski knjižnici, leta 1793 pa je postala temelni fond javne študijske knjižnice v Ljubljani. 16.4 PROTIREFORMACIJA IN KATOLIŠKA PRENOVA Jeseni leta 1598 je nadvojvoda Ferdinand v skladu z določili augsbur- škega verskega miru iz leta 1555 prepovedal protestantsko bogoslužje v vseh deželnoknežjih mestih in trgih, predikanti pa so morali oditi. Naslednje leto je nadvojvoda ukazal tudi plemstvu in meščanom, da se morajo vrniti v katoliško vero ali zapustiti ozemlje. Do leta 1629 so se tudi s slovenskega ozemlja izselile številne plemiške rodbine. V procesu katoliške prenove so nastala nova kulturna in izobraževalna središča, pri katerih imamo izpričane knjižnice. 16.4.1 Knjižnice jezuitskih kolegijev Prvi jezuitski kolegij v slovenskem prostoru je bil ustanovljen v Ljub¬ ljani leta 1597. Sledili so kolegiji v Celovcu (1605), v Gorici (1615), Trstu (1619), na Reki (1627) in v Mariboru (1751). S temi kolegij i so povezani začetki višj ega šolstva na Slovenskem, sprva na ravni gimnazije, nato pa tudi študij filozofije, teologije, v Ljubljani v 18. stoletju tudi matematike in mehanike. Veliki dobrotniki jezuitske knjižnice v Ljubljani so bili zlasti Janez Schonleben, Marija Regina Pelzhofer in Anton Erberg. Bogat knjižni fond ljubljanskega kolegija je bil precej uničen v požaru leta 1774. Po sedanjih podatkih seje ohranilo le 637 knjig, ki so jih namenili kot začetni fond novoustanovljene licejske knjižnice v Ljubljani. 16.4.2 Kapucinske knjižnice Pomembno vlogo v procesu katoliške prenove so poleg jezuitov odigrali kapucini, ki so bili v 18. stoletju celo najmočnejša redovna skupnost na Slo¬ venskem. Posvečali so se predvsem pridigarski dejavnosti in ljudskim misijo¬ nom in na ta način dopolnjevali delo jezuitov. Od njihovih številnih knjižnic so posebej omembe vredne v Ljubljani, Škofji Loki, Krškem in Vipavskem Križu. FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 181 16.4.3 Frančiškanske knjižnice Čeprav slovensko zgodovinopisje frančiškanom v času katoliške pre¬ nove ne namenja toliko pozornosti kot jezuitom in kapucinom, so v tem času nastale nekatere pomembne frančiškanske knjižnice, ki pričajo o visoki kulturni 182 BIBLIOTHECARIA 14 ravni članov tega reda. Tudi frančiškani so namreč precejšnjo pozornost namenjali izobraževalni dejavnosti. Pomembnejše knjižnice, ki so se ohranile do danes, so nastale v Ljubljani (1612) - večje nakupe za knjižnico je opravil p. Žiga Škerpin (1688-1755), Kamniku (1627), Novem mestu, tu so frančiškani vodili gimnazijo in teološko šolo, na Kostanjevici pri Gorici, v Kopru in v Brežicah. 16.4.4 Druge redovne knjižnice Nekoliko manj smo poučeni o delovanju minoritov in dominikancev. Prvi so imeli pomembni knjižnici na Ptuju in v Piranu, dominikanci pa na Ptuju. 16.5 PLEMIŠKE KNJIŽNICE Odnos do knjige so posredno pokazale že tiste plemiške rodbine, ki so v našem prostoru že v srednjem veku ustanavljale samostane meniških redov: Spanheimi, Višnjegorski, Ptujski, Celjski. Pomembno vlogo pri širjenju knjige pa so plemiške rodbine odigrale tudi v času reformacije. 16.5.1 Knjižnica grofov in nato knezov Auerspergov Auerspergi (Turjaški) so bili plemiška rodbina, ki seje v 13. stoletju (prvič so omenjeni leta 1220) s Švabskega naselila na Kranjskem. Leta 1550 so postali baroni, 1630 grofi in 1655 knezi. Odlikovali so se zlasti v boju proti Turkom. Imeli so bogato knjižnico (okrog 7.000 knjig in 50 inkunabul). Sredi 17. stoletja sojo s Turjaka prenesli v nov knežji dvorec v Ljubljani, po potresu leta 1895 pa na grad Losensteinleithen v Gornji Avstriji. Bila je verjetno med naj večjimi knežjimi knjižnicami na Slovenskem. Prvi znani katalog te knjižnice je izdelal Ludvik Schonleben. Knjige je razdelil v skupine: teologija, pravo, politika, etika, zgodovina, filozofija, medicina, mehanika, humaniora, filologija. Žal sojo pozneje razprodali. 