321
Glasi o cesarskem ukazu,
ki določuje učbeni jezik v različnih deželah
našega cesarstva.
IV.
Zdaj nekoliko besed o nemškem jeziku. Da nam je potreben, sem že rekel; zdaj pa še pravim, da nam je tako zlo potreben, da bi se ga tudi brez visi zapovedi učiti morali, ne samo zavoljo silno bogate literature, ki je v njem, ampak, in morebiti še bolj zavolj tega, ker so slovenske dežele vodotoč, ki vodi nemško obertnost in kupčijo in sploh nemško občenje do jadranskega morja in do laških dežel. Z Nemci se nam je vsakod vsak dan in skoraj vsako uro pečati; to dolgo, stoletno pečanje nas je z njimi pobratilo, pa ga tudi ni med našim in med nemškim narodom nikakega sovražtva. Spoznavši potrebo in korist se učimo radi jezika svojih sosedov, in le bedak bi se zoper to učenje vzdigoval.
Toda ni dosti le učiti se, treba se je tudi naučiti, kdo bi to tajil? In menda zato, ker je ta reč tako jasna, nam nekteri učitelji pa tudi neučitelji odgovarjajo: kako pa se bodo naši učenci nemški naučili, češe slovenščina v šole vpelje ?
Kako je ta odgovor od vseh strani puhel, naj ostane za zdaj na strani; za ta odgovor imam jez najpred vprašanje: Gospodje, ali pa je tudi res, da so naši učenci do zdaj tako popolnoma v šolah se nemščine navadili, kakor bi se je navaditi morali in mogli? Povejte mi po svoji vesti, ali jih imate le desetino vseh, za ktere lahko rečete: ti znajo zares po nemški govoriti in pisati? Ce mi bote resnico v odgovor dali, porečete, da ne. In vendar je priložnost tako obilna bila se naučiti!
Kaj tedaj je krivo tej nevednosti, od kod prihaja, da je tako malo v nemščini popolnoma izurjenih?
Čeravno se je materni jezik, nji za voljo, zanemarjal, kakor bi ga ne bilo, ali kakor da mu nikakoršna pravica ne gre? Meni se zdi, da je ravno to poglavitni vzrok slabemu vspehu; ni se gledalo na to, da je nemški jezik pri nas tuj jezik; učili so ga, kakor da bi nam bil materni; vsaki pa lahko previdi, da mora učitelj drugačne metode se deržati, če uči tuj,  in drugačne,  če  uči materni jezik.
Naj o tem nekoliko obširneje spregovorim.
Pet potov je, po kterih se človek druzega jezika navadi.
Pervi je, če pride še otrok v tujo deželo, pa se deželnega jezika nauči, svojega pozabivši; njemu postane drugi jezik poglaviten, ker ni v pervem še misliti znal. Tak človek se od svojega naroda odcepi, pridruživši se tujemu. To se godi sploh le poredkoma, pri nas skoraj le pri vradniških otrocih, ker se po svojem stanu starši včasi v tujo deželo preselijo.
Drugi pot je, da pride otrok le za nekaj časa med drug narod, nalašč zato, da se jezika nauči; to je pri naših kmetih pogostoma, da pošiljajo otroke na Koroško zavolj jezika; ali jezik, ki se ga nauče, je prost; ta navada je tudi le za proste ljudi, ker imenitneji sami nemško znajo, in otroke to, kar sami vedo in znajo,  doma nauče.
Tretji pot je, da se vzame na dom kak učitelj tujega jezika ali pa, da se otrok v kako hišo da, kjer le tuji jezik govore. Pa to je mogoče večidel le bogatinom, ker so taki učitelji in take hiše drage; pa bi jih za vse učence tudi premalo v naših krajih bilo in učenci se imajo zdaj toliko učiti, da jim ne ostaja dosti časa, s tujo rodovino ali z učiteljem tujega jezika se dosti pogovarjati. Ceterti pot pa je tisti, kterega edino zdrava pedagogika in zdrava pamet priporoča; po njem hodijo vsi izobraženi narodi po celem svetu in je tak, da se izuri dete najpred do dobrega v mater ne m jeziku in naučivši se ga tako, da ga zna pravilno govoriti in pisati, se jame še le z drugim   jezikom pečati.    Domači jezik je po tej edino
pravi metodi podlaga za tuj jezik; primerjajo enega k drugim, razjasnovaje enega z drugim, zaznamovaje enakosti, pa tudi razločke v gramatiki, sintaksi, fraseologii vodi učitelj mladenča lahkotna, brez zmotojav in napot in mladeueč se uči rad, pa tudi, če je količkaj glave, vselej s pravim vspehom; tuji jezik zna, kadar je uk končan, tako pravilno pisati pa tudi do malega tako po postavi govoriti, kakor tisti ljudje, kterim je ta jezik materin. Izmed Slovanov se uče tujih jezikov tako Rusi, Poljaki in Serbi sploh, pa tudi drugi se razun nas te metode poprijem-Ijejo, če druzega ne, saj njeno dobroto spoznajo in se živo za-njo poganjajo.
