Dr. Ghittd Loma: Detektivski roman. — Iz madžarščine prevedel F. Kolenc. (Konec.) — Pusti ga, sinko! — Posadi ga na voz in pelji ga pred kapetana. Jaz imam drugod posel. Gospoda kapetana prosim, da ga ne zaslišuje, dokler ne bom z njim govoril. — Razumem . . . Orjak je bil na tem, da pograbi doktorja in ga tako nese na voz. — Ne trudit« se, prijatelj! Sam grem . . . Gospoda kapetana pa lahko zagotovite, da bo imel lahek posel. Vse pri znam . . . Tajil bi tako zastonj . . . Vsega tega je ta grda ženska kriva . . . Zakaj sem jo poslušal . . . Orjak je dal močen sunek zlodincu. — Z obratom na levo sto—pajl — eden — dva — eden — dva ... Malo da ni Skočil iz ikože od veselja . . . Kako tudi ne . . . Saj |e rešil mojstrovo življenje! . . . X. Strup. Krog enajstih je bilo, ko je stari izsledovalec utrujen zapustil doktorjevo stanovanje. Na obrazu in rokah so se poznali znaki strašne borbe; v vsakem udu je čutil bolest. Mučil ga je tudi silen glavobol, toda vseeno mu ni bilo žal za drzno potezo, s katero je močnega nasprotnika vrgel iz pozicije in ga prisdlil, da z igro preneha. Sedaj je vse pojasnil . . . Kdo drugi bi na njegovem mestu krenil v izsledovanjn na drugo pot, potem ko je bil grbavec dzpuščen, Tuzar pa se je krčevito oklepal svojega mnen|a. Neomajno je ostal pri tem, da zlooina ni mogel izvršiti drugi, ikot Elija Berger. Napovedal je tudi, da je skriv nostno grbavcevo pismo v zvezi z umorom in ravno potom njega lahko izsledi podpihovalca. Na uspeh je bil ponosen in se je že naprej veselil srečanja s kraljevim praATiikom. Kako ga je obdelal! — Kako |e Ikričal nad njdiml — Ko da že vddi pred seboj tega nevernega Tomaža, Ikako sramež ljivo prosi odpuščanja za surovost . . . Od zdravmika se je peljal v Mali Pest. Gida Berenyi Je bil še v postelji. S težavo se je dvignil in prijazno dal detektivu roko. — No? Ali že veste kaj novega? — Vem; zaenkrat pa še ne smem govordti . . . Kalko se počutite? — Nekoliko bolje. Slabo izgledam, kaj ne? — Ne bi rekel. — Aspirin me je zelo oslabil . . . Koliko je ura? — Dvanajst. — Čudno! — Navadno je bil že ob desetih tu. — Kdo? — Hiišni zdravnik: dr. Deziderij Popp. — Ne pričakujte ga, g. Berenyi . . . Vašega bdvšega zdravnika je policija aretirala. — Aretiran je! — Oh, moj Bog! Moj Bog! Vedel sem, da pride do tega. — Kako ste to vedeli? — Ni se zmenil za ministrsko naredbo in se je strastno počal s hipnozo. Bil je ves srečen, kadar je našel bolndka, ki ga je mogel uporabiti za medij. Kolikokrat sem ga svaril, da ne bo dobrega konca, toda ni me hotel poslušati. A sedaj dma! — Katastrofa je tu! — Prosim: žend oe povejte, da je aretiran. To bi ubožico zelo vznemirilo . . . — Ali je milostljiva doma? — Seveda! V kuhinji je. Milostljiva ravno v tem trenutku vstopi. V rokah drži kozarec, do polovice je napolnjen z vodo. Ko zagleda detektiva, osupne. Njegov pozdrav hladno sprejme in položi kozarec na nocno omarico. — No? Zakaj ga ne daš bližje? — jo vpraša bolnik, potem se obrne proti Tuzarju in nadaljuje: — Prvi slučaj, da dobim aspirdn v vodi! — Do sedaj sem ga v hostiji dobival. Berenyi sežo po kozarcu — Tuzar se ozre na ženo m vidi, da smrtnobleda in tresoč se stoji pred posteljo. Rada bi iztrgala iz moževih rok kozarec dn ko ga Bernyi dvigne k ustom, nehote seže po njem. Tuzar jo je prehitel: — Gospod, ne dotaiknite se gal V tem kozarou ni aspdnina, marveč — bitromoreč strup! — Kaj elišim: — No, dosedaj sem molčal, da vas ne vzneminim. DoJgo sem razmišljal, kako bi vam sporočil, zakaj da sem pxišel . . . Sedaj moram vse izpovedati . . Ali veste, gospod, zakaj so dr. Deziderija Poppa aretirali? Smrtna tišdna. — Detektiv čaika z odgovorom. — Berenyijevo ženo je morala novica o zdravnikovi aretaciji zelo presenetiti, iker je zakričala: — No? No? — Zakaj ne odgovorite? Tuzar ne odtegne pogleda od žene, ki se vsa trese. — Mirno, z odmerjenim glasom poda odgovor, s katerim do smrti rani kačo: — Dezdderij Popp je z vednostjo vaše žene umoril Nikolaja Berenyi! . . . — Ali je fo bilo mogoče? Bolnik se ozre na ženo, katera hoče nekaj povedati, a le nerazumljive besede momlja. — Sedaj pa bi bili vi na vrsti, ako bi jaz ne prišel pravočasno. Dogovorila sta se, da tudi vas pošljeta iz tega sveta in se potem poročita . . . — Ni res! Ni res! Ni res! — je kričala žena. — Ros je! Vsakdo ve o vajini notranji zvezi, le ta ubogi bolnik ne . . . Gospa, ne tajdte! — Vaš ljubimec je na policiji vse priznal . . . Stiskana žena se je začela smejati. — Zaupala je v zdraivnika in ni hotela verjeti, kar je Tuzar povedal. — Detektiv je nastavil past, a ana se ne da ujeti . . . — Ljubi Gida, ne veruj mu! Ta človek je zmešan. — Ima fiksno idejo, da sva midva umorila tvojega brata! Gida Berenyi neumno, vprašujoč gleda Tuzarja, ki pa mirno nadaljuje: — Nista ga vidva umorila. Vidva sta le idejna povzročitelja zlocina, izvršil pa ga je Elija Berger pod vplivom pohipnotične sugestije . . . Dr. Deziderij Popp ga je hdpnotiziral ... Sploh pa, ali morete tajiti, da ste v ta kozarec vlili namesto aspirina — dvajset gramov arzenika? . . . — No? No? Gdgovori, žena! — Sem s kozarcem! — Izpraznd ga z eram (požirkom, ako si v resnici aspirin dala t njega! . . . Tu dmas . . . Pfij . . . Žena molči. Vidi se na njej, da bije strašen duševni boj. Nato nekoliko pomisli, vzame možu kozarec in predno je mogel Tuzar prepreoiti, ga z eniin požirikom izprazni. Berenyii si oddabne. Z ocitajocim glasom se obrne k detektivu: — Vidite, vidite! — 6na je imela prav! Žena poslednjikrat zakrioi, potem se pa zgrudi .... Uanrla je . . . Drama se konča . . . Tuzar je hitel na polioijo, da poroca o tem, kar se je tzgodilo. Deziderij Popp je ravno podpisal zapisnik o zaslišanju, iko je detektiv vstopil v kapetanovo sobo. Vse je spokomo prdznal . . .