16.5.2 Knjižnica Janeza Vajkarda Valvasorja (1641-1695) barona, polihistorja in avtorja znamenite Slave vojvodine kranjske. Njegova knjižnica je štela okrog 10.000 zvezkov znanstvenih del in okrog 10.000 grafičnih listov. Ko je zaradi svojih predimenzioniranih tiskarskih projektov obubožal, so jo prodali na dražbi. Kupil jo je zagrebški škof Alek¬ sander Mikulič in je danes del Metropolitanske knjižnice v Univerzitetni knjiž¬ nici v Zagrebu. FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 183 16.5.3 Knjižnica baronov Erbergov Erbergi so bili plemiška družina, ki se je v 14. stoletju naselila na Kočevsko. Leta 1688 so od Raigersfeldov kupili graščino Dol pri Ljubljani in Ostri vrh. Iz njihove rodbine je izšla vrsta pravnikov, deželnih uradnikov, duhovnikov in kulturnih delavcev. V Dolu so imeli bogat arhiv, kije danes v Arhivu Republike Slovenije in knjižnico, ki je sredi 19. stoletja štela okrog 7.000 zvezkov. Jožef Kalasanc Erberg (1771-1843) je zbiral zlasti literarne in umetnostne spomenike Kranjske. Knjižnico danes hrani Narodni muzej v Ljubljani. 16.5.4 Knjižnica baronov Raigersfeld Poplemenitena rodbina, imenovana tudi Rakovec, izvira iz Rakovice pri Kranju. Opravljali so pomembne državne, deželne in cerkvene naloge. Pomembno knjižnico je imel zlasti Sebastijan Raigersfeld (+ 1732). 16.5.5 Knjižnica grofov Barbo-Waxenstein Plemiška rodbina, ki seje v 15. stoletju iz Beneške republike naselila v Istri in v 16. stoletju na Kranjskem (Rakovnik pri Šentrupertu). Opravljali so pomembne upravne službe na Kranjskem. 16.5.6 Knjižnica Žige Zoisa (1747-1819) Slovenski podjetnik, fužinar, mentor in mecen slovenskim literatom in znanstvenikom (Linhart, Vodnik, Kumerdej). Njegova knjižnica je bila bogata predvsem z naravoslovno (mineraloška in botanična dela) in humanistično (pretežno slavistično) literaturo. Štela je nad 4.000 zvezkov in je bila na voljo širšemu krogu slovenskih prosvetljenih pisateljev (Jurij Japelj, Valentin Vodnik, Jakob Zupan, Matija Čop, Anton Smole, Etbin Henrik Costa, Ludvik Gutmanns- thal, Ivan Vrhovnik, Tomo Zupan). Pozneje je bila uvrščena v javno študijsko knjižnico. Večje knjižnice so imeli tudi ljubljanski stolni kanonik Janez Jakob Schilling (1664-1754), 518 del; ljubljanski generalni vikar Karel pl. Peer(1693- 1776) 1022 del v 2019 zvezkih in komendski župnik Peter Pavel Glavar (1721— 1784) 1500 del. 184 BIBLIOTHECARIA 14 16.6 JAVNE KNJIŽNICE 16.6.1 Knjižnica Academiae operosorum Prva uradno javna znanstvena knjižnica na Slovenskem je postala knjižnica Academiae operosorum v Ljubljani. Akademija je bila ustanovljena leta 1693 v Ljubljani, leta 1701 pa so javnosti odprli tudi svojo knj ižn im Ustanovni fond so zbrali z darovi društvenih članov. V celoti so knjižnici darovali svoje knjige ljubljanski škof Sigmund Herberstein, prošt Janez K. Prešeren (predsednik Academiae operosorum) in stolni dekan Janez A. Dolničar. Za knjižnico so po načrtih arhitekta K. Martinuzzija v novem semenišču zgradili namensko baročno dvorano. Leta 1721 je Giuglio Quaglio naslikal iluzionistično stropno fresko (alegorija teologije), leta 1725 pa je mizar in rezbar Josip Wer naredil knjižne omare. Sredi 18. stoletja je knjižničar Franc Jožef Thallmainer sestavil prvi katalog zbranih knjig. Dve tretjini knjig sta bili teološke, druge pa pravne, medicinske, zgodovinske, zemljepisne in jezikoslovne vsebine. Med njimi izstopajo t.i. »turjaška biblija« s konca 13. stoletja, dva srednjeveška medicinska kodeksa, okrog 25 inkunabul, študijski rokopisi operosov, bogata zbirka baročnih opernih libretov, različni ekslibrisi in druge redkosti. Ko je delovanje akademije zamrlo, je knjižnica kot del škofijske knjižnice javno delovala do leta 1794, od tedaj pa je bila interna strokovna knjižnica ljubljan¬ skega bogoslovja. Knjižnični fondi danes obsegajo nad 58.000 enot. V to številko so seveda vštete tudi knjige novejše semeniške knjižnice, kijih hranijo v ločenih prostorih. Od 1951 je knjižnica zaščitena kot kulturni spomenik. 16.6.2 Knjižnica Društva za poljedelstvo in koristne umetnosti Podobno javno knjižnico je načrtovalo Društvo za poljedeljstvo in ko¬ ristne umetnosti za Kranjsko, ustanovljeno leta 1767. Zbirali so strokovno litera¬ turo s svojega področja. Načrtovali so pridobitev turjaške in jezuitske knjižnice ter gradnjo ustreznega poslopja za knjižnico. Žal je bilo društvo že leta 1787 razpuščeno. Knjižni fond (2.086 zvezkov) pa je prešel v javno študijsko knjižnico. 