29
Z dežja pod kap
e poglej ga otroka, da ga ni od nikoder in ga ni. pa gnati bi bilo že davno tivba!« tako so tarnali Miheeva mati iz Gabrice precej nejevoljni, ker jc bil njih devetletni sinček Tonček že pred jedno uro nekam izginil. »Pa da bi vsaj vedela, kje iskati ga! Saj pravim no in šo rečem, kadar je pri nas sejem, vselej zmešajo tiste igrače Tončku glavo, da nekaj dnij prej in potlej kar nič ne sliši!«                              '                   :   :   " '
Mihčev Tonček pa je tačas radovoljno preskakoval s tovariši kole, na katere so živino privezovali ob semanjih dneh. Da bi si lahko raztrgal hlačice, to mu ni beiilo glave, saj jih ni sam kupoval in plačeval. Polagoma so se porazgubili tovariši, bilo je namreč tudi njim treba gnati živino na pašo kakor Tondku. Le-ta je pa še stekel na gabrški trg, kjer so bili še od zadnjoga sejma postavljeni »štanti«. Po stokrat so že preiskali otroci, ni li kak kupo-valec ali prodajalec izgubil kaj denarja, zato Tonček sedaj ni stikal po tleh, temveč spenjal se je po »štantih« in obešal nanje tako dolgo, da se je jeden podrl. Tresk, tresk — lop, lo—op je dejalo, ko je prevrgel prvi »štant« ge dva sosednja. Tonček jo je komaj odnesel, da ga ni oplazil podirajoči se drog. Sam ni vedel, kam bi se dejal in kam bi tekel, da bi bilo najvarneje; konec trga se je namreč že pokazal občinski sluga, kakor bi bil izrastel iz tal. In to je vedel Tonček iz lastne izkušnje, da ima ta mož težko in trdo roko, naj pade na glavo ali kamorkoli. Kaj bi bilo šele sedaj? Zato se ni dolgo po-mišljal, temveč zamižal je nekoliko, potem pa šinil med dvema hišama s trga. Tamkaj je sicer vpil občinski sluga, ljudi po hišah je preplašil ropot, a trg je bil prazen.
Tonček je pribežal domov in brž odvezal kravici ter glasno vpil: »Sivka — gej, no, rdečka gej!« To je delal zalo, da bi nihče ne slutil, cla je on na trgu podrl »štante« in da bi sum bil na koga drugega. Mihčeva hiLa je stala namreč bolj na kraju Gabrice, in zato tu še nihče ni vedel, kaj se je zgodilo na trgu.
Mihčeva mati so bili že namenjeni, da bodo dobro ošteli Tončka. ko se vrne domov, toda sedaj so ravno posnemali mleko in niso utognili. Morda bi mu bili pa tudi prizanesli, saj so slišali, kako hiti Tonček z živino na pašo.
Tonček je bil sedaj z živino v senožetih in oddahnil si je nekoliko. A miren ni bil. »Bog sam ve, ali me je poznal občinski sluga, ali, me ni?« to mu je rojilo po glavi. Toda kmalu so ga jele nadlegovati nove težave. Tako strašno se je gnalo tam za gorami, čedalje bolj se je oblačilo, čedalje bliže je grmelo in treskalo. Ni preteklo tri četrli ure, pa so jele padati debele kaplje. Tonček je šel vedrit pod košat gaber, sivka in rdečka pa sta se pasli ne daleč od njega ob grmovju. Kar zagrmi, dež se usuje in kravi zbezljata, seveda proti domu. Tonček pa ni vedel, ali l)i jo ubral za kravama, ali bi počakal pod gabrorn. da bi se preletelo. Kajpak najrajši bi bil doma, toda monla že vedo, cia jo on pudrl »štante«, morda ga že čaka duma občinski sluga.
 30 
Ploha je bila ob gabrove veje, Tončku pa so tudi padale debele kaplje po licu. Kar zasliši zategnjeni: »To—o—nček!« pa šeenkrat: »To— o—onček!« Znan se tnu je zdel glas, popolnoma pa vendar-le ne. »Kaj, če bi bil občinski sluga?« mislil si je in molčal. Toda kmalu so ga našli mati, ki so ga šli iskat, brž ko sta pribezljali domov sivka in rdečka brez Tončka. ^ Ravno so pobirali s preslico pepel iz peči, da bi zakurili za večorjo, ko sta kravi primukali proti hiši. Ker Tončka ni bilo za njima, kakor drugekrati, šli so ga iskat privezavši kravici.
Našli   pa  so  ga  šele  potem,  ko  so  šli za dobnh dvajset korakov od njega naprej.
»Kako  pa  da  me nisi poklical?   Ali me nisi vidul,  ko sem šla mimo tebe?« vprašali so ga mati.
»Seveda sem vas videl
llPaj '«
Tonček je šel mokcr z materjo domov ter bil te misli,   da je najbolje vsako  krivdo  preccj   priznati,   drugače  zabrede  človek  iz stiskc v stisko in *       tfžavo, prav res »z dežja pod kap«.                                         Kajtimar