Izučilo ga je ...
<?<^p                      Spisal S.S.
QT I l]fio ^e ^'' bolan P°štariev Blažek, hudo. De-fP_tS<kt -'a^ so mu niamica. »Blažek, nikar se ne ffer-fcfco hodi kopat, voda je še mrzla; prehladil se boš. Oče so mu pokazali šibo in so rekli: »Blažek, če se greš kopat, bo tale pela.« Blažek se je spomnil, kako je hudo, če pada palica, in je sklenil, da ne gre od doma in se ne gre kopat.
Res bi ne bil šel, ko bi ne bilo na svetu Bošte-tovega  Jožka.    Ta  Jožek je  bil  ondaj  zapeljivec
— 70 —
Blažkov. Imel je samo mater, ki je delala pri ljudeh in ni mogla dosti paziti nanj. Kadar se mu ni ljubilo iti v šolo, je zavil v bližnji gozd, kjer je iztikal za gnezdi, pobijal mladiče in počenjal še druge hudo-bije. Svojim součencem je nekatero bridko ukrenil. Zato so se ga vsi nekako bali; vsi, razen poštarje-vega Blažka. Ta je mnogo občeval ž njim. Pa so dejali mati: »Blažek, nikar ne hodi z Jožkom, ker je hudoben. Bodeš videl, da te bo pripravil v nesrečo, če boš občeval ž njim.« Tako so dejali mati. Skr-belo jih je zelo za svojega otroka. Toda Blažek jih ni poslušal. Še nadalje sta hodila z Jožkom.
Onega dne je torej spravil Jožek Blažka, da sta se šla kopat. Pomislite vendar! Marca meseca ko-pat se, je nevarno.  Kako se človek lahko prehladi!
»To bo prijetno, kopati se,« je mislil Blažek. Zmuznil se je iz hiše ter stekel k vrbi ob potoku. Zmenila sta se namreč z Jožkom, da ga tu počaka.
Blažek je pritekel k vrbi, a Jožka ni bilo nikjer. »Kako je to, da ga ni? Saj mi je vendar rekel, naj pridem sem.«
Kar se nekaj zasmeje. Blažek pogleda kvišku in zagleda Jožka na vrbi. »Kje pa si bil toliko časa?» vpraša Jožek Blažka. »Nisem mogel uiti iz hiše prej, ker so mati pazili name. Povedal sem jim, da se grem kopat. pa so bili hudi in so rekli, da se ne smem ganiti iz hiše. Oče so mi pa še palico pokazali«, je pripovedoval Blažek.
»Ti si strahopetec, Blažek! Kdo ti je pa rekel, da moraš povedati materi, kam greš. Tiho bi bil, pa bi bilo dobro«. ga pouči Jožek.
»Sedaj pa le brž v vodo«, reče Jožek. Pa začne lezti z drevesa. Brž se slečeta in poskačeta v po-tok. Nič kaj prijetno ni bilo Blažku v vodi. Vroč je ' bil, pa je šel v vodo! To ni dobrih posledic. Blažka je jelo zebsti, da se je ves tresel. Hotel je iz vode, da bi se oblekel. Pa je bil že Jožek zraven. »Kaj greš že iz vode? Kaj ni prijetno? Poglej, kako znam že jaz plavati! Tudi tebe naučim, če hočeš«, je začel.
»Mene tako zebe, moram iti vun, če ne, se pre-hladim.« — »E, kaj se boš prehladil, saj se jaz tudi
— 71  —
ne prehladim. Ne bodi šalobarda!« — Neumni Bla-žek je ostal v vodi. Mislil si je: »Zakaj bi se moral ravno jaz prehladiti, če se Jožek ne!«
Kar se mu začno noge tresti, slabo mu je priha-jalo in na čelo mu stopijo znojne kaplje. Komaj še zleze iz vode in se napravi. Počasi odide proti domu. Jožek, hudobnež, se mu je pa smejal. Tak prijatelj je bil ta Jožek.
Ko je prišel Blažek domov, so se ga kar vstra-šili, tako je bil bled. Dejali so ga v posteljo in ga dobro zavili v odejo.
Ležal je Blažek v postelji en dan, ležal en teden, ležal en mesec, pa še ni bilo dobro. Dobil je pljuč-nico. Sama kost in koža ga je bila. »Kako bi bil pri-den, če bi ozdravel! Nič več bi ne hodil z Jožkorn, nič več!« si je govorilsam s seboj v bolezni.
Ko ga je ljubi maj po dolgem času dvignil iz postelje, Blažek ni prelomil obljube. Z Jožkom se ni pečal več. Izučilo ga je do dobra.