16.6.3 Licejska knjižnica V zadnjih desetletjih 18. stoletja je tudi uradna oblast t.i. prosvetljenega absolutizma namenila veliko pozornost humanistični izobrazbi in s tem nepo¬ sredno ustanavljanju javnih knjižnic. Po odloku Marije Terezije je vsaka avstrij¬ ska deželna upravna enota dobila v svojem glavnem mestu višje oziroma visoko izobraževalne ustanove in svojo deželno študijsko knjižnico. V Ljubljani je bila leta 1774 knjižnica ustanovljena pri ljubljanskem liceju, zato se je je prijelo FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 185 ime Licejska knjižnica. Vanjo so uvrstili 926 del v 1377 zvezkih iz jezuitske knjižnice, 2.750 zvezkov iz darov posameznikov ter knjige iz ukinjenih samostanov na Kranjskem v času jožefinskih cerkvenih reform (1782-1790). Med samostanskimi knjižnicami so bile najpomembnejše stiska (2523 zvezkov), bistriška (1153 zvezkov), kostanjeviška (2486 zvezkov), knjižnici avguštincev (3.190 zvezkov) in diskalceatov (3.265 zvezkov) iz Ljubljane ter servitov iz Devina (1.102 zvezka), skupno 13.719 zvezkov. Leta 1787 soji priključili knjižnico ukinjenega Društva za poljedeljstvo in druge koristne umetnosti za Kranjsko (2.086 zvezkov), leta 1798 knjižnico protestantskih deželnih stanov in še nekatere zasebne knjižne zbirke. Knjige za licejsko knjižnico so zbirali v zgradbi mestne redute (utrjena trdnjava), zanjo pa je skrbel baron Inocenc Tauferer. Prvi kustos knjižnice je postal licejski profesor Franc Wilde, kije v prvem popisu zbranega gradiva navedel 13.333 del v 19.415 zvezkih in 5.050 dublet. Knjižnica je za potrebe liceja začela delovati leta 1791 v prostorih liceja na današnjem Vodnikovem trgu. Za javnost sojo odprli leta 1794. Leta 1807 je dobila pravico do obveznega izvoda vseh knjig, ki so izšle na Kranjskem, v času Ilirskih provinc (1809-1813) pa s celotnega ozemlja provinc. Leta 1850 seje Licejska knjižnica preimenovala v Študijsko knjižnico za Kranjsko, leta 1919 je postala Državna študijska knjižnica, ki je po ustanovitvi ljubljanske univerze prevzela vlogo univerzitetne knjižnice. Pomembnejši knjižničarji so bili Franc Wilde, kije knjižnico vodil do leta 1809; Matija Čop (1787-1835), slovenski jezikoslovec in dober poznavalec evropske literature, duhovni vodja Kranjske čbelice in Prešernov prijatelj; Josip Likovec, kije končal sistematično ureditev knjižnice in skupaj s svojim skriptorjem in nato naslednikom Mihom Kastelicem izdelal prve kataloge licejske knjižnice. 16.6.4 Študijska knjižnica Leta 1850 so ukinili licej in njegovo knjižnico preimenovali v študijsko. Kasteličev naslednik Gottfried Muys je za knjižnico nabavil veliko del nemških in angleških pisateljev. Pod Muysom je od leta 1872 do 1887 deloval kot skriptor v knjižnici tudi slovenski pisatelj Fran Levstik. Po potresu so stavbo liceja podrli, knjižnico pa namestili deloma v muzeju in deloma v zasebni hiši na Beethovnovi ulici. Leta 1907 seje preselila v novo zgradbo II. državne gimnazije na Poljanah. V tem času so knjižnico vodili Konrad Stefan (1897-1909) Luka Pintar (1909-1915, Avgust Žigon (1915-1925) in Janko Šlebinger (1925-1946). 16.6.5 Univerzitetna knjižnica Leta 1919 seje Slovencem končno posrečilo ustanoviti lastno univerzo v Ljubljani in Študijska knjižnica je avtomatično prevzela vlogo univerzitetne 186 BIBLIOTHECARIA 14 knjižnice z naslovom Državna študijska knjižnica oziroma od leta 1921 Državna biblioteka. Njen fond je takrat znašal 110.000 zvezkov. Hkrati je knjižnica dobila pravico do obveznega izvoda iz vse Jugoslavije. Zaradi takšnega dotoka knjig so prostori knjižnice na Poljanski gimnaziji kmalu postali pretesni. V tem času je knjižnica pridobila tudi nekaj dragocenih zapuščin, med drugim »Prešemiano«, ki jo je zbral slovenski literarni zgodovinar in prvi urednik Ljubljanskega zvona Fran Levec (1846-1916); knjižnico trnovskega župnika in zgodovinarja Ivana Vrhovnika (1854-1935), njegove zapuščine je bilo kar za dva tovornjaka; in knjižnico znanega bibliofda, prešemoslovca in ravnatelja Alojzijevišča v Ljubljani Toma Zupana (1839-1937). Leta 1926 je mesto univerzitetni knjižnici kupilo knjižnico mecena in člana Kranjske kmetijske družbe Ludvika viteza Gutmannsthala (1810-1890). Leta 1938 je Državna študijska knjižnica tudi uradno postala Univerzitetna knjižnica. V letih 1936- 1941 so po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika zanjo zgradili monumentalno stav¬ bo, v kateri je še danes. Devetindvajsetega januarja 1941 seje na osrednjo čitalnico zrušilo nemško poštno letalo in uničilo nad 60.000 knjig knjižnice in okrog 15.000 knjig univerzitetnih seminarjev ter več katalogov. Uničeno čital¬ nico so obnovili in na novo odprli leta 1947. 