Še en pot je, se tujega jezika quasi naučiti in ta pot je zgolj naš, ta pot, čujte! je naš original. Kdo pa se z originalnostjo ne pobaha? Tudi jez bi se ponesel, če bi se dalo. Naši ljudje hočejo in po pravici hočejo, da jim se otroci nemški nauče; ta jezik nam je tako potreben, da nam bolj biti ne more, in vendar se ta naro na želja ne spolnuje nikakor tako, kakor bi se spolnovati imela. Mar ni res? Kako pišejo naši učenci, zapustivši osmo šolo? da ne znajo skoraj nikakoršnega pisma sostaviti, ki v praktično življenje sega, mi bo vsaki poterdil ali na to tu ne gledam. Kako pišejo, prašam, to, kar bi po prejetem poduku pisati mogli? Skoraj povsod je najti čudno napet štii, poln rogovilastih tropov in figur, poln klicajev, pra-šajev, pomišljajev, reven pa v besedah, prav harlekin, ki se človeku pristudi ali pa ga na smeh sili. Periode so ali po celi strani razpotegnjene ali pa jih celo nič ni; brez prave logike se stavki na stavke kopičijo; zastonj bos v taki šušmarii gladkega, in ob enem jedrastega jezika iskal. To velja za formo, kaj pa misli? Se mar one s pravo nemščino ujemajo? O nikar za-nje ne barajte, kako bi vam ta čudna zmes, ta kerparija raznih jezikov ugodila, ktera je vse drugo, le nemščina ne. Kakošno pa je nemško govorjenje ne le naših učencov, ampak naše, po stari navadi odrejene in izučene gospode sploh? Kdor ima lastno veselje za jezik, da se z njim sam od sebe trudi, tak se ve da se ga nauči. Ali kaj pa sploh? Vsak Nemec se čudi tujemu izgovarjanju svojega jezika, ki ga med slovensko gospodo najde. Tuji jezik govori ona z domačim akcentom, sem ter tje tudi domači pologlasnik va-nj prenašaje (na priliko ein and'rer), sploh po domače ga zategovaje, tedaj na pr. v Ljubljani na pol prepevaje. Ali je mar to po nemški? Pa še več. Kje je nemška fraseologija? To kar se govori, je popačena slovenščina v nemški obleki. Kje je prava nemška sintaksa? Nji ni skoraj ne duha ne sluha, vse vprek se rabi na priliko imperfekt, perfekt in plusquam-perfekt; ,,da", „als", wwahrenda, „indem" je eno za drugo; vojvoda vseh partikul pa je mogočni „ab'r" ali „ob'r"; kjer se nič druzega ne ve, ti gotovo on svojo, da si tudi tujo, zastavo razvije. Kje je nemška leksigrafija ? V eno mer se govore taiste besede, da je le misel misli količkaj podobna; pač bi tenek besednjak bil, ki bi se iz besed sostavil, ktere Slovenci, nemčaje, govore. Toda kaj bi to pravil? Saj se da za silo, če se ne ve nemška beseda, slovenska povedati in saj nič ne de, če je prav en stavek nemški in drug slovenski, naj tudi ta ali uni pravi, da je to gerda čobodra in očitna spričba, da tak človek ne zna ne nemški ne slovenski, in da je kakor netopir, ne tič ne miš, ampak vsakega na pol. Ne zamerite, jez bi tudi ne bil o tem jezika iztegnil, če bi to le privatna reč bila. Dokler imamo šole, pa moramo že tirjati, da se vsaka reč in toraj tudi vsakijezik tako uči in nauči, kakor za izobražene ljudi gre.
Pa naj grem dalje. Kteri zakladi iz nemške literature imajo pri nas največ bravcov in kupovavcov? Iz ničesar se nam bolj ne razodeva plitvo, poveršno znanje in poznanje nemškega izobraženja, kakor iz „lektire", ktera se je naši gospodi prikupila. Kakošna da je, raji molčim; saj vsaki ve, da se po znanstvenih in sploh po koristnih bukvah malo poprašuje.  Kakošen je tedaj sad? prašam zdaj, ki ga
Slovenca dolgo in obširno — da ne rečem — preobširno učenje nemškega jezika prinaša. ,,Mi se naučimo toliko pisati in govoriti, da nas Nemec razume in mi njega". To je tedaj vse? to je vzrok, da se nemščina tako dolgo in tako obširno uči? to vzrok, da se domačemu jeziku ne dajo — Bogme, ne milosti — ampak pravice!
(Konec sledi.)
322