16.6.6 Narodna in univerzitetna knjižnica Z uredbo Narodne vlade Slovenije je bila knjižnica leta 1945 preimeno¬ vana v Narodno in univerzitetno knjižnico. Odslej opravlja naloge slovenske nacionalne knjižnice in osrednje univerzitene knjižnice Univerze v Ljubljani. Prvi slovenski zakon o knjižničarstvu leta 1961 ji je določil vlogo republiške matične knjižnice, zakon iz leta 1982 pa vlogo nacionalne knjižnice z nalogo hraniti knjižno gradivo, ki dokumentira slovensko duhovno ustvarjalnost, pos¬ peševanje knjižnične dejavnosti in povezovanje knjižničnega informacijskega sistema Republike Slovenije. Narodna in univerzitetna knjižnica danes opravlja naslednje naloge: zbira vso sloveniko, zbira tujo temeljno znanstveno in informacijsko literaturo za potrebe univerzitetnega in raziskovalnega dela, zbira rokopisno, kartografsko, grafično in avdiovizualno gradivo kulturno zgodovinskega pomena, vodi temeljne in več specialnih katalogov o knjižničnem gradivu, od leta 1968 oprav¬ lja centralno katalogizacijo slovenskih tiskov, od leta 1986 opremlja slovensko založniško produkcijo z mednarodnim kataložnim zapisom publikacij (CIP), od leta 1992 kot slovenski nacionalni center vključuje slovensko knjižno produkcijo v mednarodni sistem podatkov o monografskih (ISBN) in serijskih (ISSN) publikacijah, sestavlja in objavlja tekočo slovensko nacionalno biblio¬ grafijo, od leta 1992 vodi sistem vzajemne katalogizacije (COBISS), ki J e dopolnil klasični centralni katalog knjig v knjižnicah po Sloveniji; je republiški FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 187 referalni center za uporabnike in izdaja informativne in strokovne publikacije. Nacionalne fonde dopolnjuje s prejemanjem obveznih izvodov tiskov Sloveniji (do leta 1991 iz vse Jugoslavije), fonde tuje literature pa z nakupi in z medna¬ rodnimi izmenjavami s 189 knjižnicami in znanstvenimi ustanovami v 34 državah sveta. Poleg osrednjega knjižničnega fonda združuje še naslednje oddelke: rokopisni, grafični, kartografski, glasbeni, časopisni, bibliografski oddelek, oddelek partizanskega tiska, oddelek t.i. prepovedane literature po letu 1945 in avdiovizulano gradivo. Ob koncu leta 1991 je imela nekaj nad 1,3 milijona enot knjižničnega gradiva, 508 inkunabul, 3.297 rokopisov, od teh 85 srednjeveških latinskih kodeksov, 205.094 kartografskega in slikovnega gradiva, 80.606 enot glasbenega gradiva in 500.941 enot posebnih tiskov. Uporabnikom omogoča medknjižnično izposojo z domačimi in 115 tujimi knjižnicami. 16.6.7 Muzejska knjižnica v Ljubljani Muzejska knjižnica je pomembna javna znanstvena knjižnica. Sestavni del Narodnega muzeja v Ljubljani je postala že ob njegovi ustanovitvi leta 1821. Pobudo za ustanovitev muzeja in s tem tudi pobudo za ustanovitev knjižniceje dal leta 1821 ljubljanski škof Avguštin Gruber. Uradno j e knjižnica zaživela leta 1823, ko je predsednik kranjskih deželnih stanov baron Jožef Kamilo Schmidburg v tiskanem razglasu razložil javnosti muzejski program. Po tem programu naj bi med drugim zbirali tudi vsa tiskana in rokopisna dela s področja nacionalne kulture, domačega zgodovinopisja, prirodoslovja in arhivalije. Od leta 1827 je bil duša vsega gibanja za muzej takratni predsednik Kranjske kmetijske družbe grof Franc Jožef Hohemvart. Muzej je bil v pritličju liceja na današnjem Vodnikovem trgu. Za javnost so ga odprli 4. oktobra 1831. Po njegovih navedbah je knjižnica leta 1836 imela 1.292 knjižnih del in 356 zvezkov časopisov razpuščenega Kazinskega društva. Flohemvart sam j e daroval knjižnici večje število redkih knjig. Sprva je knjižni fond muzeja rastel izključno z darovi. Med pomembnejšimi darovi je bila knjižnica profesorja stare zaveze v ljubljanskem bogoslovju dr. Jakoba Zupana, barona Jožefa Kalasanca Erbega iz Dola in Antona Auersperga, znanega pod psevdonimom Anastasius Griin. Za razvoj knjižnice je bilo od leta 1839 dalje pomembno delovanje Društva kranjskega deželnega muzeja in od leta 1846 tudi Historičnega društva za Kranjsko. Leta 1883 seje muzej preselil v novo palačo na današnji Prešernovi cesti. Leta 1914 je Muzejsko društvo zamenjevalo svoj časopis za 97 znanstve¬ nih publikacij iz 24 krajev nekdanje Avstroogrske in za 77 publikacij iz 34 evropskih in ameriških mest. Ob začetku druge svetovne vojne je bila knjižnica Narodnega muzeja druga največja znanstvena knjižnica v Sloveniji. Knjižnica je še danes z več kot 100.000 zvezki knjižničnega fonda ena najpomembnejših in največjih zgodovinskih knjižnic pri nas. Poleg NUKa ima drugo največjo 188 BIBLIOTHECARIA14 zbirko slovenike do leta 1918. Mnoga redka knjižnična dela in periodične pub¬ likacije hrani pri nas edino ta knjižnica. Značilnosti knjižnega fonda so poleg del iz 17. in 18. stoletja dolge serije domačih in tujih strokovnih revij in časo¬ pisov. Od rokopisov hrani več pomembnih prešemian, del Vodnikove in Zoisove zapuščine, veliko zbirko starih zemljevidov, društvenih spisov, gledaliških letakov, pastirskih pisem škofov, starih disertacij in priložnostnih tiskov. 16.6.8 Knjižnica Slovenske akademije znanosti in umetnosti Knjižnica SAZU je največja specialna knjižnica v Sloveniji. Ustanov¬ ljena je bila leta 1938 kot del znanstvene pisarne SAZU v Ljubljani, od leta 1952 pa je samostojna organizacijska enota. Začetni fond je bila knjižnica Adolfa Robide s številnimi slovenskimi tiski od 16. do 20. stoletja. Leta 1948 je prevzela knjižnico znanstvenega društva za humanistične vede v Ljubljani. Zbira, obdeluje in hrani pretežno znanstveno gradivo. Poglavitna značilnost njene nabavne politike je njeno mednarodno zamenjevanje publikacij. Sodeluje s 1.500 znanstvenimi in kulturnimi ustanovami (knjižnice, akademije, univerze, muzeji) v skoraj sto državah po vsem svetu, v zameno pa prejema številne znanstvene publikacije teh ustanov. S knjižnim fondom, ki danes obsega skoraj pol milijona enot, se knjižnica SAZU uvršča na tretje mesto med knjižnicami v Sloveniji. Deluje kot osrednja akademijska knjižnica z mrežo specialnih knjižnic ustreznih inštitutov, ki delujejo v sestavu ZRC SAZU. Hrani dragocene zapuščine (Valter Bohinc, Jovan Hadži, Franc Stele, Ivan Tavčar, Ivan Vurnik), rokopise (Luis Adamič, Anton Aškerc, Marjan Borštnik, Fran Ramovš, Franc Stele, Ivan Tavčar) ter vrsto inkunabul, geografskih kart, fotografij, gramofon¬ skih plošč in mikrofilmov. 16.6.9 Centralna tehnična knjižnica CTK je osredna knjižnica in specializirani center tehničnih in prirodo¬ slovnih strok. Ustanovljena je bila leta 1949 pri Tehnični šoli v Ljubljani kot javna ustanova za tehnične stroke. Od leta 1961 je samostojen zavod Univerze v Ljubljani. Leta 1963 je postala matična knjižnica za tehnične in specialne knjižnice v Sloveniji. Zbira knjižnično gradivo s področja tehnike in naravo¬ slovnih ved, vodi koordinacijo nabave in centralni katalog tuje tehnične literatu¬ re, razvija informacijsko-dokumentacijsko službo. Od leta 1967 se vključuje v mednarodne povezave pri bazi podatkov. Leta 1987 je začela uvajati poslovno informacijski sistem. Tega leta so njeni fondi šteli 162.511 knjig, 1.505.288 dokumentacijskih kartic, 892 mikrofilmov in 300 kolutov magnetnih kartic. FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 189 16.6.10 Slovanska knjižnica Slovanska knjižnica je nastala iz Ljubljanske mestne knjižnice. Delovati je začela 1901 v okviru ljubljanskega mestnega arhiva kot strokovna knjižnica mestne uprave. Sprva je zbirala pravno in upravno literaturo ter literaturo o Ljubljani, od 1904 vse slovenske časnike in od 1906 vse izdaje slovenskih založb. Od 1939 je začela dobivati obilne darove zlasti češke, slovaške, lužiško- srbske, poljske in bolgarske literature. Zato seje leta 1946 kot specializirana študijska knjižnica preimenovala v Slovansko knjižnico. Do leta 2000 je go¬ stovala v prostorih ljubljanskega Mestnega muzeja v Auerspergovi palači, nato pa seje skupaj s Splošno izobraževalno knjižnico Bežigrad preselila v nove prostore v Einspielerjevo ulico za Bežigradom. 16.6.11 Knjižnice posameznih fakultet Posamezne fakultete zbirajo v svojih knjižnicah predvsem ožjo strokov¬ no literaturo za svoje področje, na pr. Humanistična knjižnica Filozofske fakul¬ tete poleg osrednjega fonda vodi centralni katalog oddelčnih knjižnic; Medicin¬ ska knjižnica na Medicinski fakulteti v Ljubljani, svoje knjižnice imajo tudi posamezne klinike; Pravna fakulteta; Fakulteta za družbene vede; Ekonomska fakulteta; Teološka fakulteta v Ljubljani in Mariboru itd. 16.6.12 Knjižnice inštitutov Gre za specializirane knjižnice posameznih raziskovalnih področij. S področja humanistike in družboslovja so pomembne knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino, Inštituta za narodnostna vprašanja, Glasbeno etnografskega inštituta. Med večje inštitute v Sloveniji z ustreznimi knjižnicami pa sodijo Inštitut Jožefa Štefana, Kemijski inštitut, Kmetijski inštitut itd. 16.6.13 Muzejske knjižnice Poleg Narodnega muzeja imajo pomembnejše knjižnice Etnografski muzej, Slovenski šolski muzej, Prirodoslovni muzej itd. 16.6.14 Knjižnice javnih zavodov Zavod za spomeniško varstvo, Restavratorski center Slovenije, Arhiv Republike Slovenije, Pokrajinski arhivi itd. 190 BIBLIOTHECAR1A 14 16.6.15 Študijske knjižnice Pomembnejše so v Celju, Novem mestu, na Ptuju, v Postojni, na Ravnah na Koroškem, v Novi Gorici, Kopru in Piranu. 16.7. KNJIŽNICE V MARIBORU 16.7.1 Knjižnica zgodovinskega društva V avstro-ogrski monarhiji so bila politična in kulturna središča v dežel¬ nih glavnih mestih, za Štajersko torej v nemškem Gradcu. Ker so bili štajerski Slovenci z ozirom na Nemce na Štajerskem v manjšini, na deželni ravni niso uživali podpore za svoje narodnostne potrebe. Na pobudo mariborskega stolnega kanonika in zgodovinarja Frana Kovačiča so leta 1903 v Mariboru ustanovili Zgodovinsko društvo za Štajersko, kije takoj začelo zbirati zgodovinsko lite¬ raturo o štajerskih Slovencih in njihovi dejavnosti. Tako je nastala Knjižnica zgodovinskega društva v Mariboru, ki sije do leta 1918 pretežno z darovi in zapuščinami pridobila okrog 3.700 zvezkov. Leta 1922 seje združila z muzejsko knjižnico. 16.7.2 Študijska knjižnica Leta 1918 so mariborski izobraženci pričakovali, da bo nova država v Mariboru ustanovila Splošno znanstveno knjižnico, vendar se to ni zgodilo. Po prizadevanjih zgodovinarja Frana Kovačiča sta se leta 1922 združili knjižnici Zgodovinskega in Muzejskega društva in se preimenovali v Študijsko knjižnico. Nova knjižnica je dobila prostore v nekdanji nemški kazini. Leta 1925 sojo razglasili za mestno ustanovo. Do leta 1941 so knjižnični fondi obsegali 43.000 zvezkov, ki so jih ob okupaciji Maribora Nemci deloma uničili in deloma odpeljali v Gradec. Po drugi svetovni vojni so Nemci vrnili 27.000 knjig, ki so postale začetni fond nove Študijske knjižnice. Leta 1959 je knjižnica začela delovati v novih prostorih v središču mesta. V tem obdobju je knjižnica po zakonu prejemala obvezne izvode publikacij, natisnjenih v Sloveniji. Leta 1971 je bila določena za drugo slovensko arhivsko knjižnico vseh nosilcev informacij na območju Republike Slovenije. 16.7.3 Visokošolska in študijska knjižnica Ko seje v Mariboru leta 1959 začelo organizirati visoko šolstvo, je Stu¬ dijska knjižnica prevzela vlogo osrednje visokošolske knjižnice in se leta 1970 FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 191 tudi uradno preimenovala v Visokošolsko in študijsko knjižnico. Ob tem so nastajale knjižnice tudi na posmeznih višjih in visokih šolah ter fakultetah, in sicer na tehnični, ekonomsko-komercialni, pravni, agronomski, pedagoški in na visoki šoli za organizacijske vede s sedežem v Kranju. 16.7.4 Univerzitetna knjižnica Maribor Ko je bila leta 1975 ustanovljena Univerza v Mariboru, seje Visoko¬ šolska in študijska knjižnica preoblikovala v Univerzitetno knjižnico Maribor. Organizacijsko se je preuredila in oblikovala oddelke s posebnimi nalogami. Zlasti seje razvil domoznanski oddelek. Univerzitetna knjižnica je knjižnice vseh oddelkov povezala v knjižnični informacijski sistem. Uvedla je izobraže¬ vanje uporabnikov, prost dostop do gradiva in nove tehnološke postopke v knjižničnem poslovanju. Povezala se je z mnogimi tujimi knjižnicami in infor¬ macijskimi središči. Leta 1982 seje povezala z Računalniškim centrom Uni¬ verze v Mariboru, poznejšim Inštitutom informacijskih znanosti, ter z njim zasnovala in postopoma izpopolnjevala računalniško podporo bibliotekarskih opravil. Tako seje izoblikoval javni računalniški katalog (OPAC) in nato še računalniško povezan kooperativni bibliografski sistem in servisi (COBISS). Proti koncu 80—ih let so se začele sistemu prilagajati in se povezovati v enoten sistem še druge slovenske knjižnice. Mariborska univerzitetna knjižnica j e leta 1988 dobila novo moderno stavbo za knjižnico, delo arhitekta B. Kocmuta. Konec leta 1999 je UKM imela 793.462 enot knjižničnega gradiva z letnim prilivom 24.199 enot in 3.063 letnikov tekoče periodike. 16.7.4 Mariborska knjižnica Leta 1949 je bila v okviru kulturno umetniškega društva Jože Hermanko ustanovljena Mariborska splošnoizobraževalna knjižnica, ki se je nato preime¬ novala v Mestno knjižnico Maribor. Vzporedno z njo je nastala Sindikalna knjižnica, ki seje pozneje preimenovala v Delavsko knjižnico. Leta 1970 sta se združili v Mariborsko knjižnico, ki soji priključili leta 1958 ustanovljeno Pionirsko knjjižnico in mnoge društvene knjižnice. Enotna knjižnična organi¬ zacija seje kadrovsko in strokovno okrepila in širila mrežo svojih enot. Danes ima knjižnica 13 stalnih mestnih oziroma krajevnih podružnic in je matična knjižnica za občine Maribor, Ruše in Pesnico. Po podatkih iz leta 1992 je imela 310.000 enot knjižničnega gradiva, 211 naslovov revij ter 4.583 enot neknjiž- ničnega gradiva (CD, kasete, diafdmi, igrače). 192 BIBLIOTHECARIA 14 16.8 NARODNA IN ŠTUDIJSKA KNJIŽNICA V TRSTU je bila ustanovljena leta 1947. Zbira strokovno in znanstveno literaturo za svoje člane, vendar je od leta 1951 odprta za javnost. Od leta 1973 prejema obvezne izvode vseh tiskov iz Slovenije. Po podatkih iz leta 1993 je imela okrog 91.000 enot različnega knjižničnega gradiva, med drugim zelo popolno zbirko slovenskega zamejskega in povojnega emigrantskega tiska. Od leta 1945 sestavlja in objavlja bibliografije slovenskega tiska v Italiji, pripravlja pa tudi tematske knjižne in muzejske razstave. Z njo sta povezani Slovenska ljudska knjižnica Damirja Ferluge v Gorici in Knjižnica Ivana Trinka v Čedadu. 16.9 DRUGE KNJIŽNICE 16.9.1 Splošno izobraževalne knjižnice Po letu 1971 so se ljudske in študijske knjižnice začele združevati v splošno izobraževalne knjižnice, ki so bile kot sodobna oblika splošnega javnega knjižničarstva organizirane v vseh občinah. V večjih krajih (sedežih občin) je nastala Osrednja knjižnica z mrežo podružničnih krajevnih in vzajemnih knjižnic ter izposojevališči potujoče knjižnice. Namenjene so bile splošnemu izobraževanju in zadovoljevanju splošnih kulturnih potreb. Organizirane so po teritorialnem načelu v 828 enotah, in sicer v 60 občinskih, 210 podružnic knjižnic in 343 bibliobusnih izposojevalnic. Na voljo imajo 4.823.363 enot knjižničnega gradiva z letnim dotokom 243.041 enot. Od tega je 55 % leposlov¬ ne in 45 % strokovne literature. 16.9.2 Specialne knjižnice So organizirane v okrog 230 strokovnih in raziskovalnih delovnih okoljih in imajo okrog 2.5 milijona enot knjižničnega gradiva, vendar je knjiž¬ ničarsko in dokumentacijsko informacijsko delovanje razvito samo v okrog sto specializiranih knjižnic. Med pomembnejšimi je Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega, ki sojo uredili leta 1958. Izdaja knjižno zbirko z istim naslovom, posvečeno gledališki tematiki. Med specializirane knjižnice uvrščamo tudi širši javnosti manj znano Knjižnico slepih in slabovidnih Slovenije v Ljubljani, ki opravlja izjemno člove¬ koljubno poslanstvo. Knjižno gradivo hrani v dveh oblikah, na papirju v t.i. Brailovi pisavi in v tonskem zapisu. Žal njen status še ni urejen. Težave imajo s t.i. »avtorskimi« (bolje rečeno založniškimi) pravicami. Vsako knjigo smejo namreč na ta dva nosilca prenesti v največ treh izvodih. Ker so edina tako FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 193 specializirana knjižnica v Sloveniji, je čakalna doba na knjigo med slepimi in slabovidnimi zelo dolga. Danes je seveda vedno večje povpraševanje po »zvočni knjigi", posluha za potrebe slepih in slabovidnih pa med odgovornimi, žal, ni dovolj. Tako se slepi in slabovidni tudi na pravnem področju počutijo kot drugorazredni državljani Slovenije. 16.9.3 Knjižnica »Studia Slovenka« v Ljubljani Gre za izjemno knjižnično gradivo, ki gaje vsa povojna leta zbiral dr. Janez Arnež. Knjižnica, ki se je leta 2002 vselila v nove prostore v Škofovih zavodih v Ljubljani, še ni v celoti knjižnično obdelana. Po ocenah poznavalcev ima okrog 43.000 enot knjižničnega gradiva, okrog 700 naslovov periodičnih publikacij in 300 enot neknjižničnega gradiva. Dragoceni so predvsem unikati povojnega zamejskega tiska, kar jo s področja »slovenike« uvršča med najdra¬ gocenejše knjižnice v Sloveniji. Njen obsežni arhivski oddelekje zaradi njegove vrednosti Ministrstvo za kulturo razglasilo za kulturni spomenik. Knjižnica hrani tudi bogato likovno zbirko. Leta 2002 so pristojni organi, odgovorni za knjižničarstvo v Republiki Sloveniji, knjižnici Studia Slovenica tudi uradno priznali status specialne knjižnice. Kot polnopravna članica sistema COBISS bo knjižnica Studia Slovenica lahko nadaljevala z obdelavo knjižničnega gradiva po sodobnih bibliotekarskih standardih. Tako bo zadostila načelom razvijajoče se bibliotekarske stroke, hkrati pa bo kot aktivna udeleženka v vzajemni kataloški bazi postala bolj razvidna in dostopna javnosti. 16.9.4 Šolske knjižnice V razvejanem osnovno in srednješolskem sistemu Republike Slovenije imajo posebno mesto šolske knjižnice. Enotnega pregleda čez njih še vedno nimamo, se pa med seboj zelo razlikujejo po starosti, kvaliteti in obsegu. Pro¬ storske razmere in nabava knjižničnega gradiva so v veliki meri odvisne od (ne)razumevanja ravnatelja. Na ravni srednješolskih knjižnic izstopa knjižnica dr. Antona Breznika v škofijski gimnaziji v Ljubljani. Gimnazija je bila usta- novlj ena v letih od 1905 (prvi razred gimnazij e) do 1913 (osmi razred gimnazij e) kot prva popolna slovenska gimnazija. Njena knjižnica je pred nemško zasedbo gimnazijske stavbe leta 1941 štela 11.400 del v 30.478 zvezkih. Po drugi svetovni vojni je prostore zasedla jugoslovanska vojska. Gimnazijo in knjižnico so obnovili leta 1994. Namenili soji zelo lepe prostore. Danes šteje nekaj nad 28.000 enot. 194 BIBLIOTHECARIA14 KAZALO UVOD 5 FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 195 8.0 RIMLJANI 51 8.1 Zgodovina 51 8.2 Verstvo in kultura 55 8.3 Knjižnice 56 8.3.1 Zasebne knjižnice 56 8.3.2 Javne knjižnice 59 8.3.3 Krščanske knjižnice 62 SREDNJI VEK 68 Opredelitev obdobja 68 Glavne značilnosti srednjega veka 69 9.0 ZGODNJI SREDNJI VEK 71 9.1 ITALIJA IN ZAČETKI SAMOSTANSKIH KNJIŽNIC 72 9.2 ŠPANIJA 76 9.3 INSULARNA KNJIŽNA KULTURA 80 9.4 ANGLOSAŠKI MISIJONARJI 85 9.5 KNJIŽNICE NA BIZANTINSKEM VZHODU 87 10.0 VISOKI SREDNJI VEK 96 10.1 Politične razmere 97 10.2 Knjižnice 97 10.3 Kriza samostanskih knjižnic v 11. stoletju 103 11.0 POZNI SREDNJI VEK 105 11.1 Politične in družbene razmere 105 11.2 Uboštveni redovi 106 11.3 Univerze 109 11.4 Knežje knjižnice 112 11.5 Zasebne knjižnice 124 11.6 Nastanek javne knjižnice 132 12.0 SAMOSTANI NA SLOVENSKEM V SREDNJEM VEKU 134 12.1 Meniški redovi 135 12.2 Uboštveni redovi 138 NOVI VEK 140 13.0 OPREDELITEV OBDOBJA 140 13.1 Reformacija 140 FRANCE M. DOLINAR: KNJIŽNICE SKOZI STOLETJA 197 198 BIBLIOTHECARIA 14 ZEMLJEVIDI iz: Zgodovinski atlas sveta od prazgodovine do danes, Ljubljana, MK, 1994: Egipt (14) 10 Nemško cesarstvo okrog 1250 (53) 100 Evropa okrog 1192 (48) 104 Anglija in Francija med stoletno vojno (56) 115 Razširjenost reforme (58) 141 Anglija in Francija v začetku 17. stol. (67) 82 ZDA med državljansko vojno 1861-1865 (92) 155 Španija pod Filipom II. 1556-1198 (68) 157 Evropa 1945 (115) 166 Rusko carstvo 1689-1860 (89) 169 iz: Veliki atlas svetovne zgodovine, Ljubljana, DZS, 1999 Mezopotamija od kasidskega kraljestva do asirske države (20) 17 Mezopotamija od asirske države do novobabilonskega imperija (21) 20 Hetiti (28-29) 25 Izrael (29) 29 Klasična Grčija (34) 38 Država Aleksandra Velikega (36-37) 41 Obdobje diadohov (38) 46 Vrhunec rimskega cesarstva (48-49) 51 Vdori v Evropo od 4. do 7. stoletja (61) 89 Karolinška Evropa (64) 96 iz: Atlas zur Kirchengeschichte. Die christlichen Kirchen in Geschichte und Gegenwart, Freiburg 2 , Herder, 1987 Rim okrog leta 1000 (43) 61 Zahodna Cerkev okrog leta 600 (23) 71 Zahodna Cerkev okrog leta 600 (22) 77 Krščanstvo na Britanskem otočju do 9. stoletja (19) 82 Razširitev frančiškanov do leta 1300 (58) 106 Univerze do leta 1500 (64) HO ISBN 961-237-091-5 9 8961 2 37091 6 ZBIRKA BIBLIOTHECARIA UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA BIBLIOTEKARSTVO i